Poštnina v kraljevini SHS v gotovini plaCana. jbbbbb: :b b : B B1 B ■1 Bi ‘B.BBBBj * a:asa i fS : B m m B a ja Znanstvena reviia BBBBB: B B J B ■1 B ' ■j * ■j B B: B9HBB: ■ 5 B: ■ j b j »f ■I ■ I • 5 f : I ! i 1 ! i i ■ i i : m r «g: . i i n |y vi : ! j * t l S : : s : 1 : : i BA-; -• . ..'j» Letnik XVI. Zvezek 2. LJUBLJANA, 1922 Tiska Jugoslovanska tiskarna »k« I i i i : S : s, - -j-i : a: a : b.I ■ ■ 5 W' i a iata j i B i a : a : 't- Ml j ' f,,,;* : »Čas« 1!>22 XVI. letnik Zvezek 2. ? Vsebina: L Razprave: 1 Proti ša daš nje m oblika parlamentarizma. Prof. Pavao Butorac Kotor u Dalmaciji . . , . . . l£; Potrebä. poznavanja skupne psihologije . . . . . . . . 73 Javno mnijenje’ o parlamentarizmu . . . . . . ... 74 , Neka načela skupne psihologije .... . . . . , . 76 Primjena na parlament . ... , 79 Manji broj mandata, 1 . . . . : \ . ... . . A 82 Privreldna kuča . . . . . . . , . . . . . ... 83 Zaključak . . . . ..... , 'I . . . . ... 85 Prazgodovinski človek. Pr. Lambert Ehrlich — : Ljubljana , . . . , . . 86 1. Prazgodovinska geologija in paleontologija . . .... . 87 2. Prazgodovinska arheologija . . . ......... 93 tehnika . . . . . . ... . . ... . . . 93 Razvoj ročne tehnike . . . . 95 3. Prazgodovinska umetnost . . . . ... . . .' .. . . 97 Razvoj stenske umetnosti ’ . . . . . 100 4. Prazgodovinsko človeško pleme ... . . . . , . . 101 Socialni položaj pračloveka . .... . , . , . . 104 Mislt o vele p o dj,e t ju. Inž. Dušan Šerbec . ^ . . . 106 AT - ro d o v o z dr a, v j e v Slove n i j i 1. 1920. Pr. A. B. ’ , f l O; II. Iz našega kulturnega življenja: Dr.iAnton Mahnič in filpzolijä sv. Tom li a A k v j n š k e g a. Dr. Aleš Ušeničnik , .; . , . . / . 121 K problemu o rasi in veri v srbski prošlosti. Dr. Jps. Srebrnič , .............. 130 Vera in nacionalno življenje ; . . . . . . / . . . .. 130 Problem v luči VI. toro vica . . ... . . . ... i < 131 Pravoslavje in katoličanstvo . . . . . ... . - .133 i »Srbska vera-.............................................. .137 • • ’ ■ , ’ • • k - ” V ä i- n^f»Srbšk4 vera« več vredna, knt fkktoliŽanstvo? . . . 138 Sklep . . . . . . . . : 140 Spisal F, J. Kern. {Fran Miklavčič.) / , . . . . ■ , ; . 149 Nabožno s lov at.v o O,. H, D. Lacordaire, Sv, Dominik- Pi*brrljt/1 to, W/4A2SXltVa /P. n*«««!.''v¥V/-.' 17 Prevod s francoščine. (P, Äug. Toittinep, O. F. M.) .... III. Kulturne drobtine . . . . ,! . 151 a v, Ureditev lista' {»Čas«, XVI. letnik, Zvezek 1) Je bila zaključena dne ^ u°Viernbra l921. ,f ^ Proti sadašnjem obliku parlamentarizma. Prof. Pavao Butorac — Kotor u Dalmaciji. Potreba poznavanja skupne psihologije. 1. Mnoge pojave i ustanove, s kojima je nerazdruživo vezan naš sadašnji društveni sustav, izmakle su sve do zadnjih vremena opažanjima dubokih mislilaca. Tima se pozabaviše novinari, govornici javnih skupština, politici od zanata, donekle i povjesnici, ali im ne zadoše dublje u sadržinu, da im se jezgra na vidjelo iznese. To opčenito vrijedi o velikim povjesnim dogodajima, po-napose ob onima, što stvoriše laganim vremenskim razvojem sadašnji društveni red. Sa političkoga stajališta, pa recimo i sa gledališta povjesnoga pragmatizma, ti su pojavi, preokreti i ustanove dovoljno pretražene. Katkad je to ispitivanje tako daleko išlo, da se naučnjaci, nerijetko i osječajem zavedeni, pocijepaše u svojim mnijenjima pogdljeikad i o vrlo poznatim povjesnim preokretima i ličnostima, kao o franceskom prevratu i Napoleonu. Ta je razrožnost bila tolika, da nam ti najpoznatiji dogo-daji ostaše u neku ruku zagonetkom. Ta če koprena tek onda pasti, kad ih p s i h o 1 o g i j a nožem dvorescem raščini i rastavi u one elemente, što se zovu zakoni života i životnoga razvoja, 2. Moderni povjesnici i sociolozi več glasno ističu nuždu, da se več jednom prekine sa stereotipnim prikazivanjem povjesnih činjenica i društvenih uredaja. To nam je otkrivalo samo ruho, kojim je tradicionalan razvoj političkih prilika u svijetu prekrio dušu čovjekovu, dušu pojedina velikana ili po-kretača ili buntovnika, dušu narodnu i rasnu. Čemu su se te činjenice baš tako izvele, a ne drukčije, čemu su različite društvene prilike dale baš one i onakve pobude skupinama i gomilama, na to se nije svračala pažnja ni davao odgovor. Zato je več polovinom prošloga vijeka daroviti, i ako jedno-strano orijentirani, Englez B u c k 1 e u svom nedovršenom djelu Čas, 1922. 6 »Povijest civilizacije u Engleskoj« svratio poglede naučnjaka na veliku istinu, da se treba obratiti mnogim pomočnim zna-nostima za tačniju i stvarniju obradbu povjesne nauke. On je prije svega davao posebnu važnost statistici i prirodnim znano-stima, koje su osobito kroz zadnja dva vijeka nedvojbeno imale velika udjela u preokretu društvene uljudbe, te su, uskorivši saobračaj i usavršivši mu sredstva, pridonijele mnogo, da su se veliki društveni i politički preobrati razvijali u tako velikim dimenzijama i na tako ogromnim prostorima, na koje su prije toga veliki pokretači malo i mislili. Nije ovdje mjesta, da se podrobnije uzmu u pretres pojedini preveč sintetski izvodi Buckleovi, osobito iz područja statistike. Samo je red spo-menuti, da se, kolikogod prirodne znanosti utjecale na razvoj društvene uljudbe, ne smije zači u ispitivanje društvenih pojava baš onim istim kriterijem, kojim se ispituju zakoni čisto fizičkoga reda. Pokus i brojenje ne mogu da bezuvjetno služe za dokaz, kad se radi o velikim činima duha, nepodložna kemijskoj ras-tvorbi. Samo induktivna metoda prirodnih istraživača može da dcbro, i ako ne potpuno, posluži ispitivačima čovječjega duha i njegova razvoja, da sabiruči ujedno katkad čudne njegove pojave približnom toenošču zahvate one velike, još sasma neiztra-žene zakone, kojima se, analogno fizičkom razvoju, nipošto pojednako, kreče čovječanstvo kroz vjekove svog povjesnog djelovanja k istini, dobru i skladu. 3. Psihologija, osobito skupna i 1 i kolektivna, bolje od statistike i prirodnih nauka i folklore i prava i političke ekonomije, kadra je, da nam laganim i svestranim izučavanjem motiva, pobuda, težnja, preokreta, otajnih preobrata i nenadnih elementarnih provala duha kod pojedinih nosilaca povjesnih epoha, te pojedinih naroda i cijelog čovječanstva objavi te zakone. Tako če vremenom ta mlada i još neizgradena nauka namaknuti dragocjenu gradu svojih načela, da u njihovu svijetlu razvidimo koješta, što nam je dosad ostalo zamračeno u proma-tranju povjesnoga razvoja i modernih društvenih ustanova, koje iz njega nikoše. Javno mnijenje o parlamentarizmu. 4. Parlamenat nedvojbeno spada u red modernih ustanova društvenoga života, što nikoše iz postepena razvoja demokratske misli. Moderno se društvo ne da zamisliti bez njega. Nu red je priznati, da se pri tom isticanju parlamenta kao predstavnika i čuvara ustavne slobode sudi pretjerano, te se uza sve nedostatke, što ih ustroj te ustanove nosi sobom, katkad dižu hvalospijevi stereotipnoj formi parlamenta, koju uz neke preinake presadiše sa tla franceskoga prevrata na poli-tički život Evrope. v Ali regbi da u današnje socijalno doba počinje javnost — mislim na široku evropsku javnost — da otvara oči i da dublje prozire u sadržinu te varke. Ta se Evropi osamnaestoga vijeka ukazala u svoj čarno j ljepoti demokratske vile, da joj u dvadesetomu postane meretrix magna. 5. Ne treba ovdje zalaziti u skrajnost, po uzoru štampe. Ova stvara javno mnijenje, evropska evropsko, svjetska svjetsko, po nekoj čudnoj sugestivnoj sili, što redovito pod dojmom na-stranih ili novih vijesti izvodi na čitalačku javnost pretjeran učinak. I bez obzira na one redovite napadaje, kojima danas s dana na dan vrvi štampa svih struja i stranaka, a dijelom su osnovani, dijelom pretjerani pod utjecajem stranačke mržnje, te kivne neprijateljice umne logike, javno mnijenje počinje da uvida nuždu revizije p o 1 i t’ i č k o g parlamenta, jer ne odgovara više svojoj velikoj zadači. Stranački biješ, kojim se pojedini vode parlamentskih grupa gone, lična ambicija, koja demagoškim frazerstvom u času izbora dostizava nezaslužen mandat, nesposobnost večine zastopnika, neupučenih u duh modemoga zakonodavstva, nedostatak energije i solidarnosti kod sposobnije manjine nijesu najteži nedostaci. Pomanjkanje zdrava kriterija u rasudivanju vanjske i nutarnje politike, izdi-zanje stranačkih interesa iznad bitnih probitaka države i naroda, trdoglavost u obrani svoga mišljenja, makar kako bilo nastrano i neispravno, katkad i nevještina u barantanju svojini položajem još ne sačinjavaiju vršak parlamentske nesposobnosti Politička borba, i to ona sitna, što nikad ne širi, a uvijek sužuje obzorje, tako je ispila sile mnogih i to obično največih parlamentskih klubova i stranaka, da se ili omalovažuju ili naprosto ne shvačaju velika socijalna pitanja sadašnjice. To je od svih iztaknutih zala veče zlo, Ili če doskora morati da zade ovo pigmejsko nadmetanje u politici izigravanja, od kojega osim Belgije, Holandije, Švicarske, država Skandinavije, Danske i Njemačke danas posvuda boluje parlamentski život, ili če Evropom prohujiti strahovit vihar socijalnoga prevrata, ako njezini profesionalni politici budu samo tapkali za cirkuškim igrama, a kruh od nemare. t 6. Nu ima još nešto, na šfco javnost pogotovo ne misli, a i teško da če naskoro svrnuti oko na to, jer baš oni novinari, kojima nikakva sitnica iz vidljiva svakdanjeg života ne izmakne, nijesu sposobni, a nemaju ni vremena, da zadu dublje u psihološko izučavanje čovlječjega djelovanja. To su načela i rezultati modernih psihologa, kako ih L e Bonu Franceskoj i S i g h e 1 e u Italiji izniješe. U svijetlu vrlo zanimljivih izvoda skupne psihologije najjasnije se dadu uočiti nedostaci skupnoga parlament-skoga viječanja, i ako treba priznati, da im je teško, dajbudi zasada, označiti radikalan lijek. Da lakše u svijetlu ovih načela uočimo nastranost parla-mentskoga djelovanja, treba dakako najprije označiti ta načela, pa ih primijeniti na parlamentski rad. 7. Nu pri tomu treba izbječi dvije skrajnosti, jer, kako je u svim pitanjima istina uvijek po srijedi, tako je i ovdje. Te dvije skrajnosti jesu: dati apsolutnu važnost zahtjevima individualizma na račun skupnosti i dati apsolutnu važnost skupno j dijelatnosti na račun individualne osamljenosti. Ko čita primjerice S i g h e 1 e - ove cštrice proti parlamentarizmu, debije dojam, da je sve, apsolutno s v e , što ljudi urade kolektivno, zlo, da je to uvijek i baš uvijek gore, negoli ono, na što bi se nakanio pojedini član ejeline. Kolikogod se pravom dalo važnosti činjenici, potvrdenoj iskustvom, da genijalan po-jedinac postaje osrednja inteligenca u zajednici drugih ljudi, treba priznati, da to — recimo slobodno — pravilo trpi izuzetke. te da je rezultat skupna viječanja i zaključivanja kadikad uistinu najpodesniji izlaz iz zamršena položaja, Pogotovo se ne smije za aksijom uzeti stara poslovica »više očiju više vidi«, jer osobito u važnijim životnim pitanjima, što zasijecaju u bit društvenoga razvoja, pače u bit naše naravi, više očiju manje vidi, a jedno oko dublje prozire. Neka načela skupne psihologije. 8. Zajednica vrši velik sugestivan utjecaj na pojedine svoje članove. Pojedinac je redovito odveč malen, da se uspješno može da bori s javnim mišljenjem ili sa opčim raspoloženjem kluba ili grupe, kojotj pripada, a pogotovo da ga izmijeni. Za-jednica redovito učvrščuje mnijenja, koja kolebaju. Tako se dogodi vrlo često, da uman čovjek neodvisne čudi i sl obodna značaja zaključi u skupu nešto, na što sam nije nikad ni mislio ili o čemu je samo sa nekom neizvjesnošču snatrio. Kad se. u osami, svoje sobice pita,,zašto je to tako presudio, ne zna katkad da dade boljeg odgovora od ovoga: zato, jer sam o stvari s drugima viječao. 9. Ovo opče raspoloženije u javnosti ili u jednoj zajednici — što je gotovo paradoks prama istaknutoj činjenici — stvara cpet pojedinac, vod kluba ili grupe, a drugi automatski klimnu glavom. Čovjek jače volje, istrajan, katkad despot, dobar govornik ili frazer neuklonjivo utječe na skup ili mnoštvo i vrlo velikom sugestivnem snagom nameče mu svoj hir kao n u ž d u časa ili kao uzvišeno načelo, o komu visi spas ejeline. Napoleon je klasičen primjer. Tako i Lenjin u Rusiji i Horthy u Madarskoj. 10. Pridolazi i to, da skup pojačava pojedincu osječaj, pače ga i izmijeni, pa tako neminovno utječe i na promjenu najradi-kalnijih nazora. Tako se tumači okolnost, da neki u času sveopčega povoljna ili nepovoljna raspoloženja prama jednoj vladi ili ličnosti na-prosto promijene mišljenje i zadu u drugu skrajnost. Tako je velik dio evropske i američke javnosti, iza kako je postepeno iačao zanos za američkim predsjednikom Wilsonom i dosegao vršak parabole, zašaio ne na drugu joj stranu, jer više o paraboli nije moglo biti ni govora, nego prosto vertikalno, bez ilcakva slaženja, pao u razočaranje i apaitiju, nakan zaključenih odre-daba mirovne konference. Pri tomu ljudi nijesu mislili, koliko je zbilja krivnije na Wilsonu, jer narav ne može da izdrži jaka čuvstva postojano na isto j višini. Kako bi se drukčije tumačio pojav, da mnogi u samoj inteligenci, pogotovo u pučkoj masi, prianjaju sljepački za jednu ili drugu političku ili socijalnu stranku, pa joj najedhom razočarani okreču leda? Zar nije tari postepeni porast čuvstva i nagli mu pad pod utiskom javnog mišljenja, drugim riječima pod utiskom jednog sveopčeg čuvstva, s kojim razumna logika ima manje dodira od one afektivne, bio uzrok, da su neki iz redova naše inteligence slomom Austrije na prvi mah Čudnom meta- morfozom iskukuljeli se iz Austrijanaca u dobre Jugoslavene? Tako je trebalo voditi borbu s jednim odličnikom, od naše šire javnosti priznatim patriotom, čak i zadnjih dana pred slomom, da li bi bilo podesno za stvar slavenstva uopče, južnoga napose, da nestane sa zemljopisne karte Austrije, a Njemačka politički i vojnički oslabi. Austrija je pala. Čovjek, na prvi mah osupnut, preobrazi se brzo i radikalno, tako radikalno, da nije. nijedan govornik na dan proslave ujedinjenja tako oštro napao propali sustav kao on, uz pljesak javnosti i skrivene prigovore onih, koje je, jer ga znahu izbliza, više vodio razum nego čuvstvo. 11. Psiholozi načelno ističu, da se sile združenih ljudi ne zbrajaju, nego ukidaju. To je Lamartine klasički izrazio: treba se odvojiti od gomile za mišljenje, treba se s njome po-miješati za djelovanje. To je do toga, što cpča ljudska bitnost nadvlada individualnu ličnost, ili ono, što je opče ljudsko, prevlada pojedinčeva svojstva i težnje. Koliko se puta desi, da vrlo sposobni ljudi, kad u skupu pretresaju neko važno pitanje kao članovi kakova povjeren-stva, iznesu načrt ili osnovu, koje bi se zastidio osrednji um? Ti ljudi, koji se katkad pred javnost, bez individualne krivnje, prikažu kao komedjaši, iznijeli bi, sami o sebi, mnogo bolje i stvarnije zamisli, nego li ih iznesoše u skupu. Tako pojedinci, opet sami o sebi, mogu da budu ljudi izvršnih sposobnosti, senatores boni viri. A kad se udruže, ustroje skupštinu ne izvršnih sposobnosti, nego skupštinu bez zdrava razuma, senatus mala bestia. Što zar nijesu pojedini članovi viiječa četvorice i petorice bili umni i sposobni ljudi? Ta nije niko drugi tu bio, a ono Wilson i Lloyd George! Pa? Kakvi su bili rezultati? Stari su anahoreti zalazili u osamu azijskih i afričkih pustinja u duboku uvjerenju, da če tu lakše zači u otajne dubljine svoje nutrine i večom bistrinom duha proučiti velika pitanja života, nego pod najrazličitijim utjecajima bliže okoline. A sre-dovječni su mistici pravom isticali misao: kolikogod sam puta medu ljude zašao, manji sam se čovjek vratio. Trebalo je samo, da ti umni poznavači čovjekove nutrine izadu izvan okruga čudoredna usavršavanja, pa da to veliko načelo protegnu i na druge grane čovječje djelatnosti. 12. Ne smije se zato braniti despotstvo jednoga, a kuditi skupno vršenje vlasti. C a r 1 y 1 e je sanjao, da bi trebalo uči- niti genije despotama. Ali u praksi toga nije bilo, osim vrlo rijetkih izuzetaka, Zato je redovito korak naprijed, kad se vlast uzme iz ruke jednoga nasilnika, a povjeri skupu čestitih i sposobnih ljudi. Sa d i n a m s k o g a gledališta treba priznati večini pravo, a manjini krivo. To znači, da večina ljudi mogu bolje da sude o prastarim predajama i ustanovama, o ukor-jenjenim navikama i n a z o r i m a , jesu li dobri iU loši, štetni ili korisni. Sve naime, što mi zavemo modemom uljudbom, nije zapravo tako moderno, kako se pogdjekad pretjeruje. To je sve plod naprezanja genija, rezultat vjekovnih napora, I ukoliko je plod vjekovna iskustva, utoliko je i čvrsto. Djelu velikih ljudi daje vrhovnu sankciju večina svojim polaganim i sporim pravo-rijekom. Ali sa statičkoga gledališta nema večina uvijek pravo, a manjina krivo. To znači, da u n e k o m o d r e d e n o m č a s u može večina da nepravo presudi i odluči, jer je po srijedi kobni zakcn skupne psihologije, da brojno udruženje smanjuje umnu vrijednost zaključka, koji ima da se stvori. Zato ono, što danas čovječanstvo misli upogled svoga kul-turnoga razvoja, relativno govoreči, ispravnije je od zasebna mnijenja pojedinca, ukoliko ono te svoje nazore gradi na podloži prošlosti i iskustva. Ali ono, što se danas ima da u skupu zaključi, još ne znači, da če biti bolje od onoga, što bi pojedinac mogao da iznese. Primjena na parlament. 13. Parlament mnogo utječe, da oslabi umna snaga poje-dinih zastupnika. Koliko se puta desi, da mnogi zastupnik sani zase misli drukčije od svojih klupskih drugova ili naprosto ne misli ništa, pa u dvorani glasuije saglasno sa drugovima samo zato, jer su oni tako htjeli, da se ne povrijedi stranačka stega ili odnosi u vladinoj večini! Demokrati su to glasno isticali, kad se radilo o nazivu naše države. Pojedinci su kolebali, ali kad je došao čas, dali su pro-vjednu izjavu protiv svoga mnijenja i glasovali. Zar se medu zastupnicima vladine večine baš nijedan ne bi bio našao, da glasuje za moderan načrt privredne kuče? Nedvojbeno, jer ne čemo reči, da se tu nije mogao nači savremen čovjek, da shvati svu važnost socijalnog problema i potrebu radikalna lijeka, To napokon pokazuje i činjenica, da u ustavu, primljenu od večine, ima i stavka, svakako napredna, o privrednom savjetu. Jedini ozbiljan razlog, zašto se nije prihvatio načrt privredne kuče, na koncu konca taij je, št o taj načrt nije izašao iz redova večine, a još više, što je klupska večina tako htjela, a pojedinci su joj se podvrgli, 14. U pojedinim strankama i parlamentskim grupama vrlo često izbiju nesuglasice u krupnim pitanjima. Do čega je to? Do toga, što se redovito zajednica drži fta okupu sugestivnom šilom svoga vode. Ljudi se kadikad dosjete, da ih despot ima u šaci, pa se bune i razdvajaju. Ne če da budu sljepačko orude u njegovoj ruci, kako su obično i bili, a da se za dugo vrijeme nijesu toga ni sjetili, očarani magijskem šilom jedne njegove fraze ili časomična probitka. Neka se ne reče, da su katkad parlamenti jednom skup-nom presudom dali dobrih rezultata na području politike ili ekonomije ili sociologije, To nije nikako u prilog isticanju prednosti večine, I ako ije naime istina, da su se parlamenti katkad izdigli do znatne višine, da iznad svoje poprečne razine, to je opet do toga bilo, što ih je u važnu momentu znao da sugestio-niše jedan čovjek, ovaj put nasreču genijalan čovjek, recimo Mirabeau, Cavour, Wilson. Doista su sretna vremena, kad životom velikih skupina ili naroda ovlada genijalan čovjek, kad n. pr, ispred Slovenije stoji jedan Krek, ispred Češko slovačke jedan M a s a r y k , ispred Belgije jedan M e r c i e r . ispred Amerike i svijeta jedan Wilson. Ali ne valja smetnuti s uma, da su to rijetke epohe, da se te u životu pojedinih naroda, a i cijelog čovječanstva, ponavljaju tek kasno, i da, čim umivne svijetlo genija, rasprostru zemljom tminu mediokriteti. A što bude otnda, kad iz dalekih krajeva dode genijalan čoivijek neodvisne misli i neodvisne volje, pa mu se svijetla misao i snažna volja ofuri na dimu smradne okoline, što ga okružila, * kao Wilsonu u Parizu? 15. Parlamenat, kao i svaka druga velika skupina, nije samo pod dojmom sugestije u umnom pogledu, nego i u čudo-rednom. Zajednica, osim ako nije sastavljena od n a j b o 1 j i h , a to je velika rijetkost, nesamo slabi umnu snagu pojedinih članova, kad su u njezinoj sredini, nego i snagu volje i značaja i moralna osječanja. Da se desi paradoksan slučaj, da jedna vlada ne če da od-govara upitima poslanika ili da izjasni svoj postupak pred skup-štinom, a večina ju ipak trpi ili još i zaštičuje, ne čemo li kazati, da su vrlo mnogi od tih zastupnika došli u parlamenat moralniji i značajniji, nego li če izači? Kad mlad zastupnik postigne mandat sugestivnom šilom fraze ili pod dojmom hipnoze, u koju je bacio svoje izbornike jednim zamamnim obečanjem, čuti se prinukan, da im odvrati ljubav i'da ih ne izgubi, jer če mu izmači tlo ispod nogu. Zato preporuča stvari nemoguče, -neiz-vedive, smiješne. Zato je spreman da radi zlo, nepošteno, sramotno, da oblati svoje ime pred poštenom javnošču laskajuči nepoštenu ministru ili klipšuči za nečasnim drugom. A komu su poznate one otajne usluge, kojima je jedan ili drugi član večine prekrio mrenom oči oporbenjaku zastopniku, da vidi vladine mane, kad se viče, da ih ne vidi, kad se glasuje? Vrlo je lako oboljeti sugestijom, teško ozdraviti. Da zastupnik proigra svoju savjest, te se zakonodavnom odboru na-vlaš skalupi zakonski načrt ukorist bogatijih vrsta, može se nadati masnoj nagradi. Da i protiv uvjerenja glasa povjerenje ministru, moči če da izvuče probitaka za svoje srodnike i znance i, što je najvažnije, za svoje izbornike. Prostodušni se poslanici malo pomailo ustežu pred ironij-skim poklikom protivnika i povlače pred cinizmom apatična nepoštenjaka. Njegov če čudoredni osječaj uskolebati, kad postavi sebi pitanje: a da nemaju oni pravo? Još više, kad na taj upit odgovori: tako svi rade! Moral je time pokopan. On če dalje zači, da svim sredstvima podupre nepotizam, favoritizam, izigravanje tude naklonosti, prijevaru, gramzljivost za čašču i novcem, politički i socijalan zločin. Ono malo ljudi, koji u tak-vim prilikama sačuvaše neomrljan značaj, neče se u svakom konkretnom slučaju tomu usprotiviti, jer nijesu ogovarači. Ka-kcgod ostali pošteni, dok nijesu — a to je rijetkost — u veliko} večini, neče promijeniti sustava, jer ne mogu da išta izmijene na praktičnoj istini, da je politika postepeno, pola-gano i gotovo neuklonjivo izopačivanje. 16, Nesamo da pojedini poslanici mogu u skupu da rade protiv svoga uvjerenja i da naglo pod dojmom nesvijesne sugestije izmijene i misao, nego od vrlo umnih i darovitih ljudi po-stanu osrednji in niže nego osrednji. To pogotovo vnjedi za ljudi, koji svoje sile ne posvetiše politici. Zato se redovito Bulič nije bavio politikom, premda je to bila želja mnogih njegovih znanaca. Sasma pravo. U politici ne bi bio tako velik, makar da je bio uvijek značajan, sebi do-sljedan i neodvisan rodoljub, kako je u nauči. U znanosti je dostigao svjetski glas, u politici ne bi ni osrednji.. Da le koji parlamenat Buliča trajno dobio za člana, bila bi ga znanost izgubila kao genija. Isto se tako sasma razborito ponio M e š t r o v i č , kad je odbio mandat, a nezgrapno privremeno narodno predstavništvo, kad mu ga je ponudilo. To je dakako bilo iz počasti. Ali je naj-veča čast geniju, da potraži i nade svcjoj jakoj ideji najpriklad-niji izražaj i da tim putem dalje kroči svijetlim stazama, što če zavazda ostati nepoznate politicima od zanata. M e š t r o v i č je svojim radovima došao do glasa največega kipara sadaš-njosti, a njegova je osnova Vidovdanskoga Hrama nadmašila po sudu nekih kritika velebne zamisli Michelangelove. Da je po kojoj nesreči zašao genijalni umjetnik u zastopničke k lupe, uz onu nestašicu svakog idealizma, što je tu izbila, što bi bilo od njegovih umjetničkih tvorevina? Ili bi se Meštrovič i dalje bavio dlijetom ili bi se prihvatio politike. U prvom slučaju bio bi nesavjestan zastupnik, u drugom valjda ne bi bio kadar da odgovori ni na ispade kakva težaka zastupnika, a snaga bi se genija začahurila, da više nikad ne bljesne u prvot-nom sjaju. . Manji broj mandata. 17. Pošto se sile združenih ljudi radije ukidaju nego zbra-jaju, a svaka skupina, zvala se ona crkva u svojoj ljudskcj strani, država, stranka, zbor ili parlamenat, moralno je i umno niža od pojedinih parlamenata, od kojih sastoji, to bi trebalo očajno uskliknuti: ujedinjenje znači pogoršanje! Nu nije to pravilo kao kakav aksijom, što ne trpi izuzetka. Jedinstvo može da znači i moralno i umno osnaženje, kad je jedinstvo n a j b o 1 j i h i n a j u m n i j i h. Onda če se iznimno sile udruženih ljudi zbrojiti, a neče se redovito doki dati. Povjesnica nam pokazuje takvih primjera. Kako su pri-mjence bili i ugledni i važni neki opči crkveni sabori, kao nicejski, halcedonski, firentski, tridentski, vatikanski! — U omanjim parlamentima, kao u onora holandijskom, ne vide se prizori, dosta česti i u kulturnijih naroda. Pa i kraj jačega broja zastupnika kao u Njemačkoj i Saveznim Državama ne izbijaju u onoj mijeri pogrješke drugih skupština, jer su birači svijesniji svojih gradanskih dužnosti i prava, pa nasioje da pošlju u parla-menat bolje i sposobnije. Doduše nije moguče ukloniti se ni u najbolje ustrojeno' zadruzi sugestiji krasne besjede ili ličnih osebina govornikovih Ali pošto su tu opet samo umno najvrsniji i značajem najbolji pckretači javnoga ■—- da se tako reče — mnijenja, ne če ta priklonost pojedinih grupa jačin» ličnostima nikad donijeti narodu štete. Koliko se dakle može da vodi riječ o izliječenju zala sadašnjeg parlamentskog ustroja, i ukoliko je to uopče moguče da se izvede, lijek bi bio izbor samo najbolji h i najsposobnijih ne samo u moralnom i intelektualnom obziru, nego takoder takovih, ko ji su u pojedinim strukama izobraženi. 18. Dakako da ti najbolji i najsposobniji moraiju biti za političku kuču najvrsniji politici u zemlji, a ne ni najbolji svečenici ni najumniji učenjaci ni najpraktičniji tehnici ni najizvrs-niji umjetnici. Neka se, redovito, svak bavi svojim poslom, da ne zapnu kotači društvenoga stroja. Tako se ne če nesposobni propinjati do lisnice financija ili prava ili nutarnjih dijela ili vanjske politike. Nu baš da se to lakše izvede u praksi, red je smanjiti broj zastupnika. Kraj velika broja, recimo 300 ili 400, kako je moguče tražiti samo sposobnost i poštenje, kad se usto uzme u obzir, kakve li sve stranke i sa kakvim programima i načelima dolaze na političko poprište? Toj se pogibli može lakše ukloniti, ako se svede broj poslanika na 100 ili još i manje. Tad je sasvim naravno, da če svaka stranka več radi toga, da se u svom interesu što bolje prikaže javnosti, iznijeti samo naj-sposobnije i najbolje. A kad je velik broj mandata, shvatljivo je, da ih toliko izvršno sposobnih i izvršno dobrih nema nijedna. pa če, samo da se održi, samo da doibije mandat više, kandi-dovati i birati u skupštinu i lošije poslanike. Tako čemo uvijek davati prigoide poštenoj javnosti, da se na naše skupštine baca blatom. Privredna kuča. 19. Več se spomenulo, kako mnoge sadašnje skupštine u Tvrcpi bcluju cd neshvačanja prevažnoga sociialnoga pitanja. To je do toga, što gradanske stranke, donedavna u nekim zemljama najjače, birahu ljude, ko,ji če dobro zaštititi probitke ba-naka i velike trgovine i industrije. Danas, kad se glas radnikov i težakov sve to jače čuje u javnomu životu, mnogi sociolozi i politici predlažu, da se uz političku skupštinu ustroji i pri-vredna. Ona če se baviti samo pitanjima vanjske i nutarnje politike, nastave, vojske, kulta i sl. Ova samo pitanjima privrednoga reda, trgovine, industrije, poljoprivrede. Neka če se pitanja zajednički rješavati, kao državni proračun, valuta. Druga če poput trgovačkih ugovora sa stranim državama, te saobračaia u nutrini zemlje i prama vani rješavati politička skupština uz prethcdnu odluku privredne, jer su ta pitanja u neposredno) vezi sa razvojem trgovine i industrije. Socijalna politika bi padala pod djelokrug privredne kuče. Zamisao je zamašna, o tom niije dvojbe. Danas se sve to više populariše u sociološkim djelima i časopisima, a i šira javnost gdjegdje pckazuje zanimanja za to. Tako je i u čehoslovačkom i u našem ustavu prihvačena ustanova privrednoga savjeta, ali samo kao savjetujuče tijelo. Zamašne društvene reforme ne izvode se bez mnogo poteškoča i žrtava. Ko je ikad u doba prosviječenog apsolutizma računao, da če doskora Evropom zavladati Montesqieuov parlamentski sustav? Pa tako i danas ljudi ne misle, kraj tolikih narodnih skupština, da bi moglo biti išta bolje. Ipak se socijalno pitanje nameče neumo-ljivom šilom, pa ga treba brzo i svestrano rješavati; a to če biti jedva moguče bez ovake uredbe. 20. Poteškoča ne može biti glede načina izbora poslanika u privrednu skupštinu. Modemi politici i sociolozi zastupaju na području nutarnje politike ideju autonomnih tjelesa dajbudi u pogledu uprave (administracije) naustuk stajalištu političkog individualizma, koji je uništio u nutamjem političkom ustroju samosvojne organske jedinice. Ekonomski individualizam naglašuje u gradanskim redovima neobuzdanu privrednu slobodu pojedinca, pa i na štetu zajed-nice, a u socijalističkim podrža.vljenje svega privrednoga života namjerom, da se pojedinac riješi negava glavničarsikog društve-nog uredaja na osnovi potpune privredne jednakosti, a u stvari uništava i tu organske stanice zadrugarskog susitava, jedino kadra, da se uspješno odupre glavničarskom despotstvu, a ujedno onemoguči socijalistički privredni apsolutizam. Baš ove zadruge imale bi da sačinjavaju slobodne privredne jedinice velikog slobodnog privrednog života i ustroja. Te bi se imale da ujedine, svaka u svomu redu i području, u zadružne sveže, a te bi predstavljale, svaka svoju, pojedine grane narodnega gospodarstva. Hoče li se ovim svezama ili još i zadrugama dati pravo izbora delegata na privrednu kuču?- Ili če svaki slobodan gra-danin imati pravo da bira poslanika u privrednu kuču, kakoga ima i vrši za političku? Kad bi se dalo to pravo samo zadružnim svezama, imali bismo sistem biranih birača, jer se i upnava sveže bira od po-jedinih zadruga, a taj ne odgovara modemom društvenom ure-denju, gdje pojedinac ima da dode do riječi. Kad bi se zadrugama dalo to pravo, opet bi pojedinac dajbudi donekle ostao prikra-čen, jer ne bi upravice birao. Prema tomu preostaje, da se sustav izbora svede na tajno, upravno, sveopče pravo glasa, potkrijepljeno proporci j om, jer inače podjela mandata ne bi mogla da predstavlja približnom toč-nošču razmjer stališa u zemlji. Svaki bi naime stalež iznosio na izbore jednu listinu, kako za političke svaka politička stranka iznosi svoju, a pripadnici bi stališa ili staleške organizacije glasovali za tu. Kako če se sva ova podrobna pitanja urediti, začas nije mnogo do toga. Ali je i te kako mnogo do toga, da socijalno pitanje nade u skupštini živ izražaj i dobru rješidbu. Zaključak. 21. Dva su prama tomu lijeka ili ustuka, pa ma i bila relativne vrijednosti, pretiv nesavremenosti i nastranosti sadašnjeg parlamentskog uredaja. Privre d na skupština i male n broj mandata u jednoj i drug o j, jer što se- sa staja-lišta skupne psihologije reklo o političke j skupštini, vrijedi i za privrednu. Ljudi su uvijek isti, uvijek podložni sugestivnoj snagi oko-line, uvijek spremni, da pod dojmom te otajne i jake sile presude i počine koješta, na što se u osami svoje nutripe bune i dižu. Tako skupna psihologija u svijetlu svojih istraživant namiče gradu, da se bistrije prozru mnoge pojave života, da im se nedostaci jasnije razberu, i ljekovi, pa makar i relativni, lakše i uspješnije nadu. Prazgodovinski človek. Dr. Lambert Ehrlich -— Ljubljana. Učenjake, ki so se bavili s primerjevalnim veroslovjem, je od prvega hipa najbolj zanimal problem izvora verstev. Spočetka sc mislili, da se da to vprašanje rešiti teoretično s pomočjo duhovitih teorij, n. pr. o psihičnem razvoju človeka itd. Toda take teorije so se naglo razpršile vsled spoznanja, da rezultati moderne etnologije nikakor ne odgovarjajo aprioristič-nim trditvam raznih veroslovcev. Raziskovanje glede izvora verstev je bilo treba postavili na bolj realna tla. Podlago za to sta nudili dve moderni vedi, namreč etnologija in prazgodovinska arheblogija, ki sta nastali v drugi polovici 19. stoletja. Etnologija je sicer po svojem prvotnem pomenu veda, ki laziskuje umstveni razvoj vseh narodov, a v primerjevalnem veroslovju znači navadno le raziskovanje duševnega udejstvovanja sedanjih primitivnih ali nekulturnih plemen. Prazgodovinska arheologija pa skuša rekonstruirati življenje pračloveka- iz prazgodovinskih spomenikov. Ako nam sploh kdo more pojasniti prvotne verske pojme v zgodovini človeštva, so to gotovo ona plemena, ki so živela v prazgodovinski dobi in ki so za nas po času uajbližja izvoru človeškega rodu sploh. Poleg njih pa nam morejo tolmačiti mentaliteto prvotnega človeštva najbolj zvesto oni primitivni rodovi, ki še sedaj nadaljujejo življenje prazgodovinskega človeka. Sicer je res, da niti etnologija niti prazgodovinska arheo logija nisita v stanu, odgovoriti na vprašanje, odkod prvi verski pojmi, kajti postanek človeka in njegovo prvo udejstvovanje bo ostalo za vedo nerešena uganka. Pa tudi sledovi, ki jih je zapustil pračlovek in ki jih zapuščajo sedaj izumirajoča ne- kulturna ljudstva, so tako pomanjkljivi, da nam o njihovem notranjem življenju skoraj ničesar ne povedo. Ako bi hoteli n. pr. spoznavati izumrli tasmanski rod iz ostankov, ki jih najdemo sedaj na Tasmaniji, bi si napravili popolnoma pomanjkljivo, če ne napačno sliko o Tasmancih. To velja posebno o verskih idejah, kajti ravno primitivnim narodom so vse verske zadeve sveta, nedotakljiva tajnost = Tabu, katerih se ne sme razodevati. Toda prazgodovina, v luči etnologije nekulturnih narodov, bo nam mogla vsaj nekoliko razgnati temo in meglo, v katero je zavit izvor človeštva in njegove vere. Da bo ravno za versko vprašanje primerjevanje prazgodovinskega človeka s sedanjimi primitivnimi rodovi največjega pomena, sledi iz tega, da nam morda prav sedaj še živeči rodovi morejo edini tolmačiti verske ideje pračloveka. Ako namreč ti rodovi kažejo znake iste materialne in socialne kulture, kakor smo jo zasledili v prazgodovini, zakaj bi ne smeli sklepati tudi na sličnost verske mentalitete, posebno ako najdemo v prazgodovini vsaj sledove te ali one verske ideje, nahajajoče se pri nekulturnih narodih. Ta primerjevalna metoda bo nam torej kažipot v raziskovanju prazgodovinske vere. Ker je pa vera element celotne kulture, ki ostane nerazumljiv, ako se iztrga iz kulturnega miljeja, zato je nujno potrebno, da se seznanimo najprej z okolico pračloveka, z njegovo materialno, socialno in duševno kulturo. Šele v luči teh dejstev bo nam mogoče razbrati one niti, ki nas bodo napeljale do verskih problemov, ki so vsikdar in vsepovsod zaviti v veliko tajnost. 1. Prazgodovinska geologija in paleontologija. Prazgodovinska veda se deli na tri dele: geologijo, paleontologijo, arheologijo. Naloga prazgodovinske geologije je, raztolmačiti izpre-membe, ki so se vršile od' praveka v oblikovanju zemeljskih plasti ali skladov in jih časovno razvrstiti. Sreča za geologijo je, da posamezni skladi zemeljske oble ne ležijo vodoravno drug nad drugim, kakor so nastali, kajti v tem slučaju bi nam ostala naša zemlja zaprta knjiga, ker bi ne dobili vpogleda v njene posamezne dele, Geologični skladi bi namreč tvorili v •• ••• w 88 »Č a s«. tem . slučaju približno 70.000 metrov debelo maso; posamezni listi te kamenene knjige naše zemlje so marveč razmetani in razkosani, tako da nam je vpogled v njih razvrstitev omogočen.1 Toda kako naj določimo časovno zaporednost posameznih skladov? Tu pride geologiji na pomoč druga veda: paleontologija, ki ima nalogo, da proučava okamenice organskih bitij, ki se nahajajo v geoloških skladih. V vsaki geološki dobi je namreč živela posebna flora in fauna, ki jo je potem dotična zemeljska plast zagrebla vase. Posebno pridejo tukaj v pošte\ takozvane okamenice-vodnice, to so okamenele rastline in živali, ki so tesno omejene na gotove sklade in ki vsled tega vodijo geologa v določevanju zaporednosti posameznih skladov. To pa ni tako razumeti, kot bi okamenki že sami po sebi označili časovno zaporednost v smislu apriorističnega evolucionizma, ki trdi, da se je rastlinstvo in živalstvo polagoma in zdržema samo od sebe razvilo od skromnih početkov do sedanje popolnosti v napredujoči smeri. Taka evolucija bi nam seveda dala izvrsten kriterij za' kronologijo, a to načelo ni dokazano. Dejstvo pa je, da se nahaja okamenela fauna in flora, ki je današnji bolj sorodna, na splošno v više ležečih kamenenih skladih. Nadalje kjerkoli je več skladov navrho-vanih drug nad drugim, se nahajajo vedno geološki skladi starega veka (n. pr. silur, devon, karbon) s prvimi pojavi življen-skih organizmov (mehovci — coelenterata, črvi — vermes. mekužci — rhollusca) nad praveškimi skladi gnajsa lovrenške in predkambrijske tvorbe, v katerih ni najti razločnih oka-menic organskih bitij, skladi srednjega veka (triadna, jurska, kredna tvorba) z okamenicami prvih izrazitih hrbteničariev, po sebno velikih reptilov, nad skladi starega veka z brezhrbteniško fauno, skladi novega veka z okamenicami sesalcev nad skladi srednjega veka. V terciarni dobi novega veka pa sledi oligo-censka tvorba z okamenicami prežvekovalcev eocenski tvorbi z okamenicami debelokožcev, miocenska tvorba z velikimi sesalci v obliki rib (cetaceae — somi, squalus — morski volk) eocenski, pliocenska z okamenicami velikih debelokožnih se salcev s trobo (rivcem), kakor mamut, nosorožec, sledi mio 1 Cfr. Ferd. Seidl, Kamniške ali Savinjske Alpe, Ljubljana 1907, str. 63 censki. Pregledna tabela str. 90/91 to najbolj pojasni. Za boljše razumevanje terminologije omenim, da znači tvorba ali formacija2 skupino kamenenih skladov, v katerih se nahajajo iste vrste faune in flore, geološki vek (pravek, stari, srednji, novi vek) skupino formacij, v katerih se nahajajo sorodne vrste faune in flore. Videli bcmo, da so posebno živalske okamenice iz kvartarne dobe važne za razvrstitev geoloških formacij. V terciarni in kvartarni dobi so se pojavili nepričakovano fenomeni, ki so globoko vplivali na geološko tvorbo zemlje, na njeno fauno in floro: namreč ponovne zaledenitve razsežnih delov zemlje. Geologi so, proučavajoč pojave sedanjih ledenikov, neizpodbitno dokazali, da so se vrstile od poznejše terciarne dobe do srednje kvartarne najmanj tri ledene dobe. Tako n. pr. Boule, ki je proučaval posebno Pireneje,3 Penck in Brückner4. Penck in Brückner sta imenovala omenjene tri ledene dobe po švicarskih krajih, kjer sta opazovala sedanje ledenike, mindelsko, rissensko in würmsko in ta imena so se že precej udomačila med geologi. Geologi soglašajo v tem, da je bila predzadnja zaledenitev najobsežnejša. V Ameriki so tedaj ledeniki pokrili vso Kanado in precejšen del Združenih držav do izliva reke Missouri v Mississippi. V Evropi5 je prodrl takozvani švedski ledenik preko Severnega in Baltiškega morja do Londona, 200 km južno od Berlina in Varšave, v Rusiji do Dnjepra in Dona in je segal do Urala. Razen tega je zagrnil poseben ledenik Alpe, iz katerih so preko ledene površine moleli nezakriti le najvišji vrhovi, in se razprostiral preko Tirolske, Švice in Ženevskega jezera tja do Liona. Tudi Pireneje so imele svoje ledenike. - Wilhelm Mauchler, Leitfaden für den Geologieunterricht, Freiberg, Sachsen, 1914, p. 170 sq. 3 Le plateau de Lainnemezan et les alluvions anciennes des hautes vallčes de la Garonne et de la Neste, .1895 (ap. Mainage, Les Religions de la Prčhistodre, p. 18). 4 Die Alpen im Eiszeitalter, Leipzig, 1901—1909. 5 Haug, Traite de Gčologie, Paris, 1908—1911, pp. 1780, 89, Pregled geoloških dob Veki Tvorbe (formacije) Klima Fauna Pravek (arhajski) Lovrenška Pred- kambrijska Anorganična doba Stari vek (paleozojski) Silurska Devonska Premogova Permska Brezhrbteničarji Srednji vek (mezozojski) Triadna Jurska Kredna Začetek hrbteničarjev (veliki reptili) Eocen Debelokožci (začetek sesalcev) Terciar Oligocen Prežvekavci Miocen Ribji sesalci (somi, morski volkovi) Pliocen I. ledena doba (mindelska) Proboscidije novi vek i 1 u v i j l r Stari plei- stocen 11. ledena doba (rissenska). Vroče podnebje, gozdovi Vroča fauna Fauna povodnjega konja. Stari in južni slon, nosorožec (de Merck, Machairo-dus latidens), marogasta hijena, corbicula flumi-naris Kvartar Kenozojski ali : o c e n ali d a 1 i tari k v a r t a Srednji plei- stocen III. ledena doba (würmska). Vlažno-mrzlo podnebje, tundre Mrzlo-vlažna fauna Fauna mamuta. Mamut, dlakavi nosorožec, duplin-ski medved in lev, duplinska hijena, orjaški jelen M <” • umrljivost 259 (-j- 7-5) 0Razlika med številom živih rejencev in smrtnih primerov je 4411 (-j- 131), naravni prirastek torej 4-9 (+ 0*6) °/„0. Rodovitnost je sicer nekoliko poskočila, ž njo hkrati, žal, tudi umrljivost, razlika med njima, ki označuje naravni narodov prirastek, je neznatno izpremenjena in pomenja manj ko polovico navadnega naravnega prirastka, kakršen je bil običajen v srednji Evropi (11—15°/„0) pred vojno. (Povojnih pödatkov iz drugih držav še nimamo.) To dejstvo pa še ni najbolj žalostno, kar jih nudijo usodne knjige. 1 Čas, letnik XV, zvezek 1. 2. Ljubljana 1921, str. 126—130. 2 V oklepajih stoječe številke sc nanašajo na prirastek ( + ) ali izpad (—) v primeri s podatki za 1. 1919. Število porok je sicer znatno naraslo in znaša 12.481 (T 2657) ali 13-97 (+ 4-1) "/00. Toda veselje nam kale številke o otrocih. Že lani je bilo poglavje iz otroške statistike skrajno neugodno, letos pa je še hujše! Izmed rojencev je 4618 (+ 1064) nezakonskih ali 161-4 (-j- 4-9) "/„o. Vsak šesti otrok je pri nas rojen izven zakona. Zanimiva je razlika po posameznih političnih okrajih v tem pogledu. Mesta s porodnišnicami imajo Ljubljana 242°/no, Maribor 268°/00, Celje 288°/00; kočevski okraj 48"/00l cerkniški 51°/00, črnomeljski 77°/00. slovenjegraški 226700, guštanjski 250'’/oo izvenzakonskih otrok. Število mrtvorojenih otrok je ogromno, 937 (-)- 359) ali 33-28 (-1-7-8) °/!00!! Podrobna statistika po okrajih nam navaja kranjski politični okraj z 231 primeri na 1558 rojencev ali 149°/,m! Vzroka tej gorostanosti ne moremo slutiti niti zdaleka, vsekakor pa bi kazalo prodreti do dna taki zagonetni izrednosti. Iz splošnega pregleda sklepamo: pičla rodovitnost je zrastla, skoraj v isti meri pa se je zvišala umrljivost, naravni prirastek ;e ostal približno isti, in sicer izdatno prenizek; število porok se je pomnožilo, v isti meri je naraslo število izvenzakonskih otrok, mrtvorojencev pa je mnogo več. Umrljivost po starosti. V prvem mesecu življenja sta umrla 1702 (— 2) novorojenca ali 76-5 (-f- 1*5) °/m, vseh smrtnih primerov sploh ali z ozirom na število živih novorojencev 60-8 (— 14-6) °/„„. Izmed živih novorojencev nam je umrl vsak 16., izmed smrtnih primerov pa vsak 13. kot novorojenec tekom prvega meseca. V tem pogledu je nekaj bolje od prejšnjega leta. V prvem letu svojega življenja je umrlo dojencev 3441 (+ 795) ali 154-6 (+ 10-5) 0/„0 sploh, v primeri s številom živih novorojencev pa 122-8 (-j- 6) °/0o- Dojencev torej nam je pomrlo absolutno in relativno dokaj več ko prej! V d o b i d o; p e t 1 e t je ugrabila smrt kar 6775 (-j- 2406) otrok ali 304-5 (+ 66-5) °/,00 ali z ozirom na žive novorojence 242 (-|- 49) “/„n ali z ozirom na prebivalstvo 7-6 (+ 3-2) 0/00!! Vsak tretji mrlič pri nas je bil otrok do petih let, vsak četrti novorojenec nam umira do končanega petega leta. Te usodne številke so poskočile od lanskega leta, ko so bile že takrat grozne, do višin, ki jih ni zlepa najti v najbolj zanemarjenih krajih. Strahotna bodočnost se nam odpira, ako se kmalu ne zavzamemo za svoj naraščaj, ki nam kupoma gine v najnež-nejši dobi! Umrljivost v kasnejših življenskih dobah se suče okoli obi-ča-jnih postavk. Umrljivost po vzrokih. Tudi ta del statistike nam nudi novih, dasi neveselih zanimivosti. Vsled prirojene ž i v 1 j e n s k e slabosti je umrlo 1693 (+ 799) otrok ali 60'4 (+ 21) °/00 vseh živih novorojencev ali 1'89 (4- 1-01) °l0« prebivalstva. Znak pešanja! Tuberkuloza izkazuje 2652 (+ 160) primerov ali 297 ( -j- 0’47) °/„o prebivalstva ali 120 (— 16) °f()0 vseh smrtnih primerov. Razvidno je, da je zahtevala ta ljudska bolezen več žrtev in da se torej širi med nami. Pljučnica nam je pobrala 1735 {-f- 459) ljudi ali 1'94 (4- 0-66) °/0o prebivalstva. Koze so pomorile 562 (-f- 162), griža celo 2041 (-(- 1169), španska hripa tudi 761 (-)- 112) ljudi, kar priča, da so se naše zdravstvene razmere glede nalezljivih bolezni znatno poslabšale. Vsled slučajnih nezgod je prišlo ob življenje 452 (— 22) primerov, samomorov je bilo 113 (+ 2), u m o r o v in ubojev pa znatno manj 64 (— 38). * * * \ Ta premotritev zdravstveno-statističnega izkaza za 1. 1920 nas bodri, da se resno lotimo dela na polju javnega zdravstva, socialne politike in predvsem pa nravne odgoje našega naroda, ako hočemo zaustaviti usihanje našega narodovega drevesa in mu pomoči do novega krepkega pomladka. j Iz našega kulturnega življenja. Dr. Anton Mahnič in filozofija sv. Tomaža Akvinskega. Dr. Aleš Ušeničnik, / Dr. Veber pripravlja večjo monografijo o dr, Mahniču. Mahničevi nazori, pravi, da sicer »ostro nasprotujejo onim izsledkom, do katerih se je na polju filozofije dokopal sam, potom večletnega truda-polnega znanstvenega dela«, vendar je Mahnič »gotovo najmarkant-nejša filozofska osebnost, kar jih je do sedaj produciral slovenski del jugoslovanskega naroda«, zato je vreden posebne monografije (Njiva I 370). Ko je preučeval Mahničevo osebnost in miselnost, je pa trčil dr. Veber na čudno »uganko«. Dr. Mahnič se je sam imel za zastopnika Tomaževega aristotelizma; za takega ga imajo tudi njegovi najzvestejši pristaši; tudi je vprav Mahnič s svojim naukom najbolj uveljavil Leonovo encikliko »Aeterni Patris« o filozofiji sv. Tomaža Akvinskega — in vendar, pravi dr, Veber, Anton Mahnič ni bil ne aristotelik, ne tomist, temveč »čistokrven platonik«, torej zastopnik tistega platonizma, ki »stoji z aristotelizmom samim naravnost v diametralnem nasprotju« (376, 373). Dr. Veber bo ta problem obširneje obravnaval v svoji monografiji, za »Njivo« je napisal le kratek »uvod«, ki pa v njem na kratko navaja že vse dokaze. Če dr. Veber s svojo »uganko« meni, da bi režalo med Mahničevo filozofijo in med filozofijo sv. Tomaža Akvinskega ter tako tudi med Mahničevo filozofijo in Leonovo okrožnico »Aeterni Patris« globoko notranje nasprotje, naj ga že sedaj na to opozorimo, da je njegova misel zmotna in da bi resnico o Mahniču le izkrivila. Menimo, da se je sploh dr. Vebru pokazala »uganka« samo zato, ker neke važne točke v zgodovini filozofije ni upošteval ali vsaj ne zadosti upošteval. Gotovo je, da je Mahnič Platona visoko čislal. Platon mu je bil »nebeški Platon«, »stvaritelj filozofičnega idealizma«, »vzvišenega« nauka o idejah, videc, ki je skupnost idej imenoval »Logos«, »nekako od daleč sluteč veliko skrivnost« Božje Besede (R. K. I 111). Gotovo je tudi, da je bila v Mahniču neka dejavna energija, kipeča na ven, hoteč preobličiti in prestvariti svet, in da se po tem močno loči od sv. Tomaža Akvinskega, ki je bil samo mislec, iščoč resnice radi resnice. Tudi je resnično, da je napisal Mahnič »Dvanajst večerov« v dialogični obliki, a da je v taki obliki pisal vprav Platon (mladi Čas, 1922. 9 Aristoteles sicer tudi, a ti dialogi so se poizgubili). Vse to pa zadeva le bolj nrav in čud Mahničeve osebnosti, ne pa Mahničeve filozofije! Glede Mahničeve filozofije omenja dr. Veber najprej Mahničevo zavzemanje za silogizem, češ, da je silogistična metoda aprio-ristična, a Aristoteles ,da je proti »Platonovi ekskluzivno-aprioristični in silogistični dialektologiji« postavil »induktivno metodo«, s katero je postal »obenem oče poznejših empiričnih ved« (374). Toda za nikogar ni tajno, da je vprav Aristoteles klasik silogizma in da mu je silogizem prve figure naravnost »syllogismös epistemikös«, »Syllogismus faciens scire«, kakor je čital sv. Tomaž v prevodu, ki je po njem Aristotela tako globokoumno tolmačil. Silogizem je torej Aristotelu in sv. Tomažu pravo znanstveno sredstvo, ki sicer podstavlja neke neposredne spoznave, a nikakor ne v apriorističnem smislu. Tudi je po Aristotelu in sv. Tomažu zmotno, da bi silogistični sklepi ne mogli biti aposteriorni. Sv. Tomaž Akvinski je vse svoje dokaze za bivanje božje silogistično, toda aposteriorno osnoval (apriorni dokaz sv. An-zelma je izrecno odklonil) in za naše vprašanje, gotovo značilno je, da je Mahnič vsaj štiri teh dokazov obdelal prav po sv. Tomažu!' Ko brani stvarjenje iz niča (dokazuje to zopet a posteriori) izrecno navaja sv. Tomaža.2 Prav tako se sklicuje na sv. Tomaža, ko govoreč o svobodni volji brani Danteja.3 Potem navaja dr. Veber Mahničev »a u t - a u t«, češ, to načelo »izključuje vsako sredino med resnico in neresnico«, a Aristoteles je s poznal postulat »zlate sredine« in tudi Tomaž Akvinec »je upošteval hkrati življenje, kakor faktično je« (370, 375). Tudi to nič ne dokazuje. Nikdar in nikjer ni sv. Tomaž učil, da bi bila možna med resnico in neresnico sredina: resnica je skladnost spoznave z objektivnostjo, zato je ali je ni. Aristoteles in sv, Tomaž sta poznala »zlato sredino« pri krepostnem delovanju, ki se mora ravnati po pravcu pameti in ne kreniti mimo pameti ne na desno, ne na levo, ne navzgor, ne navzdol.4 Tudi je sv. Tomaž opozarjal na to, da se kako splošno etično načelo v praktičnem življenju ne da vedno pametno uporabiti, in sicer zato ne, ker pride v navzkriž z drugim tudi etičnim načelom in more biti pametno le dejanje, ki je rezultanta obeh načel. Načelo je: ni dovoljeno ubijati. A je tudi načelo; dovoljeno je pa sebe braniti. Rezultanta je: v samoobrambi je dovoljeno nasilnika tudi ubiti. Čim bolj 1 Prim. R. K. II 163 sl., 165 sl., 298 sl.; V 299 sl., 436 sl. V Mahničevi številki »Časa« sem dodal k tem razpravam v II. letniku »Pisma brezvercu« vprašaj, ker so brez podpisa, med tem sem pa opazil, da jih Mahnič sam sebi prisvaja. V R. K. V 301 pravi namreč govoreč zopet o istem predmetu: »pojasnimo to z vzgledom, ki smo ga rabili pred tremi leti v .pismih brezvercu’«. 2 Le po svoji navadi brez natančnega citata; citat se nahaja po smislu v Summa theol. 1, 45, 1, ad 3, in zopet nekoliko razširjen v Quaest. disp. De pot. 3, 1, ad 7. 3 R. K. III 275. 4 Prim. Summa theol. 1—2, q. 64: De medio virtutum. v podrobnosti se spustimo, je dejal sv. Tomaž, tem več možnosti je, da se splošno načelo ne da več uporabiti.5 Vse to je pa tudi dr. Mahnič dobro vedel, saj se to v moralni teologiji na široko razlaga, a njemu je šlo predvsem za umska in verska načela zoper tedanji polu-tanski liberalizem: aut-aut; ali je Bog ali ga ni; ali veruješ v Kristusa ali ne; ali priznavaš učiteljstvo Cerkve ali ne. Na podstavi teh načel je zahteval potem doslednost tudi v življenju. Če je pri zahtevah praktične politike sejSel kdaj s svojim aut-aut predaleč, bi bila to pač neka enostranska doslednost, ker bi prezirala druga pravtako važna načela, a ne bil bi to še noben platonizem. Ako Mahnič tako naglaša načela, da se časih zdi, kakor da bi se strinjal s Sokratovim etičnim intelektualizmom — na kar je opozoril že »Čas« —, je to zopet enostranost, ki pa nima nobene teoretične skupnosti s platonizmom. Dr. Mahnič je izrecno učil, da spoznanje še ni krepost in navajal tisti stari izrek; »video meliora pr'oboque, deteriora sequor« (R. K. VI 135). Sodil je po pravici, da skepticizem naše dobe ne spodkopava tal le veri in verskemu življenju, ampak »spodnaša tla tudi naravnemu spoznanju in tira duhove v nihilizem misli in življenja« (o. c. 138). Zato je tako naglašal, »kolike neizmerne važnosti je načelo in teorija za življenja«. Seveda pa »načelo in teorija« še ni vse. Mahnič je prav tako dobro poznal temno moč strasti (o. c. 135), četudi je sam predvsem, »v prvi vrsti« zahteval vzgojo za pravo mišljenje, za prava načela in se mu je »vse drugo« zdelo »manje važnosti« (o. c. 134).° Platonizem — če bi bil res dr. Mahnič »čistokrven plato-nik« — bi moral torej tičati v nauku o idejah. In prav tu je brez dvoma tista točka, kjer se je dr. Vebru najprej pojavila »uganka , vse drugo je očividno pozneje izumljeno. Kaj je torej z Mahničevim idealizmom? ali je Mahnič res z njim v diametralnem nasprotju z Aristotelom in sv. Tomažem Akvinskim? Z Aristotelom morda, z aristotelsko lilozofijo sv. Tomaža Akvin-skega nikakor ne! Če moremo to dokazati, pa »uganke« sploh ni več. Mahnič bi bil idealist in vendar bi bil sam po pravici trdil in bi mi po pravici trdili, da je zastopnik aristotelsko-tomi-stične filozofije. In ta dokaz je poznavalcu Tomaževe filozofije prav lehak in prav preprost. V Platonovem idealizmu je tičala dvojna trditev: prva, da naš duh ne more razbirati idej iz menljivega čutnega sveta; druga, da pa biva višji svet idej in da naš duh zre tiste ideje (ali da se, vzbujane po čutnih stvareh, po spominjanju obnavljajo v njem tiste ideje, ki jih je v drugem prejšnjem življenju nekdaj zrl). 5 Summa theol. 1—2, q. 94, a. 4. in 5.: Utrum lex naturae sit una apud omnes, et: Utrum lex naturae mutari possit. 0 To vprašanje spada v poglavje o »vzgoji volje«. Nekateri moderni naglašajo bolj pomen č u v s t e v (Payot), drugi (Janet) pomen idej, češ, da imajo ideje v sebi težnjo »udejstviti se«, še drugi pa po pravici pomen vrednot. (Prim. J. Lindworsky, Der Wille, 19212, 184 sl.) Aristoteles je obe trditvi zavrgel: prvo, ker ni resnično, da bi naš duh ne mogel dobivati idej iz čutnega sveta. Ideje izražajo vprav bistvo stvari, a bistvo je stvarem imanentno; ideje izražajo specifično naravo in zakone bitij, a vse to je vprav v stvareh. Naš duh z abstraktivno silo (nüs poietikos) razbira to bistvo, to specifično naravo, te zakone iz stvari in tvori tako ideje. Drugo trditev je Aristoteles zavrgel, ker se mu je zdela tista samostalnost idej kot nekakih realnih bitij (človeka kot človeka, kanja kot konja itd.) v nekem »nadnebesnem kraju« samo pesniško hipostaziranje naših pojmov. Ali tudi ni priznaval takih idej kot misli v božjem umu, to ni tako dognano, vendar dosti splošno menijo, da ne. Vendar pa tu med filozofijo Platona in Aristotela ni več nujnega nasprotja. Lehko bi bilo imanentno bistvo stvari ostvarjeno po transcendetnih idejah stvariteljnega Uma.7 Sv. Avguštin je povzel Platonovo misel o idejnem svetu, a je obenem spoznal, da 'biva ta idejni svet vprav v božjem stvaritelj-nem Umu. Še nekaj let pred smrtjo je pisal Avguštin v »Retracta-tiones«: »Platon se ni motil, ko je učil, da biva svet idej, če se ne oziramo na besedo, ki je Cerkev ne rabi, ampak na stvar. Imenoval je svet idej večne in neizpremenljive misli, ki je Bog po njih svet ustvaril. Če bi kdo te misli zantkaval, bi moral dosledno reči, da je Bog brezmiselno stvaril, kar je stvaril, da med stvarjenjem ali pred stvarjenjem ni vedel, kaj dela, če ni imel misli o tem, kar je delal. Če je pa imel take misli, kakor jih je res imel, tedaf je smel Platon govoriti o svetu idej.«8 Lepo je to izrazil sv. Avguštin v svojih »Izpovedih«; »Apud Te rerum omnium instabilium stant causae, et rerum omnium mutabilium manent origines, et omnium irrationabilium et temporalium sempitemae vivunt rationes.«9 Ni pa^ tudi Avguštin premagal tiste težave, ki jo je imel Platon š čutenjem. Če vse spoznavamo v božjih idejah, čemu čuti in čutne zaznave? Sv. Avguštinu res stvari po čutih nekako govore — »interrogatio mea intentio mea et responsio eorum species eorum«10, vendar ni mogel povedati kako, še manj je mogel povedati, kako se imajo čuti in um. 7 Tako pravilno sodi O. Willmann: Entelechien- und Ideenlehre schließen sich in Wahrheit nicht aus, sondern fordern sich gegenseitig... So ist das schon im Altertum auftretende Unternehmen, Aristoteles' Lehre mit der platonischen zu versöhnen und zu verbinden, keineswegs Synkretismus, sondern von der richtigen Anschauung geleitet, daß hier eine Aufteilung wahrer Einsichten vorliege ... In diesem Sinne behandeln die Neu-platoniker die beiden Philosophen... Nur wo das bloß gelehrte Interesse die Frage nach dem Wahrheitsgehalte der antiken Philosophie zurückdrängte, fand man Unvereinbares da, wo lediglich zwei Seiten derselben Sache unausgeglichen vorliegen.« (Geschichte des Idealismus I 562—564.) s Vendar glede besede same »mundus intelligibilis« (Koppc; vor,xo;) Avguštin dostavlja, da bi je sam ne bil rabil, če bi bil bolje poznal cerkveno književnost, (Retract. I 3.) 9 Confess. I 6. 10 Confess. X 6. Tu je strnil sv. T omaž Akvinski platonizem in aristotelizem v mogočno sintezo. Sv. Tomaž je zavrgel Platonovo misel o vzbujanju uma po čutih in sprejel Aristotelov nauk o imanentnih idejah in o abstrakciji. Naš um dobiva ideje po abstrakciji iz čutnih stvari. Z druge strani pa je sv. Tomaž dopolnil Aristotela z izčiščeno Platonovo, v jedru resnično teorijo o transcendentnih idejah. Stvari so res ustvarjene po božjih idejah. Tako se naš duh po stvareh dviga k Bogu in od Boga zopet vrača k stvarem. Iz stvari spoznava Boga in iz božjih idej zopet umeva stvari. V Bogu pa niso samo ideje kot vzori stvari, temveč tudi zamisli o vsem človeškem delovanju in o vsej človeški zgodovini kot zakoni. Kot krščanski teolog je pa sv. Tomaž dopolnil še tisto Platonovo besedo o »Logosu«. Ta Logos je večna božja Beseda- v smislu evangelija sv. Janeza. Ta Logos je pravzor in nositelj vseh idej in stvariteljna ideja vseh stvari. Le dvoje zgledov: »Prvi filozofi,« je učil sv. Tomaž, »ki so razmišljali o naravi stvari, so mislili, da je na svetu vse zgolj telesno. Ker so pa videli, da je vse, kar je telesno, v vednem toku, so menili, da ni možna nobena izvestnost. Tega namreč, kar se neprestano menja, ni mogoče ujeti v izvestno spoznavo, kakor je dejal Heraklit, da ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko. Tu je nastopil Platon. Da bi rešil naše izvestne umske spoznave, je začel učiti, da biva nad tem tvarnim in minljivim svetom drug, netvaren in neminljiv svet, svet idej, in da so čutne poedinke našega sveta le nekake sence ali nekake deležnice tistih idej, torej ljudje na zemlji človeka samega na sebi, konji konja samega na sebi itd. Zdi se pa, da je Platon radi tega zgrešil resnico, ker je mislil, da mora biti način naših spoznav in objektov isti. Ker so naše spoznave po načinu splošne, netvarne in stalne, je sklepal, da morajo biti tudi objekti naših spoznav takšni« (1, 84, 2). So pa bili za to zmoto še drugi vzroki. »Prvi modroslovci (Demokrit in dr.) niso ločili čutov in uma. Zato so menili, da so vse naše spoznave le čutne zaznave (in torej le zaznave poedink). Platon nasprotno pa ni le ločil čutov in uma, ampak si je um mislil brez vsake zveze s telesom in njegovimi organi. Zato je mislil, da um ne dobiva svojih spoznav iz čutnih stvari, marveč od nad-svetovnih idej, čutne stvari da po čutih um le vzbujajo na spoznanje. Aristoteles je pa ubral srednjo pot. Učil je s Platonom, da se um loči od čutov, tudi da nima telesnega organa. Toda čuti so zmožnosti duše in telesa kot enega subjekta, zato čutne stvari lehko vzročno (kavzalno) vplivajo na ta subjekt. V tem se je Aristoteles zlagal z Demokritom. Ker so pa tudi naša umske spoznave (kakor priča zavest) povzete iz čutnih stvari, a čutne stvari tudi po čutih res ne morejo vzročno vplivati na um, ki je nekaj netvarnega, zato je Aristoteles postavil teorijo o dejavnem umu, namreč, da s posebno abstraktivno silo odmišlja ideje iz čutnih zaznav« (1, 84, 6). Sv. Tomaž brani to teorijo. To je Tomažev aristotelizem. A zopet uči isti Tomaž: Platon je prav učil, da so ideje. Zmotno je pa mislil, da so izven Boga. Stvariteljne ideje morejo biti le v božjem umu. (De ver. 3, 1.) Ideja pomeni vzor (exemplar), ki je po njem kaj narejeno, pa tudi počelo, ki je po njem kaj spoznatno. V obojnem smislu so v Bogu ideje vseh stvari. Zakaj Bog je stvarnik vsega, kar je. Ker ni stvaril ne nujno, ne slučajno (1, 46, 1), je moral imeti v svojem umu zamisli o vseh stvareh, kakor ima umetnik v svojem duhu zamisel umetnine, ki jo hoče ustvariti. Te zamisli božjega uma so ideje. (1, 15, 1.) Zadnji razlog teh idej je božje bistvo. .Kar namreč more biti, more le biti, kolikor je nekak končen posnetek neskočnega božjega bitja. Kakor je vsak ogenjček slika ognja, tako je vsako bitje slika Bitja. »Vsaka stvar ima torej svojo bitno naravo, kolikor je na svoj način posnetek in slika božjega bistva.« (1, 15, 2.) Ker je pa v Bogu druga oseba Beseda, Verbum, Logos, izhajajoč iz božjega Uma kot neskončna Ideja neskočnega božjega bistva, je jasno, da izraža vse božje bistvo in vse stvari, ki so kot ideje obsežene v božjem (nstvu. (De ver. q. 4, a. 4.) Niso pa v Bogu samo ideje vseh stvari, temveč tudi ideje o vsem gajanju na svetu, o vsem razvoju vesoljstva, ideje o načinu, kako mora vsako bitje težiti za svojim ciljem. Prav ta zamisel božja o razmerju vseh bitij do cilja, o načinu, kako naj bi vsako bitje težilo za ciljem in ga dosegalo, se imenuje božja previdnost.11 Ista zamisel, kolikor je z njo združen dej božje volje, se imenuje večni zakon in izraz tega zakona v stvarstvu se naravni zakoni.11’ In to je Tomažev p 1 a t o n i z e m.13 N Vse to je tako dognano, da je mogel Liberatore, eden izmed prvih obnoviteljev tomistične filozofije v naši dobi, pisati: »Teorija o večnih idejah je duša in živelj vsega Tomaževega znanstvenega sostava . . . Sv. Tomaž je največja modrijana starega veka tako združil, da se bliža Platonu, ne da bi se odmeknil od Aristotela in da 11 Ipsa igitur ratio ordinis rerum in finem (in mente divina praeexi-stens) providentia in Deo nominatur, (Summa theol, 1, q. 22, a 1.) 12 Ipsa ratio gubernationis rerum in De:o, sicut in principe universitatis existens, legis habet rationem; et quia divina ratio nihil concipit ex tempore, sed habet aeternum conceptum, inde est, quod huiusmodi legem oportet dicere aetemam. (Summa theol. 1—2, q. 91, a. 1.) 13 Za podroben dokaz vsega tega bi bilo treba izpisati ves prvi in drugi del Summe in še druga dela sv. Tomaža Akvinskega. Prim. le: Summa theol. 1, q. 15 (De ideis); 1, q. 34 (De Verbo in divinis); 1, qq. 84—88 (De cognitione animae); 1—2, qq, 91—97 (De legibus); potem: Quaest. disp, De ver. 3 (De ideis); De ver. q. 4 (De Verbo). — Boj med avguštinizmom in aristotelizmom, ki se je bil tedaj na pariški univerzi, se ni dotikal Platonovega idealizma kot takega, ampak drugih vprašanj. Prim. Ueberweg II1", 432. se ne more imenovati antiplatonik, četudi je sam sebe imel za ari-stotelika.14 Prav to tako izčiščeno teorijo sv. Tomaža Akvinskega o idejah in idealizmu je pa učil in branil tudi Anton Mahnič. Treba je le preučiti razpravo o idealizmu v prvem letniku »Rimskega Katolika«, da se o tem dodobra uverimo. Ne vemo sicer, ali je zajemal dr. Mahnič naravnost iz del sv, Tomaža (prav v tej razpravi citira proti svoji navadi latinski odlomek Q. 3. de Ver. q. 1., ne citira pa Summe, zato ni gotovo, če ni dobil tistega citata iz »druge roke«), gotovo je pa zajemal iz tomističnih virov.15 »Že za časov Sokratovih,« piše Mahnič, »so bili filozofi, tako-zvani sofisti, ki so to vprašanje zanikavali (namreč vprašanje, imajo-li univerzalije kako objektivno veljavnost zunaj mislečega duha, je-li splošni pojem »človek« nekaj, kar se nahaja golo le v naših mislih ali pa ima kaj realnosti tudi zunaj naše misli). Priznavali so objektivno veljavnost le poedinim rečem, katere se čutno vzpreje-majo . ..« »Platon je trdil, da imajo univerzalije, katere se v njegovem sistemu odlično imenujejo ideje, ne le objektivno realnost, ampak da so edino one pravo bistvo poedinim rečem: ideje so večne, neiz-premenljive, poedinke pa so teh idej minljiva prikazen, ki nastane, se spreminja in gineva. Le oni, ki se od čutnih vtisov vidnega sveta povzpne do gledanja idej, se udeleži edino pravega spoznanja, iz njih gleda, vpoznava in sodi poedinke . . .« »» . . Dve pravi filozofični skrajnosti. Poglejmo, kaj je v sredi! Tu najdemo nauk velikega Aristotela: univerzalije imajo sicer objektivno veljavnost, toda tako, da ne bivajo same na sebi ali zunaj konkretnega bistva poedink, ampak nahajajo se le v teh — universalia in rebus, kakor so Platonove ideje — univer-salia a n te res, nominalistov pa — post res, non in rebus.« »In medio veritas! Tako klicaje so odobrili prvi umstve-niki krščanski v srednjem veku, Albert, Tomaž Akvinski in drugi, Aristotelov nauk... In res, ta bistveno Aristotelov nauk krščanskih filozofov spaja, v sredi stoje, obe oni skrajnosti, obdrži, kar ima vsakatera dobrega ter ji obenem bratovsko druži v tretjem, srednjem. Po njem so univerzalije ante res — v duhu božjem, i n rebus — kot realno, več rečem skupno, v vsaki posamno in poedino ostvarjeno bistvo, in post res — v abstrahujočem razumu.« »Vse to je ne le krščansko, ampak čisto naravno, tako da drugače hiti ne more. Le oglejmo si reč natančniše!« « 14 Liberatore, Della Conoscenza intellettuale 1857—1859, v nemškem prevodu (E. Franz, Die Erkenntnis-Theorie des hl. Thomas vod P. M. Liberatore, 1861) str. 254/5. 15 Morda bj našli neposredni vir za njegovo razpravo o idealizmu v Civiltä Cattolica, kjer je bil tudi Liberatore najprej objavil svoje delo' »Della Conoscenza«. Žal, da starih letnikov te revije nimamo na vpogled. Sedaj dokazuje Mahnič, kako morajo biti ideje v božjem stvari-teljnem umu — navaja po sv. Tomažu že omenjeni argument sv. Avguština —; omenja tudi, da je taka ideja »po izrazu skolastikov ,principium factivum'«. »Ako je pa Bog vse po svojih večnih idejah ustvaril, morajo one vsem rečem resnično tudi vtisnjene biti, tako da se iz vseh odsvitajo, kakor se v umotvoru javlja ideja umetni kova ... Evo ti torej ideje — in rebus. Ako se ideje po stvarjenih rečeh razodevajo, se kot take dajo od bitja, ki je zato usposobljeno, iz reči tudi posneti, spoznati. In tako vpoznane ideje bi bilo — post res... Peri.patetiki in skolastiki prisvajajo človeškemu duhu sposobnost Stvarnikove ideje iz stvarstva vzprejemati (to delovanje imenujejo filozofi odločevanje16 ali abstrahovanje) . ..« Iz tega izvaja sedaj Mahnič objektivnost našega spoznanja. »Tako tedaj pripoznamo umstvovanju človeškemu objektivno veljavnost. In to so storili po Aristotelu vsi veliki mislitelji, predvsem skolastiki.« »Ako so (pa) reči v vsemiru tako ustvarjene, kakor jih je Bog mislil, tedaj nas naše pojmovanje privede do spoznanja božjih misli ali idej in Boga samega, kakor iz umotvora, spoznavši vpodobljeno idejo, pridemo do spoznanja in občudovanja umetnika samega. Ne sicer, da bi pojmi, katere si tvorimo, bile božje misli, one so le naše, a misli, katerih si nismo po subjektivnem samohotju naobrazili, ampak določene so bistveno od objektov zunaj nas; ti-le vtisnejo mislim svojo podobo, in kakor je v njih izražena božja ideja, tako se ona ista ideja izraža tudi v naši misli. . .« Iz idej, ki so v stvareh ostvarjene, um spoznava Boga. »In tako prehaja duh od stvari do Stvarnika, od Stvarnika nazaj do stvari. Ob vsakem hodu se bolj določuje, vjasnuje in dopolnjuje.«17 Ali ni vse to čist tomizem? Celo shema je tomistična! Mahnič je torej vzprejel iz platonizma s sv. Tomažem in skolastiki nauk o transcedentnih idejah, zavrgel je pa, zopet s sv. Tomažem in skolastiki, način, kako si je Platon tomačil naše spoznanje po idejah, in si je osvojil, v tretje s sv. Tomažem in skolastiki, Aristotelov nauk o abstrakciji. Seveda vse to brez eklekticizma in sinkretizma, po « jasnih razlogih sv. Tomaža Akvinskega! Zmotno je torej, če pravi dr. Veber (374), da naš duh po Platonu in Mahniču na isti način »bere božje ideje«. Resnično je marvečTda jih po Platonu duh bere neposredno same v sebi, po Mahniču pa le posredno v čutnih stvareh. Zmotno je, če trdi dr. Veber, da se vrši pri Platonu in Mahniču to branje idej na isti način »z abstraktivno umsko silo«, resnično je marveč, da je teorijo o abstraktivni. umski sili v znanstvu uvedel šele Aristoteles in da jo je Mahnič po skola-stikih od Aristotela vzprejel. Brez pomena je, če naglaša dr. Veber, da oba, Platon in Mahnič, ostro ločita čutno zaznavanje in umsko spoznavanje. Prav kakor 16 Takoj nato imenuje abstrakcijo tudi »o d m i š 1 j a n j e«. 17 R. K. I 11—23. Mahnič, je ločil oboje- Aristoteles in z njim vsa skolastika. A ne Mahnič, ne skolastiki in ne Aristoteles niso čutnega zaznavanja in umskega spoznavanja tako ločili kakor Platon: Platon je oboje raztrgal, Aristoteles s svojimi je z umsko abstraktivno silo oboje združil. Naravnost prisiljeno je dalje, če dr. Veber v isti vrsti navaja Mahniča in novoplatonista Plotina. Da je Bog »absolutna enota«, to je vedel Mahnič brez Plotina, če ne od drugod, iz sv. pisma, kjer se Bog predstavlja kot »Jahve«, kot en, edini Bog, In da je Kristus Beseda, Logos, to je zopet vedel Mahnič že iz evangelija sv. Janeza: »In Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Vse je po njej ustvarjeno, kar je ustvarjeno in brez nje ni nič ustvarjeno ...« (Joa. 1, 1—3.) Celo pa dr. Veber ne bi bil smel zapisati stavka, da je Mahniču, kakor Plotinu svetovni razum, Kristus »med bogom in vsem ostalim vesoljstvom posredujoča stvariteljna ideja«. Mahniču je, kakor sv. Janezu, Logos Bog; xal 'd'SÖg rjv ö Aoyog. Da novoplatonizem ni bil brez vpliva na skolastično filozofijo, to je resnično, a vplival je tudi na sv. Tomaža Akvinskega. Sveti Tomaž je iskal samo resnice in ni vpraševal, ali je platonska ali novoplatonska ali aristotelska. Na podlagi Tomaževe metafizike so skolastiki umovali o transcendentalnih svojstvih bitja: o resnici, dobroti in lepoti. Tako tudi Mahnič. Da navaja govoreč o lepoti tudi Platonov izrek: pulchrum est splendor veri, to je po vsem tem umljivo, saj tomizma in plato-nizma ne loči nauk o idejah kot idejah, temveč le vprašanje o transcendentnem in imanentnem bivanju idej ter o načinu, kako jih naš um spoznava. V komentarju Pseudo-Dionizijevega dela »De pulcro et de bono« sv. Tomaž z Dionizijem razvija popolnoma iste načelne misli kakor Mahnič v razpravi o »Metafizični trojici«. Pravi namreč, da se stvari na tri načine prilikujejo Bogu: kot resnične, kot dobre in kot lepe, Z ozirom na um je bitje resnično; z ozirom na voljo je dobro; kot spoznano resnično je pa lepo: »apprehensioni autem veri, secundum quod habet rationem boni, respondet processio pulcri«. To ugodje nudi spoznavanje, če sije iz resničnega harmonija: pulchrum vere ulterius addit super hoc (super bonum honestum) resplendentiam et claritatem quandam super quaedam proportio-nata«.18 • Kar se naposled tiče Mahničeve zgodovinske filozofije, ni tudi tu nobenega nasprotja s sv. Tomažem. Sv. Tomaž sam je učil, da mora biti vsako človeško dejanje »motivirano«, a »motiv« je spoznano dobro, torej ideja neke vrednote. Čim globlje sega kaka ideja v življenje, tem globlje borbe provzroča. Ker je verska ideja najgloblja ideja človeške duše, zato se vrši prav ob verski ideji najgloblja borba človeštva. Tako ima tudi zgodovina svojo logiko. Seveda pa razni razlogi ne dopuščajo, da bi s'e ta logika uveljavljala z vso doslednostjo. Že »Čas« je opozoril na to, da Mahnič teh razlogov ni dosti upošteval. Ni pa tu nič bistveno platonskega. Morda je res 18 Prim. opuse. 38: De pulcro et de bono. dal Mahniču pobudo za take spise sv. Avguštin, še bolj verjetno pa katoliški miselci kakor Balmes, Donoso Cortes, Veuillot, Goerres in revije Civiltä Cattolica, Historisch-politische Blätter, Stimmen aus Maria-Laach.10 Če vse povzamemo, mislimo, da smemo mirno reči, da ni razmerje Mahničevo do filozofije sv. Tomaža Akvinskega pač nobena »uganka«. Mahnič ni bil nikak »čistokrven platonik«, ampak je bil platonik, kolikor se tudi »aristotelik« in »tomist« sv. Tomaž more imenovati »platonik«. Nikar pa, da bi bilo med tem »platonizmom < in med filozofijo sv. Tomaža Akvinskega ter okrožnico »Aetemi Patris« kako notranje nasprotje! 10 Zlasti je odvisnost od Balmesa že izpričana. Po citatih, ki jih je Mahnič le mimogrede in površno zabeležil, je mogoče, slediti cele strani, ki jih je Mahnič takorekoč do besede izpisal. Zanimivo bi bilo preiskati v tem oziru spise Donosa Cortesa. Vse kaže, da je bil ta mož duševno naravnost soroden Mahniču. Herderjev Konversations-Lexikon pravi o njem: »Bewundernswert ist der divinatorische Scharfblick, mit dem er zukünftige Ereignisse, wie die Erhebung Preußens und den Fall Frankreichs voraussah. Dagegen fehlte seiner wesentlich auf das Absolute gerichteten Denkart zu sehr -der Sinn für die verwickelten Bedingungen der geschichtlichen Wirklichkeit« (II 1417). Njegovo glavno delo je izšlo v francoskem prevodu (Essai sur le catholicisme, le liberalisme et le socialisme 1851), a tudi v nemščini (1854); pravtako v nemščini tudi njegov sloveči govor o »božjih sodbah nad Evropo« (Katholische Politik der Gegenwart, 1850). K problemu o rasi in veri v srbski prošlosti. Dr. Jos. Srebrnič. Vera in nacionalno življenje. Nobenega dvoma ni, da imamo gotovo razmerje med vero in nacionalnim življenjem kakega naroda. Raziskovanje tega razmerja pa je često težka stvar. Narodi se med seboj razlikujejo že kot taki, po svoji čudi, pa svoji nadarjenosti, po svojem materialnem številu, dalje po geologični in orografski kakovosti grude, na kateri žive, po geografski legi svojega ozemlja itd. Skoraj nemogoče je ugotoviti, kako vpliva ista vera na razne narode, ko so med seboj tako različni. Pri isti veri bo ta narod gospodoval nad drugimi, bo zopet oni narod blestel po svoji kulturi, bo tretji druge nadkriljeval po svojem bogastvu, bo četrti imel le skromno življenje. Še neprimerno težje je, na podlagi nacionalnega, t. j. državnega in narodno-kultur-nega življenja presojati vrednost te ali one vere ter izrekati sklepe, da je kak narod le radi tega ohranil svojo individualnost in jo n. pr. razvil preko temnih dob do novt veličine, ker si je bil osvojil to določeno vero. Stvar postane še bolj zapletena, ako ima raziskovatelj čisto svoje pojme o veri, drugačne od običajnih in veljavnih. V luči svojih pojmov lahko vse drugače vidi, kakor je v resnici. Vendar v tem slučaju ni težko spoznati, so li pojmi, ki jih on glede vere '/ ima, pravi ali'ne. Življenje narodov je realno, polno vidnih dejstev bodisi iz sedanjosti, bodisi iz preteklosti. Kdor presoja narode po zmotnih pojmih, da pride do njim odgovarjajočih rezultatov, bo moral premnoga dejstva ali ignorirati ali potvarjati. Objektivno ni ne prvo ne drugo. Površnemu čitatelju bodo zaključki morda imponirali, toda resen človek bo kmalu spoznal, da v raziskovanju nekaj ni v redu, četudi predmeta sam ne obvlada. Da sodeluje vsaka vera tudi v razvoju nacionalnega življenja, nam jamči narava vere sama. Vera ni samo skupina teoretskih resnic, ki pojasnjujejo razmerje med Bogom in človekom, ona prav radi tega podaja tudi skupino moralnih praktičnih pravil, po kateri je človek dolžan to razmerje v življenju dejstvovati. Čim popolnejša so ta pravila in čim popolnejše človek in ž njim celotni narod po njih živi, tem lepše bo tudi javno življenje izgledalo in tem več bo tudi nacionalno življenje od tega imelo (n. pr, -v zakonodaji, v kulturni ali politični hegemoniji itd.). Razvoj nacionalnega življenja samega pa je bistveno odvisen od drugih činiteljev, ki so v zvezi z narodovo individualnostjo, ne od vere. Vera sodeluje le toliko, da ohranja narod čvrst in moralno zdrav, da mu čestokrat odmerja celo smeri za idealno javno dejstvo-vanje, ako je sicer po svoji individualnosti za to sposoben, več ne; geografske lege, ki je tako odločilna za nacionalno življenje, mu ona ne da, prav tako ne premoga in železnih in drugih rud ter industrije, velike mase individuov, talentiranosti, gotovega temperamenta itd. Res pa je, da tvori moralno zdravje v narodu naravnost temelj, na katerem se more njegovo nacionalno življenje uspešno razvijati, in da se raditega iz moralnega zdravja v narodu lahko sklepa na kakovost vere ter indirektno, koliko ima nacionalno življenje od vere. To bi pa tudi bilo pri nacionalnem dejstvovanju edino torišče, kjer moremo dobiti pozitivne podatke, da sklepamo iz njih, da je ta vera popolnejša-od one. Raziskavanje je silno težko ter je odvisno od točne objektivne statistike moralno slabih in moralno dobrih dejanj, ki je starejša preteklost sploh nima in sedanjost le v zelo nepopolni meri. Končna sodba bi morala biti odvisna še od objektivne notranje precenitve raznih dejanj, kjer lahko en sam skrit po-edinec po svoji iskrenosti in svetosti tisoč moralnih slabičev odtehta, ki jih n. pr. statistika našteva, ali kjer dostikrat en sam zgled iz verskih motivov izvirajoče heroične požrtvovalnosti cel tok korupcije zaustavi ter zaobrne v nasprotno smer. Sem pa, v kraljestvo vesti, ne more noben raziskovatelj. Druga so torej pota, ki nam podajajo jasnost o popolnosti in nepopolnosti kake vere! Problem v luči VI, čoroviča. Vladimir Čorovič se je v svoji razpravi »Rasa in vera v srbski prošlosti«1 lotil problema, katera vera se je za srbski narod v nje- 1 Izšla kot VIII. zvezek »Zbirke političnih, gospodarskih in socijalnih spiscv« v založbi Tiskovne zadruge v Ljubljani. 1921. 8°. Str. 29. govi preteklosti izkazala za najboljšo. Za njega, ki je Srb, je problem vsekako zanimiv. Dogodki svetovne vojske so ga nehote napeljali na to. Srbski narod je pravoslaven; iz težkih početkov je prišel v nemanjiški dobi do veličastnega nacionalnega nastopa, kateremu je sledila stoletna doba mukepolnega zasužnjenja ter v novejšem času čudovito vstajenje v svobodni Jugoslaviji. Hrvati in Slovenci so katoličani, a nimajo take preobratov polne zgodovine. Kako vlogo je imelo pravoslavje v nacionalni zgodovini Srbov? To je vprašanje, ki se je postavilo pred njega. Vprašanje rešuje v treh poglavjih. V prvem raziskuje, zakaj je vera (pravoslavje) v Srbih zadobila »ne samo ves sijaj in moč, temveč vso srbsko državno (nacionalno) tradicijo«; v drugem dokazuje, da se je to zgodilo radi tega, ker so si Srbi iz svojega pravoslavja napravili naravnost posebno vero, oni imajo svojo lastno »srbsko vero«; v tretjem razlaga, zakaj je bila baš ta »srbska vera« najboljša verska oblika zä Srbe v njihovi prošlosti. Srbska rasa je prinešene nove verske elemente strnila s svojimi iz starine ter napravila iz njih »srbsko vere«; to je narod branil na vso moč, ker je videl v njej tudi vso svojo nacionalno tradicijo (spomin na nekdanjo veliko državo, na velike župane, kralje in care, spomin na sv. Savo — ter prepričanje, da se bo velika država znova povrnila itd.) Radi te zveze z elementi iz starine in z nacionalno tradicijo je bila pravoslavna »srbska vera« v srbski prošlosti za Srbe najboljša, boljša kakor izlam. kajti srbski moslemini niso ohranili nobenega spomina na nacionalno tradicijo, postali so ji celo najhujši nasprotniki; boljša tudi kakor katolicizem, kajti katoliški Hrvati »so ostali brez velikih državnih ambicij« in njih »svečenstvo se ni nikdar vezalo s posebnimi tradicijami na hrvatsko državo, kakor so to Srbi storili«. »Še manj politično nacionalno je bilo delovanje katoliškega svečenstva pri Slovencih«. Ako torej raziskujemo razmerje med vero in narodom v SHS. vidimo po Čoroviču predvsem to, da je srbski narod najbolje pogodil, ko se je v svoji prošlosti odločil za pravoslavje; potem pa tudi to, da izkazuje katolicizem nasproti pravoslavju vsaj z ozirom na posledice, ki jih ima za nacionalno življenje v SHS, gotovo a neizbežno inferiornost. Zanimivi zaključki! Kako je prišel avtor do njih? Edino upravičena metoda, ki je pri raziskovanju le nacionalnega dejstvovanja sploh mogoča, da bi glede kvalitete te ali one vere prišla do kakih pozitivnih rezultatov, je, kakor sem zgoraj razložil, pot statistike in primerjave. Čorovič se v svoji razpravi na to metodo niti ni spomnil. Njegovi rezultati so radi tega že a priori pogrešeni. Toda tudi če se ž njim postavimo na pot čisto historičnega raz-iskavanja, vidimo, da je njegova metoda zmotna. On ima namreč določna izhodiščna' počela, v katerih luči vodi svoja izvajanja. Ne tolmači sicer izrecno teh počel ne uvodoma ne tekom svoje razprave, zato utegnejo njegove misli marsikaterega presenetiti, toda s stališča, ki ga glede vere in še posebej glede krščanstva sploh zavzema, sklepamo, da je izrazit racionalist. Krščanstvo je njemu »polno starih verskih dediščin in povsem v duhu orientalskih religij, mitov in neprirodnih dedukcij«. Kar se pripoveduje o Kristusu, o raju in peklu, o Bogu in svetnikih, o vstajenju itd., vse to kaže po njegovih besedah »jasno elemente primitivnih antropomorfičnih tolmačenj in močni vpliv iztočnjaškega razumevanja raznih Ormuzdov in Arnnanov in mnogih drugih religioznih fantazij«. Njemu je zato »vsa današnja formalna vera samo krščanska mitologij a«, — Dasi je racionalist pripisuje vendar veri gotovo vlogo v nacionalnem dejstvovanju. »Povsem prirodno je,« piše, »da je v nacionalističnem XIX. veku in po ustvaritvi nacionalne Srbije pomen pravoslavja prenehal.« »Nacija . . . išče nove načine za moralno-socialni razvoj. Verska razdelitev je že zdavnaj opuščena.« »Vera je postala danes zadeva prepričanja in njen politični značaj spada v prošlost. Vsaj za nas je izvršila svoj poziv in odslužila svojo dobo, A tembolj moramo biti pravični, kadar govorimo o njenem zgodovinskem pomenu.« Veri torej — seveda, kakor vero on razume — pripisuje neko funkcijo v nacionalnem življenju narodov. Toda le pogojno. Pridejo dobe, ko postane ta funkcija nepotrebna, kakor n. pr. po njem sedaj pri Srbih. Lahko kak narod sploh brez nje izhaja. Kadar pa mu utegne biti koristna, tedaj si »mitologijo« priredi, seveda po svoje, da dobi nacionalni značaj; tako je napravil tudi srbski narod, ko si je ustvaril iz starejših verskih pojmov (poganske dobe namreč) ter krščanstva, kakor ga avtor pojmuje, »nove slike in kombinacije«, svojo »srbsko vero«. To je torej njegovo izhodišče: racionalizem glede vere, ki ne pozna niti Boga, in nazor, da ima vera-»mitologija« le pogojno funkcijsko vlogo v nacionalnem življenju narodov. Pravoslavje in katoličanstvo. Vsak vidi, da je to izhodišče samovoljno, apriorno, in prav zato zmotno. Ne bom tu zavračal njegovega racionalizma, tudi ne nazora o pogojni funkcijski vlogi vere v nacionalnem življenju narodov, ker bi to vodilo predaleč. Slediti mu hočemo samo na potih, kjer svoja apriorna načela upotreblja na zgodovino, kajti izvajanja vodi tako, da se v njih luči prošlost srbskega naroda navidezno kar najlepše ujema z načeli, od katerih izhaja. Naravno, da podaja pri tem tudi razločke med pravoslavjem in katoličanstvom. V smislu svojega apriornega racionalističnega stališča se, ne ozira na notranje diference pri obojih, poudarja le zunanje vidne funkcije, v katerih naj bi se bilo prvo in drugo v življenju narodov dejstvovalo. »Na zapadu je v srednjem veku rimska cerkev,« tako piše, »vzela vso oblast, centralizirala je to oblast v svojih rokah in dala celi organizaciji isti shema in isti jezik, tako da izgledajo vse zapadne cerkve kakor stare rimske kolonije. Tu je cerkev imela svojo in čisto svojo posebno politiko, osnovano na načelu svetovne oblasti in izvestnega duhovnega kozniopolitizma, ne samo popolnoma nezavisnega od po-edinih nacionalnih in državnih formacij, marveč celo vladajočega tem formacijam.« »S pravoslavno cerkvijo ni bilo tako . . . Carigrajski patriarhi so rimski primer celo obrnili in se postavili v službo države. . ., da postavijo cerkev v službo bizantinski in državni in narodni ideji in da zahtevajo zato tudi obratne usluge. Zato je carigrajska cerkev postala državna nacionalna ustanova.« Dalje: »Ko je carigrajska cerkev odobravala samostalnost raznih cerkev, ki so se hotele ločiti od nje ..., je bila popustljiva v toliki meri, kakor tega Rim sploh ne pozna.« Kot primer na tem polju »vidimo njeno toleranco nasproti netoleranci Rima v vprašanju slovanskega cerkvenega obrednega jezika. V Carigradu to sploh ni bil problem . . . Rim pa je videl v teh težnjah cepljenje . . ., je porabo narodnega jezika dovoljeval zelo zelo redko, kadar drugače ni mogel in v čim najbolj omejenem obsegu.« Že doslej navedeni stavki izkazujejo toliko zgodovinskih netočnosti, kolikor stavkov je. Rimska cerkev je njemu, skoraj bi rekel, nekdanja rimska politična država v drugi izdaji; ona ima na zapadu vso oblast, svojo posebno politiko, osnovano na načelu svetovne oblasti, a s svojim izvestnim kozmopolitizmom vlada celo nacionalnim in državnim formacijam. Človek si tukaj nehote predstavlja v Rimu gospodarja, pred katerim leži vse na kolenih. Pa ni bilo tako. Avtor srednjega veka ali ne pozna, ali če ga pozna, ga presoja po nazorih, ki jih glede vere, rimske cerkve in papeža sedaj on subjektivno ima — kot racionalist. Seveda historični metodi to nasprotuje! Historična metoda zahteva, da presojamo zgodovinske dobe v luči tistih političnih, kulturnih in v našem slučaju verskih nazorov, ki so tedaj gospodovali, torej srednji vek in pa-peštvo in cerkev in nacionalno življenje v njem v luči tistega globokega katoliškoverskega prepričanja, ki je takrat vse sloje prešinjalo Nikdar ni šlo rimski cerkvi za »politiko, osnovano na načelu svetovne oblasti«, da bi »vladali celo nacionalnim in državnim formacijam«. To so tako znane reči, da jih vsak, ki le količkaj zgodovino katoliške cerkve pozna, z lahkoto zavrne. Cesarska krona je imela religiozno vsebino, zato jo je naravno Rim oddajal; kjer vidimo med svetnimi vladarji in Rimom kletveniško razmerje, so ga vedno prvi prostovoljno v varstvo svoje suverenitete ostvarjali; če je Rim proti pohujšanju, nasilju in zahrbtnosti v vladarskih vrstah s koaktivno avtoriteto nastopal, je bilo čisto v duhu časa in zmerom v zaščito božjih in ljudskih pravic; ako je Rim izvajal internacionalno vlogo posredovateljev, miriteljev in razsojevateljev, si jo je bil brez najmanjše uzurpacije le temeljem vsega dotedanjega historičnega razvoja pridobil, ne da bi bil kateri proti temu kdaj protestiral, ko se je vsem popolnoma samoumevna zdela itd. Kje je tukaj ali kje drugod »politika svetovne oblasti«', s katero naj bi bili »vladali celo nacionalnim državam«? Gotovo, racionalist bo kot tak v srednjem veku našel to, kar njemu odgo- Iz našega kulturnega življenja. = P- = ----- varja; materialist kot tak zopet prav tako; protestant kot tak zopet. To pa ni historična metoda! Iz istega razloga so pogrešerii tudi rezultati, ki jih naš avtor glede carigrajske cerkve ugotavlja. Carigrajski patriarhi se niso postavili v službo države, kakor da bi bili »rimski primer« prostovoljno »obrnili« in Rimu nekak zgled podali, v kakem razmerju bodi cerkev do države. Bili so popolnoma drugi momenti, da je carigrajska cerkev postala državna ustanova. Pri tem se niti ne oziramo na principielno stran, po kateri mora Kristusova cerkev neodvisnost od države za svoj delokrog do skrajnosti braniti. Carigrajska cerkev je podlegla poganski tradiciji, ki ni bila v ti točki na iztoku nikdar izumrla. Z vso energijo so jo iztočni grški cesarji nasproti cerkvi poudarjali in izvajali od Konstancija, ki je že I, 355 proti nekaterim nevklomji-vim škofom označil svoje stališče: »Za cerkveno postavo mora veljati to, kar hočem jaz«, in ga je v duhu Justiniana Leo III, Izavrijski spet 1. 727 opisal z besedami: »Cesar in škof sem jaz.« Zgodaj torej je carigrajska cerkev prešla v popolno odvisnost od države, ne po lastni uvidevnosti, da je to najbrž bolje zanjo in za državo, kakor hoče to avtor, ampak po lastni slab6sti — v svojo in države največjo škodo. Cezaropapizem in vsa korupcija, ki se je radi tega v Carigradu razpasla, jo dovolj označuje. Cerkev v Carigradu končno niti toliko poguma ni ohranila, da bi proti korupciji protestirala! In kaj se je godilo stoprav v stoletjih, ko je sultan patriarhe postavljal in odstavljal! Razloček med zapadom in iztokom je kakor dan in noč. Pa »njena toleranca nasproti netoleranci Rima v vprašanju slovanskega cerkvenega obrednega jezika« in njena popustljivost pri stvarjanju raznih cerkev, ki so se hotele ločiti od nje! Tolerantna, popustljiva torej — in vendar je bila carigrajska cerkev, ki je Dušana in Joanikija in ves srbski narod anatematizirala, ko so si bili patriaršijo ustanovili; je bila ista cerkev, ki je i Bolgarom i Srbom vzela zadnje ostanke cerkvene samostojnosti, ko je ukinila avtoke-falnost v Ohridi in Peči (1. 1767 in 1766); in je še danes ista cerkev, ki že skoraj 50 let drži prokletstvo nad Bolgari, ker so si ustanovili neodvisen narodni eksarhat. Tolerance je torej zelo malo. Res pa je, da priznava ustanavljanje narodnih cerkev, toda v tem vidimo princip, ki ji ne more biti ne v čast ne v ponos, saj dokumentira v zadnjih posledicah negacijo lastne legitimnosti in privoljenje v pogreb lastne osebnosti. Kaj bi vendar še ostalo od carigrajskega patriarhata, ako bi vsi kraji okrog Carigrada prešli na razne države in bi celo Carigrad za svoje odseke dobil razne gospodarje, n. pr. Ruse, Bolgare, Grke, Angleže, Francoze itd. in bi vsi ti gospodarji hoteli izvesti tudi cerkveno ločitev za svoje oblasti? Recimo, da bi patriarh privolil Ostal bi brez črede in brez cerkve, juridično mrtva osebnqst.. . Rimska cerkev ima čisto druge pojme o svoji osebnosti, zato pa človeštvu izsiljuje priznanje, da je nekaj več kot navadna človeška tvorba. Sicer pa je bila vprav ona na tem polju najmanj ozkosrčna, ko je kaj rada naklanjala posameznim narodom samoupravne nacionalne metropolije, ki so prejemale pallium od nje. Slovane je N. tukaj na poseben način odlikovala. Svetopolk pri Moravanih, Simeon in Kalojan pri Bolgarih, kralji Zete pri Srbih, Tomislav pri Hrvatih in Boleslav I. pri Poljakih so že od krščanskih početkov priče za to. Potem še besede o carigrajski toleranci v vprašanju obrednega jezika. Zdi se, da naš avtor kar nič ne pozna fanariotskega fanatizma carigrajske patriaršije, ki je pri Bolgarih in Srbih še v prvi polovici prejšnjega stoletja cele kupe najdragocenejših rokopisov, staroslovenskih in bogoslužnih obrednih knjig sežigal na grmadah, metal v vodo in blato. Skozi stoletja so se bili ti rokopisi in knjige očuvali, preko vseh turških strahot, uničila jih je šele »toleranca« grškocer-k v e n e g a Carigrada, in sicer tik pred zoro, ki je svobodo oznanjala. Bridko je moral narod to »toleranco« okušati na Atoški gori, v Makedoniji, v Bolgarski in tudi v Srbiji. Trnovski grški metropolit Ilarion je še 1. 1825 biblioteko nekdanjih bolgarskih patriarhov, ki so se 1. 1371 iz Trnovega morali pred Turki umakniti, kratkomalo dal sežgati. Nad 430 let je bila zazidana in varna pred Turki. »Toleranca« carigrajske cerkve jo je z arhivom vred v nenadomestljivo škodo končal^. Podobno se je godilo s staroslovenskim obrednim jezikom, ki je na celi črti pred grškim kar kopnel. Celo tako daleč so šli, da so Srbom zabranjali slaviti krsno ime in častiti domače narodne sve-titelje. To je bila »toleranca« v obsegu carigrajske patriaršije. In »ne-toleranca Rima«? Ona je dala sv. Cirilu in Metodu znane privilegije; brez najmanjšega pomisleka je pustila Bolgarom staroslovenski obredni jezik, ko jim je ob času Simeona in Kalojana odobrila in priznala patriarhat; in prav nič ni vprašala po obrednem jeziku pri Srbih, ko je njihovim vladarjem pošiljala kraljevske krone. Tako Rim! Sicer pa ne razumem, čemu poudarja avtor v ti zvezi staroslovenski obredni jezik, kakor da bi obredni jezik sploh imel kak vpliv na nacionalno življenje, na razvoj nacionalne države in kulture! Svetopolk mu je nasprotoval. Tomislav in Krešimir IV. nista prav nič ukrenila za njega ohranitev, ko je bila njegova eksistenca v nevarnosti. Za sedanjo književnost je obredni jezik brez pomena, ker je mrtev jezik; za poglobitev verske zavednosti in nravnega življenja prav tako, ker morajo tukaj čisto drugi činitelji sodelovati; isto velja za civilizacijsko delo med narodom, in prav isto za nacionalno dej-stvovanje. Vsi narodi Evrope to izpričujejo, tudi neromanski: od Nemcev do Ircev, od Poljakov in Čehov do Hrvatov v Dubrovniški republiki, kjer se je navzlic latinskemu obrednemu jeziku nacionalna kultura bolj dejstvovala kot povsod drugod med Jugoslovani. Tudi ne more nihče dvomiti z odgovorom na vprašanje, kateri jezik je odpiral in odpira še vedno večje kulturne vrednote izobražencu, znanje staroslovenščine ali znanje latinščine, in kateri more dosledno tudi narodu donašati večjih koristi. Z nacionalno-kulturnega stališča moramo biti Rimu le hvaležni, da je načeloma vedno za latinščino kot obredni jezik. Ne ščiti s tem samo verskih koristi, ki bi bile mnogokjd dostikrat ogrožene — spomnimo se le na poljsko zgodovino —, on je pospeševal in pospešuje s tem tudi nacionalno-kulturne vrednote vsakega posameznega naroda. Rezultati, ki jih avtor kot plod proiciranja svojih apriornih nazorov v zgodovino navaja, so torej v kričečem nasprotstvu z dejstvi. Isto vidimo drugod. »Srbska vera«. Da pride do ugotovitve posebne »srbske vere« v prošlosti srbskega naroda, pravi, da je »narod sprejel vero samo formalno« -— t, j. samo na zunaj v obliki konfesije. Krščanska ozir. pravoslavna je bila le po imenu, dejansko »je dala naša nacionalna psiha mitolo-gizirani veri elemente verovanja«. »,Srbska vera' ni vera ortodoksije ali sploh katerakoli vera, nego to je ono, kar je spojeno z vero, namreč vse delovanje starine, vsa tradicija verovanja.« Ta vera »ni vodila naroda v popolnoma nov, ne samo verski, ampak tudi ekonomski red«. »Stari Srbi niso razmišljali o veri«, zato tudi »mi Srbi nimamo izvirne teoretske teološke književnosti in ne čutimo te potrebe«. »Razumevanje našega naroda v pogledu vere je vobče bilo vrlo liberalno, malo dogmatično in več zloženo iz starih tradicij«. Srbska zgodovina priča drugače. Historik srbskega naroda K. Jireček ugotavlja izrecno: »Tiefgreifend war der Einfluß des Christentums«, na drugem mestu zopet: »Intensiv war der soziale Einfluß des Christentums«, navaja tudi ugledno pričo iz prve polovice 13. stoletja, po kateri je bila Srbija »geziert durch Frömmigkeit, evangelischen Lebenswandel und die Würde guter Sitte von jeder, Art« ter našteva opetovano dejstva, ki to dokazujejo. — Kdor se spomni na zglede, ki jih dajejo člani iz kraljevske rodbine same: Rastko, Nemanja, Štefan Dragutin, Helena itd., kdor gleda na razširjevanje meniškega življenja po srbskih zemljah, pa zadužbine, ki so jih srbski velikaši zidali, ta ne bo nikakor videl v tem le golo posnemanj© Carigrada ali po avtorju le izraze mrzle formalne verne zunanjosti v srbskem ljudstvu, in nikakor ne bo rekel, vsa tista dela samozataje in karitativne dobrodelnosti so plod »mitologije« brez realnega ozadja. Razlogi za izbiro angeljskega žitja in zidanje samostanov in cerkva so isti, kakor na zapadu: »Hristova ljubav«, »carstvo večno«, da se tam »poje liturgija ovog svijeta kao i onoga«, da Kristus ustanovitelja ozir. darovatelja ne obsodi na dan »strašnago i groznago ispitanija« itd., prihajajo torej iz globoke krščanske vernosti. Ta vernost je bila tako močna, da je tudi Srbe vodila v nov verski, ekonomski in pravni red. Priče za to navaja zopet Jireček, historik Srbov. Res pa je, da Srbi nimajo nobene teološke književnosti, toda ne radi tega, ker niso čutili potrebe za to — kdo more to dokazati? — ampak ker niso mogli dobiti iz daljnjega in sterilnega Carigrada nobene pobude na tem polju. Malo se tudi trditev ujema s historičnimi dejstvi, da bi bilo razumevanje »našega naroda v pogledu vere vrlo liberalno«; zakaj pa se je bogomilstvo tako preganjalo in zakaj je Štefan Dušan v svojem zakoniku tako netolerantno nastopil proti »latinski hereziji«? Slika sama, ki jo pisec o pravoslavju podaja, je. za pravoslavne zelo žalostna in poniževalna, a zopet netočno in pristransko izvedena Čas, 1922. 10 Priznati moramo, da imamo mi katoličani vendarle neprimerno višji pojem o pravoslavju, kakor pa VI. Čorovič. Njegovo pravoslavje, ki tvori »srbsko vero«, in ki naj bi'po njem imelo tako vlogo za nacionalno tradicijo, nima prav nobenih pozitivno krščanskih momentov v sebi. Vse je mitologija! Pojma cerkve sploh ne požna. On ne razlikuje med učečim delom cerkve, ki nosi in varuje versko izročilo, in med laiškim elementom v njej. Da bi prvi, ki ga imajo tudi v pravoslavju, mitologijo gojil in ljudstvo varal ž njo, to bodo pravoslavni sami ogorčeno zavrgli. Priznali pa bodo vsi, da se je v laiškem ljudstvu razvilo mnogo vraž, praznoverja, grdih pripovedk in nespodobnih običajev. Toda vse to ne tvori njegove vere, ko cerkev vse verske izrastke odločno obsoja. Tudi ni res, da bi vse tisto praznoverje in tiste navade izvirale iz predkrščanske dobe ali se razvilo v duhu, svojskem srbski psihi. Vse to se je razpaslo v težkih turških časih, ko je ljudstvo ostajalo brez svečenstva in je svečenstvo samo padlo v nevednost in ni moglo od učeče cerkve ljudstvu ničesar podajati. »Srbska vera« je avtorjeva iznajdba, »Srbska vera« več vredna kot katoličanstvo? Kdo bo hotel potemtakem še verovati, da je »srbska vera« bila za srbski narod v njegovi prošlosti vsekako boljša od katoličanstva, kakor hoče pisec v luči svojega racionalizma sugerirati? Da ie katoličanstvo manj vredno posebno z ozirom na ohranjanje in negovanje nacionalnih tradicij, če drugod ne, vsaj gotovo v srbski prošlosti? Kajti to izrecno naglasa: ^»Pravoslavje iztočnega tipa, liberalno v veliki meri, je najbolje odgovarjalo svobodnemu razumevanju vere in narodnih lastnosti« toliko bolj, ker je po sv, Savi »vera postala nosilec državne ideje, a država slava vere«. Zato je pri Srbih »baš pravoslavje očuvalo idejo nacije in trajno težnjo za svobodo«. Težko je govoriti o možnosti, kako bi se stoletno življenje kakega naroda v preteklosti razvijalo, če bi se v danih usodnih momentih to ali ono drugače zgodilo, kakor se je v resnici dejansko Kaj bi bilo z zgodovino balkanskih Slovanov, ako bi bili Bolgari in Srbi sprejeli katoličanstvo in kot nacije od vsega početka tvorili enakopravne člane srednjeveške »respublica christiana« pod vrhovno moralno avtoriteto rimskih papežev? Bi-li bili politično in kulturno s svojim življenjem in s svojimi tradicijami na boljšem ali na slabšem? Iz podatkov, ki jih sicer ni mnogo, a ki kot žarke plamenice osvetljujejo položaje, lahko z veliko gotovostjo sklepamo: Oddeljeni bi bili od absolutističnega notranje gnilega cezaropapističnega Carigrada ter spojeni v isto vedno krasnejše se razvijajočo kulturo srednjeveške Evrope; Rim jim je že bil dal v carskih, oziroma kraljevskih kronah vse poroštvo najlepše državne samostojnosti in bi jim bil kot tedanji avtoritativni nositelj mednarodne razsodiščne oblasti njeno nedotakljivost vseskozi proti vsakemu branil, kakor je to delal na zapadu; Islam bi ne bil nikdar prišel na balkanski polotok, in če bi bil prišel, bi se bila takoj započela pod egido rimskih papežev sijajno idealna borba za »krst časni i slobodu zlatnu«, kakor jo vidimo v Italiji in na Pirenejskem polotoku, kjer so po rimski iniciativi sodelovali ne samo domačini, temveč tudi daljnje inorodne dežele v smislu tedanjega splošnega prepričanja: »Duae causae sunt, quas homines affectuosis-sime tuentur et quas praeponunt animabus suis: altera libertatis altera fidei et religionis« (Joh. Saresb.); Bolgari in Srbi bi bili postali — morda celo v okviru iste državne skupnosti, kakor se je to zgodilo s Kastilijanci in Aragonci — tisti činitelj, ki bi bil prenašal po premaganem Islamu rimsko-krščansko civilizacijo na iztok v Azijo in Rusijo prav tako, kakor so jo prenašali po prema ganem Islamu Španci in Portugaci iz svoje domovine v prekooceanske pokrajine; in jugoslovanska bi bila po jeziku Mala Azija, kakor je španska in portugalska Srednja in Južna Amerika; na slovanskem Balkanu bi bila razcvetela veda in umetnost s središči v Carigradu, Solunu, Skadru, Skoplju, Ohridi, Trnovem in Odrinu prav tako kakor v Valenciji, Salamanki, Zaragozi, ^alladolidu, Toledu, Madridu, Lissaboni itd. južno od Pirenej. To bi bila zelo verjetna pota Slovanov na Balkanu, če bi bili poleg Bolgarov tudi Srbi katoličanstvo sprejeli. Da bi bili tudi Hrvati ob boku tako močnih slovanskih katoliških držav vso drugo vlogo imeli na obalah Jadranskega morja in ž njimi najbrž tudi Slovenci, je jasno. To dokazuje že sam h r v a t s k i Dubrovnik! Navzlic turškemu zaledju, ki je nanj tiščalo od zadaj ter od desne in leve, in navzlic res neznatnemu ozemlju, ki je bilo pod vlado republike, je vendar skozi stoletja on edini dominiral na Balkanskem polotoku s svojo plemenito nacionalno kulturo in s svojo svobodo. Toda besede »plurimi haberi ab hac republica sedis aposto-licae authoritatem«, ki jih je l. 1679 dubrovniški nadškof P. de Torres s svojim poročilom o stanju škofije v Rim poslal, dokazujejo, kam je bil Dubrovnik vedno z vso iskrenostjo orientiran in od kod je dobival moralnih sil za svojo veličino. Zato pa je res naivno, v točki nacionalnega dejstvovanja pripisovati pravoslavju, oziroma »srbski veri« superiornost nad katoličan-stvom, ne samo radi principa sploh, po katerem je delokrog vere čisto drugačen kakor pa delokrog nacionalno-državnega življenja, temveč tudi radi tega, ker nimamo prav nobenih dokazov za tako superiornost, konkretno rečeno, ker nihče ne ve, kako nacionalno vlogo bi Srbi bili imeli, če bi se bili razvijali kot katoliška nacija v srednjeveški zvezi narodov pod avtoriteto Rima. Iz prej navedenih stavkov lahko vsakdo razvidi, da bi bila njih politična in seveda tudi civilizacijska vloga neprimerno sijajnejša. Iz istega razloga prehaja v prazno fantaziranje vse, kar avtor govori o katoliškem svečenstvu pri Hrvatih in Slovencih. Tudi Poljaki, tudi Irci so katoličani. So li radi tega nacionalne tradicije pri njih manj silne kakor pri Srbih? Skozi vso dobo svojega narodnega zasužnjenja so jih prvi imeli pred očmi in zanje delovali.. Svetovna vojska jim je prinesla nacionalno uedinjenje prav tako kakor v Jugoslaviji Srbom. Noben resen človek pa ne bo trdil, da ie poljsko katoličanstvo radi tega superiorno nad ruskim pravo- slavjem, ker so Poljaki prišli do neodvisne države, Rusi pa se potopili v boljševiško anarhijo. Dalje kdo ne vidi v gigantskem boju, ki ga že stoletja vodi neznatno keltsko pleme Ircev proti svetovni anglosaški rasi, naravnost potencirano-silovite tradicije nacionalne svobode, ki so »njegovo naravno pravo in njegova prastara dediščina«, kakor je sedanji faktični predsednik irske republike še nedavno v posebni brzojavki izpovedal papežu? In Irci so katoličani! Tudi katoliški Francozi bi odločno protestirali ob trditvi, da jim je katoličanstvo ovira pri življenju za nacionalne tradicije, in z lahkoto bi izvedli dokaz, da nobena religija ne kooperira v odpornosti proti krivici, v ljubezni do svobode in nacionalnih tradicij tako, kakor vprav iskreno katoličanstvo. Kar je tudi res! Iz vsega torej sledi, da bi bile v Srbih tudi brez Čorovičeve »srbske vere«, da celo brez pravoslavja, zagospodovale nacionalne tradicije ter jih vodile do nacionalnih idealov. Oni so neodvisni od vere sploh, ki ima po svojem bistvu človeku določati le njegove odnose do Boga. Vera pri njih le kooperira. Nikdo pa ne bo dokazal, da se v tem oziru katoličanstvo po katerikoli drugi veri pusti nadkriljevati. Zato se meni zdi, da avtor močno pretirava pomen, ki naj bi ga sv. Sav^ imel v ostvarjanju srbskih nacionalnih tradicij. V dejanskem toku nacionalne pravoslavno - srbske prošlosti je sv. Sava v resnici velika osebnost, gotovo največja, kar jih Srbi imajo, v tem se bomo z avtorjem strinjali vsi. Savinega usodnega sistematskega dela, s katerim je Srbe definitivno oddelil od Rima in katoliškega zapada ter jih prevedel v območje pravoslavnega iztoka in njegove miselnosti, ter dosledno njegovega pomena za versko oddeljenje Srbov se tu ne bom dotikal. To se da prav lahko ločiti od onega, kakor zgledi dokazujejo. Tudi brez sv. Save bi se bili torej Srbi dejstvovali kot nacija ter imeli življenje nacionalnih tradicij. Poglejmo samo na sosedne Bolgare in Rumune. Ru-muni nimajo v svoji starejši prošlosti ne Simeona ne Nemanje ne Save, nimajo niti narodne hierarhije niti narodnega obrednega jezika niti narodne literature. In vendar so našli nacionalne tradicije proti vsemu tujstvu in celo proti vsemu pravoslavju, ki ni imelo ž njimi (tradicijami) prav nobenega stika, so v njih luči vzbudili v nezavednih ljudskih množicah nacionalnost ter stvorili lastno veliko državo, Tudi Bolgari nimajo mož, ki bi bili delovali kakor sv. Sava pri Srbih; pravoslavje — ono namreč iz Carigrada — je v njih zavesti hotelo zadušiti celo v*ak spomin na slavno državno preteklost, boriti so se morali proti njemu in v boju ž njim so oživljali svoje nacionalne tradicije in jih polagoma spreminjali v obnovljene oblike narodnega neodvisnega življenja. , Sklep. Problem odnosov med raso in vero, med vero in nacionalnim dejstvovanjem je treba čisto drugače načeti in reševati, kakor je avtor to poskusil. »Historična metoda,« pravi koncem svoje razprave, »je v razpravljanju teh vprašanj narodne prošlosti brezpogojno potrebna in edino koristna.« Seveda! Toda ne historična metoda, ki se v luči apriornih nazorov podaja v zgodovino in se ozira le na ta ali ona dejstva, ampak tista, ki se nazorom prošlosti prilagaja, da v njih luči ne ta ali ona, ampak vsa dejstva objektivno upošteva in tolmači. Za vprašanje pa, katera vera je za nacionalno dejstvcvanje boljša in katera ne, historična metoda sploh ne zadostuje. Pridružiti se ji morajo še izsledki primerjalnega študija, na katere avtor pa še mislil ni. Rezultati bodo potem tudi za srbsko prošlost čisto drugačni, kakor jih v njegovi razpravi dobimo, Rimske cerkvene visoke šole. Dr. J. T. I. Pontificia Universitas Gregoriana Collegii Romani Soc, J e s u ali na kratko Pontificia Universitas Gregoriana — je zavod, kateremu je podelil ta naslov papež Pij IX. dne 4. dec. leta 1873< Pravno in dejansko je zavod že prej vršil nalogo vseučilišča pod imenom Collegium Romanum, katerega je ustanovil in sezidal papež Gregor XIII. z namenom, ki ga še danes na kratko izraža napis na pročelju impozantne stavbe v besedah: Religioni ac Bonis Artibus. Ne samo jezuitski naraščaj in rimska mladež, temveč tudi akademska mladina vsega katoliškega sveta naj bi imela v večnem mestu na tej visoki šoli priliko črpati znanost o dogmah in disciplinah katoliške vere, da bi jo potem po raznih deželah tem uspešneje mogla učiti z besedo ter potrjevati z zgledom in dejanjem. Isti papež je s konst. 7. maja 1578 zavodu naklonil pravico, podeljevati slušateljem akademske časti. Vseučilišče je imelo do leta 1876 le dve fakulteti, teološko in filozofsko; 16. avgusta 1876 pa mu je Pij IX. dodal še tretjo, juridično fakulteto z vsemi pravicami drugih fakultet. Za vpis na vseučilišče zahteva vodstvo avtentične dokumente o zakonito dovršenih študijah srednješolske izobrazbe s priporočilom svojega redovnega predstojnika, ako je slušatelj redovnik, svojega rektorja, ako je slušatelj gojenec kakega kolegija, ali rimskega vikariata, ako stanuje izven kolegijev. Slušatelji so redni in izredni. Redni slušatelji so oni, ki imajo zahtevano predizobrazbo, obiskujejo predpisana predavanja ter hočejo doseči akademsko čast po treh stopnjah; te so: bakälaureat, prolitat in doktorat. Bakalaureat je mogoče doseči na vseh treh fakultetah po končanem prvem letu; prolitat na filozofski in juridični fakulteti po končanem drugem, na teološki fakulteti po končanem tretjem študijskem letu; doktorat na filozofski in juridični fakulteti po končanem tretjem, na teološki po končanem četrtem letu. Izredni slušatelji so oni, ki ne aspirirajo na akademsko čast. Teološka fakulteta obsega dvojen kurs boloslovnih študij, veliki ali vseučiliški in mali ali semeniški kurz.'Kdor želi stopiti v vseuči- 142 »Č a s«. liški kurz, t. j. doseči na fakulteti akademsko čast, mora dokazati, da je vsaj dve leti ex professo že študiral skolastično modroslovje in dobro prestal izpite iz te vede, sicer ga lahko fakulteta zahteva k izpitu, preden ga sprejme kot rednega slušatelja, Mali kurz odgovarja bogoslovnemu študiju po škofijskih semeniščih. Na juridični fakulteti se predava kanonsko pravo v polnem obsegu tri leta. V prvem letu se predava javno cerkveno pravo ter uvod v privatno cerkveno pravo, t. j. zgodovina in splošni pregled današnjega zakonika. Natančno se obravnava prva knjiga Cod. Iur. Can. Drugo in tretje leto se tolmači ves zakonik. Pred začetkom fakultetnega študija se od slušateljev zahteva, da so dovršili vsaj seminaristični filozofski in teološki kurz. Filozofski študij traja tri leta; vendar ga je na priporočilo višjih mogoče dokončati tudi v dveh letih, ako se je slušatelj že drugače bavil s filozofijo. Poseben, intenziven, praktičen študij goji takozvani »cursus ma-gisterii«, ki si je postavil za nalogo izvežbati odlične slušatelje, ki so že dovršili teološko fakulteto, za službo profesorskega ali pisateljskega poklica. Kurz traja dve leti. Redni slušatelji so oni, ki so dosegli doktorat iz teologije, izredni, ki so dovršili filozofski in teološki kurz vsaj tako, kakor ga zahteva kanonično pravo. V kurzu se poleg metodologije in zgodovine skolastične teologije obravnava biblična, pozitivna in skolastična teologija. Predmeti, kateri se poučujejo na gregorijanskem vseučilišču, so po letih in številu ur razvrščeni na sledeči način: 1. — Na teološki fakulteti v velikem kurzu: osnovno bogoslovje v 1. letu po 8 ur na teden; dogmatika v 2., 3. in 4. letu po 10 ur na teden; moralno bogoslovje v 1. in 2. letu po 5 ur na teden; uvod v sv. pismo v 1. letu po 2 uri, sv. pismo v 3. in 4. letu po 5 ur, nauk o kan. pravu v 2. letu po 5 ur. cerkvena zgodovina v 1. letu po 4 ure, kršč. arheologija v 1. letu po 1 uro, hebrejski jezik v 1. letu po 2 uri; bibl. - grški jezik v 3. letu po 1 uro na teden. — Od tega se razlikuje mali kurz v tem, da se poučuje dogmatika v 2., 3. in 4. letu po 6 ur, moralno bogoslovje pa v 2., 3. in 4. letu po 4 ure na teden 2. — Na juridični fakulteti se predava v prvem letu nauk o kanoničnem pravu petkrat na teden; tekstna šola pa šteje v 2. in 3. letu po 12 ur na teden. 3. — Na filozofski fakulteti se predava: logika in splošna metafizika v 1. letu po 10 ur, kozmologija v 2. letu po 4 ure, racionalna psihologija v 2. letu po 5 ur, t e o d i c e j a v 3. letu po 5 ur, e t i k a v 3. letu po 5 ur na teden. — Poleg tega se predava v prvem letu matematika po 5 ur, v drugem letu eksperimentalna psihologija (l)1, splošna in posebna fiziologija (1), fizika (5), kemija in mineralogija (1); 1 Čitaj po 1, 2, 3 . . . ure na teden. / Iz našega kulturnega življenja. 143 v tretjem letu: astronomija in geologija (2), zgodovina filozofije (2) in kršč. umetnost (1). 4. — Cursus magisterii šteje za prvo in drugo leto 9 tedenskih ur, od katerih odpade enako število na skolastično, pozitivno in biblično bogoslovje. 5. — Neobvezni tečaji so: asketično in mistično modroslovje (2), akademija sv. Tomaža (1), akademija cerkv. zgodovine (1) in sociološka akademija (1), homiletika (1), hebrejski jezik višji tečaj (1), orientalni jeziki (1), višja matematika (2). 6. — Inštitut za filozofsko in versko kulturo laikov (število slušateljev 200) predava o filozofiji, o apologetiki, bibliji, cerkveni zgodovini in pravu. Vseučilišče šteje 39 profesorjev (jezuiti): na teološki fakulteti 22, na juridični 5, *na filozofski 10, 2 na institutu za laike poleg 4 iz drugih fakultet. Profesorji izdajajo »Gregorianum«. Preteklo leto je vseučilišče obiskovalo 858 slušateljev iz najrazličnejših pokrajin, in sicer iz 280 škofij (italijanskih prav malo; iz 3 jugoslovanskih škofij 6 slušateljev), dalje iz 34 cerkvenih redov in 16 narodnih zavodov. L. 1920 je bilo promoviranih za doktorje teologije 39, prava 8, filozofije 25. \ * * * II, Collegium Pontificium Internationale Angel i c u m ali na kratko Collegium Angelicum (Univerza reda dominikancev) je nastal pod Pijem X. z isto svrho kakor ga imajo druge akademije. Obsega tri fakultete: filozofsko, teološko in juridično s pravico podeljevala doktorata. Namenjen je ne samo gojencem dominikanskega reda iz raznih provinc, ampak je dostopen tudi svetnim in drugim redovnim klerikom. Izpiti za bakalaureat in licenco (prolitat) so samo ustni, za doktorat ustni in pismeni (disertacija); pri prvem so navzoči 3, pri drugem 4 in pri tretjem 5 profesorjev. Sledi pregled predavanj, ki se vrše na dominikanski univerzi, razvrščeni po fakultetah in letih: ' 1. — Na filozofski fakulteti se predavajo: v prvem letu: logika, kritika in ontologija (5), cerkv. zgod. (4), uvod v sv. pismo (2), hebrejski jezik (2), grščina (2), višja matematika (2); v drugem letu: kozmo-logija, psihologija, teodiceja (5), biologija in fiziologija (2), zgodovina filozofije (2), cerkv, zgodovina (4), uvod v sv. pismo (2), praktične vaje v grščini (1) in v hebrejščini (1), fizika (2); v tretjem letu-, etika, naravno pravo in sociologija (4), zgodovina filozofije (2), osnovno bogoslovje (8), uvod v sv. pismo (2), patrologija (2), astronomija (2). 2. — Na teološki fakulteti se poučujejo v prvem letu teologije: osnovno bogoslovje (8), uvod v sv. pismo (2), cerkv. zgod. (3), patrologija (2), grščina (1), hebrejščina (1). V tečaju formalne skolastične teologije se potem predava v prvem letu: Summa Theol, S. Thomae (dogmatika) 5 ur, moralno bogoslovje po istem tekstu (5), splošni pouk cerkv. prava (2), uvod v sv. pismo (2), razlaga novega zakona (2), pastoralka (2); v drugem letu: razlaga dogmatičnega dela Summe S. Th. (5), moralnega dela (5), o redovnem pravu (2). razlaga starega (2) in novega zakona (2), pastoralka (2), kazuistika (2); v tretjem letu: dogmatika (5), moralka (5), pravo (2), razlaga starega (2) in novega zakona (2), pastoralka (2) in kazuistika (2); v četrtem isto, le na mestu kazuistike se predava uvod v zgodovino dogem in kako posebno vprašanje iz nauka sv. očetov. Po dovršenih teoloških študijah se je tukaj mogoče posvetiti specialnemu študiju za dosego doktorata »aggregationis«. Ta komplementarni tečaj ima isti namen kakor tečaj magisterija na gregorijanskem vseučilišču in obsega 5 sekcij: historično in filozofsko sekcijo, sekcijo za spekulativno in historično bogoslovje, sekcijo za sv. pismo in sekcijo za kanonično pravo. Univerza šteje 22 profesorjev (vsi dominikanci iz raznih provinc in raznih narodnosti; zgodovino predava n. pr. P, Bačič). V šolskem letu 1920—21 je obiskovalo predavanja 188 slušateljev; od teh je bilo 65 dominikanskih skolastikov (6 Jugoslovanöv-Dalma-tincev) iz celega reda, drugi iz najrazličnejših škofij, redov in narodov. Leta 1920 jih je promoviralo na teološki fakulteti -11, na juridični 5, na filozofski 1. * * * 111. Pontificium Collegium Urbanum de Propaganda Fide. — Zavod ima teološko in filozofsko fakulteto. Šteje 24 profesorjev (svetni duhovniki). Predmeti se poučujejo v naslednjem redu: 1. — V teologiji v prvem letu: osnovno bogosl. (5), cerkv. pravo (5), cerkvena zgod. (5), arheologija (2), hebrejščina (2) in liturgija (2), v drugem letu: dogmatika (5), moralka (5), misijonske vede (2), sveto pismo (5), cerkv. zgod. (5); v tretjem letu: isto, le na mesto cerkvene zgodovine 5 ur dogmatike več; v četrtem letu isto kakor v tretjem, razen misijonskih ved. 2. — Na filozofski fakulteti v prvem letu: logika, kritika in ontologija (skupaj 10), matematika, naravoslovje (2), latinščina (3) in grščina 2 uri; v drugem letu; kozmologija (3), psihologija (5), naravoslovje (2), matematika (2), fizika (2), kršč. umetnost (1), uvod v cerkveno zgodovino (2); v tretjem letu: etika (5), teodiceja (3), sociologija (2), fizika (2), matematika (2). Slušateljev je bilo lansko leto 146, med njimi 14 Balkancev (iz Albanije in Rumunije); mnogo ;ih je iz najrazličnejših misijonskih pokrajin: iz Azije, Amerike, Avstralije itd. IV. Pontificium Institutum Biblicum ;— ali akademijo za svetopisemski študij je ustanovil papež Pij X. s svojo konst. »Vinea electa« 7. maja 1909. »Instabat enim — pravi v tej konstituciji — in primis Ecclesiae necessitas ex eo maxime parta, quod de dis- ceptationibus biblicis confusae essent usque quaque ac perturbatae mentes. Urgebat etiam conceptum animo Nostro desiderium, itemque nativum muneris Nostri officium provehendi pro viribus Studium Sa-crarum Scripturarum, comparandique, catholicis praecipue iuvenibus catholica studiorum subsidia, ne cum ingenti sanae doctrinae discri-mine ad heterodoxos se conferrent redirentque modernistarum špiritu imbuti.« — To je bil nagib za ustanovitev bibličnega inštituta. Namen bibličnega inštituta je, kakor pravi Pij X., ta, *da bi imel v mestu Rimu središče za višje svetopisemske nauke, katero naj bi v duhu kat. cerkve kolikor mogoče pospeševalo biblično znanost in študije , ki so ž njo v zvezi«. Ta namen obsega: prvič izobraževanje in šolanje mladih ljudi (ex utroque clero atque ex variis nationibus) za profesorje ali pisatelje biblične znanosti; drugič nabavo vseh pripomočkov, ki so potrebni profesorjem in slušateljem za njihov študij; tretjič obrambo, razširjenje in pospeševanje biblične znanosti v duhu kat. cerkve. Temu namenu pa zopet služijo ta-le sredstva: prvič predavanja in praktične vaje na bibličnem polju, katere naj slušatelja usposobijo za znanstveno obravnavo bibličnih vprašanj ter javna predavanja, ki se vrše po potrebi za širše občinstvo; drugič knjižnica z vsemi starimi in novimi deli, ki so važna za biblično raziskovanje, in biblični muzej; tretjič spise in knjige, ki jih izdaja inštitut bodisi za pro-speh biblične znanosti ali njeno obrambo in razširjenje. Študij traja tri leta. Bakalaureat je mogoče doseči šele po drugem in prolitat po tretjem letu, dočim podeljuje doktorat papeška biblična komisija. Predava se v prvem letu hebrejski in bibličnogrški jezik ter splošni in posebni uvod v stari in novi zakon; drugo leto obsega razlago zgodovinskih knjig starega zakona, evangelijev in apostolskih dejanj, biblično zgodovino in geografijo ter en orientalni jezik poleg hebrejskega in aramejskega; v tretjem letu imamo razlago poučnih in preroških knjig starega zakona ter poslanic novega zakona, biblično zgodovino in arheologijo ter višji tečaj orientalskih jezikov. Na prosto dana so predavanja o orientalskih jezikih, o semitski in grški paleografiji, znanstveni metodologiji itd. Slušatelji so ali gojenci — ki so že absolvirali skolastično modro-slovje in dosegli doktorat v teologiji, ali navadni slušatelji — absolventi skolastične filozofije in teologije, ali hospitanti (vsi drugi). Institut je izdal že več knjig in izdaja tri časopise: Biblica, Orien-talia, Verbum Domini. * * * V. Collegium Internationale S. Anselmi de Urbe — ima značaj visoke šole s teološko, filozofično in juridično fakulteto od 1. 1914, ko mu je papež Pij X. priznal pravico podeljevanja akademske časti za slušatelje svetne in redovne duhovščine. Profesorji in tudi slušatelji so z malimi izjemami le pripadniki najrazličnejših provinc benediktinskega reda. 1. — Na filozofski fakulteti traja veliki kurz tri leta. Predava se: spekulativna filozofija 6 ur na teden, zgodovina filozofije (2), naravoslovje (3), eksperimentalna naravna filozofija dve leti s 4 tedenskimi urami; specialna etika in sociologija eno leto s 4 predavanji na teden. 2. — Na teološki fakulteti se v velikem kurzu poučuje 10 predmetov: osnovno bogoslovje 1 leto po 5 tedenskih ur; dogmatika 1 leto po 5 tedenskih ur, v 3. letu po 10 ur; moralno in pastoralno bogoslovje 2 leti s 5 urami na teden, sv. pismo 4 leta 3 tedenske ure, suple-mentarni svetopisemski kurz 1 leto z 1 tedensko uro; jeziki: biblično-grški 1 leto 2 ted. uri, hebrejski 2 leti 3 ted. predavanja; zgodovina 2 leti 3 ure na teden; patrologija 1 leto 3 ted. ure; liturgija 1 leto 3 ted. ure; cerkveno pravo 2 leti 4 ted. ure; metodološki tečaj 1 leto s 3 urami na teden. — Za mali teološki kurz veljajo izvzemši dogmatiko, ki se poučje v manjšem obsegu, vsa našteta predavanja. Poleg tega se poučujejo prosti predmeti kakor orientalni jeziki, kršč. arheologija, specialni uvod v spise kakega cerkvenega očeta, v liturgična vprašanja, v asketično teologijo benediktinskega reda; dalje uvod v historično metodo, v govorništvo; specialna vprašanja iz dogmatike, moralke in cerkvene zgodovine. 3. — Na juridičrii fakulteti se predava: tekst cerkvenega prava 1 leto 5 ur na teden, 2 leti po 10 ted. ur; ius regularium 2 leti 3 ted ure; filozofija prava 1 semester 3 ted. ure; uvod v cerkveno pravo in zgodovino virov 1 semester 3 ted. ure; zgodovina cerkvenega prava 2 leti 3 ted. ure; pouk o rimskem pravu 2 leti 3 ted. ure; javno cerkveno pravo z ozirom na mednarodno pravo 1 leto 5 ur na teden. VI. Athenaeum Pontificium Seminarii Romani — je visoka šola od leta 1774; Pij IX. je 1. 1853 ustanovil juridično fakulteto, ki se sedaj po volji Benedikta XV. nahaja v poslopju S. Apollinare, dočim imata drugi dve, t. j. teološka in filozofska fakulteta svoj sedež v novem poslopju v Lateranu. Študijski načrt je podoben načrtu drugih akademij. 1. — Na teološki fakulteti; osnovno bogoslovje 1 leto 5 ted. ur; dogmatika v 2. letu 5 ur na teden, v tretjem in četrtem letu po 4 ted. ure; moralno bogoslovje v 2., 3. in 4. letu po 4 ure na teden; liturgija v 1. letu 1 ted. uro; katehetika v 3. in 4. letu 1 ted. uro; orientalni jeziki: hebrejski v 1. in 2. letu 3 ure na teden, biblični grški jezik v 1. in 2. letu 1 ted. uro; gregorijansko petje 1., 2. in 3. leto 1 uro na teden. 2. '— Na filozofski fakulteti predavata čisto filozofijo le dva profesorja (eden je jezuit) v vsakem letu po 6 ur na teden. 3. — Na juridični fakulteti je ureditev sledeča: v prvem letu se predava javno cerkveno pravo (5 ur), kazensko pravo (5), lib. I. Cod. Iur. Can. (5), civilno pravo (5), sociologija (3); v 2. in 3. letu: Cod, lib. II. (5), lib. V. (5) tekst civilnega prava (3) in mednarodno pravo, v 3. letu še primerjalno pravo (3). Profesorski zbor šteje 37 članov (svetni duhovniki, a so med njimi tudi minoriti, kapucini, dominikanci). Leta 1920/21 je zavod štel 198 slušateljev raznih narodnosti iz raznih škofij, redov in provinc. Profesorji izdajajo poseben list »Lateranum«. VII. Pontificia scuola superiore di mušica sacra — je akademija za krščansko glasbo s pravico podeljevanja akademskih časti na glasbenem polju. Ustanovljena je leta 1911, ima mednarodni značaj in je neposredno odvisna od svete stolice.2 2 Kot VIII. visoko šolo je treba še omeniti »Pontificiura Institut um Orientale«, ki je o njem prinesel poročilo > Bogoslovni vestnik? I. 1921, ' Domoznanstvo. / Jugoslavija. Zemljepisni pregled. I. del. Napisal Anton Melik. Izdala tiskovna zadruga. Ljubljana 1921. 12°. Str. 283. Delo je izšlo kot 5. in 6. zvezek zbirke poljudno znanstvenih spisov z naslovom: Pota in cilji, V isti založbi je Melik izdal svojo zgodovino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Manjka torej še II. del zemljepisja (pokrajinski popis) in pa ustavoznanstvo in imeli bomo od istega pisatelja popolno sliko svoje domovine. V zemljepisnem pregledu obdela M. na 283 straneh najprej v splošnem Balkan in posebej Jugoslavijo (str- 1.—15.). Nato precej obširno (str. 16.—88.) popisuje relief jugoslovanskega ozemlja, njegove hidrografske razmere (str. 88.—101.). Nadalje se peča s podnebjem (str. 102.—123.), kjer najdemo tudi dve zanimivi klimatični tabeli. Od podnebja preide k rastlinstvu in živalstvu (str. 124.—130.), kar obdela bolj nakratko, ker se še pozneje peča s tem predmetom. Sledi obsežno (131.—189.) poglavje o prebivalstvu, kjer najdemo zopet 4 statistične preglednice in poleg teh obilico statističnih podatkov. Zadnji del (str, 190.—282) je posvečen narodno gospodarskim razmeram, katere pisatelj zopet pojasnuje s 13 statističnimi tabelami in mnogimi drugimi vpletenimi statističnimi podatki. M. je zelo raztreseno in neenakovredno zemljepisno gradivo o naši domovini zbral in skušal iz tega napraviti enotno, različne dele države enako upoštevajočo sliko. Dokler pa ne bodo naši znanstveni zavodi, predvsem beogradsko geografsko društvo, poskrbeli za enotno raziskavanje zemljepisnih prilik, bodo seveda vsi taki poskusi le večalimanj posrečeni poskusi ostali. Posebno se te težave kažejo pri M. delu v statističnih podatkih in številkah sploh. Kar poglejmo razne statistike, ali razne zemljevide in videli bomo. da najdemo v vsaki statistiki drugačne statistične podatke in na vsakem zemljevidu za vsako višino druge številke. Pisatelj ne opisuje samo, ampak tudi razlaga posebno razne morfologične pojave. Pri tem uporablja najnovejše pridobitve na polju morfologije. Glede Krasa in njegovih pojavov sledi zlasti najboljšemu poznavalcu kraškega problema prof. Cvijiču. S tem je te nove pridobitve, ki so raztresene po raznih znanstvenih revijah, spravil med širše občinstvo, ki je doslej marsikatero zastarelo trditev nahajalo po naših knjigah. Opozarjam le na razlago kraševitosti, kraških dolin in polj. Ker ima ta opis služiti širšim krogom, bi bilo treba še tupatam kak znanstven izraz pojasniti. Tako pogrešamo pojasnila pri izotermah (str. 129.). Tudi o izobarah, katerih pri podnebju ne omenja, bi kazalo kaj povedati v poljudno znanstvenem opisu, ker se da z izobarami lepše razložiti vetrove, V naslednjem hočem podati nekatere pomisleke, kakor so se mi pojavili pri čitanju Melikove Jugoslavije. Na str. 10. trdi, da je meja proti Italiji vojaško ugodna. Jaz bi pristavil — za Italijo, kajti če imajo Italijani Postojno, če stoje na cesti pri Hotedršici, če gledajo s pobočja v dolini Sor in imajo v rokah postajo v Ratečah ter opazovalnico v Zadru, potem za nas te meje vojaško niso ugodne. Na str. 22. piše, da se diluvij odlikuje po ledeni dobi. Ali je mar ledena doba omejena na diluvij? Na str.»44 bi kazalo omeniti, da je Velika Kapa = Velika Kopa. Na str. 45. naj bi bilo mesto Ljubljanska kotlina — Gorenjska kotlina. Trditev (str. 56.) , da bi bilo pogozdovanje Krasa ob morju neuspešno, je pač po dejstvu ovržena. Pri goropisu pisatelj zelo zanemarja prelaze, pač pa omenja veliko množino višin ter navaja za nje zelo podrobne podatke v številkah, ki so zlasti na jugu zelo problematične vrednosti. Ali bi ne kazalo omeniti v Karavankah tudi Korenskega prelaza, zapadno od Ohridskega jezera važnega Radohodža prelaza, v Neredski planini Bigla prelaza in v Stari planini prelaza Sv, Nikolaja itd.? Vse te točke so v prometnem oziru zelo važne. Na str. 71. ima izraz flišni pas in flišno gorove. Menda bi lahko zamenjali izraz fliš s slovenskim izrazom. Na str. 74. piše, da leži Jablanica zapadno od Ohridskega jezera, kar ni čisto točno. Na str. 83. bi bilo bolje omeniti, da imajo šumadijski tip Slovenske Gorice, ne pa pisati, da se ta tip nahaja v severovzhodni Sloveniji. Drava pač ne izvira v Avstriji (str. 93.). Po uradni objavi se odslej imenuje Francev prekop (str. 96.) Petrov in Franc-Jožefov Aleksandrov prekop. Za Bitoljsko ravnino (str. 101.) bi pač kazalo omeniti tudi ime Pe-lagonija- Na str. 110., kjer govori pisatelj o toplotnem obratu, bi kazalo omeniti, da tudi masa gorovja vpliva na toploto. Ko govori na str. 133 o prirodnem prirastku (16.5 % v Srbiji), bi moral pač povedati, da to velja za eno desetletje. Da bi se bila vojna granica šele po letu 1699. razširila čez Liko, ni točno. Če pravi pisatelj na str. 183, da je narodnostna statistika Makedonije različna pri Bolgarih in Srbih, bi bilo treba še omeniti, da tudi drugi pisatelji (n. pr. Italijani, Grki) čisto različno določajo narodnost Makedoncev. Čudno se mi zdi, da pravi pisatelj na str, 185., da Slovenci do osvo-bojenja še nismo imeli popolnoma slovenskih srednjih šol. Saj vendar pozna škofove zavode v Št. Vidu pri Ljubljani. Na str. 214. bi kazalo pri lovu omeniti, da je razmeroma najlepše urejen v Sloveniji in obenem pokazati na krasno lovišče divjih koz v Kamniških planinah. Tam bi kazalo omeniti, da dobivajo Dalmatinci ob sVoji obali gobe. Pri vzrokih propada rudarstva in industrije (ž.elezne) v Sloveniji (str. 218.) bi bilo predvsem potrebno poudariti centralizacijo rudarstva in železne industrije v Alpine Montan. Na str 245. bi bilo omeniti tudi lepo se razvijajoči šport v Bohinju it! na Bledu. Če pisatelj pravi (str. 248), da jeklarna na Ravnah pri Guštanju po preobratu izdeluje posebno pluge, tega pač danes tam ni videti. Danes izdelujejo še kovaško železo in dele za lokomotive. Na str. 253'ne( omenja sitarstva (Stražišče pri Kranju), tako tudi ne tovarn za testenine (str. 254). Pri veliki tvornici karbida v Rušah je treba sedaj pristaviti, da se peča vedno bolj z izdelovanjem umetnih (dušikovih) gnojil. Na str. 262 piše, da imata Srem in Vojvodina slabe priključke na jug k Srbiji. Saj je itak samo oni pri Zemun—Beogradu! Nadalje na str. 262 ne omenja železniške zveze iz Knina v Bosno in s tem v čitatelju lahko vzbudi napačno mnenje, katero mora popraviti šele' kasneje (str. 265.). Enako je z železniško zvezo iz Bitolja proti severu» (str. 263- in 265.). . Ker je knjiga poljudno znanstvena, bi kazalo nekatere podatke ponazoriti z diagrami. Posebno takih diagramov pogrešam pri podnebju. Tudi sicer bi lahko kake skice pojasnjevale tekst. Seveda je to predvsem zadeva založbe in tiskarne. Knjiga se lepo čita. Tu-patam motijo nekatere nedoslednosti, zlasti v rabi velikih začetnic (Srednja Evropa — srednja Evropa). Ker smo medtem tudi že dobili nov (Marinkovičev), lep zemljevid Jugoslavije, bo Melikovo delo prav dobro služilo vsakomu, ki se hoče natančneje poučiti o zemljepisnih razmerah naše domovine. Dr. K. C Jezikoslovje. A complete pronouncing Dictionary of the English and Slovene languages for general use by F. J. Kem. — Popoln angleško-slovenski besednjak z angleško izgovarjavo. Spisal F. J. Kern. Tisk Ameriške Domovine, Cleveland, Ohio. (Copyright 1919 by F. J. Kern.) Pod navedenim naslovom je koncem leta 1919 izšel v Clevelandu, enem najvažnejših središč našega slovenskega izseljeništva v Ameriki, gori omenjeni besednjak, ki je najobširnejše in najboljše delo te vrste ter bodo vsled tega naši amerikanski rojaki brez dvoma z veseljem segli po njem. Besednjak šteje 273 strani in je zelo skrbno sestavljen ter istotako skrbno tiskan, kar je že samo vredno pohvale, če pomislimo, v kako malomarnem slogu pogosto izhajajo razni slovensko-amerikanski časopisi. Ker je namenjen predvsem za naše izseljence v Ameriki ter za mlade slovenske Amerikance, rojene onstran širnega oceana, je pač naravno, da je pisatelj označil pri angleških besedah »amerikansko« izgovarjavo, ki se nekoliko razlikuje od evropejske angleščine. Vsled tega je pa delo tudi nekoliko manj uporabno za začetnike, oziroma samouke-v stari domovini, za katere je važnejša pravilna angleška izgovarjava. Sicer pa pisatelj popolnoma pravilno poudarja v predgovoru, da ne polaga na izgovarjavo prevelike važnosti, ker se je je mogoče naučiti seveda le s pomočjo žive besede in ker je v slovenščini izgovarjavo angleških besedi v premnogih slučajih takorekoč nemogoče označiti. Nekaj važnejših razlik med »pravilno« evropejsko angleščino ter amerikansko izgovarjavo lahko tu navedemo. Pri prvi se ponavadi le kratki a izgovarja kot nemški ä, pri slednji pa tudi d o 1 g i a (n. pr. half — polovica, angl. izgovor: h a f , amerik, izgovor: h ä f). Pri evropski kot amerikanski angleščini dolgi e prehaja vi (d e c e n t — spodoben, izgovor v Ameriki in na Angleškem, torej v obeh slučajih: disent, z naglasom na prvem zlogu); pri amerik. izgovarjavi pa poleg tega tudi kratki e prehaja v i (belief — vera, angl. izgovor: b e 1 i f , amerik. izgovor: b i 1 i f , z naglasom na zadnjem zlogu v obeh slučajih). Kratki o ima pri evropejski angleščini normalni izgovor, kot v slovenščini (c 1 o c k — ura, angleški izgovor; klok, amerik. izgovor: nekako k 1 a k , pravzaprav glas med o in a). Če kdo n. pr. pride v Ameriko ter rabi angleško izgovarjavo, ga bo vsakdo razumel, nasprotno bi sfe mu pa po pokrajinah angleškega svetovnega imperija znali smejati, če bi jo preveč lomil po ameri-kanskem načinu. Zato je treba opozoriti naročnike tega dela, naj ne rabijo v njem naznačene amerikanske izgovarjave, dokler ne pridejo v Ameriko, in še tam bodo morebiti kot začetniki bolje izhajali s pravilno, t. j. evropsko-angleško izgovarjavo. Vsekakor bi bilo želeti, da bi se označila v besednjaku slednja izgovarjava, če bi se \ slovar ponatisnil v stari domovini. Drugače pa moremo gornje delo le najtopleje priporočati. Škoda, da je cena — mislim, da se vezan izvod v Ameriki prodaja po 5 dolarjev — celo za amerikanske razmere skoraj malo previsoka. Seveda se je tudi v Ameriki papir in tisk silno podražil in posebno pri takem delu, ki more upati le na precej omejeno število odjemalcev, so produkcijski stroški neprimerno visoki. Naš mladi rojak dr. Kern vsekakor zasluži za sestavo tega besednjaka posebno zahvalo in priznanje. Fran Miklavčič. Nabožno slovstvo. O. H. D. Lacordaire, O. Pr,, Sveti Dominik (1170—1221) Prijevod s francuskoga. 8", (Str. 284.) Dubrovnik 1921. Nakladna knjižara »Jadran«. Din. 12-— (K 48-—). Dne 6. avgusta lanskega leta je preteklo 700 let, odkar je zatisnil oči redovnik-svetnik, sv, Dominik, v 51. letu svojega trudapolnega življenja. Po svojem duhu in po svoji ustanovi pa je živei skozi 700 let in živi ter deluje še dandanes. V spomin na ta zgodovinski dan so priredili dalmatinski njegovi redovni sinovi hrvatski prevod njegovega životopisa, spisanega po slavnem francoskem pridigarju P. Lacordaire-ju 1. 1840. Povod, da se je prevajalec odločil za prireditev tega starega životopisa, kljub temu, da mu niso bile neznane moderne kritičnejše biografije svetnika, leži deloma v osebi pisateljevi, ki je iz ognjevitega brezvernega odvetnika postal duhovnik-redovnik ter bil obenem eden najboljših propovednikov svoje dobe; deloma pa tudi čas, v katerem je bil izvirnik spisan; kakor je tedaj slavni pisatelj s tem životopisom. hotel navdušiti mlade Francoze za veliki in lepi ideal sv. Dominika, tako upa i prevajavec vzbuditi v kakem mladeniškem srcu željo in hrepenenje po samostanu, kjer je zlasti dandanes velika potreba po dobrih redovnikih in duhovnikih. Knjiga je pisana v lepem lahkem slogu, kakor to zna Lacordaire. V osemnajstih poglavjih nam stavi pisatelj dobo in delo sv. Dominika na mikaven način pred oči. Že v načinu pripovedovanja se pozna, da je pisatelj v resnici uporabil predvsem vire iz 13. stoletja. Spretno so med posameznimi dogodki pridejana tudi osebna razmišljanja avtorjeva, kar stori knjigo le še bolj zanimivo. Umljive so že iz časa, ko je bila knjiga spisana, razne kritične in zgodovinske pomanjkljivosti, katerim je pa skušal prevajalec priti v okom s številnimi opombami pod črto in zlasti z obširno koncem knjige pridejano bibliografijo o življenju in duhu sv. Dominika, za katero moramo biti prevajalcu v resnici hvaležni. Ugovarjati bi se dalo izvajanjem prevajavca glede njegovih nazorov o rožnem vencu (p. 102—), kjer zagovarja tradicionalni nauk, kljub temu, da so moderna raziskavanja dokazala, da so dokazi, na katerih sloni, zelo šibki, oziroma popolnoma neutemeljeni. Po legendi je sv. Dominik prejel rožni venec od Matere božje, vendar, kakor dokazuje Holzapfel (St. Dominikus und der Rosenkranz 1903) v 13. in 14. stoletja še ni bilo o zvezi sv. Dominika z rožnim vencem nič znanega. Izjave papežev, na katere se naš prevajalec sklicuje, se začenjajo s papežem Pijem V. iz dominikanskega reda in so oprem-ljni s pristavkom: ut pie creditur in podobno, kar njih verjetnosti nikakor ne podpira. Vendar bo knjiga v vsakem, ki jo bo čital, zapustila najlepši vtis. Ravno vzori, kakor je bil sv. Dominik, so nam v današnjih vseskozi razrvanih razmerah predvsem potrebni in le želeti je, da bi ta lepi životopis našel pot v najširše kroge. P. A. Tominec, O. F. M Kulturne drobtine. Uvod v filozofijo. Najvažnejši dogodek na našem književnem trgu zadnjega časa je brezdvomno publikacija dr. Al. Ušeničnikove knjige »Uvod v filozofijo«. Knjiga obsega 504 strani ter tvori prvi zvezek uvoda v filozofijo, kjer se obravnavajo spo-znavno-kritična vprašanja in problemi; drugi zvezek bo razpravljal o prevažnih poglavjih metafizike. Knjiga stane 40 dinarjev. Delo je namenjeno predvsem naši inteligenci. V prikuplji-vem, lepem in jasnem jeziku podaja dr. Ušeničnik v svojem delu odgovor na važna vprašanja o izvestnosti našega spoznanja in temelju te izvestnosti, jasno predočuje kritiko spoznav in teorijo ter meje našega spoznanja. Dolžnost naše inteligence je, da se v prostih urah resno poglablja v študij vseh teh problemov in si na tak način zagotovi umstveno nepremakljivo podlago proti vsem neposrednim in posrednim izrodkom pogubnega subjektivizma. Ušeničnikova knjiga se mora nahajati v vsaki knjižnici naših izobražencev. Najlepše božično darilce, katero more inteligent sebi nabaviti, bodi letos vprav ta knjiga! --Strokovno oceno Ušeničnikovega dela bo »Čas« po možnosti čimprej prinesel. Beda nemških univerz. Kot ena izmed najhujših posledic svetovne vojske se pri Nemcih javlja onemoglost, univerze držati v predvojni višini. Čudno tihe so postale tiste samozavestne stolice, kjer se je tako intenzivno gojila nemška filozofija, nemška znanost in nemški duh in se je mladina tako sistematično napajala s samoljubnimi nazori o. poklicu nemštva na svetu in nemškega gospostva nad nenemškimi narodi. — Produktivnost profesorjev se sicer ni zmanjšala, toda na dan ne more stopiti. Že lani so profesorji sami v Berlinu ugotavljali, da je rokopisov za debele knjige nebroj, ki jih radi draginje ne morejo obelodaniti. Kolika škoda za znanost, so pristavljali ... Še večje zlo so videli v tem, da univerze ne dobivajo draginji primerno visokih dotacij, da bi moglo znanstveno delo v institutih, semina-rih, klinikah in knjižnicah prospevati. Znanstveno delo je kar onemogočeno in mnogokje je docela prenehalo. Ni sredstev. Še nedavno je prinesla »Allgem. Rundschau« (štev. 29, okt. 1921) članek, kjer pisec pretresljivo slika dejanski položaj avstrijskih vseučilišč v tem oziru. Meseca julija t. 1. so postavno uredili plače javnim na-stavljencem; univerzitetnim profesorjem so sicer kolikor toliko omogočili golo eksistenco, določivši jim kot začetno plačo 300.000 avstrijskih kron na leto (v našem novcu bi bilo to 3750 letnih dinarjev); popolnoma so pa pri tem pozabili na znanstvena sredstva, brez katerih profesorji ne morejo delati, prav tako na univerzitetne privatne docente, iz katerih se rekrutira znanstveni naraščaj. Le en primer iz množice enakih: hist. institut na filozofski fakulteti dunajske univerze dobiva letno dotacijo 2000 avstr, kron = 25 dinarjev. Najhujše zlo pa je to, da je znanstveni naraščaj materialno ubit. Znanstveni naraščaj prihaja iz vrst privatnih docentov, ki si danes ne morejo pomagati. Znanstveno delo absolutno nič ne nese. Neprimerno več zasluži vsak cestni pometač, kakor znanstvenik s svojim idealnim delom. Iz inozemstva ne sprejema nihče več povabila na izpraznjene stolice avstrijskih univerz; zato ostajajo nezasedene. Domači docenti pa, ki naj bi na take stolice prišli, se ne morejo dovoljno nanje pripravljati, ker so docenti, t. j. znanstveni delavci le toliko, kolikor jim dopušča oni poklic, ki daje kruha njim in njihovim družinam. Posledica vse te bede je, da pada vedno bolj tisti povprečni znanstveni nivo, v katerem so se stolice na Dunaju ter po avstr, vseučiliščih sploh pred vojsko nahajale. — Naravnost drastično beden je dostikrat položaj mnogih docentov, ki so v svojem idealizmu ostali zvesti znanstvenemu poklicu. Georg Hüsing, občeznani specialist za kulturno zgodovino Male in Prednje Azije, dobiva n. pr. v svojem 51. letu 18.000 avstrijskih kron = 80 švicarskih frankov na leto! Mora hoditi na predavanja okoli, če hoče živeti. Pa niti to ne zadostuje, on mora prodajati tudi svoje pohištvo in knjige. Dr. S i c k , docent za teoretično fiziko, je poročen ter oče dveh otrok, dobiva pa le 6000 avstrijskih kron na leto. Njegova žena je postala strojepiska, da more živeti in moža vzdrževati. Dolga vrsta podobnih zgledov sledi. — Pa — tudi zunaj Avstrije opažamo podobne pojave drugod. — Želimo le, da bi ti časi skoraj skoraj minili. Urejuje dr. Jos. Srebrnič. M- /‘y.! v_. ifej$i';'r ■ ' ’ Darovi za Mahničevo ustanovo: ^ Od 15. oktobra do 30. novembra. , f'J f Prančiškansjci 'samostan v Brežicah 5 A; Martin Radoš, kaplan v So- ši£ih, 25 D; N : ' / . - i ' Y ■ VV-:; - ,. r V ■ I ■ M f, 3 fJm-n* s&!> tmk-tWvß v/$ ®ftl m?-"Z * wk * ,, * 1, M ? * w i'J W * - m ' 1 „ < ? . 1 Äri '.'W' : ffdL -,/• ü fe- »ff-Ä ' Cene publikacij »Leonove družbe«, .•'. • - . ,. - .' _ • : •.'■■; 1 . i . .v - ■. . . »■■ s' " , -..> T v-'-. Uprava »Lebnove družbe« naznanja; da so se vsled sklepa odbora »Leonove družbe« spremenile dosedanje kronske cene v naslednje dinarske: i . Dr. Jos, Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v XV, stoletju O5'*« - in ustanovitev ljubljanske škofije. 5 Din. Dr. Jos. Gruden, Slovenski županj v preteklosti. 3 Din, , K, Baar, Zadnja pravda. 8 Din, Rene Bazin, GrW» umira, 10 Din, j P, L. Goloma: Malenkosti, 15 Din. Paul Bourget, Zmisel smrti. 10 Din. P. St. Škrabec, Jezikovni spisi, I. zvezek. 25 Din, - ' -n o. A, 'l « t ...• TT 1,- , --v P. St. Škrabec, Jezikovni spisi, II. zvezka 1. snopič. 7-50 Diii, Dr, F, Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, L knjiga: 40 Din,; II. knjiga: 25 Din.; III, k n j i g a: 20 Din,; IV. k n, j i g a : 40 Din. PPPPPPBBBpPVsa ta dela se dobe .pri upravi »Leonove družbe«, Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2 (Prodajalna K, T. D., prej Ničman). -'r’iJ-V . ■v-v v >*■;&■ P-r 1 J' .vi- > ,x-‘ ' v -,3' wksm 4‘ ‘ 1 L& -« »1 M n f. ‘-ji/ * " 1 - ■■■:.- J 1 ■-■ r:' - F*i *v‘«'&.*>,» -*\ *' r*4 , lis * ? S' - • ! Ste :•■; H' Wi: ' •:<.>;» - ASM;» i? I ? ■, U; r ■■*•» Ä' ■; ; ' '1- , '