SVOBODNA SLOVENIJA LETO (ANO) LXIII (57) • ŠTEV. (N°) 3 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES • 5 de febrero - 5. februarja 2004 MN0KM9M0MMMRHKI STARI IN NOVI SPOMENIKI Škof Rožman ponovno obsojen MARKO KREMŽAR Kar- so sklenili in z zakonom o grobiščih potrdili slovenski parlamentarci, se je pričelo uresničevati. Na Slovenskem stoji nad breznom, v katerem trohni ‘neznano število žrtev’, prvi spomenik ‘žrtvam vojne in povojnih usmrtitev’. Kmalu bo na okrog dvestotih podobnih obeležij ob enakem številu nekoč zamolčanih grobišč zapisano na kovinskih valjih prav toliko uzakonjenih laži. Znano je, da so se naši zakonodajalci potrudili, da na spominskih znamenjih ob grobiščih ne bi bilo besede revolucija. In vendar lahko isti ljudje gledajo pred slovenskim parlamentom dan na dan najvišji spomenik, kar jih premore Ljubljana, ki je posvečen revoluciji. Če revolucije po mnenju naših parlamentarcev ni bilo v juniju leta 1945, ko so po vsej Sloveniji morili in metali v brezna rojake in tujce, kdaj je potem bila revolucija, ki jo oznanja spomenik? Kdaj se je pričela in kdaj končala? Na to vprašanje bo morala odgovoriti kaka nova parlamentarna komisija, katera - upajmo - ne bo po stari navadi poskušala krojiti zgodovine za nazaj. Dokler pa ni ‘zakona’, ki bi nam ukazal, kaj naj mislimo glede pričetka in konca revolucije, se smemo ponovno vprašati, kaj se je dogajalo na Slovenskem od jeseni leta 1941, kmalu po tem ko se je 'protiimperialistična fronta’ preimenovala v ‘’osvobodilno? Po umorih nekaterih manj znanih rojakov so na primer decembra v Ljubljani na nekdanji Vodnikovi cesti umorili vosovci (člani Varnostne obveščevalne službe IOOF) zavednega Slovenca, inž. Fannuša Emmerja, enega od mladih liberalcev, ki so organizirali skupaj z mladimi iz katoliških vrst protiokupatorsko Slovensko narodno gibanje. Smemo se vprašati ali so ta umor in druge, ki so sledili, odločili in izvedli ‘osvoboditelji’ ali ‘revolucionarji? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, če so zanje odgovorni vsi enobejevci ali le komunisti in njihovi sopotniki. Nekaj dni kasneje so isti atentatorji umorili poleg mnogih drugih vidnega soci-al-demokrata, sindikalista Vinka Urankarja. V prvih mesecih naslednjega leta so v Ljubljani umorili predsednika Zveze industrialcev Avgusta Praprotnika, kasneje duhovnika Lamberta Ehrlicha, kateremu prav kakor ostalim ni bilo mogoče očitati, da bi gojil do sovražnih okupatorjev kake simpatije. Umorjena sta bila med mnogimi tudi poveljnik ilegalne Slovenske Legije Ivo Peršuh in kmalu za njim njegov naslednik Fortunat Majdič. Ali recimo meseca aprila poboj družine Kolenc iz Sevnice pri Novem mestu, ko so po odloku OF pobili poleg očeta, matere in odraslega sina še štiriletnega otroka. Ali pokol devetih članov Mavserjeve družine iz Št. Ruperta, pa Mravljetovih iz Brezovice, Rozinovih iz Sodražice? Ali umori maja istega leta Janeza Pavčiča, Milka Cankarja, Franca Jakoša pa nepregledne vrste fantov, mož pa tudi žena in duhovnikov, ki jih je zadela ista usoda? So bili ti in drugi umori tistih dni mar nekak nerazumljivo grozljiv način ‘narodnoosvobodilnega boja’ ali pričetek revolucionarnega terorja? So bili pomorjeni rojaki mar žrtve vojne, kljub temu, da so bili civilisti, njihovi krvniki pa rojaki iz vrst komunistične partije? Odgovor ni težak. Pri tem ni važno, če je število pomorjenih v OF, kot pravijo nekateri, okrog 600 presega, kot menijo drugi, tisoč netwwcwtnih, nedolžnih žrtev v času, ko ni bilo proti njim še nobenega oboroženega odpora. Dejstvo je, da so tedaj komunisti s terorjem prisilili rojake, da so se pričeli braniti. Če to ni bila revolucija, kaj potem revolucija je? Kdor revolucijo danes zanika in taji, pa četudi le posredno z zakonom o grobiščih, prelaga s tem odgovornost za vso neizrekljivo hudobijo in zločinstvo teh umorov na vse enobejevce. Potemtakem naj oni odgovorijo, koliko naj bi ti poboji skrajšali drugo svetovno vojno in na kak način je po njihovem mnenju prelivanje slovenske krvi koristilo zavezniškemu vojnemu naporu. Ker pa je to v resnici od vsega pričetka bila revolucija, je jasno, da se ta ni čudežno ustavila nekje sredi maja 1945 in se potem nadaljevala mesece kasneje, ampak da je trajala z vso zverinsko silo tudi v času množičnih moritev. Manj jasno je, kdaj naj bi se končala. Ob pogledu na pričetke terorja na Slovenskem naj bi predstavniki slovenskih državljanov, izvoljeni na naslednjih volitvah, vendarle pogledali resnici v oči in priznali, da je po sklepu komunistične partije pričela pri nas divjati takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo krvava revolucija, ki se ni izdivjala niti po koncu vojne. Na ta način bi rešili čast zapeljanih rojakov, ki so se priključili partizanom, ker so verjeli propagandi, katera jih je predstavljala kot borce za svobodo. Kajti če zločinov tistih let niso zagrešili komunistični revolucionarji, pada vsa odgovornost zanje na vest vseh, ki so podpirali tako imenovano OF. A to ne odgovarja resnici. Rojaki, ki so se pridaižili partizanom v dobri veri, se le ena od žrtev, ki jih je revolucija izigrala. Seveda je v tem primeru treba dati pravo priznanje tudi vsem, ki so se komunističnemu nasilju uprli. To so bili narodnjaki in demokrati, ki se niso pustili prevarati komunistom. Protirevolucionarji, pa naj si bodo vaški stražarji, četniki ali domobranci, so prijeli za orožje v skrajni stiski. Odločili so se za samoobrambo, ker jim komunistični revolucionarji niso dali drugega izhoda. Med njimi ni bilo ljudi, ki bi si želeli nacistične ali fašistične zmage, a velik del slovenskih rojakov se je zavedal, da se bo poraz teh sovražnikov odločil na svetovnih bojiščih, med tem ko so upali, da se bodo komunističnega nasilja mogli ubraniti sami. A usodo Jugoslavije in z njo Slovenije so tedaj krojili drugje. Če bo nekoč slovenski parlament priznal, cla se je pri nas pričela komunistična revolucija takoj ob ustanovitvi OF, in da je komunistična partija izrabila in zlorabila čas vojne in okupacije za revolucijo, to je za dosego totalitarne oblasti, bi bila sprava dosežena in med Slovence bi se vrnil mir. Seveda bo v tem primeru treba spremeniti zakon o grobiščih. Ob množičnih grobiščih, breznih, rovih in jamah bo tedaj napisano, da ležijo tam žrtve revolucije, in ob nesmiselnih črnih valjih bo mogoče postaviti križe. Ljudje, ki jih je ateistična revolucija pomorila, so bili kristjani, ki bi gotovo želeii imeti na grobu znamenje svoje vere v Odrešenje in Vstajenje. Tega pa seveda nasledniki njihovih rabljev, ki so odločali o oblikovanju spominskih ‘obeležij’, nočejo ali pa ne morejo razumeti. Ko se bo to zgodilo, bodo vsi rojaki vedeli ne le, kdaj se je revolucija pri nas pričela in kako je potekala, ampak tudi, da se je s priznanjem resnice vendarle enkrat in za vselej končala. Delo, sobotna priloga, 3. jan. 2004 Po štirih letih, odkar je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo drugi sklep okrožnega sodišča o zavrnitvi zahtfeve za obnovo postopka zoper škofa Gregorija Rožmana, je konec decembra izdalo nov sklep, s katerim je tretjič zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Postavilo se je na enako stališče kot v prejšnjih dveh sklepih in odločilo, da številni novi dokazi, ki so bili predloženi, ne vplivajo na dejansko stanje, kot ga je v svoji sodbi ugotovilo povojno revolucionarno sodišče. Tudi novi sklep ne razlikuje med bojem proti okupatorju in komunistično revolucijo in tudi sedanje sodišče Rožmanovo nasprotovanje komunističnemu nasilju nad Slovenci šteje za sodelovanje z okupatorjem. Po osamosvojitvi Slovenije je leta 1994 tedanji vrhovni državni tožilec Anton Drobnič, z namenom da popravi krivice povojnih procesov, predložil med drugim zahtevo za obnovo postopka proti škofu Rožmanu. Vrsta dokumentov in drugih dokazov je bilo nato zbranih. Del tega gradiva je izšlo v knjigi ,,Rožmanov proces" (založba Družina, 1996), ki jasno dokazuje, da je bilo vse Rožmanovo delovanje le upor proti komunistični revoluciji in obramba slovenskih življenj. Za okrožno sodišče torej med vojno ni bilo revolucije, temveč se je izvajala le Narodnoosvobodilna borba, in kdor se ni vključil vanjo ali se ji je uprl, je so- deloval z okupatorjem. Paradoksalen je ta sklep sodišča, saj se je skoraj istočasno na državni televiziji vrtel dokumentarec, ki priča kako so komunisti v Sloveniji pobijali nedolžne ljudi le zato, ker niso soglašali z njimi. Sklep sodišča tako ne zadene le škofa Rožmana, temveč ponovno obsoja ves del slovenskega naroda, ki se je uprl komunizmu in njegovi revoluciji. Medtem, ko se zgodovinarji soočajo z vedno novimi dejstvi medvojnih in povojnih pobojev in družba spoznava vso podlost komunistične revolucije, pa sodna oblast, kot trdnjava kontinuitete stare oblasti, zapira oči pred dejstvi in izreka sodbe „po ukazu", prav kakor v najhujši dobi komunističnega terorja. Parlament ratificiral vatikanski sporazum Ta sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem je v sredo 26. februarja s 44 glasovi za in 12 proti ratificiral slovenski parlament. Proti ratifikaciji pa se je izreklo sedem poslancev ZLSD, trije poslanci Jelinčičeve SNS in dva poslanca Mladinske stranke. Sporazum o pravnih vprašanjih med Slovenijo in Svetim sedežem morajo sedaj ratificirati še v Vatikanu, po zagotovilih, ki jih je v začetku januarja zunanjemu ministru Dimitriju Ruplu dal vatikanski tajnik za odnose z državami Giovanni Lajolo, pa naj bi se to zgodilo kmalu. Slovenija je po omembi nemškega dnevnika Frankfurter Allgemeine Zeitung ena zadnjih držav nekdanjega komunističnega režima, ki je sprejela t.i. vatikanski sporazum, ki ureja pravna vprašanja med Slovenijo in Svetim sedežem. Vatikan je bil sicer ena prvih držav, ki je leta 1991 priznala neodvisnost Slovenije, kljub temu pa je trajalo kar deset let, preden je bilo mogoče podpisati omenjeni sporazum decembra 2001, pravi FAZ V tradicionalno strogo katoliški Sloveniji so sicer odnosi med Cerkvijo in državo zelo obremenjeni. Vlada je morala tako na zahtevo bivšega ustavnega sodnika Matevža Krivica in Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), ki je sporazumu nasprotovala, tega poslati v presojo ustavnemu sodišču. To je po dveh letih novembra lani ugotovilo, da sporazum ni niti v nasprotju s suverenostjo države niti v nasprotju s temeljnim načelom ločitve med Cerkvijo in državo. FAZ dodaja, da spor med obema stranema s to ratifikacijo še daleč ni končan. .Pri tem navaja odprta finančna vprašanja in uvedbo verouka v javne šole. O tej ratifikaciji je Alojz Peterle v imenu poslanske skupine NSi poudaril, da je ureditev odnosa države, še zlasti takšne, v kateri je večina prebivalcev katoličanov, s Svetim sedežem pravnopolitični standard v FU. Spomnil je, da ima vatikanski sporazum „12 let dolgo brado", saj je bilo že junija 1994 pripravljeno vse potrebno za začetek pogovorov z Vatikanom, a zadeva zaradi nasprotovanja „ideološkopolitične linije v tedanji vladni koaliciji" dolgo ni prišla na dnevni red. Jožef Jerovšek je dejal, da SDS ni nikdar dvomila v njegovo ustavnost, ratifikacija pa predstavlja odstop od nesprejemljivih interpretacij načela o ločitvi cerkve in države, ki so jo skušale uveljaviti dogmatične sile. Miran Potrč je v imenu poslanske skupine ZLSD - ta stranka je v vladi zahtevala ustavnopravno presojo - dejal, da so se pomisleki, ki jih je imela stranka glede sporazuma, izkazali kot utemeljeni. Opozoril je, da odločba ustavnega sodišča in njegova interpretacija, da mora katoliška cerkev pri delovanju na t.i. mešanih področjih upoštevati slovenski pravni red, zavezujeta zgolj slovenske državne organe. Vatikan si torej sporazum lahko razlaga na način, ki ne bo v skladu s slovensko ustavo. Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit Franc Rode je izrazil zadovoljstvo, da je do tega prišlo, izrazil pa je tudi upanje, da bo to dobra podlaga za nadaljnje pogovore z državo in da se bodo reševala tudi . naslednja odprta vprašanja. Predsednik republike Janez Drnovšek je izrazil zadovoljstvo in mnenje, da sporazum utrjuje mednarodni položaj Slovenije. Bivši predsednik republike Milan Kučan pa je dejal, da je bilo potrebno razmerja med cerkvijo in državo urediti, čeprav je izrazil tudi mnenje, da so bila urejena tudi prej. UBITI SO DUHOVNIKA ŽENA IN NJEN SVET 4 GOSARJA .... 2 PISMO UREDNIŠTVU 4 SILVESTROVANJE V CARAPACHAYU .... 3 EVROPSKE VOLITVE 4 Ubili so župnika Gosarja IZ ŽIVLJENJA V župnišču Mekinje pri Kamniku so 17. januarja pozno popoldne našli umorjenega tamkajšnjega župnika Antona Gosarja. 89-letni duhovnik je umrl nasilne smrti zaradi več vbodov z nožem. Nekaj ur kasneje so kamniški policisti zaradi suma umora pridržali 28-letnega Kamničana, pri njem so našli župnikove ključe, nož in druge materialne dokaze ki naj bi 78-letne-ga župnika zaradi premoženjskih razlogov zabodel že nekoč pred leti. Človek, ki je pokojnika pred leti že obiskoval, prosjačil za denar in ga ob enem takšnih obiskov brutalno napadel in hudo poškodoval, zaradi česar je bil tudi obsojen na štiri leta in sedem mesecev zapora. Predčasno je bil pogojno odpuščen na prostost. Toliko novica. Za Slovence v Argentini pa je še posebno žalostna, kajti pokojni Gosar, sin predvojnega in medvojnega politika in socialnega delavca dr. Andreja Gosarja, je bil begunec in je bil posvečen v Buenos Airesu leta I952. Potem je več let deloloval med argentinskimi župnija-mo, dokler se ni na prošnjo nadškofa dr. Pogačnika vrnil v Slovenijo .Bil je kaplan v Polju, župnik v Cerkljah na Gorenjskem in končno župnik v Mekinjah. Ob tem zločinu je msgr. Gril napisal v Družino članek, kjer pravilno postavi to zlo dejanje v današnje slovensko stanje. NE ČAKAJMO, DA BODO UBILI NASLEDNJEGA Ljubi Bog, kam smo prišli in v kakšnem svetu živimo, se večina med nami sprašuje ob prebiranju ali poslušanju takšnih in podobnih novic. Kakšna družba smo postali? V zadnjih šestnajstih letih je to že četrti prim-. er nasilne smrti duhovnikov. 6. aprila 1988 so v Šmarju - Sapu ubili župnika Marka Levstika, 29. septembra 1993 so neznanci v Zapogah pri Smledniku ubili 83-letnega župnika Franca Rozmana, 8. julija 1997 so prav tako neznani storilci na Kopanju pri Grosupljem ubili 78-letnega župnika Viktorja Pristova. Zadnjo soboto, 17. januarja, je bil ubit še Anton Gosar. Biti duhovnik postaja smrtno nevarno. Med vsemi poklici so na Slovenskem najbolj ogroženi duhovniki! Koliko je bilo v tem času ubitih politikov, policistov, zdravnikov, učiteljev, direktorjev, sodnikov, novinarjev? Nobeden ali bistveno manj! Vendar so ti štirje primeri samo najbolj vidni in tragični primeri nasilja nad duhovniki. V tem obdobju se je zgodilo tudi veliko drugih, sicer manj tragičnih oblik, kot so vlomi in ropi župnišč, pogosto povezani z grožnjami in nasiljem nad duhovniki, ki so lopove presenetili pri delu. Zakaj takšno stanje? Kako je mogoče, da se tolikšno nasilje nad duhovniki dogaja prav pri nas? Zakaj je v zadnjem času na Slovenskem toliko drugega, nič manj krutega nasilja? Kakšne razmere so pri nas, da oče hladnokrvno ubije hčerki, stari devet in enajst let? Kako lahko prodajalec avtomobila hladnokrvno ubije tri naključne mlade kupce? Ali sin svoje starše in brate ter vnuk svojo staro mamo? Odgovor je lahko le en sam in ta kaže na velik moralni razkroj naše družbe. Padli smo tako nizko, da nekateri med nami ne poznajo in ne upoštevajo nobenih moralnih in etičnih načel več. Veljajo samo še nasilje, ozke osebne koristi in samoljubje. Takšne žalostne razmere v naši družbi so med drugim posledica 50-let-nega političnega režima, ki je v svoji revolucionarni in ideološki nestrpnosti načrtno uničeval vse, kar je bilo povezano s starim redom, tudi moralna in etična načela, ki so pretežno temeljila na krščanski etiki in morali. Norčevali so se iz starega in obljubljali novo, raj na zemlji. Razmere, v katerih živimo danes, pa bolj spominjajo na pekel. Rečeno s svetopisemsko prispodobo: revolucija je sejala veter, v današnji družbi pa čutimo rušilne posledice viharja. Krivični napadi na Cerkev, zelo negativno poročanje javnih glasil, norčevanje iz Cerkve in njenih predstavnikov tej žalostni zgodbi dodajajo netivo, kot da bi z bencinom gasili požar. Na tem pogorišču smo prizadeti vsi. Nova tragična žrtev med slovenskimi duhovniki bi zato morala biti predvsem priložnost in opozorilo, da bi se vsi odgovorni v naši družbi zavedeli kritičnih razmer in se skupaj odločili za prepotrebno moralno prenovo, da bomo lahko živeli v pravičnejši in mirnejši družbi. Cerkev je pripravljena pri tem prispevati svoj delež odgovornosti. Po štirih umorih duhovnikov, od katerih sta dva še vedno sodno nepojasnjena, je čas tudi za posebno parlamentarno komisijo, ki naj razišče vzroke takšnega stanja. A niso vsi zapleti z vatikanskim sporazumom morda nov dokaz, da nekatere politične sile Cerkev še vedno potiskajo na rob družbe? Naša država je vedno bolj na očeh mednarodne javnosti. Ali naj vstopimo v Evropsko zvezo kot dežela, kjer so pred 50 leti zažgali škofa (storilec je dobil en teden pogojno!!!), danes pa kot po tekočem traku morijo ostarele duhovnike? Stanje je resno, alarmantno. Najslabše bi bilo, če bi ob vsem tem le zamahnili z roko, češ, se pač dogaja tudi to, in čakali, kdaj bodo ubili naslednjega duhovnika. TONE MIZERIT VTISI IZ SLO (Po)Novoletni vtisi Božič je mimo, pa tudi novo leto. Za nekaj dni (in noči) smo starejši in bogatejši, bogatejši pa tudi za marsikatera doživetja. Božič/december nam pomeni poletje-vročino-počitni-ce. A tega letos nismo mogli uživati. Nobeden od teh občutkov se ni izpolnil: božič je imel belo sneženo preprogo, od polnočnice smo skoraj zbežali domov v topli dom, počitnice so za otroke in šolstvo trajale le teden dni. Navadni zemljani smo imeli le to prednost, da sta Štefanovo (26. december) in 2. januar tudi državna praznika. Torej - narobe svet... Božič smo praznovali po slovensko - v tem smislu, da smo kropili in kadili, a nismo imeli sidre. Sicer se je pa zgodilo, da so nas povabili v gimnazijo Želimlje, da smo dijakom pripovedovali tudi o božičnih pripravah in praznovanju v Argentini, o jaslicah, potici in božičnici, pa tudi o poletju in vročini... Podobno kot takrat, ko smo za buenosaireško televizijo govorili o belem božiču in zimi... Res, narobe svet. A globalizacija in potrošništvo naredita svoje, predvsem v zunanjem praznovanju: lučke po drevesih, stavbah in drogovih za razsvetljavo (zelo lep je nočni pogled na osvetljeni ljubljanski Grad in na z lučkami posejan hrib pod njim). Miklavži si z Božički in dedki Mrazi podajajo kljuke in se vrstijo na mestnih trgih - da že ne veš, kako bi se izognil tem „piketerom", ki te presenetijo z zaporo ceste... Z mrazom pridejo na dan vse mogoči propomočki. Če se hočete nositi po zadnjem kriku mode, potem ne prinašajte s seboj klobukov, baretk ne drugačnih pokrival, ampak - gorrito colla, pleteno pisano indijansko kapico s severa Argentine!.. Tudi pirotehnika ima svetovno državljanstvo. Ne za božič, pač pa za Silvestrovo. V naši dolinici se je izza okoliških gričev svetlikalo, kot bi takoj tam čez bila Bosna ali celo Irak... Jaslic - živih ali v kipcih - nikjer ne manjka. Povsod jih pripravijo, ponekod priredijo razstave. Letošnja najbolj odmevna je bila pri sv. Jožefu v Ljubljani. Pripeljali so jo iz mednarodnega muzeja v Betlehemu in je obsegala skoraj tristo primerkov iz vsega sveta. - Zanimive jaslice so tudi v draveljski cerkvi. Letos so si jih zamislili kot Pot Novi potni listi Slovenija je ena od 27 držav, ki so jim ZDA v skladu s programom Visa Waiver pred časom omogočile, da njihovi državljani za obisk ZDA do 90 dni ne potrebujejo vizuma, nedavno pa so ZDA 26. oktober določile za rok, ko bodo morale članice Visa Waiver začeti izdajati potne liste z biometričnimi identifikacijskimi podatki. S temi bodo lahko slovenski državljani z novimi potnimi listi še vedno potovali v ZDA brez vizuma. Sedanji slovenski potni listi bodo ostali v veljavi vse do izteka njihove veljavnosti, a bodo za vstop potrebovali vizum. Slovenija bo naredila vse, da bi bila sposobna po 26. oktobru letos začeti izdajo novih potnih listov. Večer posvečen Balantiču V steklenem atriju Narodne galerije je bil v četrtek, 29. januarja, v okviru Samorogovih večerov Nove revije potekal pesniški dogodek ob 60-letnici smrti pesnika Franceta Balantiča. Obletnice pesnikove smrti so se pri založbi Nova revija spomnili s faksimilira-no izdajo Balantičevega rokopisa Muževna steblika, ki je dodan reprintu zbirke V ognju groze plapolam. Balantičevo poezijo sta interpretirala igralca Štefka Drolc in Boris Juh, o pesniku pa so spregovorili pisec spremne študije France Pibernik, urednik izdaje Mihael Glavan in Balantičev prijatelj, slikar Marijan Tršar. Nekaj spominov na brata je obudila tudi Tilka Balantič. zveličanja: Bog nas je ustvaril različne in nas postavil tja, kjer nas potrebuje: misijonarje med pogane in duhovnike med božje ljudstvo; znanstvenike, umetnike v učilnice; zdravnike, socialne delavce med klošarje, zasvojence z alkoholom, mamili; navadne ljudi v vsakovrstnih poklicih po mestnih in vaških cestah. Vsi s(m)o bili razpoznavni v številnih kipcih v mestnem, študijskem, delovnem okolju -ker vsak lahko najde pot do zveličanja preko novorojenega Deteta. Zanimiva zamisel, odlična izdelava, ki si jo boste lahko čez čas ogledali tudi na medmrežju (zupnije.rkc.si). Nekatere navade pa niso tako splošne. Pred koncem leta je po radiu slišati vabila na drugačna silvestrovanja: na novoletna razmišljanja, ki se začenjajo zvečer in se končajo s polnočnico (npr. pri sv. Jožefu, v stiškem samostanu in še drugod). Vsak je lahko izbiral in dočakal novo leto po svojem okusu, potrebi, zamisli. GB Tri tedne smo bili odsotni s temi komentarji, vendar se medtem ni zgodilo nič bistvenega, kar bi položaj argentinske družbe vidno spremenilo. Vse se odvija po znanih tirnicah. Brez opozicije. Ena temeljnih značilnosti sedanjega političnega stanja je gotovo monopol iniciative in nastopanja, ki ga obvlada Kirchner. Če mu že ni uspelo spraviti v tek neko „tretje zgodovinsko gibanje", o katerem sanja vsak bolj ali manj popularen predsednik, je gotovo dosegel, da je danes edini glavni igralec na političnem odru. Celo bivši predsednik Duhalde, ki obvlada ključni peronizem province Buenos Aires, ostaja v ozadju, tako da Kirchner tudi pooseblja stranko in pe-ronistično gibanje. Ob tem pa je zanimivo, da kljub temu da je v prvem krogu volitev prejel komaj 22% glasov, sedaj obvlada celotno sceno. Menem (24,50%) je domala izginil iz javnega življenja in ga bolj skrbi sodna kot politična prihodnost; Lopez Murphy (16,35%) je po neuspelih volitvah za vodstvo prestolnice skoraj padel v pozabo; Elisa Carrio (14,15%) sicer izraža ostre kritike, a nima poslušalcev. Kirchner je ostal brez opozicije. Brez idej. Ta monopol, ki mu dovoli, da izvaja ukrepe po mili volji, pa je pravzaprav zelo negativen. Če od oseb preidemo na stranke, zaznamo, da peronizem obvlada obe zbornici parlamenta. Edina neperonistična močna skupina so radikali. Kot posledica zasidranosti v nekaterih provincah v notranjosti (a brez vsedržavne teže), imajo 40 poslancev in 20 senatorjev. ARI (Elisa Carrio) ima komaj 10 poslancev (tretjina toliko kot prej), poleg tega pa nekaj odločilnih osebnosti manj, ker so presedlali v vlado (Rafael Roma, Graciela Ocana). Lopez Murphy ima samo enega poslanca, Macri dva. A najbolj usodno je, da nihče ne predstavi (in ne predstavlja) alternativnega programa. Vlada nima posebnih idej, vse teče po ustaljenih poteh; a idej tudi nima opozicija. In dokler jih ne bo imela, je Kirchnerjevo kraljevanje zagotovljeno. Usodna sreča. Kot se je svoj čas Menemu sreča nasmihala in v prvi predsedniški dobi ni imel opozicije, to se danes dogaja Kirchner-ju. Brez kakih posebnih ukrepov in pozitivnih posegov, si je zagotovil trdno vodstvo. Res je znal dema-goško postopati navznoter in navzven (FMI), a sedanji gospodarski položaj, ki kaže lepe uspehe v primeru s preteklostjo, dejansko ni njegova zasluga. Če odkrito povemo, še danes zasluga tega delnega uspeha sloni na devalvaciji dolarja (3 proti 1) in na sreči, da so poljski pridelki pridobili na ceni na mednarodnem trgu. Pretira- no je trditi kaj takega, a v neki meri je res, da soja rešuje argentinske finance. Gospodarstvo napreduje. Vse, kaj je zaradi konvertibilnosti zamrlo, sedaj na novo poganja. Nekatera področja gospodarstva pa naravnost blestijo. Med te, poleg omenjenega poljedelstva, gotovo spada gradnja. Gradbeno področje je lani v primeru z letom 2002 naraslo kar za 37,6%. Industrija je v promediju napredovala za 16,3% in gospodarstvo na splošno za 8%. A če vzamemo ravno področje industrije, pa vseh teh 16 odstotkov rasti ne zadostuje za kaj več, kot da smo se vrnili na stanje, ki je bilo sredi leta 2000 in še daleč nismo v delovanju, ki ga je beležilo leto 1998. Zunanji dolg. Prav te dni je Mednarodni denarni sklad (FMI) potrdil dosežke prve etape sedanjega dogovora. Uspehi na finančnem polju seveda niso last predsednika, temveč njegovega (in Duhaldejevega) gospodarskega ministra (Roberto La-vagna). Strategija sloni na sklepu, da smo pridni in vestni plačevalci dolga in dogovorov z mednarodnimi finančnimi organizmi, še vedno pa ne plačujejo niti pesa dolga privatnim upnikom - lastnikom proslulih argentinskih bonov. Tem ponujajo komaj 25 % glavnice, kar pa seveda upniki odklanjajo. Ameriška vlada je že večkrat pritisnila in zahtevala plačilo vsaj 40%. Kirchner ostro odklanja. A tega stanja ne bo mogoče podaljševati v nedogled. Sodni postopek, ki omogoča zaplembe argentinske državne lastnine v inozemstvu je alarmni zvonec na tem področju. Zunanja politika. Tukaj se predsednik Kirchner tudi spretno suka. O tem priča njegov sestanek z ameriškim predsednikom Bushem. Čeprav je kazalo, da bo razmerje vedno bolj napeto zaradi zunanjega dolga in predvsem zaradi simpatij argentinske vlade do kubanskega režima, je potem vse zvodenelo. Uspešno je bilo tudi predsednikovo potovanje v Španijo. Tu pa je Kirchner skoraj fanatično polagal važnost srečanj na nove investicije. Španija je v dobi privatizacij največ investirala v naši državi. V sedanjem deviznem okviru so nove investicije možne, a mnogo zavisi od tega, kako se bo vlada obnašala do družb, ki zahtevajo povišanja tarif. Tudi tega se ne bo dalo odlašati v nedogled. Brez uspeha. Dvoje področij pa je absolutno negativnih: varnost, kjer se ropi, ugrabitve in umori sledijo brez prestanka. Pa tudi razmerje do piketerov, ki jih vlada dopušča (v koliko tudi podpihuje?), medtem ko državljani brez moči gledajo razsipanje socialnih podpor kot nagrado za pocestni upor. SLOVENCI V ARGENTINI Srečno začeto je novo leto... Malo drugače kot druga leta, smo se tokrat odločili, da v slovenskem domu v Carapachayu praznujemo skupaj ne le zaključek starega ampak začetek novega leta. Zbrali smo soboto 3. januarja; lepa, topla noč nam je bila naklonjena. V nabito.polni dvorani smo začeli z molitvijo in branjem lepih, vzpodbudnih misli, polnih optimizma in dobrih želja. Mize so bile polne dobrot, katere je vsakdo prinesel s seboj in delil z drugimi. Začeli smo že med jedjo z igrami. N. pr: vsak krožnik je imel na spodnji strani številko. Kar presenečeni so bili gostje, ko smo začeli klicati številke in povedali kje jih najdejo. Vsak je moral vzdigniti poln krožnik, da je lahko opazil, katera je bila njegova. Žrebali smo več številk in vsak je dobil kar lepo darilce. Ker so bili majhni otroci nekam nestrpni, smo tudi njih zamotili, pripravili smo risbe, katere so morali pobarvati. Lepe so bile vse, a eno je pa občinstvo izbralo kot najlepšo in tudi tokrat je bilo darilo. Starejši so pa morali iskati skrite besede na listu papirja, katere so kar hitro našli in dobili nagrade za to. Bile so na vrsti dekleta in žene, izbrali smo po dve predstavnici vsake mize, da vidimo, katera bo najhitreje olupila 3 krompirje. Možje in fantje so pa morali zabiti čimveč žebljev v dveh minutah. To je bilo zabijanja, smeha in navijanja... Poznanje Slovenije je bila naslednja točka. Osem zastopnikov je prišlo na oder, morali so izbrati listke, na katerih so bila napisana vprašanja. Napovedovalka je dala tri možnosti za odgovor, a samo eden je bil pravi. Treba je bilo uganiti. Pri tej igri smo se marsikaj naučili, saj so bila vprašanja o splošni kulturi, slovenski zgodovini, zemljepisu, literaturi pa tudi o aktualnosti. Iz stropa sta viseli dve nitki z darovi, treba je bilo izračunati razdaljo med eno in drugo, težko delo, katerega sta najtočneje uganili dve dami, čeprav smo bili prepričani, da se bodo možje bolj znašli. Ker imamo v našem domu dobre muzikante in sicer člane ene same družine, nas je Ansambel Žnidar razveselil z igranjem, petjem in še kaj. Kar 30 oseb je sodelovalo pri znani ,,igri stolov". Plesali so okrog in okrog dokler ni prenehala glasba ter se usedli, včasih tudi na tla, a vsakokrat z manj stoli in manj ljudmi. Lepo je bilo videti otroke, mladino in starejše osebe, vsi so se zabavali, peli in tekmovali za prvo nagrado. Sledil je ples z žlico in vilicami, ples z metlo, itd. Res luštno je bilo, domače, kot je ponavadi vzdušje v našem domu, šli smo domov ob pozni uri zadovoljni, da smo prijetno in sproščeno začeli novo leto 2004. Upajmo, da bo v bodoče čim več takih srečanj. Marjana Pirc Zveličarja, saj hočejo povedati, kaj vsega dobrega so storili skozi leto. Slika je izpopolnjena: Marija, )ožef, božje Dete v leseni zibki v hlevčku; osliček in voliček, angeli in pastirji, ki so prišli Jezusa častit. Vse je bilo lepo prikazano. Uglašeno petje mladih grl je spremljalo božičnico in pesmi so se vrstile druga za drugo: ,,Angel Gospodov Marijo pozdravi", „Vsepovsod sta spraševala", „V mirni spokojnosti svete noči", „Ko so pastirji", „La noche llego", „En Belen acaba", „Kje bili ste, angelci", „Zažarel Mariji je nebeški cvet", „Duer-me, oh, Salvador", „Nocoj je sveta noč". Glasovi so se harmonično prelivali pod vodstvom prof. Marjane Jelenc ob spremljavi orgel v spretnih rokah Anke SavelIi Gaserjeve. A doživeli smo zopet presenetljiv zaključek. Tri deklice so zaigrale na svojih inštrumentih Gruberjevo Sveto noč: Nevenka Grohar (flavta), Saši Ayerbe Rant (prečna flavta) in Lučka Ayerbe Rant (saksofon). Božično vzdušje je zajelo vso dvorano. Občinstvo se je spontano pridružilo zborčku in z radostjo zapelo Sveto noč. Božičnice je bilo konec in navzoči so nagradili vse nastopajoče z bujnim plos-k a n j e m . Nato so pa mladi še poklonili šopke Marjani in Mojci Jelenc ter Anki Ga-ser v zahvalo za neutrudno delo. Hvaležni CASTELAR Božič na Pristavi Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Novorojeno božje Dete nas zopet skrivnostno obdari z upanjem in pričakovanim veseljem. Tako je tudi to pot pris-tavska skupnost doživeto odpre. Marija sedi v sobi, zamišljena v svoje gospodinjsko delo. Angel Gospodov jo iznenadi z napovedanim materinstvom. V naslednjem prizoru Jožef in Marija iščeta prenočišča. Medtem, ko prihajata po spremljala božični prizor, ki si ga je zamislil Danijel Kocmur. Odločilno vlogo pa je imel zbor Zarja mladosti, ki je spremljal s petjem vsak svetopisemski dogodek. Nevidni napovedovalec nas je skrivnostno pripravil na prvi prizor. Zastor se srednjem hodniku, se na odru urno premikajo mladi fantje in glej, scena se hitro spreminja. Leseno ogrodje, ki je prej služilo Marijini sobi, postaja hlev, pokrit s palmovimi vejami in tla so zdaj posuta s svežo slamo za živali. Tudi otroci in mladi se pridružijo rojstvu SAN MARTIN Zveza žena-mati Na decemberskem srečanju je imela sanmartinska Zveza žena mati svoj občni zbor. Po petnajstih letih plodovitega in požrtvovalnega dela, se je poslovila predsedstvu Anica Podržaj. Njeno mesto pa je prevzela Marjeta Boltežar. Anica pa bo še vedno ostala v odboru, zadolžena za socialno delo. Prav tako je Marija Petkovšek zamenjala dolgoletno neutrudno tajnico Tereziko Marinšek. Kot blagajničarka ostane Lidia Žagar; prav tako ostane kot podpredsednica in kulturna referentka Polona Makek. Romanja in izleti bodo še vedno na skrbi Mari Keržič, delo gospodinje pa je sprejela Irena Petkovšek. Zveza bo imela kot vedno svoje mesečne sestanke vsak tretji četrtek v mesecu. Prisrčno vabimo vse žene in matere iz našega okoliša, da se nam pridružijo. Saj, kot bi lahko povzeli iz Svetega Pisma: dela je veliko, delavcev pa malo. Poleg tega pa v prijetni družbi malo pokramljamo, potožimo svoje skrbi ali pa se skupno razveselimo lepih in veselih dogodkov. Pričakujemo vas v četrtek 18. marca ob 16 v Slovenskem domu v San Martinu. MSB smo naši mladini, ki je do-brovoljno pripravila to prisrčno božičnico z iznajdljivimi idejami in, kot vedno, z novim zagonom. A.M.K.H. Umrli literati v Sloveniji Umrl je slavist dr. Martin jevnikar VABILO V Ljubljani je v 69. letu starosti umrl Rudi Šeligo, slovenski pisatelj in dramatik, publicist, urednik in politik. Rudi Šeligo se je rodil leta 1935 na Sušaku pri Reki. Leta 1960 je diplomiral iz filozofije in psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sourejal je Revijo 57 in Perspektive, bil glavni urednik Problemov in knjižne zbirke Znamenja pri založbi Obzorja v Mariboru ter sodeloval pri Novi reviji. Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev (1987-1991) je pomembno sodeloval pri slovenski demokratizaciji in osamosvajanju. Bil je med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze in il 1990 izvoljen za njenega posanca. V letih 1990-1994 je bil predsednik sveta RTV Slovenije,. Od junija do novembra 2000 je bil minister za kulturo v t. i. Bajukovi vladi. Leta 1989 je prejel Prešernovo nagrado za dramska in prozna dela. Od junija 2001 je bil izredni član SAZU. Literarna dela Rudija Šelige so prinesla v slovensko literaturo odločilne inovacije, tako s svojo nekonvencionalno tematiko kot z izjemnim in izvirnim slogom, kakršnega slovenska književnost do njegovega nastopa ni poznala. Z vrsto novel, zlasti pa s kratkim romanom Triptih Agate Schwarzkobler (1968), je uveljavil nove standarde. Med njegova najpomembnejša dela sodijo še romani Demoni slavja, črtice in legende Molčanja in številna druga. V Ljubljani je po daljši bolezni v 75. letu starosti umrl slovenski pesnik Janez Menart. S Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem je leta 1953 objavil znamenito pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je v literarni zgodovini zapisana kot eno temeljnih pesniških dejanj v razvoju povojne slovenske lirike. Janez Menart se je rodil leta 1929 v Mariboru. V Ljubljani je diplomiral iz slovenskega jezika in primerjalne književnosti. Med letoma 1966 in 1968 je predsedoval Društvu slovenskih pisateljev, nato je bil dolga leta dramaturg na televiziji Ljubljana in v letih od l979 do1991 urednik v Mladinski knjigi. Leta 1987 je bil izvoljen za za rednega člana SAZU. Izdal je vrsto samostojnih pesniških zbirk, med njimi so Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti, Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Za svoje pesniško in prevajalsko delo je bil večkrat nagrajen, leta 1979 tudi s Prešernovo nagrado. Za prevodno delo je dvakrat prejel Sovretovo nagrado. V 91. letu je je po hujši bolezni umrl slovenski pesnik in pisatelj Igor Torkar. (Boris Fakin), izdal je satirične sonete Blazni Kronos, svoja taboriščna doživetja pa je opisal v pesnitvah Kurent in Jetniški soneti. Napisal je 11 iger, od teh je bila najuspešnejša Pisana žoga. Med pripovednimi deli je največ pozornosti vzbudil spomins-ko-dokumentarni roman o dachauskih procesih Umiranje na obroke, ki je izšel leta 1984. Lani smo še slavili njegovo 90-letnico, sedaj pa moramo sporočiti njegovo smrt. 10. januarja v Trstu. Prof. Martin Jevnikar je bil rojen pri Višnji gori, študiral na škofovih zavodih in na univerzi v Ljubljani slavistiko. Bil je begunec zaradi svojih idej. Najprej je sodeloval kot profesor v begunski gimnaziji v Monigo, a se je ustavil v Trstu. Videl je, da tam krvavo potrebujejo slovenske profesorje in da bo tam najbolj koristen. Takoj je nostrificir-al ljubljansko diplomo v Rimu in leta 1961 doktoriral s tezo o vplivu nemške mladinske povesti na slovensko književnost. Najprej je poučeval slovenščino na univerzi v Padovi, pozneje pa je postal univerzitetni profesor za slovensko literaturo v Vidmu, kjer je bil tudi ravnatelj Inštituta za slovansko jezikoslovje. Sodeloval je pri neštetih revijah, med njimi tudi pri Svobodni Sloveniji in naših Vrednotah in Meddobju. Njegova največja zasluga so redna poročila o izdaji zdomskih in zamejskih knjig, kar je objavljal večinoma v tržaški Mladiki. Na slovenskem radiu v Trstu je pisal veliko število dramatizacij slovenske literature ter prevajal vrsto tujih del za radio. Bil je glavni urednik zaslužnega Primorskega biografskega leksikona. Napisal je še vrsto literarnih razprav in sodeloval pri učbenikih. Vedno je poročal o naših knjigah in revijah, ter sodeloval z nami. Pokojnikovi vdovi in otrokom izražamo globoko sožalje! Gledališka skupina Slovenska vas iz Argentine Mladi tretji rod Slovencev v Argentini gostuje v Sloveniji z igro Barka brez ribiča, španskega avtorja Alejandra Casone. NASTOPI BODO: v sredo, 4. februarja ob 19. uri: Domžale, KUD France Bernik, Ljubljanska cesta 61, v četrtek, 5. februarja ob 19. uri: Ljubljana, Šentjakobsko gledališče, Krekov trg 2, v petek, 6. februarja ob 19.30 uri: KD Predoslje, Predoslje 34, v soboto, 7. februarja ob 19. uri: Višnja Gora, Župnija, Žabjek 10, v nedeljo, 8. februrja ob 17. uri: KD Šentjošt, Šentjošt nad Horjulom 13, v ponedeljek, 9. februarja ob 19. uri: KUD Šentjur, Šentjur pri Celju, v torek, 10. februarja ob 12.30 uri: KD Slovenj Gradec, Slovenj Gradec, v sredo, 11. februarja ob 11. uri: KD Ormož, Ormož, v četrtek, 12. februarja ob 19.30 uri: KD Zarja, Trnovlje pri Celju, svs Pismo Svobodni Sloveniji Za vroče dni Januarja smo imeli pasjo vročino in za mesec februar napovedujejo, da bo poletje kar pridno pritiskalo. Zato danes objavimo drugi del receptov svežih solat, ki nam jih je posredovala Pavla Škraba. ŠPINAČA V SOLATI Špinačo zberemo. Oprano stresemo v vrelo vodo in jo pokrito kuhamo 5 minut. Odcedimo, obli-jemo z mrzlo vodo in stresemo v skledo. Oblijemo z oljem, dodamo nasekan česen, popopramo in okisamo. Premešamo in ohlajeno postrežemo. PEČENE PAPRIKE V SOLATI Paprike operemo, odstranimo pecelj in semenje in jih znotraj rahlo osolimo, tako pripravljene paprike naložimo na pekač in jih popečemo v vroči pečici. Ne smemo jih ožgati. Pečene naložimo na križnik, potresemo s sesekljanim česnom in oblijemo z oljem. Postrežemo hladne. ZELENA PAPRIKA V SOLATI Papriko operemo, odstranimo pecelj s semenjem in papriko zrežemo na tenke rezance. Stresemo v skledo in posolimo, pomešamo in takoj oblijemo z oljem. Dodamo sesekljan česen, okisamo in postrežemo. Ponudimo k pečenemu mesu. KROMPIRJEVA SOLATA S KISLIM ZELJEM Skuhamo krompir; še vročega olupimo in narežemo na tanke rezine. Takoj ga solimo, polijemo z oljem, primešamo surovo kislo zelje, strt česen, popopramo in prilijemo malo vode, če je potrebno. Postrežemo ohlajeno. k. s. pav!a Morda enotna revija za Slovence v zamejstvu in po svetu Komisija DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki jo vodi predsednik komisije Franc Pukšič (SDS), se je v večurni razpravi seznanila s problemi izdajateljev pri izdajanju revij, namenjenih Slovencem v zamejstvu in po svetu. Komisija je uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu predlagala, da pripravi ustrezne rešitve glede izdajanja revij, ki naj temeljijo na analizi sedanjega stanja in ob sodelovanju s sedanjimi izdajatelji in organizacijami civilne družbe, ki izdajajo revije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Kot je pojasnila nova direktorica urada za Slovence po svetu Jadranka Šturm Kocjan, je urad že storil prve korake, pripravljen je tudi koncept nove revije, kmalu pa naj bi tudi objavili ustrezen javni razpis. Menila je, da bi morali revije, ki sedaj izhajajo, združiti in nadgraditi. Napovedala je, da naj bi javni razpis objavili v mesecu dni, nova revija pa naj bi izšla 1. maja letos. Zato bi potrebovali 40 milijonov tolarjev, kar je po njenih besedah dovolj za kvalitetno revijo za to ciljno publiko. Član komisije Jožef Bernik (NSi) se s tem ni strinjal in je opozoril, da bi bilo potrebno najprej razjasniti, kakšni bi bili nameni nove revije. Po njegovem mnenju je do maja letos nemogoče izdati takšno revijo. Sergij Pelhan iz Slovenske izseljenske matice je idejo o enotni reviji ocenil kot smiselno, predlagal pa, da bi poleg revije v slovenskem jeziku nekajkrat na leto izdajali tudi prilogo v tujem jeziku. Člani komisije so na seji tudi podprli predlog o sklicu skupne seje s parlamentarnim odborom za zunanjo politiko, na kateri bi izdelali program dejavnosti, povezanih s 1. majem letos, ko bo Slovenija postala članica EU. Komisija je tudi odločila, da bo, če bo potrebno, sklicala izredno sejo o problemih izvajanja zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji. DNEVNIK BOLJ AVSTRIJSKI KD Holding je avstrijski družbi Styria prodal 19,5-odstotni delež časopisne hiše Dnevnik, so potrdili v KD Holding. Avstrijska medijska družba želi delež v Dnevniku povečati na več kot 25 odstotkov, ne zanima pa je večinski lastniški delež (zaenkrat je ta v lasti DZS - Državne založbe Slovenije). Styria že izdaja brezplačni tednik Žurnal. ZENA IN N Žena v likovni Spoštovani g. urednik! V začetku meseca sem Delu poslal pismo, ki ga doslej ni objavilo. Zato prosim, da ga objavite Vi, če se Vam zdi primerno. Spoštovani.g urednik! DELO je 13.1 1.2003 objavilo pod zag-lavjem Mnenja članek Dejana Pušenjaka pod naslovom „Modra gospa, a večinoma nerga". Priznam, da je tak naslov v rimi dokaj učinkovit! Iz lastne izkušnje sicer vem, da DELO ne objavlja njegovemu „uradnemu" mnenju nasprotna pisma, ker pač ne pozna demokratične pluralnosti. Zato že desetletja ponavljam besede argentinske igralke (ris Marga: ni svobode tiska, ampak tiskovnega podjetja. Kljub temu bom še enkrat poskusil! In sicer bolj s pokazovanjem na številna protislovja v navedenem članku. 1. Ne vem, kako g. Pu-šenjak more imeti za mo-dro gospo nekoga, ki večinoma nerga. 2. Ne vem, kako more imeti za modro gospo nekoga, ki ima po g. Puše-njaku negativizma v izobilju. 3. Ne vem, kako bi mo-gla biti za g. Pušenjaka „modra gospa" katoliška Cerkev, katere „poseben položaj" se kaže „pri nas" v tem, da ničesar doma ne pohvali (razen sebe). DELO se gotovo ni vprašalo, ali nima morda Cjerkev vzroke za to, seveda v primeru, da bi bila resnična ta splošna oz. posplošena trditev. (Verjetno ima DELO rajši izraz: generalizacija.) 4. Kar v prvem odstavku točke 3 sledi, ali gre za utemeljene očitke „modre gospe" ali pa za nekaj, kar je dognalo DELO? Kaj pa, če tako misli ne samo hierarhija v Cerkvi? Kaj pa, če tako misli še marsikdo drug, morda celo nekdo, ki se ne priznava za katoličana? Morda bi bilo primerno o tem izvesti resen plebiscit, toda po prejšnjih izkušnjah dvomim, da bi DZ upošteval plebiscitne zaključke? Na javna štetja v RŠ se noben znanstvenik ne bi zanesel; kako razložiti, npr., da je število katoličanov v RS v 10 letih zdrknilo od nad 70 % na komaj nekaj nad 50 %? Težko bi si umišljal, da bi bil temu vzrok vladni pritisk, zaradi katerega je znova toliko OR... 5. Ali je Slovenija popolnoma enaka drugim evropskim državam? Ker ni, ima pač svojo kulturno edinstvenost in tudi državnost. Ali je zgodovinsko mogoče med Slovenci istiti položaj musulmanov z evangeličani, obeh pa s katoličani? 6. Kaj dovoljujejo musulmanske dežele kristjanom, če sploh kaj? In kaj katoliški Cerkvi evropska evangeličanska verska občestva tam, kjer so kralji/ce glava zadevnih cerkva - kljub temu, da ima RS praznik Dneva reformacije, ki ga zaman iščemo drugod? Zakaj se je, npr., katoličanka Maksima morala poročiti s princem Vilhelmom po luteranskem obredu in se zavezati, da bo svoje otroke vzgajala v tej veri? Govoriti o večverski družbi v popolni enakosti v Evropi je popolno nepoznanje dejanskega stanja! 7. Mar Cerkev s tem, da zahteva yerski pouk za svoje vernike v šolah, obvezuje druge na prisostvovanje? Mar s tem hoče prepovedati državi, da bi tudi pripadniki drugih verstev imeli svoj verski pouk? Mar ne bi bilo primerno, kot je svetoval poznani, nekdanji marksist Regis Debray v Franciji, da bi vsi imeli pouk vsaj o verskem dejstvu, brez katerega ni mogoče razumeti ne zgodovine niti ne marsikaterega sedanjega kulturega dejstva, začenši s filmi? 8. Ali res veruje Pučenjak, da Cerkev hoče verouk v šolah zato, ker je bolj kompleksen? Kaj to pomeni: več obsegajoč ali bolj zapleten? Ne verjamem, da bi kdorkoli, najmanj pa Cerkev, hotela zase nekaj kompleksnega zaradi kompleksnosti same! Cerkev hoče seveda verouk v šolah zato, ker je pomemben in ker s tem olajšuje delo staršem, ki imajo prvotno pravico do vzgoje svojih otrok. Če DELO in sedanje oblasti zagovarjajo mnenje, da je to zadeva države, potem so, žal, DELO in oblasti RS v tem še totalitarne oz. bolje leninistične ali naci-fašistične. V časih, ko se zaradi povečanja pomembnosti neformalnih vzgojiteljev (javna občila) izgublja vpliv staršev na svoje otroke, se zdi ta zahteva Cerkve naravnost nujna. Seveda rad priznam, da bi imela verska vzgoja večji uspeh, če bi slovenska Cerkev znala priti do svoje privlačne televizijske postaje. Toda ali jo bodo sedanje oblasti dovolile? Saj ne branijo niti slovenskih radijskih postaj v zamejstvu! (Gl. Navček za slovenščino, Delo 15.12.2003) Vljudno pozdravljam, Dr. Jože Rant joserant@ciudad.com.ar POLONA MAKE K ________________________ Namen tega pisanja je pisati o slovenskih likovnih umetnicah, naj prvo omenim Ivano Kobilco. Rojena 21.12.1862 v Ljubljani. Umrla 4.12.1926 istotam. Učila se je najprej pri slikarki Idi Kuni; 1879 - 80 je kopirala na dunajski akademiji, 1881 je vstopila na umetno obrtno šolo v Miinchnu; 1882 - 89 na akademiji istotam (prof. A. Erdelt), 1889 se je vrnila v Ljubljano, 1890 slikala v Zagrebu, 1891 pa odpotovala čez Munchen v Pariz (zasebna šola slikarja Gervenxa), 1893 se je vrnila v Ljubljano. 1897 - 1905 je živela in slikala v Sarajevu. 1906 je poučevala risanje na višji dekliški šoli v Ljubljani. 1906 - 14 je preživela v Berlinu in tam drugovala slikarki Kathe Kollvvitz, od 1914 je stalno živela v Ljubljani. Slikala je največ v olju portrete, žanrske motive, kompozicije, alegorije, cerkvene slike, cvetlice. Kot risarica je izvrševala ilustracije za časopise, knjige in revije. Kobilca je najpomembnejša slovenska slikarka, svoje zrele dobe ni razvila do impresionizma, ob katerem sta ona in Ferdo Vesel najvidnejši osebnosti slovenskega slikarstva polpretekle dobe. Torej Kobilca je bila Veselova slikarska sopotnica - toda „samo" ženska. In vendar je bila njena izobrazba široka, motivni in barvni registri odprti, njen talent občudovanja vreden, njena samostojnost in vztrajnost neverjetni. Zraven pa je ostala čuteča in občutljiva za vse odtenke in vzgibe človeškega veselja do otroškega vriska in plahe mladosti do mirne in odmaknjene starčevske modrosti. Razveselila se je prazničnega popoldneva in sonca, ki ga je razlila po sliki „Poletje"; do žametne- ga mraka, ki se ji je iz holandske umetnostne zakladnice prikradel v mirno zadovoljnost Mamice kavopivke. Z utripom v naši umetnosti prvič prebujenega socialnega občutja je v baladični svetlobi izluščila iz teme obraz „Pariške branjevke". Morda lahko vidimo v tej podobi odmev Kobilič-nega srečanja s Kathe Kollvvitz? Ali pa jo je rodila le ženska občutljivost za drobna, boleča srečanja z življenjem? Njene znane slike so še „Likarice", „Pomlad" (glej sliko), portret škofa Strossmayerja in druge. Razstavljala je na Dunaju, v Miinchnu, Berlinu, Parizu, Ljubljani in mnogih drugih mestih. Leta 1928 je bila v Ljubljani posmrtna kolektivna razstava. Njena dela se nahajajo v Narodni Galeriji v Ljubljani. Nova Slovenija na evropskih volitvah Izvršilni odbor NSi je na predlog predsednika stranke Andreja Bajuka imenoval kandidate za volitve v Evropski parlament. Poleg nosilca liste, poslanca in predsednika sveta NSi Alojza Peterleta bodo na listi kandidirali tudi glavni tajnik NSi Anton Kokalj, nekdanji svetovalec na slovenskem veleposlaništvu v Grčiji Janez Vasle iz Domžal in predsednik pomladka NSi Jernej Pavlin. Na listi bodo kandidirale tudi tri predstavnice ženskega spola, in sicer županja Moravč Ljudmila Novak, vzgojiteljica Alenka Sverc in podjetnica Maruša Novak. Tako so v NSi pri imenovanju kandidatov poleg uravnotežene zastopanosti žensk in moških dosegli tudi to, da kandidati prihajajo iz vseh koncev Slovenije. Ob tem je Bajuk izrazil upanje, da bo za slovenskega predstavnika v Evropskem parlamentu poleg Alojza Peterleta izvoljen še en kandidat oz. kandidatka s strankine liste. Glede morebitnega skupnega nastopa NSi in SDS na evropskih volitvah pa ostaja stališče NSi nespremenjeno - stranka bo na volitvah nastopila samostojno. Kot je znano, bo Slovenija svojih sedem poslancev v Evropski parlament volila v nedeljo, 13. junija. Parlamentarne stranke pa se na volitve evroposlancev že temeljito pripravljajo. V Evropskem parlamentu sicer že od maja 2003 sedijo opazovalci iz Slovenije - poslanci Roman Jakič, Ljubo Germič, Jelko Kacin (vsi LDS), Feri Horvat (ZLSD), Janez Podobnik (SLS), Miha Brejc (SDS) in Alojz Peterle (NSi). Morebitni izvoljeni evroposlanci iz vrst SDS, NSi in SLS bodo v Evropskem parlamentu sedeli pod okriljem poslanske skupine Evropske ljudske stranke in evropskih demokratov (EPP-EDU), ki je trenutno z 223 od skupno 626 sedežev najmočnejša politična skupina v Evropskem parlamentu. Prof. Mlakar odlikovan Ravnatelj klasične škofijske gimnazije v Šentvidu, pof. Jože Mlakar, je prejel najvišje cerkveno odlikovanje - odličje sv. Cirila in Metoda. Priznanje mu je kot predsednik Slovenske škofovske konference podelil nadškof dr. Franc Rode, ob deseti obletnici obnovljenih „škofovih zavodov". Profesor Mlakar je bil za ravnatelja obnovljene cerkvene vzgojne ustanove imenovan še dobro leto pred njeno ustanovitvijo, da je lahko s sodelavci temeljito premislil in pravočasno pripravil šolski program, ki ga je potem potrdil Strokovni svet RS za splošno izobraževanje. V enajstletnem vodenju šole se je izkazal kot izvrsten pedagoški vodja, modro je pospeševal ustvarjalnost mladega profesorskega kadra, vselej spoštljiv do vseh, s posluhom za dijake. Geslo šole je Amor magister optimus - ljubezen je najboljši učitelj, kar je gotovo tudi življenjsko geslo prof. Mlakarja. NOVICE IZ SLOVENIJE j [SLOVENIJA MOJ ŽELA\ Kaj so izbrisani in odkod? DA BI NE BILE LE POBOŽNE ŽELJE... Vlada je potrdila napoved inflacije za leti 2004 in 2005,. kakor jo je pripravil njen urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), služila pa ji bo kot osnova za oblikovanje ekonomske politike na inflacijskem področju. V skladu z napovedjo UMAR bo povprečna inflacija letos 3,6-odstotna, prihodnje leto pa triodstotna. Seveda pa obstajajo tudi tveganja, da bo inflacija odstopala od osrednje napovedi, v glavnem pa se nanašajo na povečano trošenje. ŠTEVILO ŠTEJE Na univerze se je v letošnjem študijskem letu vpisalo 82.000 študentov, od tega jih je 21.000 vpisanih prvič. Število študentov je skladno z novo uredbo o javnem financiranju visokošolskih zavodov eno od meril za delitev sredstev med tremi univerzami. Razdelile si bodo 41 milijard tolarjev proračunskih sredstev, namenjenih za redni študij. Od tega bo Univerza v Ljubljani dobila 30 milijard tolarjev, Univerza v Mariboru 10 milijard, Univerza na Primorskem pa milijardo. PREGANJAN ZARADI VINJENOSTI Predsednik SNS in vodja poslanske skupine te stranke Zmago Jelinčič se posveta strank o izbrisanih ni udeležil, ker so ga policisti Policijske uprave Murska Sobota ustavili in mu za 24 ur odvzeli vozniško dovoljenje. Po navedbah SNS so policisti Jelinčiču preprečili udeležbo na ponedeljkovem posvetu, na katerem so „vladne stranke in koalicija Slovenija dosegle vnaprej načrtovan izid, to je z ustavnim zakonom spremeniti odločbo ustavnega sodišča". Na Policijski upravi Murska Sobota so pa zapisali, da so policisti Jelinčiča ustavili, ker je ta kazal zunanje znake alkoholiziranosti in zaradi suma, da vozi pod vplivom alkohola, odredili preizkus alkoholiziranosti. Tega je Jelinčič odklonil, zato so mu začasno odvzeli vozniško dovoljenje ter prepovedali nadaljnjo vožnjo. - Ker to ni prvič, je neki karikaturist v časniku zapisal, da se bo zdaj vsak voznik-pijanec izdajal za Jelinčiča in se pritoževal, da se čuti preganjanega. DVE LETI ZAOSTANKA PRI INTERNETU Slovenija na področju rabe interneta za evropskimi državami zaostaja za dve leti, kljub temu pa so slovenska podjetja sorazmerno dobro opremljena z računalniki in dostopom do svetovnega spleta, saj ga zaposlenim omogoča 90 odstotkov podjetij. Več kot 40 odstotkov zaposlenih v Sloveniji uporablja računalnik, več kot 33 odstotkov pa tudi internet, je na konferenci o poslovni rabi interneta povedal predavatelj na ljubljanski fakulteti za družbene vede Vasja Vehovar. Tito skregan s Stalinom PO SVETU NAGRADA ZDRUŽENIM NARODOM Generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan je sprejel nagrado Saharov, ki jo Evropski parlament vsako leto podeljuje za prizadevanja v boju za človekove pravice, svobodo govora in misli. Nagrada je posvečena celotnemu osebju te mednarodne organizacije, še posebej pa Brazilcu Sergiu Vieiri de Mellu, ki je skupaj s svojo ekipo lani v Iraku izgubil življenje ob bombnem napadu na sedež ZN v Bagdadu. ARGENTINEC NA POHODU Glavni tožilec Medna- rodnega kazenskega sodišča (ICC) Luis Moreno Ocampo namerava odpreti prvo preiskavo tega sodišča, in sicer o dejanjih ugandskih upornikov. Ti naj bi bili odgovorni za prisilno novačenje otrok, poboje, posilstva, mučenja, ropanja vasi in prisilne selitve prebivalstva. Za preiskavo o morebitnih zločinih proti človečnosti, ki naj bi jih zagrešila ugandska Gospodova odporniška vojska (LRA) - ta deluje na severu Ugande -, je sodišče v Haagu zaprosil ugandski predsednik Yoweri Museveni. ICC, ki je uradno začel delovati 1. julija 2002, sicer doslej ni odprlo še nobene preiskave. V prvih letih po vojski in revoluciji je bila Jugoslavija zvesta privrženka Sovjetske zveze. V državno himno so v drugi kitici peli: Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, Z naših se gora odziva mu tovariš Tito. Vse še tako znanstvene razprave so nosile citate Marxa in Lenina, povsod se je učila ruščina, in izhajale so sovjetske knjige, tudi šolske, kjer so učenci morali izpuščati cele nerabne odstavke npr, da je Popov izumil radio itd. Pa ne samo to, Sovjeti so zahtevali in dobivali iz Jugoslavije cele tovarne in material, tako da ga za domačine skoraj ni ostalo nič. Toda ta sovjetizacija se je hipoma obrnila. Zgleda, da se je Tito čutil močnega, po drugi strani pa ga je hotel Stalin odstraniti, zlepa ali zgrda. Tako je jugoslovanska partija . in z njo tudi slovenska - javno uprla Stalinu, v odgovor pa In-formbiro - mednarodna sovjetska centrala - izključila Jugoslavijo. Seveda niso bili vsi partijci zmožni danes javno odkloniti, kar so še večraj na ves glas slavili. Na vseh partijskih sejah so od članov zahtevali odločitev. Tistim, ki so se odločali za Stalina, so prirejali razne procese, kjer so jih obsodili na težke kazni, ki so jih večinoma pristajali na Golem otoku na Jadranu, kjer so jih, pretepali in drugače mučili, da so trumoma umirali v kazenskih taboriščih. Seveda se je Tito zavedal, da mu življenje visi na lasu,, njegov režim pa je bil popolnoma komunističen, seveda navznoter. Na zunaj pa je iskal pomoči na Zahodu, ki mu jo je dala, seveda z malimi zahtevami. Tako so dobile možnost združitve družine z begunskimi očeti. Leta 1954 je prišlo kakih 200 članov ločenih družin, žena in otrok v Argentino. Notranji pritisk pa je ostal isti, morda je bil še hujši, ker je Tito hotel dokazati, da je pravoveren. Ves sovjetski vpliv pa je izginil, Tito je nekaj let deloval kot neodvisen komunist. PISALI SMO P SLOVENCI ŠPORT V OBJEMU LEDENEGA PLAZU O odpravi na pogorje Paine dolgo ni bilo nobenih sporočil. Za božič je Lantschner pisal dolgo pismo, Odprava je prispela v pristanišče Puerto Natales Konec leta so prišli v taborišče 1. Vmes je bilo slabo, vrhovi vedno oviti v oblake. Taborijo pod 1000m visoko steno, ki ji megle zakrivajo vrh. Pri takem vremenu je nesmiselno poskušati karkoli. V drugem poročilu član odprave Kaltschmit opisuje krasoto Paineja, Pravi, da zaradi slabega bremena ni bilo mogoče napraviti nobenega vzpona niti dobrih fotografskih posnetkov. „Gospod Paine se ne odkrije in spi celo s klobukom". Ključa za vzpon še niso mogli dobiti, ker nič ne vidijo. V taborišču je temperatura 20°, pripravna za sončne kopeli, zgoraj pa pada kot prah droben sneg. 8. januarja poroča Meilling: »Taborišče smo zaradi gozdnega požara morali izprazniti. Strahoviti vihar in nepopisne težave. Pokrajina je lepa, toda stalni ledeni veter je zelo neprijeten. Nobena noč ni brez nevarnosti, da bi šotor izginil." BRZOJAVKA Z DNE 18. JANUARJA 1954 Heribert Schmoll in Tonček Pangerc pokopana pod ledeno lavino dne 17. januarja. Pričakujemo navodil. Dr. Arko je iz Bariloč takoj obvestil o nesreči predsednika SPD v Buenos Airesu Roberta Petrička in Svobodno Slovenijio. Tudi argentinski dnevniki so pisali o nesreči. DR. VOJKO ARKO PRIJATELU TONČKU PANGERCU V SPOMIN V dobi vojni pretresov, v onem težkem letu 1945, mu je usoda prizanesla. Šteje se med redko domobrance, ki so Sedaj že nekaj časa slovensko politično areno pretresa problem »izbrisanih". Vse se je pričelo z osamosvojitvijo Slovenije. Ko je ta postala samostojna, se je morala odločiti, kaj naredi z »južnimi brati". Kdor od teh je sprejel slovensko državljanstvo, ni imel problemov. Država je odredila daljši čas, da drugi urede svoj status. Kdor pa do konca roka tega ni uredil - ali slovenski državljan ali tujec s stalnim bivališčem, so ga »izbrisali" iz seznama stalnih prebivalcev. Seveda so bili to predvsem komunisti in Jugoslovani, ki so se večinoma izselilli nazaj v svoje kraje.. Sedaj pa so nenadoma začutili neko posebno željo, da postanejo Slovenci. Seveda, potni listi Evropske skupnosti in ekonomska rast, v Bosni ali Srbiji pa vojske, revščina in nobene vizije prihodnosti. Zahtevali so od slovenske vlade, da jih vrne v zapiske s stalnimi bivališči, pobej pa še, da jim plača odškodnino za zadnjih 10 let. (Nekateri zahtevajo celo milijon dolarjev!) Vsi bivši komunisti so navdušeni zanje, saj bi tako dobili nove volilce. Zanje se je postavil tudi znani Krivic. Ustavno sodišče je odločilo, da imajo oni prav in je treba »krivico" popraviti. Opozicijske stranke pa so nastopile z vso odločnostjo. Zahtevali so in tudi dobili glasove za referendum o tem, ki bi ga gotovo dobile, ker so ljudje na njihovi strani. In sodišče jim je dalo tudi prav. Referendum je bil razpisan za 15. februar. To pa spet ni bilo všeč starim silam, ki vedo, da bo referendum izgubilio, in se sedaj skušajo izviti. V parlamentu pripravljajo nekak nov milejši zakon o državl- janstvu, opozicija pa bi odstopila od referenduma. A to dogožvarjanje ni privedlo nikamor, tako da se še sedaj ne ve, ali bo referendum ali ne. Čas pa hiti. In kaj je z referendumom pri nas v Argentini? Bo ali ne bo? TD OSEBNE Krst. Krščen je bil 27. decembra v župniji Nino Jesus v Lugano Simon Javoršek, sin Veronike. Botra sta bila Marija J. Ferreira in Tine Javoršek. Čestitamo! Poroka. V soboto, 10. januarja sta se poročila v salezijanski baziliki San Carlos Danijel Hladnik in dra. Maria del Carmen Dimotta. Za priči sta bila Mira Hladnik in Anibal Dimotta. Novoporočencema iskreno častitamo in želimo mnogo sreče! Nova diplomanta. Na fakulteti ekonomskih ved Katoliške univerze v Buenos Airesu je 23. decembra dokončala študije Luciana Maineri Osterc in prejela naslov licenciada en Administracion de empresas. Na Universidad Austral je 15. decembra diplomiral Marko G. Klarreich in postal Enfermero profesional. Čestitamo in želimo obilo uspehov! Smrti. 19. januarja 2004 je umrl v Cordobi Evgen Likar, najstarejši Slovenec v Argentini (103 leta), v Bariločah Anica Arnšek (82), v Bernalu pa Štefka Misjak por. Verbič (87). Naj počivajo v miru! se rešili iz rdečega pekla. Kot mladoletnika so ga zaprli v Št. Vid in kasneje izpustili. Leta 1947 je ušel preko Alp. V Buenos Airesu se je izučil za mizarja in naredil kurz stavbeništva. Decembra 1949 je prvič prišel v Bariloče, ki so ga zelo pritegnle. Čez nekaj let je za stalno ostal tam. Največ prvenstvenih vzponov je tam opravil z Bertoncljem, Leta 1951 je brez posebne opreme in sam preplezal katedralski Torre, V enem dnevu je opravil vzpon na vse tri vrhove Tronadorja. Z Dinkom je izvršil prvi poskus na Slovenski zvonik. In več prvenstvenih smeri v Lopezu. S Šilerjem je osvojil Torre Frey v pogorju Tres picos. Z Dinkom je šel na Sv, Valentin. Tonček, bariloški gorniki te ne bomo nikdar pozabili. Svobodna Slovenija, št. 3 do 5, januarja in februarja 1954 SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE Funriador: MILOŠ STARE / Director: Valentin B. Debeljak / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alojzij Rezelj / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 -C1407GSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 4636-0841 / 4636-2421 (fax) / e-mail: esloveniau