174               ALOJZIJ  GRADNIK:  NA ERJAVČEVEM  GROBU.
Prijatelj, v svojem znamenitem spisu «Janko Kersnik, njegovo delo in doba2»: «A bas v tistem hipu (Pražak je dejal, da se sicer Slovenci zoper nemško uradovanje ne pritožujejo, vsaj na Dunaju ne, da pa bo skrbel, da se tudi njim odpravijo krivice: «Slovenec» je tarnal, da smo si sami krivi, ker se ne pritožujemo; občinski odbori so na to začeli pošiljati peticije na ministrstvo za slovensko uradovanje) je priletela Slovencem z Dunaja v tem oziru krepka zaušnica. Dr. Ivan Tavčar, ki je bil ravnokar za bolnim Jurčičem sprejel uredništvo «Naroda», je naznanil dne 8. marca strmečim Slovencem naslednji slučaj. Okrajna sodnija v Kamniku je izrekla v neki pravdi slovensko razsodbo in jo izročila strankama. Nadsodnija v Gradcu pa ji je skoro t nato naložila, da mora strankama slovensko razsodbo odvzeti in jima vročiti nemško. To odločbo je potrdil tudi najvišji sodni dvor «in Erwa-gung, dass im Herzogthume Krain seit Einfiihrung der a. G. O. die deutsche Sprache ausschliesslich die bei Gericht landesiibliche Sprache war». To je bila slovenska Stremavrova naredba! Slovenski državni poslanci s Schneidom na čelu so interpelirali Pražaka in mu našteli vse ministrske odloke, ki so zaukazovali po možnosti uradovati slovensko. Pražak je odgovoril, da se sicer odločbe najvišjega sodišča odtezajo kompetenci justičnega ministrstva, vendar glede na vpliv, ki bi se napravil na prakso drugih sodišč in glede na pravice jezikovne ravnopravnosti, utemeljene v osnovnih zakonih, se čuti primoranega, uveljaviti svojo pravico vrhovnega nadzorstva na polju administrativnih naredb in zato bo pazil, da se bodo izpolnjevale določbe pravosodnega ministrstva, omenjene v Schneidovi interpelaciji.»
(Konec prihodnjič.) 2 Janka Kersnika Zbrani spisi, zvezek VI., str. 199.
ALOJZIJ   GRADNIK:
NA ERJAVČEVEM GROBU.
i.
Razbiti so ti kamni in ograja in groba prst je vsa zrahljana: vstani, in potno torbo vzemi zopet v dlani in pojdi zopet od kraja do kraja!
ALOJZIJ  GRADNIK:  NA ERJAVČEVEM GROBU.              175
O videl bodeš, da že sin izdaja, kar oče mu izročil je, da rani grobovi zdaj so nam že izkopani tam, kjer Golgo^ta zadnja je postaja.
O vstani in razsej po sinov sveti vsa zrna torbe svoje te, v zahvalo za to, kar so ti dali njih očeti.
O vstani, vstani in še druge sklici iz črnih grobov — ker je živih malo, nam govoriti morajo mrliči.
II.
Vi vsi, ki nepozabljene grobove je dala naša solnčna vam dežela,
J                                                            ...       ..7                                                        7
vrnite v naša mesta se in sela in pod vse vaše stare, znane krove.
Kako je bilo davne, prošle dnove, povejte nam in razvedrite čela nam mračna vsa, in v srca nevesela tolažbe vlijte nam in upe nove.
Četudi dom so vam pokopališča,
Lavrič, Krilan, Gregorčič, Tonkli — z nami
bodite zdaj in tudi ti Dermota!
Bodite zvezde nam za težka pota, in če bi kdaj ne mogli več mi sami, čuvajte ogenj našega ognjišča.
/Vj->Le" **jk~jLPjk «sf*-*>>f*^>%   'T*** Žs*a   Mtti^m^S   *v*»--M