§ 3- Pokorščina
Milobno raste v Božjem vrtu prekrasna cvetlica: ponižna pokorščina. Sveta cerkev to cvetko posebno Ijubi in čisla; le še dve drugi ste jej enako ljubt, namrei" devištvo in prostovoljno uboštvo. To trojico imenuje evangeljske svete, in jako se veseli takrat, ko se mlado srce odloči in s slovesno obljubo zaveže, da hoče do smrti skrbno gojiti te tri rožice. Po teh treh je že mi-lijone najboljsih duš doseglo popolno svetost v redovni-škem življenji.
Ce pa pokorščina že priletnim ljudem srce tako lepo zaljša: kako še le pristuje ljubi mladini! Da, pri otroku je pokorščina in ubogljivost prva in najpotrebniša čednost, pa je  tudi  ravno  njemu  najbolj  zaslužna.
33
Pokorščina vam je zato najbolj potrebna ter podlaga vsem druzim detinskiin čednostim, ker ste sarni še ne-vedni in ne poznate še prave poti. Otroci, vi mislite, da vam je težko sveto živeti, ker ste še tako malo pod-učeni. Nikar tni tegu ne pravite; vam je najložje. Vam še skoro misliti nič ni treba: mi, vaši učitelji in voditelji, moramo mesto vas misliti; mi moramo mesto vas pre-iskovati, kaj bi vam škodilo, kaj pa koristilo. Vam je le eno potrebno: da nas ubogate in storite, kar vam rečemo; opustite, kar prepovemo, in izvršite, kar ukažemo. Ko sla bila Adam in Eva še lakorekoč otroka, ju je tudi Bog podučeval in Bog sam jima je v dosego stalne sreče le eno pogodbo zastavil: če bosta ubogala!
Pa tudi najbolj zaslužna je za otročja leta ubogljiva pokorščina. Mnogih čednbst si že zdaj pridobiti ne morete, junaških del še ne morete izvrševati; toda ubogati pa ot.rok že lahko zna, Se predno se je naučil govoriti in moliti. Vsak dan se lahko stokrat vadite v tej čednosti. Vedno se vam kaj ukazuje; nektere reči posamič, druge kar za vsak dan sploh. Slabo bi bilo, če bi vas morali vselej posebej opominjati zastran reči, ktere so vam enkrat za vselej za vsaki dan zapovedane.
To podueenje, ki sem ga vam zdaj razložil, je prišlo naravnost iz nebes. Nobene čednosti ni Jezus tako dolgo učil, kakor to. Do tridesetega leta se o njera skoro druzega ne bere kakor: Bil je pokoren! Skoro bi rekel: druge čednosti je učil tri leta, pokorščino pa triintrideset let! Z besedo je hotel Zveličar odrasle učiti, ntrokom pa je hotel posebej v dejanji pokazati, kakor bi hotel vsim zaklicati: »Otroci, glejte, tako-le delajte, Kakor pri meni vidite!« — In res so razumeli to vabilo najbolj vzvišenega zgleda vsi svetniški otroci vseh stoletij; razumite ga še vi!
Adelina
: se gre nekega dne s svojo seslrico in z več tovarišicarai v Iog sprehajat. Bilo je pa mladi druščini doma naročeno, kako daleč- le sme iti. Otroci so vse obljubili, kmalu pa spet pozabili. Prijetna pot po zelenem logu je zapelje, da gredč dalje, kakor bi smeli.   Pa glejte, ko se lahkb-
; mišljeni otroci dalje drvijo, naenkrat zapazijo, da ni Adelice
Angeljcok IH.                                                                                          3
M
več pri njih. Vrnivši se zapazijo Ijubljeno tovarišico, ki je kleče molila pri meji, ktero prestopiti jira je bilo prepove-dano. Vse tovarišice se jamejo čuditi po tihem in na glas, Adelica pa mirno odgovori: »Bilo je prepovedano!«
Sveta Roza lumanska.
Čndovita je bila detinska pokoržčina, ki jo je imela ta Ijubeznjiva Američanka do svojih starižev. Brez mater-nega dovoljenja še piti ni hotela, in če ji mati kterikrat v nejevolji niso dovolili piti, je ubogo dete veC dni žejo trpelo. — Vselej je mater prej za dovoljenje poprosila, preden je vzela iz skrinje to, kar je za delo potre-bovala. Mati jo nekikrat vprašajo, zakaj neki zmiraj do-voljenja prosi, saj ni skrinja zaklenena. Roza odgovori: »Delo moje ne donaša veliko, pa bi rada mali dobiček pomnožila z zasluženjem pokorščine«. Roza se je bila navadila lepe cvetlice vezti (všivati). Da bi se prepričali njene pokorščine, ji enkrat mati zapovedu, jih narobe narediti. Rozika koj uboga, brez pomislika. Ko so bile svilnate cvetlice zgotovljene, nalašč kažejo mati hudoJ nejevoljo in jamejo kregati Rozo: »To so mi pa lepel cvetlice, to! Kaj pa si delala? Zdi se mi, da si spalal pri delu?« Dobro dete prav pohlevno odgovori: »Meni se je tudi zdelo, da tako ne bode prav, kakor ste mi rekli, pa naredila sem po vaši volji. Če hoč-ete, bom vezenje razdrla, in če vam je vSeč, bom spet od kraja začela«.
Sveto Cito
so mati pred vsem pokorščine naučili, in sieer pokorščine iz ljubezni do Boga. Ce je bila Cita pridna in pokorna, so rekli mati: »Otrok, tako je všeč nebeškemu Očetu!« Če je pa kaj napak storila, so rekli: »Otrok, to žali ne-beškega Očeta!« Ko je Cita nekoliko odrasla in se bolj zavedala, je tudi sama večkrat molila: »Ljubi Gospod moj Bog, nikar me ne zavrzi, marveč daj, da ti bom vedno všeč in da vse storim, kar je tebi dopadljivo!« Če so mati od nje kaj hoteli, je bilo treba le reči: I »Cita, to je Bogu všeč!« in skokoma je storila.               I