Tone Pretnar 
Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 929 Miklošič F. :884.03-1
FRAN MIKLOŠIČ KOT PREVAJALEC POLJSKE POEZIJE
1. Uvodna pojasnila in omejitve. Ker je Miklošičevo prevajalsko pero zamikala poljska poezija dvakrat—prvič programsko v tridesetih letih prejšnjega stoletja v krogu slovenskih štajerskih romantUcov v Gradcu, drugič pedagoško ob delu za slovenska gimnazijska berila skoraj dve desetletji pozneje na Dunaju, se zdi najbolj primemo: 1. opozoriti na zgodovinski in književni kontekst (in položaj) Miklošičevih prevodov izbranih del iz poljske književnosti in poskušati (vsaj približno) dognati motivacijo za njihov nastanek, 2. prikazati uresničevanje (in tudi uresničitev) v izvirniku vsebovanih "prevajalskih navodil" v vsakem prevodnem poskusu, 3. nakazati smeri učinkovanja Miklošičevih prevodnih dejanj v sočasni in poznejši slovenski prevodni poeziji.
2. O Miklošičevem prevajalskem izboru poljskih pesemskih besedil
2.1 Miklošičevo literarno obzorje seje oblikovalo v graškem romantičnem krogu, ki seje odpiral evropskemu in posebej slovanskemu kulturnemu svetu in ob njem in v njem iskal svojo identiteto, preskušalo se je in rodilo sadove ob Vrazovih, žal neuresničenih založniških in programskih projektih, kakršna naj bi bila almanaha CvetUcezvrta vsakega izobraženega in Metuljček, ki naj bi ob izvirni poeziji prinašala tudi prevode izbranih besedil imenitnih evropskih pesnikov tedanjega in preteklega časa, kot so: Byron, Gray, Goethe, Schiller, Mickiewicz, Lamartine, Petrarca in Dante'. Miklošičev delež pri teh projektih se omejuje na prevod po ene pesmi romantičnih sodobnikov iz angleškega (Byrotf) in poljskega (Mickiewicz^) sveta, ki sta preokrenila razvoj domače književnosti in opazno vplivala tudi na podobo evropskega pesništva tistega časa, in prevod lirske miniature Sivi golob ruskega sen Umen talisUčnega pesnika Karamzina*. Izbrana besedila jxjvezuje položaj izpovedovalca zunaj vrednot, ki ga kot človeka utemeljujejo, in slutnja, če že ne spoznanje, o nemoči stika z njimi, hkrati pa zavest o nujnosti sveta in bivanja, kar vse se uvršča v romantične programe prvih desetletij devetnajstega stoletja.
2.2 Izbor poljskih besedil za srednješolska berila sledi Miklošičevi predstavi o obsegu in obliki kompendija vednosti o književnosti, ki naj bi jo obvladoval slovenski izobraženec, o vzgojni knjigi, ki naj bi bila "fletno oblečen fant" in ne "s krpami obložena baba"^: k taki podobi beril ne vodijo sestavljalca samo izvirna slovenska leposlovna besedila, primerni so tudi prevodi, in to izbrani: "...pa ni treba, da vse bode izvorno, meni bi tudi dobri prevodi dobrih izvorov po volji bili"^ za berilo izbrani "dobri izvor" naj bi imel pregledno zgodbo in izrazito sklepno poanto: ta lastnost jxjvezuje besedili (Kochanowskega Upo in Karpińskega Mladi knez in slavij, ki ju je (v nasprotju s programsko aktualnostjo) iz poljske književne preteklosti prevedel Miklošič, s prevodom Puškinove pravljice Ribič in ribica'.
' Prim. Jože Pogačnik. "Miklošič in ilirizem". Sodobnost 39/1991, št. 10, str. 933. 94Q—941.
^ Miklošičev ilirski prevod Byronove pesmi Bmšemu prgate^u objavlja v knjigi Miklošičeva korespondenca z Južnimi Slouani (Maribor 1991. str. 63) Katja Sturm Schnabl.
^ Miklošičev prevod prvega Krimskega soneta Adama Mickiewicza Je pod naslovom Domouina objavil in komentiral VatroslavJagić v yubjansfcemzuonu. 15/1895, str. 187—188.
* Vopombi 2 navedeno delo, str. 63. Prim, še: Stanislav Hafner, "Fran Miklošič v življenju in delu", Miklošičev zbornik, ur. Viktor Vibnjak, Maribor 1991, str. 14.
* Miklošič v nedatiranem pismu Muršcu leta 1850, prim, v opombi 2 navedeno delo, str. 80.
^ Miklošič v pismu Muršcu, 14. novembra 1849. prim, v opombi 2 navedeno delo, str. 70: prim, še: Miklošičevo pismo Bleiweisu istega dne. isto delo, str. 71.0 tem tudi: Tatjana 1 lojan, "Miklošič in slovenska gimnazijska berila", Miklosičeu zbornik, ur. Viktor Vibnjak, Maribor 1991, str. 225—228.
^ "Ritiar in riba. Po A. S. Puškinu", v: Fran Miklošič, Slovensko berth za peU gimnazialni razred, Dunaj 1853, str. 59-64.
22
3. O oblik(ovanost)i Miklošičevih poslovenitev izbranih poljskih pesemskih besedil.
Slovenski prevajalci vsaj od razsvetljenstva naprej prevajajo tako smisel kot obliko pesniškega besedila in tako bogatijo slovensko poezip z novimi verznimi, stroflčnimi in stalnimi pesemskimi oblikami ali pa obstoječe modificirajo na način, kot ga zahteva izvirnik.
3.1 Miklošič je s prevodom prvega Krimskega soneta Adama Mickiewicza z naslovom Stepy akermańskie (v prevodu je sonet naslovljen z Domovinai kot prvi slovenski prevajalec segel po poljskem sonetu, kakršnega je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja izoblikoval prav Adam Mickiewicz, legitimiralo in pxitrdilo pa gaje romantično poljsko sonetopisje: gre za trinajsterski (7 + 6) sonet s klasičnim dvočlenskim oklepajočim rimanjem v kvartetnem delu (abbaabba) in najpogosteje dvočlenskim prestopnim rimanjem v tercetnem (cdcdcd). Kar zadeva zaporedje izglasnih stikov verzov, se poljski romantični sonet ne loči od slovenskega, loči ga samo verzno izrazilo — silabični trinajsterec (7 + 6):
STEPY AKERMAŃSKIE®
Wpdyngfcm na suchego przestwór oceanu, Wóz nurza się w zieloność i jak fódka brodzi; Śród fali ligk szumiących, śród kwiatów powodzi. Omijam koralowe ostrowy burzanu.
Już mrok zapada, nigdzie drogi ni kurhanu. Patrzę^ w niebo, gwiazd szukam, przewodniczek todzi; Tam z dala błyszczy obłok? tam jutrzenka wschodzi? To błyszczy Dniestr, to weszła lampa Akermanu.
Stójmyl —jak cichol — słyszę ci^gn^ żurawie. Których by nie dościgły źrenice sokoła; Słyszę, kędy się motyl kołysa na trawie.
Kędy w^ śliska piersią dotyka się zioła.
W takiej ciszył — tak ucho natężam ciekawie.
Że słyszałbym ^os z Litwy. — Jedźmy, nikt nie wołał
Miklošičev prevod ohranja razporeditev rim iz izvirnika: Iz njega prepisuje tudi tista prostorska določila, ki v rimi zaznamujejo predstavljeni svet z romantično eksotiko (rima a), in celo odziv upovedovalca na dogajanje v tako zamejenem svetu (rima c). S pogumno romantično gesto pa preseže zapoved izometrije, ki jo je postulirala slovenska razsvetljenska verzološka miseF, in kot sonetno verzno Izrazilo sprejema jambskl trinajsterec brez stalne zareze (verzi: 1, 3,4, 5, 7,9, 10, 11, 12, 13, 14), kije slovenskemu romantičnemu sonetu tuj, in tipično slovenski sonetni verz —jambskl enajsterec (verzi: 2, 6, 8):
doiviovina'°
Iz krimskih sonetov Mickjeviča poslovenil Fr. Miklošič
Po suhi plavam zdaj ravnici oceana. Voz trava krije, voz ko ladja brodi; Po šumnih senožcUh mnogi cvetov rodi Obdajejo erdeče otoke burjana.
^ Izvirnik navajam po: Adam Mickiewicz, Dziefa, tom I: Wiersze, ur. Julian Kizyżanowsld & all.. Warszawa 1955. Str. 259.
^ Prim. Tone Pretnar, "Oblikovanje verzne norme v slovenskem razsvetlienstvu", Obdctg^ razsvetljenstva v slovenskemjeziku, kryiżeunosti in kulturi, ur. Boris Paternu. Obdobfa J. Ljubljana 1979. str. 291—318.
^°ljub!)ansl<iiaxm, 15/1895, str. 187—188.
23
že mraz prihaja, ni ga pota ni kuigana. Pogledam v nebo, zvezda naj me vodi; Tam okno se blešči, tam se danica rodi, TU Dnjestr, tam je lampa Akermana.
Postojmol Vse je Uho! plščijo žerjavi.
Kijih sokola ne uzerla bi zeniea;
In slišim, kjer se ziblje le metulj na travi.
In kjer se je pod kačo šibnila travica;
V ušini taki želja me goreča davi.
Glas vsllšati iz Litve. — Pojd'mo. ni ga klica.
S to gesto se Miklošič kot prevajalec približuje Stanku Vrazu, ki je tipično poljsko razsvetljensko enajstersko—osmersko stanislavovsko kitico v prevodu Mickiewiczeve balade Očetova vrnitev prevedel s prepletom jambskih enajstercev in trohejskih osmercevii.
3.2 Takega romantičnega poguma pri ravnanju z verznim izrazilom v prevodnem pesemskem besedilu ni v Miklošičevi slovenitvi lirske miniaturne hvalnice Lipa Jana Kochanowskega; izvirno besedilo je sestavljeno iz šestih rimanih trinajsterskih (7 + 6) dvosUšij:
naupę*^
Gościu, si^dz pod mym liściem, a odpoczni sobiel Nie dojdzie cię tu stonce, przyrzekam ja tobie, Choć się nawyszej wzbije, a proste promienie
Ścięgna pod swoje drzewa rozstrzelane cienie.
Tu zawżdy chfodne wiatry z pola zawiewają.
Tu stowicy, tu szpacy wdzięcznie narzekają.
Z mego wonnego kwiatu pracowite pszczoły
Biorj miód, który potym szlachci pańskie stofy.
Ą ja swym cichym szeptem sprawić umiem snadnie,
Ze człowiekowi facno słodki sen przypadnie.
Jabłek wprawdzie nie rodzę, lecz mię pan tak kładzie
Jako szczep napłodnicjszy w hesperyskim sadzie.
Dvodelni trinajsterski silabični verz (7 + 6) sloveni Miklošič z rastočim jambskim štirinajstercem s pogosto zarezo po sedmem zlogu: samo v 6., 11. in 12. verzu ni besedne meje po tem zlogu:
upa'3
Po J. Kohanovskomu poslovenil Fr. Miklošič
Prijatelj, sedi se pod mene, in oddahni si. Ne bo te tukaj gorko peklo sobice, veruj mi. Naj lih stoji nad nama; naj vse dreva senćico Ljudem, živalim potnim, zevajočim kratijo; IMjetno hladni vetri tukaj zmirom vejejo, Slaviči tukaj in škerjanci vedno pojejo, Marljive bčele s cvetja mojega dišečega
Prim. Tone Pretnar, "O Miklošičevem in Vrazovem prevajanju poljsldh verznih besedil", Iz zgodovine skxxnskega prevajanja, LJubljana 1982. str. 33—42; isU, "O sztuce translatorskie) Frana Miklošiča 1 Stanlia Vraza.. Na materiale ich przekładów z literatury polskiej". Rocznik Slawislyczny. 44/1984, str. 55—67.
Izvirnik navajam po: Jan Kochanowski. Dziełapobkie, ur. Julian KiOTŻanowski. wydanie siódme. Warszawa 1972, Str. 170—171.
" Fran Miklošič, Slovensko betih za peti gimnazlalni razred, Dunaj 1853, str. 22.
24
Med zbirajo za mizo ljubega mi soseda.
In s tihim svojim šumom delam dostikrat tako.
Da v mili moji senei potniki zadremljejo;
Res jabolk sladkih ne rodim, vendar mc gospodar
Časti kot verta hesperidskega naj lepši dar.
Prevod zaznamuje tipično slovensko moško rimanje, ki Izhaja iz dopustnega raznaglaševanja izglasnega metrično krepkega položaja v rastočem verzu: oksitonična moška rima je redka {gospodór-dór, verza 11 in 12), redka Je tudi raznonaglasna rima, ki jo dopušča rastoči verz {takó-zadremljęjo, verza 9 in 10), vendar se povezuje z raznaglašenimi klavzulami v stično zaporedje, ki obvladuje polovico verzov (senčioo, kraüjo, uijejo. pojejo, verzi 3 do 6), in se približuje zvočnemu slikanju, kije lastno slovenski ljudski liriki in krajši epiki.
3.3 Karpiiiskega Bajka iz francoščine je v izbimiku oblikovana v osmerskih prestopno rimanih šUrivrstičnicah, ki simetrično oklepajo rimano dvostišje v istem merilu:
BAJKA S FRANCUSKIEC30'*
Młody kslazqz swym mentorem W lesie przechadzki zażywa, I nudzi się, panów wzorem. Bo ten zysk wielkości bywa.
Sfowik zaipicwaf na pręcie. Widzi go, słyszy gfos rzadki, Że byt księciem chciaJ w momencie Zfowić 1 wsadzić do klatki.
Ale gdy bieży z hafasem. Ptaszek uleciał tymczasem.
Czemuż, rzckfksiczc markotny, STowik, co tak śpiewa mile. Kryje się w lasach samotny, A w mym domu wióblów tyle?
Oto: byś miaT, mentor rzecze. Naukę życia przyszłego. Że ^upi sam się przywlecze. Trzeba szukać cnotliwego.
Miklošič preproste verzne in simetrične strofičnokompozicijske podobe izvirnika s prevodom ni ponovil, temveč natančno v prozi prevedel samo sporočilo prilike:
MU^I KNEZ IN SLAVIC'^ Po Karpinjskem
Mlad knez s svojim učenikom se v lesu sprehaja; dolg čas ga trapi, kar se veliki gospodi v časih godi. Slavic na veji zapoje; mladi knez ga vidi, sliši glas neslišan, in ker je Imez, hoče mahom slaviča ulovlU in v kletko djati; ali ko s kričem za njim teče, ptiček odleti. Zakaj, pravi knez nezadovoljen, slavič, ki tako milo poje, se skita po gojzdih, v moji palači pa je toliko vrabljev? Za to, pravi učenik, da bi U nauk imel za bodoče življenje, da se bedaki sami privlačejo, pametnih ljudi pa je treba iskati.
" Izvirnik navajam po: Franciszek Karpiński. Dzieła Franciszka Karpiriskiego. Kraków, 1862, str. 428. Fran Miklošič, Slovensko berilo za peU ginmazialm razred, Dunaj 1853, str. 116—117.
25
Začetek prevoda pa je vendarle izoblikovan tako, da daje bralcu slutiti, da je prevajalec prvotno želel prevesti besedilce v trohejskem osmercu (slovenskem ekvivalentu poljskega silabičnega osmerca), pa je pozneje to namero opustil in nadaljeval v prozi:
Mtody ksi§żc z swym mentorem -> Mlad knez s svojim učenikom
Oceno svojega ravnanja z izvirnikom je prevajalec vpisal v podnaslov prevedenega besedila: po Karpinjskerru ki se razlikuje od pxxlnaslavljanja verznih prevodov (po Kohanovskomu poslovenil iz Krimskih sonetov Mickjeviča poslovenil), s čimer želi povedati, da gre za prepis vsebine in ne za umetniški prevod, kakršnega je izoblikovalo domače književno izročilo.
4. Miklošičeva slovenitev prvega Mickiewiczevega Krimskega soneta je spodbudila celo vrsto novih prevajalskih poskusov: od Valjavčevega iz petdesetih let prejšnjega stoletja, ki izmed vseh slovenitev poljskega soneta najbolj dosledno presaja lastiiosti izvirnega metra v slovenščino, do končno veljavnega in antološkega prevoda izpod peresa Dušana Ludvika in Rozke Štefanove, ki v šestdesetih letih našega stoletja nahaja ekvivalent poljskemu trinajstercu (7 6) v šesterostopičnem jambskem verzu v akatalektični in hiperkatalektični obliki brez stalne zareze. Pomembno je tudi razlikovanje med slovenitvijo verznega besedila in prevzetjem motiva: Miklošičev učenec Matija Valjavec sloveni, kadar prevaja tako misel kot obliko, in povzema po, kadar v tipično slovenski kitici sporoča Usto, kar je ubesedil avtor v tipično poljski'^.
Miklošičevo prevajalsko zgodbo s poljsko poezijo bi rad povzel v prazničnem (in praznično oakrostišenem) sonetu:
Fantastično sonet je poustvaril Romantik, ki obvladal je jezike, A hkrati iz zakladniee velike Nekaj prebliskov mladeži podaril.
Umetnost je v umetnost p rcudaril. Misli preUval v blagozvočnc Kke, In malce preoblikoval oblike. Ker je z besedo spretno gospodaril
Upo presadil v svoje je stoletje. Od doma glas rad slišal bi v tujini. Šepet pa tudi zanj v šepet odet je
In klic zamre v nevidni domovini. Če se pa zlije v polnozvočno pelje, Llzre Slovenec v vsej ga veličini.
16
O Valjavčevem prevodu Mickiewiczeve balade Očetova vrnitev prim.: Tone Pretnar, "Stanislavovska In micklewiczevska kitica v slovenskih prevodih". Soun^tou zbomifc. Ljubljana 1986, str. 147.
26
Stieszczeme
UDK 929 Miklošič F. :884.03-l Tone Pretnar
FUAN MIKLOŠIČ JAKO TŁUMACZ POEZJI POLSKIEJ
Zainteresowanie Frana Miklošiča poezja polskę i wynikające z niego próby translatorskle majęi charakter podwójny: programowo—^romantyczny (przejawiający się w latach trzydziestych minonego stulecia w kręgu stowcriskich romantyków styryjskich) i oświatowo dydaktyczny (obejmujący okres lat pięćdzuiesiąlych, kiedyucz^nypnygotowywafczytankidlasfowctiskichklasgimnazjalnych); podwójne również zamiar i sifa oddziaływania przeWadu artystycznego oraz jego kaztaft jt^kowy i formalny.
Aspiracjom romantycznym kręgu styryjskiego spr^iyjaJy europejskie utwory współczesne, wyrastające z niepokoju twórczego wypowiadającego sią podmiotu lirycznego i mieszczące się w ramach przynajmniej jednego z ówczesnych europejskich nurtów artystycznych: tymi aspiracjami najprawdopodobniej uzasadniony jest Miklośicowski wybór translatorski pierwszego z Sonetów krymskich Adama Mickiewicza; tfumaczcnie zachowuje rozkład rymów w obu częściach kompozycji sonetowej, eksponując przy tym zdeterminowane przez tym a egzotyczne wyznaczniki przestrzenne świata przedstawionego oraz wywołane przez tym c relacje przebiegające pomiędzy podmiotem litycznym a budowanym przezeń światem zjawisk. Od oryginału odbiega wybór sonetowego wzorca wersyflkacyjnego: klasyczny trzynastozj^ośkowiec polski (7 + 6) zastępuje Miklošič dwoma ekwiwalentami: tr^nastoz^oskowecm jambicznym bczśredniówkowym (obcym romantycznemu sonetowi sfoweńskiemu) 1 również bczśredniówkowym jedenastoz^oskoweem jambicznym (typowym rozmiarem sonetowym w romantyzmie słbwcriskim), utrzymując w ten sposób nietypową wówczas pod wzg^idem wersyükacyjnym postać sonetu słoweńskiego.
Celom oswiatowo-dydaktycznym czytanek szkolnych sprzyjały natomiast krótsze utwoiy wierszowane o przejrzystej budowie fabularnej i wyrazistej puencie, np. bajki, fraszki Ipd. Spośród polskich utworów tego typu wybraf Miklošič fraszkę Kochanowskiego Na lipę i Karpiiiskicgo ßa/fcg z francuskiego, przy czym w tłumaczeniu pierwszym aktuaUzował normy i zwyczaje sfowciiskicgo wierszowania ludowego (atonizacja ostatniej pozycji metrycznie mocnej w rozmiarach rosnących, róznoakcentowy lym męski), w drugim zaę wiersz zastąpił prozą. Zabieg ostatni w twórczości translatorskiej Miklošiča nie jest zdaniem tfumacza przekładem artystycznym sensu stricto, lecz tylko przekazem tematu oiyginalu. Ta stratyfikacja translatorska, zainicjowana przez Miklošiča, obecnajcst w praktyce tfumacÄcniowcj jego uczniów i następców, począwszy od Matiji Valjavca.
27