Leto XXV. Poštnina plačana v gotovini, Lendava, 6. novembra 1938. Štev. 45. Cena 1 Din. SLOVENSKE KRAJINE NOVINE Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2.50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din,, mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov: Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 5 Din., viševsaka reč 1.50 Din. Na nova pota! Prijatelje zadružništva so se zbrali i poslüšali govornika, vunenoga profesora, šteti je razlagao kde je iskati vretino moči i bogatstva Češkoga naroda. „Zadruge so stalni vrelec moči na Češkem, lejko postanejo vretine moči tüdi pri nas, zato z lübeznijov i z gorečnostjov apoštolov na delo za zmago zadružne misli,ˮ s temi rečmi je končao svoj govor predavateo i skoro vsi navzoči so pritrdili, vsi so bili navdüšeni za zadruge. Eden od poslüšalcov, gospod srednjih let, voditeo hranilnice i posojilnice je proso za reč. Mirno, skoro ledeno mrzlo je raztegao, ka zadruge samo tam napredüjejo, kde je narod pošten. Povedao je nikelko primerov, šteri naj pokažejo naše prilike: Bio je slučaj, ka je trgovec napravo dobro küpčijo, ponüdo je resan lepo ceno za z rokov nabrana jabuka. Kmet je s celov drüžinov od zore do mraka plezao po drevji, nabrao je resan prvovrstno sadje, ali prle, kak bi naložo odano blago na voz, je primešao dve košari stresenih jabok. Trgovec je plačao pošteno ceno, dobo je pa blago, štero je od stresenih jabok začnolo gniti. Na prvovrstno blago navajeni küpci so ne pitali od trgovca, kak ga je znoro kmet, ešče menje, — zakaj je zavüpao v poštenost prodajala jabuk, oni so spoznali, ka odavle slabo blago za vèlko ceno, zato so si poiskali drügoga dobavitela. Pošten trgovec je dobo na te način za svoje dobre peneze — ne zahvalnost, nego plüsko. Drügi primer: Kmet je ponüdo svoje resan prvovrstno vino. Vzorec je bio lep i dober, zato je dosegno resan primerno ceno. Pripravi blago, odlično vino po vzorci, ali nekaj ga je itak zmotilo, v lagev je vlejao tüdi nikelko litrov vode. „Nekaj ga je zmotiloˮ, pravimo, — nepoštenost ga je zmotila! „Samo poštenim lüdem lejko pomagamo, samo pošteni narod lejko računa na lepšo bodočnost !“ to je bio konec govora. Zazeblo nas je v düšo i srce. Bolelo nas je, da se dobi inači pameten i dober Slovenec, šteri vörje, ka je naš narod do korenine svoje düše pokvarjen, ne pošten ... Govornika so pitali: ali misli, ka so že po rojstvi pošteni i ne pošteni, to je pokvarjeni narodi? Zavladala je mučna tišina. Bojali smo se, ka bo zaproso za reč gospod z ledeno mrzlim pogledom i mirno kak prle povedao nekaj — strašnoga, nezaželenoga. No, ne on, drügi je proso za reč. Etak je gučao: „Gospoda moja, ne vörjem ka je tak, pa pravimo, ka je dnes naš kmet pokvarjen i da je ravno zavolo te pokvarjenosti nesposoben, da bi ga zdignola na višjo stopnjo sreče i zadovolnosti zadruga. Pri tom pa ne sme ostati. Pitati moramo: zakaj je takši? Po rojstvi pokvarjenih narodov ne pozna zgodovina. Vsi lüdje smo stvorjeni po božoj podobi i boža podoba ne prenese nikše jalnosti, prefriganosti. Jalnost, prefriganost, pokvarjenost i hamičnost si naberemo po rojstvi od pokvarjenih lüdi i od nezdravih prilik. Glejte, jaz znam za primer, ka je trbelo rešiti prekmurskoga kmeta od večnoga robstva. Prekmurski kmet je poslüšao nasvet svojega — kak on — siromaškoga dühovnika i je pristopo k Agrarnoj zadrugi, štera naj bi spravite siromakom zemlo za najnižjo ceno. Najnižjo ceno je nastavite držáva, ali ne včasih, samo potem, kda se je pokazalo: kelko haska da ta zemla agrarnomi interesenti. Veleposestvo je postelo plačance med lüdi, šteri so narodi prigovarjali, naj včasi küpi, ar če čaka, zemlo zgübi. Narod je trepetao za falaček svoje zemle, je ná mestoma vörvao zapelivcom i je podpisao pogodbe za dvakrat, trikrat i še vnogo večkrat vekšo ceno, kakšo je predpisala država. Težke milione so šteli vzeti iz rok celih rodov najsiromaškejšoga lüdstva pri državnoj meji. Vsi, ka so šolani, pametni, vsi ki čütijo z malim človekom, to je z večinov naroda, bi morali podpirati katoličanskoga dühovnika, nastavitele Agrarne zadruge. Mali človek, preprosti narod ga je podpirao, bio je veren i hvaležen. Na drügoj strani je bilo inači! Vučena gospoda je rüšila Agrarno zadrugo. Porüšila jo je ne, ali napravila nepopravlivo škodo, vrgla je med pošteno lüdstvo gnila jabuka svoje grabežlivosti, pokvarjenosti. Istina je teda, da če ščemo od de- nešnjega časa lepše živlenje, potem moramo na nova pota, na pota poštenosti, odločiti se moramo za zadružno samopomoč. Rešiti se moramo kmetov, šteri poštenim trgovcom za dobre peneze stresena jabuka prodajajo, ali rešiti se moramo tüdi takše pokvarjene gospode, štera z resan gnilim dejanjom kvarijo düšo našega poštenoga naroda !ˮ Peter Domačin. Mladina i misijoni. Dnesdén smo vsi tak Čüdno zbegani. Nevole i težave vsakdanešnjega življenja terejo z vulice v hižo, v tiho drüžinsko življenje. Kmečka mladina se žene za krühom i zaslüžkom v Francijo, Nemčijo; dijaška mladina se v šolaj bori, da bi prište do svojega krüha. Čütimo, ka nas je preveč. Že nevejmo kama bi šli. Skrbi nas, da nas življenje ne bi povrglo ob strani, da ne bi ostanoli brezposelni sredi te vnožine, ki se tere za golim življenjom. I na konci koncov se te pa oni stavi, pregledne svojo pot i se pita: kama i zakaj? Ali je vredno, da se borimo za to, ka si ohranimo golo življenje, ne da bi si Priborili nekaj, ka ostane tüdi za nadale? Vnogi si odgovarjajo, nej. Ali ka pa naj včinimo? Kama naj idemo? Skrbi nas tüdi bodočnost cele naše krajine, vse naše lepe domovine. Kakša je naša Usoda? Ali bomo mogli ohraniti to svojo zemljo, na šteroj nas je Bog naselo pred 1300 leti? Ali bomo ohranili svetlost svete vere, k šteroj nas je Bog pozvao pred 1100 leti? Ali bomo mogli ohraniti svoj lepi materini jezik, ka nas naši nasilni sosidje ne požrejo? Pri vsem tom hrümi skoro pozabimo, da je nad nami Bog, ki je naš oča. Pozabimo, ka je prav za prav On tisti, ka vodi našo Usodo i Usodo vsega našega naroda. Pozabimo, da nam je po svojem Sini dao zapoved: idite i včite vse narode! Pozabimo, da je dnesden i to že od Kristušovoga vnebohoda naprej program zgodovine določen: pokristjaniti celi svet. Pozabljamo, da je to najvzvišenejši cio, ki ga moremo zasledovati eti na sveti. Preveč nas je, preprostih lüdi kak izobražencov. Svet nas püšča ob strani, smo brez poste, skoro kak bi bili nepotrebni na sveti. Vseširom je vseh prepuno, preveč. I nazlük tomi smo prespali Kristušov glas, ki nam kriči: Žetev je velika, delavcov pa malo! Na Kristušovoj njivi nega brezposelnih. Cerkev zove i kriči: pridite na gospodovo njivo, nücamo vas ! Tü nam falijo delavci ! Indija, Kitajska, Afrika, Rusija, Japonska ... Kak to, ka smo oglüšili, da stojimo brezposelni, ne čüjemo glas matere Cerkve, ki potrebüje šče telko delavcov? Prespali smo misijonare, ki nas zovejo. Bog more rešiti naš narod i ga bode rešo. Ali za to terja od nas žrtve. On hoče, da se mi sami darüjemo za rešitev svojega naroda. Žrtve naših misijonarjev po celom sveti so nam izprosila dozdaj rešitev, one so zmožne to dosegnoti i v naprej. Sinovje Slovenske Krajine, ne stojte brez posla, poslüšajte glas Cerkve, glas misijonarjev, ki zovejo! Tak bodete rešili sebe i narod. Našim delavcem v Franciji. Radi dogodkov pretekloga mesca so se mnogi naši delavci, zlasti sezonski prestrašili in radi grozeče vojne nevarnosti hiteli v domovino pred dovršenim kontraktom. Hvala Bogu so tisti nemimi dnevi za nami in vojna nevarnost je odstranjena. Zato Pozivamo naše delavce v Franciji, zlasti sezonske, naj lepo mirno dovršijo svoj kontrakt, da si več prislužijo in ohranijo ugled, ki so ga naši delavci uživali v Franciji. Ravnotako opozarjamo drüžine in poznance naših delavcev v domovini, naj nikar ne pošiljajo vznemirljivih pisem ali celo brzojavk, češ, da je delavčeva žena težko bolna in podobno; vse z namenom, da bi delavca pred dovršenim kontraktom privabi domov. Vse to škoduje ne samo dotičnim delavcem in delavcem in njih domačim, ampak tudi ugledu našega delavstva v tujini. Razgled po katoličanskom sveti. Nemška Avstrija. V Salzburgi je bilo sojenih 16 frančiškanov, ki so bili toženi da so pokvarili tüje imanje. Med temi je največ mladih dijakov, študentov teologije, ki so ob priliki izgona frančiškanov iz samostana v Salzburgi metali pohištvo skoz okna. Eden od teh je obsojeni na mesec dni zapora, devet na tri tjedne, pet na 14 dni i eden na 10 dni. Madžarska. Mestno zastopstvo v Budapešti je izdalo proglas, s šterim so razpüščena vsa društva, ki so se bavila s spiritizmom. To so napravili zavolo toga, ar je dosta lehkovernih lüdi zgübilo svoje peneze, štere so od njih zvabili „mediji", vnogo pa jih je bilo obvüpanih zavolo groženj, štere so njim „mediji“ napovedali iz drügoga sveta. Sovjetska Rusija. Novi vršilec dužnosti lüdskoga komisara Filaretov je dao odredbo, da bodo organi GPU izvršili popis dühovnikov, cerkev i vernikov v Sovjetskoj Rusiji. To je Filaretov odredo zato, da bi oblasti dobile točno sliko moči, s šterov razpolagajo verska društva i da bi potem mogle uporabiti zadostno protisilo. — Lüdski komisarijat je izdao tüdi odredbo, da morajo vsi dijak], i njih vučitelje ednok na leto obiskati ateistični muzej v Moskvi. Češko-slovaško-rusinska držáva nastaja počasi. Meje nove Češke so že določene. Žavolo Slovaške so bite ves tjeden pogajanja, pa so se zavolo nenasitosti Madžarske ne mogla zaklüčiti. Morali so pozvati na pomoč Nemčijo i Italijo. Ar ma Nemčija, ki je na strani Slovakov, v toj stvari glavno reč, bo rešitev za Slovake ugodna. Podkarpatski Rusini pa so na slabšem.Madžare podpirata v njihovih težnjah Polska i Italija, ki pravita, da morata meti Madžarska i Polska sküpne meje. Tüdi za Podkarpatske Rüšine bo odločen drügi tjeden. Pri redovni slovesnosti Že dolgo me je ustanovitelj nove družbe »Molite Marije Srednje" p. Samuel vabil, naj pridem v njihov novicijat, kamor bo v kratkem prišlo morda celo več Slovenk iz Prekmurja, saj smo na redovnih poklici!^ hvala Bogu tako bogati, mi mistični Slovani, kakor mi pater tako rad zatrjuje in vedno pristavi, da so njegov; pradedje Slovani. Novicijat je okoli 50 km od Pariza, krasen grad, ena stran blesteče bela, česar pater nima rad, ker je preveč posvetilo, drugo »lice" pa starinsko sivkasto z vitkima stolpičema ob strani. Nedaleč je tropično gost park, ki ga radi te »divjost!" pater zelo ljubi. Razkazal mi je notranjost: sijajno opremljeno, vsaka soba ima poleg kopalnico in prostor za toaleto, vse najmoderneje o-premljeno. Seveda, ko bogati Angleži pomagajo. In bo hiša slüžila tudi za dühovne vaje tistim, ki med svetom Živijo. Pet duhovnikov nas je pri-sostvovalo slovesnosti. Uvodoma se pater zahvalil vsem; imenoma tudi meni, ker upa, da bo kmalu imel novinko iz Jugoslavije. Potem je v globoko premeditiranem govoril, parkrat temperamentnem, razložil eni „mali sestriˮ pomen preobleke, drugi pa večne obljube. Prva je dobila črno in rjavo obleko tretjeredniško, druga pa na popolnoma belo obleko na glavo venec iz pravega traja, vmes rdeči cvetovi. Vsaka je dobite tudi prstan in prižgano Svečo. „Introibo ad altare Dei, qui laetificat iuventutem meam. Novaka začenja daritev, ki ji bo pa delite vedno mladostno pravo veselje, ki se rodi le v zibeli trpljenja. Druga je najbliže tistemu veselju o katerem Gospod govori: lntra in Gaudium ... V veselje vstopi, povsod te bo objelo, tako brezmejno je... Redovni spokorni pas in križec novinki po tem pojasnila gotovo ne bo težek. Kako krasno molijo in pojejo te Molilke Zdravo Marijo, to je nemogoče popisati, to je treba slišati; je res vzpodbüdo. In to ravno hočejo te tretjerednice sv. Frančiška: s premišljeno molitvijo javno častiti Boga po Mariji, vernike pa vzpodbuditi k prisrčni molitvi. To zlasti v velikih mestih. Tako že delajo z velikim uspehom v Parizu. Po slovesnosti nam je pater razkazal znamenitosti kapele: izredno lepo sliko Marije Srednje pod okriljem presvete Trojice, čarobno razsvetljeno z okroglastimi žarnicami, podobnimi jagodam rožnega venca; custodia Rešnjega Telesa podobna lilijinemu cvete; moštranco, kjer Hostijo držita dva velika angela. Končno harmonij, ki sam igra melodije, ki je zapisana na posebej preparinanem papirju; ta harmonij se zove „aeolion po znanem poganskem bogu vetrov eolu. Pater je dobil harmonij po naključju izredno poceni; čez nekaj časa mu je prodajalec ponujal trikrat večjo ceno zanj; Seveda ga ni hotel dati. Vse to sem videl in slišal na god nadangela Rafaela zdravnika oči. Ko bi vsem bilo dano pogledati za zastor, ki nam zakriva bogastvo „onstranske globjeˮ. . . Camplin. 2 NOVINE 6. novembra 1938 Nedela po Risalaj dvajsetidrüga. Evangelium (Mataj 22.)Tisti čas idoči farizeušje tanač so držati, ka bi vlovili Jezuša vu reči. I poslali so k njemi vučenike svoje z Herodianci, govoreči: Vučiteo, znamo, ka si pravičen i pot Božo po pravici včiš i nemaš paske na nikoga: ar ne gledaš na peršono ludi: povej nam zato, ka se tebi vidi? jeli je slobodno dačo dati casari, ali nej? spoznavši pa Jezuš jalnost njihovo, veli: ka me sküšavate skažlivci? Pokažte mi dačni pejnez, oni so pa prikažali njemi eden sold. 1 pravi njim Jezuš: čida je kejp ete i napisek? Velijo njemi: Casarov. Teda veli njim: dajte zato, štera so casarova, casari i štera so Boža, Bogi, * Farizeji so Jezuša šteli zgrabiti v zanko. V svojoj hüdobiji so si zmislili takšo stvar, da so bili osvedočeni, ka se Jezuš vlovi i te do ga meli pravico spraviti s sveta. Da to zanko prav razmimo, moramo poznati politične razmere judovskoga naroda v Jezušovom časi. Judje so v tistom časi bili podložni poganskim rimskim casarom. To jih je strašno peklo, da oni, ki so bili izvoljeno lüdstvo, morajo plačüvati davek poganskomi casari. Zato so si pa tak jako želeli Odrešenika. Mislili so, ka jih Odrešenik oslobodi Rimlanov i Judom nazaj da slobodo. I če bi Jezuš tak nastopo med svojim lüdstvom, da bi kák politik, narodni vodja rešo lüdi rimskoga jarma, te bi ga Judje sprijali i ga slavili kak velkoga Osloboditela. Jezuš pa od politike nikdar ne gučao. Njegovo kralestvo je pač ne od toga sveta. Farizeji so ga pa ravno pri politiki šteli zgrabiti v zanko. Če bo právo, da se davek rimskomi casari sme davati, te se zameri lüdstvi i lüdstvo ga več ne bo melo rado; če bo pa pravo, da ne trebe plačüvati davka rimskomi casari, bo pa to nepokorščina državnoj oblasti. Potom ga bo pa državna oblast kaštigala kak protidržavnoga, veleizdajalca. Če vujde po ednoj strani, ga pa zgrabimo po drügoj strani. Gospodje farizeji so pozabili, ka govorijo z božim Sinom i da je vsa njuva modrost nikaj pred Bogom. Mirno i hladno jim Jezuš odgovori. V nikšo zadrego so ga ne spravili, pač oni so z dugami nosovi odišli eden za ovim. Zgodovina se ponavla. Ka so farizeji delali Jezuši, to tüdi dnesden delajo denešnji farizeji sv. Cerkvi, ki je naprej živoči Jezuš. Sv. Cerkev je skrivno telo Jezušovo; glava toga tela je Jezuš. Kak se zaletavajo v sv. Cerkev dnesden neprijateli boži, moderni farizeji, to lehko vsakši den čtemo pa tüdi na svoja vüha čüjemo. Štokoli napada dühovnike, škofe i proti njim šunta lüdi, je moderni farizej. Preganjanje dühovnikov v Nemčiji je vednako preganjanji Jezuša. V Nemčiji se tüdi dühovnikom meče v oči, ka se prej ne pokoravajo „casari” — Hitleri, da so protidržavni. Pred leti so tüdi pri nas vnogi dühovniki bili razglašeni kakti protidržavni. V Rusiji so že dvajsti let protidržavni. Ja, te farizeji bi radi vničili Cerkev i njene dühovnike kak so nekda Jezuša šteli vničiti. Vnoge dühovnike lehko vničijo, ali navuk, ki ga glasijo, ostane, ar je boži. 1 dokeč de svet stao, se bo tüdi boži navuk glaso med narodi. Vsi Preganjalci Cerkve i njenih dühovnikov preminejo, boži navuk pa le ostane do konca sveta. Anglija je na Dalnom Vzhodi zgübila svojo nadoblast z zmagov Japoncov nad Kitajci. V Tihom oceani i nad Vzhodnov Azijov pa bo japonski imperij. Kardinal Verdier blagoslavlja novo cerkev. Bilo je v osmini spomina posvečenja mariborske stolnice, kjer sem bil „mestni kaplanˮ; na misijonsko nedeljo 23. oktobra. V že polni jeseni, ko tudi v Sicer ne preveč mrzli Franciji mraz in megla občütno silita v telo. Paris, rue Haxo; na prostoru, kjer so leta 1871 kri prelili za vero katoliški (49) talci, med njimi več (12) duhovnikov; proces za njih beatifikacijo se je začel letos. Kdo bi si mislil, da bom med reditelji našel Francoza, ki je bil rojen v naši hrvatski v kraju Pakrac, njegova mama pa celo v Ljubljani? Tako za silo sta še oba obvladala hrvaščino. 10 je minilo. Zvočnik na bližnji ravni strehi nam poje cerkvene pesmi, z gramafonskih plošč. Duhovščina se zbira. Imam čast spoznati slavnega patra Lhande, pisatelja znane knjige „Le Čhrist dans Ia Banlieu rouge de Parisˮ. Tudi zdaj smo v tem predmestju, samo da je razlika že izredno veliko: ko sem stopil iz metra, zadenem ob kolporterja komunističnega dnevnika L’Humanité, pa mi zelo prijazno pokaže iskano ulico. V tistih letih, ko je p. Lhande pisal svojo knjigo, se kaj takega ne bi zgodilo. Ali Vsaj zelo težko. Auto obstane pred novo cerkvijo. Zvočnik oznanja, da je prišel kardinal, smejoči se Pariški nadškof Verdier. Takoj začne blagoslovitev. Gledam njegovo pastirsko palico: v krivulji je podoba svete Družine . . . Gremo okoli cerkve (jaz sem tudi med klerom v koroku), kardinal škropi s pušpanom. Z drugo roko pa blagoslavlja mladino: CrOisés (križarji), les Enfants de Marie (Otroci Marijini) in še več neuniformiranih, ki jih večinoma matere pazijo. Vstopamo v cerkev. Kako krasen kameniti oltar: Križani v človeški veličini, poleg Marija in Janez. Spomnim se zaključka moje pesmi „Križóˮ: Ustvarja vse vedno trojica: Bog in deviški Učenec. Žena, vmes, vedno devica, da oglasi se pesnik - mučenec... Stena v apsidi primerno ozaljšana z rozastimi križec! in s palmami. Gremo okoli vseh cerkvenih sten, okoli modernih križevih postaj: mozaične slike v sveži steni. Kardinal začne litanije vseh svetnikov; nadaljujejo jih „Petits Chanteurs á Ia Croix de Boisˮ (mali pevci z lesenimi križci, ki jih nosijo vrh dolge bele halje), slavni pariški cerkveni zbor, pri- znani najboljši. Res krasno pojejo; včasih se ti zazdi, da podobno pravoslavnemu cerkvenemu zboru, kakor sem ga poslüšal kot vojak v Nišu. Samo, da je še več bogástva v petju teh malih božjih pevcev. Župnik jezuit govori, se zahvaljuje kardinalu, da mu je dajal poguma posebno zadnje burne čase. Kratek, a ginljiv je govor mladega župnika. Potem govori kardinal, kakšen krasen glas ima, slog in misli pa še lepše: ...„Bog nam kaže, da je pot žrtve večna... Daritev je veliki življenski zakon. Ničesar velikega se ne rodi brez človekove krvi, krvi njegove duše in včasih tudi telesa . . . Sami vidimo, kaj postane dežela, kjer hlepijo samo za brezdeljem in veseljem. Naša draga domovina je bila čudovito rešena strahotne vojne povodnji v dneh godu svetega Mihaela in svete Terezije Deteta Jezusa, kateri so se Parižani včeraj zahvaljevali. Ali čudež je le začasna rešitev. Tudi sami moramo Bogu pomagati, da nas reši s tem, da privolimo v vse žrtve.. .* Laik odnaša mikrofon, spretno zavit v belo tenčico. ; Začne se maša. Kardinal se zatopi v molitev iz „rdéčega brevirjaˮ in ne opazi številnih poklonov, njemu v čast. Pri „Sanc tusˮ pride strežnik z veliko rdečo lučjo in ostane do obhajila. Po maši:. 50 narodnih zastav se klanja pred oltarjem Srca Jezusovega. Potem odhajamo iz cerkve. Kardinal znova blagoslavlja deco: kako nebogljen je zamorček z rožnim vencem v rokah v objemu zamorske matere; tudi on čaka na blagoslov belega kardinala. Nekaterim pa kardinal daje roko v poljub; tudi jaz sem imel to srečo. Vela je že ta roka, od dela izmučena ... Isti večer sem bil pri zakljüčni slovesnosti v Marijanskem paviljonu, ki ga bodo naslednji dan začeli rušiti. Znova predseduje Verdier. Kako krasen je razsvetjeni stolp ob paviljonu z Madono na vrhu ob uri, ko tema zagrinja tudi razkošno razsvetljeni Paris. V paviljonu samem mogočna kupola, barvana okna, Marijine podobe iz vseh krajev Francije. In poleg kardinalovega prestola z velikimi črkami zapisano, kako je kralj Ludovik Francijo Mariji posvetil . . . Duhovnik, ki je idejno uredil razstavo govori: Koliko konverzij je videl ta pavilon papežov za časa svetovne razstave leta 1937, marijanski v francoskon jubilejnem letu 1938. Presunljivo mu kliče Zbogom . . . Dolge bele in šinje zastave izpod kupole so razdrhtele. Verdier ima šibek glas, njegovega govora le nekaj razumem, je Predaleč. Drugi dan čitam v časopisih njegovo željo, naj bi Vsaj podoba Marijina z vrha stolpa prišla na kak visok hrib poleg Pariza, kakor je Srce Odrešenikovo na hribu mučencev (Mont-martre); da ne premine s »pari-škega neha* Kraljica Miru . . . Kler se pomika proti oltarju v sredi dvorane; vse sveče so prižgane. Iz ozadja donijo čüdovito melodične orgije (mogoče tiste od svetovne razstave?), napolnjena dvorana poje latinske pesmi v čast Rešnjemu Telesu in njegovi deviški Materi. Kardinal blagoslavlja z Najsvetejšim. Isto popoldne je kardinala Verdiera zastopal »moj Pariški škof* Chaptal pri odkritju spomenika „Aux mères f rangaises" I (francoskon materam) podjpred-j sedstvom samega predsednika republike Lebrun-a. Spomin mater so počastili z enominutnim mol-L kom. V mrzli jeseni, ko iščemo toplih domov, nam mati cerkev1 kaže v najtoplejši Dom Gospodov. Včasih kako hišo Gospodovo iz upravičenih ali neupra-t vičenih razlogov razrušijo. Mij smo pri tem žalostni. Ali toláži nas skrivnostno razodetje Jane-zovo, kjer govori: Vidi civitatemj sanctam . . . descendentem, kil stopa z nebes, novi Jeruzalem, okrašen kakor Zaročnica svojemu Možu . . . »Stopa z nebes*, pripravlja se cerkev večnosti, zgrajena iz j živih kamnov vernikov, da stopijo v nebesa, na večno Gostijo...J Camplin. Dr. Korošec zove volilce. Preminočo nedelo dopol-dneva je bila v Ljubljani seja banovinskoga odbora JRZ. Sejo je Vodil predsednik dr. Korošec, ki je meo ob toj priliki govor, v šterom je povedao, ka moramo znati za letošnje volitve. Približno to je povedao: Naša stranka je najmočnejša i z jasnim programom. Niedna drüga stranka njoj je ne podobna. Zato se pa vse drüge stranke istrankice zbirajo pod ednim krenščakom, da bi sküpno bar nikelko glasov dobile. Zdrüžili so se komunisti, socialisti, pohorci, pofovci i Mač-kova stranka v edno mešanico, ki se bo razletela v male falačke, gda H. decembra z vsov svojov močjov vdarimo po njoj. Da vidimo pitanje z dr. Mačkom smo mi prvi zato pozvani. Pravimo, da bi naša opozicija dobila dne 11. decembra večino —- ka pa nihče ne verje — ona ne bi mogla niti za hip voditi vso državo. Oni so se samo zdrüžili zato, da sküpno idejo proti nam, naprej pa te nikaj sküpnoga več nemajo i bi bila strašna zmešnjava. Ka bi bilo z našov zvünešnjov politikov,če bi oni zmagali? Bila bi inačiša od naše. Naša zvünešnja politika pa nas je ravno v preminočih tjednaj občuvala bojne i vse sosedne države nas zatogavolo spoštüjejo. Što šče ka bi bila bojna, naj ide s komunisti socialisti, pofovci i pohorci, pametni i trezni lüdje do pa šli z nami, ki smo zvünešnjo politiko vodili tak dobro. V politiki vsikdar trebe gledati v bodoče i naš narod naj v teh volitvaj dobro premisli, kama naj plavamo, ali v nevarnost bojne ali pa v mir med narodi. Če zmagamo mi, nadalüje- mo mirno notranjo politiko, da , lehko več dosegnemo, če bi zma gali naši nasprotniki, bi bilo pa | vse zmešano. Vsakši mora priznati, da smo celo državo i z njov tüdi Slovenijo vodili k napredki, H blagostanji, miri i redi. To so velki uspehi naše zvünešje i no- [ tranje politike. Neprijateli pravijo, da dr. > Korošec Slovenijo odavle. Vsakši j v državi pa zna, da dr. Korošec lübi svojo državo i svojo Slovenijo. Ali lübezen odavle svojo zemlo? Što se je brigao za Slovenijo od S zedinjenja do dnes? Što se je brigao za univerzo, za gimnazije i za drüge šole? I za bodoče je naša vlada za trdno odločena, da vredi naše notranje razmere. Gvišno bodo Hrvatje z nami bole zadovolni kak s svojimi Zavezniki komunisti i dr. — Vse razmim, ka se pri nas zdaj pred volitvami dogaja. Samo toga ne razmim, da dr. Maček! pod svojo streho vzeme tüdi komuniste. To je nekaj strašnoga,] zato ka s tem podpira najvekše] neprijatele mira i reda. Nevarno] se je s takšim strupom igrati. Vsa Evropa i posebno naše so- Š sedne države se borijo proti komunistom, dr. Maček pa se z njimi drüži. To je strašno! Troje je potrebno, da zmagamo : da smo edini i se ne kre-j gamo zavolo edne ali drüge ose-1 be, da idemo vsi na delo za agitacijo i da idemo vsi navdüšeno po svojo zmago. Tak je govorio naš voditeo] dr. Korošec. To vala nam vsem. Če se komi eden ali drügi naši poslanec ne dopadne — zavolo dr. Korošca, ki nas lübi i je najbole sposoben, moramo iti] vsi volit JRZ. Deklica in rože. Matilda Serao. Dekletce je Počasi hodilo po ozki in hrapavi Trgovski ulici. Ni gledalo v trgovine, ni pogledalo med visoke hiše, kjer bi moglo opaziti dolg pas neha, niti predse ni gledalo. Gledalo je le kamne, kakor da bi jih štelo. Hodilo je in ni maralo za blato na tlakani ulici, za šunke, ki jih je prejemalo, za redke kočije, ki so hitele mimo njega. Prišlo je do cerkvice na Cer-rigliu, nasproti kipu »Glejte človek!*, ki predstavlja Kristusa, v rdeči obleki, s trnjevo krono, oči zasolzene, čelo in prsi umazane od strnjene krvi. Dekletce ga je brezbožno pogledalo in se vrnilo z istim resnim korakom. Bila je beračica. Lačna je bila, žejna je bila, zeblo jo je. Noge je imela gole, bila je bosa in blatna. Kljub mrzlemu februarskemu dnevu je imela na sebi le srajco in raztrgano krilce, prevezano z vrvico. Okrog vratu je nosila koš ovratnice. Potem nič drugega. Dekletce je bilo zelo! suhotno, skoraj izsušeno. Iz srajce in krila je prosevalo bledo, pepelkasto telo. Skozi ovratnico sta štrleli ključni kosti, kakor da bi hoteli predreti iz kože. Takoj je bilo spoznati, da je to leseno otroško telo bolno. Ramena so ji bila ostra, upognjena, kakor ramena tistega, ki se stiska in hrči vsled mraza ali vsled bolečin v želodcu. Obraz ji je bil resen, svinčen, nizko čelo nagubano, tenke obrvi razmršene, oči s sivimi vekami prevelike in črno obrobljene, vdrte, globoke, prahi trd in oster kakor pri odrasli ženi, ustnice stisnjene, zaprte, blede, mirne, z dvema gubama ob straneh. Bila je stara sedem let. Nekoč je imela mršavo mater, tudi beračico. Obe sta se klatili po pristaniških ulicah ter prosili miloščino. Jedli sta pogosto kruh in spali v nekem podstopnišču na slami, hči z glavo i materinom naročju. Potem je mati vsled tifusa umrla. Hči je ostala sama v podstopnišču. Ni jokala, ni vpila. Šla je prosit miloščino, pa ni ničesar dobila. Tisti dan ni jedla in je spala pod milim nebom na stopnicah cerkve v Portanovi, zvita v klop-čič kot pes. Tri leta se življenje deklice ni spremenilo. O ničemer ni ve-dela, ničesar se ni spominjala razen neskončno dolgega stradanja. Svoje romanje je začenjala zjutraj. Dolga in vijugasta Trgovska ulica je bila njen dom. Vedela je za vse njene stranske in slepe ulice, za vse glavne in stranske vhode, trgovine, sledeče kanale, obdrgnjena stopnišča. Brez prestanka je hodila iz trga na Portanovi, kjer je bila njena izhodiščna točka, pa do cerkvice na Cerrigliu, odkoder se je zopet vračala. Ustavila se je na pristaniškem trgu, se v polkrogi obrnila in se pri starem Sedilu prikazala na dan. Vrgla je pogled na kip poganskega Boga Oriona, ki ga ljudstvo imenuje Pesce Niccolo, se povzpela v Mezzocannone ter si tam zmo-čila noge v modri, rdeči in vijoličasti vodi barvarjev, ki so delali v zakotni krajih okrog črnih kotlov in mešali skrivnostno tekočine. Od tu dalje si ni upala, vrnila se je v Trgovsko ulico. Niti pogledala ni v Odprto go- stilno, kjer so cvrli ribe in kuhali pašteto. Zavila je na desno) po umazanih stopnicah Svete Barbare, se povzpela do znamenitega slaščičarja, teda slaščice so jo preveč dražile, zbežala je proč. Nazaj grede se je ustavila pred vhodom v kopališče ter si ogledovala Umetno izsekano kad, kjer ni bilo vode, pač pa se je šopirila širokolistna rastlina. Nadaljevala je svojo pot do Cerriglia in se vrnila, zmeraj s svojim previdnim korakom, držeč ob zidu med nogami popotnikov. Temne, ozke ulice, beda, vlažna poslopja, smrdljivi vzduh, sumljive hiše, mrakotna barva, brezsončni kraji, oderuški obrazi trgovcev, bedasti obrazi njih mešetarjev in topi obrazi skvarjenih žensk, skopuško, zaprašeno blago — to je bil ves njen svet Podzavestno je čütila, da je nad Sveto Barbaro, nad Mezzocannonom, nad Cerrigliom, na koncu ulice kneginje Masgerite drug svet, toda tja si ni upala, imela je nekak divji strah pred njim. Tudi v Trgovski ulici je imela strah pred drugimi beračicami, ki so jo tolkle, pred psi, ki so j 6. novembra 1938. NOVINE 3 Glasi iz Slovenske krajine. Na podporo naših listov je darüvao g. Ipavec Karol, orožn. narednik v Pobrežji pri Maribori 5 din. Bog povrni! Turnišče. Na prošnjo žup. urada je Drüžba sv. Cirila i Metoda v Ljubljani darüvala za siromaško šolsko deco 50 molitvenih knig „Pri Jezusuˮ. Iskreni Bog plačaj! - Žup. urad Turnišče. Mariborski „Večérnikˮ je prineso glas, da gospod urednik Novin mislijo kandidirati za narodnoga poslanca. Čüdimo se, gde je zvohao to novico zdaj, gda so gospod urednik že od 14. oktobra ne doma i se za politiko ne zanimajo. Beltinci. Električno omrežje so nam palik malo podalšali. Bilo je to krvavo potrebno za to vulico kre Balažicove hiže, ki je v jesen vsikdar tak strašno blatna. Jako potrebno bi bilo, da bi se raztegnola elektrika šče dale i ne samo do mosta na Črnci. Pričaküjemo i vupamo, da bo občina v kratkom časi za to Poskrbela. Prostovoljna gas. četa v Tropovci se zahvalüje za dar 1000 Din. g. Vogler Janezi lastniki Slatine Petanci. Kaj takšega nesmo pričaküvali. Za nas je bilo itak nezaslüženo odlikovanje, da so pri našoj blagosloviti za motorna brizgalne velikodüšno prevzeli funkcijo botra. Zato se g. Vogleri za čast i za poslano materialno podporo iskreno iz dna srca zahvalüjemo vsi člani gasilske čete. Zednim se tüdi v istoj meri zahvalüjemo g. odvetniki Bajlec Franci M. Sobota za dar 600 Din. Obema gospodoma zakličemo: Bog Vaj ohrani! Bog Vaj živi! Kobilje. Naš Fantovski odsek jako lepo dela. Imamo vsakši teden sestanke s predavanji, deklamacijo, petjem i razvedrilom po programi, ki je določen, od ZFO. Tak smo preteklo nedelo meli predavanje od naše osvoditve. Naša ves je ščista na meji, zato smo si šče posebi priklicali pred oči, kakšega velkoga pomena je bio te dogodek za nas. Z gotovostjov lejko Povemo, da bi bili mi zdaj že pomadjarjeni, či ne bi prišli v Jugoslavijo. Zdaj smo se pa, hvala Bogi, že zdignoli v vsej pogledaj, tak v narodnostim!, kulturnom i verskom. — V nedelo 6. novembra pridejo k nam predavat iz Sobote g. kaplan Janko Škraban. — Odkdaj smo dobili ekspozituro, se je versko življenje pri nas močno zdignolo. Na svetek Kristuša Krala smo meli spoved za moške i dečke, ki so se v jako lepom števili odzvali. — Čiduže bole čütimo. kak nam je potreben prosvetni dom. Dobro volo, da bi si ga zgradili, mamo, samo penez je bole malo. Či bi nam priskočili na pomoč s kakšov podporov, bi si ga postavili. To bi bio najvzhodnejši prosvesvetni dom v celoj Sloveniji. Z motorom v smrt. Na vernih düš den se je pelao iz Lendave Žoldoš Štefan iz Gaberja. Pelao se je s Pojbičovim motornim biciklom i na ovinki pri trgovini Miholič v Gaberji je z velkov naglicov šo i se prevrgeo. Na tisto je prišeo mimo motor i ga včasi naložo i pelao v Lendavo, gde je Zdravnik dr. Lipnjak samo konštatirao smrt Pokojni je pred dnevi prišeo od vojakov. R. i.p. Kobila ga do smrti brsnola. Na vse svetcovo so v Gaberji zakopali Báli Jožefa, gospodara iz Gaberja. Kobila ga brsnola v glavo i je na mesti vmro. Poldne so šli k obedi i gda je že vsa drüžina sedela za stolom, se Bali ešče ednok napoti v štalo. Da ga ne bilo včasi nazaj, ide dečak po njega i ga najde ležečega s krvavov glavov. Beži po one v hišo i gda so pribežali v štalo, so samo videli, da je že mrtev. Malo prle si šče prej gučao, što de letos na vse svetcovo mrtev v Gaberji, ka je tam vsakše leto što mrtev na te svetek. No, za malo časa je on bio tisti, ki je letos prišeo na red. R. i. p. Francija. Ministerski predsednik Daladier, ki je bio pred tremi leti sam navdüšeni levičar, je napovedao, da bota vláda i narod obračunala z lüdskov frontov, s komunizmom, ki je povzročo dosta škode v Franciji. Ladja na sredi morja bi skoro zgorela s potniki vred. Velika nemška prekoceanska ladja „Deutschlandˮ je 20. oktobra odplavala iz Bremena proti Newyorki. 25. oktobra pa je več ladij dobilo znak SOS, to je znak, da je ladja v velikoj nevarnosti. Na njej je bilo 91 potnikov i 400 mornarov. Ar je bio ogen jako nevaren, so že mislili, da bodo morali zapüstiti ladjo i se preseliti na ladje, ki so prišle na pomoč. Mornarom pa se je posrečilo, da so ogen omejili i za tem pogasili i potniki so po prestanom strahi nadalüvali vožnjo z ladjov. Ka pravite na to, g .urednik? V vlaki se vozi vekša čupora lüdi, med njimi tüdi mlajši gospodé, šteri je samo pred nikelko tedni dobo državno slüžbo v Slovenskoj krajini. On razlaga svojim vernim poslüšalcom: „ V Prekmurje me je zanesla nesreča. To je Slovenska zemla, jaz sem tüdi Slovence, ali níšče me ne razmi. Blatne so tam düše, kak blatne so njuve ceste. Cestnoga blata me varjejo škor nji, prvi škornji, štere sem mogeo küpiti, če se neščem potopiti v prekmurskom blati. Düševnoga blata pa me rešijo tedenska „romanja v Maribor. Brez te železnice je mladi inte-ligent obsojen na düševno smrt.ˮ Inteligent, na začetki svojega delavnoga življenja vidi edino rešitev v škórnjih i v Maribori... Ali ne bi bilo bole, če bi te gospodič ostao v Maribori i škornje šivao svojim ednako mislečim prijatelom ? Kaj pravite, gospod urednik? Ka novoga po sveti. Knez Arsen mrtev. V Parizi je vmro 19. okt. popoldne ob pol dveh Nj. kr. Vis. knez Arsen, oča kneza-nametnika Pavla, ar-madni general jugoslovanske vojske. Knez Arsen je bio rojenih, aprila 1859. v Temišvari. Šolao se je v Franciji i Rusiji. Za generala srbske vojske je bio imenüvani 1. 1912. Vdeležo se balkanskih osvobodilnih vojn i svetovne vojne. Telo pokojnoga kneza je bilo prepelano iz Pariza v Jugoslavijo i pokopano na Oplenci v rodbinskoj grobnici Karadjordjevičov. Velka Vročina v Ameriki. V okolici Newyorka vlada tak velka vročina, da je v jesenskom časi že dugo ne pomlijo takše. V nešternih krajih znaša toplota 30, v nešternih celo 32 gradov. Polski i Nemški tisk sta začnola napadati državo Litvo. Polaki trdijo, da litvanska država z tira polsko narodno menšino. Zastopniki polske narodne menšine so poslali polskoj vladi spomenico, v šteroj se tožijo, kak se njim v Litvi slabo godi i prosijo Polsko za pomoč. Istočasno se je začnola nemška narodna menšina v Litvi pritožavati i zahtavle samoupravo. Litvanskoj vladi je dala rok do 1. decembra. Dr. Beneš, bivši predsednik ČSR bo odpotüvao v Ameriko. Razširile so se tüdi vesti, da je čikaška univerza pozvala dr. Beneša, da naj bi meo tam sküpino predavanj. Dr. Beneš pa je to zanikao. Pravi, da bo zaednok ostao v ČSR i da bi sličen poziv prišeo mogoče sledkar v poštev. Muzej Andreja Hlinke bodo osnovali v Bratislavi. Slovaška vlada je dala zapleniti poslopje razpüščene prostozidarske loše i bo v njem namestila muzej avtonomističnoga Slovaškoga gibanja, ki bo noso ime Andreja Hlinke. Na amerikansko letališči Detroit sta vdarili vküp dve letali, spadnoli na tla i zgoreli. Pri toj nesreči je zgübilo živlenje 5 lüdi. Češkoslovaški ministerski predsednik Hodža je zbetežao. Zdravniki vüpajo, dase njim bo posrečilo naskori popolnoma ozdraviti g. predsednika. Veliki ogen v francoskom mesti Marseille. Na dosegamao neznani način je nastano ogen na najbole prometnoj vulici mesta Marseille. Zgoreli so trije velki hoteli. Ogen je zahtevao 110 smrtnih žrtev, 26 težko ranjenih, 62 pa še pogrešajo. V Palestini so bili predpreminoči tjeden krvavi nemiri. Arabci so vdrli v stari del Jeruzalema i tam divjali. Anglija je Jeruzalem zasedla z vojaštvom i bo napravila konec krvavih bojov med Arabci i Židovi. 60 ton tobaka je zgorelo v francoskoj tobačnoj fabriki v Chateauroux. V noči na 19. okt. je nastao ogen, ki je vničo fabriko z vsemi stroji i zalogami tobaka. Človeških žrtev pri nesreči ne bilo. Škoda znaša okoli 30 miljonov frankov. 80 let stara ženska osleparjena za 4 miljone dinarov. Na Holandskom v mesti Ginneken sta dva slepara, oča i sin, znorila 80 letno premožne gospodično Kessler za 200.000 holadskih ranjškov, ka znese v našij penezaj 4 miljone dinarov. Gospodična je znana po svojoj dobrosrčnost!, zato se je mlajši slepar podao k njej i se izdajao za siromaškoga slikara. Gospodična ga je podpirala i mislila, da vrši dobro delo. Njenim dvorjenicam so se tej obiski, pri šterij je dala obiskovalci vsikdar par tisočakov, vidili sumlivi i so naznanite stvar policiji. Ta je prijela oba slepara i jiva zaprla. Rešili pa so samo nekaj penez, ovo sta že ponücala. Veliki ogen je bio amerikanskom mesti Linden v državi New Jersey. Gorela so bencinska i petrolijova skladišča drüžbe Standard Oil Company. Prvi se je vüžgao veliki tank, ki je bio pun bencina. Zato so začnoli goreti i eksplodirali tüdi drügi tanki puni petrolija. Ogen je bio tak močen, da so morali deleč na okoli sprazniti vsa skladišča i hiže, ki so bile zavolo gorečega petrolijovoga dešča v nevarnosti. Gasilci, ki so prišli gasit, so komaj ogen omejili, da se ne dale širo. Pogasiti ga ne bilo mogoče. Človeških žrtev pri tom velikom ognji ne bilo. Predsednik törske republike Kemal Ataturk je nevarno zbetežao na jetraj. Njegovo stanje je jako resno. Cigan prebüdo navidezno mrtvo. V mesti Tamerfors spadnola v vodo 50 letna bogata dovica. Kda so jo potegnoli iz vode, so jo probali oživiti, pa zaman, bila je mrtva. Položili so jo na mrtveči oder i ponoči jo je stražo eden izmed njenih služabnik. Kda je ovárao na njenom šinjeki biserni lancek, ga je šteo vzeti i nadomestiti z navadnim lancekom. Pri tom deli pa je prevrgeo posvečnjek i te ropot je njegovo mrtvo gospodinjo zbüdo, da je stanola i poglednola, ka se godi. Služabnik je od straha omedlo, gospa si je pa tüdi komaj pomogla od straha, kda je vidla, ka se je z njov zgodilo. Vodja sovjetske vzhodne armade maršal Blücher je bio pod nadzorstvom GPU prepelani v Moskvo i tam internirani. Preiskavo proti njemi vodi Matukov, naslednik Ježova. Poleg Blüchera je GPU aretirala šče več višjih oficerov, ki so njegovi prijateli. V Italiji v Milani sta vdarila vküp dva tramvaja, ki sta bila puniva delavcov. Oba voza sta popolnoma razbita. Ranjenih je 50 delavcov, od teh je eden že podlegeo pogodbam. Prvovrstna plemenska teleta simodolske in montafonske pasme se oddajo v nadaljno vzgojo ali tudi prodajo pri Veleposestvu v G. Lendavi. TOMAŽEVA ŽLINDRA 18% vagonske pošiljke, franko vagon Ljubljana po Din 92.- za 100 kg; vsak nadaljni odstotek Din 6.- — Kmetijska drüžba Maribor, Melje, telefon 20-83, 2500.- Din. rabite, da zaslüžite 1000 .- Din. mesečno doma Pišite: „ANOS“ Maribor jo hoteli ugristi, pred stražniki, ki bi jo utegnili prijeti. Tam gori pa ji je pretila neznana nevarnost. Ko je dospela do tiste meje, se je plašno ozrla. navzgor, potem pa zbežala, skrivajoč z roko svojo kodrasto glavo, kakor da bi jo zasledovati. Prosila je miloščino, toda često je ni dobila. Trgovci, ki so zagrizeno slepariti kmečke odjemalce, nosači, ki so se šibili pod bremenom, umazane in raztrgane dekle, nihče izmed teh ljudi zaverovanih v svoj dnevni dobiček, se ni zmerni zanjo. Ta in oni gospod jo je smatral za tatico; potipal si je žepe in ji zabrusil kako ostro besedo. Drugemu se je spet studila in jo je nagnal z mrzlo kretnjo. Sprva je prosila z visokim, skoraj ukazovalnim glasom sold, da si kupi jesti, saj prejšnji dan ni ničesar zaužila. Želodec se ji je boleče upiral. Potem se ji je glas znižal, postal je mil, tesnoben, tožeč, po licu so ji drsele redke in mrzle solze. A še vedno je hodila sem in tja, kakor nagonsko, ter nerazločno stokala, dokler ji ni glas ugasnil v izsušenem grlu. Tedaj je prosila s hrepenečim pogledom. Ob koncu dneva, če ni ničesar dobila, jo je obšla silna utrujenost, v glavi se ji je vrtelo, zavlekla se je na stopnice cerkve v Portanovi ter tam ostala negibna, sklüčena kot küp cunj, odkoder se je slišalo le zamolklo stokanje. Dvignila se je spet ter blodila med prižigajočimi se lučmi, med delavci, ki so se zvračali od dela ter med vonjem po jedi, ki je puhtel iz priprtih trgovin. Tedaj ji je uspelo, da je dobila kaka dva centezima ali koš kruha ali rebrno kost zbežala je in jo požrla med nepopisno pekočo bolečino v želodcu. Često pa so prišli dnevi, ko ni dobila ničesar. Tedaj je zaspala v bolestni otrpelosti. Zaužila ni drugega ko lupine gnilih pomaranč ali grahovo stročje. Sobota je bila njen najboljši dan. Tedaj ji je neha mlada žena dala en sold. Bila je to žena z rdečim, svilenim robcem okrog vratu, s kratkim in prevezanim krilom, z visokimi čevlji, s srebrim glamkom na vrhu pomazanih las, z našminkanim obrazom. Stala je i navadno v kotu vežnih vrat, imela je roke v žepih predpasnika, pogled bloden, izraz bedast ter pela od jütra do večera: Ribja kost, povej mi, ali je težko življenje po smrti? Večkrat na dan je šla deklica mimo nje, toda le v soboto je dobila sold. To se je vrstilo pet ali šest mesecev. Potem je ta žena izginila. Vrgli so jo v vodnjak, idi pa je sama skočila. Tisto nedeljsko jutro je bila deklica do smrti sestradana. Od časa do časa so ji zmanjkale moči. Tedaj se je sesedla na tla. Trgovine so bile zaprte, potnikom se je mudilo in se zanjo niso zmenili. Vsi so hiteli v zgornje ulice ter tam izginjali. Deklica jim je mehanično sledila z očmi. Vstopila je v cerkev v Portanovi. Cerkev je bila prazna. Zdela se ji je neizmerna in strahotna. Mraz jo je stresel, bila je bosa na golem marmorju. Prišel je cerkovnik, jo zagrabil in jo pognal iz cerkve. Tedaj je pozabila na svoj strah ter gnana od lakote in nagona prekoračile mejo, prešla Katalonsko ulico in se povzpela po stopnicah Svetega Jožefa. Bila je presenečena: glédala je, česar še nikoli ni videla, široko cesto, snažna skladišča, bele palače, vrtove, nebo. Pozabila je na svojo lakoto ob tako čudovitem prizoru. Pred trgovino igrač je pozabila na ves svet. Tu gori je bilo vse lepo. Šla je za množico, ki je hitela v smeri Fontane Medine, se vsak trenotek ustavila, vzbočena, radovedna. Na miloščino je pozabila. Le kočije s svojim neprestanim križarjenjem so jo plašile. Toda hodila je po pločniku. Na magistratnem trgu pa jo je zmagala utrujenost, sedla je na klop poleg vrta. A kmalu nato je skočila s klopi ter tekla tudi ona proti Svetemu Karlu. Tam je njena majhna postava izginila v množici, ki je vlekla deklico s seboj proti Svetemu Ferdinandu. Ničesar ni videla, popolnoma je izginila v množici. Od časa do časa pa je videla, kako je priletel po zraku šopek cvetlic, za njim drug, nato so začele cvetlice kar deževati. Od časa do časa je množica odskočila, da je naredila prostor spremstva okrog prelepe gospe, ki je sedela sredi preprog in cveüic. To so bile hipne, bežne, prikazni, ki so otroka navdajale s strahom. Tako je mineval čas. Že se je mračno. Cvetlice so padale bolj poredko, krup je pojemal, množica se je redčila. Mimo deklice je prišla krasna gospa v črni, bogati obleki, belega in smejočega se obraza. V nežnih ušesih je imela ogromne dragulje. V roki je nosila košaro cvetlic, v šopkihin posamič. Bila je to čudovita cvetličarka, ki je kopičila denar na dnu košare. „Gospa, gospa!ˮ je zadihal slaboten otroški glas. „Dajte mi eno Cvetko!ˮ In cvetličarka je z vljudno in hitro kretnjo spüstila v otrokove roke šopek rož. Dekletce se je nasmehnilo, vtaknilo eno rožo v luknjo v srajčici ter tudi samo hotelo prodajati cvetlice, saj jih je toliko imelo. Toda od nje ljudje niso hoteli kupovati. Neki dijak ji je rekel: „Ko boš večja, boš tudi ti lahko prodajala cvetlicˮ. Debel gospod je začel godrnjati proti beračenju zabavljati čez policijo. Deklica ni razumela pomena, vedela pa je, da slabo ravnajo z njo. Bila je 4 N O V I N E 6. novembra 1938. Litrop Marija, Gross Santersleben. Veličastni g. urednik! V imeni Presvetoga Srca Jezušovoga vas najlepše pozdravlam i vam želem lübo zdravje od Jezuša i Marije, da bi ešče dugo let živeli i nam vrejüvali Novine i Marijin list, ki sta nam na velko veselje tü v tüjini. Pozdravlam tüdi svoje drage domače, rojstno ves Turnišče i celo törjanske faro. Pok Anica, Gr. Santersleben. Prečastiti g. uredniki Hvalen Jezuš i Marija, s temi rečmi se obrnem k vam g. urednik i vas najlepše pozdravlam. Naznanim vam, da se mi dobro godi tü v tüjini. Posebno me vsikdar razveselijo Novine, štere dobiva moja prijatelica Kolenc Marija. Vsako nedelo pridemo vküp i je čtemo, da zvedimo kaj od naše lepe Slovenske Krajine. Pozdravlam moj dom v Hraščicaj, svoje drage starše, brate i sestre i vse soside. Štadler Rozika. Gr. Santersleben. Pozdravla g. Urednika i jim žele, da bi šče dosta let vrejüvali naše liste, ki tolažijo izseljence v tüjini. Pozdravla tüdi svojo rojstno ves Bakovce i svoje drage, domače. Trojok Katarina, Vaurenard. Prečastiti g. urednik, prisrčno vas pozdravlam i se vam zahvalim na rednom pošilanji listov, ki so mi na velko veselje. Ob 25. letnici sam bila v dühi zdrüžena z vami ;na lepoj proslavi. V zahvalo, da smo doživeli- 25. letnico toga našega lista in 20. letnico slobodne države, v štero ste prepelali vi, preč. g. po trüdaj i trplenji lübo Slovensko Krajino, sam darüvala edno sv. obhajilo i svečo za Marijin oltar. Želim vam, da bi šče dugo vodili našo lübo Slov. Krajino. Lebar Ignacij i žena a Mo-nebry Cayeux lepo pozdravlata g. Urednika i njim želeta, da bi njüvo delo šče dugo obilen sad rodilo. Lackovič Kristina a Auzillac, Prečastiti g. urednik! Prav srčno vas pozdravlam i se vam zahvalüjem na Novinaj i Marijinom listi, ki mi prinašala veliko veselje v tüjino iz mojega domačega kraja. Meni se godi dobro pri starom g. Benoit. K sv. meši lehko idem vsako nedelo i nemam deleč, samo 3 km. Jako sam tüdi vesela, da se pri cerkvi najde več Slovencov, kakših 10 se nas zbere skoro vsako nedelo. I te se pogovarjamo v našem milom materinskom jeziki. G. urednik, še ednok vas prav lepo pozdravim i se vam zahvalim za vse trüde, štere mate z nami. Pozdravlam tüdi svoje starše, brate, sestre, mamico i vse Zagorčove. Strašen zločin se je zgodo v Cerknici v sodnoj dvorani. Višji pisarniški oficial Rožanc Anton je smrtno nevarno rano sodnoga starešino g. Slabša Franca, sebe pa k smrti strelo. Proti Rožanci se je po zapovedi oblasti vršila disciplinska preiskava zavolo prestopkov v slüžbi. Preiskava je bila poverjena g. Slabeti. Med zaslišavanjom je Rožanc, ki je vido, da ne bo mogeo zanikati obtožb, strelo z revolvov sodnoga starešino Slabeta. Kda je toga sluga odpelao v njegovo stanovanje, je Rožanc strelo samoga sebe tak, da je obležao mrtev. Kak se je cela stvar godila, bo najbole pojasno g. Slabe, če bo ozdravo. Njegovo stanje je jako nevarno. Umetna vuna iz krumplo- ve trave i listja. Podjetje „Thüringer Zellwolle“ v nemškom mesti Schvvarza se je posrečilo, da je iz krumplove trave i listja napravilo umetno vuno. Zdaj bodo začeli z obširnim proizvodom te vune. Odavanje krumplove trave bo novi vir dohodkov nemškoga sveta. Sprevod kneza Arsena. Telo pokojnoga kneza Arsena očo, Nj. Vis. kneza-namestnika Pavla so iz Pariza prepelali v domovino 21. oktobra. V Franciji so izkazali čast pokojnomi knezi zastopniki francoskih vojaških i civilnih oblasti, jugoslovanski odposlaniki i častniki. Sprevod pa se je vršo 23. okt. Dvorni vlak je prepelao pokojnikovo telo iz Beograda v Mladenovac, nato pa z autom na Oplenac, kde je bilo položeno v grobnico dinastije Karadjordjevičev. Telo so sprevajali Nj. Vel. krao Peter II., Nj. Vis. knez-namestnik Pavle, Nj. Vis. kneginja Olga, dva kralevskiva namestnika, minister dvora Antič, prvi adj. Nj. Vel. krala, dvorne dame i zastopniki vojaške i civilne ob- lasti. V Mladenovci je bila v prisotnosti vojaških i cerkvenih dostojanstvenikov izvršena kratka cerkvena svečanost. Nato je sprevod šo na Oplenac. Po govoraj, ki so orisali živlenje pokojnikovo, je bilo izvršene cerkveno opravilo, ki ga je izvršo patrijarh Gavrilo. Pri drevi so bili poleg članov kralevskoga doma tüdi člani vlade z dr. Stojadinovičom, dr. Korošcom, dr. Spahom i drügimi ministri. Tüdi zastopniki tüjih držav so bili navzoči pri sprevodi. Po končanij obredaj so se Nj. Vel. krao Peter II., Nj. Vis. knez-namestnik Pavle i Nj. Vis. kneginja Olga odpelali v Mladenovac, tü odnet pa z dvornim vlakom v Beograd. Japonci zavzeli Kanton, prestolnico Jüžne Kitajske. 21. okt. so Japonci zavzeli mesto Kanton, prestolnico jüžne Kitajske. Kitajci so prle, kak so zapüstili mesto, pognali v zrak vse državne urade, industrijska podjetja, vse vekše hiže, vse moste v mesti i njegovoj okolici. Kda je kitajsko vojaštvo i civilno prebivalstvo zapüstile mesto, so gasilci na več krajaj mesto vüžgao — Japonci so z zavzetjom toga mesta dobili v roke ves kitajski trg. Kanton je bio zadnje pristanišče, skoz štero je Kitajska tržila z Evropov. Z zavzetjom Kantona je prišlo , v nevarnost, da prepadne tüdi angleški otok Hongkong, ki je zalagalo jüžno Kitajsko z vsem blagom, v zadnjem časi pa posebno z orožjom. Zdaj je mesto v nevar- nosti, da zgübi ves svoj pomen. Tak so Japonci z zavzetjom Kantona najhüje vdarili Angleže, ki so vložili v jüžno Kitajsko vnogo penez. — Anglija je zavolo toga v težkom položaji i nema pri kom iskati pomoči. Zato se skuša pomiriti z Italijov i Nemčijov, da bi tak lehko odposlala del svojega vojnoga brodovja na Dalni Vzhod. — Japonci bi bili pripravleni, kak hitro bi bilo to mogoče, se pomiriti s Kitajci na podlagi sledečih načel: 1. Odstop Čankajšeka. Na mesto njega naj bi prišla na vlado nova sküpina, štero bi vodila kakša ugledna osebnost. 2. Sodelüvanje z Japonskov. 3. Pretrganje vseh zvez s kominternov. ZA SMEH. Prebrisani kmet. Kmet kopa svojo njivo, ki je na preci strmom bregi poleg loga. Naednok poči puška i malo za tem pribeži srna i nedaleč od njega spadne mrtva. Kmet si je mislo, da bi ta pečenka bila dobra za njegovo drüžino, ki nema mesa niti na velke svetke. Hitro prime srno i jo zakopa na svojo njivo. Za nekaj časa pride lovec. Pita kmeta: „Si mogoče vido mimo bežati srno?” — Kmet, ki se je napravo na glühoga: „Ja, gospod, preci je strmo”. — Lovec pita delo: „Ka si glühi? — „Ja sühi sam, sühi, že več dni kopam pri samom krühi to trdo njivo”. — Lovec se razčemeri: „Ti si nimak! — „Ka, resan zraste samo za eden kolač? Te pa že non köpao te trde njive”, pravi kmet, dene motiko na ramo i odide. Lovec si je ne znao kaj, pa je tüdi odišeo. Kmet je pa za čas prišeo nazaj, odkopao mrtve srno i jo veseli neseo domo. Koledarček Zveze fantovskih odsekov. Izšel je koledarček Zveze fantovske odsekov za prihodnje poslovno leto. Pridejani so naslovi vseh fantovske odsekov, dekliških krožkov ljubljanske Prosvetne zveze in vseh Prosvetne zveze in vseh Prosvetne društev ljubljanske in mariborske Prosvetne zveze, kakor tudi Prosvetne društev s Koroške, pena koledarju je Din. 8. Naroča se pri Zvezi fantovske odsekov Ljubljani, Miklošičeva cesta 7. Izjava. Podpisani Gregorec Matija, pos. v Ižakovcih s tem preklícujem in obžalüjem vse izjave in trditve, ki sem jih izrekel o Pozderec Alojzu, mesarju v Beltincih, kot neresnične in neosnovane. Zahvaljujem se Pozderec Alojzu, da je odstopil od kazenskega pregona proti meni zaradi teh klevet. Beltinci, dne 25. okt. 1938. Gregorec Matija. Zdravstvo. Zelene müšice. Holandija je večinoma ravnina i je jako vlažna. V toj zemli že od starij časov živejo žüžavke, ki so napravile tomi preden v vsakom pogledi vnogo škode. Že v starij časaj so tam živele navadne müšice, zatém komarje, ki širijo malarijo. Pred nekelko leti pa se je pojavila nova vrsta, zelene müšice, ki so prišle v Holandijo potem, kda so zgradili nasip za Zuidersee i kda so izsüšili okolico Viringerskoga jezera. Vučenjaki mislijo, da so te žüžavke ne komarje. Navadnomi človeki se vidijo na pogled čisto podobni navadnim komarom, loči je samo zelena farba. Majo pa te müšice iste neprijetne lastnosti. Na sprotoletje se prikažejo zelene müšice v miljonaj. Pojavijo se v takšij vnožinaj, da tak velko število žüžavke redko dosegnejo, a pojavijo se pod vsakimi v remen s kim i pogoji. Kda se prikažejo, mora meti človek, če šče kam iti, pred vüsti debelo krpo ali pamok, ovak je v stalnoj nevarnosti, da požre kakšo müšico. Včasi se zgodi, da müšice sedejo na kakši predmet i ga tak zakrijejo, da ne mogoče razločiti njegovih oblik. Njihov roj je tak gosti, da skoz okna ne mogoče viditi; šoferje so prisiljeni, da zakrijejo hladnike avtomobilov s plinom, ovak bi je müšice zakrile. Dozdaj ne so ešče najšli sredstva, s šterim bi mogli te müšice pobijati. V predelaj Holandije, ki so ispostavleni malariji, se skušajo vničiti te škodlive žüžavke, ali to v jako máloj meri, ar bi popolno uničenje miljard teh zelenih müžic bilo predrago i v praksi neizvedlivo. Prebivalci malaričnih krajov se strinjajo v misli, da predstavlajo zeleni komarje, če ravno ne prenašajo málanje, najvekšo nevarnost, ki je kda obstajala. V največ slučajih, kda grozi malarije, se je obvarjejo, da dnevno jemlejo 0,4 grama kinina; če pa vseedno dobijo malarijo, se zdravno na te način, da 5—7 dni jemlejo 1—1,2 grama kinina. Poleg najvekših znamenitosti Evrope, izsüšenja Zuidersee-a poleg cvetoči vrtov, ki privabijo na jezere obiskovalcov v Holandijo, pa zelene müšice predstavlajo na sprotoletje edno malo prtvlačüjočo točko, štero obiskovalci morajo prenašati, čeravno ne radi. Pošta. Škafar Ferenc, Ferme de te Bozine. Sprejeli 183 din. 1250 je bilo še letošnjega duga, to smo odračunali. Na koj je ostalo? Gumilar Aleksander, Vidonci. Za Horvat Margito v Franciji 72 din. Hari Ema, A Savy. Sprejeli 48.50 din. Na koj je višek 8.50 din? Mihalič Mihal, Sv. Jurij 79. Novine i Marijin list Mihalič Leopolda so prišle iz Francije nazaj. Javite nam njegov novi naslov. Vsem preč. gospodom naznanjata, da imam novo pasarsko delavnico za izdelovanje cerkvene posode, kakor tudi vsa ognjena pozlatenja in posrebrenja. Delo solidno ! Cene Zmerne ! Najtopleje se priporoča pasar CELJE, Prešernova u. 20 FILIPIČ ANTON, lačna, bosa, grda; njene izbulje-ne oči so vzbujale strah, strah je vzbujala njena razkuštrana in divja glava. Zopet se je oglasila lakota, ji trgala prsi in jo morila. Bila je blizu »Francoske pekar-ne“, odkoder je puhtel vonj po kruhu in po slaščicah ter jo spravljal v nezavest. Mehanično je ponüjala svoje cvetlice, brez vsake besede, s počasnim stokanjem, ki ji je dvigajo prsi. Mimo je prišel vojak in kupil rožo: dal ji je sold. Deklica je vstopila v pekarno ter küpila za sold kruha. To ji je zadostüvalo. Hotela je oditi. Strah jo je zopet prevzel. Plašile so jo kočije, ko je hotela iti na drugo stran. Sklonila je glavo in se zagnala . . . V kočiji je zavpila gospa in omedlela. Na cesti pri pločniku pa je umirala nedolžna stvarca z zdrobljeno nogo. Umirala je leže med rožami, ki so se razsipale okrog nje. Eno je pritiskala na prsi. V drugi roki je držala koš kruha, obraz ji je bil bel in resen, usta napol odprta, začudene in žalostne oči so gledale v nebo. Dobroslav: Ob smrtni obletnici svojega učitelja.* Ko je pred letom začelo odpadati orumenelo jesensko listje, se je odprla nova črna jama, v katero je zdrsnila rakev, ki je zakrivala Tebe, nepozabni vzgojiteli in učitelj naš. Vsa srca, ki so Te količkaj poznala, so se nemo stisnila v trpki boli: jokala je mladina, ki si ji bil ljübeči vzgojiteli in očé, jokalo je ljudstvo, ki si mu bil svetovalec in iskren prijatelj. Saj bi človek ne verjel, da Te ni več, ko ne bi sam stal ob mrzlem grobu takrat, ko je žvižgala burja preko pokopališča, kjer’ so Ti poslali posteljo. Da, ti naši grobovi, ki zevajo in požirajo vse, kar je lepega in plemenitega pohodijo tudi njive, ko se komaj pokaže prvo klasje. Pa saj si nas tudi Ti pripravljal na to. Trezno si nas oblikoval za živlenjski boj in vzbujal v nas tiste sile, ki so potrebne, da člo- * Joško Ančič. vek v resnici postane pravi človek, četudi se zaletavajo še tako Siloviti viharji v njega. Ne s palico, jeznimi in nasršenimi. pogledi, ne s psovanjem in grajanjem, ampak z ljubeznijo si osvajal naša srca. Saj pa je tudi redko najti pri enem človeku zdrüženih toliko vrlin duha in srca toliko ljubeznivost in resnost, duhovitost in šegavost, plemenitost in nesebičnost, kakor smo to že kot otroci zaslutili pri Tebi. Nič narejenega, nič naučenega ni bilo pri Tebi, vse si nas tako preprosto, a pravilno usmerjal na življensko pot, nas prepa-jal s srčno kulturo in nam kazal prave, neporušljive vrednote življenja, ki pa jih današnja doba tako rada z zasmehom zavrača. Tako nežen in globok si bil v svojih čustvih, pa vendar ne-izprosno odločen in notranje urejen sredi drvečega in za senzacijami hlastajočega življenja. Še sedaj nam je živo pred očmi, kako si nam s treznim razumom, mehkim srcem in odločno roko kazal tiste poti, ki naj nas do- vedejo do naših ciljev in utešijo naša hrepenenja. In sedaj Tebe ni več! Tvoje srce je dohrepenelo, visoke cilje, za katerim! si hodi!, je zabrisala prerana smrt in Ti silegel k pokoju, baš ko si dozorel v pravega moža. Mi pa stojimo ob Tvoji gomili; ne,to ni gomila, to je krasen spomenik na Tvojem grobu, ki Ti ga je dala postaviti Tvoja ljübeča in hvaležna soproga. Sveže rože v lončkih prijetno dehtijo sedaj na Tvojem grobu in lučka trepeče med njimi kakor si nam bil tudi Ti. S svojimi vrlinami svetel kažipot v dühovne in življenjske vrednote. Saj Tvoja duša je bila vse polno nasuta z dühovnim bogastvom, ki si ga z ljubeznijo razdajal nam, svojim učencem. Ni Te več! Saj bi se človek razjokal ob Tvojem grobu, ko bi Te ne ljubil in spoštoval. In ker Te spoštujemo in srčno ljubimo, se radujemo, da si vendarle dospel na visoko cesto, tja med svetle in jasne zvezde, kamor se željno upirajo tudi pogledi nas vseh. Pač pa naj joče ob Tvojem grobu naše kmetsko ljudstvo in mladina, ki je v Tebi največ izgubil in Ti bo hvaležna za Tvojo vzgojo in prijeten pouk v šoli. Tudi se ni dopolnila Tvoja srčna želja, ki si jo že leta skrbno gojil v svoji duši z vidno radostjo, da bi smel piscu teh vrstic, če mu nakloni Bog srečo in blagoslov, ob priliki prve, ne-krvave daritve Bogu spregovoriti nekaj prisrčnih in toplih besed svojemu učencu, zadnjih besed Predno bi stopil v pravo življenje — na pot in morda za slovo, kakor je rekel. Pa to slovo je bilo prerano in željo, da bi videl svojega učenca ob oltarju, je prekrižala Tvoja smrt. Samo starši še gojijo večjo željo, kakor si jo gojil Ti. Leto dni že molčijo Tvoja usta. Samo lep spomenik na Tvojem grobu in kriš na njem nemo in tiho pričata v tesni povezanosti med Tabo in Tvojo ljübljeno soprogo, med Tabo in nami ter nam kažeta, da se bomo nekoč zopet vsi srečali s Tabo nad zvezdami. Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkanji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik: Klekl Jožef, župnik v pok.