^ Mladi citrar. fiJ«LJJ 'itauoval seiu v vclikoni mestu. ijS^KJ Sedeč nekoč v svojej sobi zaeujem pri zaprlem oknu znano me- ^isimŠ1 ]°dij° nete slovensko pesni. Nonavadno so mc presunili ti flomači |^K| glasovi in vcs izvan sebo hitim oilpirat okuo. Eadovoden pogledam 1 l)0 doJgili ulicah in ugledam pri zidu na kamemi sedečega človeka. Mlad je šo bil in na kolcnib. so mu ložale citre. Z rokama pa je liitel prebirat milo zveaoče struuc in g.lavo-je oliračal po vclikih oknih visokih liiš, 138 od koder so mu padali v papirji zaviti novci. Lahno so mn švigali gibieni prsti po tresočib se strunah in na prvi pogled se je lahko znalo, daje rojen nmetalnik. čedno osnažene čižine so se poprijemale tesno njegovih nog in zelene nogavieo so mu segale do kolen. Oblcčen je bil v eedno zašit rokavuik, obšit z zelenimi trakovi in širokokrajnat klobuk z zelcniin trakom in z ruševca peresi rau je senčil mlado obličje. Temne, a motne oči so zrle nekako otožno v svefc, na ustnieah pa jo poigraval lahen nasmeh, ki je vzražal prej britkost nego ]i veselje. Vsa njegova vnanjest je imela nekaj prikupljivega na sebi. Pa se je sklonil po novcih, na tleh ležeeik, in zopet so zapele strnne otožno pesen. Ustniei, ki ste se držale prej na smeh, ste se zresnile in iz ust so začeli prihajati divni glasovi krasnega tenorja, ki so spremljevali otožno pesen otožnih strun. Iu zopet se je pripognil po novcih in zopet je zaeel prebirati strune. Nove melodijc so se izvijale iz prej tako otožnih strun, obličje se mu je zopet razjasnilo in raz ustnic so se usipali glasovi vesele poskočnice. Tako si je služil mladi umetalnik svoj kruh. Glasov domačih pa nisera več- slišal raz zveneče strune. In vender se nisera mogel ločiti od mladega citrarja. Po slugi naročira mu, da bi rad govoril ž njim. In prišel je k meni. Poprosim ga, da rai ,še jedenkrat zaigra ono domaeo pesen in zapojo. Nekako nozaupno ine pogleda, potem pa reče, da bescd ne zna; samo napev nm jc zuan. In zaigral jo je, a zapel je ni. Ali mojej zvedavosti s tom šc ni bilo pomagano. Ead bi bil izvedel, kje se je naueil mladi Tirolec slovenske pesni. In povcdal mi ,je še vec nego sem želel. Povedal mi je vso kratko, a vender dolgo povest svojega življenja. Govoril pa je tako-Je: ,,Doma sem v gorskej vasici blizu Bocna. Oče so mi vzo zgodaj umrli in dobil sem očina. Ta pa me ni imel rad in biJ sem rau tra v peti. Mati pa so me ljubili iz dna svojega srca in skrbeli so zame kakor za zenifio svo-jega ofesa. Imel sem tudi strijca v Bocnu, ki mo je jako ljubil ia rad bi mi bil poraagal, a ni mogel, ker sam ni imel uieesar. Hodil ,je po hišah in vzlasti gostilnab, 'kj°r S1 Je služil s citraujem svoj vsakdanji krub. Oitre so mu bile vsc imetje. Hodil sem rad k njemu ter je naučil tudi mene tega, kar je znal sam. Toda dobivsi očma, nisein smel več k strijcu, ker rae je očem vedno doma potreboval in ne potreboval. Ko pa ini umrjo tudi mati, tedaj mi ni bilo več ostati doraa. UJel sera svojemu očrau in šel k svojemu strijcu. Ta pa je bil vže na robu groba. Leto in dan sva bila še vkupe, potem so zauesli tudi njega štirje možje tja na pokopališče. Jaz pa sem •pobral vse, kar je zapustil strijc: pet arcbernjakov iu citre. In s temi sera sel križeiu sveta". — Tako je pripovedoval mladi umetalnik ravnodušno. Samo takrat, ko je govoril o smrti očetovej, materinej in strijčevej, zalesketale so se skrite solze na raladem obličji. Meni pa se je radoznalost še bolje povečala. la vpraisal sem ga, kje se je naučil one slovenske melodije. Nasrnohnil se je in povedal, če tudi se mu je zdelo nenavadrio moje vprašanje. nKo sva še hodila s strijcem — Bog mu daj dobro! — po Bocenskih krčmah, pribajali so večkrat v neko gostilno koncem mesta vojaei, ki so 139 ^^^^^^H govorili v nam neznanem jeziku. Da ni bilo vlaško ali nemško, kar so govorili, vern; peli pa so več potov pesui v svojem jeziku, katore so nam tako ugajale, da smo je včasiU pvosili, naj nam zapojo kako svojo. Iu zapeli so jih, katerib. dve melodiji sem si zapomnil, besed pa seveda ne, ker jih nisem razumel. Jedno znam še igrati in za prvo besedo vetn, da se glasi: ,,Naprej". Ako vam je drago, zaigram jo. lu meni je srce utripalo ter se nisem mogel vzdržati, da bi ne zaeel sain spremljafi s pefjetn mladega citi'arja. Ko pa sva dokončala iu jo meni eas. potekel, tediij sem se poslovil od njega, vprašaje ga, koliko mu dolžujem. f ¦ _1 -—_ \ X_____^^^--^^^- j | In dejal mi je, ako mu liočpm storiti kako uslugo, zapišem in preložim naj mu besede onih dveh pesni. In zapisal sem mu je se tisti trenotek, ter mu stisnil še nekaj dvolmega v pest. Se proeoj časa sem gletlal za odhajajoeira, dokler ga niso zakrile visoke Jiiše iu čuli so sc od daleč samo še posamični glasovi njegovih citer------------ | Prihajalo pa mi je na misel, kako rai je pravil moj bratranec svoje zgode in nezgode, ko je bival kot vojak dlje časa v Boenu in porajale so se mi nove misli v vzneinirjeuem srci------------ I 9* 1 140 Z mladim Tirolcfim pa sem prišel ,še jedenkrat vkupfi — v svojpim domačem kraji. A tedaj ni bil več sam — bila jih je cola družba godcev — in ni bil več tak. Pobiral je z upregnenim papirjem za sekiriec darov okolo poslnšalcev in prišel je tndi do mcno. Ko mn pa pogledam ostro v zastarolo oblieje, premerim ga z očmi od vrha do tal, ter vržcm preeejšno vsotico v dar, tedaj me pogleda natančneje in čelo sc mii iše bolje nagrbanči. Ko je vže odhajal, pogledal me je Se jcdenkrat, kakor bi mo hotel z očmi prebosti — a spoznal mc ni. Družba ga je postarala, pretvorila in pokvarila. Jaz pa sein dejal še tisti večor na papir, kar si zdaj čital, raladi čitaloc, da izveš tudi ti, kako čJovek sme biti in kako no smo biti. B—c