knjižnica

za

mladino

Urejuje * * * * ❖ «

Sn^^lb^ri' Qan£l,

učitelj y  ^Ljubljani * * *:

Knji^

Jzhaja vsake tri mesece

Vseletna naročr\ir\a ]{  3'20

t-  f* c SM

52054

TISKALA IN ZALOŽILA
GORIŠKA TISKARNA 0
A. GABRŠČEK 0 0 0 0
V GORICI 0 0 0 0 0

iguljl^a.

Zgodovinska črtica iz leta 1848.

Spisal Pran Rakuša.

t









Na spodnjem Ptujskem polju, tam, kjer
dela Drava s svojo panogo — Draviščem —
dve uri dolg in tričetrt ure širok otok, ob
Dravinem pritoku Pesnici, stoji vas Cvetkovci.
Skozi vas drži okrajna cesta, ki veže mesti
Ormož in Ptuj ter gre dalje proti Mariboru,
odtam pa v Gradec. — Hiše Cvetkovčanov
stoje na obeh straneh ceste ena poleg druge.
Obrnjene so z načeljem proti cesti. Zadaj
stoje gospodarska poslopja, za temi pa se
razprostirata po dva vrtova: na prvem se
mudi v poletnem času živina, a na drugem
so gredice za zelenjavo. Oba vrta sta obsa-
jena s sadonosnim drevjem. Za vasjo v
severni smeri se razprostira lepo Cvetkovsko
polje, ki je del velikega Ptujskega polja. V

— 10  —

južni smeri od vasi pa so travniki in paš¬
niki, ki segajo do Drave.

Gvetkovčani se pečajo izključno le s
poljedelstvom, z živinorejo in vinogradništvom.
Se do najnovejšega časa ni bilo v vasi no¬
benega rokodelca. Ta opravila prepuščajo
Gvetkovčani svojim, viničarjem. Poljsko in
sploh vsako delo opravljajo skupno, to je,
sosed pomaga sosedu: kočar, ki nima vozne
živine, gre kmetu na pomoč z motiko, s
srpom, koso in sekiro, a kmet njemu z vozom
in s plugom. In tako bi moralo biti povsod:
roka naj umiva roko!

Ob nedeljah po popoldanski službi božji
hodijo Gvetkovčani pod košate hruške eden
k drugemu v vas, da se zmenijo, kaj je bilo
v pretečenem in kaj bo v prihodnjem tednu.
Mladina poje lepe slovenske pesmi, a starci
uresničujejo besede pesnika, ki pravi:

Ko se očaki sivi
pod drevo vsedajo,
začnejo modrovati,
kako je nekdaj b’lo.

- 11  -

Sedaj poznaš, dragi čitatelj, vsaj nekoliko
Gvetkovce in Gvetkovčane.

Bilo je leta 1848. v 8. dan listopada.
V tem nemirnem letu je po vsi Avstriji več
ali manj vrelo. — Madjari so takrat začeli
proti slovenski meji tiščati pod poveljništvom
polkovnika Perczelja. Njemu nasproti se je
postavil general Nugent ob štajersko-ogrski
meji, in sicer dne 1. vinotoka pri Radgoni,
7. vinotoka v Veržeji, 21. vinotoka pri Sre¬
dišču, kjer je stražila mejo peta stotnija.
Dne 29. vinotoka pa je poklical Nugent to
stražo v Ormož ter jo pomnožil z devetim
lovskim bataljonom. Vojaki so bili nastanjeni
po vaseh med Ormožem in Ptujem; v Cvet¬
kovcih jih je bilo vse polno. To priliko je
porabil dne 8. listopada Perczelj ter vodil
svojo roparsko četo že ob 4. uri zjutraj
skozi Središče v Ormož. Naši vojaki so bili
jako iznenadeni. Neki narednik je silno hitro
jezdil iz Ormoža skozi vasi proti Ptuju ter

— 12  —

vedno kričal: »Madjar in Friedau,« t. j.
»Madjar v Ormožu.« Vendar pa je stotnik
Leinner s svojo šesto stotnijo, ki jo je
postavil pred Ormožem, sovražnika tako dolgo
motil, dokler ni prišel Nugent s svojimi
vojaki od Velike nedelje. Vojska ni dolgo
trajala; Madjari so jo kmalu popihali. Naša
vojska je izgubila 4 vojake, a 5 jih je bilo
ranjenih.

Kaj pa se je godilo v Cvetkovcih?

»Stanovniki celega okraja, vsi prestrašeni,
večjidel bežijo ; deca in žene jočejo, nekateri
ženejo živino pred seboj, da bi tako rešili
vsaj nekaj grabljivim rokam divje druhali«
— piše g. Lapajne v »Zgodovini štajerskih
Slovencev«. Tudi Cvetkovčani so bežali;
nekateri v hribe, drugi so gnali živino na
Otok. Tudi pri Ciguljevih je bilo tako; le
Ciguljka, vdova, ki je štela takrat kakih 49
let, je ostala doma, zakaj imela je dva
častnika na stanu. Le-ta sta ji naročila, naj
jima pripravi kosilo.

— 13  —

Ciguljka se je pripravila na vse, naj
pride, kar hoče. Živine ni bilo doma; kleti
je zaklenila, denar spravila v »gada«*) ter šla
v kuhinjo, pripravljat kosilo. Ko je zakurila,
stopi k njej v kuhinjo vojak — Slovenec ter
jo milo poprosi: »Ljuba mati, lepo vas
prosim, skuhajte nam krompirja; morda bo
to naše zadnje kosilo ; saj veste, da gremo
v  boj!« Sedaj šele so se zbudile ženi strašne
misli in skrbi: kje so njeni otroci, kaj se
bo z njimi godilo; ali jih bo še kdaj videla ?
V duhu je videla svojega sina Ivana, od
krogle zadetega, umirati. Pa za velikim stra¬
hom pride še večji. Ko je nesla vojakom
na dvorišče kuhanega krompirja, stopi k nji
neki nemški vojak, potegne sabljo ter zagrmi
nad njo: »Baba, Geld her!« t. j.: »Baba,
denarja sem!« »Kaj hoče ta?« vpraša Ci¬
guljka istega vojaka, ki jo je prosil za krompir.
— »Ničesar se nimate bati, mamica; ta-le
pravi, da bi mu dali denarja,« ji tolmači

*) »Gad« je bil otel, usnjat pas, ki so v njem
nosili naši predniki srebrn denar. Pisatelj.

— 14

vojak — Slovenec. Giguljka nato globoko
vzdihne, pogleda proti nebu, pa hitro zbeži
v hišo. Vojak — Nemec si je menda mislil,
da mu bo prinesla denar, pa se je motil.
Odšla je v hišo, si odvezala pas ter ga
zagnala pod posteljo, da so Srebrnjaki glasno
zarožljali. Ko je prišla iz sobe, je držala le
nekaj ključev v rokah. Vrata je za seboj
zaprla in obstala na pragu.

Bila je tako resnega obraza, da so vo¬
jaki na dvorišču kar potihnili ter začeli strmeti
vanjo. Med tem sta stopila na dvorišče do¬
mača častnika, ki sta se vrnila od Velike
nedelje. Sedaj je postala Giguljka pogumna ;
častnikoma, ki sta jo vprašala, kaj se je
pripetilo, niti odgovorila ni, ampak pričela je,
obrnjena proti vojakom, govoriti nekako tako :

»Vi ste vojaki! Presvetli cesar, naš de¬
želni oče, vas je vzel v službo, da bi skrbeli
v domovini za mir ter jo branili pred vsakim
sovražnikom. Tudi v naše kraje vas je sedaj
poslal, da bi nam odvrnili sovražne nam
Madjare, ki nam hočejo le hudo.

— 15  —

Naš kraj je le majhen del velikega
avstrijskega cesarstva, naše preljube očet¬
njave. Ta kraj ni vaš rojstveni kraj, ni
vaša  ožja domovina. Vaši roditelji in do¬
mačini opravljajo sedaj v lepem miru svoja
dela, a drugače se godi nam nesrečnikom.
Prosim vas, pomislite vsaj nekoliko ter si
živo predstavljajte, kako bi bilo vam pri
srcu, ako bi videli svoje starše in domačine
v takšni nevarnosti, v kakršni smo sedaj
mi!...«

Ciguljka je hotela še dalje govoriti, pa
i’avno v tistem trenutku je kričal skozi vas
neki narednik, kakor sem že poprej povedal:
»Madjar in Friedau!« Takoj so vsi vojaki
odrinili proti Ormožu. Slovenski vojaki so
gredoč peli to-le pesem:

Kaj bo začeti,
fantje, na sveti?

- Cesar nas vabi v svojo službo! ■

Nič se ne bojmo,
glasno zapojmo:

Saj nam Slovencem hudo ne bo!

— 16  —

Bistri rojaki
bomo vojaki,

znancem 'mo dajali doma slovo.

Vse, kar nas le čuje,
naj ne žaluje:

Saj nam Slovencem hudo ne bo!

Naše trpljenje
bo zasluženje,

s tem si zaslužimo sveto nebo.

Fantje, korajžni
bod’mo na rajži:

Saj nam Slovencem hudo ne bo!

Zdaj 'mo odišli

dol na Madjarsko,

kjer bomo za vas prelivali kri.

Nič se ne bojmo,
glasno zapojmo :

Saj nam Slovencem hudo ne bo!

Zdaj 'mo odišli.

Če boste sliš’li,

da 'mo pokojni djani v zemljo,
le potrebočim
pros’te pomoči,

saj nam Slovencem hudo ne ho!

*

Kako se je končala vojna, to sem že
povedal.

— 17  —

Ciguljka je privedla še tisti dan svoje
otroke domov. Le-to dogodbico, ki sem jo
tukaj zapisal, je pripovedovala kaj rada svojim
otrokom pa tudi drugim ljudem.

Cvetkovski mladeniči, ki so morali iti
v vojake, so se kaj radi posljavljali pri Ci-
guljki, zakaj vsakemu, ki je jemal slovo, je
zbudila gorečo ljubezen do cesarja in do¬
movine, in ne zaman: Vsak je prišel kot
podčastnik domov, zakaj fantje so storili, kar
jim je veleval domovine ukaz!

Vaška mladina je tudi rada zahajala k
Ciguljevim v vas; saj so tudi vsi otroci
Giguljko nazivali — babico. Odraslim je pa
bila »Ciguljeva Jera«, a tujcem in beračem
pa, ki so navadno v njeni hiši prenočevali,
skratka »Ciguljka«.

Umrla je leta 1877. Velika množica
ljudstva jo je spremila k večnemu počitku.

Ko so jo položili v grob, je nastal glasan
jok. Po navadnih molitvah, ki se vrše na
grobu, je stopil domači gospod župnik na

2

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

— 18

sosednji grob ter govoril Giguljki nagrobnico
blizo tako-le:

»Giguljke ni več! — Sem-li prav po¬
vedal, vprašam vas, berači, zakaj vi ste jo
tako imenovali!

Ciguljeve Jere ni več! Sedaj veste, koga
mislim, vsi farani!

Babice ni več! — Sedaj šele me umejejo
otroci!

Kaj pa je bila Giguljka beračem? Bila
jim je dobra pomočnica; skrbela je zanje
kot mati; rada jih je prenočevala, snažila
in jim dajala obleke. Pri nji je obhajal
marsikateri siromak velikonočne in druge
velike praznike, zakaj ona je poznala za¬
poved ljubezni do bližnjega  in se
ravnala po nji. Bodite ji hvaležni, molite
zanjo.

Kaj pa je bila Ciguljeva Jera vam, fa¬
rani, da ste prišli, spremit jo k večnemu
počitku? Bila vam je dobra prijateljica; rada
je vsakemu pomagala, če je le mogla. Se-li
še spominjate onih časov, ko nas je ljubi

- 19  —

Bog kaznoval z lakoto ? Veste-li, koliko siro¬
makov je ležalo takrat v Ciguljkinem skednju?
In vse je ona preživljala z vsakdanjim kruhom.
Morda je še kdo tukaj v naši sredi, ki je
takrat prosil Giguljko: »Jera, pomagaj, daj
zrnja ali kruha!« In vsakemu je kaj podarila,
rekoč: »To je dar božji. Vzemi ga!« — Ci-
guljki pa zategadelj ni ničesar manjkalo;
vsega je imela dovolj; bila je dobra, pobožna
gospodinja. Posnemajte jo, ve gospodinje;
ohranite jo v spominu!

Kaj pa je bila babica vam, otročiči, da
ste se tudi vi udeležili njenega pogreba? Vem,
da bi mi na to vprašanje vsi odgovorili:
»Babica so nam bili!« Že prav, ljubi moji;
tako ste jo imenovali; to pa zaradi tega,
ker ste dobivali od nje kolačev, jabolk in
drugih reči, ki so vam najbolj všeč. Ob
nedeljah in praznikih je posedavala tudi z
vami na vrtu ter vam pravila povesti, vas
nčila moliti, vmes se pa tudi z vami igrala.
Otroci, tudi semkaj na grob jo pridite večkrat
obiskat! Babica pa bo gledala iz nebes doli

2 *

— 20

na vas ter se veselila, ako boste pridni in
pobožni!

Ti, Jera, pa uživaj v nebesih plačilo,
ki si ga zaslužila na zemlji; saj si vedno
dajala Bogu, kar je Njegovega, cesarju, kar
je cesarjevega, in bližnjemu, kar si mu mogla
storiti dobrega!«

Pod slarnoato streho.

Povest.

Spisal Peter Miklavec-Podravski.

1 .

Vas Podlesje ni velika ne majhna. Šteje
kakih 30 številk ter stoji ob znožju visokega
Pohorja, ki se mu ima tudi zahvaliti za svoj
dober sloves, zakaj vse, česar prebivalci
potrebujejo, dobe večinoma iz lastnega zem¬
ljišča, da se jim ni treba daleč po svetu
ubijati za kruhom. V vsi župniji je prilično
nad 2000 prebivalcev, ki pa žive večinoma
razdraženi po svojih kmetijah ter se le ob
nedeljah in praznikih zbirajo pred cerkvijo,
da o tem in onem pokramljajo in pozvedo
nemara tudi kaj novic. Novosti je pri njih
samih jako malo, zakaj večinoma žive še
tu ljudje, trdni Slovenci, po običajih svojih

— 24  —

očetov, ki jim je bilo geslo: »Staro vino,
stara vera, to je najbolje. Sleparij nam ni
treba.«

V letnem času se ukvarjajo Podleščanje
s poljedelstvom, a kjer to ne uspeva, pa
tudi z drvarstvom in planšarstvom. Iz gozdov
izsekavajo ravne jelke in smreke, narejajo
iz njih »plohe«, ki jih potem v pilah ob
potoku sežagajo v deske in te odplavljajo po
Dravi v spodnje kraje. Le pri tem poslu kakor
tudi pri izvrševanju vojaške dolžnosti zahajajo
Podleščanje nekoliko na tuje, sicer pa osta¬
jajo radi doma, držaje se pregovora: »Povsod
dobro, doma najbolje!« Planšar pa odžene
spomladi svojo čredo v planino in ostane
z njo gori črez vse leto. — Pozimi pa pokrije
ta pogorski kraj ponajveč debel sneg, in
tačas se zbira veselo pevajoča družina okolo
ognjišč v sobah, ki se navadno nahajajo po
starodavni navadi poleg sajaste peči, nad
katero je popet črn obok, ki brani plamenu,
da ne šviga v strop, dočim se vlači po
sobi dim, kar ga ne more skozi dimnik.

— 25

Hiše s kuhinjami so tu še redka prikazen;
v družini, med katero vlada sporazumljenje
je veliko prijetnejše bivati ob zimskih večerih
skupaj v sobi, pri plapolajočem ognju in
goreči borovi treski. Tu vrte kolovrate, po¬
pravljajo orodje, pojo mične narodne pesmi,
ali pa pripovedujejo pripovedke iz davnih,
davnih časov.

Vaščanje sami se odlikujejo od svojih
sosedov po tem, da so svoja stara pohištva
že davno predelali ter jih predrugačili po
zahtevi časa. S svojo lastnino so sicer to
lahko storili; kar pa sodi v občinske ali
župnijske zadeve, tu je vendar treba po¬
vprašati poprej tudi svoje sožupljane izpod
slamnatih streh, zakaj skupna bremena no¬
sijo eni kakor drugi, pa imajo zato tudi vsi
enako skupno pravico. Župnija je sicer raz¬
deljena v dve občini, a cerkev in šola sredi
vasi — ta je lastnina vseh. V šolo in v cerkev
zahaja deca iz cele župnije. Tudi napredujejo
le po zmožnostih, ne pa po stanu, da se
vaščanje prav nič ne morejo ponašati, da

— 26  —

so njih otroci učenejši od ohok kmetiških
staršev. Da bi pa imeli vaščanje vendar
nekaj prednosti, pošiljajo radi svojo deco v
mesto v šole.

Prihovčeva kmetija se je nahajala dobro
četrt ure od vasi. Ker je stala na nasprotnem
griču, je užival vrli Slovenec Prihovec lep
razgled na vas in po ostalih sožupljanih.
Prihovec, močan in krepak mož v najboljših
letih, je sicer rad zahajal v vas, kjer je imel
mnogo znancev in prijateljev, ki so ga kot
značajnega človeka v resnici spoštovali. Daši
ni bil sam učen človek, ker si ni mogel
znanja — razen čitanja tiskanih knjig —
nikjer prisvojiti, zakaj v njegovih šolskih
letih ni bilo še v Podlesju redne šole, je
vendar po lastni izkušnji razvidel, kako dobro
je za človeka, ako se v mladih letih, zlasti
v sedanjem času, ko je svet vedno bolj pre¬
meten, kaj nauči. In četudi težko, je vendar
pridno pošiljal svoje otroke v šolo. Pa tudi
pri tem obiskovanju je vladal strog red.
Nikdar niso smeli otroci oditi z doma pre-

27  —

zgodaj, pa tudi nič veselega ga ni čakalo
doma, kdor se je brez vzroka kje predolgo
po šoli zamudil.

Takrat, ko se začenja naša povest, je
imel oče Prihovec že petero otrok: četvero
fantov in deklico, ki je bila najstarejša ter
je že dorasla šoli. Zato so bili bratje na¬
vezani drug na drugega. Najstarši deček,
Polde, je hodil prvi dve leti v šolo s sestro,
potem pa je dobil za tovariša brata — naj¬
prej enega, potem drugega. Preden pa je
dovršil šolska leta, je zadel njegovo »tor-
nistro« na pleča že tretji. In tako je šlo po
vrsti. Starejšemu Poldetu so sicer bratje to
njegovo prvenstvo večkrat zavidali, zakaj bil
je res v marsičem na boljem. Ge je veljalo,
oskrbeti deci novo obleko, jo je dobil na¬
vadno on, svojo prejšnjo, premajhno in
oguljeno, je dal bratu, in ta svojo zopet
mlajšemu bratu. Tako se je godilo tudi s
šolskimi knjigami in še z marsičem drugim.
Pa zaradi te prednosti je imel tudi dokaj
drugih dolžnosti, katerih so bili bratje prosti.

— 28  —

Moral je učiti doma mlajše, paziti nanje
po poti v šolo in iz šole in, če treba, tudi
braniti jih pred zlobnimi paglavci. Ker so
šteli navadno vse napake na njegov račun,
in je bil on za vse odgovoren, je tudi zgodaj
jenjal biti lahkomišljen.

Komaj se je razumel nekoliko na šte¬
vilke in pisanje, je obračal tudi igre bratov
in drugih otrok na važne opravke. V prostih
urah, zlasti v počitnicah, je nabral drobnih
kosov papirja, ga naznačil po velikosti s
številkami in porazdelil potem med tovariše.
To so bili njih prvi »bankovci«. Drobiž pa
si je izdeloval lahko vsakdo sam iz borove
skorje. Zbrana družba otrok si je izbrala
primeren kraj za igranje; eni so si postavili
iz kolov in deščic hišice kot »kmetijo«, drugi
oskrbeli pota, tretji so bili žagarji, ki so
navadno cepili z nožem odrezke leskovega
stebličja ter pripravljali iz njih »deske«. Pa
je prišel trgovec z »bankovci« in pokupil
lesnino. Za njim je dospel služabnik z vozom
in lesenim konjičkom, ki je odpeljal les na

— 29  —

»brod«, tjakaj k prostorni mlaki poleg hleva.
Tam so že čakale »ladje« (navadni odrezki
širokih deshk) z jamborom in jadrami. Na
ladje so naložili blago ter ga ob ugodnem
vetru odpeljali v »drugi svet«. Ker je bilo
treba vse iznova narediti in sploh vse le
Poldetu nadzorovati in oskrbovati, ki pa še
sam mnogo tega nikjer in nikdar ni videl,
pač pa čul časih domače, ki so se o tem
pomenkovali, si je lahko misliti, da jim je
dan pri tem minil jako naglo. Časih je Polde
dolgo premišljal in ugibal nad tem in onim,
kako bi se še dalo ugodnejše napraviti in
izvršiti. To mu je dvakrat provzročilo ne¬
koliko prav bridkih ur.

Papir za izdelovanje »bankovcev« je
pošel, in trebalo bi novega. Pa oče Prihovec
ni dajal deci novcev po nepotrebnem, torej
tudi Polde ni imel s čim kupiti papirja. Kar
ga je bilo doma dobiti iz starih knjig, tega je
že davno poiskal in porabil. Ves zamišljen
je hodil klavrno semintja. Ko pa je povedal
svojo zadrego domačemu hlapcu, mu je ta

— 30  —

svetoval, naj gre z njim v nedeljo na keg-
lišče, kjer si zamore, ako bo marljivo po¬
stavljal kegle, prislužiti nekaj vinarjev. »Pa
očetu tega ni treba prej praviti.« — Rečeno,
storjeno! Res jo pobriše Polde v nedeljo
popoldne s hlapcem tja. Jako se je sicer
veselil nabrane vsotice — borih 20 vinarjev
— pa le s težkim srcem jih je nesel domov,
ves v skrbeh, kaj poreko na to oče. Tudi
si ni precej drznil stopiti predenj. A še pred
večerjo ga je Prihovec, ki je povpraševal
ves popoldne po njem, opazil v družinski
sobi, stopil k njemu in mu zabičevaje, da
tega ne trpi in mu z opravičeno jezo po¬
merjal brezovko po plečih, da je Polde res
tisočkrat obžaloval to svojo pot. In ker je
bil z njim vred kregali tudi hlapec, ni tudi
pozneje nikdar več šel z njim.

Drugi slučaj se mu je pripetil nekoliko
pozneje. Poldetu je trebalo noža, s katerim
bi zamogel pri svojih opravkih marsikaj
potrebnega lažje izdelati. A kako naj ga
dobi? Oče je otrokom sicer kupil rdeče

— 31  —

pobarvanih »cesarskih klekcev«, kakor so
se imenovali nožiči z lesenim rogom — pa
ti režejo navadno le »meglo, vodo in kuhano
repo«. Ako že mora nož biti, naj bo vsaj
vreden tega imena! Polde je res imel de¬
setico, ki jo je dobil od botra, in s tem
novcem se je napotil v prodajalnico. Ali
tudi najmanjši nožič je veljal 40 vinarjev.
Žalosten je odšel Polde iz prodajalnice. Ko
pa mu hrepenenje po nožu le ni dalo miru,
je dal desetico svojemu sošolcu ter ga po¬
prosil, naj gre po nožič, rekši, da prinese
drugo desetico pozneje. Sošolecje šel. Trgovec
je dal nožič ter spravil desetico, a sedaj je
imel Polde poleg noža novo skrb, kje bi si
pridobil ta dolžni denar? Da bi si na poti
domov prepodil skrb, je vzel nožič iz žepa
ter ga jel pazno ogledovati in odpirati. Imel
je dvoje rezil, eno večje, drugo manjše. Hej,
tu v lesju poleg steze raste mlada leska!
Tej treba dati najprej poizkusiti njega ostrino.
In res nastavi nanjo manjše rezilo. Toda
komaj zareže nekoliko v steblo, se odkrhne

— 32  -

rezilo kakor bi bilo iz stekla ter ostane v
zarezi. Polde prestrašen ostrmi. Nož še plačan
ni in že je strt! Po daljšem premišljevanju
vzame rezilo iz zareze, ga vloži k ostalemu
v rog in spravi v žep. Očividno mu je šinila
rešilna misel v glavo.

Drugega dne, ko je odšel v šolo, je
vzel s seboj nožič, ki ga doma še pokazal
ni. Nožič je hotel dati prodajalcu nazaj.
Naprosil je zopet tistega sošolca, da ga
ponese nazaj v prodajalnico z izgovorom,
da ga ne more plačati. Trgovec se da pre¬
govoriti ter vrne desetico. Že je Polde menil,
da bo vse dobro. Prihodnjo nedeljo pa ga
pokliče oče k sebi, vrže predenj tisti strti
nožič, ki ga je moral namesto, njega plačati
ter ga zaradi nepoštenega ravnanja hudo
ošteje. Polde se je jokal in prosil, in oče je
kazen odložil. Pa žal mu je vendar bilo, da
je vkljub škodi in očetovi jezi nož vendarle
strt. Ker ga tudi ni maral, gaje  dobil brat;
pa vsekdar, ko ga je zagledal pri bratu, se

— 33  —

,je spomnil Polde svojega dejanja in se ga
srčno kesal.

Ko je bilo pri teh njih »kmetijah« že
vse drugo pripravljeno, je manjkala naposled
še ura, po kateri bi se dalo vse gospodarstvo
bolje oskrbovati in urejati. Po navodilu oče¬
tovem, ki je že videl takšno uro, je napravil
Polde na stebru blizu igrališča solčno uro,
sam pa je nosil v žepu uro iz medi, ki mu
jo je podaril hlapec. Bil je to kaj svetel
in po mnenju otrok jako umeten izdelek.
Najbolj pa je hrepenel po takošni uri nje¬
gov mlajši bratec Tone. Večkrat je prosil
brata, naj mu jo podari. A Polde je vedel,
da bi brat uro le prekmalu pokvaril, torej
mu ni hotel izpolniti želje. Pa ko sta nekoč
hodila po gozdu, in Tone le ni nehal biti
nadležen, mu stavi Polde predlog, da dobi
uro, ako pripleza ob mladi jelki poleg pota
tako visoko, da bo mogel Polde pod njim
ravno stati. Vedel je namreč, da se to »de¬
belemu Tončku« — kakor so' ga imenovali
— ne posreči tako lahko. Tonček se tudi

Knjižnica za mladino. Knjiga 26. 3

— 34  —

mahoma spravi na delo. Pleza in pleza, da
se je že ves potil. Bil je že par črevljev od
tal. V tem pa hipoma zdrči po drevesu na
tla in sede v travo.

»Nu, kaj?« vpraša Polde, »ali ne hoš
več plezal?«

»Moram se nekoliko oddahniti,« odgo¬
vori zasopljeni Tonček, ko se odpočijem,
bom že plezal. Samo glej, da mi potlej daš
obljubljeno uro!«

»Seveda jo dobiš!« pravi Polde ter
izvleče uro iz žepa in jo položi v travo. Ze
je bil prepričan, da omaga Tone še drugič.
»Glej, kako je zala!«

Pri pogledu na uro se zaiskre Tončku
oči, in že je stal pri drevesu. Poganja se
navzgor, pa zopet je bilo telo pretežko in
roke preslabe; kmalo je bil spet na tleh.

»Kaj vendar delaš?« ga vpraša Polde
s smehom.

»Še enkrat se moram odpočiti, potem
pa bom lahko plezal.«

— 35  —

Tako so se poizkusi ponavljali, in Tonček
je zopet in zopet počival. Polde se mu je
srčno smejal. Pogodila sta se, da sme po¬
izkusiti tudi na drugem drevesu, pa utrujen
Tonček ni mogel že niti s tal in tako ni
dobil ure...

Pozimi si je bilo treba izmisliti novih
iger. Zopet je Poldeta zadela ta naloga. Oče
mu je pravil o lokih, s kakoršnimi so stre¬
ljali v starodavnih časih. Polde je napravil
sebi in bratoma velike in manjše »samo¬
strele«, s katerimi so se potem vadili v
streljanju.

Polesje je bilo razdeljeno — kakor že
rečeno — na dve občini, med katerima je
tvoril mejo majhen potok. Kmetija očeta
Prihovca ni bila več v vaški, temveč v oko¬
liški občini. Ako je bil oče Prihovec pri¬
ljubljen in spoštovan že v vasi, toliko večje
zaupanje vanj so imeli njegovi soseščanje.
Dasitudi razven svojega imena ni znal pisati,
so si ga vendar izvolili za župana. Izgovarjal
se je na vse načine, a končno se je vendar

3 *

— 36  —

udal prošnji soseščanov. Ker pa mu je obljubil
njegov mlajši brat, Poldetov stric, krčmar poleg
okrajne ceste, ki drži skozi Polesje, da bo
oskrboval vse pisarije, bližnji sosed Dolinščak
pa, da bo pomagal pri drugih opravkih, je
naposled prevzel Prihovec to težavno breme.
Sedaj sta tudi stric in sosed Dolinščak
prav pogostoma zahajala k Prihovcu, in ker
sta bila oba v tej župniji znana kot prva
narodno misleča moža, niso ostali tudi ti
obiski za Prihovca in njegovo deco brez
koristi. Poprej ni bilo pri Prihovcu razen
Evangelija, Svetega Pisma in nekaj starejših
del nič drugih knjig; ta dva pa sta mu
marno posojevala knjige in časopise. Pre¬
govorila sta ga tudi, da se je dal vpisati v
»Družbo sv. Mohorja«. Tako je prišel tudi
Polde do knjig, ki jih je prebiral, ko so
bili drugi opravki končani. Večkrat je čital
na glas tudi družini v družinski sobi. Bili
sta namreč v Prihovčevi hiši dve sobi, ena
dimnica, druga s pečjo. To je dal Prihovec,
ko je postal župan, lepo pobeliti ter je s

— 37  —

svojo rodbino stanoval v nji. Zraven te sobe
je bila čumnata, v kateri je živela Prihovčeva
mati, otrok njegovih babica. K tej so cesto
hodili tudi ostali njeni otroci in vnuki. Stara
mati je rada pela pobožne stare pesmi. Ko
so se pa zbrali nje otroci, so se jele glasiti
v tesni čumnati novejše, navdušujoče pesmi,
kakor: »Kdor ima srce«, »Po jezeru«, »Piožic
ne bom trgala«, »Sem slovenska deklica«
i. t. d. Ker je te pesmi vsekdar pomagala peti
tudi sestra Minka, ki jih je potem kmalu
znala na pamet, so se jih naučili tudi nje
bratje in jih polagoma jeli razumevati. Pri
vedno marljivejšem čitanju knjig in časo¬
pisov pa so dostikrat naleteli tudi na sestavke
o pravici in krivicah Slovencev. In ker je
sosed Dolinščak najrajši govoril z očetom o
takšnih rečeh, se je jela tudi v mlada otroška
srca zgodaj vcepljati kal narodne zavesti in
ljubezni do domovine.

2 .

Leta so minevala naglo. Oče Prihovec
ni že davno več županoval. To težko breme

— 38  —

je prevzel sosed Dolinščak. Ni bilo pa temu
krivo nezaupanje občanov, marveč druge
okoliščine. Prvič je pridobil Prihovec k svo¬
jemu posestvu še obširno pristavo, ki mu
je nalagala dokaj več gospodarskih skrbi,
drugič pa mu je županski posel zaradi mnogih
pitnih in neprijetnih slučajev popolnoma
omrzel.

Ko jim je še oče županoval, so imeli
Prihovčevi otroci mnogokrat dosti prilike,
da so se prepričali o dobroti očetovega srca,
in tako so, po prirodi, postali še bolj člo¬
vekoljubni in milosrčni. Šolska mladina v
Polesju je imela tudi srečo, da sta bila ta-
časni gospod učitelj in katehet moža bistrega
uma in ljubečega srca. S šolskimi otroci sta
ravnala z očetovsko ljubeznijo. Gospod ka¬
tehet je zajemal za pouk mladine najrajši
zglede iz sv. pisma, ki jih je znal tako lepo
razlagati, da so otroke večkrat pri tem polile
solze. Tako tudi gospod učitelj. Vsako še
tako suhoparno berilo je znal napraviti za¬
nimivo. Izpoznal je Poldetov bistri razum

— 39  —

in njegovo dobro srce, zato ga je vzgajal s
posebno pazljivostjo.

Predzadnje šolsko leto so prinesli ča¬
sopisi, ki jih je sedaj oče Prihovec redno
dobival, oglas, da bo jel izhajati bodoče leto
v Ljubljani časopis s podobami za slovensko
mladino. Poldetov stric, ki je po prejšnji
navadi svojo mater in brata Prihovca često
obiskoval, je brata na to še posebe opozoril.
In tudi Polde je prosil očeta:

»Oče, prosim vas, samo to željo nam
izpolnite: naročite nam »Zvonček!« Kakor
vas že zdaj radi slušamo, hočemo vas v
prihodnje še bolj! Oče, ljubi oče, ne odrečite
nam tega!«

Ta prošnja in stričevo prigovarjanje sta
očeta ganila, da se je dal preprositi. Izročil
je bratu naročnino za pol leta. Stric je ra¬
dostno obljubil, da novce takoj odpošlje.
Vsi so težko pričakovali dneva, ko izide prva
številka. Z Novim letom je prinesel poštni
sel prvo številko zaželenega lista.

— 40  —

Kakošno iznenadenje! Poleg mičnih po¬
vesti so krasile list tudi zale slike, da se je
v resnici vsem prikupil na mah. Vsakdo ga je
hotel prvi citati. Pri Prihovcu, kjer je bilo
že dosti čitateljev, se je moral tisti, ki je
hotel list. prvi čitati, pred ostalimi skriti v sa¬
moto, sicer bi mu ga urno iztrgali iz rok.
Prva številka pa je romala iz roke v roko,
od Prihovca k Dolinščaku, od Dolinščaka k
stricu, od strica v vas in šele črez par me¬
secev je prišla k lastniku nazaj.

Najdalje se je mudila prva številka v
vasi pri gospodu učitelju, ki si je list tudi
sam naročil. In marsikaj mičnega je prečital
učencem iz njega v šoli, jih tako kar nevede
učil zlatih resnic ter jim zbujal veselje do
lepih slovenskih knjig.

Tudi nekaj drugih knjig je Polde že
imel. Od svojega prvega do zadnjega šolskega
leta je bil vsekdar med obdarovanci in
poslednja leta vedno prvi med pridnimi
učenci. Učenje mu je bilo igrača.

— 41  —

Polde je dobil ob koncu vsakega leta
kako lepo knjigo, da se je njegova knjižnica
vedno bolj bogatila. Kot svoje prijateljice je
tudi knjige prijateljski spoštoval. Shranjeval
jih je skrbno v omaro, da bi se ne pokvarile,
v svobodnih urah pa jih je marljivo prebiral
in tudi domačim čital iz njih. Ko so domači
videli, koliko mičnih in poučnih reči se na¬
haja v knjigah, se jim je čim bol zbujalo
veselje do čitanja. Poldetovo največje veselje
je bilo, ako je videl, da se ljudje radi bavijo
s knjigami. Kjer je le mogel, jim je prigo¬
varjal, naj se vpišejo v »Družbo sv. Mo¬
horja« in naroče na lepe slovenske liste.
Sam pa se je moral zadovoljevati s tem,
kar mu je nudila lastna in očetova zbirka
knjig in kar sta mu sosed in stric posojala.

3 .

Spomladi naslednjega leta je ostavil Polde
šolo. Gospod učitelj, katehet, sosed in stric
so nagovarjali očeta, naj da fanta črez leto
v četrti razred v mesto, potem pa v gimnazijo.

— 42  —

Bilo bi vse prav, in oče, četudi je komaj
čakal na dečka, da bi mu nadomestoval ka¬
terega tujih služabnikov, bi bil nemara v to
privolil. Da se to ni zgodilo, so zakrivili
otroci vaščanov in drugih ošabnežev, ki so
se šolali v mestu in prišli navadno nekateri
pokvarjeni iz mesta domov. Poldetovemu
očetu in takisto vsakemu poštenemu človeku
je bilo to zoperno. In oče je rekel sinu: Jaz
bi te že dal v mesto, pa bojim se, da bi
postal takšen, kakor so ti, že veš kateri.
Rajši vidim, da ostaneš doma in mi pomagaš
pri gospodarstvu. Bolje bo tudi zate, da
ostaneš na kmetih, najsi samo preprost kmet.
Ako mi boš doma pridno pomagal, boš kdaj
dober gospodar in sosedje te bodo spoštovali
in častili. Tako je rekel oče Prihovec in ni
dal fanta v mesto.

Kaj pa je preostajalo Poldetu drugega,
nego da je svoje proste ure skrbno upo¬
rabljal v daljšo izobrazbo. Pa je tudi slednji
nedeljski popoldan in tudi svobodni čas na
paši porabil največ v to, da je skrbno čital.

— 43  —

V hvalo sosedu Dolinščaku in stricu treba
povedati, da sta mu z veseljem posojala
raznih knjig. Tudi s šolo je ostal Polde še
potem v zvezi, zakaj brata sta ga naprosila
za • svojega glavnega pomočnika, kadar je
bilo treba izdelati domače naloge.

Tretje leto ni oče več naročil »Zvončka«.
Polde je po njegovem mnenju otroškim letom
že dorastel, ostali bratje pa niso znali ali
hoteli očeta tako lepo prositi kakor Polde.
Ali pozimi so otroci čutili, kako potreben bi
jim bil. Da jim preskrbi nadomestitev, je
ustanovil Polde za svoje mlajše brate droben,
z roko pisan, leposloven časopis »Večernico«,
ki ga je sam spisoval, pisal, urejal in od¬
dajal. A list brez slik — to mladine ne
zanima. Zato pa je začel Polde v list (v
dveh ali treh izvodih) risati tudi slike z lastno
roko, toda to je bil kaj težaven posel. Na¬
vadno si nista bili dve sliki povsem enaki.
Čitajoč v knjigi o izumitelju tiskarstva, Gu-
tenbergu, in o lesorezih, je jel neprenehoma
misliti na lesoreze. Kaj, ko bi poizkusil enega

narediti? Vzel je gladko deščico iz trdega
lesa, jo ogladil in naslikal nanjo podobo,
najrajši kakošno žival, ter jo potem izrezal
in pritisnil na papir. Izpočetka mu delo ni
šlo kaj prida izpod rok, ker je vedno kaka
stvar — deščica ali nož — odpovedala svojo
službo. Pa dasi tudi poznejše takšne slike
niso bile nič posebnega za javnost, je vendar
njegova neumorna marljivost spravila »Ve¬
černico« tako daleč, da je imela vsaka šte¬
vilka po dve, tri slike. Pa še nekaj so na¬
ročniki tu dobivali, česar naročniki drugih
časopisov ne dobivajo. To so bili lesorezi,
ki sojih prejemniki kaj radi jemali. V kratkem
si. ugledal pod slamnato streho povsod do¬
volj teh slik. Ko se je pa raznesla vest o
tem nenavadnem časopisu, se je oglasilo
tudi dosti drugih naročnikov, in Polde, ki
se je ustrašil tolikega pisanja, je ustavil izda¬
janje svojega lista. Glavno korist pa je imel
vendarle Polde sam, saj se je navadil čedno
in vedno pravilnejše pisati.

— 45  —

A pisanja mu tudi odslej ni manjkalo.
Sosed župan Dolinščak je večkrat vabil fanta
k sebi, da mu je pisal to in ono za občino.
Ko si je s tem prislužil nekoliko novcev, si
je zopet naročil »Zvonček«. Ker sta pa s
sosedom, ki je fanta, hrepenečega po iz¬
obrazbi, kaj rad imel in videl tudi v njega
razumu nenavadnih zmožnosti, bila večkrat
skupaj, mu je ta prigovarjal, naj poizkusi
tudi pisati kratke sestavke za »Zvonček«.
»Poštnina te ne bo stala nič, ker pošljem
rokopis jaz na svoje stroške uredništvu,«
je dostavil sosed, in Polde mu je segel v
roko ter mu obljubil, da nekaj pripravi.

Po teh navdušujočih sosedovih besedah
se je jel Polde resnobno pripravljati na ta
posel. Kot marljiv čitatelj že poprej, je to
pridnost odslej še podvojil. Kar si je kje
prislužil novcev, jih je izdal za knjige. Tudi
je vsakokrat, ako je bilo vreme količkaj
ugodno, ko je gnal živino na pašo, nesel s
seboj po več knjig ter jih tam čital s slastjo
kot bi užival najslajšo hrano. Pri čitanju se

— 46  —

mu je tudi vedno bolj širilo duševno obzorje.
V šoli je izvedel iz šolskih knjig za svojo
vedoželjnost vse premalo; šele druge knjige
in časopisi so ga seznanili z drugimi vednostmi,
s položajem, številom in razmerami naroda
slovenskega. Ker še ni bil daleč na tujem,
mu je bilo vse, kar je prišlo iz tujine, novo
in zanimivo, in gotovo ni bilo tujca, ki bi
bil črez noč ostal pri njih, da hi ga ne bil
Polde povpraševal po razmerah njegovega
rojstnega kraja.

Pri Prihovcu je bila še stara gosto¬
ljubnost doma. Noben potreben človek, bo¬
disi berač, pogorelec ali potnik, ni odšel od
tam brez daru, vsakemu je Prihovec rad
postregel, vsakemu pomagal. Največ usmi¬
ljenja pa je imel z ubožnimi potnimi roko¬
delci. Pri sosedu so navadno vsakemu le
dalje kazali, a Prihovec je vzel črez noč pod
streho po dva, po tri in časih še več, ter
jim tudi dal večerjo in zajtrk brezplačno.
Nič čuda torej, da so ga ti ubožni ljudje
tako radi obiskovali! Pa je prišel sedaj goriški

— 47  —

cunjar, sedaj debeli prekmurski žičar, itali¬
janski Rezijan, kranjski krošnjar ali hrvaški
barantač s prešiči; vsi ti so našli tukaj varno
zavetje. Kaj hitro se je seznanil na večer z
njimi Polde ter jih tudi mahoma poprosil,
naj mu povedo vse, kar je kateri vedel za¬
nimivega o svojem kraju.

Nekoč sta prišla dva mlada slovaška
žičarja. Govorila sta sicer že slovenski, pa sta
dokaj besed še vedno zavijala po slovaško.
Po večerji začne Polde tujca izpraševati, od
kod sta. Dobil je odgovor: »Izpod Trenčina.«
To mu je dalo tudi dokaj misliti. Slišal je
sicer že imenovati Trenčin, pa mislil si ga
je na goriško-italijanski meji. Zopet je vprašal:

»Vidva sta torej Slovenca od laške
meje?«

»Nikdy. My sme Slovaky, ale jazyk naš
naziva sa slovenskem.«

»To ni mogoče. Ako sta Slovaka, torej
tudi govorita le slovaški. Slovenski govorimo
mi, ki smo Slovenci,«

— 48  —

»Sak vi ne hovorite slovensky,« odvrne
eden; »Boh vie, ako vy hovorite. Len naš
jazyk je slovensky, i my mame u seba i
naše slovenske knihy.«

»Dobro, ven ž njimi, da vidimo, kaj je
pravo slovenski!«

Mladi žičar izvleče iz malhe skrbno
spravljen molitvenik in ga poda Poldetu. Ko
ga Polde odpre, ugleda v njem nemške črke.

»To vam je slovenski!« se začudi; »te
črke najbolje pričajo to. Slovenci imamo
drugačne, slovenske črke.«

Mladi Slovak je ugovarjal ter se ni dal
prepričati. Ko je Polde izvlekel iz mizice
nekaj slovenskih knjig, je naposled umolknil
in jih izkušal čitati, a ni šlo. Takisto je tudi
čitanje tega molitvenika delalo Poldetu pre¬
glavico. Naposled se je prepir končal s tem,
da so vsi priznali, da govore slovenski eni
kakor drugi, in po kratkem opisu svojega
kraja sta legla Slovaka pomirjena spat. Tudi
Polde je odšel potolažen v svojo postelj.

49  —

To pot je branil in zagovarjal Polde
prvikrat Slovence in slovenski jezik. Neljubo
mu je bilo, ko je čul od teh dveh tujcev
očitanje, da je narečje (slovensko) njegovega
rojstnega kraja jako pomešano s tujimi, naj¬
več nemškimi besedami. Pa po pravici je
kazal Polde na to, da so vsaj slovenske
knjige pisane v čisti slovenščini. Pozneje se
je pa večkrat sam prepričal, da v govorici
le nebrižni ljudje 'največ kvarijo in so po¬
kvarili čisti slovenski jezik. Zato se pa tujci
potem vsem skupaj posmehujejo. In že ob
tem prvem izpoznanju je začel te ljudi ne¬
kako mrziti. Odločno pa je sklenil, da hoče
zato on povsod, kjer bo le prilično, govoriti
čisti in pravilni slovenski jezik.

Ta slučaj pa je zbudil v Poldetu tudi
nove misli in nove težnje. Že večkrat je čital *
tuintam naznanilo in priporočilo kake hrvaške
knjige z opombo, da bodi Slovencu dolžnost,
da se nauči hrvaščine. Rad bi dobil tudi
kako hrvaško knjigo — pa kako in odkod?
In sedaj pride še ta Slovak ter se ponaša

4

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

— 50

s svojim jezikom, češ, daje  »slovenski«, a
on vidi v knjigi vse druge črke, le privajenih
slovenskih ne. Poznal je zares dvojno vrsto
slovenskih knjig, namreč: stari tisk in novi
tisk (bohoričico in gajico), pa ta molitvenik
se je od onih še popolnoma razlikoval.
»Cesar ne poznaš, tega tudi ne poželiš,«
veli pregovor, in sedaj, ko je Polde izpoznal,
da imajo svoj jezik in svoje knjige še drugi,
Slovencem sorodni narodi, mu je prihajala
želja, da se seznani z njimi, čedalje živejša,
da, naravnost neugasljiva...

Na rokopise, namenjene »Zvončku«, ki
jih je izročil sosedu, je bil že čisto pozabil;
kar mu prinese nekega dne sosed novo šte¬
vilko »Zvončka«, ki jo je vzel zanj z občinskimi
rečmi s pošte, ter mu pokaže tiskan njegov
sestavek. Poldetu se zaleskečejo oči od ve¬
selja, in hlastno iztrga sosedu list iz rok.
Polde sprejet v vrsto pisateljev? Kakšna
sreča, kakšno veselje! Nobena mati ne stisne
svojega prvorojenca tako srčno k sebi, kakor

— 51  —

je stisnil Polde to številko, ki je prinesla
prve njegove tiskane vrstice.

Sedaj je začel Polde zopet iznova mamo
pisariti in se učiti. »Da bi bil kdaj pisatelj,
če ne sloveč, pa vsaj skromen!« to je bil
njegov sklep, njegov smoter. Da bi ga kdaj
dosegel, ni žrtvoval zgolj vseh prostih ur
podnevi, marveč tudi marsikatero ponoči. Po
smrti stare matere se je nastanil v njeni
čumnati in tu je živel v družbi vsakovrstnih
knjig. Ko ga je oče tolikokrat videl pisati
in čitati še v postelji, ter — kakor je dejal
— po nepotrebnem žgati luč, ga je pokaral
zato, dasi mu je bilo močno všeč, da ni
iskal sin nikdar tuje družbe, niti trošil kakor
njega vrstniki svojih novcev v krčmi, marveč
ostajal rad v svoji samoti in trošil novce le
za knjige. »A čemu ti bo vendar toliko knjig?«
ga je vprašal vselej, kadar ga je Polde
prosil denarja; »saj še vseh teh ne moreš
prebrati.« — Polde je hotel na takšna vpra¬
šanja že večkrat odgovoriti, da se bo učil
tako dolgo, dokler ne bo naposled sam jel

4 *

pisati knjig; pa molčal je, ker ni hotel razo¬
deti svojega namena. Mislil pa si je tudi,
da bi oče kaj takega nikdar ne verjel. Ko
je torej oče pristavil: »Ne potroši vse za
knjige; videl boš, da se boš kesal!« je rekel
Polde zaupljivo: »Oče, ne bojte se! Boste
videli, da mi ne bo nikdar žal.«

Novcev za knjige pa je tudi vedno
manjkalo. Zelja po znanju tujih jezikov, po¬
sebno slovanskih, se je odslej še podvojila,
in silno, silno rad bi si bil Polde omislil
nekaj učnih knjig slovanskih jezikov, posebno
češkega. Sosed mu je bil namreč posodil
prekrasno, iz češčine prevedeno povest »Ba¬
bico«, obraz iz življenja na kmetih — v
kateri si je gledal kakor v zrcalu bratski
češki narod. To delo in pa po »Matici Slo¬
venski« v Ljubljani izdano »Slovanstvo« je
seznanilo Poldeta najprej s slovanskimi na¬
rodi. A čim več je o njih čital, lem vnetejše
je želel, seznaniti se tudi z njih jeziki. Da
bi kdaj to dosegel, je imel zaradi slabih
denarnih razmer neizmerno mnogo skrbi in

— 53

truda. Vse, kar je dobil kje tiskanega v tujem
jeziku, je prevajal, da se nauči tujega jezika;
v slovenščino. Naučiti se vsega, kar se le
da naučiti, veliko pisati in najboljše podati
narodu, to je bil namen in sklep, ki ga je
spodbujal k čedalje večji marljivosti pri učenju.

A ena reč bi ga bila skoraj odvrnila
od tega sklepa. Stric mu je namreč posodil
med drugimi tudi nemško knjigo z naslovom
»Ein Zeichen der Zeit« (znamenje časa.)
Kar je znal Polde nemščine, jo je znal še
iz šole, pa mu je tudi to znanje zadostovalo,
da je to knjižico razumel. Tam je stalo med
drugimi napovedanimi prerokovanji, ki kažejo
konec sveta, naznačeno kot znamenje časa
tudi hrepeneče učenje tujih jezikov. Ta iz¬
poved je veljala največ Poldetu, in poleg
drugih napovedanih prikazni bi imelo baš
to značiti sveta brzi pogin! Ej, če bi bilo
tako, pa bi bilo gotovo bolje, da se ne uči!
Omahoval in preudarjal je jako dolgo; končno
je stopil s knjigo v roki pred očeta in mu
dejal:

— 54

»Oče, v tej knjigi se pripoveduje, da
bo skoraj konec sveta. Vsa prerokovanja so
največ zajeta iz evangelija. Kaj mislite, ali
bo tako ali ne?«

»Kaj naj mislim!« odvrne oče. »Jaz
mislim samo, da On, ki je mogel vse, kar
vidimo, iz nič ustvariti, On je tudi toliko
mogočen, še to nadalje vzdrževati in vladati,
takisto tudi uničiti, kadar se mu poljubi. Da
bi se pa nekaterim ljudem na ljubo uresničila
takšna prerokovanja baš takrat, kadar se
hoče kateremu izmed njih, tega le ne misli.
Tega ni razodel Oče nebeški nikomur, marveč
prihranil je zase čas, v katerem pride sodnji
dan. — Pa kaj se je treba tudi vznemirjati
zaradi tega? Vsak pravi kristjan mora biti
vedno pripravljen na Smrt!«

»Pa lažje bi bil človek pripravljen,«
odvrne Polde, »ako bi živel kje v puščavi
ali v samoti kakor pa med svetom, ko vidi
in sliši marsikaj, kar ga nagiblje k hudemu.
Ali ne, oče?«

55  —

A oče mu odvrne: »Hrepenenje po
življenju v samoti ali puščavi je za naš čas
zgolj nedosegljiva želja. Ljudje smo navezani
drug na drugega. Kdor pa pri vsem, kar
slabega sliši in vidi, vendar sam sebe za¬
tajuje; kdor se sredi priložnosti vendar va¬
ruje greha, ta ima toliko, če še ne več
zasluženja pri Bogu, kakor oni, ki bi iz
strahu pred izkušnjami zbežal v puščavo. V
ognju se čisti zlato, človek pa v trpljenju in
skušnjavah. Pošteno živeti, dolžnosti svete
vere in svojega stanu vestno izpolnjevati,
biti usmiljen in milosrčen do ubogih in za¬
tiranih — to je tisto krščansko življenje, ki
ga tirja Bog od nas. Kdor med zlobnim
svetom dobro stori in še druge k dobremu
navaja, ne ostane brez zasluženja pred
Bogom. Le zapomni si to in ravnaj se po
tem, pa boš gotovo tudi srečen!«

Te prepričevalne besede so popolnoma
umirile Poldetovo srce. Preprost sicer, pa
vendar kako učen se mu je dozdeval pri
takih opominih njegov oče! Govoril je tako,

— 56  —

da je moral vsemu pritrditi in ga zaradi
tega ljubiti z največjo hvaležnostjo. To je
Polde tudi storil iz čutila hvaležnosti in pre¬
pričanja, da nima noben otrok boljšega očeta
nego je njegov, njegov edini na svetu!
Izpolnjevanje ukazov takšnega očeta mu je
bila največja radost. Nerazumljiva mu je
bila sicer očetova bojazen zanj, češ, da se
ob obilnih svojih knjigah izpridi in pokvari,
da postane celo brezveren, kakor se je
to že zgodilo pri nekaterih. Zaraditega mu
ni dajal oče toliko denarja, kolikor si ga
je želel Polde za knjige, a vkljub temu
se je ždel Poldetu najljubeznivejši oče, naj¬
boljši človek, kar jih je poznal. Ko je Pri-
hovec zjutraj vstal, je bilo prvo njegovo
delo, da se je umil, potem vzel staro mo¬
litveno knjigo in čital iz nje jutranjo molitev.
Tudi na polju ali v bosti seje vselej odkril,
ko je čul zvoniti k molitvi, najsi je bilo še
tako grdo vreme. Pa je tudi ostal vedno
vedre glave in zadovoljnega srca. Tako je
bil svojcem najlepši zgled. A v laseh mu je

57  —

bilo videti vedno več belih, srebrnih niti.
Vzrok temu ranemu staranju pa je bil, da
se je moral v svoji mladosti mnogo boriti
z raznimi skrbmi, posebno, da je po očetu
podedovano posestvo rešil dolgov, si nakopal
novih skrbi, ko je pridobil še pristavo, ko
je nosil breme županstva, ko se je moral
potegovati za mejo s sosedom pri pristavi,
ki si je po zvijači prilastil dokaj njegovega
zemljišča ter mu poleg škode narejal še
mnogo britkih ur. Maren delavec v mladosti
ni tudi rok nikdar križem držal ter ni le
kmetije nadzoroval, marveč se poprijel'vsa¬
kega dela. Zato ni bilo pač nič čudnega, da
se mu je jelo življenje nagibati na večer.
Pa pri mnogoštevilnih drugih nezgodah je
imel vendar vsaj eno veselje in tolažbo —
dobre otroke. V pričo otrok ni tega sicer
nikdar omenil, pa v družbi, ko je nanesla
govorica na sedanjo mladež, je dejal Prihovec
z veseljem: »Hvala Bogu, moji otroci so
vsi, kolikor mogoče, dobri in pridni!« —

— 58

In kako naj bi otroci ne bili dobri in pridni,
ko imajo takšnega očeta?!

4 .

Zopet je minilo nekaj let. Polde je ostal
svojemu sklepu zvest. A kolikor močnejši
je prihajal na telesu, toliko težavnejša
opravila je moral opravljati, toliko manj
časa mu je ostajalo za učenje. Večkrat mu
ni bilo po ves mesec mogoče vzeti v roke
knjig, razen ob nedeljah ali pri svetilnici
ponoči. Kolikokrat so ga vabili ob nedeljah
tovariši, naj gre z njimi v krčmo, kjer bo
ples ali igranje s kvartarni ali keglanje, a
razen h keglanju ga niso spravili nikamor.
Pa so mu tudi nekateri tovariši to jako za¬
merili. A on — prejšnji njih vodja v šoli —
je vzravnal glavo pokoncu ter rekel: »Vi
ne veste nič, koliko je dandanes treba slo¬
venskemu mladeniču vedeti. Če se vi sami
ne učite, mi vsaj pustite, da se jaz kaj
naučim, da ne porečejo tujci, da smo Slo¬
venci samo šalobarde.« — Tovariši so mu

— 59  —

pritrdili in ga odslej le pomilovali, ker si je
naprtil tako težko nalogo. Ko jim je povedal,
česa se vsega uči, so mu rekli sočutno, da
bi oni kaj takšnega že ne storili, ker je pre-
težavno, da, skoro nemogoče.

Res je bilo njegovo delo težavno, in
Polde se je celo sam čudil, da ni omagal.
Ne toliko pomanjkanje časa in dobre volje,
dosti večja zapreka je bilo še pomanjkanje
knjig. Sosed Dolinščak, kateremu je pri pri¬
ložnosti to potožil, mu je sicer prepustil na
razpolago svojo knjižnico; pa Polde je te
knjige že skoro vse prečital in nič zanimivega
zanj ni bilo več med njimi. Ko mu je pa
sosed naznanil, da je dobil tudi »Slovnico
češkega jezika«, je pohitel Polde k njemu
na dom ter ga poprosil, naj mu jo kar precej
posodi.

Urno jo je proučil, dasi mu na prvi
hip ni ugajala. Češki jezik se mu ni dozdeval
v začetku nič drugega nego nalašč po tuje
zavita slovenščina. Zdelo se mu je, da je
le nekaka hudomušnost prirode ali ljudi

- 60  —

mogla tako predrugačiti eden in isti jezik.
Tudi mu je slovnica podajala vse premalo.
On bi bil le raci čital, prav dosti češkega
čit.al, a tu ni bilo razen nekoliko pravil skoraj
nič berila. Končno je čital v nekem listu
oceno čeških časopisov, in ker mu je pri¬
jatelj Dolinščak, kateremu je hodil pomagat
pri občinskih poslih, obljubil, da mu naroči
češki časopis, ga je takoj poprosil, naj mu
poizkusi pridobiti list »Osveto« (Prosveto.)
Dolinščak mu to obljubi.

Ob Novem letu dojde Poldetu po pošti
zvezek pod ovitkom. Na poštnem pečatu je
bilo čitati: »Praha — Prag«. Urno razvije
ovitek in pred njim je ležala prva številka
»Osvete«. Odpre prvo stran ter čita: »Ludvik
Adolf Thiers. (Sepsal dr. Viletn Gabler.) Dne
4. zaft byla Paflž pfekvapena truchlivou
zpravou. Rannt listy prostymi slovy zvesto-
valy: Velike neštesti potkalo Francii. Thiers
zemfel«.

Prečital je celo stran in se čudil, kako
že vse skoro napol razume. Odslej je bil

— 61  —

tudi ta češki list njegovo najljubše berilo.
Urno je Dolinščaka zahvalil, da mu je na¬
ročil »Osveto«, s pomočjo katere mu bo
omogočena daljna izobrazba. — Ko je pa
obrnil pogled na ovitek zvezka, je našel pod
nadpisom: »Knihy a časopisy redakci zaslane«
naznanjenih množico čeških knjig z imeni
založnikov vred. Izpočetka ie menil, da je
to vse, kar ustvarja narod češki v enem
letu, a pri prejemu drugega zvezka je ugledal
ta predal napolnjen vnovič z drugimi plodovi.
Ta vesela prikazen, da se na Češkem izda
toliko v enem mesecu, ni zbudila v njem
zgolj strmenja, marveč tudi zasluženo spo¬
štovanje.

Z Dolinščakovo pomočjo si je omislil
Polde tudi češki »Slovnik« (besednjak), in
ta mu je odpiral duri v prostore češkega
slovstvenega vrta. V listu samem pa ni niti
najmanjša reč ušla njegovim očem. Naročil
si je še nekaj drugih čeških del, in predno
je preteklo pol leta, je znal že do dobrega

— 62  —

češki jezik in tudi marsikatero cvetko je
presadil iz češke njive na slovensko polje.

Tudi vspeh tega posla se je jel že ka¬
zati. Poldetove sestavke in članke je začel
sprejemati znani slovenski političen časopis,
in v odškodnino je jel očetu dohajati list
brezplačno. — Prvič, drugič se je zdelo očetu
Prihovcu, da ni mogoče, da bi toliko pre-
čitali; črez pol meseca pa ga je navdalo
veselje do takšnega berila in po preteku
enega meseca bi mu bilo neljubo, ako bi
bil list zanaprej prenehal dohajati. Da bi se
torej to ne zgodilo, je delal Polde, kolikor
je premogel, poizkušal in se lotil vsega, in
kar se mu ni posrečilo prvič, je gotovo iz¬
vedel drugič. Obenem pa je bil tudi že na
svoj posel navezan, pa tudi oče se je dal
sedaj lažje pregovoriti ter je rajši dajal novcev
za naročnino čeških časopisov, ker je izpre-
videl, da ima po sinovi marljivosti na drugi
strani od tega korist. In ukaželjni Polde je
bil lahko na svoj posel ponosen.

(53

Čitanje knjig in časopisov mu je pa
tudi utrdilo rodoljubje. — Jasno je umeval
sedaj to, kar mu je bilo še pred par leti
temno in megleno. Razvidel je, da je sreča
in čast domovine tudi njegova sreča in njegov
ponos, nesreča in zaničevanje njeno pa tudi
njegovo gorje. In ker je videl svojo domo¬
vino bolj nesrečno kot srečno, jo je še bolj
ljubil. Videl je, koliko je še okrog njega
ljudi, ki tega čutila še ne poznajo in si ga
celo ne morejo misliti. Razvidel je tudi, da
še premnogi nimajo priložnosti, da bi se o
tem poučili. Zatorej pa tudi ni zamudil no¬
bene prilike, da bi ljudem teh reči ne raz¬
lagal in prižigal v njihovih srcih iskre do¬
moljubja. Kmalu po šolskih letih je zares
večkrat silno hrepenel po šolah, misleč, da
bi z njih pomočjo postal nemara narodu
bolj koristen; pa sedaj je jel razvidevati, da
ima kot rodoljub še v rojstnem kraju dovolj
opravila ter da si lahko tukaj pridobi za
dom in rod dokaj hvalevrednih zaslug. Tako je
torej postal nekak učitelj ljudstva, poudajaje

— 64 ? —

povsod potrebo in dolžnost prave, čiste lju¬
bezni do domovine. O svojih vspehih je
poročal tudi v časopise ter se takisto tudi
pri svojem delovanju posluževal največ le
časopisov, ki jih je posojeval naokrog. Kar
je bilo njegovih součencev, so mu vsi radi
pritrdili in se ravnali po njegovih besedah.
Ob takem delovanju se je čutil popolnoma
srečnega in zadovoljnega.

Vojaška leta so mu minila brez kakih
izprememb. V vojake ga niso vzeli. Zaradi
velikih duševnih naporov in bdenja ni izgledal
Polde nikdar posebno dobro in dasi se ni
pritoževal, so vendar govorili ljudje: »Ne
more biti popolnoma zdrav; učenje mu ško¬
duje. Boste videli, še zblazne pri tem!«

Za takšno besedovanje se ni Polde niti
zmenil. Sam je najbolj vedel, kaj dela in
zakaj se uči. Vedel je pa tudi, da tako go¬
vore le oni, ki trde, da mladina, ki ne po¬
hajkuje in razgraja po krčmah, ne kliče
drugih na korajžo, marveč živi rajša mirno
v svojem rodbinskem krogu, ni prava mladina,

— 65  -

ker ne kaže mladinskega ognja v sebi, zakaj
takšni baje niso bili oni, ko so bili še mladi.
— Pozabili pa so pri tem, da gorje svetu,
ako bi bil slednji tak, dokler je mlad! Neko
posebno nagnenje in veselje ima in mora
imeti vsak mlad človek, pa prva skrb bodi
ta, da je to nagnenje v resnici vzvišeno in
plemenito! To je izpoznal Polde na zgledih
iz knjig že v zgodnji mladosti in sklenil je,
da se bo ravnal po teh zgledih, pa naj po¬
reko k temu drugi, kar jim drago. To se
mu je pa zdelo tem potrebnejše, ker je hotel
kot poštenjak vplivati na svoj narod. — Ko
so torej hodili njegovi sovrstniki po slabo-
glasnih potih ter zapravljali čas in denar,
je vztrajal Polde zvesto pri svojih knjigah
ter se odtegnil vsakemu takemu povabilu.
Ni imel časa za to. Dalje je tudi razvidel,
da je najlepši biser mladine plemenito srce,
ki teži za vzvišenimi čini, in da tisti, ki temu
nasprotno ravnajo, svoj narod najbolj one-
čaščujejo. Zato je tudi takšne podleže —
ako že pouk ni pomagal — naravnost preziral.

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

5

— 66

Zadal si je nalogo: zapustiti za seboj blag
spomin. In da dožene ta smoter, je stopil
na pot značajnosti, plemenitosti in kreposti.

Ko so jeli že mlajši bratje doraščati, in
so Poldeta doma že lažje pogrešali, je končno
obrnil svoje oči v mesto. Tam je imel pri¬
jatelja, ki mu je naznanil, da je poiskal zanj
primerno službo. Ako bi mu bila všeč, naj
to tistemu gospodu kar nemudoma naznani.

Po posvetovanju s stariši je Polde
sklenil, da odide v mesto. Grez par tednov
je služil Polde že za pisarja v bližnjem
mestu.

Želel je izpoznati nekoliko mestne obi¬
čaje, hotel in nameraval v mestu še kaj več
storiti za svoj narod. Tudi njegov gospod
v mestu mu je pisal, da baš takšnih ljudi
najbolj potrebuje. Ko pa je dospel tja, je
precej izprevidel, da stoje stvari popolnoma
drugače nego si jih je predočeval. Razvidel
je, da v mestu o narodnosti in takšnem
prijateljstvu, kakršnega je poznal doma, še
govora ni, pa je prevaran v svoji nadi in

— 67  —

hrepeneč po očetovski hiši jel kmalo bole¬
hati, da se je moral vrniti domov.

Ko je gospod v mestu drugo leto po-
zvedel, da se je njegovo zdravlje izboljšalo,
mu je zopet ponudil službo v pisarnici s
precej boljšo plačo. Polde jo je zopet prevzel,
si ugodnejše uredil svoje razmere, se kmalu
udomačil v mestu ter se privadil svojemu
poslu. Pri tem seje tudi marsičemu naučil;
četudi ni nikdar nameraval, prebiti vse svoje
življenje za pisalno mizo, je vendar sklenil,
da ostane nekaj let v mestu. A prišlo je
drugače.

Ko je sedel neko nedeljo sam v svojem
stanovanju, se hipoma odpro vrata, in v
sobo stopi njegov prijatelj, kličoč: »Polde,
tega pač ne poznaš, ki je prišel danes z
menoj.«

Polde se ozre in ugleda pri vratih svo¬
jega očeta. Skokoma je bil pri njem, mu
podal in stisnil desnico, mu gledal v obraz
ter ga radostno pozdravljal: »Oče, torej ste
me vendar prišli obiskat?«

5

68  —

»Moral sem priti jaz k tebi,« odvrne
oče, »ker ti v Polesje ne prideš več. Marsikaj
ti moram povedati. Pa mrzlo imaš tu, pojdiva
raje v kako gostilnico. Brez prijatelja bi te
celo ne bil našel.«

Polde je sicer opazil na očetovem obrazu
prejšnjo svežost in živahnost, toda vedno
več belih las okoli čela je pričalo, da se
oče zadnji čas le preurno stara. In srce mu
je močno zakrvavelo. Prišlo mu je v misel,
da ima oče po njegovem odhodu zopet dokaj
več skrbi z gospodarstvom, in žalost ga je
obšla ob misli, da bi utegnile te skrbi izko¬
pati očetu prerani grob.

»Nu, pa gremo!« je rekel, držaje očeta
še vedno za roko. In vsi trije odidejo iz
sobe. Na ulici se poslovita s prijateljem, ki
je krenil na drugo stran, sama pa stopita
v znano gostilnico poleg velikega trga.

Vreme je bilo silno slabo, zakaj snežilo
je. Poldetu, dasi je bil očeta zelo vesel, je
bilo vendar težko, da se je odpravil v takem
vremenu z doma. Gotovo so ga k temu

— 69  —

napotili važni razlogi. A šele v gostilni je
zvedel od očeta pravi vzrok.

»Sosed pri pristavi, že veš kateri,« je
začel pripovedovati oče, »mi še vedno ne
da miru. Čeprav mi je že prej odvzel toliko
zemljišča, ki mi bi ga moral vrniti, dela
vendar še vedno mejo po svoji glavi. Zadnjič
smo sicer s pomočjo komisije v njegovi
navzočnosti postavili mejnike, pa ko bi mo¬
rali podpisati pogodbo, se je tiho izmuznil
in sedaj zopet trdi, da ta meja ni prava in
da je on ne pripozna.«

»Nu, to je pač možato, to,« reče Polde,
»a kaj mislite sedaj storiti?«

»Prišel sem k tebi, da mi pomagaš,
poiskati razumnega zastopnika, ki se potegne
za pravično stvar. Jaz sicer od tega zem¬
ljišča ne bom užival več hasni, imam pa
vas, otroke; zavoljo vas ne morem več mirno
prenašati te krivice. Pa danes menda ne
opraviva ničesar, torej počakam tukaj do
jutri. Škoda, da tebe ni več doma. Odkar
si odšel, je bilo videti, kako je dobil mejaš

— 70  —

nov pogum. Prosim te, da mi jutri poiščeš
veščega zastopnika.«

»Srčno rad,« odvrne Polde ter dostavi:
»Pa nocoj prenočite pri meni, kaj ne? Se
še kaj pomeniva.«

»Gotovo rad, če bo le pri tebi toliko
prostora,« pritrdi oče ter si ukaže prinesti
večerjo.

Proti večeru gresta v Poldetovo stano¬
vanje. Polde je prepustil očetu svojo postelj,
sam pa je legel na žimnico, razprostrto na
klopi. Pomenkovala sta se o vsem, kar je
težilo obema srce. Očeta je največ žalila
sosedova zlobnost in lakomnost, a omenil
je tudi, da jim je delo pri kmetiji to leto
jako zaostajalo, ter so zlasti poljski pridelki
zavoljo tega trpeli škodo. — Polde pa je
pripovedoval očetu, da se s svojim pisarskim
poslom še vedno ni mogel popolnoma spri¬
jazniti, da mu marsikaj v mestu ni pogodu,
posebno pa, da mu je tu za svoj narod jako
malo mogoče storiti. Ge bi torej bilo očetu
prav, pride ob novem letu zopet domov.

— 71

»Le pridi!« mu odvrne oče. »Jaz sem
že na tvoje zadnje pismo sklenil, da ti v
domači župniji kupim nekaj lastnega. Da
bom pa vedel, kaj ti bo bolj po volji, je
najbolje, da si pri tej kupčiji tudi sam pri¬
soten. Z dopisovanjem, kakor si lahko misliš,
bi nama bilo le malo pomagano.«

»Ah, predobri moj oče!« vzklikne Polde;
»torej zopet nov dokaz vaše ljubezni! Sedaj
se pa gotovo vrnem domov! Bog daj, da
bi tudi vi svojo zadevo tu dobro opravili!«

»Bog daj, Bog!« vzdihne utrujen oče
in začne dremati. Nato sta oba zaspala.
Polde, ves zadovoljen z očetovim sklepom,
je celo sanjal o svoji prihodnji sreči. Zopet
ga je prevzemala in ogrevala dobrota oče¬
tovskega srca, katera pa je zahtevala zopet
nove in nove hvaležnosti in ljubezni. Polde
je bil iznova prepričan, da ni na svetu
boljšega človeka, nego je njegov oče.

Drugo jutro je pospremil očeta ob do¬
ločeni uri k znanemu odvetniku. K sreči sta
ga našla doma. Oče mu je izročil svoja

72  —

pisma, izpovedal vso reč in ga prosil, naj
se zavzame zanj. »Pa še eno pismo mi
manjka,« odgovori odvetnik, ki je po paz¬
ljivem zaslišanju naposled pregledal listine.
»To mi mora poslati vaša sodnija. Ko dobim
in presodim še to pismo, bom videl, kaj mi
je storiti. — Z Bogom!«

»Srečno!« zakličeta oče in Polde ter
odideta iz pisarnice. Polde je spremil očeta
še na kolodvor, ga pri odhodu srčno poljubil,
voščil vsem domačim vesele praznike in
odšel nazaj v mesto. In zopet je začel šteti
tedne in dneve poslednjega meseca, ki so
lezli vse prepočasi njemu, hrepenečemu po
vrnitvi na očetov dom.

Vračaje se v svoj rojstni kraj je ob¬
čutil sladkost in milino, kakršne njegovo srce
prej že dolgo ni čutilo. V mestu so ga sre¬
čavali sami tuji obrazi; a v rojstnem kraju
mu je bila znana vsaka hišica, vsak grm,
vsaka stezica, vsak človek. Veselega srca mu

73  —

pribile bratje naproti in zadovoljen in srečen
jim je razkazoval nove knjige, ki jih je pri¬
nesel iz mesta, pa tudi svoje prejšnje, ki
jih je dal v mestu čedno vezat. Bratje so
nad tem kar strmeli.

In zopet mu je teklo življenje mirno in
srečno kakor v prejšnjih časih. Oče je tudi
šele sedaj dobil od odvetnika iz mesta pismo,
v katerem mu je ta javil, da ne more proti
sosedu ničesar, ker je zakonito odločeni rok
za pritožbo zamujen. Očeta je to sicer jako
neljubo zadelo, in tudi otrokom je bilo črez
vse bridko, pa brez kletve in jeze so pre¬
nesli tudi ta udarec. Samo vzdihnil je oče:
»Naj se zgodi božja volja!«

Polde je postal doma zopet nekdanji
Polde. Zopet se je zatopil v učenje kakor
prej. Ker so se mu zaradi službe v mestu
gmotne razmere nekoliko izboljšale, se je
poprijel tudi učenja poljskega jezika s prav
dobrim vspehom. Ob tem pa ni zanemarjal
učenja drugih jezikov, ki seje za silo seznanil
z njimi. Tudi ljudje so ga začeli smatrati

74  —

za učenega človeka, zakaj to ni malenkost,
če prevzame kdo v mestu takšno službo, ne
da bi prej obiskoval kak razred meščanskih
šol. In to mu je zbujalo pri ljudeh spoštovanje.

Tudi oče Prihovec ni pozabil svoje
obljube. Spomladi, ko sta delala s Poldetom
skupaj na polju, mu je rekel nekoč oče:
»Posestvo s hišico, ki bo za tvoje delo pri¬
merna, sem našel. Lastnica mi jo je ponudila
na prodaj. Ce ti je prav, si jo greva v ne¬
deljo ogledat, in potem, če bo ugajala, se
pogodimo zanjo. Nočem, da bi moral zamujati
svoja mlada leta ter si misliti, da sem ti
trd ali nevošljiv, ker ti ne dam priložnosti,
da bi delal zase. Doma je, kakor vidiš, še
obilo mlajših bratov, zaradi katerih ti ne
morem izročiti svoje lastnine, dokler ne
odrastejo.«

Polde se je teh očetovih besed jako
razveselil. Pričale so mu, da je oče vedno
mislil na svojo besedo. Rekel je očetu:

»Sami že najbolj veste, kaj je prav,
ljubi oče. Rečem vam le toliko, da storite

— 75  —

brez obzira name kakor se vam zdi najbolje.
Meni bo vse prav. Sicer pa mi je še vedno
najugodnejše pri vas; ako bi le tako ostalo,
pa bi si nikdar ne želel kaj boljšega.«

A oče reče:

»Prav zaradi tega, ker ne vemo, kako
še pride, nočem zamuditi te prilike. Zdi se
mi pač, da že nekam pešajo moje moči;
prevelike skrbi so mi prinesle prezgodnjo
starost. Pa toliko časa bi še vendar rad
živel, da bi vas vsaj nekaj preskrbljenih videl.«

O, ne govorite o smrti, oče!« zakliče
Polde, ki mu je bilo neizrečno hudo, če je
samo mislil, da bi moral očeta izgubiti. »To
bi bila za nas naj večja nesreča! Kaj bi po¬
čeli potem mati, kaj mi vsi? Vse drugo,
samo smrti ne ! «

»Težko seje ubraniš, ako pride,« odvrne
oče ter začne govoriti o ugodnostih zem¬
ljišča, ki ga meni kupiti Poldetu. »Prejšnji
lastnik,« je pravil, »pokojni Poljnar, je izhajal
tam prav dobro. Bil je na glasu dobrega
čebelarja in sadjerejca, kar vse mu je dajalo

- 76  —

brez posebnega truda dosti denarja. Ako se
boš tudi ti ravnal po njegovem zgledu, tudi
tebi ne bo težav. Pridelkov sicer ne pride
preobilo, pašo tudi potrebščine majhne; no
vkljub temu boš lahko zadovoljen in srečen.«

Polde je očetu pritrdil ter se veselil te
lepe priložnosti in dobre volje. Pa še bolj
kot sadjereja in čebelarstvo mu je ugajala
prilika, da se bo mogel tukaj, ako se oče¬
tova namera uresniči, posvetili popolnoma
svojemu priljubljenemu poslu. Zanj sploh ni
bilo važnejšega opravka nego delovanje za
blagor domovine.

V nedeljo popoldan sta šla z očetom
na ogled ter sta našla vse prilično in ugodno.
Stanovanju je bilo res treba marsikje po¬
prave. A temu je bilo krivo to, da je dala
lastnica posestvo v zakup, najemnik pa se
ni dosti brigal za dobro stanje poslopja.
Vendar pa niso bili ti nedostatki takšni, da
bi ju odvrnili od sklepa.

»Če ti zemljišče ni všeč,« je dejal oče
spotoma domov, »pa ga bom imel sam v

- 77  —

prevžitek na stare dni, ako mi jih Bog da
učakati. Sploh sem se odločil, da ga kupim,
kakor hitro se snidem z lastnico.«

»Zakaj bi mi ne bilo všeč? Le kar ku¬
pite!« pritrdi na kratko Polde.

Oba si v tem hipu še nista mislila, da
je bilo to poslednje leto, ko še hodita skupaj
in tako prijazno kramljata. Prihajala je lo¬
čitev. ki se je ni nihče nadejal in je nihče
ni pričakoval. Oče je kupil posestvo in dal
narediti pisma; pa ker je lastnica za to leto
že prejela najemščino, je izrekla željo, naj
bi najemniki še to leto ostali pri hiši. A
tudi Poldetu se ni mudilo od rojstne hiše.
Saj je bilo vendar tu še vedno tako veselo,
vedno tako polno ljubezni; saj so le v do¬
mačem krogu najbolj razumevali drug dru¬
gega. Delal in pisal je zopet kakor prej,
zdaj pa bolj za širše kroge. Že je minilo
poletje. Pridelki so bili večinoma spravljeni,
kar se je nenadoma oglasilo v hiši najbo-
lestnejše gorje.

— 78  —

Kakor zmeraj je zahajal oče Prihovec
tudi sedaj vsako nedeljo in praznik redno
k službi božji. Na njegovem zdravju ni bilo
opažati nikakršne izpremembe. Samo kadar
je ob sobotah zvečer molil družini glasno
rožni venec in litanije, je med molitvijo časih
rahlo pokašljeval. Pa to se ni zdelo nikomur
nič sumljivega.

Ko je proti jeseni prišel neke nedelje
popoldne iz cerkve domov, je tožil, da se
ne počuti dobro. Tožil je, da mu je mraz,
pa zopet vroče. Ali ker ni nikdar prej skoraj
nič bolehal, so mislili domači, da prejde tudi
ta nezgoda. Toda bolezen je neprenehoma
rasla, in črez par dni so poslali po zdravnika.
Ta je prišel in naznanil, da se je očeta lotila
huda vročinska bolezen. Zabičeval je največjo
pozornost in dobro postrežbo. Ukazal je tudi,
naj se očeta posebno otroci skrbno ogibljejo,
da se sami ne nalezejo bolezni. — Sedaj,
v najhujši potrebi naj hi se izogibali za Bo¬
gom največjega dobrotnika?!

— 79  —

Oče ni več mogel iz postelje. Poklican
je bil drugi zdravnik, ki je dejal, da bo oče
rešen, če prebije le še toliko in toliko dni.

Vsi so se udali sladkim nadam Pa ker
je bilo očetu le neprenehoma huje, so hodili
otroci le redkokdaj spat, pač pa poklekavali
cesto okoli mize ter prosili Boga, naj jim
ohrani ljubega očeta. Oče je sicer junaški
prenašal trpljenje, pa pogled na ljube otroke
mu je zbujal globoko bol. Brez vsega obo¬
tavljanja pa je tudi naročil, naj gredo po
duhovnika. To se je tudi zgodilo.

Žalostna novica se je bliskoma raznesla
po vsi župniji. Ljudje kar niso mogli verjeti,
da je bolezen moža v tako kratkem času
tako potrla. »Saj je bil še v nedeljo v cerkvi,«
je rekel ta in oni. Tako tudi duhovnik. Pa
dasi tudi je bil oče Prihovec v obče pri¬
ljubljen, je vendar vest o njegovi nalezljivi
bolezni plašila ljudi, da ga niso hodili
obiskovat. Prišel pa ga je obiskat Jezus v
najsvetejšem sakramentu. Prihovec je čakal
na la prihod kleče v postelji. Lice, gladko

— 80  —

obrito in po navalu krvi v glavo lepo rdeče,
se mu je žarilo od veselja, ko je videl
svojega Gospoda priti pod slamnato
streho.  Po skesani izpovedi je poln žive
vere z dušnimi očmi mirno gledal v svojo
že odločeno, a še neznano bodočnost ter,
trkajoč se ob prsi, dejal: »Gospod, nisem
vreden, da greš pod mojo streho, pa reci
le besedo, in zdrava bo moja duša.« —
Potem mu je podelil duhovnik še sakrament
svetega poslednjega olja.

Drugega dne se je bolezen zopet shujšala.
Oče je začel že blesti ter hotel vstati in iti
pogledat po gospodarstvu. Komaj so mu to
zabranili. Vsi pa so sedaj vedeli, kako prav
je hotel oče, ko je zahteval duhovnika, rekoč,
da živo sluti, da bo sedaj po njem.

Očetu je bilo od dne do dne huje. Nič
več ni mogel povživati, pač pa je vedno
tožil, da trpi silovito žejo. Domače je le še
napol razločeval. Ti se tudi niso odmaknili
od njega, zlasti Polde ne.

— 81  —

Žeje nastopil zadnji dan, ki ga je zdravnik
naznačil, da odloči med življenjem in smrtjo.
Očetu se ni nič izboljšalo. Ko je presedel
prejšno noč Polde pri njem ter ga rahlo
držal za roko, čakaje na vsako njegovo
željo, mu je oče krepko stiskal roko — kakor
k slovesu. Tistega dne pa je bil že ves
okoren, roke in noge so postale drevene,
lice nabuhlo in zamodrelo, oči temotne in
kalne. Oče ni več govoril. Usta so mu bila
od silne vročine in žeje vsa opečena, jezik
otekel, da se ni več gibal, le globoko ječanje
je prihajalo iz prs. Okolo poludneva so bo¬
lečine nekoliko prenehale, a potem se je
začela bližati — smrt.

Popoldne je začel oče umirati. Žile na
čelu so se napele, ječanje se spremenilo v
hropenje, oči so se zaprle. Ko so to domači
opazili, so se vrgli na tla pred posteljo, v
kateri se je boril s smrtjo z gorečo svečo
v roki ljubljeni oče. Začeli so moliti rožni
venec. Vsa prepadena mati je stala nekaj
časa pri njegovem zglavju, se tudi potem

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

G

zgrudila na tla ter vsa obupna zdihovala:
»O, Marija! O, tolažnica žalostnih, prebiva¬
lišče zapuščenih! Oglej se milostljivo name!«
Tudi Polde se je vrgel v kotu na kolena
ter zdihoval iz globine duše: »Pod tvojo
pomoč bežimo, o, sveta božja Porodnica!
Marija, le eno prošnjo imamo do tebe: ohrani
življenje našemu ljubemu očetu, usliši prošnje
nas zapuščenih otrok!« Toda Bog je poklical
svojega služabnika v svoje prebivališče, da
mu tam podeli plačilo za njegovo zvesto
službo. Črez pičlo uro smrtnih težav se je
preselila bogoljubna duša med molitvijo za
umirajoče v večnost. Glasen jok in stok je
zavladal med navzočimi, ko so se očetove
oči zaprle za zmiraj. Saj je bil vsem, tudi
družini, le oče v pravem pomenu besede,
in sedaj ga ni več! Polde je ves nesrečen
in obupan planil iz sobe.

Odšel je k sosedu Dolinščaku, da bi
mu naznanil žalostno novico. Tudi tu so se
vsi razžalostili. Potem je menil iti še k stricu,
a sredi pota je opazil, da je že večer, on

— 83  —

pa hodi okolo v hladu brez suknje. Vrnil
se je. Pa čutil je spotoma, da ga v prsih
pri srcu nekaj skeli. Mislil je, da ima ranjeno
srce. — Pa bi tudi po takšni izgubi ne bilo
ranjeno? Ves utrujen in žalosten je dospel
domov ter moral leči k počitku. Drugi dan
je sicer vstal, a jed mu ni šla v slast, in
pri pogledu na oder, kjer mu je ležalo naj¬
bolje bitje na zemlji, se mu je vnovič zbudila
srčna bol. Odšel je obiskat daljnega sorodnika,
da mu naznani tužno novico, ki so jo sicer
tudi že naznanili zvonovi po vsi župniji. Pa
vrnil se je domov še bolj prehlajen in sla¬
boten. Ko pa je doma zvedel, da je gosposka
prepovedala zaradi očetove nalezljive bolezni
vsak slovesen pogreb, in da se vaščanje baje
celo boje, da bi truplo nesli skozi vas, ga
je to še močneje razžalostilo, in ko je dru¬
gega dne vstal, se je tresel na vsem telesu,
da so mu došli pogrebci prepovedali, ude¬
ležiti se pogreba.

Z očmi, polnimi solz, je gledal za krsto,
ko so jo odnesli iz hiše, in v nji njega, za

6 *

katerega bi bil dal tudi poslednjo kapljico
svoje krvi.

Tiho, brez hrupa in velikega spremstva
je sprejela hladna zemlja truplo njega, ki ni
nikdar iskal posvetne časti ter le skrivoma
storil dokaj dobrega. Navidezni prijatelji so
se bali, bližati se grobu, katerega so obkro¬
žili zapuščena in jokajoča žena in otroci.
Solze žalosti, ki so izvirale iz globine ža¬
lostnih src, so padale gosto na njegov grob,
ko so mu voščila šepetajoča usta večnega
miru.

6 .

Na Prihovčevem domu je bilo sedaj
pusto in žalostno. Ne le tuga za rajnim
dobrim očetom, tudi bolezen, ki je položila
sedaj tega, sedaj onega na postelj, samo da
ne s toliko močjo kot pokojnika, ga je delala
podobnega bolnišnici. Zbolela sta tudi mati
in mlajši otrok, ki je sedaj kot očetov ljubček
vedno povpraševal, kdaj se vrne oče. Ubogo
dete še ni umelo, da je oče odšel tja, kjer
ni več zemeljskih bolečin in od koder se

nihče ne povrne! — Pa vsi so še polagoma
okrevali, le Polde ne. Od onega usodepolnega
večera je vedno čutil bolečine v prsih, oprav¬
ljal še ta in oni posel, pa le z največjo
težavo. Dobil si je zdravila, pa tudi po njih
porabi ni čutil nobenega polajšanja bolečin.
Vsak korak ga je utrudil; vsak pih hladne
jesenske sape njegovo stanje shujšal. Se je
čital in pisal, a le z veliko težavo, ker so
mu odpovedovale službo prša in oči. In bolj
ko se je bližala zima, hujše je bilo Poldetu,
in sam pri sebi je čutil, da najbrže ne do¬
živi bodoče pomladi. Tako so si mislili tudi
njegovi znanci, izmed katerih ga je prišel
časih kdo obiskat, dasi so ga tolažili vsi z
najboljšimi nadami na zopetno zdravlje.

In on ? Udal se je v božjo voljo. Saj
je imel onkraj groba njega, ki ga je ljubil
nad svoje življenje, s katerim se združiti bi
mu bila največja radost. Ni se torej bal
smrti in spomina na njo. Tu na zemlji je
bilo le še dvoje, kar gaje še vezalo nanjo:
sorodniki in pa njegova ljubljena domovina,

— 86  —

za katero je hotel še toliko storiti. Ali pa
naj ponese svoje, s trudom pridobljeno
znanje s seboj v grob? Mar naj umrje sedaj,
ko je baš hotel biti v najboljših letih tudi
najmarljivejši sin domovine, ko so že začeli
njegova dela ceniti? Ta vprašanja so mu
rojila po glavi, in ves udan v voljo božjo
se je vendar zatekal k Njemu, Vsemogočnemu,
v vroči molitvi: »O, nebeški Oče 1 O, Vladar,
od katerega pride vsak dober dar, ozri se
milostljivo na mojo nadlogo! Bolezen kakor
zdravlje — vse je Tvoj dar, vse sprejmem
s hvaležnostjo iz Tvojih rok. Dodeli mi le
potrpežljivosti in stanovitnosti do konca.
Odpusti mi moje grehe, s katerimi sem se
proti Tebi pregrešil, očiščuj me tukaj na
zemlji s trpljenjem in križu, da mi le tam
prizaneseš! O, Marija! Mati usmiljena, sprejmi
me v svoje mogočno varstvo!«

A potreboval je tudi res potrpežljivosti
in stanovitnosti, zakaj čas, ko bi imela biti
njegova prošnja uslišana, še ni prišel. Bo¬
lezen, počasna in nadležna, je trajala še

— 87  —

drugo leto. Prijatelji, sorodniki in znanci so
sicer vse storili, da bi izprosili zanj pri
nebeščanih zdravja in polajšanja, ko so
jela pozemeljska zdravila izgubljati pri njem
svojo moč.

Bližalo se je veliko potovanje na Ve-
legrad. Ko bi bil Polde zdrav, bi zbral vse
svoje moči ter se podal na pot proti sve¬
tišču slovanskih apostolov. Zdaj pa leži
siromak na postelji in zaman hrepeni...

Uredil je naposled svoje malenkosti in
se neprenehoma pripravljal na pot v večnost
ter mirno pričakovaje vsega, kar mu je
odločila božja previdnost.

Vendar Poldetu ni bila odločena smrt,
pač pa dolgo, jako dolgo trpljenje ter izku¬
šati hudo zapuščenost in bedo. Sorodniki
so si zapuščino za očetom razdelili, in vsak
je jel oskrbovati svoj delež, nanj pa so skoro
pozabili., V podporo in postrežbo mu je
ostala le mati, skrbna, ljubeča mati. Naposled
je začel tudi on blesti, da je v nezavednosti
govoril sam s seboj in druge napačno

— 88  —

razumeval. Domači so sklepali, da je to
že začetek konca, in da so te blodnje krive
edino le knjige. Pa so mu jih tudi pobrali
vse do poslednje. Polde je kmalu čutil, da
so mu nasprotni, ker mu še teh najzvestejših
prijateljev ne puste. Zopet se je začel zme¬
deno pritoževati, in njegovi strežniki so
zagnali hrup: »Ali mar nismo prej pravili?
Vidite ga! Ob knjigah je izgubil pamet!«
Začeli so se ga izogibati, kakor da je blazen.

Kaj čuda torej, da se mu je svet docela
pristudil! Ni mu bilo dosti več mar zanj.
Ako bi bil sedaj kdo prišel in mu rekel:
»Jutri boš mrtev!« — ne bi se bil Polde
tega ustrašil, marveč se celo zahvalil za to
novico.

Naposled, ko se je že drugo poletje
bližalo h koncu, se mu je jelo obračati na
bolje. Čeprav po malem, vendar se mu je
začela vračati zavest, da se je ogledoval kot
zaspanec okolo sebe, in prvo, za kar je
poprosil domače, so bile knjige.

— 89  —

»Knjige, že zopet te nesrečne knjige!«
so godrnjali domači ter mu jih hoteli utajiti.
Le brat Tone je bil toliko prijazen, da mu
je nekatere prinesel. Ko je pa odprl podano
mu češko knjigo, je razvidel, da mu je zopet
vse novo, da je med boleznijo jako mnogo
pozabil. Poprosil je tudi za papir in tinto,
da bi poskušal pisati, pa s tem so mu še
manj radi postregli, pomilovaje ga še vedno
kot blodneža, ko to le zato želi, da bi pač
oboje potratil.

Ko je začel zopet hoditi, je bil slab in
upehan kakor dete, ki stopi prvič na noge.
Tresel se je po vsem životu ter se opotekal
pri vsakem koraku. Pozneje je hodil na pašo
k pastirjem, in ko je že nekoliko razgibal
ude, je nastopil tudi svojo prvo pot v cerkev.
Le s težavo je prikrevsal s svojimi okornimi
nogami tja, a tu v cerkvi je padel na kolena
na trdi tlak ter zahvaljeval Boga za zopet
pridobljeno zdravlje. Po tej svoji poti se je
Čutil, domov grede, kakor prerojenega.

— 'JO —

Odslej je pomagal tudi pri drugih delih,
pa opravljal jih je le s težavo, zakaj bil je
še dolgo časa jako slab. A kaj je hotel?
Rajši bi se bil sicer poprijel zopet pisarenja
in poskusil si s tem kaj prislužiti, pa sedaj
so vladale v hiši druge razmere. Dobrega
očeta ni bilo več. Hiša s slamnato streho
je dobila novega gospodarja. Naposled se
mu vendar posreči, da je dobil nekaj novcev,
in s temi se je oskrbel s papirjem, tinto in
peresi. Ker je tudi prihajalo vreme čedalje
ostrejše, je moral ostajati v sobi, kjer je
začel marljivo pisati.

Izdelal je precejšen sestavek v češčini.
Spomnil se je namreč, kako ga je uredništvo
nekega poljskega časopisa še pred boleznijo
prosilo, naj opiše za dotični list razne raz¬
mere svojega kraja in svoje domovine. Ker
mu je bil v svobodno izbiro prepuščen jezik,
v katerem naj piše, se je poslužil pri tem
češčine. Končno je odposlal rokopis ter
naznanil prejemnikom svoje ubožno stanje.
Črez nekoliko dni je dobil po pošti priporočeno

— 91  —

pismo od uredništva dotičnega časopisa ter
poleg veselega naznanila, da je stvar sprejeta,
še precejšnjo vsoto nagrade.

Ko se mu je torej prvič tako posrečilo,
začne pisati drugi sestavek. Bil je nadalje¬
vanje prejšnjega. Ko je še tega odposlal, je
prejel z laskavim pismom vred zopet prejšnji
enako vsoto nagrade, kar je zbujalo tudi
med domačimi veliko strmenje. Izpoznali so
sedaj, koliko je vredno učenje. Obojna vsota
je bila tolika, kakoršno si je brat pri tolikem
delu in trudu prislužil komaj vse leto. Vesel
zopet trdnega zdravja, je začel proti koncu
zime že misliti na preselitev v svoje lastno
stanovališče, ki ga mu je bil kupil še oče.

7 .

Šla sva s prijateljem iz Polesja po cesti
* proti trgu V.

»Čegava je ta prijazna hišica poleg ceste
v sredi drevja tu pod lesom?« ga vprašam.

_ 92  _

»To je Poljarjevo, ali kakor se sedaj
imenuje, Poldetovo.«

»V resnici — lepa hišica!«

»Istina! Ali ptiček je še lepši nego
kletka.«

»Ali misliš Poldeta?«

»Da, Poldeta. Ali ga ne poznaš? Dolga
povest je to! Pred nedavnim se je preselil
od Prihovca tu sem v svojo lastnino, ki mu
jo je še oče kupil. Sedaj pa tudi tukaj na¬
daljuje svoj že v mladosti pričeti posel.«

»Kakošen posel?«

»I nu, pisateljevanje. Uči se in piše,
Bog ve, komu vse. Ljudje, ki ga obiskujejo,
govore, da nikdar ne lenari, marveč če ne
piše, pa prebira svoje knjige, katerih ima
že jako lepo zbirko. Stara Meta pa mu
gospodinji.«

»Pojdiva ga obiskat!«

»Nu, pa pojdiva! Mislim, daje  doma.«

— 93  —

Po vstopu v sobo najdeva v drugi izbi
'mladega človeka, sedečega za mizo. S spošt¬
ljivim poklonom naju pozdravi ter nama
ponudi sedeže.

»Prišla sva ti v svate, če si sam iti
pozabil,« se pošali prijatelj.

»Pa kaj vendar vedno tukaj delate?«
mu sežem v besedo jaz, hoteč obrniti go¬
vorico na važnejšo stvar.

»Sedaj nič,« mi odgovori z nasmehom;
»sedaj samo ogledujem to, kar so naredili
drugi. Pri tujih izdelkih se človek vedno
lahko nauči, kako mu je treba delati svoje.«

»Pa knjig imate tu dosti...«

»Imam jih nekaj, imam, pa še vedno
mi katera manjka. Toda poglejte: samo slo¬
venske, hrvaške, srbske, slovaške, češke,
poljske in ruske; skratka: same slovanske.
Je li prav tako?«

»Kaj pa, da je! Pa tudi razumete vse
te jezike?«

94  -

»Za silo; nekatere bolj, nekatere manj.
Kakšen Slovenec pa bi tudi bil, ako bi ne
znal jezikov svojih bratov?«

»Pa težavno je to. Pomislite vendar,
koliko je takšnih Slovencev po imenu, ki še
svojega jezika ne znajo dobro. Pa vendar
le dobro izhajajo.«

»Mogoče. Pa izhajali bodo le dotlej,
dokler ne dorastejo mlajše moči. Zato pa
se zahteva po vsi pravici posebno od mla¬
dih ljudi nekoliko več znanja. Znanje, zdru¬
ženo z rodoljubjem, to more edino Slovencem
delati čast in jim pripraviti dostojno mesto
med drugimi narodi.«

Že sem hotel zopet nekaj omeniti, kar
mi moj sopotnik pretrga besedo, povprašujoč
Poldeta:

»Ali imaš nekoliko časa? Pojdi z nama.
Morava takoj zopet dalje.«

»Kadar ni časa, se ga mora kje vzeti,«
odvrne Polde ter začne iskati suknjo in klobuk.
Ko je vse opravljeno, in smo že skozi vrata,

- 95  —

pa še dostavi: »A glejta, da se predolgo kje
ne mudimo. Čas je drag!«

»Ne boj se,« reče prijatelj, in v kratkem
dojdemo po cesti h krčmi, kamor povabiva
s tovarišem tudi Poldeta.

»Vina sem, da pijemo!«. ukažem

ter, obrnivši se k Poldetu, rečem: »na zdravje
takšnih rojakov kot ste vi!«

»Pustite to!« mi odvrne. »Kar znam,
to znam res sam od sebe, tega mi ni nikdo
vsilil. Kar pa delam, delam tudi po svojem
prepričanju in s tem prepričujem tudi druge.
Poglejte, kakšna izprememba je nastala v
kratkih letih tu v našem okrožju! Še pred
nedavnim ni nihče vedel, kaj je slovenska
knjiga ali časopis, zdaj pa imamo že toliko
vztrajnih čitateljev, ki ostajajo ob nedeljah
rajši doma pri knjigah, nego bi pijančevali
in razgrajali po krčmah. V kratkem osnujemo
tudi bralno društvo. S čitanjem pa se širi
tudi izobrazba. Ljudje se vse lepše vedejo,
da mora človeka to samo veseliti. Meni


— 96  -

ljudje popolnoma zaupajo, in jaz jih tudi
poučujem, kjer le morem. Seznanil sem jih
s Slovenci, a sedaj jih seznanim s Slovani.«

Ves navdušen je govoril te besede
nama, ki sva ga pred krčmo stoje molče
poslušala. Med tem pa je prinesel krčmar
steklenico vina.

In naši kozarci so glasno zažvenketali...

Češki spisala E. Krasnohorska.

Poslovenil Radoslav Knaflič.

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

7


Vašek in Janko sta bila zvita dečka, a
Vašek je bil drznejši. Kadarkoli sta izvršila
kako otročarijo, gotovo je bil vselej Vašek
prvi, ki je začel ter svojega sodruga zavedel.
Ali nihče se ni znal tako izgovarjati in se
izogniti kazni kakor Vašek; znal je vselej
tako narediti, da se je dozdevalo, da je ne¬
dolžen kakor jagnje in da je Janko glavni
grešnik. Janko je moral često trpeti, kar bi
bil zaslužil Vašek.

Janko je bil sin vratarjev, a Vašek sin
kočijažev v grofovskem gradu, ki je stal
med lepimi gozdi in vrtovi v bližini velikega
ribnika.

To je bilo v dobi, ko so grofje in vobče
znamenita gospoda nosili velike, nakodrane

7 *

— 100

lasulje, ne ker niso imeli las, temveč zato,
ker so se takrat lasulje zdele ljudem dostojen
in krasen nakit. Zato so si tudi znameniti
učenjaki in sloveči doktorji pokrivali svoje
modre glave z ogromno množino kodrov.
Naš grof je bil tudi učen doktor, ni torej
čuda, da je njegova slovesna lasulja, ki jo
je nosil le o slavnostih in na velike praznike,
zbujala s svojo velikostjo v Vašku in Janku
nemalo začudenje. Malo da nista na grofu
izgubila svojih oči, ko sta ga videla oble¬
čenega v ziato izšivani suknji, v dolgem
oprsniku iz trde svile, v črevljih z zaponkami
in v lasulji, ki mu je s svojimi kodri segala
tja do ramen, vstopiti v kočijo ter se voziti
v mesto ali pa korakati po hodnikih svojega
gradu, ko je hodil pozdravljat svoje zname¬
nite goste.

Oba dečka sta si domišljala, da ni od
lasulje gospoda grofa na svetu ničesar lepšega,
vzvišenejšega in krasnejšega. Obadva sta go¬
jila tajne želje, ki sta se jih bala na glas,
da, tudi samo šepetaje izgovoriti, namreč:

— 101  —

ko bi bilo samo enkrat mogoče, da bi po¬
sadila to lepo lasuljo na glavo ter se pogle¬
dala v nji v zrcalu!

Nekega večera odide grof v navadni
obleki in v vsakdanji, manjši lasulji z doma.
V ladji se da prepeljati na otok sredi ribnika.
Ondi je imel grof bogat rastlinski vrt, a v
njem za različno proučevanje in razne zna¬
nosti nalašč urejeno hišo z zvezdarnico, z
veliko knjižnico in z zbirkami z mnogovrstnimi
predmeti in starinami. Vašek in Janko bi za
ves svet ne šla na ta otok, a še manj bi
stopila v ono hišo, zakaj čula sta pripove¬
dovati, da nima grof tam samo nagačenih
groznih zveri, temveč na vrtu celo živega
slona, notri na policah pa mrtvaške glave,
cele okostnice in druge prečudne reči, ki so
se zdele nerazumnima in nevednima dečkoma
strašne.

Grof je torej odšel iz grada na otok.
Slučajno se je zgodilo, da je pustil vrata
svoje sobe nekoliko odprta. Vašek je to prvi
opazil.

- 102  —

»Janko, Janko!« kliče svojega tovariša,
ki je drage volje prihitel na hodnik ter se
ustavil pred grofovimi durmi. Radovedno
vtakneta v odprtino najprej svoj nos in potem
še glavo, zakaj kar sta ugledala, ju je oča¬
ralo. Na vsaki strani velikega zrcala so gorele
voščene sveče, a pred njim je na posebnem
stojalu v svetlobi luči in v vsi svoji krasoti
visela velika slavnostna lasulja grofova, naj-
svečanostneje nakodrana.

Kakor od groze okamenela stojita Vašek
in Janko; oči se jima upro v lasuljo, tako
da niti ne trenejo. A ni trajalo dolgo, in
razposajenca se zavesta; najprej šepečeta —
o čem, nam ni težko ugeniti — ali predrzni
Vašek se ne more premagovati, smukne skozi
duri v sobo in že stoji pred zrcalom. In
pred njim, samo za zdaj še daleč — dra¬
gocena lasulja!

In Janko? — Kjer je Vašek, tam je
tudi on.

Z velikim spoštovanjem si ogledujeta
lasuljo najprej nekoliko korakov oddaljena,

103

potem bliže, a še vedno plašno in tiho.
Obideta jo od vseh strani ter si ne moreta
na nji pogleda dosti nasititi. Kaj? Da bi jo
samo tako bojazljivo gledala in potem odšla?
— Ne, to ni bilo Vašku mogoče!

»Janko,« pošepeče svojemu sodrugu,
»kaj meniš, ko bi poskusila ter si dela la¬
suljo rta glavo!«

Janku se od strahu zaiskre oči. »Ne,
jaz se bojim!« odgovori boječe. ,

»Česa bi se neki bal?« modruje Vašek;
»tukaj ni nikogar, grof torej ničesar ne izve.
A če bova predolgo premišljala, lahko kdo
pride, in prepozno bo. Ne, zaradi strahu si
ne dam vzkratiti takega veselja! Drži glavo
pokoncu!« In že drži Vašek lasuljo z obema
rokama ter jo natika na glavo Janku, ki je
stal mirno, ne da bi mu moral Vašek dvakrat
reči. Janko stoji nasproti zrcalu z iskrečimi
očmi, tresoč se od blaženosti in strahu.

»Janko, Janko, kako ti lasulja lepo
pristuje!« ga hvali in poveličuje Vašek, poln
začudenja in strahu. Verujemo, tudi Janko

104  —

se je zdel sam sebi tako vzvišen, skoro kakor
grof sam. Ni se mogel dovolj nagledati.

»Daj zdaj, da vidim, kako se poda la¬
sulja meni!« pravi nepotrpežljivo Vašek in
že hrepeni, da bi videl samega sebe v tako
slavni podobi. Naglo sname Janku lasuljo z
glave ter si jo posadi sam sebi. Ko se za¬
gleda v zrcalu, se sam nad seboj tako izredno
razveseli, da ne more tako mirno stati kakor
prej Janko. Obrača se na vse strani, se hoče
videti tudi od zadaj, se vrti na desno in levo,
stopa na prste in iztega glavo od ene luči
k drugi. A glej! neoprezno se približa z
glavo plamenom sveč; eden koder se vname,
od tega drugi, tretji — in glasno je zafrlelo,
in vsa lasulja vsplamti v švigajočem plamenu.
Prestrašeni Vašek zakriči in vrže gorečo la¬
suljo na tla. Čudo, da si ni spalil obeh rok.
In sedaj stojita oba predrzneža z odprtimi
usti, izbuljenimi očmi kakor primrznjena in
gledata brez sape na nepričakovano nesrečo.
Od sežganih las se je razširil tak neznosen
smrad, a skozi duri se je zavalil tak sumljivi

— 105  —

val dima, da je hipoma pritekel prestrašeni
hišnik s krikom: »Gori! Gori!« Za njim
prihiti vratarica, da tudi prestrašena gospa
grofica in vse grajsko služabništvo pridrvi s
škropilnicami, vihteč z rokami. A vse ni nič
pomagalo. Zaman je bila razlita voda, zaman
prelite solze obeh krivcev, zakaj slavnostne
lasulje ni mogel nihče več rešiti, da bi bila
iznova to, kar je bila prej; ostal je le smrad
in kupček pepela.

In sedaj se je začelo izpraševanje. »Kdo
je to storil?« zagrmi na krivca od vseh
strani. Ali najhuje je bilo, da sta prišla tudi
očeta obeh dečkov. Ta ju brez usmiljenja
okarata, kar pa je bila le začasna kazen,
zakaj obljubila sta jima, da'jima pride pravo
plačilo šele jutri, ko se vrne gospod grof.
»Le čakajta, razposajenca,« pretita očeta
dečkoma, »saj se jutri pokaže, kdo je večji
krivec! Kaznovana bosta oba, ali tisti, ki je
začel, naj se najbolj veseli!«

Bilo je torej prijetno čakati jutrišnjega
dne! Ni čudo, da ni Vašek vso noč zatisnil

106  —

očesa. Vedel je, da zasluži on objubljeno
večjo kazen; ali ker je bil Janko tako dober,
da se ni nikoli nanj izgovarjal, je premišljal,
kako bi mu vrnil zlo za dobro ter vso krivdo
zvalil s sebe na Janka. Komaj se je zdanilo,
vrže obleko na sebe in se izmuzne iz graj¬
skega dvora. Beži k ribniku, ondi odveže
ladjico, skoči vanjo — in eden, dva, tri —
vesla k otoku.

Grof si je baš zapisoval v knjigo, kar
je zapazil ponoči iz zvezdarnice na zvezdah.
Jako se začudi, ko ga pri tem delu ob tako
nenavadni, rani uri zmoti trkanje na vrata.
Odpre jih, a še bolj se začudi, ko zagleda
pred durmi Vaška, ki je v zadregi z nogama
mencal, v rokah pa mečkal in mel čepico
in čudno z očmi utripal, kakor da bi ne
mogel grofu pošteno pogledati v obraz.

»Ti si tukaj?« reče grof, smeje se
Vaškovi zadregi. »Kakor vidim, se bojiš vsto¬
piti. Da prihajaš ti sem in še tako zarana,
mi je dokaz, da se je pripetilo kaj posebnega.
No, le vstopi, ne boj se ter mi povej!«

— 107  —

Ko bi Vašek ne bil od strahu povesil
oči, bi ne stopil kar tako brez ovinkov v
sobo za grofom; a ker je gledal k tlom, ni
videl okolo sebe stoječih človeških in ži¬
valskih okostnic, steklenic z gadi in kuščarji
v špiritu, čudnih pajkov in hroščev v stekle¬
nih stenskih omaricah. Zato se ni ustrašil
in je vstopil.

Grof sede ter vpraša iznova: »S kakšno
novico torej prihajaš k meni?«

Vašek zardi tja do razježenih las, a
hitro se ojunači ter sune naglo te-le besede
iz sebe: »Milostljivi gospod, prišel sem vam
povedat, da vam je sinoči zgorela vaša ve¬
lika lasulja. Ali jaz je nisem zažgal, milost¬
ljivi gospod; Janko je to storil!«

Ko je Vašek izgovoril, se mu je zdelo,
da je že prebil največji strah. Mislil je, da
je sedaj rešen. Radovedno se začne ozirati
naokrog po predmetih, ki jih doslej še ni
videl.

— 108  —

»Janko mi je zažgal lasuljo! Aj, aj!«
odgovori grof, maja z glavo in gleda z
nasmehom skozi naočnike Vaška ter nada¬
ljuje: »Prav, strogo bom kaznoval razpo-
sajenca! Prav, samo da vem, da je Janko
kriv. A ker si ti, Vašek, tako nedolžen in
resnicoljuben, pojdi sem! Poplačati te hočem.
Pokažem ti namreč nekaj jako imenitnega.
Oglej si tukaj vse in potem mi povej, kaj
se ti zdi izmed teh čudnih reči najbolj čudno.
Glej, ta lepi ptič tukaj — to je čuk; ta drugi
s še lepšimi očmi — to je uharica ali vir.
Tukaj v tej steklenici vidiš volčje srce, a
v tej škatlici zobovje morskega soma ali
požeruna. Ta nogata zver je morski pajek,
a tukaj te okostnice — — no, ali se jih
bojiš? Čemu tudi, saj ti ne store nič hudega!
A najznamenitejše, kar imam tukaj, ti po¬
kažem sedaj; vem, da bi tega sam ne uganil.
Glej, največja moja redkost je to.« Pri teh
besedah vzame grof veliko svinčeno utež,
ki je tičala v usnjati vrečici. »Ali veš, Vašek,
kaj je to?«

— 109  —

Vašek začudeno pogledava utež in grofa;
ne reče ničesar, temveč mežika v zadregi
in grize okrajek svoje čepice.

»Vidim, da ne uganeš,« nadaljuje grof,
»in ne čudim se ti, zakaj še sam nisem
videl nikoli take redkosti; poslal mi jo je
znan učenjak iz tujine. Dragi Vašek, to ni
nič drugega nego človeška — hudobna
vest, človeška vest,  poglej! Učenjak, o
katerem govorim, je našel to vest v telesu
velikega grešnika v bližini njegovega srca.
Tako je težka, da sem bil prisiljen, nanjo
pritrditi železni krožek, da mi jo je mogoče
dvigniti. Le potehtaj!« Grof da Vašku v roko
to grozno utež in jo pomaga držati, da bi
je deček ne izpustil.

»Približno takšno vest ima zdaj Janko,«
pravi grof dalje. «Idi, dobri Vašek, in pri¬
vedi mi sem Janka, da ga pošteno kaznujem;
a za njegovo prevažanje vzemi oni veliki
brod, na katerem smo semkaj prepeljali slona;
mala ladjica bi se potopila s težko vestjo greš¬
nikovo. Idi, dečko, pohiti! Čakal bom na vaju!«

— 110

Grof sede k pisanju, kakor da bi Vaška
več ne bilo ondi.

Ali Vašek se ne gane. Obledi, izbulji
oči in stoji nepremično. Hipoma se mu udero
solze po licih. Cim dalje tem groznejše mu
je bilo pri srcu, tako da ne more več pre¬
našati strahu. Glasno zaihti in se ne more
potolažiti.

»Aj, kaj pa ti je, mili dečko?« ga vpraša
grof, kakor da bi ne vedel, kaj Vaška teži.
»Čemu tako jadikuješ? No, povej, povej!«

»Oh, milostljivi gospod,« jadikuje Vašek
— in že se spusti pred grofom na kolena,
»odpustite mi, saj sem jaz tisti veliki grešnik,
jaz sem zažgal lasuljo, jaz imam tisto težko
vest! Tukaj imam samo malo ladjico, brod
je na onem bregu, ne morem od tod, zla
vest bi me potopila! Oh, milostljivi gospod,
usmilite se me in pošljite po brod koga
drugega, ki ima čisto vest! Jaz ne morem
v ladjico!«

»Tako! Kaj slišim! Ti si tisti, a si
vse zvrnil na Janka?« ga kara grof ter se

— 111

pretvarja tako čudno, kakor da bi prej ne
bil spoznal, da ga je Vašek nalagal. »To
je, dragi Vašek, slabo zate! Lasuljo zažgati
je dovolj velik prestopek, ali vendar ne tako
ogromen, da bi te potopil; saj si brez škode
priplul semkaj. Tukaj si pač zakrivil večjo
krivdo, zakaj zatožil si nedolžnika ter proti
njemu krivo pričal. To je tisti grdi in težki
greh! Zdaj torej ne vem, kako se pogodiš
s svojo vestjo!«

Vašek zaplače tako močno, da se je
smilil zvitemu grofu. »No, veš kaj, Vašek,
ker si svojo krivdo priznal, se je tvoja vest
olajšala. Ako svoj prestopek v resnici obža¬
luješ, potem tvoja vest ni več tako težka,
da bi te ladjica ne prinesla na breg. Pojdi,
poskusiva! Sam bi rad videl, če se težka
vest olajša z resnicoljubnim priznanjem in
z odkritosrčnim kesanjem. Pojdi, preplujva z
ladjico' skupno in hitro ribnik!«

Zaman joče in prosi Vašek, zaman spenja
roke; grof ne odneha, sede v ladjo, a naj
se Vašek trese kakor trepetlika, hočeš —

112  —

nočeš, moral je tudi v ladjo. Grof vesla, a
dečko se drži obupno za ladjin rob, misleč
vsak trenutek, da ga težka vest potegne zdaj
in zdaj na dno ribnika.

A nič se mu ni zgodilo. Strah je bil
edina kazen, ki mu jo je prisodil grof za
njegovo lažnjivo obrekovanje. Ko sta priplula
k bregu, ju je že pričakoval objokani Janko,
ki se je sam ovadil ter priznal, da zasluži
kazen za včerajšnjo predrznost.

»Premislim si, kako naj tudi tebe kaz-
njujem,« reče grof in odide od dečkov. Ali
tudi Janka ni kaznoval z drugim kakor z
grožnjo in s strahom, ki ga je moral grešnik
nekoliko dni prenašati. Sele, ko se je pre¬
pričal, da se vedeta dečka mirno in poslušno
in da posebno Vašek zapušča svojo prejšnjo
razbrzdanost, mu pove grof, da je bila tež,
ki mu jo je bil dal v roko, navadni utež,
ali ona druga večja teža, katera je Vaška
na ladji težila — ta je bila prava, zla,
težka vest.

- 113  —

Da bi pa nikdar več ne občutil težke
vesti, ni bil več Vašek predrzen ter tudi ni
nikoli več svoje krivde zvračal na druge
ljudi.

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

8

^Jac^a z rdečiti) o$ratf)ikon).

Španska povest.

Slovenski mladini priredil Dragotin Jeranko.

8 *

Krasno pomladansko jutro je. Zapustimo
pusto zidovje mesteca ter stopimo v cvetočo
prirodo. Ptičice nas spremljajo s svojim
drobnim žvrgoljenjem; posebno lahkokrili
škrjanček kaj glasno drobi svojo pesemco
ter se dviga v višino, češ, meni je ta svet
premajhen. Tudi nekateri metuljčki že za¬
puščajo svoje zavetje ter krožijo po svežihj
rosnih cveticah. Na levi strani zapazimo velik
gozd z mogočnimi drevesi, ki ponosno dvi¬
gajo svoje temnozelene vrhove proti jasnemu
nebu. Na desni strani Šumija čist potoček,
po katerem se igrajo drobne in brhke ribice.
Ob potoka levem bregu opazimo krasen dre¬
vored z velikanskimi lipami, ki se baš raz-
cvitajo. Seveda nas ta drevored močno mika,
čeprav bi radi tudi oni lepi gozd počastili

118  -

s svojim obiskom. Mahnimo jo torej po dre¬
voredu ! — Močna vonjava se razprostira
pod temnimi, mogočnimi drevesi. Čebelice
pa prijetno šume po cvetju. To prijetno šu¬
menje nas spremlja po drevoredu, ki je dolg
dobre pol ure. Hipoma pa drevored preneha
ter se spremeni v nizko, različno cvetoče
gosto grmičevje, med katerim so lepa polja,
posuta z belim peskom. Prišli smo v gaj, v
katerega sredini se nahaja precej visok vo¬
domet. Koncem tega lepega gaja pa zapazimo
lepo zgradbo, podobno majhnemu gradiču.
Ta hiša je bila obrastena z bršljanom. Sta¬
novala je tukaj bogata rodbina iz bližnjega
mesteca, seveda le v poletnem času. Ravno
v tem času, ko smo dospeli do gaja, je bila
zbrana v hiši pri zajtrku družina: gospod,
gospa in dvoje otrok, t. j. devetletna Marje¬
tica in sedemletni Ivanek. Otroka sedita hlizu
mlade gospice, ki je bila njih vzgojiteljica
in ki se ji je koj na prvi pogled poznalo,
da je tujka. Otroka povprašujeta venomer
svojo učiteljico, ki sta ji bila jako udana,

119

zdaj o tej, zdaj o drugi stvari. Hipoma se
skloni Marjetica proti gospici ter vpraša s
prosečim glasom; »Kdaj pa nam poveste,
gospica, tisto povest o dečku in mački z
rdečim ovratnikom?«

Gospica se nasmehlja in reče: »Kar

sem obljubila, gotovo tudi storim. Ker si
vedno tako pridna, hočem sedaj povedati
to obljubljeuo povest; tudi Ivanek sme po¬
slušati !«

Gospica začne pripovedovati in vsi verno
poslušajo njeno pripovedovanje:

»Španija, kjer sem rojena, je krasna
dežela. Tam so dolga poletja z večnim ze¬
lenjem in cvetjem. Posebno lepo cvetejo
oranže, katerih vonjava je posebno prijetna.
Noči so tam krasne in mile. Ljudje se tudi
navadno sprehajajo ob luninem svitu in
milih glasovih mandoline *), narodnega glas¬
bila, s katerim spremljajo petje narodnih
pesmi.

*) Mandolina je glasbilo, podobno tamburici.

— 120  -

»Na Španskem,« pravi tujka dalje, »so
velika mesta. Ker pa bogatinom in pleme¬
nitašem ne ugaja vedno mestno življenje,
imajo na kmetih velika posestva in krasne
gradove, kjer prežive večino poletja.«

»A na tem svetu ni nič večnega. Tako
izginejo tudi ljudje. Rod za rodom izumrje,
in njih posestva ostanejo neobdelana, a krasni
gradovi stoje osamljeni.

Blizu mesta, kjer smo mi živeli, je stal
tudi tak star, a še lep, pa vendar zapuščen
grad sredi jezera. Bilo je to mogočno, štiri-
voglato zidovje z velikimi stolpi. Če rečem,
da je bil ta grad zapuščen, ne menim, da
ni nihče stanoval v njem. Le gospoda ni
več v njem prebivala. Lastniki gradu se
niso brigali za svojo lastnino. Mnogo let ni
nihče izmed njih prekoračil grajskega praga.

Gospoda je prej bivala v prvem nad¬
stropju, kjer je mnogo dvoran in manjših
sob. Dolgi hodniki so se krožili ob sobanah,
in če smo otroci časih skakali po njih, je

— m —

odmevalo od vseh kotov, kakor bi prihajal
regiment vojakov.«

»Torej ste tudi vi stanovali v gradu?
Ah, to vam je bilo lepo!« se oglasi Marjetica.
»Igrali ste se na velikih hodnikih in vozili
v čolnu po jezeru — o kako krasno!«

»Stanovala nisem v starem gradu,« od¬
govori tujka, »pa bili smo večkrat tam, zakaj
oskrbnik, ki je oskrboval vse tisto posestvo
in stanoval v pritličju, je bil prijatelj mojega
očeta. Otroci smo smeli tedaj večkrat priti
tja v grad, kjer smo se igrali po dolgih
hodnikih prvega nadstropja. Posebno pa so
bili oskrbnikovi dečki tako srečni, da so se
lovili po imenovanih hodnikih. Deklice se
nismo tako upale, zakaj bale smo se, da bi
tam ne videle kaj strašnega kar je v zvezi
s to dogodbico, ki jo sedaj povem.

Bila je nekoč v gradu ženitovanjska
gostija. Možila se je namreč domača edina
hči z bogatim in značajnim možem, ki ga
je jako spoštovala. Mnogo gostov je bilo
zbranih v veliki dvorani. Bili so ti gostje

122  —

večinoma sorodniki in bližnji plemenitaši.
Godci so igrali, kupice žvenketale, napitnice
se napivale. Med tem vriščem in veseljem
pa vstane lepa nevesta, se smehljaje poslovi
od svojega ženina, da bi se malo razvedrila
na svežem zraku. Nevesta izgine iz dvorane,
ne da bi bil to kdo posebno opazil. Le
služabniki v stranskih sobah jo vidijo ko¬
rakati skozi sobane. Zunaj na hodniku so
tudi opazili njeno visoko postavo v beli
opravi, ko je šla navzdol proti grajskemu
stolpu, kjer se je nahajala grajska kapelica,
ki so jo redkokdaj obiskali. Nevesta se je
napotila tja, da bi opravila kratko molitev.

V dvorani je rasla veselost med gosti.
Plesali so, pili in si napivali. Tako mine ura
za uro, a nevesta se ne vrne. Ženinu se je
čudna zdela dolga nevestina odsotnost. Vstane
ter gre k njeni materi in povprašuje po he-
vesti. Mati ostavi dvorano, da pogleda po
svoji hčeri. Mislila si je, da je hči v svoji
sobi, kjer se preoblači, zakaj bila je še po¬
prej v poročni opravi. Služabniki in služabnice

123  —

so jo videli iti tudi še tako opravljeno. No¬
sila ie dolgo, belo svilnato obleko in krasen
venec na glavi. — A videli so jo zadnjikrat!«

»O,« se začudi gospod, »zadnjikrat so
jo videli? — Vi se šalite, ali nam pa pri¬
povedujete kako pravljico.«

»Ne šalim se, pa tudi pravljice ne pri¬
povedujem,« odgovori gospica. »Kar vam
pravim, se je v resnici dogodilo. Seveda je
to nekaj jako čudnega, da se nevesta izgubi
v domačem gradu, a vendar se je to zgodilo.«

Ko mati ne najde svoje hčere v njeni
sobi, in ko jo tudi njene služabnice zago¬
tove, da že dolgo ‘čakajo nanjo, jo gredo
vsi iskat na tisto stran, kamor so jo videli
korakati. Veliko spremstvo se napoti iskat
nevesto. Ženin je bil seveda tudi med njimi.
Na hodnikih, na stopnicah, na dvorišču, pod
milim nebom — povsod so izpraševali po
nji — a nihče je ni videl iti iz grada. Sli
so k jezeru. Pregledali so vse mnogobrojne
čolne — a o nevesti ni bilo ne duha ne
sluha.

— 124 - —

Vrnejo se zopet v grad; preiščejo vse
kote, posebno pa tiste prostore, kamor so
jo videli iti. Prišli so do kapelice. Pa težka
vrata so bila zaklenjena in zapahnjena. Poslali
so iskat ključe, ki so jih pa komaj našli,
ker jih že bogsigavedi koliko časa niso ra¬
bili. Odprli so zarjavele ključavnice, a med
tem se je že tako zmračilo, da so morali z
bakljami preiskati kapelico. Vsak kot pre¬
taknejo — a vse zaman! Tu je stal oltar,
ves pokrit z debelim prahom, tam so stali
bogati sedeži za grajsko gospodo in klopi
za služabništvo. V kotu je samevala spo¬
vednica. Vse to so natančno preiskovali, pa
neveste ni bilo nikjer! Vsi se vrnejo močno
poparjeni nazaj. A iskanje je trajalo še drugi
in tretji dan. Iskali so noč in dan. Vso
okolico vsestransko preiščejo, pa vse zaman
— nesrečna nevesta je izginila!

Brezkončna žalost se polasti staršev
nesrečne neveste, takisto ženina, ki je celo
mislil, da je to samo kaka nesramna igrača.
A temu ni bilo tako ! Videlo se je pri nesrečnih

— 125

starših, ki so se po tem žalostnem dogodku
za vselej zapustili nesrečni grad ter se pre¬
selili v Madrid, kjer so imeli svojo palačo.
Tukaj so živeli mirno in tiho kakor v sa¬
mostanu. Do zadnjega diha so žalovali po
svoji izgubljeni hčeri.«

»Ali je bila ponesrečena hči njih edini
otrok?« vpraša gospa.

»Ne, imela je še mlajšega, a slabotnega
bratca, ki je pa umrl poprej nego starši.
Veliko imetje so volili starši zetu, ker niso
mogli dognati, na kak način je izginila njih
hči. A mož nesrečne mlade žene ni maral
dedščine. In imetje je nato pripadlo držav¬
nemu oskrbništvu.«

»Čudno, da se ni oglasil nihče izmed
sorodnikov,« opomni gospodar.

»Pustimo mrtve in njih bogastvo,« reče
gospa, ter prosi gospico, naj nadaljuje. Preden
se pa to zgodi, reče še Ivanek: »O mački
z rdečim ovratnikom pa še nismo ničesar

slišali?«

— 126  -

»To vse še pride,« reče tujka, »zakaj
kar sem povedala doslej, je bil prvi del
moje povesti,«

»Hvala Bogu,« reče gospod, »sicer bi
bil prežalosten konec.«

»Po tem žalostnem dogodku je preteklo
skoraj sto let,« nadaljuje gospica, »in to,
kar se je zgodilo kesneje in kar vam povem,
sem doživela sama. — Zdaj tudi veš, Mar¬
jetica,« se obrne vzgojiteljica proti deklici,
»zakaj je bilo prvo nadstropje omenjenega
gradu prazno in zakaj se ni oglasil nihče
izmed sorodnikov v gradu, odkž r so zaman
iskali nesrečno nevesto. Ženin izgubljene ne¬
veste je sicer nekaj let še pridno preiskaval
grad, toda brez vspeha! Izginil je tudi on
daleč nekam v tujino z žalostnim srcem-
Nihče ne ve, kje počivajo njegove trudne
kosti.

Oskrbnik, ki sem ga že prej omenila-
je imel tri dečke in dve deklici, s katerimi
smo se otroci iz soseščine večkrat igrali tel'
se lovili in skrivali po pustih grajskih hodnikih-

127

Najstarejši oskrbnikov deček je bil dvanajst
let star. Bil je prav živahen in razposajen
otrok. Imeli smo ga za voditelja vseh iger,
zakaj večkrat si je kako igro sam izmislil.
Bil je pa pri vsi razposajenosti prijazen in
dober z drugimi otroki, pa tudi ljubljenec
svojih staršev. Posebno spretno se je znal
skrivati. Našel je vedno kotiček ali luknjo,
kjer ga ni nihče mogel najti. O svojem
tajnem skrivališču pa ni povedal nikomur
ničesar.

Njegov oče je večkrat s smehom rekel :
»Če ne hodi deček skozi zidovje in zaprta
vrata, kamor ne more nihče priti, je gotovo
to, kar zna, čaranje!« Tako govorjenje je
Ivanu — tako je bilo dečku ime — jako
prijalo.

»Da, da,« je rekla mnogokrat njegova
mati, »Ivan je gotovo čarovnik, zakaj drugače
bi ne bila naša velika, črna mačka z njim
tako prijazna, ko je vendar pred vsakim
drugim tako plašna; za njim pa hodi kakor
krotak psiček.«

— 128  —

»Seveda,« reče nato oče, »mačka mu
tudi pokaže marsikatero skrivališče.«

»O, zdaj pa pride na vrsto mačka,« reče
veselo Marjetica ter si mane ročice, »sedaj
bo pa povest še enkrat tako lepa!«

»Neko nedeljo popoldne — tega ne po¬
zabim nikdar,« reče tujka, »smo se otroci
zopet skrivali po stari navadi. Ivan se je
tudi sedaj tako skril, da ga nismo mogli
najti. Pustili smo brezvspešno iskanje in
posedli v kuhinji okolo ognjišča, kjer smo
pričakovali Ivana.

Ali ura za uro preteče, pa Ivana le ni
bilo od nikoder.«

»To je pa res čudno,« reče njegova
mati v skrbeh. »Kje li je otrok toliko časa?«

Slednjič pa reče slabovoljno: »Pojdite,
pomagam vam pri iskanju. Bilo bi vendar
čudno, da bi ne našli dečka.«

»Bili smo zgoraj na dolgem hodniku;
tam je pred nami smejoč se, tekal ter nas
klical, naj ga iščemo,« rečemo otroci. »Kam
pa se je obrnil?« vpraša nadalje oskrbnik.

— 129

»Proti okroglemu stolpu, kjer je kape¬
lica,« odgovarjamo mi. »Kolikokrat sem mu
že prepovedal, naj ne hodi v oni kraj gradu.
Jaz se te strani gradu, kjer se nahaja ka¬
pelica, vedno izogibljem — sam ne vem
zakaj,« reče oskrbnik.

»Tistega dne,« nadaljuje tujka, »je nosil
Ivan pri sebi svetlordečo, ovratnici podobno
reč. «

»O, sedaj pride tudi ovratnica,« vsklikne
Ivanek ves razburjen.

»Tudi naše iskanje je bilo zaman. Dečka
ni bi nikjer.

Iskali smo ga ves dan, klicali njegovo
ime po vsem gradu. Poslali so po ključavni¬
čarja, da je odprl zgornje sobane, — a Ivana
le ni bilo nikjer. Otroci smo začeli obupno
jokati in javkati.

Drugi dan pride več ljudi iz okraja, ki
so že zvedeli o tej žalosti, da bi nam po¬
magali pri iskanju. Vse prostore so odprli
in preiskali, pa brez vspeha. Proti noči od¬
idemo vsi objokani v kuhinjo za ognjišče.

9

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

— 130  —

Tu nam je star cerkovnik z bližnje vasi
pripovedoval o žalostnem dogodku, ki ste ga
slišali v prvem delu moje povesti. Med tem
starčevim pripovedovanjem se tiho odpro
kuhinjska vrata, ki so bila le priprta, in k
nam prileze Črna domača mačka, ki je že
ves dan nismo videli. Mati se vzdigne z
glasnim krikom in plane proti mački, zakaj
imela je tisto svetlordečo ovratnico okolo
vratu, ki jo je imel prejšnji dan Ivan. Čudno
se nam je zdelo, da se pusti mačka, čeprav
je bila tako plaha, položiti v naročje hišne
gospe. Mati joka, gladi in poljublja mačko.

»Kaj je treba storiti sedaj ?« tako se
poprašujejo vsi. »Zagotovljeni smo bili vsi,
da mora biti deček kje y takem kraju, od
koder ne more priti, kamor pa gotovo pride
mačka po svojih skrivnih potih. Treba je
bilo torej slediti mački. Snamejo nato mački
ovratnico ter jo dobro nasitijo. Potem vzame
gospa s tresočo roko košček kruha in ga
obesi s trakom mački na vrat. Mačko spuste
pri kuhinjskih vratih, in vsi gremo naglo z

— 131

njo, da bi videli, kam gre. In mačka je šla
prav počasi, da smo jo lahko dohajali. Mačka
gre po spodnjem hodniku in pri zadnjih
vratih proti jezeru, kjer je bil navadno pri¬
vezan čolnič. Mačka se obrne na desno stran
in pleza po strmi pečini, na kateri je stal
širok grajski stolp. Bil je to tisti stolp, v
katerem se je nahajala v prvem nadstropju
grajska kapelica. Pečina je bila obraščena z
raznim grmičevjem. Preiskali smo to pečino
itak že poprej, seveda bolj površno, zakaj
vedeli smo, da se nahajajo tam razpokline,
ki pa niso bile niti tako velike, da bi mogel
najmanjši otrok priti skozi.

V eno teh razpoklin izgine mačka. Oče
plane hitro k razpoklini in kliče ime svojega
sina. Ali odgovora ni bilo. Kako se pa ustra¬
šimo, ko vidimo mačko priti črez nekaj časa
nazaj — brez kruha na vratu. Vendar se ji
pa sveti nekaj okolo vratu privezanega. Ko
stopimo bliže, vidimo, da nosi ob vratu Ivanov
medeni gumb.

9 *

— 132  —

Vsi se razveselimo tega znamenja, zakaj
vedeli smo, da je Ivan še živ. Oskrbnik veli
poklicati nekaj delavcev, da bi razširili raz-
poklino tako, da bi lahko mož zlezel vanjo.
A to delo je šlo le počasi izpod rok. Še le
proti jutru drugega dne je bilo mogoče očetu,
splaziti se skozi razpoklino, ki je bila na
znotraj vedno širja. Rabili so pri tem vrv,
ker je šlo globoko navzdol, a skala je bila
jako gladka. Koliko je bilo veselje, ko se
vendar na večkratno klicanje očetovo oglasi
sin! Oče seje spuščal dalje po vrvi navzdol.
Kmalu pride na dno, v kleti podoben prostor.
Tukaj najde tudi svojega sina že vsega sla¬
botnega. Kako radostno ga vzdigne v na¬
ročje !«

»Sta-li pa prišla srečna iz tistega pod¬
zemeljskega prostora?« vpraša boječe Mar¬
jetica.

»Gotovo, gotovo,« nadaljuje smehljaje
se tujka. »Oba sta prišla srečno navzgor,
seveda z veliko težavo. Zato smo pa šli tudi
potem z velikim veseljem nazaj proti gradu.

— 133  —

Mati in oče sta od radosti jokala in poljub¬
ljala svojega ljubljenca. Spravili so ga potem
v posteljo, kar je bilo tudi potrebno, ker ga
je začela tresti mrzlica. Zaspal je kmalu. A
blodil je v spanju grozno čudne stvari: Kako
je padal globoko, globoko ... da je bil potem
dolgo časa brez zavesti. — Ko se pa zave,
tiplje okolo sebe po temi ter začuti, da ni
sam v tej votlini, zakaj zraven njega je se¬
dela na kamenu neka gospa v beli svilnati
obleki — pa s popolnoma koščenim obra¬
zom...«

»Pozneje smo zvedeli, daje bilo to vse
res, kar je deček blodil v postelji.«

»Ali so preiskali potem vse natančno
in našli vzrok tej nesreči?« vpraša gospodar.

»Vzrok tega in prejšnjega še žalostnej-
šega. dogodka so dobili precej, ko je deček
okreval. Ta je odvedel starše v prvo nad¬
stropje k onim železnim vratom grajske ka¬
pelice. Vrata so bila razdeljena v več delov,
ki so olepšani zgoraj z bakrenimi žreblji,
spodaj pa z majhnimi školjkami. Deček pritisne

— 134  —

prst na eno školjko, in glej čudo: en del
vrat se uda in odpre, da lahko pride ena
oseba v kapelo. To je bilo skrivališče Iva¬
novo, ki ga je enkrat slučajno iztaknil.

»Ko stopi deček v kapelo, obstoji pri
vhodu in pokaže na zadnji del oltarja, s
katerega je viselo žametno zagrinjalo, ki je
pa bilo že precej luknjasto. »Tukaj je bilo!«
pravi deček. Dolgo časa si ni upal stopiti
k oltarju, pa tudi drugim ni dovolil, da bi
stopili tja. Med tem je pa pravil, kolikokrat
se je tukaj skrival, pa vedno ostal blizu vrat.
Zadnjikrat pa gre iz radovednosti k oltarju,
da bi si ogledal bolj natančno zagrinjalo,
od katerega je viselo spredaj — kakor je
bilo videti skozi luknjico — nekaj svetlega.
Ta svetla reč je bil majhen ročaj, ki je pa
bil poprej, ko je še bilo zagrinjalo celo,
gotovo skrit zadaj. Takrat je prijel za ročaj
in morda tudi vlekel, kar pa ne ve več go¬
tovo, in že so se gibala tla pod njegovimi
nogami, a on padel globoko, globoko navzdol.

— 135

»Tako se je menda zgodilo tudi pred
sto leti oni nesrečni nevesti,« reče žalostno
gospica. »Najbrže je klečala pri oltarju, ko
je molila, ter je prijela po končani molitvi
za oni svetli ročaj, da bi laže vstala, a tla
so se vdala, in izginila je potem v tisti pod¬
zemeljski prostor, kjer so našli Ivana.«

»Ali je pa tudi bilo vse tako, kakor je
pravil deček?« vpraša gospod.

»Vse,« odgovori tujka. »Skušali so vleči
za tisti nesrečni ročaj, in tla so se v resnici
vdala. Po lestvici so šli potem navzdol v
podzemeljski prostor ter našli tam v istini
ostanke nesrečne neveste.«

»Prostor, kjer so našli nesrečno ne¬
vesto, so kesneje izpremenili v kapelico.
Sredi nje pa stoji še sedaj mramornata rakev,
v' katero so položili ostanke ponesrečene
grajske hčere. Tudi razpoklino, skozi katero
so prišli do oskrbnikovega sina, so pozneje
razširili v okno.«

»Kaj pa mačka?« vpraša Ivanek, »ali
še živi ?«

— 136

»Ako še živi,« odgovori s smehom vzgo¬
jiteljica, »se je že jako postarala. A Ivan živi
še, in kolikor vem, tudi nosi za spomin
vedno tisto rdečo ovratnico s seboj.«

OfSf-S3(- OP

'•OC

st)egu sair>a.

Po Adalbertu Stifterju

poslovenil Silvester.


Bilo je zadnjega dne pred božičnimi
prazniki. Ravno se je začelo daniti. Lahka
meglica in miren zrak sta naznanjala lep in
prijeten zimski dan.

Zena vaškega črevljarja v neki pogorski
vasi na Češkem pogleda skozi okno ter reče
svojima otrokoma: »Ker bode danes bržčas
lep dan in so poti precej trdni, gresta lahko
k babici pogledat. Morata pa še prej prositi
očeta dovoljenja.«

Otroka, ki sta bila še v posteljici, sko¬
čita brž na noge in hitita v stransko sobico
k očetu. Ta jima dovoli pohod k babici.
Mati ju prav skrbno obleče, a predno odi¬
deta, reče še starejšemu dečku; »Konrad,
pazi, kaj ti porečem! Ker gre tvoja mlajša
sestrica s teboj in si starejši, moraš na njo

— 140  —

paziti. Dan je zdaj kratek in solnce kmalu
zatone. Glej torej, da se predolgo ne zamu¬
dita pri babici.«

»Že vem, mati,« odgovori deček, »bodem
že dobro pazil na sestrico, da ne pade ali
se ji ne pripeti kaj hudega. Z Bogom, mati!«

Deček vzame na ramo torbico, prime
sestrico za roko in oba se poslovita od staršev.
Mati ju še blagoslovi ter jima želi srečen pot.

Otroka veselo skakljata skozi vas in
prideta naposled mimo vrtov in sadunosnikov
na prosto ravnino. Solnce je že vzhajalo in
je bilo videti skozi megle kot velika rdeč¬
kasta kroglja. Po celi dolini ni bilo nikjer
videti snega, ki je pokrival le najvišje gore
v okolici, nižje pa so bile lepo pokrite z
zelenimi smrekovimi gozdi.

Ko prideta otroka že na kraj ozke do¬
line, morata tukaj po brvi črez majhen po¬
tok. V strugi je bilo le malo vode, kar je
bilo znamenje, da mora biti v višjih krajih
hud mraz.

— 141

\

Slednjič prideta otroka do gozda in
potujeta med drevjem naprej. Gesta je držala
že navkreber in čim više sta prišla, tem
trdnejša so bila tla. V eni uri dospeta vrh
gore. Tukaj so bili našli pred nekoliko leti
mrtvega peka, kateri je nosil kruh črez goro.
V žalosten spomin so postavili na istem
mestu spomeniški steber.

Deklica, bilo ji je ime Žana (Suzana),
zapazi prva, da tisti steber ne stoji več. Ležal
je namreč na tleh. Otroka sta bila tega zelo
vesela, kajti na ta način sta si steber lože
ogledala in čitala, kar je bilo zapisanega
na njem.

Pot k babici je bila precej dolga in še
eno uro sta morala otroka po gorskem gozdu
iti navzdol, predno sta prišla v Milo vaško
dolino. Tamkaj je bila babica doma.

Babica je videla otroka že od daleč in
jima je prišla vesela nasproti. Prijela je Žano
za mrzlo ročico in peljala oba v toplo sobo.

»Zelo me veseli, da sta prišla k meni.
Toda danes se morata kmalu vrniti, kajti

— 142  —

dan je kratek in zrak postaja popoldne vedno
mrzlejši.«

Izpraševala ju je, kako se godi staršem,
kaj se je zgodilo novega v domači vasi itd.
Ko so se vsi trije dovolj nagovorili, preskr¬
bela je prijazna ženica obed. Otroka sta
sedla za mizo in jedla, kakor jedo odrastli
ljudje, kar jima je posebno dobro delo. Ba¬
bica ju je bila pa tudi preskrbela s posebno
dobrimi jedili.

Po jedi so si vsi skupaj nekoliko od¬
počili, in ko je prišel čas odhoda, je napol¬
nila skrbna babica dečkovo torbico s tem
in onim in mu še marsičesa vtaknila v žepe.
Vsakemu je tudi dala košček kruha, da ga
pojesta na dolgem potu.

»Tudi za mater poneseta nekaj, namreč
nekoliko prežgane kave. V steklenico pa sem
nalila dobre črne kave, katera je res pravo
zdravilo; nekoliko požirkov ogreje želodec
tako, da človek še prav ne čuti zimskega

mraza.«

— 143  —

Črez nekaj časa jima reče iti in še
pristavi: »Žana, glej, da te ne bode zeblo!
Pozdravita mi starše in jim recita, da jim
želim vesele praznike!«

Otroka zapustita babičino hišo in se
vračata po Milovaški ravnini nazaj proti gori.
Komaj dospeta do gorskega podnožja, ko
začenja polagoma padati sneg.

»Vidiš, Žana,« reče deček, »jaz sem
takoj vedel, da dobimo sneg. Ko sva bila
še na potu od doma, je bilo solnce še vi¬
deti. Zdaj pa je celo nebo tako sivo in pre-
preženo, da ni solnca celo nič videti. Tudi
megla je nad drevesnimi vrhi, kar gotovo
naznanja sneg.«

Otroka pa radi tega nista bila žalostna,
ampak še veselila sta se padajočega snega;
posebno radostna je bila deklica, ako je
mogla s svojim črnim rokavom vjeti kakšno
snežno capico. Tako sta prišla med goste
smreke, ki pa vsled vedno gosteje in gosteje
padajočega snega že niso bile več tako temno
Zelene.

— 144

»Ali doma tudi sneži?« vpraša deklica
bratca.

»Seveda,« odgovori ta, »saj pa tudi
postaja vedno mrzleje, in videla bodeš, da
bo jutri naš ribnik celo zamrznen.«

»Prav imaš, Konrad!« In deklica po¬
speši korake, da more ostati vštric svojega
brata.

Oba gresta molče dalje. Sneg je bil že
toliko zapadel, da so bila tla bela, a vetra
ni bilo, dasi ga je bila prorokovala izkušena
babica. Oba sta bila še vedno vesela in
brezskrbna ter si nalašč iskala globokejši
sneg, da sta le mogla gaziti. V gozdu je
vladala grobna tihota. Kmalu je začel sneg
padati tako gosto, da ni bilo otrokoma treba
iskati, kje bi gazila.

»Ali bodeva zdai še videla tisti steber
vrh gore?« vpraša deklica.

»Čemu ne,« odgovori deček; »a celo
bo pokrit s snegom.«

Začela sta počasneje hoditi, kajti hoja
je bila vsled zapadlega snega že precej

145  —

težavna. Da bi sestrice ne zeblo, zavije jo
deček prav dobro v velik robec, katerega
jima je bila dala mati.

Se vedno ni bilo vetra, a začelo je
tako gosto snežiti, da sta mogla videti le
najbližja drevesa. Deklica se prime za dečkovo
suknjico in tako je nekoliko ložje šla za njim.

»Ali prideva kmalu do tistega stebra?«
vpraša Žana.

»Ne vem,« meni deček; »ne morem
spoznati dreves, ker tako gosto sneži, pa
tudi pota ni videti. Nič ne de. Kadar pri¬
deva na mesto, kjer leži steber, se obrneva
navzdol, in ko se neha gozd, sva pri brvi,
od koder ni več daleč domu.«

»Prav imaš, Konrad!« pritrdi deklica.

Dolgo sta že hodila in vedno še nista
bila vrh gore. Naposled prideta na prostor,
kjer ni bilo dreves.

»Jaz ne vidim več dreves!« vsklikne"
Žana.

»Morebiti je pa pot tako široka,« se
oglasi deček, »da jih radi sneženja ne vidiva.«

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

10

— 146  —

»Prav imaš,« odgovori Žana.

Črez nekaj časa pa deček postoji in
reče: »Midva sva gotovo prišla iz gozda.
Počakajva nekoliko in oglejva si kraj -—
morebiti kaj zapaziva.«

A videti ni bilo nič drugega kot bela
tla in sivo prepreženo nebo.

»Veš kaj, Žana,« meni deček, »midva
sva na tistem kraju, kjer je bila poleti tista
suha trava. Kraj nama je torej znan; saj
sem te večkrat peljal tukaj gor. Pojdiva takoj
tukaj navzdol !«

»Že prav, Konrad!«

»Dan je res kratek, kakor so rekli mati
— pojdiva torej brzo. Prej pa še nekoliko
počakaj, Žana, da ti nekaj popravim.«

Pri teh besedah vzame deček svoj klo¬
buk z glave, da ga sestrici in ji ga s trakom
pritrdi pod brado. Deklico je namreč robec
premalo branil snega, sam pa je itak imel
tako goste lase, da so ga mogli varovati
snega in mraza. V svoji skrbi za sestrico
sleče deček še celo svojo zimsko suknjico

147  —

ter jo obleče Žani, sebi pa ogrne Zanina
dva robca, da ne bi imel črez roki samo
srajčico.

»Mene ne bode zeblo,« si je mislil,
»ker bodem krepko stopal in se tako grel.«
Brž prime sestrico za roko in oba stopata
naprej. Sestrica, ki si sama ni vedela po¬
magati, je gledala zaupno na bratca, kate¬
rega je skoraj težko dohajala.

Toda naj sta hodila kakor sta hotela,
vendar nista mogla priti po gori navzdol.
Ko sta namreč nekaj časa hodila navzdol,
prišla sta na kraje, kjer sla morala iti zopet
navkreber. Naletela pa sta še tudi na druge
zapreke in težave. Mnogokrat sta prišla k
strminam, katerim sta se morala izogniti,
tam sta zopet morala po kaki strugi naprej,
zopet drugod sta prišla do kake majhne
globeli itd.

»Kje sva, Konrad?« vpraša Žana.

»Tega ti pač ne morem povedati, se¬
strica,« odgovori deček. »Ko bi mogel vsaj
nekoliko videti naokrog.« A  okoli in okoli

10 '

148  —

je bilo vse belo in snežilo je še vedno jako
močno.

»Čakaj, Žana,« reče deček, »nekoliko
bodeva postala in slušala. Morebiti le slišiva
kaj iz doline, kak glas, naj si bo od kakega
psa, zvona ali mlina. Ce kaj čujeva, potem
že veva, kam iti.«

Oba postojita nekoliko, a ne slišita nič
kakor lastno dihanje.. Po daljšem čakanju
gresta zopet dalje.

»Nič ne škodi, Žana,« tolaži bratec
sestrico, »ne boj se — spravim te vendar
le domu. Ko bi le nehalo snežiti!«

Saj pa Žana tudi ni bila boječa. Dvi¬
govala je svoji nožiči, kolikor je le mogla,
in sledila bralcu. Ta jo je peljal naprej po
belem snegu. Črez nekoliko časa prideta do
pečin, skozi katere je držala ozka in tesna
pot. Slednjič pustita otroka tudi te pečine
za seboj in gresta po beli krajini naprej.

»Mene *že oči bolijo, Konrad,« zdihuje

Žana.

— 149  —

»Ne gledaj v sneg, ampak v oblake,«
jo uči deček, »Tudi mene že oči bolijo, mo¬
ram pa vendar v sneg gledati, ker pazim
na pot. Sicer se pa le ne boj — prideva
že domu.«

»Imaš prav, Konrad!«

Otroka potujeta zopet dalje, a pot ju
ne privede nikjer navzdol. Kmalu čutita pod
nogami mrzel sneg. Vendar gresta pogumno
naprej, dasi nista videla drugega kot sneg
in zopet sneg in nista slišala drugega kot
lastne korake. Sneg ju je bi) že tako pokril,
da sta bila celo bela; dobro je bilo, da je
bil suh in tako vsaj nista postala mokra.

Naposled prideta vendar do nekih po¬
sebnih oblik. Velikanske ledene plošče so
ležale divje razmetane v ogromnih kupih in
so sestavljale razne podobe. Na mnogo mestih
so bile votline, velike in majhne, črez katere
je visel sneg. Se celo več velikih, temnih
kamnov je bilo raztrošenih med ledenimi
ploščami.

— 150  —

»Žana,« reče deček, zdaj že vem, kje
sva. Na tisti visoki gori sva, katero sem ti
mnogokrat pokazal iz domačega vrta. Saj
veš, kako je bilo pri nas toplo in kako je
vse rastlo in zelenelo, kako je bila tudi ta
gora spodaj lepo zelena, na vrhu pa še celo
sredi poletja bela.«

»Da, da — se že spominjam, Konrad!«

»Saj so nama tudi oče rekli, da ostane
sneg na tej gori do konca sveta. Ker torej
veva, kje sva, pojdiva po tej gori navzdol,
dokler ne prideva do tja, kjer je bila gora
poleti zelena videti. Tam je bržčas kak gozd,
in ako greva po gozdu še vedno navzdol,
prideva gotovo v dolino. Potem sva pa tako
kmalu doma v naši vasici.«

Gresta torej med ledom naprej. Bila
sta v primeri ledenim velikanom kot dve
majhni pičici. Velika struga ju je peljala
naprej do neke votline, ki je bila precej
topla, a tako čudne modre barve. Tukaj bi
si bila lahko nekoliko odpočila, a zbala sta

se tako, da zbežita iz jame ter splezata črez
strugo na piano.

»Le pojdiva po ledu dalje,« modruje
deček, »enkrat ga mora vendar biti konec
in potem greva navzdol v dolino. Že pojde.«

»Prav imaš, Konrad!« pritrdi deklica
in se ga prime še trdneje.

Res sta šla kmalu nekoliko navzdol,
toda ne dolgo in zopet jima cel nasip le¬
denih plošč zapre pot.

»Le črez, le črez!« navdušuje deček
sestrico, »na drugi strani greva zopet navzdol.«

Z vso silo trudita se naprej in si po
nekod tudi z rokami pomagata, dokler ne
priležeta na vrh nasipa. Na drugi strani ho¬
četa zopet dol splezati, a — ni bilo nobene
druge strani. Kakor daleč sta mogla videti,
drugega ni bilo opaziti kakor visoke stene
in zopet visoke stene, ki so se divje spenjale
kvišku.

»Vidiš, Žana, tukaj ne moreva dalje.«

»Seveda ne.«

152  —

»Pojdiva torej nazaj in glejva, da pri¬
deva kje drugje dol.«

»Prav imaš, Konrad!«

Vrneta se torej nazaj. Pa kamorkoli
se obrneta, nikjer ne moreta z ledenega na¬
sipa. Naposled najde deček vendarle smer,
v kateri sta bila prispela na led. Po starem
potu prideta zopet nazaj. Toda ledenih plošč
vendar ni konca ne kraja, le nekoliko bolj
raztrošene so in bolj redke.

Ne daleč od otrok je nekaj plošč z
gornjimi deli tako skupaj slonelo, da je bil
med njimi lep prostor, ki je bil odprt samo
proti eni strani. Ker ni bilo vetra, tudi sneg
ni mogel v to majhno ledeno hišico in tla
so bila celo suha. Otroka sta se razveselila,
ker sta mogla zopet stati na zemlji.

Po dolgotrajnem iskanju in potovanju
je bil pa tudi minil dan in začelo se je
temniti.

»Žana,« reče deček, »dalje zdaj ne
moreva, ker se dela že noč. V temi bi lahko
padla ali se zagreznila v kako jamo. Ostaniva

— 153  —

torej tukaj, kjer je varno in še precej toplo.
Solnce bode kmalu začelo vzhajati in potem
že prideva v dolino. Ali prosim te, nikar
ne joči: dam ti vse reči jesti, katerih sva
dobila od babice.«

Saj se pa tudi ni jokala deklica, ampak
šla je z bratcem v votlino, katera je bila
dovolj velika, da sta lahko v njej ali sedela,
stala ali pa tudi okoli hodila. Lepo in tiho
se je vsedla k bratcu.

»Mati ne bo huda,« ji dopoveduje deček,
»ako ji bova pripovedovala o velikem snegu ;
pa tudi oče ne poreče nič. Ge te v roke
zebe, drgni in mani jih, kakor si videla pri
drvosekih, in takoj si jih razgreješ.«

»Prav imaš, Konrad!« je bil odgovor,
kajti Žani je bilo celo prav, da nista šla
dalje. Prestani trud je bil večji nego sta
si ga domišljala. Torej sta kaj lahko sedela
in počivala, dokler se ni začel oglašati že¬
lodec. Iz torbice vzameta kruh, orehe in vse
te reči, katere sta bila dobila od babice. Kaj
dobro jima je dišalo.

- 154  —

»Žana,« spregovori deček po kratkem
molku, »stresiva si sneg z obleke, sicer
postaneva mokra.«

Oba gresta iz svoje hišice in si otepata
sneg raz sebe. Skrbni deček je opravil to
najprej pri sestrici.

Polagoma je nehalo snežiti. Otroka sto¬
pita nazaj v svojo hišico in se vsedeta. Zdaj
šele zapazita, kako sta res trudna in vpe-
hana. Da si želodec celo potolažita, jesta
dalje in gledata v večerni mrak.

Kmalu napoči noč, kakor je to v vi¬
sokih gorah lahko opazovati. Polagoma se
tudi oblaki razgube in samo redka megla je
bila kakor tenka preproga razpeta po nebnem
oboku. Še ta meglica se je začela deliti in
otroka sta kmalu zapazila prvo bliščečo
zvezdico. Tu pa tam so se zdaj začele tudi
druge zvezdice prikazovati in bilo je videti,
kakor bi bil ljubi Bog poslal angelja, da
prižge lučice na nebu, ki bi naj svetile zašlima
otrokoma in jima delale tovaršijo. Res se
pa otroka tudi nič nista bala.

— 155  —

Ob tem času pa tudi ljudje začnejo pri¬
žigati lučice, namreč na božičnem drevescu
ali pa pri jaslicah. Takrat imajo posebno
otroci svoje veselje in daleč na okoli so vi¬
deti žarno razsvetljena okna takih hiš, v
katerih se obhaja to veselje. Tudi Konrad
je mislil, da bodeta s sestrico videla raz¬
svetljena okna hiš spodaj v dolini. A motil
se je. Drugega ni bilo videti kot sneg in led,
ki sta se lesketala v nočni tmini. Po vseh
hišah, tudi v najubožnejših, so ob tem času
dobili otroci darila, samo dva otročiča sta
sedela med snegom visoko na gori — sama.

Ko sta nekaj časa molče zrla v daljino
in nič drugega videla kot sneg, led in zvez¬
dice, reče deček:

»Žana, spati ne smeš! Ali še veš, kaj
nama je pravil oče? Kdor namreč pozimi
tako v gorah zaspi, ta zmrzne. To se je
zgodilo tudi staremu lovcu, ki se je vsedel
na kamen in zaspal. Tako sedečega našli so
šele črez štiri mesece.

»Ne, ne! Ne zaspim,« odgovori deklica
mirno.

Crez nekaj časa čuti deček, kako se
sestrica vedno bolj in bolj naslanja nanj.
Ze je bila zadremala.

»Žana, spati ne smeš; prosim te, nikar
ne spi!« prosi deček.

»Ne — saj ne spim!« glasi se zaspani
odgovor.

Deček se ji umakne, da bi se na njega
ne naslanjala in morala tako bdeti. Toda
Žana je bila že preveč zaspana in hotela je
koj na tleh dalje spati. Tega pa deček ni
smel pustiti. Prime torej sestrico za ramo
in jo strese in kliče, a pomagalo ni nič.
Spala je naprej. Mej tresenjem se je deček
nekoliko gibal in zdaj je zapazil, kako mu
je roka postala težka in kako ga zebe. Pre¬
strašen skoči kvišku. Brž prime deklico še
enkrat ter jo močneje strese.

»Žana, Žana, vstani! Nekoliko bodeva
stala in bolje bode.«

»Konrad, glej, saj me ne zebe!«

157  —

»Da, da — gotovo te zebe. Le vstani!«

»Tvoja zimska suknjiča je topla in me
dobro greje,« ugovarja Žana.

»Pomagam ti na noge,« reče deček,
toda brez vspeha. Deklica noče vstati in spi
mirno naprej. Zdaj pride dečku nekaj na
misel. Spomni se namreč, kaj je babica rekla
pri njunemu odhodu : »—nekoliko požirkov
(črne kave) ogreje želodec tako, da, človek še
prav ne čuti zimskega mraza.«

Vzame torej torbico v roke in vzame
stekleničko s kavo. Mnogo seje trudil, predno
je mogel izvleči zamašek. Prikloni se k Žani
in ji reče: »Tu imaš kavo, katero bi imela nesti
materi. Pokusi je nekoliko, in takoj ti bode
topleje. Mati nama jo že da, ako le izve,
čemu jo rabiva.«

Deklica, ki bi bila rajši počivala, se
brani. »Ne, ne, saj me ne zebe!«

»Le vzemi nekoliko,« sili deček, »potem
smeš spati.«

Obljuba je imela vendar nekaj vspeha
in Žana napravi nekaj požirkov. Tudi deček

— 158  —

pije nekoliko. Nikoli še nista otroka pila tako
močne kave in ta je na nju vplivala tako
dobro, da sploh nista mogla več zaspati.
Suzana je bila nakrat vsa živa in je priznala,
da ji je res hladno in da jo je kava že za¬
čela greti po želodcu in po vseh udih. Zdaj
sta bdela oba in se pogovarjala o različnih
rečeh; na spanje pa sta pozabila oba.

Polagoma se je približala polunoč. Po
vseh cerkvah so zvonovi na daleč okoli
oznanjevali čas, ob katerem je bil rojen naš
zveličar Jezus Kristus. Tudi orgije so slovesno
odmevale v prenapolnjenih hišah božjih. Samo
ta dva otroka tukaj na visoki planini nista
o vsem nič slišala.

Kava je bila vsa popita in, čeravno je
Konrad imel vedno in vedno nesrečnega
lovca v mislih, vendar ga je začel zaspanec
tako siliti, da ga ni hilo moč premagati.
Otroka bi bila gotovo zaspala in zmrznila.
V tej sili pa je prišel ubožcema Bog na
pomoč in jima odvzel zaspanec.

V grobni tihoti zaslišita otroka nakrat
strašno pokanje. Bilo je slišati, kakor bi se
bila zemlja razgrnila. Se dolgo potem se je
ta glas razlegal po ledu okoli. Otroka, ki
sta z odprtimi očmi in usti zrla pred se, si
nista vedela razložiti tega pokanja, katerega
je povzročal led. Kako pa sta šele začela
gledati, ko sta zapazila daleč tam na nebu
neko posebno luč. Bila je nekoliko zelenkaste
barve in je postajala vedno svitlejša, tako
da so zvezde daleč na okrog obledele. Daleč
po nebu je bil videti odsev te posebne luči,
dokler ni polagoma zopet zginila. Bila je
polarna luč, ki se pri nas le redkoma pokazuje.

Davno že ni bilo nič več videti, davno
že nič več slišati, a otroka sta še vedno
slušala in gledala proti nebu. Polagoma pa
se je jela na vzhodu oglašati zora. Nebo je
začelo rumeneti in videle ali vsaj razločile
so se že oddaljene gore.

»Žana, dani se!« vzklikne deček ves
vesel. »Zdaj pa le pojdiva.«

»Ze grem,« odgovori deklica.

— 160  —

Otroka vstaneta in skušata svoje otrple
ude. Čeprav nič nista spala, vendar ju je
jutro nekoliko okrepčalo. Deček vzame zopet
svojo torbico na rame in popravi sestrici
suknjico. Se enkrat se ozreta po votlini in
potem jo zapustita.

Daleč na okoli ni bilo nobene doline,
in preostajalo jima ni drugega, kakor udati
se v božjo voljo in dalje potovati.

Gresta torej dalje in vedno dalje. Njuna
edina želja je bila priti na kak kraj, od koder
bi se videlo v kako dolino, kjer prebivajo
ljudje. Snežne ravani pa ni bilo ne konca
ne kraja. Solnce je že vzhajalo in je obse¬
valo le sneg in tu in tam led. Vedno sta
še neutrujeno korakala naprej. Ko pa prideta
vnovič do strašnih ledenih nasipov in kupov,
reče Konrad: »Veš kaj, sestrica. Zdaj ne
greva več med led, ker je nama tak pot
pretežaven in brezvspešen. Pojdiva okoli.
Enkrat prideva vendar v kako dolino, kjer
so ljudje. Ako tem poveva, od kod sva, nama

— 161  —

že pokažejo domov. Kadar bova pa doma,
bo pa itak vse dobro.«

Toda ostalo je vse le pri besedah, kajti
ko prideta okoli ledenih nasipov in navalov,
je bila okolica zopet velika ravnina. Skoraj
sta že obupala. Slednjič se oglasi deček:
»Poskusiva iti tja nazaj, odkoder sva prišla
včeraj. Na tak način morebiti le najdeva
tisti steber in od njega pot v našo dolino.«

Sestrica je seveda bila voljna vse storiti,
kar ji je bratec svetoval. Pa tudi tega pota
nista mogla najti, čeprav sta že precej dolgo
hodila. V tej veliki sili obstojita oba in se
spogledata. Zdaj si tudi deček ni vedel več
pomagati in solze so mu silile v oči. Nekaj
časa poslušata in gledata, a ne vidita in tudi
ne slišita nič.

Nakrat pa se zdi dečku, kakor bi bil
videl daleč tam v snegu skakljajoč ogenj, ki
se je nekaj časa svetil in zopet zginil. Kmalu
sta ga zopet oba videla in dozdevalo se je
jima, kakor bi se polagoma bližal. Postajal
je vedno večji in večji in ni več za dolgo

Knjižnica za mladino. Knjiga 26.

11

— 162  —

izginil. Črez nekoliko časa slišita oba rahel
in zategnjen glas, kakoršnega sta večkrat
slišala iz pastirskega roga. Otroka nista vedela,
kako jima je, toda oba sta zakričala kakor
z enim glasom in na vso moč. Zopet slišita
glas in še enkrat zakričita oba. Ko pa še
tretjič slišita glas veliko močnejši, spoznata
tudi reč, ki se jima je dozdevala kot ogenj.
Bila je namreč precej velika rdeča zastava,
s katero je nekdo mahal.

»Žana,« se razveseli Konrad, »to so
ljudje iz najine vasi! Poznam rdečo zastavo.«

Deček je imel prav.

Kolikorkrat sta otroka slišala rogov glas,
tolikokrat sta tudi glasno zakričala. Ljudje
so se bili naposled že tako približali, da sta
jih lahko spoznala. Bili so res iz domače
vasi in sicer sosed Filip in njegova dva
sinova, gozdar in še nekateri drugi.

»Bodi Bog hvaljen!« vsklikne Filip.
»Glejta, ljubčka, cela ta gora je polna ljudi,
ki vaju iščejo. Zdaj mora nekdo zastavo
nesti na najvišji vrhunec, jo tam vsaditi in

163  -

tudi parkrat vstreliti, da bodo slišali vsi, ki
še po drugih krajih iščejo.« Takoj se je
izvršilo, kar je sosed Filip odredil. Gela truma
se je začela pomikati proti domu. Sredi pota
so prišli do neke kočice, kjer poleti stanujejo
pastirji, kadar pasejo po planinah.

Tukaj je že čakala mati obeh otrok in
jima je prihitela vesela nasproti. Peljala ju
je v kočico, kjer je plapoljal ogenj, da se
ob njem segrejeta in si nekoliko odpočijeta.
Toda samega veselja nista bila nič kaj trudna
in hodila sta vedno k vratom čakat, kdaj
pride oče.

Vsi ljudje, ki so po gori iskali, so se
zbrali počasi pri hišici, in ko se je bližal
zadnji oddelek, sta spoznala Žana in Konrad
takoj svojega očeta. Vesela gresta mu nasproti.

Črevljar, ki je bil radi svojih otrok v
velikem strahu, ni samega veselja mogel
spregovoriti. Vzel je svoja otročiča za ročice
in ju peljal v hišico. Tamkaj stopi v sredino
zbranih, in reče ginjenim glasom: »Sosedje,
prijatelji, zahvaljujem vas!« Stari Filip pa

n*

— 164  —

odgovori: »Nam nisi hvale dolžan, ker smo
storili le to, kar nam je velelo srce. Hvalimo
pa Boga, da včeraj zvečer ni dal vetra, kajti
nastali bi bili zameti in otroka bi bila gotovo
zgubljena. Sneg je včeraj res močno padal,
a tako lepo brez vetra, kakor se to zgodi
le redko, morda vsakih sto let.«

»Da, hvalimo Boga!« so vskliknili vsi
s črevljaijem vred.

ptice iz  ži\?ljei)ja

sla^oib it)ož.

Nabral Podravski.



Ruski  car  Aleksander  I. je nekoč
potoval po južnih pokrajinah svoje države.
Pri neki vasi se je ločil od služabništva ter
se sešel s starko. Ko ta zagleda uljudnega
vojaka, ga vpraša, ali ji nemara prinaša denar
od njenega sina. Carju je bila všeč prosto-
srčnost in zaupljivost postarne ženske, torej
jo vpraša, kdo in kaj je njen sin.

Starka mu pripoveduje, da je že nad
trideset let vdova, a njen sin služi na carskem
dvoru ter ji pošilja po dvajset rubljev vsako
leto. »Deset rubljev mi je že poslal, deset
pa mi jih ima še poslati po nekom izmed
carjevih služabnikov,« doda še žena.

»Veš kaj, starka,« ji svetuje car, »zahtevaj
ta denar od tega gospoda, ki ti ga pokažem;
ta ima tvoj denar.«

— 168  —

Med tem dospe carjevo služabništvo in
z njim vred tudi grof Orlov,  ki ga pokaže
starki. Orlov, ničesar sluteč, se je močno
čudil, ko je starka zahtevala od njega denar.
Car, smehljaje se, je naročil Orlovu, naj
odšteje starki šestdeset rubljev, ki jih ji je
poslal sin Ivan. Orlov je takoj razumel, da
je to šala, in takoj je odštel starki šestdeset
rubljev. Toda vdova ni hotela vzeti denarja.

»Zakaj nečeš denarja?« vpraša car.

»Ta denar ni pošteno zaslužen,« odvrne
starka razjarjena. »Moj Ivan ima le osemdeset
rubljev plačila na leto, torej si ni mogel
toliko prihraniti!«

Zenica je bila carju močno všeč. Po¬
vedal je starki, kdo je, ter ji obljubil, da ji
bo odslej Ivan pošiljal vsako leto toliko
rubljev, ker mu hoče povišati plačo, da bo
mogel vrlo svojo mater bolj podpirati nego
doslej.

— 169  —

Ko je zaukazal cesar Jožef  II. leta
1774., naj bi bil veliki dunajski vrt, »Prater«
imenovan, odprt vsem ljudem brez razločka,
se je crez to pritožil neki grof cesarju, rekoč,
da ne bo odslej že na vsem Dunaju več
mesta, kjer bi plemitaš našel sebi enakih
ljudi ter se mogel z njimi zabavati. »Pomi¬
rite se,« odvrne cesar, »ter si vzemite mene
za zgled. Ko bi jaz hotel bivati vedno med
sebi enakimi ljudmi, bi moral stopiti v gro¬
bišče k svojim prednikom ter bi se ne smel
več prikazati na beli dan.«

Aleksander Veliki  je imel navado,
kadar je moral razsojati kako pravdo, da si
je med tožnikovim govorom zatisnil s prstom
eno uho. — Njegovim znancem se je jelo
to ravnanje dozdevati čudno, zatorej vprašajo
Aleksandra, čemu tako dela. Aleksander od¬
govori: »Zamašim si uho za to, da mi ostane
prazno za obtožencev zagovor.«

170

Car Peter Veliki se je 1  učil, kakor
je znano, lacljetesarstva na Nizozemskem, in
ko se je vrnil v svojo državo, je delal dlje
časa kot dninar, da je tem ugodnejše za-
mogel nadzirati delo. V dobi svojega dela
v ladjetesalnici je prejemal tudi on kakor
njegovi tovariši svojo dnino. Nekoč, ko je
prejel plačilo, si je kupil na poti v carsko
palačo sira in kruha in, zauživaje ga, stopil
v caričino sobano, vrgel veselega lica pri-
služen srebrni rubelj na mizo ter rekel:
»Vidiš, draga Katarina, lahko bi te preživljal
tudi tedaj, ko bi ne bil car!«

Ruski general Suvarov,  čigar zmago¬
vito ime so dobro poznali Turki, Poljaki,
Italijani in Švicarji, ni samo strogo pazil na
vojaški red (disciplino), marveč se tudi sam
podvrgel svojim poveljem, prav kakor bi jih
bil razglasil kdo drugi, a ne Suvarov. Cesto
so mu torej morali njegovi pobočniki uka¬
zovati v njegovem imenu, in on jih je

— 171  —

radovoljno slušal. Nekoč se je jako razsrdil
na vojaka, ki je zanemaril svojo dolžnost,
ter ga začel pretepati. Njegov pobočnik, misleč
si, da nemara ustreže generalu in vojaku,
stopi pogumno k njemu ter reče: »General
Suvarov je zaukazal, da ne smemo nikdar
dopustiti, da bi nas premagale strasti.« Su¬
varov je takoj nehal tepsti vojaka, rekoč:
»Ker je to zaukazal general, moramo slu-
šati. Kdor premaga samega sebe, je velik
junak.«

O Milošu Obrenoviču,  bivšem
srbskem knezu, pripovedujejo marsikaj za¬
nimivega. Ni znal sicer čitati niti pisati, in
državne listine je podpisoval zanj njegov
mlajši sin Mihael Obrenovič,  toda
vsekako je bil jako bistrega duha, znamenit
vojskovodja in poznalec državnih zadev. Zna¬
čaja je bil takega, da nikakor ni strpel
nasprotovanja. Nekoč, ko je bil na Dunaju,
je šel rano na izprehod v spremstvu svojega

— 172  —

pobočnika. Poleg ceste, ki drži v »Prater«,
zapazi ubožno žensko, ki je prodajala kruh.
Hoteč ji dati kaj iztržiti, reče pobočniku, naj
vzame od nje hlebec kruha, češ, da ga ji
plača. Pobočnik je skušal odvrniti kneza od
te nakane. »Vaša Jasnost,« je dejal, »ljudje
bi se smejali, da si mora srbski knez ku¬
povati kruha v Pratru.« — Toda knez ni
maral za pobočnikove besede; približal se
je s konjem k prodajalki, ji vrgel zlatnik,
vzel največji hlebec, ga spravil pod pazduho
in jezdil dalje. Ko dospela na griček, spusti
hlebček, ki se je daleč zatrkljal, ter ukaže
pobočniku, da mu ga prinese. Pobočnik —
hočešnočeš — je moral slušati. Skoči s konja
ter prinese pecivo. »Sedaj ga boš pa nosil
ti,« reče Miloš, in pobočnik je moral jezditi
s hlebom po najobljudenejših dunajskih ulicah
k hiši, v kateri sta stanovala.

Eden najslavnejših mož XVI. stoletja
je Poljak Peter Skarga,  znamenit govornik

173

in pridigar, učenjak in temeljit zgodovinar,
ki je poleg bistrega razuma imel plemenito,
angeljsko srce. Daši je bil pridigar kralja
Zigmunda  III., vendar je živel jako
skromno. Nekoč je potoval v Levov ter se
je ustavil v majhnem trgu. Tu je opazil
blizo neke hiše tolpo ljudi. Povprašujoč po
vzroku, je zvedel, da se tu prodaja na dražbi
orodje ubožnega rokodelca, ki se je zaradi
bolezni močno zadolžil ter ni mogel vrniti
dolga. »Koliko pa je dolžan?« vpraša Skarga.
»Sto zlatov,« odgovore ljudje. Skarga je
molčal, ukazal peljati dalje, in ko so se že
nekoliko oddaljili, ukaže vozniku, da naj
ustavi voz. Nato izvleče iz vreče sto zlatov,
jih da vozniku ter reče:

»Vrni se ter kupi za teh sto zlatov prvo
uglednejšo stvar, ki jo bodo tam prodajali «
Služabnik je takoj izvršil gospodarjev ukaz.
Uprav, ko je prišel na mesto, so prodajali
trinožnik. »Sto zlatov!« zakriči voznik. Vsi
ga pogledajo; nekateri so se glasno smejali,
drugi pa so dejali: »To je bržkone norec!«

— 174  —

WY

Toda kako so se začudili, ko prodre tujec
v kmetiški svoji opravi množico ter ponovi:
»Dam zanj sto zlatov!« Po teh besedah po¬
loži na mizo denar, ki ga je zahteval upnik.
Dolg je bil takoj plačan, nesrečni oče in
njegova rodbina pa rešena bede.