----- 61 ----- Dopisi. V Gradcu 14. febr. w — Kakor druga leta v predpustu, tako je tudi letos osnovalo marljivo društvo ^Slovenija" veliko besedo s plesom. Nobenkrat poprej se ni bilo zbralo toliko ljudi pri teh vrsticah kakor pred sinočnem in iz tega se prav jasno vidi, da dobivajo od leta do leta več veljave in podpornikov. Prostorne sobane Seifove so bile jako lepo okinčane in nad odrom je visel umeten grb z nadpisom „vzajemnost" — za naše čase in zadeve jako pomenljiva beseda. Eazun treh druzih pesem smo letos tudi prvikrat culi Ipavčevo veličansko kompozicijo Koseskijevega „Kdo je mar." Skladatelj sam je spremljal pevce na glaso-viru, ki so iskreno izvrševali svojo nalogo, kakor je le dano navdušenosti in kreposti mladih src. Nikjer ne bi bil mogel dobiti tudi strog presojevalec pomanjkljivosti, kajti vjemalo se je vse do dobrega. Pri tej priložnosti smo pa nekaj še posebno čutili, namreč to, da bi priljubljeni skladatelj skoro izdal delo, s kterim se smemo po vsej pravici ponašati, da bi se splošneje med slovenski svet vcepilo. Da je bilo obilo priznavanja vse-strane zadovoljnosti, se ume ob sebi. Po petji je bil ples do ranega jutra in tudi tu je bilo za neplesavce kakor plesavce marsikaj, kar je je moglo opomniti do-morodnega čutja, vzlasti iz n&rodnih pesem sestavljena lepa overtura in več druzega, kar jim bode ostajalo gotovo dolgo v spominu. Sešlo se je bilo okoli 600 ljudi in med njimi smo zapazili tudi rektorja visocih šol, kakor tudi več profesorjev, kterim se tudi ni brala dolgočasnost na obrazih. Prvikrat je, da je najviša oseba vseučilišča prišla tudi k slovenskej veselici, kar je bilo se ve da vsem posebno po godu. Da je gospej in go-spodičin bilo več od druzih let, zopet kaže, da imajo slovenske veselice dober renome, če še dalje ne smemo sklepati. Za drugokrat vabimo tudi nektere pisalce naše sicer cenjene „Danice" na slovenske shode in to le iz zgolj tega, da bi se prepričali, da ni naša mladež nikakor taka, kakor jo nekteri obrekujejo. Dokler ne bo-demo brali dokazov, mrzimo take može, ki opravljajo nase nadepolne mladenče in je devajo ob dobro ime. Stariši vže tako neradi pošiljajo svoje sinove le-sem ali pa v Beč; ako pa potem še take stvari ber6, ki so „nota bene" pri tem še celo izmišljene, rad pritegnem, da se v tacih zadevah svojemu srcu celo izneverijo. Le nikjer pretiranosti in povsod vzajemnost in bratovska ljubezen, ki nikdar brez vzroka in premislika ne sodi in obsoja! Sevnica na Staj. 12. febr. — Tudi pri nas smo Vodnikov rojstni dan slovesno obhajali. Čitalnica naša je napravila veliko besedo s plesom. Počela se je s čveterospevom „Pozdrav." Po odpetem zboru govoril je prav krasno gosp. župnik Ripšl na slavo Vodniku, pretresovaje pesnikove zasluge za narod slovenski in s krepkim klicem na svitlega cesarja je končal svoj govor. Po govoru so peli „himnus" od dr. Benj. Ipavca. Po tem je Drnjačeva Cilka prav mično govorila besede Potočnikove „ Vodniku." Po končanem govoru se je počela glediščina igra „Župan" od Vilharja. Igrali so či-talničini udje in sicer tako dobro, da smeha ni bilo ne konca ne kraja. Po končani besedi je bil ples. Vsa zabava je bila res tako lepo vredjena, da enake tukaj še nismo doživeli. Naj bi se taki večeri večkrat ponavljali! V Gorici 8. febr. 8 *) — Siva megla se vlači danes po Gorici ter zakriva nam solnca zlatorumene žarke, ki spominjali bi nas naprihajočo spomlad. Vkljub otožnemu vremenu mora človeku pa vendar srce poskakovati, ko vidi, da vse po bliskovo napreduje. Umrl je v Ribnici, kakor so „Novice" povedale, dekan Ignacij Holzapfel, ki je po misli nekterih malomodrih glav čuden testament zapustil: 50 do 60.000 goldinarjev za *) Lepo prosimo obljubljenega. Vred, -----62 ----- gluhomutce na Kranjskem, O večni ti pokoj, blaga duša! — Vedel je rajni, da s tem reši veliko nesrečne-žev, ki bi v surovosti morali prebiti vse dni svojega življenja, odločeni od društva človeškega, bolj divji zveri kot človeku podobni, v šibo sebi in svojim sosedom. Kranjci! to vam piše Goričan: Holzapfel je večnega vreden spomina! Vi pa ste srečni Kranjci! Sicer je tukajšnja naša naprava za gluhomutce toliko kolikor pre-zidana, ponovljena skozi in skozi, kajti blagi gospodje v našem deželnem odboru se trudijo, rekel bi, noč in dan, za reorganizacijo tukajšnjega zavoda; al dva jezika in dva učenika ostaneta le dva jezika in dva učenika. — Vam Kranjcem ne bo treba bojevati se z dvema jezikoma, če tudi ne bote imeli več kot sama dva učenika. Voščim vam srečo vašemu početju, kajti finančne ovire ne bodo vas zadrževale napraviti zavod za nesrečne svoje brate, ki so mutasti in gluhi. Iz Gorice. — Govor dr. Lavričev, ki smo ga omenili ob priliki Vodnikove veselice, glasil se je blizo tako-le: „Gospoda! Narodi, kteri umrle svoje slavne možč tako častijo, da jim v spomin napravljajo posebne slovesnosti ali da jim cel6 spominke stavljajo, so po spričbah zgodovinskih le taki narodi, ki stoje na viso-kejši stopnji omike. Oslavjaje svoje prvake častijo tudi sebe, ker dokazujejo s tem, da razumejo duševna dela svojih prednikov, in da jih znajo ceniti. Vrh tega pa spodbaaajo take svečanosti in taki spominki mlajše talente, da posnemajo veličastno delovanje teh mož. — V vrsto takih izobraženih narodov smo tudi v tem obziru stopili mi Slovenci, ker se je lepa ta navada, čislati svoje vredne možč, pri nas že vkoreninila. Danes slavite našega Vodnika spomin, in gotovo se to še posebno spodobi gimnazijski mladini, ker bil je Vodnik gimnazijsk profesor, prvi narodni pesnik, mladini ljub prijatelj. Kar pa nas goste najbolj veseli, je to, da slovenski mladenči Vodnika slavijo se svojim gospodom učiteljem vred, kteri s tem svetu kaže, da mladež slovenska pravo pot hodi, ako se hvaležna kaže možu, ki se je neumrle zasluge pridobil za domovino našo." „Gosp6da! Kadar smo mi starejši možje bili na gimnazijah in vseučiliščih, nikdar nismo prišli v tako prijazno dotiko se profesorji, kar je mene in nektere izmed nas zel6 žalilo. Naši vzori bili so le atenske učilnice v prijaznih logih in na bregovih klasičnih potokov Cefisa in Ilisa, — tam, kjer so grški modrijani učili in večidel skupaj živeli sb svojimi učenci. To skupno življenje pa bilo je prevažen pogoj grškemu razvoju v znanstvih, kajti vpliv, ki ga imajo učitelji na učence, je veliko veči zunaj učilnice kakor v učilnici. Ce ljubljeni učitelj mladenče prijazno tudi zunaj šole nagovori in v dobro spodbada, to najbolj navduši mlada srca, ki se prav lahko vnamejo za vse, kar je dobro in krasno. Priložnosti je pa skozi celo leto dovolj. Vem sicer, da ne moremo Atenčanov popolnoma posnemati, ker so se okoliščine zelo spremenile; vendar je s&m ter tje po Evropi kak profesor v duhu starih modroslovcev ravnal pečaje se zunaj šole z mladenči, in povsod so taki učitelji izgojili može, ki so jim bili izvrstni nasledniki v znanstvih. In gotovo, kaj se more misliti lepšega in bolj plodonosnega od tega, da profesorji in dijaki skupaj žrtujejo muzam krasnim boginjam." „Gospoda! Zares bližali ste se duhu klasičnih Grkov, in v duhu izobraženih narodov slavite spomin neumrlega Vodnika našega. To ste že tretjikrat storili v Gorici in nocoj po načinu, ki je dokaz izobraženega okusa, zatoraj kličemo zbrani gostje: živila goriška gimnazija, slava gosp. profesorju Kebecu!" Iz Kočevja. — Ker se je gosp. Jožef Kren odpovedal županovanju, je bil gosp. France Portuna, hišni posestnik in trgovec, voljen za župana našega mesta. Iz Kranja. V čitalnični naši dvorani bode pustno nedeljo (ob 8. zvečer) maskiran ples. Vsaka oseba mora imeti vstopnico, plača 50 kr. vstopnine, in dobi na kaši loz, s kterim igra na dobitke, ki se bodo po polnoči srečkali. Prva številka dobi c e s a r s k cekin. Plesalci in plesalke pridejo v maškari, vsi drugi saj s kakim znamenjem, če ne, plačajo 50 kr. kazni. — K tej veselici vljudno vabi odbor. Iz Ljubljane. „Novice" so naznanile unidan pismo grofa Potockega, novega c. kr. ministra za kmetijstvo , s kterim je družbi kmetijski kranjski naznanil nastop svoje službe. Naj naznanijo zdaj tudi odgovor, ki ga je družba 8. ane t. m. poslala gosp. ministru. Zahvalivši se gospodu ministru najpred za prijazni dopis od 12. dne u. m. in za dovoljenje, da se družba sme v vseh kmetijskih zadevah z odkritosrčno besedo obrniti do njega, nadaljuje svoje pismo tako-le: „Kmetijska družba se bode tega dovoljenja radostno posluževala in gotovo bode mnogokrat priliko imela prositi Vašo Prevzvisenost krepke podpore v kmetijskih in gozdnarskih zadevah." „Ako boste, prevzvišeni Gospod, našli, da je kmetijstvo in gozdnarstvo kranjsko zaostalo za nekterimi druzimi deželami, gotovo ne boste prezrli tega, da — če tudi kmetijstvo povsod težko breme nosi — je v primeri z druzimi deželami posebno naša dežela čez pravico preobležena z zemljiščinimi davki, zoper ktere se je deželni zbor kranjski že večkrat in prav glasno pritožil. Taki silni davki pa so mora, ktera tlači kmetijstvo, da se ne more povzdigniti v napredek, kakoršnega tirja sedanji čas. K temu dohaja še ta nezgoda, da za časa Francozov so se kmetijstva razdrobila v tako majhne kose, da so posestva naša večidel tako majhna kakor skorej nikjer drugej; to pa spet dela, da obilno pridelovanje živinske krme (in živinoreja ima naši deželi stati blizo v prvi vrsti) in kupčij-skih sadežev na tacih malih poljih ni mogoče. Aka v tacih okoliščinah, ko kmetijstvo kranjsko mamijo te nadloge in skrbi, kmet naš nima prave srčnost i,, da bi z veseljem napredoval v kmetijstvu in gozdnar-stvu, kdo mu more to zameriti?" „A1 tudi pomočkov mu je manjkalo v napredek* Dežela naša, kteri se je vzelo premoženje, ni mogla mu napraviti učilnic za kmetijstvo in ne bode jih zdatno mogla tako dolgo, dokler se jej ne povrne njeno premoženje. Kmetijska družba sama je napela vse moči, da je pred nekimi leti osnovala kmetijsko šolo, pa tudi šolo za podučevanje kovačev in živino-zdravniških učencev, kterih obojih dežela krvavo potrebuje, ker so v tesni zvezi s pridom kmetijskim. Zavoljo pomanjkanja pripomočkov je prestala kmetijska šola." „Vi, prevzvišeni Gospod, v svojem pismu po pravici pravite, daje kmetijski stan prevažni stan v cesarstvu našem, kjer se 3 četrtine prebivalcev pečajo z obdelovanjem zemlje. Po takem pa tudi poznate rane vse, za kterimi boleha kmetijstvo in gozdnarstvo in ktere celiti je neobhodna dolžnost tudi vladi, sicer propadata ta dva stebra (kmetijstvo in gozdnarstvoj čedalje bolj, siromaštva bode čedalje več, in po vsem tem žuga državi sami pogubljiva nevarnost." „S trdnim prepričanjem, da Prevzvisenost Vaša vse to ve in poznd, združuje pa spoštljivo podpisani glavni odbor c. k. kmetijske družbe kranjske tudi popolna zaupanje, da boste vse storili kar koli je mogoče, da se kmetijstvo v Avstrii spravi na bolji stan, kteri mu tako neobhodno potreben." ----- 63 ----- — Gospod deželni predsednik Conrad pl. Ey-besfeld se je včeraj podal na Dunaj. — Gosp. Jan. Kaprec, bivši namestnik c. k. državnega pravdnika v Ljubljani, je imenovan za svetovalca c. k. deželne sodnije ljubljanske. To imenovanje je bilo z občno zadovoljnostjo sprejeto. — (Kranjskim kmetiikim posestnikom na znanje J) C. k. vojaško oskrbstvo (Verpflegsamt) v Ljubljani je naznanilo kmetijski družbi, da hoče za vojaške potrebe kupiti pšenice in rži, ako je to žito po lastnosti in ceni tako, kakor ga želi ta komisija. Kdor tedaj naših kmetov še ima pšenice in rži, naj ju brž ponudi gori imenovanemu oskrbnemu uredu in mu naznani, koliko je ima in po čim. — Žalostno novico smo dobili iz severne Amerike, daje naš prečastiti rojdk gospod Friderik Baraga, škof v Marquetti misijonstva zgornjega Michiganskega v severni Ameriki, 20. dan januarja umrl. Blagi gospod je prve dni imenovanega meseca nevarno zbolel; vendar si tudi v bolezni ni dal mini; v mestice Negaune-u, kjer so začeli delati cerkvico, se je dal 4 ure deleč nesti, da je s svojo pričujočnostjo (govoriti ni mogel več) navdušil ljudstvo k daljnemu delu. Baraga, sin posestnika trebanske grajščine, je bil 1797. 1. v Dobrni-cah poleg Trebna rojen; namenil seje učiti pravoslovja, al ga ni veselilo; 1823. leta je bil za mašnika posvečen. 1830. leta je šel za misijonarja v Ameriko, kjer je v različnih krajih nevtrudljivo delal za razširjenje katoliške vere mea indijanskimi narodi. Spisal je v indijanskem, francozkem, angležkem in slovenskem jeziku več knjig. V indijanskem jeziku 1843. leta izdana molitvena knjiga pod naslovom: „Gete dibadjimowin, gaie dach nitam mekate okvvanaieg ogagikwewiniwan. Lai-bach, (Illvrie, Autriche.) Joseph Blasnik ogimasinakisan mandan masinaigan. 1843" se je tiskala v Blaznikovi tiskarnici in sicer tako izvrstno , da ga je rajnki škof še posebno pohvalil, ker ne enega pogreška ni našel v tej 9 pol debeli knjigi, ktera ima tako dolge besede, namreč za trgovski oddelek: gospoda V. C. Zupana, trgovca v Ljubljani, „ Jožefa Kušarj a, „ „ Andreja Lavrenčica; trgovca v Postojni, „ Matevža Pire a, trgovca v Kranji. Za njih namestnika: gospoda Karola C vaj er j a, trgovca v Ljubljani, „ Vašo Petričiča, „ f} Za obrtnijski oddelek: gospoda Jožefa Blaznika, lastnika tiskarnice v Ljubljani, „ Janeza N. H o r a k a, rokovičarja v Ljubljani, „ Franca M ali j a, usnjarskega fabrikanta v Ljubljani, „ Jožefa Strcelba, svečarja v Ljubljani. Za njih namestnika: v gospoda Matevža Sreinerja v Ljubljani. Za fužinski oddelek: gospoda Janeza Tomana, fužinarja v Kamnigoricu Odbor zastopnikov kupčijskega in obrtnijskega napredka.