Leto I. - Stev. 34.
Cena za Trst in Gorico 50 stotink'
• ;• . -o
lllfll	spi	■
	p	
	lil	i
t	H	
• Goriški list« izide vsako sredo in sobolo zjutrej. — Uprava uredništvo v Gorici, C«rso Verdi štev. 47 - Telefon štev. 292 Oglasi se zaračunavajo po ceniku. - Račun pri Cassa di Risparmio Gorita.
Gorica, dne 30. avgusta 1944.
Za mesto Gorica in Trst: pasamezna številka 0.5t lir, palletna naročnina 2t.— lir, celaletna 52.— lir. — Izven mesta Geriča in Trst) posamezna številka 1.— lira, polletna naročn. 47.— lir, celoletna 98,-
Dimitrov pravi:
„3Tii ne bi biti marksistični in feninislični revolucionarji nili učenci QIlarxa, Engelsa, Benina in Slatina, če ne bi biti zmožni popolnoma spremenili svojib laklik in način [letovanja, Hali or nam lo narekujejo o-koliščine. SToda osi ovinki in vse delovanje naše taktike je usmerjeno proti enemu samemu cilju, svetovni revoluciji“ in ne osvočojenju kakega naroda, še naj nanj slovenskega, o katerem so voditelji OS7 že večkrat povedali, da bi ga ne bilo škoda, oko bi izginit z obličja zemlje kot žrtev svetovne revolucije.
Vpitje, sprehsianje, prerivanje neumestne šale ne spadajo v zsk'onišče.
Zaklan šča je treka od časa do časa prezračiti, Ako imate v zaklonišču stalno nameščene odeje, jih je treba redno iztepati. Pitno vodo menjati vsak dan!
Ne pozabite vzeti v zaklonišče odeje, ker je proster hladen in je pitrekno včasih prebiti v njem precej času.
SRDITI BOJI V PARIZU SE TRAJAJO
Sovjetski napadi zadevajo na trdo nemška obrambo Sovjeti zavrnjeni - Razkrinkana izdaja romunskega kralja Mihaela
protinapadu j/re-
Vrhovno poveljstvo nemških oboroženih sil poroča: Na prostoru zahodno od Rouena je sovražnik tudi včeraj ostro napadel naše zadnje čete na južnem bregu Seine, vendar je povsod onemogel v osredotočenem obrambnem ognju.
Neko sovražno mostišče vzhodno od Elbeufe smo s protinapadom zožili. Tam so nonovni sovražni napadi spodleteli, ko smo uničili 20 oklepnikov in 6 oklepnih, o-glednih voz.
Severno od Mantesa je sovražnik poskušal razširiti mostišče. vendar vkljub močni uporabi pehotnih in oklepnih sil ni mogel doseči več kot majhno pridobitev ozemlja.
V	Parizu se številna nemška oporišča še nadalje trdo-
Odrešitelji človeštva ? !
Konferenca v Dumbarlon Oaksu In mnenja svetovnega časopisja
Trst, dne 24. avgusta - (S.R.) Govor Cordell llull-a v Dum-fcarton Oaks u, ki naj bi zna-čil pričetek debat o miru in v katerem je označil oboroženo silo kot edino sredstvo (seveda amerikansko ali vsaj zavezniško), ki naj zajamči ta zavezniški mir, je dal povod mnogim listom sveta, da izrazijo svoje mnenje o tem miru. Prišlo pa je pri tem tudi precej takega na dan, ki predobro odkriva namene sovražnikov Nemčije. Ker se ti nameni ne tičejo le odnošajev med državo in državo, temveč posegajo globoko v človečanske pravice evropskega prebivalstva, ne bo odveč, ako nakratko omenimo vsebino člankov svetovnega časopisja, iz katerih izvemo, kakšen raj na zemlji nam pripravljajo odrešitelji sveta. Kakor vedno nam na prvem mestu New Week iz Amerike povt, da bo Nemčija v vsem podvržena zaveznikom. Le nekateri »dobri« Nemci bodo zamogli o-stati na svojih mestih. Rusija bo poskrbela, da pošlje nemške delavce na delo v Sibirijo. »Afton Posten« komentira vest, ki jo ima iz Švice, glasom katere namerava jo Sovjeti poslati v pregnanstvo v Sibirijo celotno prebivalstvo dežel, ki mejijo z Rusijo in ki je tekom te vojne prišlo v dotik z Nemci. Sicer pa bo ta usoda zadela tudi narode, ki bi v slučaju sovjetske zmage prišli pod rusko oblast.
Preseneča nas pa nekaj drugega. — Preseneča nas dej stvo, da se pri nas in v mnogih deželah Evrope toliko ljudi zagrizeno bori za uresničenje teh povojnih »idealov«. Umestno je, da mirno in skoro prijateljsko vprašamo te ljudi, ako je li mogoče, da se države, ki se po njihovih izjavah bore za izboljšanje človeških razmer, tako sadistično naslajajo baš na stvareh, ki
so nevredne človeške narave. Vprašamo te naše borce za ideale rdeče zvezde, ako si zamorejo zamisliti svojo, srečo kot delavci, prisiljeni delati v Sibirskih tundrah, kakor enakopravni državljani svetovnih Sovjetov. Vprašamo jih, da li je vredno boriti se za uresničenje ideje, ki javlja svetu vso svojo krutost v slučaju zmage? Ne zanima nas mnenje nacijonalnih dekadentov Francije in drugih evropskih držav, ker jih žal moramo smatrati moralno gnile
— brez resničnega življenjskega smotra. Briga pa nas naš narod in brigajo nas vsi ljudje Evrope, ki še zaupajo v bodočnost in ki so še zmožni kateregasibodi poštenega čustva — tudi tisti iz gozda, ki v resnici mislijo na blagor proletariata in smatrajo Rusijo za raj na zemlji. Človek, kateremu ni dovoljeno pošteno delati v lastnem domačem kraju, med ljudmi, ki govore njegovo govorico, ki žive njegovo življenje, človek, ki ga država, pa naj si bo tudi iz najvišjih interesov, požene na robijo v njemu popolnoma tuje kraje, nc more biti srečen. Imenujte ga reakcijonar-ca, belogardista, protirevolu-cijonarca, ali kakor že hočete
— človekova sreča je v njegovem človeškem dostojanstvu,
v	njegovi prosti volji — tam, kjer živi, ljubi in umira. Tudi če mu pri tem česa primanjkuje!
Hišai starešina je dol« posredovati med hišnim gospodarjem in strankami.
Zaklonišče mora biti snažno in zračno. Morebitni mrčes t zaklonišču takoj preženite in nničite!
vratno upirajo. S protinapadi smo zaustavili sovražnikove z oklepniki podprte napade iz mesta ven proti severovzhodu.
Na področju južnovzhodno od Pariza je v silovitih bojih sovražnik potisnil naše čete nazaj proti spodnji Marni.
Poziv k predaji, ki so ga Amerikanci poslali poveljniku utrdbe Brest, je bil odklonjen. Nato je sovražnik včeraj začel z močnimi pehotnimi in oklepnimi silami velena-pad. Boji so v teku dneva naraščali no svoji silovitosti. Posadka v Brestu pa je odbila vse napade, saj so jo učinko-
vi	podpirale suhozemne, mornariške in protiletalske baterije. Sovražnik je imel visoke krvave izgube in izgubil sedem oklepnikov. Zajezili smo nekaj krajevnih vdornih mest na nredprostoru trdnjave.
Naši premiki v dolini Rho-ne potekajo po načrtu. Več sovražnih poskusov, da bi zastavili dolinsko cesto od vzhoda sem, se je ponesrečilo.
Bojni brodi in hitri čolni so na morskem področju zahodno od Facampe v trdem bojevanju z močno zavarovano skupino križark potopili en sovražni rušilec in en hitri čoln. Dve lastni letali sta se potopili, druge so bile poškodovane. Italijanska bojna sredstva so s torpednim zadetkom močno poškodovala sovražno križarko ob južno-francoski obali.
Na francoskem prostoru je bilo uničenih v boju 174 teroristov.
Težki povračilni ogenj »V 1« leži nad Londonom.
V Italiji je sovražnik na odseku Arna izvedel več tipalnih sunkov, a zaman. Močnejši napadi sovražnika na jadranski obali so ostali brez uspeha
V Romuniji stoje naše čete na obeh straneh spodnjega Pruta še nadalje v hudih pre-dornih bojih. V nadaljnjem sunku proti jugu in zahodu je sovražnik prekoračil Seret in navzlic ogorčeni obrambi na šili čet zavzel Focsani. Tam je izgubil nešteto oklepnikov.
Proti poskusu sovražnika, da bi vdrl preko vzhodnih Karpatov na Madžarsko, so protinapadi madžarskih in nemških čet v dobrem napredovanju. Pri Piatri Neamt in severnozahodno od nje so spodleteli sovjetski napadi.
Pri mostišču na Visli zahodno od Baranova so v teku trdi napadalni in obrambni boji. Med Vislo in Narvo nadaljujejo boljševiki s svojim vele-napadom in so ga razširili proti severu na odsek Bore. V hudih bojih so bili odbiti, več vdorov je bilo zajezenih.
Severnozahodno od Mita-ua, severnozahodno od Modo-na in severnovzhodno od Val-ka so siloviti sovražni napadi prepadli ob žilavem odporu naših čet.
Sovražnik, ki je bil predrl v prostor severno od Dorpa-
ta, smo stregli.
V zračnih bojih in s protiletalskim topništvom letalstva smo sestrelili nad vzhodno fronto 50 sovražnih letal.
Sovražni bombniki so podnevi v varstvu oblakov na-nadli nekaj krajev v zahodni in severni Nemčiji, med njimi Duisburg in Emden. Nadaljnji zračni napadi so. bili usmerjeni proti gornješleške-mu nodročju.
Ponoči so posamezna sovražna letala odvrgla bombe na Mannheim in Ludwigsha-fen.
24 sovražnih letal smo pri teh napadih sestrelili.
Gorica, 29. avgusta.
Iz izvlečkov zadnjih vojnih poročil posnemamo da se nemške vojne enote niso povsem umaknile iz Pariza vkljub uporom francoskih »oddelkov«. Med prodirajočimi An-gloamerikanci, ki si morajo vsako vas in skoro vsako mesto priboriti s takimi žrtvami, da jim res ni bilo treba priti v Evropo za take uspehe, pa trpi francosko ljudstvo, ki se je naenkrat znašlo med dvema ognjema. Starčki, ženske, o-troci beže in iščejo zavetja pred strašnim ognjem, ki si ga vsipljeta drugo na drugo nemška in zavezniška vojska.
V Franciji je položaj nejasen, prav gotovo pa je, da se v Parizu nemška moštva na posameznih odsekih trdovratno branijo, tako pred napadi domačih pariških upornikov, kakor pred Angloamerikanci, ki so prodrli v predmestja in v bližino srede mesta. Po pariških cestah in ulicah še vedno divjajo boji in po boule-vardih še vedno teče kri. Isto kar za Pariz velja tudi za druga večja francoska mesta, kjer je upor sicer zažarel, toda brez moči pravega ognja.
Na vzhodni fronti je velikanska sovjetska ofenziva zaostala. Nemci so se mogli na vsej črti od kleipede (Menici) mimo Karpatov pa do ustja Donave do Galaca u-makniti na boljše položaje, kjer bodo mogli dolgo časa kljubovati sovjetskim napadom. Sovjetske čete si zasedajo že čez Sedmograške Karpate v Ogrsko nižino, toda nemške čete jih uspešno odbijajo. V Romuniji sami položaj še ni jasen in ni še gotovo, katera stranka je tam prevladujoča, ali domovinska, ali anglofilska.
Moška je objavila pogoje premirja, ki ga je sklenil romunski kralj Mihael s Sovjeti. Ti pogoji so za Romune res sramotni. Prvič zahtevajo popoln prelom zvez med Romuni in Nemci in nastop romunske armade v zvezi z rdečo armado proti Nemcem. Rdeča armada je dobila popolno svobodo gibanja na romunskih tleh, kar je zopet naperjeno proti Nemcem. Nemci so seveda že pričeli a protiukrepi.
Narodna zavest
Predvsem moramo razlikovati med dvojnim, ako govorimo o narodni zavesti:	na-
rodna zavest je eno, narodni šovinizem je drugo. Na prvi pogled se ta pojma sicer ujemata in površnež in plitek mislec bi sodil, da je šovinizem le nekoliko pretirana narodna zavest, njeno stopnjevanje. Toda, kdor misli nekoliko glo -bje, bo spoznal, da sta si ta dva pojma etično, moralno, kulturno in tudi civilizacijsko nasprotna. Narodna zavest je nekaj plemenitega, častnega vzvišenega in utemeljenega po vseh človeških (seveda če so pravični) in po vseh božjih zakonih, narodna zavest je Dravična zadeva, je nekaj nujnega, nekaj takega, kar mora-mo kot samo ob sebi umevno zahtevati od slehernega moža, od sleherne žene, da celo od slehernega otroka, ki se že zaveda sebe in svojega jezika, narodni šovinizem pa je nekaj nemoralnega, nekaj proti človeški naravi in proti bož-iim zapovedim. Narodna zavest vzbuia mirno sožitje med narodi, narodni šovinizem povzroča sovraštvo in sicer, vedno nepotrebno sovraštvo.
Niliče ne more odrekati na primer Švicarjem, da niso narodno zavedni. Švicarji goreče ljubijo svojo domovino, svojo malo, toda napredno, bogato in miroljubno državo, toda ljubijo tudi svoj jezik, svojo narodnost. Tn v Švici žive mirno drug poleg drugega kar štirje narodi, bistveno med seboj si tako različni, da se nam. ostalim Evropejcem kar čudno zdi, da se ti narodi ne nrprfoTi iaio driic* dru<?e<?a.
Ti narodi so: Nemci, ki jih je več kot dve tretjim, Francozi, Italijani in mali narodič Retoromanov, ki šteje le nekaj okoli 40.000 duš, ki ima svojega leposlovja in književnosti komaj za en kovceg —-in ki vendar uživa vso enakopravnost, njegov jezik je priznan, enako, kakor nemški, Irancoski in italijanski, za državni jezik. Nobenemu švicarskemu Nemcu, kot članu večinskega naroda v državi, niti v sanjah ne pade na misel, da bi hotel napraviti iz kakega Retoromana, kaj šele iz Francoza ali Italijana novega Nemca. Vsak Švicar ve, da bi bilo to nekaj nemoralnega, tudi nekaj nemogočega in da bi če kdo to bi res poskušal, bi za to pridobil le nemoralne ljudi, podkupljive in ničvredne, take, s katerimi ne bi pridobil noben narod.
V	Švici je narodna zavest doživela v teku časa vrhunec svojega razvoja, žalosten konec pa je doživel narodni šovinizem in prav v tej državi vidimo, kako nasprotna sta si oba: narodna zavest in narodni šovinizem, po domače povedano, medsebojno narodno sovraštvo.
Mi Slovenci nismo bili nikoli narodni šovinisti, tudi nismo hoteli biti. Naše geslo je bilo vedno: »Tujega nočemo, svojega ne damo!« Nikdar nikoli ni noben Slovenec mislil resno, da bi pridobil pripadnika kakega drugega naroda za
prestop v slovenski narod. Z obžalovanjem pa smo gledali in se vedno tudi proti temu borili, da delu našega naroda odrekajo nekateri pravico do naše narodne zavesti, da nam branijo govoriti, pisati in našo mladino vzgajati v našem narodnem jeziku. Redka plast potuicencev, ki so prenehali biti Slovenci in ki bi radi po-stali členi drugega naroda, niso bili v čast ne našemu narodu, najmanj pa tistemu, v katerega so prestopili, oziro-ma za katerega so se . pričeli izdaiati.
Zaničevanja so bili taki narodni renegati deležni tako s strani zavednih Slovencev, prav tako pa so bili deležni zasluzenega prezira s strani pripadnikov drugih narodov.
V	resnici: prvemu nemoralnemu dejanju, namreč prestopu iz enega naroda v drugi, so sledila še druga. Največji izvržki človeške družbe, kriminalni tipi, besedolornci in izdajalci so vedno in povsod narodni renegati, izdajalci svojega maternega jezika. Sicer taki ljudje še vedno mislijo v maternem jeziku, ker tako se še nihče noben človek ni naučil drugega jezika, da bi mislil o svojih najbolj nežnih čustvih v kakem drugem jeziku, kakor v maternem, k; ga na zunaj taji in zasmehuje. Taki potuj čenči po navadi svoje misli — sproti prevajajo, nekateri bolj, drugi manj spretno, vedno pa se jim pozna, da ne govore in da ne pi-
šejo v svojem jeziku. To je neizprosen pečat, ki ga Pravičnost daje na čelo vsakemu narodnemu izdajalcu.
Taki ljudje, ki so zatajili svojo narodnost in svoj materni jezik, torej, ki nimajo dragocene, človeka dostojne lastnosti, narodne zavesti, ti ljudje so tudi najbolj dobrodošli novemu in najbolj strupenemu sovražniku sleherne narodnosti, internacionaliz-mu. Iz takih ljudi, ki jim ni nič več za lastni narod in za lastni jezik, si internacionali zem nabira svoje pristaše na najlažji način. Ako je kdo že pljunil na svoj narod in na svo:u matern' besedo, ka' litemu dc tega, da ne postane takoj navdušen internaciona-hst. To je podobno, kakor s tistim, ki je zaradi denarja ali kake ugodnosti prestopil iz ene vere v drugo, tak človek postane najlažje brezverec. Nič slučajnega ni torej, da sta si internacionalizem in brez-verstvo skoraj identična in so njuni nasilci eni in isti ljudje, izvržki človeške družbe, ki so vredni zaničevanja vseh poštenih ljudi sleherne narodnosti.
Kdor hoče ostati pošten, kdor hoče biti res človek, tak ima visoko narodno zavest, brez sovraštva do drugih narodnosti, tak je ponosen na svoj narod in svoj jezik, spoštuje druge narode in druge jezike in iz dna duše in srca odklanja protinaravni internacionalizem.	-Ir.
Zadnjič smo poročali o fosforju in fosfatih. Prvino fosfor moremo prištevati tudi med vnetljive prvine, njen pomen pa smo spoznali prav tako v sedanji vojni kakor v prejšnji. Fosfor je namreč bistven del sestavin nekaterih strupenih vojnih plinov, vendar se njegov pomen nekoliko pretirava, zakaj fosfor zaradi svoje precejšnje teže in težke raztegljivosti še daleč ni toliko strupen in nevaren, kakor so recimo na primer spojine ogljika, dušika, klora in morda joda. Znani strupeni plin fosgen nima kljub sličnosti imena o fosforjem nič opravka, — v fosgenu fosforja sploh ni, pač pa je v precej zapleteni formuli in sestavi tega plina v vsakem molekulu po en atom joda.
Fosfor je na drug način nevaren v vojni, zlasti v sedanji. Nekatere vrste fosforja imajo, ako so za to predelane, lastnost, da se vžgo že ob naravni toploti okrog 22 stopinj Celzija nad ničlo, to se pravi poleti, ko žito zori. Angleži so to skušali izkoristiti pred dvema, tremi leti in so njiho-
vi	letalci metali nad Nemčijo fosforne palčice, ki naj bi zanetile nemška, v poletju zoreča žitna polja. Le malokje so je to posrečilo, zakaj Nemci so bili povsod opozorjeni in so s pomočjo svoje mladine še ob času preprečili fosforne požare na svoiih žitnih poljih.
Čeprav nič sorodna, toda nekoliko podobna, je fosforju prvina žveplo. V Evropi je je največ v Italiji, zlasti na vulkanskih tleh Sicilije. Žveplo samo na sebi ni strupena pr-
vina, pač pa so zdravju škodljive nekatere žveplene spojine, zlasti žveplasta kislina. A-ko rudar ali celo mladoleten deček v žveplenih rudnikih vdihava žvepleni prah, se mu v mokrih ustih nabere žveplasta kislina, ki mu razjeda notranje organe. To je podobno, kakor pri kletarju, ki namoči sod od znotraj, potem pa zažge žvepleno paličico. Žveplo se v zaprtem sodu spreminja in veže z zrakom in vodo na obodu soda v žveplasto kislino, ta pa pomori vse bakterije, vso plesnobo v sodu. Nekateri kletarji in lastniki vinskih kleti pa gredo še dalje in na ta način ne žveplajo samo soda, temveč tudi vino v sodu. Da tako vino, ki vsebuje vedno žveplasto kislino, zdravju ni ugodno, si moremo kar misliti. Še hujša od žveplaste je žveplena ki slina, ki topi skoraj vse kovine, razen zlata in platine, toda v družbi z nam že znano solitrno kislino, tudi ti dve žlahtni kovini. Soli žveplaste kisline, tako imenovani sulfi-ti, se kmalu spreminjajo na zraku v soli žveplene kisline, v sulfate. Najbolj znane soli žveplene kisline so sadra, mavec ali alabaster, ki so spojine kalcija z žveplom in kisikom, dalje modra in zelena galica, prva je bakrena, druga pa železna sol žveplene kisline. Tukaj, v Gorici, pa najprej spoznamo žveplo — po žveplenkah, ki se pri nas še dobe in katerih najbolj značilna lastnost je, da se vnamejo počasi, toda sigurno in neznosno diše. Žveplene so pare so bile v zgodovini tudi prvi vojni strupeni plin, s ka-
terim so na primer že Karta-žani skušali odgnati Rimljane in pozneje Bizantinci Arabce, Turke in tako dalje. Poleg Italije pridelajo največ žvepla na svetu Zedinjene države a-meriške, Mehika, v manjših, toda za uporabo zadostnih količinah tudi Jruge dežele sveta. Žvepla je pravzaprav novsod dosti, toda le v malih količinah. Znane so nekatere žveplene toplice, ki zdravju ugodno koristijo. Na Balkanu, zlasti na Hrvatskem (Lipik) jih je dosti. Tudi goriška dežela ima dovolj žvepla, toda raztresenega v obliki spojine železa in žvepla — brez kisika. To so tista rumena zrna, imenovana železni kršeč ali pirit, ki jih opisuje naš gori-ški rojak Erjavec v svoji povesti »Ni vse zlato, kar se sveti« in ki se dogaja pod Čavnom. Ta pirit je že marsikoga zmotil, da ga je zamenjal 7 neprimerno mehkejšim in dražjim pristnim zlatom.
Fosforju in žveplu nekoliko podobna je prvina fluor, ima tudi lastnost spreminjanja barv in svetlobe, odtod izraz »fluorescenca«. Najbolj znan je fluor v obliki fiuorove kisline, ene najbolj jedkih kislin, kar jih poznamo. Ta kislina prežge celo še tako odporno steklo in steklarji jo zato rabijo, kadar hočejo pisati razne napise na steklo, toda seveda le v razredčeni obliki. Zlata in platina pa tudi ta kislina ne topi, pač pa ra-žge vsako drugo. V malih količinah je fluora povsod dovolj, kjer je fosfor in kjer je žveplo, seveda pa ga je treba izločevati.
Apeninski polotok, to je I-talija, pi A poleg Amerike, glavni vir redke prvine berj. Okoli Firence so takozvani borovi izvirki, ki vsebujejo mnogo borovih soli. Bor sicer ni vnetljiv, ima pa drugače slične lastnosti s fosforjem, žveplom in fluorjem. Bor je predvsem nujno potreben v zdravilstvu saj je na primer znan borov vazelin vsakemu preprostemu človeku.
-Ir.
»Goriški list“
v vsako našo družino!
f Šuligoj Teodor
V	noči od 26. do 27. avgusta je padel za domovino komandir ^domobranske čete v Kanalu Šuligoj Teodor, doma iz Slapa ob Idriji. Kot viden narodnjak je tedaj ob začetku partizanstva obsojal rdeče rodoljube, za to je bil trn v peti strupenim vaškim terencem. Že meseca oktobra so ga domačini, med katerimi je bil njegov lastni brat. obsodili na smrt. Odpeljala ga je na morišče 10 ljudi močna partizanska patrola, toda posrečilo se mu je uiti. Ni se ustrašil partizanskega preganjanja. Kot eden prvib se je oprijel domobranske ideje, in dasiravno že v zrelih letih se je odzval klicu domovine. Bil je vzgled celi četi Do predstojnikov u* bogljiv, z vojaki očetovski, civilnemu prebivalstvu vedno na uslugo, ni imel osebnih sovražnikov. Pred očmi je imel le en cilj. Kako pomagati u-bogi domovini in jo rešiti strašnega rdečega terorja. Dragi Dore! Tvoji sovražniki so te zahrbtno ubili, misleč, da bodo s tem ubili zdravo slovensko idejo, ki se tudi na Goriškem prebuja. Toda zavedajo naj se da na Tvoje mučeniško mesto stopijo drugi, ki bodo izpeljali Tvojo duhovno oporoko in bodo maščevali zavratni umor.
Čisto arijsko izkaznico!
Ob dragocenem četrtu...
Pogled v gostilniške sobe je danes popolnoma drugačen, kot je bil še pred dobrim letom. Izginila je živahnost stalnih gostov in tudi njih število se je zmanjšalo. Kako pa vendar ne! Saj pri enem četrtu vina se ti jezik niti ne razvolja, več ga pa ne moreš naročiti. Pri polnih litrih in Štefanih so kramljali stari očetje o mirnih časih, o velikih potresih, izredno slabih in dobrih letinah, o hudem mrazu in o suši, delavci so rešetali socialna vprašanja in jih še bolj zamotali, kmetje so se večkrat spustili k političnim vprašanjem mladi fantje pa so ga zvrnili par kozarcev, da so imeli več korajže za vasovanje in da se jim ni pri petju grlo prehitro posušilo. Rujno vince jim je trosilo v srca radost in jim preganjalo skrbi, brusilo pa jim je tudi jezičke in marsikdaj je posegla vmes pest, kjer je jezik odpovedal. Mladini je bilo lahko, ki je spala v svojih prostorih, največkrat na svežem senu nad hlevom ali v seniku in se je znala skriti trudnim očem svojih staršev. Druga pa je pela oženjenim možem in družinskim očetom. Včasih jih je prišla žena že v gostilno nasproti, da bi ne mogli zapraviti vseh lir, ki so jih prejeli za plačilo svojega trdega tedenskega dela. Mož se je v zadregi popraskal za ušesi, kaj se vendar toliko peha za njegov denar! Revež se ni utegnil spomniti pri praznenju kozarcev na lačne otroke, ki so klicali mater in jo prosili kruha. Sam je pa rad pogosto pogledal na dno kozarca ! Seveda, včasih je pa le pretental sitno ženico s polnim kozarcem vipavca ali brica. Toda doma jo je znova prijelo in stara pesem se je nadaljevala.
Zdaj so pa te naše ženice ne bodi jih treba prav gotovo zadovoljne, ker ni vina in se nam na tihem muzajo. No, pri dolgo let poznanih natakaricah pa že še izprosimo za merico ali pa dve te nam tako potrebne božje vodke. Toda saj pa tudi krvavo zaslužimo! Koliko besed mora preko naših raskavih ust, preden si izprosimo to milost! In kakšne ovinke moramo napraviti, da izsledimo gostilno z vinom! Prav
res moraš imeti v sebi nekoliko detektivske krvi, če jo hočeš izslediti. Šmentana reč, kaj bo, če bodo še vino prodajali le z vitaminom. ČB. Potem pa res ne bo ostalo ženkam prav nič od naše plače. Polovico za tobak, pol za vino. Treh polovic nima pa prav nobena plača. Saj znamo najti tudi boljšo rešitev, a kaj, ko ima pa naša boljša polovica tako bistre oči. Pri takih rečeh namreč, a ne povsod. Pri moji srajci še sedaj manjka gumb v zapestju, pa še ni opazila. Ko sem ji pa zadnjič vzel iz onnre nekaj peščic krušne moke, da sem jo zamenjal za tobak, je pa greh in grešnika takoj zavohala. Bog se usmili oženjenih možičkov! Zvečer pa še tisto zadoščenje, ki jih sije z obraza, da moram biti že okrog osme doma. Sicer je policijska ura šele ob desetih, a kdo bo kolovratil po mestu, če si ne more mimogrede omočiti grla in pokramljati ob pipi tobaka ali pa pri čudovitem suklanju modrikastega dimčka cigaret. V mirnem času sem imel na čelu večkrat posledice merjenja cest in štetja električnih kandelabrov pri slabi razsvetljavi, a alkohol je prevzel vse bolečine. Danes ko pa hodim domov še pri belem dnevu in ni ne alkohola ne cigaret, mi pa že slaba volja povzroči veliko več preglavic kot ne vem kako veliko število bušk na čelu.
Zadnjič, ko me je srečal moj prijatelj oziroma moj vinski bratec izza mirnih časov, me je pa nekoliko potolažil. Dejal mi je namreč, da bo tudi vino na karte. No, sem si misli, včasih je bilo na litre, zdaj bo na karte. Čudna mera. Pa bom že potrpel, da ga bo le nekaj, f - Saj je tudi tobak na karte in tako ga vendar dobim nekaj brez tistega šmentanega vitamina, ki je že prava epidemija. Za priboljšek dobim še ženi odmerjene cigarete, a z vincem brž ko ne bo tako, kajti moja „stara“ trdi, da da kozarček vina precej moči, ki se je gotovo ne bo hotela o-dreči, meni na ljubo pa še celo ne. Vedno je križ, če je vino, ga morem deliti z njo, v mirnem času me pa podi od veselih in z polnimi Štefani obloženih miz.
Slovenci imamo iz vse svetovne zgodovine od poznega srednjega in novega veka, torej od nekako 1^00 1. po Krist, še eno bridko izkušnjo, namreč, da nas Judje smrtno sovražijo. Zakaj-zato, ker se jim ne damo izkoriščati, ker Jude dobro poznamo. Od leta 1500., ko so jih naši pradedje dali s pomočjo cesarja Maksimiljana izgnati iz Primorske, iz Koroške, iz Kranjske, iz Štajerske, od tedaj dalje se judovska izkoriščevalska drhal med nami ni mogla več zasidrati, celo v »liberalnem« 19. stoletju, to se pravi od leta 1800. pa do začetka prve svetovne vojne ne. Povsod je Judom na slovenskih tleh odklenkalo in drugi narodi so nas stavili celo za vzgled, kako se mora zdrav narod, ako je odporen, otresti judovskih uši. Samo z dveh točk je bil Slovenski narod ranljiv od ju-dov, prvič z balkanskega juga, to se pravi iz Zagreba in Belgrada, kjer so imeli pod bivšo Jugoslavijo Judje velik vpliv na vso politiko in pa —
v	Trstu, kjer je od nekdaj bilo nekakšno zatočišče Judov obeh vrst, takih Judov, ki so se na zunaj delali Italijane, ali Nemce, doma pa st> govorili ali španjolski ali »ji-diš«, prav tako, kakor v Bel gradu.
Ti tržaški Judje so napravi li primorskim Slovencem o-gromno zla in še ga delajo. V sovraštvu do Slovencev so bili vedno v prvih vrstah, kjer je bilo treba gojiti zlobo do našega naroda.
Nekateri Židje so ob padcu Badoglijeve in savojske Italije spoznali, da ne morejo dolgo časa skrivati svojega porekla in so jo pobrisali med — partizane, tako na primer sloviti mučitelj slovenskih fan-
Še o fosforju
tov v Gonarsu Weiss. Ta je bil morda v očeh Savojcev nekoč .istokrvni Italijan, pred očmi novih oblasti pa ne bi mogel pokazati niti svojega krstnega lista.
Drugi pa so bili bolj predrzni. Ti sefardinski, to se pravi španjolski in ti askena-ški Židje (ti, ki govore jidiš), ti še danes rovarijo v Trstu in v Gorici proti Slovencem. Vpijejo, kakor, da so večji I-talijani, kakor Italijani sami, samo, da bi skrili svoje židovsko poreklo.
Vprašamo te goreče sovražnike goriškeg"> in tržaškega Slovenstva predvsem: kdaj so bili krščeni in v katerem letu starosti, kako jim je bilo pred krstom priimek in osebno ime, na katerem izraelskem pokopališču so pokopani njihovi starši. Vprašamo jih tudi predvsem, ali morejo v smislu pravnoveljavnih zakonov za to deželo pokazati arijsko izkaznico, to se pravi izkaznico, da niso ne oni sami, da niso bili ne njihovi stariši, ne njihovi stari starši na obe strani, po materi in očetu židovskega porekla! Zahtevamo čisto arijsko izkaznico, tako, kakor jo lahko da vsak Slovenec, domačin v tej deželi!
Šele, ko bo tak poitalijančeni Jud mogel dati dokaz, o svojem čistokrvnem arijskem, nejudovskem poreklu, šele potem bomo vedeli, da imamo opravka z našim narodnim nasprotnikom, ne pa z židovskim, od nas zavrnjenim in sedaj užaljenim izkoriščevalcem! Kje imate sovražniki goriškega Slovenstva, krstne liste, najprej svoje, potem svojih staršev in kje svojih starih staršev? Pokažite in potem se bomo pogovorili!
m
cOnetljioe prvine
VESTI IZ GORICE IN DEŽELE
Ilaj nam daniis naš \s;ikil;mji kruh
Olrori skrbe za hrano dražinant
Suha je zemlja, a dežja ni
Nedelja je bila vroča. Nebo čisto kot ribje oko, v zraku ni trenil najrahlejši vetrič. Vse je bilo dremavo in leno, ceste prazne, le vrabci so se kopali v sivem prahu in ga dvigali s frfotanjem perutnic visoko v zrak. Odnekod se je priklatil pes na utrgani verigi in z rožlanjem pregnal še to edino sliko življenja.
Kmalu pa se je oglasila pesem. Prisluhnil sem. Čisti in razločni otroški glasovi so mi privabili v misli spomin na mladost in z njim smehljaj na ustne. Sledil sem pesmi in zavil med polja. Kot trop razkropljenih ovčic so bili vidni otroci od daleč. Od blizu sem jih lahko razločil, a jih nisem hote! motiti. Poleg tega me je prevzela njih čista pesem. Sedel sem v senco bližnjega bresta, prisluhnil pesmi in se zamaknil v delo in življenje teh malih bitij. Bosonogi, v raztrganih in zakrpanih oblekah, ki so jim bile ali prevelike ali pa premajhne, so počasi stopicali preko ra-zoranih in požetih njiv. Njih slabotne ročice, na katerih so se poznale pod zarjavelo kožo suhe koščice, so rile med prstjo po brazdi, ki jo je zarezal plug in iskale krompirja; ki ga je plug prezrl.
Drugi pa so prebirali klasje, ki je odpadlo ženiicam s polomljenih pšeničnih bilk.
Zamislil sem se in za trenutek pogledal v njih življenje. Nedelja je, a njim hi moči
!>-*•- V.
ODDAJA SUHEGA FIŽOLA
Pokrajinski urad za kmečke ugotovitve obvešča vse pridelovalce za podelitev suhega fižola v količini 4 kg. za vsakih 0,25 ha zemlje kot iz pre-fektnega odloka od 23.3.43.
Podelitev fižola se bo pričela v pondeljek 28. t. m. v sledečih trgovinah:
Carlotto Jožef - Gorica; Če-kuta Guido - Kopriva; Mo-nutti Alojzij - Krmin; Časteh lan Anton - Fara ob Soči; Ber-tolli in Morasutti ■ Gradišče; Markovič Jožef - Mariano; Pojan Janez - Romans; Križaj Anton - Ajdovščina; 1 or-kar Nikolaj - Grahovo; Ste-kar Franc - Idrija; Likar Janez - Spodnja Idrija; Fratnik Ignacij - S. Lucija; Baccari Franc - Vipava.
Cene so: L. 6,80 kg za prvo vrsto: L. 6 kg za navadnega.
Fižol mora biti zdrav, pro-dajalen in neokužen.
Podelitev se bo zaznamovala na notrdilu tvrdke. vpisane pri Pokrajinskem uradu.
Da se da kmetom prilika poznati pravilno količino za podelitev nri slehernih občinskih uradih za kmečke ugotovitve, bodo razstavljeni imeniki pridelovalcev s pojasnilom o količinah.
NOV ŠEF KABINETA NA KVESTURI
Za novega šefa kabineta pri Kvesturi je bil imenovan komisar dr. Sante Panebianco. Dosedanji šef dr. Štefan Oiul-la je prestavljen v Udine.
NESREČE
121etni Anton Mlaker iz Solkana št. 126 je padel z drevesa, kamor je splezal v igri. Pri padcu si je zlomil levo no-go. Pripeljali so ga v bolnico na Brigata Pavia kjer bo okreval v enem mesecu.
uživati prostosti svetega dne. Njih molitev je delo; ki ga spremlja preprosta pesem.
Daj nad danes naš vsakdanji kruh ... Doumel sem molitev. V družinah teh otrok sta doma pomanjkanje in skrb, morda tudi nesoglasje in prepir. A otroci gredo preko zahtev svojega detinstva. Delo, ki ga jim daje mati, mine v veselju in petju. Morda jim skrije trud dela misel na plačilo. In iz pšenice jim bo spekla mati kruh, ta božji dar, ki se ga nihče nikdar ne preobje. Tz moke in krompirja pa jim bo pripravila preprosto večerjo. Prilika o bogatinu in Lazarju. Ali ne pobirajo drobtinic? In kakšno veselje če jih naberejo veliko!
»Majda, moj lonček je poln«, je našel droben glasek pot do mene. »Le sem stresi v mojo košarico, kmalu bo polna. Še dva lončka«.
Morda bosta porabila za to še celo uro; zanju je to malo. Ni jim mar vročine, ki iim pa-li bleda bca, da jim drse p’'c ko ni ih potne kapljice, ki se mešajo s suho prstjo. Misel na plačilo je tako lepa, da vse od tehta: vročino in prah, nevidno ječo uboštva in žejo. In « r-iiati bo vesela.
Njih delo in pesem pa sc ponavl jata iz dneva v dan, danes na tem, jutri na onem polju. Zima bo dolga, lačnih u-' ter pa je veliko. In le poleti leži polno klasje po požetih r livah.
DOPISI
CERKNO
Pred kratkim so tu partizani organizirali »svobodne« volitve. Ljudje, ki so siti vsega, niso mogli med kandidati izbrati nikogar, ki bi mu lahko zaupali svoj »glas«, kaj šele sami sebe; zato kratko malo niso hoteli priti na volišče, niti jih s puškami niso mogli privesti.
Pa partizani se niso dali odpraviti in premagati. Z listom papirja v rokah so šli od hiše do hiše in pobirali podpise za že nrej od partizanov določene kandidate. Ker pa so ljudje malo nagajivi, so mesto podpisov napisali na papir kakšno šalo na račun partizanov in zato je moralo vodstvo odtegniti od dela tiste, ki branja niso bili zmožni. Svetovali bi jim naj začno z volitvami šele potem, ko bodo svoje vojake naučili brati.
BUKOVO
Ko so hoteli partizane Vojkove brigade poslati na Hrvaško, so se ti spuntali in po večini dezertirali. Zdaj se menda skrivajo tam okoli. Ker pa bi jim utegnili terenci nagajati in jih ovajati, so jih dezerterji sami precejšnje število pobili. Ljudje jim pravijo črna roka in govore, da so strah terencev.
Saj smo že stokrat povedali, da revolucija žre lastne ljudi. Kar so terenci sejali, to bodo tudi želi in tako je tudi prav!
PONIKVE
Ker zločinskega umora posestnika Ivana Kobala, o katerem smo že poročali, tudi partizani niso vedeli kako o-pravičiti, so razglasili, da je napravil to podlo dejanje Slavko Tratnik na lastno pest, zato da so ga sami usmrtili. Po več tednih se je imenova-
V	pomladnih mesecih je bilo dežja preveč, a v julijevih in avgustovih dnoh nam ga ne pošlje nebo niti kaplje, ki je zemlji zdaj, ko jo je Bog blagoslovil, tako potreben. Kot uvel in od gub močno razoran obraz zgarane starke se nam zdi njeno površje. Iz žejne zemlje štrli proti trmastemu nebu suho trsje in že rumeneče listje koruze, ki se vsled pomanjkanja moče ne more lepo razviti in je podobna otrokom revnih družin, ki se duševno prehitro postarajo.
Koruza ali sirk sicer ne rabi veliko močega v tem času je je potrebna kot slepec vodnika. Tako bo prišel čas zrelosti, ko bo na Štokih še mehko in nezrelo zrnje. Posebno slaba prede činkvantinu, ki je zrastel do 1 metra višine, a ne more brez moče ne naprej ne nazaj. Mnogi kmetje lomijo kar tako koruzo in jo spravljajo domov.
Dežja primanjkuje tudi repi, ki klavrno poveša bledičaste in ne sončne liste, a gomolji se ji v zemlji počasi suše. Pomanjkanje moče se bo kaj močno poznalo tudi pozni zelenjavi, zlasti navadnemu in brstičnemu ohrovtu in „ brocolam “, to je neke vrste ohrovt, ki ne zvije listov v trde glavice, dalje 2elju in cvetačam. Sadike teh zelenjavnih vrst so že posadili, niso se vse prijele in tudi onim, ki so se prijele, preti suša z nevarnostjo, da se posuše.
Slaba bo za ozimino, predvsem za ajdo, ki jo sejejo zdaj po krompirju. V suši bo pognala le malo
ni Slavko Tratnik spet pojavil na osvobojenem ozemlju v vsej oficirski slavi. Partizani so ga zaradi krvoločnosti povišali in Sa odlikovali, ne pa kaznovsli in morda še celo s smrtjo, kot so objavili javnosti. S ttm so dokazali, da je njihovo poveljstvo samo dalo ubiti nedolžnega kmeta.
PRAPETNO
Tudi od tam so nam sporočili, da se je nekaj podobnega zgodilo z nekaterimi terenci. Vse pa se ljudem tako skrivnostno zdi, in se smejejo, ko vidijo, kako se terencem tresejo hlače.
Maši briti se jgbfini
Ne mislite, da se mi Brici ne čutimo Slovence. Mi se čutimo Slovence bolj kot vsaki drugi, mi, ki smo na skrajnih mejah naše domovine ohranili naš jezik in naše stare običaje. Ali, saj veste, da ne moremo svobedno govoriti, če nočemo, da ne bodo naši domovi in naše družine deležne represalij komunistov. Oh, marsikdo bi se rad vpisal k domobrancem, pa se boji radi svojih dragih in imetja. Mnogi so pred polomom šli v gozd ali vzrok je bil, ker nam niso dali nobenih pravic in so posebno zapadna Brda tudi gospodarsko popolnoma uničili, čemu bi se torej borili za Savojce ki so nam slo vesno obljubili, da nam bodo dali več kot nam je dala Avstrija, a so nam potem vzeli in uničili vse, kar nam je bilo sveto in drago, dali pa nič. Ko je prišla Nemčija in nam spet dala naše narodne pravice. Partizanom je zmajnkalo moštva, zato so poklicali italijanske čete v naše kraje, katerih pa ljudstvo ne mara in jim ne gre na roko. Oblecite naše može torej med domobrance, gasilce ali kamor koli, kjer si lahko služijo svoj kos kruha in storijo kaj dobrega. Verjemite da vam bodo zvesti posebno tisti ki so pustili doma ženo in otroke v hudih skrbeh in poman-kanju I
Kmečka Brika.
bilk in razviti se ne bo niti utegnila.
Otavo kose v sončnih goriških krajih dvakrat; prvo so že pospravili in je bila precej lepa. Težave pa so z drugo. Trava z rastjo nikamor ne zgane in nevarno je, da v zamro koreninice v presuhi zemlji in bo drugo poletje le malo sena.
Huda bo predla živini v hribih, kjer se čuti veliko bolj pomanjkanje dežja.
S travo bodo prikrajšane tudi gosi, ki jih gospodinje v teh kritičnih časih tako rade goje. Včasih so pestovale psičke, razvajale z mesnimi zrezki in fileji in jih klicale s Mcocolo“, danes pa pasejo zibajoče gosi, race in kokoši.
Prav posebno pa tare suša Kraševce Že itak siabo preskrbljeni s pitno vodo, jo morajo dovajati zdaj v posamezne vasi s konji, vpreženimi v voz s podolgovato kadjo, v^e bo vztrajalo nebo v svoji trmi, bo voda kmalu imela vrednost vina.
Toliko škode in gorja nam prinaša suša s svojimi posledicami, a dežja le noče biti. Zareče večerno nebo in čiste jutranje zarje nam vedno znova obetajo lepo vreme. Saj meščani ne pogrešajo dežja, se vsaj lahko kopljejo po mili volji, trda je le za kmete, ako bo malo letnih pridelkov, bomo občutili posledice tudi mi. Da vsaj v zadnjem času rešimo kar se še rešiti da, pomagajmo kmetu z duhovno pomočjo z molitvijo.
Razpis vpraznjenih župnij.
Nadškofijska kurija je z o* krožnico razpisala konkurz za tri slovenske župnije, to so: 1. Župnija Črniče vpraznjena radi premestitve dosedanjega župnika in dtkana msgr. Novaka v stolni kapitelj, 2. župnija Cerkno vpraznjena radi smrti župnika.čuvana Kunši« ča; 3. župnija Štandrež pri Gorici vpraznjena radi odpovedi dosed. župnika prof. dr Čuka. Vse tri župnije so beneficiji proste podelitve. Rok za vlaganje prošenj traja do 30. septembra t. I.
VLADNA KNJIŽNICA
Vladna knjižnica v ulici Mamelli št. 12, je odprta za občinstvo ob delavnikih od 9 do 12 in od 14 do 17.
Znanstvene knjige se posojajo brezplačno za 20 dni in to le resničnim znanstvenim delavcem, ki stalno prebivajo v G( rici.
Vstop v knjižnično čitalnico je dovoljen in brezplačen za vse osebe od 12 leta navzgor.
jKitsIjiiost" tamiMislii frtcimap
V	briško-beneškem odredu morajo partizani rekrutirati za častnike nezanesljive elemente, ki so jim že večkrat pobegnili. Stanje v BBO mora biti res obupno, kot dovolj zgovorno priča pismo, ki ga priobčujemo doslovno, pismo, ki je bilo zaplenjeno v štabu 9. korpusa.
Štab briško-beneškega odreda Položaj, 19-7-1944.
Štabu IX. korp. NOV in POJ Odsek za kadre - Položaj,
Na vaš dopis z dne 12-7-44 K 1503 Vam odgovarjam sledeče: Po hajki nas je ostalo prav malo. Morali smo begunce zopet mobilizirati. Sedaj pri pomanjkanju kadra moramo tudi te mobilizirati za funkcionarje. Vpoštevati morate razmere in razpoloženje
Bombe nad Gorico
V včerajšnjih dopoldanskih urab je V2Č angloamerikanskib letal napadlo Gorico. Njihove bombe so zadele izključno le stanovanjske okraje. Obžalovati moramo samo in izključno žrtve iz vrst civilnega prebivalstva. Nemške in domače oblasti ter čete so takoj nastopile z obrambo proti škodi. Kakor v neštetih drugih primerih, se je izkazalo tudi to=> krat, da sovražna letala ne izbirajo ciljev za svoje napade, temveč mečejo brez obzira svoje bombe, kot navadno v stanovanjske predele mest.
M prvasloial prti tanit
msgr. Alojzij tlovak
V soboto 26 avgusta je bil v goriški stolnici slovesno umeščen novi slovenski kanonik msgr. ftloizij Novik, o čigar imenovanju smo že poročali. Rodil se je v Trnovem pri Ilirski Bistrici dne 27. junija 1881, v mašnika je bil posvečen 3. maja 1905. Služboval je naprej kot kaplan v Solkanu 2 leti. Radi njegove izredne nadarjenosti ga je rajni nadškof Sedej poslal študirat v dunajski flvgustinej. Ker je medtem ajdovski župnik obolel in je bil nadškof v stiski radi pomanjkanja duhovnikov, se je moral z Dunaja vrniti in sprejeti službo v Ajdovščini, kjer je ostal tri leta. Nato je postal v velikem semenišču študijski prefekt in knjižničar in je istočasno nadomestoval obolega msgr. Ličana poučevanju biblične vede N Z - Napravil je tudi izpit za profesorja moralke, a tudi župniški izpit, ker je čutil več veselja do dušnega pastirstva. Zato je prosil najprej za župnijo Breginj, l 1914 paje postal župnik in dekan v Črničah, kjer je ostal do danes
Msgr. Novak je zavzemal med slovensko duhovščino vedno zelo odlično mesto. Rajni g. nadškof Sedej ga je tako cenil, da ga je že l. 1923 imenoval za stolnika kanonika. Razmere so pa bile take, da ni mogel biti vmeščen in je^ torej skozi trideset let ostal v Črničah, kjer so ga ljudje visoko cenili kot zglednega duhovnika, vnetega dušnega pastirja, modrega očeta in svetovavca v vseb zadevah in zlasti še kot tolažni« ka v stiskah dveb svetovnih vojn. O njegovi ljubeznijdo naroda in delu za njegovo ohranitev ni da bi govorili, ker je splob vsa naša duhovščina napravila v tem pogledu 100 °/0 svojo dolžnost.
V nedeljo 20. t m. se je čr-niški dekan zelo ginljivo poslavljal od svoje črede. Pravijo, da se je pastir s čredo vred jokal od bolestne ločitve. V govoru je g. dekan zelo pohvalil svoje vernike, ki so mu vsa leta zvesto sledili. In verniki so go« tovo imeli le koristi ako so se svojega pastirja zvesto držali. Sam je mogel v svojem poslovilnem govoru dejati tako: Z gotovostjo pa vem, da zaradi mene ni bila prelita nobena kaplja krvi ne v pretekli ne v sedanji svetovni vojni, da ni bil nihče zaprt ne odpeljan in da ni nobena biša zgorela po moji krivdi".	'
Novodošlega in velezasluž-nega g. kanonika pozdravljamo v našem mestu prav toplo in mu voščimo, da bi mogel na nOvem odgovornosti polnem mestu še dolgo uspešn delovati za blagor našega ljudstva, ki bo zlasti po tej svetovni vihri potrebovalo nesebičnih delavcev za duhovno prerojenje.
Bricev po novemberski hajki, pa se ne boste čudili, da so o-stali doma.
Referent za kadre: Renškov Tine.
Vesti iz Trsta in okolice
Protikomunistično zborovanje v Senožečah
Preteklo nedeljo je bilo v Senožečah prvo protikomunistično zborovanje. Že prejšnji dan so se vršile različne priprave. Treba je bilo splesti vence, kar so mlada senože-ška dekleta, kaj hitro naredile. Postavili smo tudi mlaje in okrasili prostor za zborovanje. Popoldne so prišli tudi gostje iz Trsta in sicer Šramel ter pevski zbor. Proti večeru je bil obhod domobrancev po vasi, kjer smo peli slovenske in domobranske pesmi. Po obhodu smo se ustavili pod lipo in tam prepevali prav do policijske ure. Ljudje so bili vsi veseli, da zopet slišijo slo* vensko pesem.
V	nedeljo pa se je začela vsa slavnost ob 9. uri zjutraj. Najprej je bil obhod vseh domobrancev. Med obhodom smo se ustavili na glavnem trgu, kjer smo zapeli nekaj slovenskih pesmi. Ob pol 10. je bila v cerkvi služba božja. Med sv. mašo je lepo popeval zbor iz Trsta. Takoj po sv. maši pa se je pričelo zborovanje, katerega je po uvodni koračnici: Naprej zastava slave, otvoril akademik g. Lovro Čeh.
Ko je pozdravil vse navzoče je v izklesanem govoru jasno razložil pumeri domobranstva in njegovega dela. Med drugim je izvajal: Če hočemo spoznati, kaj so domobranci, moramo pogledati nazaj v zgodovino, ne daleč, zadostovalo bo kratki dve leti. Rdeči zmaj, ki je poletel čez Evropo s svojimi krvavimi gesli: rop, umor, požig, tudi majhnemu slovenskemu narodu ni prizanesel. Padala so slovenska življenja, nedolžna slovenska it ja so morala v prezgodnji fcrob. Skoraj vsaka ped zemlje je že orošena z mučeniško krvjo in pod vsako rudo in v vsaki groblji počivajo kosu mučenca. Eno leto je slovenski narod trpel brez moči to strašno klanje, a tedaj je bilo narodu dosti in iz naroda samega se je dvigni!, odpor. Nastale so po vaseh vaške straže, ki jih je na zunaj priznal tudi okupator. Bili smo v stanju, da bi sprejeli orožje od kogar koli, samo da si rešimo življenje. Partizani nam očitajo zato ker smo prijeli za o-rožie, da smo bratomorilci, izdajalci. Pa se vprašujemo, ali ni narod čakal že leto dni,
kdaj bo konec klania, kdaj mu bodo nehali zažigati hiše.
Domobranci nismo izdajalci, ampak se borimo zato, da nc bo nekoč nad vso Slovenijo postavljen en sam velik križ in na njem napis: tu je živel nekoč slovenski narod, tisti narod, ki je hotel živeti, pa ga je brebožni komunizem izbrisal iz zemlje
Nato pa je spregovoril poveljnik Narodnih straž v Senožečah g. nadporočnik Sa-velli: Prišli smo sem, da vas branimo pred sovražnimi uničevalci slovenskega naroda. Trd je naš boj, čaka nas še mnogo težav. Le skozi grom in blisk bomo prišli v boljše in lepše čase.
Ko je g. nadporočnik končal svoj govor smo zapeli himno: Domobranci, nato pa je spregovoril zaključno besedo g. akademik Mihelčič Franc.
Ljudje so se zadovoljni razhajali vedoč, da je današnji boj, boj vseh, boj na frontah, in v zaledju. Bojuje se vsak in sicer na eni ali na drugi strani. Tabora sta le dva. Sredine ni. Ali z vso dušo za nas, ali z vso dušo proti nam. Pri nas je rešitev, na nasprotni strani propast.
*
Tudi popoldne so se zbrali ljudje v precejšnjem številu v dvorani, kjer smo imeli kratko akademijo in nekoliko zabave. Prepevali smo razne slovenske pesmi, vmes pa smo imeli razne deklamacije in dr. Zvečer pa smo se še pred policijsko uro vsi zadovoljni in veseli vrnili domov.
S tem prvim zborovanjem so dobili domobranci precej zaupanja od ljudi in lahko u-pamo, da bo odslej naprej njihovo sodelovanje vedno bolj tesno in prijazno.
Prihodnjo nedeljo pa bomo imeli v naši dvorani zopet slovensko igro in sicer: Pod sovjetsko zvezdo. Ta igra naj bi bila kot nekak uvod k ustanovitvi prosvetnega društva v Senožečah, ki ga bomo z blagohotnim sodelovanjem va> ščanov čimprej ustanovili.
Delo domobrancev v Senožečah se vedno bolj razvija. Tudi ljudstvo vedno bolj spoznava pomen in važnost domobrancev.
M. F.
Borbi proti črni torzi
Državni komisar za borbo proti črni berzi javlja:
V trgovini „Dom srajc“ last Jurija Sgiibini, Trst, Mazzinijeva ulica 55 so prodajali po črno-borzjanskih cenah in brez predložitve oblačilnih nakaznic moške srajce in žensko perilo. Trgovino so ( blasti zaprle, popisale in zapečatile opremo, lastnik pa je moral v zapor.
Mestni pretiriRjfivalni urad
Dne 28. t. m. se je urad za racijonirana živila preselil iz ulice Rettori št. 2 na Riva 3 Novembre št. 3 II. nastropje (telefon št. 7890). Urad za begunce se je pa preselil iz Piazza Vecchia št. 1 na via Rettori št. 2 (pritličje).
Ulica zaprta prometu
Magistrat javlja, da je iz varnostnih razlogov zaprta Reška cesta od via di Costalunga do via del Veltro. Zaprta bo prometu do zaklučitve popravilnih del v tej ulici.
Nesreča
56 letni kočijaž Marij Kravos stanujoč v ulici Settefontane št-75 je prišel po nesreči z desno nogo pod kolo težkega voza, ki mu je težko poškodovalo nogo. Zdravi se na kirurški kliniki.
Lipa zmaga tržaškega rtjaka
Pred kratkim so se vršile v Padovi tekme v nagli hoji za narodno prvenstvo. Kot prvi je prispel na cilj tržaški rojak Kre-ševič, ki je prehodil 15 km v eni uri, osemnajstih minutah in 28 sekundah. Vsekakor je zelo častno zastopal svoj klub, namreč železničarski Dopolavoro v Trstu.
Popularni Tonin
znan kot najboljši potapljač brez maske, se je vrnil po daljšem treningu v Benetkah spet v Trst, kjer bo v kratkem nastopil. Njegovo pravo ime je Anton Popo-vič-Del Prete in je v Benetkah zdržal več ko dve minuti in pol pod vodo ter s tem potolkel vse dosedanje rekorde. V mestu vlada za njegov nastop, ki se bo vršil pod nadzorstvom zdravnikov, zelo živahno zanimanje.
Avtomobil' v plamenih
V ulici Canova je vsled plina, ki se je pojavil zaradi preveč ogretega motorja, nenadoma eksplodiral bencin. V trenutku je bil ves avto v plamenih. Na kraj nesreče so prihiteli tudi gasilci, ki pa so lahko le izolirali požar le v toliko, da ni bil nevaren bližnji okolici. Avto sam pa je popolnoma uničen.
Kmetijstvo
Bor in macesen
Bor raste pri nas največ po gričevju in po izčrpanih peščenih tleh, ali pa tudi na goli kraški skali, kjer se drugo drevje ni moglo zasidrati. Navadni bor, doseže na boljših tleh v 100 letih višino 20 m in 30 cm debeline. Na enem hektarju borovja zraste v 100 letih do 300 kub. metrov lesa (z vštetim vejevjem 600 kub. metrov). Da nam torej veliko manj lesa kot jelka ali smreka. *
Zahteva veliko svetlobe in zato raste na redko. Glede tal, toplote in vlage je bor zelo skromen. Seveda uspeva vse boljše in hitreje, če ima dobra tla in pravo mero to* plote, vlage in luči; toda tudi v slabših razmerah, kjer drugo drevje ne mara več rasti, se razvija zadosti dobro. Lastnost, da dorašča tudi na zanemarjenih tleh, kjer preti suša in mraz, daje boru veliko vrednost za nekatere kraje.
Igličevje, ki odpada boru do kakega 30. leta starosti v zadostni meri, ohranja tla dokler je borov gozd mlad. V starosti po 30. letu pa bor ne gnoji več zemlje pod seboj dosti in tla začno pešati. Zato bora ne bomo gojili v čistih (nemešanih) gozdovih, ampak le primešano takemu drevju, ki daje zemlji dosti hraniva.
Čistih borovih gozdov se bomo ogibali tudi zaradi nevarnosti, ki ogrožajo bor. To so predvsem razne glive in žuželke. Prelec in lubadar objedajo poleg smreke tudi borovce. Vetru se kar dobro u-pirajo s svojo globoko glavno korenino. Požar je borovim sestojem, zlasti starejšim, zelo nevaren, ker je pritalno rastje suho in se rado vname.
Bor vzklije rad naravno s semena. Ampak le na odprtih površinah, sicer ga kmalu uničijo lesne vrste, ki prenesejo več sence. Kadar pogozdujemo slaba zemljišča, sadimo umetno borove sadike, ki v mladosti prav hitro rastejo.
Bor primešan drugemu drevju, daje cenjen les in dobro oporo proti vetru. Koder so v gozdu peščeni nerodovitni prostori, ki so preslabi za rast drugega drevja, jih bomo posadili z borom in tako povzdignili donos in trdnost gozda, Čistih (nemešanih) borovih gozdov pa ne bomo vzgajali, ker so v starejši dobi kvarni za gozdna tla, ker je z njimi težko gospodariti na prebiralen način in so zato malo primerni za malega gozdnega posestnika.
Macesen raste pri nas posamezno ali v manjših skupinah. Večji čisti sestoji so prav redki. Macesen raste v mladosti izredno h.fro, pozneje pa nekoliko popusti, zlasti, če so mu tla preslaba ali če nima dosti svetlobe. Na dobrih tleh zraste macesnov o drevo 30 m visoko v 100 letih. V tej dobi zraste na en hektar čez 400 kub. metrov lesa (z vejevjem 500 kub. metrov). DeL.dejše-ga lesa priraste torej v macesnovem gozdu več kakor v borovju, toda manj kakor pri jelki ah 'smreki.
Najbolj izrazita (lastnost macesna je njegova zahteva po luči in zraku. Medtem ko uspeva v sinjih višavah sredi ostrih vetrov še visoko v gorah na meji drevesne rasti, hira v dobrih legah, če je le nekoliko preveč zasenčen. Toplote nc zahteva dosti, pač pa dobra tla in srednjo mero vlage.
Vsako zimo odpadejo macesnu vse iglicc, vendar je to še premalo, da bi ostala tla rodovitna. Čist macesnov gozd zato ne more na daljšo dobo prospevati, razen če so tla od narave redno gnojena.
Macesen mogočno kljubuje viharjem in mrazovom, zato je zelo prikladen za kraje, ki jih ogrožajo vetrovi in pozeba. Izmed žuželk ga napada macesnov molj, izmed gliv pa ona, ki povzroča rakavost. Mlada d revesca je treba varovati pred srnjakom, ki jih posebno rad odrgne.
Macesen vzgajajo po navadi iz umetno posajenih sadik. Že pri sajenju moramo paziti na to, da bo imel zadosti luči. Na večjih ploskvah ga ne bomo sadili, ker ne ohranjuje talne moči; nasprotno ga pa gojimo s pridom v manjših skupinah in pasamezno. Ako-hočemo povišati gozdovom s plitvimi koreninami (na pr. smrekovim) odnornost proti viharjem, jim bomo primešali posamezne macesnc na odnrtih mestih. Za prebiralen mešan gozd malega posestnika je primes macesna tudi zato priporočljiva, ker se ma-cesnovina drago plačuje.
Odgovorni urednik Dr. Milan Komar - Gorica
Ljubljanske Mahorjeve
Lnjjna bodo izšle jeseni. Knjige HUME. bodo tri in sicer Koledar v večji obliki s pestro vsebino, Večernice 2 notranjsko povestjo I. Matičič: Dom v samoti in II. knjiga p. TTletod Turnšek: Pod vernim krovom. Naročnina 30. lir. Priglasite se pri svojih župnih uradih ali v Katoliški knjigarni v Gorici.
Jerzy Žulawski:
34
Jio
sre6rni o6li
Četrti dan, 17. ura popoldne, na planoti pred Goldschmidtom, 1° 3’ vzhodne dolžine, 69° 8’ severne širine.
Konec je ravnin, sredi gora smo, ki se vlečejo parv do tečaja- Začenja se pokrajina, redko posejana 2 obročastimi vzpetinami, med katerimi štrle visoki, obširni gorski obroči kakor sta Goldschmidt in Barro\v. Na moč čudna stvar: gore, ki nanje še ni stopila človeška noga, pa že no-, sijo imena po ljudeh.
Poldne nas je zateklo vrh obmejnih sten planote. Ozrli smo se nazaj: nizko nad obzorjem puščave je bila Zemlja. ogrnjena v prosojno meglico: malo nad njo je sijalo Sonce in tolko da se ni dotikalo njenega velikanskega črnega koluta.
Podnebje se je že močno spremenilo. Sonce nas ne slepi več, ne žre kakor preje, utrujeno in otožno je, na oko tako, kakršni smo mi...
Ves ugnan sem, težak. Čeprav je moja teža tu na Luni mnogo manjša kakor na Zemli, imam občutek, da so mi roke, noge, glav* kakor iz svinc*.
Skrbi me, da ne bi zbolel. Kako neskončno se vleče ta naš , pohod! Cilj nam je pred nosom, p« sem začel dvomiti, ali sploh kdaj pridemo na konte te poti... In nazadnje — kakšen cil?! Cilj ... Ah, vse je tako u-trujajoče in žalostno-Marta je neizrečeno dobra- Da ni nje, težko da bi še zganil z roko to krmilo in se podil tja na sever, k cilju, ki nas žene k njemu tako silno hrepenenje... A ona vidi, kako sem zdelan, in mi zna s kako toplo, blago besedo vliti poguma in okrepitj voljo. S čim sem si zaslužil toliko dobroto? Mar s svojimi poželjivimi, krivičnimi misljmi? Tako sem pri koncu s svojimi močmi, da mi je razen sreče te ženske vse skupaj kaj malo mar- Hotel bi živeti, da bi ji koristil tako ali drugače... A kdo ve, če bom živel...
Pred nami so gore, strme, visoke gore. Treba jih je premagati. Te in še druge in znova druge, zakaj do cilja je še daleč. •. Moči mi ugašajo- Še celo pisati ne morem več. Beseda se mi zapleta, vedno znova pozabljam, kaj sem hotel povedati- Samo v mrežnici bi ležal vznak in gledal v Marto z na pol priprtimi očmi, kako se smehlja ob misli na svojega otročiča. Srečn# ženska!
Na prehodu med Goldschmid-tom in Barrowom, 161. ura popoldne, četrti dan-
Borim se z zadnjimi silami proti utrujenosti, ki me vedno huje premaguje. Bolan sem, pa si tega ne maram priznati. Kako si bosta onndva pomagala brez mene? Pot je vse grda in noč, dolga noč se t>ljža- Ali učakam njen konec? Sicer pa sta onadva prerokovala tako -. •
Zal bi mi bilo umreti- Hotel bi videti otroka, ki se bo rodil, in se še enkrat oddahniti iz polnih prs.
Ah! Enkrat bo vendar konec te poti! Sodeč po karti so gore, po katerih ravnokar potujemo, zadnja, najpomembnejša ovira, ki nas loči od tečaja. Spustimo se s prehod«, na katerem smo zdaj, krenemo po široki soteski k zahodu vzdolž severnih pobočij Goldschmidta, potlej se obrnemo znova proti severu mimo pogorij Challis in Main, obidemo od vzhoda pogorje Gion, se prebijemo čez njegov nizki odrastek, ki se vleče v smeri vzporednika, in dospemo na ravnino, oddeljeno od tečaja samo po ozkem gorskem pasu.
Taka je naša pot po karti. Toda karte teh krajev, ki se z Zemlje vidijo zelo slabo, so hudo površne. Dodati je treba, da bomo večji del poti napravili ponoči, ko ne bo svetila nit) Zemlja, ki jo bodo zakrivale tore pred nami. Zvezde bodo naši edini ovdniki.
V moji glavi se je nekaj pokvarilo In pretrgalo. Le pri največjem naponu volje lahko še mislim trezno-
Vizije, blodnje, strahovi me obletavajo . - . Morda je to mrzlica? Grizem si prste, da bi se zavedel. A tudi to ne pomaga. Čudne podobe mi plešejo pred očmi: temno morje, ki po njem plavajo krvave gorske grmade, naš voz je parnik, ki ga lahko vsak hip valovi pogoltnejo- Kam pridemo po tem temnem oceanu? Morda /ia Zemljo? Ah, saj res! Zemlja je vendar ostala tam daleč v vsemirskih prostorih, tja sc ne povrnemo nikoli, nikoli več ...
Strašen malin mi melje možgane. Vse kaže, da bo to mrzlica.
Po sončnem zahodu v soteskah med gorami-
Zavlekel sem se še enkrat z mrež- j nice. Marta mi je ukazala, naj leže, in pa kaj ona ve! Še nekdj sem hotel napraviti ali napisati — ne spominjam se kaj, a spomniti se moram! prepričan sem, da se pogreznemo vsi skupaj v temo, če ne napravim tiste-ga - •. A kaj sem že hotel napraviti?
Kako zlodeja, da je tu taka tema? Nekakšna bomba sc mi je razpočila v glavi- Sevdda se je razpočila, saj mi glavo razganja, moja glava poka, raste! Zdaj je tolikšna kakor Luna!
Kako zabavna stvar, da smo na Luni! Morda so pa vse skupaj le sanje? Odkod neki bi se tu vzeli psi? Kje je Tomaž? Nekaj se mi je moralo zgoditi, toda kaj •..? PisBl se je Woodbell...
Nekdo stoji pri meni in pravi, naj ležem, ker imam mrzlico... Eh, to je vseeno! Zakaj bi je pa ne imel — mar ne smem - -. Pero postaja neznansko težko — pa tudi prsti so težki •.. Ne vem, kaj to pomeni — dv» glasova slišim poleg sebe — že ne morem ...
Konec prvega dela.
DRUGI DEL ROKOPISA Na oni strani.
I.
Nikoli ne pozabim vtisa, ki sem ga> imel, ko sem odprl oči po dolgi bolezni, ki mi je vzela aavest »roti koncu naše poti skozi strašno puščave brez zraka in brez vode- Danes, ko sem spet prijel za pero, da popišem naše prigode na toj obli, imam tisti trenutek tako živo pred očmi, kakor da je med menoj in njim komaj nekaj ur. In vendar, če preračunam čas, vidim, da tam na Zemlji mineva ž« enajsto leto, odkar smo padli na Luno, in deseto leto, odkar smo se izko-balili iz voza, kamor smo bili zaprti malone pol leta- Zdaj dihamo svobodno pod nebom, ki je ravno tako sinje kakor na Zemlji, živimo ob bregovih pravega, vzvalovanega neba in gleda-mo gozdove čudnih, nevrrjetnih dreves, ki so ravno tako zelena in poln®' življenja kakor na Zemlji.
(Nadaljevanje sledi.)