Valentin Vodnik. C. IX. Kedar je Kranjska postala spet avstrijska, premeni se nekoliko tudi njeno šolstvo, in Vodnik je bil imenovan 1. 1813/4 za učitelja zgodovine in zemljepisja; pa mora koj namestovati v razredih humanitetnih t. j. v sedanjem 5. in 6. več predmetov, prosto podučevati talijanščino, pobirati šolnino itd. — Obhajali so tedaj zmagoslavje nad Napoleonom, in v ta namen je zložil Vodnik 20) ,,Mirov god," 11. dan serpana 1814, pa ,,Premagova veseljica" 1814, po slovenski, po nemški pa prof. Zupančič (»Lied in der Landesspraclie zum Friedensfeste in Krain am 11. July 1814: a) »Holde Knaben, zarte Madchen« etc. gedruckt auf die Schleifen der ein Ballet tanzenden Kleinen, u. b) »Die Herrscher haben die wilde Lust« etc. der tanzenden Junglinge und Miidchen), ki se glasita izvirno : M i r o v g o d.Premagova veseljica. Pubiči, punčike Cesarja sta vgnala Pul'te marjetice,Hud vojskini krik, Zlatice, zvončike, Francozu pa dala Dans mirov je god!Pravičen mejnik. Spletajte venčike Mladenče vuhajo Šmarnice, kokale,Kdar stavio mejo; Kresnice, pojdemo Nas plesat ravnajo, Mirivcu naprot!Nam godce dajo.f Trosili, venčali 'Spomin bo; kdaj zmdte, Gaz PremagavčovoKdaj spor je miniil, Mil'mu porečemo Kdaj mir nam dobr6te Zdrav došel Fronc bod!Na zemlo izsul. Tvoje smo cvetice, Plesajmo, pozablen Se ti poklonemo,Pober se prepir, Pdnižno prosimo: Vukajmo, povablen 'Smil se sirot!Z' nam rajat si mir! Pod vsaktero podpisan je Vodnik. (cf. Pesme str. 48—51; Pesni str. 32. 33.) — nProti koncu šolskega leta 1814 zasvetila se je Vodniku nada na nekoliko višo stopinjo dospeti in okolnosti svoje prav po volji si izboljšati. Stolica občue zgodovine na liceji je bila izpraznjena in za njo je prošnjo vložil 29. julija. Sklicuje se v njej poleg drugega na to, da je za Francozov kotravnatelj in uCitelj nesebično skerbel za šolstvo in si prizadeval kolikor mogoče obdržati je pri avstrijanskem šolskem načrtu. Na zadnje pravi, da bi dobivši zaželeno mesto brez škode za zgodovinski uk mogel se lotiti trgovcem, obrtnikom in posebno mladim duhovnikom zelo koristnega podučevanja v slovenskem jeziku, in mogel bi drugič potem tudi svoj že davno pričakovani nemško - slovenski slovar na svetlo dati, in tako s tema dvema rečema, ki ste najbolj njegovemu srcu prirastli, koristiti domovini. Licejsko ravnateljstvo je Vodnika na prvem mestu priporočilo glede na njegove zasluge, na njegovo zgodovinsko znanje, katero je dcloma že v svoji kranjski zgodovini pokazal, in posebno glede na ponudbo oskrbovati tudi slovenskega jezika stolico, katero bo treba osnovati, nker le tako bodo začeli izobraženi stanovi se za ta jezik zanimivati in ga kot pripomoček v izobraževanje naroda rabiti." Meseca septembra je bil konkurs za vnovič ustanovljeno stolico italijanskega jezika z letno plačo 300 gold., in edini Vodnik se ga je udeležil. Vsled tu pokazanega znanja ga je licejsko ravnateljstvo živo priporočilo za to mesto. Tako je upal Vodnfk, da če mu spodleti pri zgodovinski stolici, mu bode vsaj italijanska izdatno izboljšala položaj. Ali nenadoma se mu vse lepe nade poderejo. Organizujoča pridvorna komisija je vse, kar je bilo dozdaj po odhodu Francozov v Iliriji ustanovljenega, za začasne določbe smatrala in pripravljala spremembe. 18. marca 1815 pride ravnateljstvu usodni ukaz: cesar je zapovedal, da se naj profesorja Vodnik in Pesenegger ali po veljavnih postavah v pokoj deneta, ako nista več zmožna za službo, ali naj ju za kako službo izven Ilirije, kjer ne bi imela nič opraviti z odgojevanjem mladine, nasvetujejo; zato da naj se primerna izjava zahteva od njiju. 0 vzroku te nepričakovane spremembe nobena listina nima besedice." (cf. Vodnik, učitelj ljubljanske gimnazije, po listinah in pismih shranjenih v njenem arhivu, v Jahresb. d. Obergjmn. Laib. 1875. prof. M. Pleteršnik.) Milo je potem brati, kako so ubogega Vodnika sedaj v službe postavljali pa spet odstavljali, hvalili pa spet žalili, rabili pa ne plačevali itd. — Tako je na pr. za talijansko stolico 1. 1815 drugič, in 1. 1816 tretjič naredil konkurs, pa je — dasi za-njo priporočan — ni mogel dobiti stanovitno. — Sredi leta 1815 je prosil, naj mu dajo vsaj toliko pokojnine, da bo mogel živeti in svoj nemško-slovenski slovar izdati. — Od 1. 1806 je slovenil Vodnik cesarske nemške ukaze in deželnega vladarstva razglase in razpise (Patente, Currenden, Circulare itd.) prestavljal vndeželni jezik" ter je dobival za to kar kranjski tolmač (als krainerischer Translator) 100 gld. na leto. To sitno in časih prav težavno delo so mu milostno pustili tudi poslednje leta. L. 1817 je poslovenil 32 takih ukazov in razglasov in poprosil, naj tnu deželno vladarstvo za to delo, Bs kterim sem si, kakor sam najbolj čutim, velikrat hudo ubijal glavo", nakloni dobrotno nagrado, in — dali so mu 60 gld. V tej prošnji je podpisan Vodnik MProvisorischer Prof. der It. Sprache am Ljceum", ker to so mu bili dovolili, da je podučevati smel laščino, vendar le začasno kot namestnik. (cf. Jezičnik IX. str. 5, 6.) V tej potrebi je delal, kjer je mogel, da si je kaj prislužil in polajševal svoj revni stan. Tedaj je poslovenil 21) Babištvo ali Porodničarski Vuk za Babice. Pisal dr. Janez Matošek ces. kr. vučenik porodničarstva na visoki šoli, ino zdravnik v porodnišu. V Ljublani 1818. 8'- str. 247. Natiskal za vtrošik pisavčov, Jožep Skarbina bukvotis, ima na prodaj pisavic. Predgovor se bere takole: nPogrešali smo, jez in moje vučenke, dobriga berila od porodniških navukov. Postavlen vučenik navuka porodniškiga sim si vse prizadeval vstreči volji naših velcih oblasti, de našim babicam naj dam v roke porodničarsko berilo. Jez slovenščino znam od mladiga, pa le Česko, tukajšnih slovencov zreke pa spervič zadosti znal ne sim; tedaj silna potreba babicam koristnih bukev me je primorala pa Nemško spisati tole berilo, in tolmača jiskati. Dali so mi se pregovoriti gospod vučenik Balant Vodnik znani slovenčan, de so mojo Nemško ino česko besedo tolmačiti se lotili. Zgol samoč po njib. se je zgodilo, de v devetnajstimu veku pride na dan Porodničba v pokmetški Krajnšini, za ktero oni so vsi živi .ino vneti. Krajnšina bogata je; bogata ino čista na kmetih; pa kmalo bode še v inestu, sej po predmestih je vže od nekda. Imena porodničarskih stvari so vzeta iz vust naših babic, mater ino vučenih zdravnikov; ne sva si jih iz persta sesala, to de znana so samim tem, ki v teh rečeh imajo kaj opraviti. Besedo sva stavila tako, kakor se je zdelo, de naše babice nama bodo narlaglej pravo naisel vjemale; bravka naj veda, de ne besedica, ne besedna verstica ne brez nič je raven tako in takole stavljena; pazno naj bere, vuma naj jiše, naj ne vstavi se, dokler mu ne pride do dna. Nekterih navukov sim po verhu zadeval, kteri so mervico višji nad babičnim vumam, pa vedajo naj, de sim hotel našo zreko bogatejšati, in pa, po deželskim zdravnikam kakšin vuk memogredoč jim migniti. Imena, kar se jih po našrau Kraljestvu povsod enako ne zrekova, ki ne so vsim znana; tudi imena vnovič keršena, so posebej spisana, ino po Nemško tolmačena. De med novmi roji bi nič ne bilo spačka, ne hčem terditi, pa kerstiti je bilo treba rojenčika, mu dati ime, tsevede narbol njemu spristniga. Prašaš: sta le svoj doteklej dosegla? — I taka je le! svojo moč sva skusila; kdor pa gorši zna naj mahne jo le; snutik sva navlekla, naj le derzno kdor hoče zaloči kaj bolšiga; sej ne sva vsega do konca dognala." Pod tim predgovorom, pisanim »Na visoki šoli v Ljublani maliga travna 1818" natisnjen je sicer nPisavica; beseda slovenska pa je — Vodnikova. V njej se vidi, kako je v smislu Ravnikarjevem (Zgodbe sv. pisma 1815.) trebil in bogatil ,,pokmetško Krajnšino" tudi Vodnik o kterem M. Čop (Šafafik. Gesch. d. siidslaw. Lit. I, 32) piše: »Seit den letzten neunziger Jahren des vorigen Jahrhunderts wurde er als der vorziiglichste krainische Schriftsteller betrachtet, als der Mann, von dem fur die krainische Sprache und Literatur am meisten, oder vielmehr alles zu erwarten ware. Vollends nach K o p i t a r s Entfernung nach Wien stand V o d n i k allein da, und war der einzige Gelehrte, zu dem man in dieser Hinsicht Zutrauen hatte.« — Prav Vodnik je bil menda, kteri je v »Laibacher Wochenblatt 1817, 4" siccr brez imena o tem, kako naj se čisti in lika slovenščina, dal bil MEin Wort an Freunde der Sprachkunde" (Eingesandt von einem krainerischen Philologen), kjer pravi na pr.: »Jedermann wiinscht, dass man seine Sprache ja nur in der Mundart seines Landesbezirkes in Biicliern schreiben mochte. Die Erfiillung dieses Wunsches ist unmoglich, da es Legionen verschiedener Mundarten in einer jeden lebenden Sprache gibt; daher lasst uns einen billigen Vergleich treffen, und annehmbare Capitulations - Punkte vorschlagen. — Den einen und ersten Punct geben die Griechen und Lateiner an: sie wollen nicht Barbarismen begehen • folglich vermeide man sie in jeder Sprache.. — Ein zweyter Punkt..: ein jeder Scribent besitze sein Kecht in seiner ortlichen Mundart zu schreiben. Auf diesem Wege werden wir Originale erhalten, die Sprache bereichern, sie ausbilden, und bey uncultivirten Dialecten die kiinftige Zeit der Sichtung hoffnungsvoll erwarten. — Mein dritter Punct..: dass der Ausdruck derjenigen Mundart uberhaupt gelten soll, welche den achtesten und treffendsten besitzt. Dieser Punkt beschrankt zwar jedoch nur die Ziigellosigkeit, komint aber allen im Einzelnen zu Gunsten .. Ich erklare ihn durch Beyspiele.... Schreiber dessen h a t sich seitjeher zum Gesetze gemacht, und es niemahls gebrochen — er wolle handeln, nicht schreyen; schreiben, nicht Geschrey machen; forschen, sich selbst verbessern, nicht liirmen« etc.. Kdo ne vidi v teh besedah Vodnika samega? — Prav res je: »Dolgo so pisarili slovenščino po nemški t. j. v tujem, nemškem duhu. V sedanjem veku še le je to napako poravnal — Ravnikar, slovenščino djal na pravo kopito — Kopitar, vsem svojim naslednikom o slovenski pisavi dal gotove vodila — Vodnik. In sram ga bodi zdaj vsacega, kteii slovenski piše tako, da mora človek misliti po nemški, ako ga hoče razumeti po slovenski!" (Jezičnik V, 48.)