ZVONČEK__________________________________________________XXVIII—6
«
MARIJA JANA:
Ko je bila mamuška bolna . . .
^^^"^' J"    1   hišo,   s solncem   pretkano,   s srečo   obdarjeno,   je %^^^>J   priplaval teman oblak. Mamuška je bila bolna. Ona
'^jm^ru^M^M   dobra, zlata mamuška! Veliko delo, od ranega jutra
^^^^^T^Jtl   do trde noci, dan v dan, mesec za mesecem, leto w^KP^|- v leto — neumorno delo, skrbi z gospodinjstvom,
^^^^jms^^M   z družino —• vse to ji je izpodkopalo zdravje. I     ¦   ^ifiSi    4         jn mamuška je bila bolna. Ležala je nepremično
na beli blazini, oči, oh, te zlate oči pa so gledale tako žalostno. Bali so se za njeno zdravje. Kaj bi bilo, da mamuška umre! Mahoma se je ta misel polastila vseh, to vprašanje je stiskalo vsa srca, a vendar beseda, ta grozna beseda ni mogla, ni smela na usta, saj že sama misel . nanjo je bila temnejša od smrti.
Poslali so po zdravnika. Povedal je, da ni nič posebno hudega, le utrujenost je to, naporno delo ji je izpodkopalo telesne moči, zato potrebuje pokoja, miru in kmalu se ji povrine zdravje. Vsem je bilo laže pri srcu.
Toda le ena skrb je težila njeno dobro STCe: kdo bo sedaj po« spravljal, kdo kuhal? Iinela je dve hčerki, starejšo Stano in mlajšo Vero. Toda bili sta še nevešči kuhanju in malo sta znali za gospo= dinjske posle. Saj sta bili obe &e jako mladi, moriali sta hoditi v šolo, v počitnicah pa komaj da sta se malo oddahnili. Tudi sedaj so bile počitnice. A hrabro sta se lotili dela. Vera je bila v kuhinji, Stana v sobi. Kot imišfci sta hodili tiho po prstih, da ne bi z ropotom motili svoje dobre, bolne mamuške.
Vera je mešala s kuhalnico po loncih in kozicah, prilivala in odlivala, n-alagala na ogenj, toda bila je to zanjo težka služba. A delala je vse to z ljubeznijo in veseljem, ker je s tem poinagala bolni mamuški, da bo prej ozdravela. Sicer pa je bila vešča kuharica, saj je mnogokrat polizala skledo in lonec, razbila kozarce in krožnike, zato ni čuda, da je začela sama kuhati na lastno pest. Vendar je izprevidela, da to ni preveč lahko. Toda pogumno je vztrajala pri delu. Svoje starejše sestrice ni preveč pustila v kuhinjo, ker je vedela, da je pobila še premalo krožnikov in skled.
Toda vendar je šlo vse lepo po sreči. Malo ji je svetoviala ma* muška — preveč je ni izpraševala, ker je vedela, da jo govorjenje utruja — malo si je pomagala sama. Le juha, tista juha, ki bi mamuški najbolj pomagala in ki jo ima očka najrajši, ni imela pnave barve. Bila je tako bleda, tako bela. Poizkusila je vse mogoče, pretehtala še enkrat vse, kar je vrgla v lonec, a vendar se juha ni nič izpremenila. Poklicala je Stano in ji pokazala svojo bolno juho. Pa je Stana po« godila pravo. Malo čebulinih lupin je treba, pa bo juha lepo zagorela.
132
XXVIII—6                                                                       "¦                  ZVONČEK
Kakor potrebuje človek solnca, da mu lioa dobe pravo barvo, tako je treba juhi lupin. Rečeno — storjeno! In res! Sedaj je pa tudi Vera uvidela, da bi ji morda lahko Stana še kdaj pomagala, in ji je dovolila, da sme tudi biti v kuhinji. Tako je šlo obema delo laže izpod rok. Še očJca je pohvalil pridni kuharici in je pnav s slastjo jedel priprav« ljeno kosilo. Ko je zvedela mamuška, da ima tako pridni hčerki, so ji zopet jasneje gledale oči.
Toda vse eno ji ni bilo bolje. Ležaia je že teden dni, lica so se ji posušila, oči so se udrle in okrog usten ji je zarezala bol globoko gubo. Toda vse trpljenje je prenašala mirno in vdano, nikdar ni govo« rila o bolečinah, ki so pretresale njeno telo. Sfcana in Vera sta sedeli ob postelji, ko sta opravili vse posle, da sta ji s pripovedovanjem krajšali čas. Toda bilo je vse tako žalostno in tiho. Še solnčece ni moglo gledati te žalosti, zato se je skrilo za oblake in nebo samo je zatemnelo od bridkosti.
In zopet je prišel zdravnik, stnah je ležal vsem v očeh, kaj poreče modri mož. Zmajal je z. glavo enkrat, dvakrat, pa je pogodil pravo: proč od tu mora mamuška, proč iz tega kraja, kjer ji vsak veter, vsaka izprememba vremena škoduje! Ni ta bolezen le od dela in skrbi, pač pa je tudi od vremena in zraka.
In sklenil je očka, da pojdejo, saj je tudi on trpel, ko je videl njeno bolest. Težko so se poslovili od kraja, s katerim jih je vezalo tisoč misli, tisoč sanj in želj. A šli so, ker je to koristilo mamuški.
In ko je raamuška zadihala novi zrak, ko so njena lica božale južne sapice, tedaj so ta lica zopet zardela, oči so se zasmejale in srce je zavriskalo. In še teden dni — in mamuška je bila zdrava.
In črni oblak je izginil, zlato solnce je poslalo svoje svetle žarke v hišo, kjer so gorela štiri srca v ljubezni in sreči, da jim je dobra mamuška zdrava in vesela.
Tam v dalji pa je šumela cipresa in lovor, zeleno morje je pelo večno pesem ljubezni, bela jadrnica je hitela po njega mirni gladini in poljubljala s svojimi jadri lesketajočo površino. A v njihova srca sta legla mir in sreča?