|Z IŽANSKEGA OBMOČJA
Društvo kmetskih fantov in deklet Želimlje
3. del
Društvo kmetskih fantov in deklet je s svojo napredno miselnostjo tako zelo pridobivalo na članstvu. Ni zgolj slučaj da v letu 1941, ob okupaciji zasledimo skorajda vse člane društva, ki so svoja življenja žrlvovali za NOB, ali pa ji ostali zvesti vse do konca.
Kot prvega moramo omeniti duhovnega vo-dja DKFD Želimlje, nadučitelja Andreja Flajsa.
Takoj po končanem študiju 1914 je bil poslan v prvo frontno linijo. Izkazal se je za izredno humanega oicirja. Kmalu po plebiscitu na Koro-škem je prišel za šolskega upravitelja v Želim-Ije. Njegova strokovnost in izrazito human pri-stop do preprostega človeka sta bili izredni.
Svojo pripadnost in prepričanje je f>otrdil ob volitvah, saj ni volil v klerikalno listo (JRZ) in tako padel v nemilost takratnih oblasti. Dobil je* kazenski dekret o premestitvi v Horjul, ki pa se na srečo ni nikoli izpolnil, saj so ga preprečili ljudje s protestom.
V spor je prišel tudi s takratnim župnikom Cirilom Milavcem, ki je takoj ob okupaciji izdal vse kar mu je bilo na poti.
Flajs ni bil nikoli v odboru DKFD. Funkcije mu niso bile pomembne, temveč delo. To je dokazal že pri ustanovitvi prve želimeljske čete 17. 5. 1942. Takrat je na pritisk vaščanov spre-jel mesto četnega komandirja, v ofenzivi pa mesto komandanta bataljona. Svojo nalogo je izpeljal dosledno in častno.
Med imeni, ki so delali za partizane že leta 1-941 so bili tajnik občine Mimi Flajs, župan Martin Golob in sluga Jože Perčič.
Organizirali so, da je vsa prehrana, katera je bila od Navoda namenjena za civilno prebival-'stvo odšla za pregnance v Mokerc. Dvignili sb jo s ponarejenimi živilskimi kartami.
Župniic Milavc seveda ni okleval in je vse tri takoj ovadil majorju Vinutiju, da so partizani in vse tri je doletela smrtna kazen.
Milavc se ni mogel sprijazniti z dejstvom in skriti zavisti ob ugotovitvi, da je vedno več pristašev napredne miselnosti in da njemu in njegovemu natolcevanju ne verjamejo več. Ta-ko si je okoli sebe organiziral nekaj mladih fantov in deklet, z namenom, da vnašajo prepire med DKFD in gasilci.
Takoj po okupaciji tudi Milavčevi ljudje niso mirovali. Pričeli so zbirati orožje in ga skrivali v kapeli. To orožje so kasneje zaplenili naši člani in ga izročili partizanom.
Milavc se je v težkih dneh okupacije obnašal zelo slabo do vaščanov. Ko je šla Karolina Paz-nar leta 1942 prosit za svojega moža na Ig (oba bivša člana DKFD Želimlje) ji je rekel:
»Je kar prav, da tvoj mož dela pokoro!«
Karolina Paznar prav tako zavrača trditev župnika Milavca, kot trdi, da ni vedel za 24 vaščanov, katere so Italijani pobili nad Iško vasjo. On je vsekakor moral vedeti, saj je prav takrat pobiral pakete od svojcev za pobite. Ob strani pa mu je stala pobegla učiteljica Ferleže-va iz Želimelj, saj je uradovala pri Italijanih. Oba z Milavcem sta bila pod zaščito Italijanov, takoj po osvoboditvi pa sta oba pobegnila.
Bivši župnik Milavc živi v Argentini. Leta 1973 je zapisal v knjigi »Revolucija pod Kri-mom«, katera je bila dotiskana kol III. doku-ment DMB, str. 39.
... Študent Japelj je zbiral okoli sebe mlade fante, jim govoril in delil razne tiskovine. Še posebej je znal pridobiti člane DKFD. Pri tem je imel prvo besedo Mazi - Krogarjev iz Male vasi v Iški«.
In še bi lahko naštevali. Intrig in potvarjanj resnice je v tem delu še zelo veliko. Toda kljub temu lahko ugotovimo, da je v preprostem kmečkem zaselku, kakršen je Zelimlje vendarle uspelo delovati tako napredno društvo kot je DKFD in zdržati do konca, vse do izboritve svobode.
(se nadaljuje) IVAN JEVC-ČUFI