Pred šolsko reformo
1293
83   Sodobnost
PRED ŠOLSKO REFORMO
Za majhen narod, kakršen smo Slovenci, sta šolstvo in izobraževanje morda še precej pomembnejša kot za velike narode, saj morata posamezniku in skupnosti odpreti tiste življenjske možnosti, ki so velikim narodom včasih zagotovljene že kar s količinsko premočjo; pa ne samo to — prav majhnim narodom šele šolstvo in izobraževanje dajeta socialno in nacionalno težo, brez katere bi kaj kmalu postali brezbarven del večjih integracijskih teles, s tem pa brezupna provinca, v kateri bi se življenjske možnosti tako posameznika kot skupnosti občutno zmanjšale. Zato mora za tak narod še veliko bolj kot za druge veljati načelo o »čim višji izobrazbi za čim širši krog prebivalstva«, naloga šolskih reform pa je doseči, da bo to načelo polagoma postalo stvarnost, ne pa da bi ostalo samo fraza na papirju, medtem ko bi se v stvarnem življenju hkrati s socialno diferenciacijo poglabljala in večala tudi izobrazbena diferenciacija; pa ne samo diferenciacija, ampak že kar padec splošne izobrazbene ravni.
Prav zato je stvar vse javnosti spremljati prizadevanja, katerih namen je reformirati slovenski šolski sestav in spremeniti ustroj našega izobraževanja. Pozdraviti mora vsakršen ukrep, ki dviga izobrazbeno in vzgojno raven naših šol z jasno premišljeno koncepcijo, s tem pa daje
J. K.
1294
pravo podlago tudi za red, jasnost in enotnost celotnega šolskega sestava; in kritično je potrebno spregovoriti o ukrepih, ki prinašajo v šolstvo bolj zmedo kot jasnost, bolj navidezen red uradniških predpisov kot pa pre-mišljenost vsebinsko dognane izobrazbene koncepcije.
Zdi se, da bi med take ukrepe morah šteti predpis, ki je zadnji čas zbudil hudo kri po slovenskih srednjih šolah, s tem pa tudi dvom o svoji upravičenosti, čeprav mu je bil namen ravno nasproten — prispevati k splošni reformi šolstva, se pravi k njegovemu dvigu in zboljšanju. Gre za predpis, ki ga je podpisal prejšnji republiški sekretar za prosveto in kulturo v obliki »pravilnika o dokumentaciji v osnovnih in srednjih šolah«, in sicer že maja leta 1969. V tem dokumentu je pod sedmo točko obsežnega administrativnega knjigovodstva, ki naj ga vodijo tudi profesorji po srednjih strokovnih šolah in gimnazijah, predpisana »knjiga učnih priprav, ki naj jo vodi vsak učitelj«. O tej knjigi je v predpisu rečeno: »Knjiga učnih priprav vsebuje zgradbo posamezne učne ure v skladu z didaktičnimi načrti.«
Kot vsak uradniški predpis se da tudi tega razlagati na različne načine; in to je ena njegovih slabosti. Toda če naj ga razlagamo po črki, pomeni vsekakor to, da bodo odslej srednješolski profesorji morali po starih načelih šolske metodike pisati bolj ali manj obsežne pismene priprave za vsako uro svojega pouka; tu bodo morali snov natančno deliti po učnih temah, enotah in etapah, razpravljati za vsako uro posebej o njenem izobrazbenem in vzgojnem smotru, nato pa še o učnih oblikah take ure, o učnih pripomočkih in učilih zanjo in morda še o čem.
Torej najnatančnejše učno knjigovodstvo, ki naj bi vpeljalo v šolski
izobrazbeni proces vzoren red, jasnost in do pike natančno načrtnost. Kdor uči na srednji šoli ah pa misli o nji z jasno pametjo, bo seveda o tem dvomil. Najprej že zato, ker tako zastavljeni predpis sploh ne upošteva različnih stopenj v šolskem sistemu in meri srednje šolstvo z metodično didaktičnimi pravih, ki so že od nekdaj namenjena predvsem osnovnemu šolstvu. Predpis je vse izobrazbene stopnje spravil v isti koš, kot da za vse veljajo ista pravila pedagoške, metodične in didaktične teorije. Prav s takšno nasilno uniformiranostjo vseh stopenj po enem samem kopitu pa se v šolstvu povzroča prej nered kot red, prej zmeda kot jasnost. Še bolj usodno je, da ta predpis nasprotuje resničnim potrebam naših srednjih šol po reformi. Kdor pozna šolske razmere, ve, s kako zapletenimi učnimi pripravami so obremenjeni profesorji marsikaterega predmeta zaradi pomanjkljivosti učnega načrta, pomanjkanja primernih učbenikov, neizdelanosti predmetnika in včasih že kar znanstvene nedodelanosti samega predmeta. Zahtevati ob takih pripravah še formalne, po najpreprostejšem kopitu sestavljene, zato pa kar se da shematične pismene obrazce bi bilo vse kaj drugega kot pa vsebinsko in formalno izboljšanje učnega dela. Dobri profesorji takšnih shematičnih priprav ne potrebujejo, saj bi jih samo ovirale in jim jemale čas za resnične vsebinske priprave. Slabim profesorjem bi ne koristile kaj prida, dokler se ne odstranijo resnični razlogi njihovega slabega dela — in ti se skrivajo pač drugje, ne pa v pomanjkanju natančno napisanih shematičnih učnih priprav. Slabega profesorja bi takšni obrazci utegnili celo zapeljati v prepričanje, da je to vsa učna priprava — in slab ših posledic bi si ne mogli zamisliti. Kdo naj piše torej takšne priprave?
Telovadba ali repertoar
1295
s?*
Dobri ali slabi profesorji? Začetniki ali tudi tisti, ki so pred upokojitvijo? Samo profesorji nekaterih predmetov ali kar vsi? In ali vsi na enak način? Že ta vprašanja kažejo, do kakšnih zmed lahko v praksi pripelje enostaven uradniški predpis. Namesto reda lahko povzroči nered, namesto jasnosti zmedo, namesto enotnosti nepotrebne zdrahe.
Sicer je pa to usoda vsakega predpisa, ki se ne loti stvari pri pravem koncu. V našem šolstvu nasploh, in v srednjem posebej, reforme pač ni začenjati z uradniškimi, že po njihovi naravi togo formalističnimi predpisi, ampak z uveljavitvijo jasne vsebinske koncepcije v predmetniku, učnih načrtih, učbenikih in učilih, se pravi v izobrazbenih standardih, ki naj jih naše šolstvo dosega, da bo zares služilo svojemu namenu. Ne dvomimo, da bo to boljša in edino prava pot v resnično šolsko reformo, s tem pa tudi k enotnosti, redu in učinkovitosti našega šolskega sistema. V to smer si morajo prizadevati vsi, ki so zanjo zares poklicani — strokovnjaki, pedagoški teoretiki in svetovalci, praktiki in šolniki; uradniška administracija naj jim sledi in omogoča delo, ne pa da jim po nepotrebnem predpisuje neživljenjske obrazce.
J. K.