VreJnostf zemlje je vecja ©d zlatfa! Vse je minljivo — zemlja je večna V sedanjih nemirnih časih nam posebno stopi pred oči minljivost vsega, kar je še pred kratkim imelo neprecenljivo vrednost. Še celo zlato, kot najvidnejši predstavnik sreče in bogastva, danes ne pomeni skoraj nič, kar se lepo vidi pri narodih, ki so se do nedavna kopali v zlatu, a so čez noč postali največji reveži. Vendar enega vse sile tega sveta ne morejo izpodkopati. Zemlja, iz katere smo izšli, je še vedno ohranila svojo vrednost, stalnost in privlačnost. Naj se že na svetu obrača tako ali tako, zemlja je in ostane večen simbol mirnega življenja v sreči, ki je nič na svetu ne more nadomestiti. Dokaz te resnice je lov za zemljo Pisma zgodovine nas za dolga stoletja nazaj uče, da je bil pravi lastnik zemlje in gospodar dežele le tisti, ki je posedal zemljo. Temu namenu je služilo srednjeveško podeljevanje zemlje gotovim rodbinam, ki so bile naklonjene vladarjem (grofje). Iz istega razloga neomejene mofii nad narodom se podržavlja zemlja danes v Rusiji. Boljševizem prav dobro ve, da komur pripada zemlja, temu pripada tudi ljudstvo, ki na tej zemlji biva, kajti baš z zemljo se vzame narodu vsaka možnost, uveljavljati svojo svobodno voljo. Zato je narod brez zemlje narod tlačanov, kot je to bil primer v srednjem veku. Danes, ko — kakor rečeno — celo zlato izgublja svojo veljavo radi današnjih nemirnih in nesigurnih razmer, se je spet z vso ostrino začelo uveljavljati načelo, da je treba narod iz zemlje izriniti na ta način, da se mu na en ali drug način skuša odvzeti zemlja, dobro vedoč, da bo narod suženj tistega, ki bo zemIjo posedal. To načelo se je začelo z vso peklensko zlobnostjo uveljavljati tudi v naši lepi Sloveniji, in to predvsem v obmejnih krajih. Prisilni odvzem zemlje se sicer ne vrši. Skuša se pa našemu slovenskemu kmečkemu ljudstvu odvzeti zemlja na ta način, da se za vsako ped ponujajo velike vsote danes malo vrednega denarja, ki bo morda jutri že samo navaden papir. To ogabno delo vrše v glavnem tuje govoreči denarni judovski mogočniki, ki za denar služijo tistemu, ki jih sicer na videz preganja. Ti judje iz vsakega svetovnega dogodka kujejo svoj dobiček in tako so se znali kaj hitro prilagoditi novemu položaju v Evropi. Z enega vodilnega konjička so skočili na drugega, samo da lahko varno nalože svoj denar. Poleg teh tujih judovskih plačancev hočejo svoje premoženje naložiti v zemljo tudi vsi ostali denarni mogočniki, ki pa prav tako nimajo nič skupnega ne z nažim narodom, še manj pa z našim delovnim kmečkim stanom. Vsiljeno borbo za zemljo moramo izvojevati v svoj prid Borba za našo sveto slovensko zemljo se je začela. Začeli so jo s pomočjo malo vrednega denarja našemu narodu sovraini tuji elementi. Ta nekrvava borba je po svojih usodnih posledicah hujša in usodnejša od še tako krvavih vojnih spopadov. Vendar ima v tej borbi naš narod v rokah vse pogoje za dosego svoje zmage, kajti na tej zemlji še prebiva naše slovensko kmečko ljudstvo. Slovenski kmetje tvorijo v tej borbi nepremagljiv obrambni zid, ki naj v prvi vrsti brani kmečki narod sam in s tem v zvezi ves ostali slovenski narod. Nepremagljiv obrambni zid tvori v tej kruti borbi za zemljo trdna in odločna volja naših slovenskih kmetov, da za noben denar ne bodo prodali niti koščka svoje zemlje, posebno ne, če jo kupuje tujec ali pa tak, ki je ne misli sam obdelovati. Kmetje, držite svojo zemljo! Niti koščka je ne odstopite, kajti čeprav vam za zemljo ponujajo še tako bajne vsote, vam to ne bo prav nič pomagalo, kajti denar je danes mlnljiv6 vrednosti in si z njim prav nič ne boste mogli pomagati. Svojo pravo vrednost v teh časih ohranja samo zemlja, katere lastnik ste. Kdor bi se v teh časih polakomnil denarja in svojo zemljo prodal, je podoben neumnežu, ki je svoj zaklad iz zlata in biserov dal za kup malovrednih lončenih izdelkov, katere mu je že čez nekaj dni majhna nezgoda spremenila v kup črepinj. Da ne bo vam, slovenski kmetje, zaklad, ki ga v obliki zemlje držite v svojih rokah, postal v kratkenn času kup ničvrednih črepinj, držite svojo zemljo in je pod nobenim pogojem, še za tako bajne vsote, ne odstopite nikomur! Na branik stopimo vsi! Zemlja ni samo simbol kmečkega ljudstva, ampak simbol vsega naroda. Zemlja se ne sme ceniti kot podjetje in tovarna zgolj z vidika dobička in obrestovanja v njo vloženega denarja, ampak pravilno tako kot zasluži, namreč kot najvišje, kar je narodu dano, brez ozira na to, ali se to obrestuje in prinaša dobiček ali ne. Kmetje to tudi delajo in tako lahko razumemo njih borbo in tožbe za zemljo. Vsa vas sprejme nekam neprijazno v svojo sredo že gospodarja iz sosednje fare, kateri ostane med vaščani vedno le tujec še tja do tretjega ali četrtega kolena. Vse to izvira iz globoke kmečke zavesti, da je zemlja in grunt več kot denar in dobiček, več kot lepa postava in uglajenost. Kmet že torej sam zna prav dobro ceniti vrednost zemlje, katero skrbno obdeluje od ranega dneva do trde noči brez vprašanja, ali se to izplača ali ne. Toda kljub temu se tu in tam pripeti, da omaga in je prisiljen ta ali oni košček zemlje prodati, ali mu pa morda poženejo vse posestvo na boben. To težko stanje, v katerega od časa do časa zapade naš kmet, je dobro sprevidel rajni dr. Janez Evangelist Krek, ki je v tem oziru priskočil kmetu na pomoč z ustanavljanjem kmečkih hranilnic in posojilnic, katere so rešile v težkih trenutkih kmeta iz kočljivega položaja. Na ta način je mnogo slovenskih kmetij rešil in ohranil našemu narodu, kajti tudi v tistih časih je, kot danes, na našo slovensko zemljo prežalo na stotine grabežljivih rok. Sedaj, ko spet, posebno kar se zemlje tiče, krvavo potrebujemo baš pomoč naših posojilnic, iz dna srca želimo, da bi naši podeželski denarni zavodi spet dobili vsa potrebna sredstva, da bi tako mogli delovati na način, kot so pred svetovno vojno. Da ni vse tako, kot bi moralo biti, je krivda v tem, ker naši zemlji ni pretila neposredna nevarnost, zato smo se uspavali in smo na borbo za našo zemljo mnogo manj pripravljeni, kot smo bili v Krekovih časih. Vendar z združenimi močmi tudi danes lahko pomaga naš narod kmečkemu stanu pri njegovi borbi za zemljo. To je tudi sveta dolžnost vsakega Slovenca! Imamo, hvala Bogu, še tudi danes pristno slovenske ustanove z velikimi denarnimi sredatvl. Te ustanove naj stavijo razpoložljivi denar na razpolago le temu, da se naša slovenska zemlja otme pred grabežljivimi rokami tujcev in ohrani našemu delovnemu slovenskemu kmečkemu ljudstvu. Naj se ustanovi zadruga, kateri se naj dajo na razpolago velika denarna sredstva od gornjih in tudi javnih ustanov ter zasebnikov. Njena naloga bi bila, da dobavlja od okrajnih načelstev in tudi po drugem potu podatke, kje je kdo prisiljen zemljo prodati, kje bo kakšna dražba in kdo je sploh voljan kaj prodati. Zadruga naj onim, ki bi radi na tej zemlji, katero so prisiljeni prodati, še ostali, to njihovo bivanje omogoči z denarno podporo, ostalo zemljo pa naj zadruga sama kupi in jo da v svrho poznejšega odkupa (dota itd.) onim slovenskim kmečkim mladeničem, ki bi radi kmetovali, pa nimajo na čem. Na ta način bi se dala rešiti vsaka ped naše zemlje in za to rešitev mora žrtvovati sleherni Slovenec po svojih močeh vfs, kajti to je naša narodna dolžnost!