Đolen/sjki lisi Cena 6 dinarje« GLASILO OSVOBODILNE FRONTE DOLENJSKIH OKRAJEV TEDNIK ZA POLITIČNA, GOSPODARSKA IN KULTURNA VPRAŠANJA LETO II. _ ŠTEV. 44. NOVO MESTO, 1. NOVEMBRA 1951 ČETRTLETNA NAROČNINA 75 DIN IZHAJA TEDENSKO PRVI ZBOR REPUBLIŠKE ZVEZE KMETIJSKIH ZADRUG SLOVENIJE zato. ker so naiusoešneiše sredstvo za dvig naše kmetijske proizvodnje Govor predsednika vlade LRS tovariša MIHE MARINKA Predsednik vlade LRS Miha Marinko {e imel na I. rednem zboru Republiške zveze kmetijskih zadrug v Ljubljani dne 20, oktobra daljši govor, iz katerega objavljamo nekaj izvlečkov: ZAKAJ MORAMO DVIGNITI KMETIJSKO PROIZVODNJO? »Kmetijskim zadrugam moramo posvetiti vso našo skrb zato, ker so najuspešnejše sredstvo za dvig naše kmetijske proizvodnje. Zakaj moramo dvigniti in povečati kmetijsko proizvodnjo 7 Prvič zato, ker je prehrana našega prebivalstva, zlasti nekmečkega, nezadovoljiva, kar je glavna ovira za hitrejši dvig življenjskega standarda vsegia našega ljudstva. Za dvig tega standarda pa je osnovni pogoj: hitrejša Industrializacija naše dežele in mehanizacija vse naše proizvodnje ne le v in dustriji, gradbeništvu, marveč tudi v kmetijstvu. Standarda ne moremo dvigniti če si moramo še od tega malega, kar proizvedemo, odtrgati od ust zato, da investiramo v kapitalno graditev naše industrije, če nismo v stanju povečati izvoza za hitrejšo in večjo nabavo industrijske opreme iz inozemstva in mehanizacije za vso našo proizvodnjo, torej tudi Od tedna do tedna S pičlim rezultatom je v preteklih dneh zmagala na volitvah v Angliji konservativna stranka, angleški kralj pa je poveril sestavo nove britanske vlade voditelju te stranke — V/instonu Churchillu. Čeprav je volilo kandidate laburistične stranke nekaj nad 13,900.000 volilcev, Churchillovi pristaši pa so dobili 200.000 glasov manj, je zastarel volilni način omogočil zmago konservativcem, ki so dobili v parlamentu 18 poslancev več. Zunanji svet posebno zanima, kakšna bo zunanja politika Churchilla, ki je le pred volitvami postavljal zahtevo po »Angliji močne roke«. Zanimiv odgovor na to vprašanje je podal napredni angleški javni delavec in bivši laburistični poslanec Konni Zitlia-cus dopisniku Slovenskega poročevalca na kongresu za mir v Zagrebu, ko je med drugim dejal: »... Večina delavcev je bila nezadovoljna že za laburistične vlade, vendar pa so se protestov vzdržali zaradi lojalnosti. Sedaj pa se bodo borili proti konservativni stranki in svojim delodajalcem in sledili laburističnim voditeljem, ki ne mislijo, da je oborožitev v tolikšni meri potrebna, da je treba breme pravično razdeliti, v zunanji politiki pa pokazati več neodvisnosti od ZDA. Konservativna vlada z večino 18 glasov bo preslaba, da bi se spuščala v politične pustolovščine, ki bi bile nepriljubljene, ali pa da bi se učinkovito borila proti delavskemu razredu. Obljubila je, da ne bo preklicala zakonov o nacionalizaciji rudarstva, transporta, četudi bo morda nekatere izmed njih reorganizirala. Denacionalizirala pa bo industrijo jekla in železa, s čimer bo pa zašla v težkoče, ki ji prav gotovo ne bodo všeč. Konservativna vlada bo kot vsaka druga nova vlada nekaj tednov ali mesecev uživala medene tedne. Zato pa bodo pozneje njene težave toliko večje. Imela bo zelo burno in tudi zelo kratko življenje, ker bo laburistično gibanje pod vplivom delavstva razvilo bolj odločno zunanje in notranje politično stališče. Ne bo pa se spremenilo JtflU-šče Velike Britanije nasproti Jugoslaviji, ki uživa pri obeh strankah velike simpatije. Ker bi bil vsak napad na Jugoslavijo napadalnost mednarodnega značaja, bo Anglija storila za njeno obrambo vse, pa tudi stopila v splošno vojno. Anglija je odločena Jugoslaviji v okviru možnosti pomagati dograditi njeno gospodarstvo- in ohraniti njeno samostojnost.« »Trdne vlade« Churchill seveda ni mogel postaviti že zaradi tega, ker ima za seboj le šibko večino v parlamentu. Laburisti so v predvolilni kampanji označili Churchilla kot »starega uikfon-janca«, vnetega pobornika britanskega imperializma, ki je sodeloval v vseh vojnah, ki jih je imela Anglija na prelomu med zadnjima stoletjima. Označevali so ga kot človeka, ki bi lahko izzval novo vojno. Kako daleč bodo segale »reformacije« novega angleškega predsednika vlade, kako daleč se bo spustil s »trdo roko« na Srednjem in Bližnjem vzhodu, v Perziji, v bitki za Sueški prekop, kakšno stališče bo zavzel do narodov dežel »Britanske skupnosti« itd. je seveda vnaprej težko ugotavljati. Gre »nam reč za vprašanje, aH bo ostarelemu in trmoglavemu Churchillu uspelo zavreti — rekli bi — naravni proces zatona nekdaj mogočnega britanskega imperija, ali pa je hudomušna zgodovina prav njemu namenila vlogo grobokopa'< (dr. D. Savnik, Slov. poročevalec, 28. oktobra). za kmetijsko, dla ne govormo o tem, kako nam je povečan izvoz potreben tudi za nvbavo cele vrste potrošnega blaga, kolonialnega blaga, ki ga naša zemlja ne more dati, in potrošnih predmetov industrijske proizvodnje, ki jih danes še ne moremo proizvajati. Mi ie danes izvažamo maksimum, kar zmore naša ekstraktivna in predelovalna industrija. Naši investicijski plani v industriji so čvrsto zasnovani na tem, da povečamo izvoz industrijske proizvodnje. Ali tu se preko realnih možnosti ne morejo ustvarjati čudeži. Nasprotno. Izvoz lesa »e mora zmanjšati, ker izčrpava naše naravno bogastvo v lesu, zato se moramo tudi tu usmeriti k povečanju lesne predelovalne industrije in stremeti, da se uveljavimo na zunanjem trgu s finalnimi proizvodi naše lesne industrije, kar se nam po devizni vrednosti mnogo bolj izplača, kakor izvažati surov les ali proizvode naše žaganje. KMETIJSKIH PRIDELKOV IZVAŽAMO DANES NEPRIMENO MANJ, KAKOR PA JIH JE IZVAŽALA STARA JUGO SLAVIJA To pa ne zaradi tega, ker bi bila prej večja produktivnost v kmetijstvu kakor je danes, marveč na račun lastne potrošnje kmetijskih dobrin, V starem kapitalističnem sistemu sta lahko delavec in kmet neprimerno manj trošila kakor da. nes. Danes se je občutno povečalo število delavcev, torej kmetijsko neproduktivnih, razen tega pa kmetje povprečno več pri-drže kmetijskih pridelkov za lastno potrošnjo. Te slednje ugotovitve pa ni treba vzeti kot očitek, ker ni naš namen zmanjšati življenjski standard našega kmeta na predvojno raven. Zalo moramo odločno zavračati tista primitivna pojmovanja, ki menijo, da je kmetovalcu dovolj, če prehrani sam sebe, četudi s primitivnim, nerentabilnim obdelovanjem zemlje. Prav tako moramo zavračati tiste samozadovoljne sodbe slovenskega kmeta, ki meni, da je njegova produktivnost na zadostni višini, da mu relativno višje intenzivnosti v obdelovanju zemlje ni treba povečatL Nedvomno drži, da v našem povprečju ni kaj očitati na marljivosti in tudi umnem kmetovanju ob današnjih razpoložljivih sredstvih, ob pretežno ročnem delu in drobni posesti večini naših kmetov, četudi *o močne spekulativne tendence, ki mnoge kmete zavajajo v zanemarjanje proizvodnje. Toda takšen način proizvodnje ne more biti zdrava osnova razvoja ekonomske in splošne blaginje. MI SE MORAMO IZKOPATI IZ NASE ZAOSTALOSTI Danes je težko govoriti o kakšnem pomembnem napredovanju kmetijske proizvodnje; kolikor je mestoma storjen napredek, opažamo drugod zanemarjanje, izvirajoče iz tržne špekulacije. Nedvomno je, da tudi naša prejšnja odkupna politika ni delovala stimulativno na razvijanje kmetijske proizvodnje. Ta način tudi ni bil naš cilj in naša želja, marveč je bil narekovan le kot izhod za silo, kot izbira manjšega zle, da se kolikor toliko zagotovi prehrana našega prebivalstva, katerega kmetijsko neproduktivni del je s tempom naše industrijalizacije in kapitalne graditve hitro naraščal. Če pa pogledamo naprej, se moramo zavedati: naša industrializacija bo nujno terjala, da se mora struktura našega prebivalstva nujno še spreminjati v smeri nadaljnjega zmanjševanja števila kmetijskega prebivalstva in povečanje kmetijsko neproduktivnega prebivalstva. Mi se moramo izkopati iz naše zaostalosti, da ob povečanju kmetijske proizvodnje tudi olajšamo delo v kmetijstvu. Splošna mehanizacija proizvodnje v indu striji in kmetijstvu pomeni znižanje proizvodnih stroškov in splošno povečanje narodnega dohodka. V tem pa je tudi nastajanje bistvene materialne vsebine so-calizma. Razvoj industrializacije bo sila težaven, če že ne nemogoč, brez dviga kmetijske proizvodnje, ta pa je spet odvisno od tempa razvoja industrije, Id edina mora dati tehniko, mehanizacijo In druga sredstva za izboljšanje in povečanje kmetijske proizvodnje. STROJI TERJAJO* UPORABO V ZADRUŽNI OBLIKI Že današnja mala količina razpoložljivih kmetijskih strojev in mehanizacije nujno terja njihovo uporabo v zadružni obliki, da bi se polno izkoristila, a polno izkoriščanje rentabilnosti mehanizacije je Nadaljevanje na 2. strani Maršal lilo ob Dnevu Združenih narodov Na prošnjo uredništva »Borbe« je dal predsednik vlade FLRJ maršal Tito v zvezi z Dnevom Združenih narodov tole izjavo: »Letošnja proslava Dneva Združenih narodov je v času, ko se poleg že obstoječih nerešenih mednarodnih problemov postavljajo novi in novi resni problemi, ki še bolj poslabšujejo tako in tako težko mednarodno situacijo. Vse to kaže, da vsa dosedanja prizadevanja OZN niso mogla odstraniti poglavitnih vzrokov mednarodne napetosti in uresničiti takšno vsestransko in iskreno sodelovanje na svetu, kakršno je kot namen organizacije zapisano v Ustanovni listini. Moje globoko prepričanje je, da dosedanji neuspehi Združenih narodov ne bi smeti biti vzrok, da bi oslabelo zaupanje v to mednarodno organizacijo, kajti če bi se to zares zgodilo, tedaj bi bil ogrožen tudi obstoj Združenih narodov, kar bi utegnilo imeti usodne posledice za človeštvo. Današnji položaj pa še bolj terja potrebo, da se Združeni narodi obdrže, okrepe in razširijo kot splošna svetovna organizacija. Se več, ni dvoma, da je navzlic neuspehu, da bi do sedaj uresničila popolno sodelovanje med narodi, Organizacija Združenih narodov mnogo pripomogla, da ni prišlo še do hujših dogodkov v zvezi s spori, ki ogrožajo mir. Lani sem povedal, da lahko samo popolno in enakopravno sodelovanje vseh članov Združenih narodov glede vseh vprašanj okrepi in ohrani to organizacijo, da izvede svoje poslanstvo. Mislim, da to velja še bolj danes, ko se v vrsto osnovnih mednarodnih problemov čedalje bolj postavlja vprašanje nacionalnega razvoja številnih narodov, ki v nedavni preteklosti niso imeli popolne neodvisnosti. To vprašanje z vso resnostjo postavlja pred Združene narode organiziranje širokega mednarodnega sodelovanja v smeri uresničitve teženj teh narodov in izkazovanja gospodarske in tehnične pomoči nezadostno razvitim državam na sploh. Na tem torišču, kakor tudi na uresničitvi načel Ustanovne listine Združenih narodov na splošno, a predvsem pri vseh prizadevanjih za krepitev miru in mednarodnega sodelovanja, bo vlada FLRJ kot doslej najaktivneje sodelovala.« Zveza borcev bdi nad pridobitvami NOB II. teren Novega mesta Izvolil dosedanji odbor organizacije ZB Članstvo protestira proti rovarenju protiljudske duhovščine Tako ko* se je lotil dela devetčlanski 'Odbor organizacije Zveze borcev II. terena v Novem mestu, bi morale delati vse organizacije v mestu in na vasi. Od julija 1951, ko je bil izvoljen sedan-ji odbor, se je število članstva povečalo za več kot 100%, talko da imajo že 216 članov. Urejena je kartoteka članstva, pobrana članarina in izdane legitimacije ter značke. Zdaj pregledujejo teren, Če je morda še kdo, ki ni član, a ima pogoje za sprejem v ZB. Pregledali bodo tudi vse podpore in ugotovili morebitne napake. Odlbor posveča vso skrb partizanskim sirotam. Ko bo organizacija popolnoma urejena, bo to delo glavna skrb odbora. 25. oktobra zvečer je imela organizacija redni letni občni zbor. Udeležba je bila prav dobra. Na dnevnem redu so bile med drugim tudi volitve novega odbora. Navzoči člani pa so odločno izjavili, da so z delom dosedanjega odbora popolnoma zadovoljni in so soglasno izvolili dosedanji odlbor, razen enega člana, ki so ga zamenjali zaradi nedelavnosti, Sklenili so, da bodlo v mesecu de- PRED LETOŠNJIM TEDNOM LJUDSKE TEHNIKE >Brez tehnične izobrazbe si danes ne moremo zamisliti kulturnega človeka in naroda, posphno pa ne v ljudski državi, kjer je delo, ki je vedno v zvezi s tehniko, ponos in dolžnost vsakega pravega Človeka socialistične družbe.« Besede predsednika Glavnega odbora Ljudske tehnike, tovariša Milka Goršiča, na/m nadvse globoko pojasnjujejo pomen vsako leto se ponavljajočih Tednov tehnike'. Živimo v času, ko zavzema tehnika nestalen razvoj. Nikoli prej niso jugoslovanski narodi v tako silovitem zaletu ustvarjali trdnih temeljev svojega gospodarstva in neodvisnosti. Premaguje-mo mnoge težave, obdani od izzivalcev na mejah informbirojevsikih držav, a hkrati vedno bolj spoštovani in priljubljeni od vseh naprednih množic sveta, ki upravičeno gledajo v Titovi Jugoslaviji enega najzvestejših in najmočnejših iskrenih pobornikov za svetovni mir. Naloge, ki so pred nami, pa lahko uspeš- no izpolnjujemo le takrat, če do podrobnosti obvladamo stroje in orodja, s katerimi ustvarjamo jutrišnji boljši dan. Petro je področje dejavnosti organizacij Ljudske tehnike. Kdo izmed mladih, pa tudi starejših ljudi si ne želi naučiti se upravljati i avtomobilom, motorjem, traktorjem, morda celo letalom, s stroji najrazličnejših vrst in namenov, ki nam vsak dan služijo? Pa radioamaterstvo, kmetijsko-tehnični klubi, avtomobilizem, letalstvo z jadralci, pa tehnika v industriji, gradbeništvu, rudarstvu, kmetijstvu, lokalnih podjetij in tako dalje in naprej? Kamor koli se ozreš, naletiš v današnjem svetu na tehniko. Ni prave kulture brez tehnike, ki ima edini namen: služiti človeku in mu olajšati delo, mu dajati čas, da se\bo lahko izobraževal in užival tudi kulturne dobrine. Od 4. do 11| novembra bo letošnji Teden tehnike. Prikaže naj ljudem po- i Gozdovi ao naše veliko narodno bo pastvo. Ali dovolj skrbimo aanjet trebo po pospeševanju tehnike v mestu in na vasi, vzbudi naj zanimanje med mladino, doseže naj tesno sodelovanje vseh, ki so poklicani, da skrbe za razvoj In nenehno dviganje vsesplošne izobrazbe ljudstva. Najpačna in zelo zgrešena je misel: >Bo že organizacijo Ljudske tehnike to uredila.. .< Premalo je ki napak, če puščamo organizacijo samo v ozkem krogu njenih članov in odbornikov. Prav to se v dolenjskih okrajih že več let bridko maščuje hitrejšemu razvoju vrst Ljudske tehnike. Zveza borcev, ostale organizacije, predvsem pa ljudska mladina, vsi ti se premalo zanimajo za rast in naloge Ljudske tehnike. Podcenjevanje njenih vzgojnih nalog je v okrajih Novo mesto, Trebnje, Kočevje in Črnomelj že kar kričeč pojav. Odpravimo zato pomanjkljivosti najprej v vrstah naših organizacij in njihovih vodstev, potem nam ne bo težko propagirati razširitev vrst Ljudske tehnike med množicami. Naprednega socialističnega gospodarstva brez ljudske tehnike ni! To imejmo pred očmi, ko bomo v prihodnjem letu pomagali Ljudske tehniki pri njenem delu. Odborom in krožkom Ljudske tehnike je treba nuditi vso pomoč pri vzgoji novih tehničnih kadrov in pri najširši vzgoji in izobrazbi vseh naših delovnih ljudi. Osnovno znanje s področja tehnike naim ponujajo krožjki in tečaji Ljudske tehnike s svojim teoretičnim in praktičnim delom. Njen cilj: tehnična vzgoja najširših ljudskih množic je hkrati naš cilj in naša vsakdanja naloga! cembu imeli večjo prireditev, čisti dobiček pa bodo porabili deloma za spomenik padlim borcem v Novem me6tu, deloma pa za podpore revnim partizanskim družinam. Med sklepi je tudi nadaljnje utrjevanje organizacije. Odločen je bil tudi soglasni sklep, ki ga je sprejelo in podpisalo vseh 67 navzočih članiov organizacije in ki je najboljši odigovoT vsem poizkusom protiljudske duhovščine. Glasi se: »Podpisani člani ZB II. terena v Novem mestu, zbrani na občnem zboru naše organizacije, zahtevamo v imenu 216 članov našega terena, v imenu 6pomina na naše najboljše tovariše in tovarišice, ki so med NOB žrtvovali za domovino, svobodo in socializem svoja življenja, in v imenu srečne bodočnosti našega mbdoga pokolenja, da ljudska oblast v našem okraju s pomočjo članov naše organizacije, s sodelovanjem vseh poštenih ljudi in z vsemi svojimii organi budno sprem-laj delo ostankov reakcije. V zadnjem ča6U se množijo pojavi, da; dvigajo razni reakcionarji 6voje glave in govorijo, da se vračamo na .staro pot'. Med reakcionarji so razni protiljud&ki duhovniki, ki znova izkoriščajo verska čustva preprostega ljudstva. Ti duhovniki zahtevajo, da bi jim ljudska oblast dovolila poučevanje verouka na naših šolah. Zato prosimo, da OLO odločno prepove poučevanje verouka vsem tistim protiljudskim duhovnikom v okraju, ki na kakršen koli način nasprotujejo socialistični graditvi naše domovine in ki nimajo za vzgojo otrok nobenih moralnih vrlin. OLO naj bi pregledal tudi vsa do sedaj izdana dovoljenja za poučevanje verouka in jih odvzel vsem takim duhovnikom, ki nimajo nobene pravice do vzgoje naših otrok,« Resolucijo, ki je bila navdušeno sprejeta, so poslali Okrajnemu ljudskemu odboru Novo mesto. Bela krajina proslavlja 32. obletnico SKOJ V vseh osnovih šolah in gimnazijah Bele krajine so imeli v preteklih tednih predavanja o pomenu 32. obletnice ustanovitve Saveza komunistične mladine Jugoslavije. 28. oktobra so imeli na črnomaljski gimnaziji zaključni del proslav s krajšim kulturnim programom in sprejemom 30 mladincev v mladinsko organizacijo. Q. K, Izobraževalni tečaji in ljudske univerze na Kočevskem Frontni odbori v kočevskem okraju razpravljajo te dni o organizaciji izobraževalnih tečaiev v zimskem času. Po dosedanjih predlogih predvidevajo v okraju 28 izobraževalnih tečajev v vseh večjih kraiih, ljudske univerze pa bodo zaenkrat v Kočevju, Ribnici in Sodraižici. . K. Ustanovitev Društva za olepšan je mesta Kočevje Skrajna in nujna potreba, dati mestu Kočevje lepše in kultumejše zunanje lice, je privedla do ustanovitve novega društva. Po prvih sestankih iniciativnega od-boTa je bil dobro obiskan občni zbor, na katerem se je ustanovilo »Društvo za olepševanje mesta Kočevje«. Na občnem zboru je bilo opaziti veliko ^zanimanje za delo društva in pripravljenost navzočih za sodelovanje. Tovariši in tovatrišice, izvoljeni v upravni odbor, so nam zagotovilo, da bo društvo uspevalo; potrebno bo pa sodelovanje ostalega članstva kakor tudi vsega prebivalstva me6ta. Namen društva je razvijati in pospeševati množično udejstvovanje pri urejanju in olepševanju mesta Kočevje, upoštevajoč pri tem osnovna načela narodnogospodarskega in eociaino-polttičncga razvoja mesta. Društvo bo iniciativno in I dejansko podpiralo potom 6vojih članov J mobilizacijo ljudskih množic mesta za ureditev in zgraditev olepševalnih objektov, naprav, nasadov in parkov mesta tako v gradbeno-tehničnem, turističnem in zdravstvenem pogledu. Nujna v društva bo tudi vzgoja prebivalcev mesta za čut čistoče in reda. Dela bo dovolj, bo pa v korist skup nosti. Društvu bo dobrodošla vsaka moralna in materialna pomoč s strani organizacij, podjetij in vseh prebivalcev mesta. —ko>. V KOČEVSKEM OKRAJU MISLIJO NA SLOVENCE V TRSTU Frontovci kočevskega okraja so podarili za zgraditev kulturnega doma Slovencev v Trstu 72.000 din. Zbiranje denarnih prispevkov se nadaljuje. 96 Str DOLENJSKI LIST Štev. 44. MEDNARODNI DECJI FOND IKlKKOV.fA POMOČ OTROKOM VSEGA SVETA Kdor je imel priložnost obiskovati letos v maju naše podeželske osnovne šole, se je moral čuditi dejstvu, da so bili šolarji skoraj brez izjeme vsi lepo rdeče-lični in krepki, da jih je bilo veselje pogledati. Število bolehnih in zdravstveno Šibkih otrok se je proti prejšnjim letom občutno znižalo. P'oleg tega so 6e učenci dokaj radi in dobro učili; dokaz za to so kar primerni šolski uspehi. To je razumljivo. Kako naj bi zahteva'! od učenč-ka, ki prihaja v šolo iz oddaljene vasi največkrat brez izdatnega zajtrka, pozimi pa še prezebel in premočen, da bi zbrano sledil pouku? Če je pa otrok dobro hranjen, ima tudi več moči in volje za učenje, laže je zbran; misli se mu ne motijo okrog lačnega želodčka. Da je bilo stanje po naših šolah tako z ulovoljivo, se je treba, predvsem zahvaliti izdatni pomoči Mednarodnega dečjega fonda, ki že nekaj let sem vzdržuje po naših šolah šolske mlečne kuhinje, v katerih so vsi količkaj socialno ali zdrav-stveno ogroženi šolarji dnevno prejemali po skodelico toplega mleka ali kave in dobršen kos kruha, premazanega z maščobo. Ta pomoč je krepko podprla prehrano naših otrok, da 60 se lahko pravilno telesno in duševno razvijali, zlasti v naših pasivnih krajih. Znaten del pomoči šolskim mlečnim kuhinjam pa je prispevala tudi naša ljudska oblast še posebej izven mednarodne organizacije. Tako so samo izdatki za kruh, sladkor in kavine nadomestke v novomeškem okraju v preteklem šolskem letu presegli 300.000 dinarjev. Te 6troške je kril iz svojega proračuna Okrajni ljudski odbor Novo mesto, zavedajoč se pomena dobre prehrane šoloobvezne mladine. Pa ne samo šoloobvezni otroci, tudi naši dojenčki in predšolski otroci so bili deležni podobne pomoči v prehrani. V ozkem okviru članka nam ni mogoče navajati vseh količin vitaminskih preparatov, polnomastnega mleka in ribjega olja, ki so ga zaužili po zdravstvenih ustanovili in materinskih posvetovalnicah dojenčki. Ne moremo tudi navajati količin sira, sladkorja, kakava in mleka, ki so jih v zadnjih letih prejeli odraslejši otroci v otroških vrtcih, osnovnih šolah in internatih. Vendar preglejmo vsaj na kratko nekoliko zanimivejših številk. V mesecu marcu letošnjega leta je Mednarodni dečji fond v«, novomeškem fonda smo za to pomoč vse premalo hvaležni. Premalo mislimo na to, da je pomoč prihajala k nam ravno ob času, ko smo imeli največje težave v prehrani in v našem socialističnem gospodarstvu sploh, najprej zaradi dobro poznane sovražne infoirmbirojevsike politike, potem okraju delil pomoč 37 ustanovam. Od tega je prejemalo hrano 8 materinskih posvetovalnic, dva delilna centra AF2, 2 okrajna delilna centra, 17 šolskih mlečnih kuhinj, 3 dijaški domovi in 5 drugih ustanov. V vseh teh ustanovah se je krep-čalo z dodatno hrano okro,g 330 dojenčkov, čez 700 otrok v predšolski dobi, čez 2250 šolskih otrok in dijakov, 150 nosečih žena in 100 doječih mater. Vsi ti koristniki so dobivali dodatke stalno v kratkih razdobjih, učenci pa redno vsak dan. Prav ta redna pomoč je privedla do tako prepričljivih uspehov. Organizaciji Mednarodnega dečjega IMAJO VELIK VPLIV NA ZRAVSTVENO VZGOJO MLADINE (Nadaljevanje « 1. strani) mogoče samo na večjih agrarnih kompleksih, kar se tako razume samo po sebi. Toda mi danes ne postavljamo pred vas pogoja: združujte svoja posestva v zadruge, potem vam bomo pa dali meha. nizacijo, marveč postavljamo samo to, naj bodo stroji in glavne proizvodne naprave skupna zadružna last, da bi mogli biti kar najbolj racionalno izkoriščeni. Prav tako naj bi splošne kmetijske zadruge razvijale svojo gospodarsko podjetnost v agrotehničnih ukrepih za zboljšanje kmetijske proizvodnje v posameznih njenih panogah, v močnejši specializaciji na področju živinoreje, mlekarstva, sadjarstva in podobno, posebej pa bi podčrtal potrebo zadružnih investicij za intenzivnejšo obnovo sadovnjakov in vinogradov ter prav posebno intenzivnejše povrtninstvo, da o notranjem kreditiranju iz zadružnih hranilnih vlog in trgovinski JOMpjavi kmetijskih in industrijskih pro-VtrvAtrv niti ne govorim. MI SE NA NOBEN NAČIN NE SMEMO ZADOVOLJEVATI Z DOSEŽENIM POVPREČJEM intenzivnosti kmetijske proizvodnje in misliti, da kmetijske proizvodnje v Sloveniji ni moči povečati. Samo poglejmo napredne dežele. Nizozemska ima 21 odstotkov kmetijskega prebivalstva in slabo tretjino več agrarne zemlje kakor sama Slovenija, s katere pa se prehranjuje 10 milijonov prebivalcev. Podobno ima Kdo bi ne bil vesel takih zdravih, mladih korenjakov? V življenju se gotovo ne bodo ustrašili nobenih težav. pa še zaradi dolgotrajne 6Ušc. Poudariti je treba, da Mednarodni dečji fond te pomoči ni pošiljal kot brezplačni dar. Sredstva za prehrano, ki smo jo dobivali, so zbirale in še zbirajo vse države — članice tega fonda, Jugoslavija je prav tako izpolnila in še izpolnjuje svoje obveznosti do Mednarodnega dečjega fonda in izdatno prispeva kljub slabšim možnostim denarna sredstva, iz katerih nabavlja organizacij hrano za potrebno pomoč vsem potrebnim otrokom v 6vctu, Takih držav, ki so pomoči za otroke potrebne, je še mnogo in marsikje 60 potrebe mnogo bolj pereče kakor pri nas. Zato bomo lahko razumeli, da bo v bodoče pomoč Mednarodnega dečjega fonda naši državi precej manjša kakor je bila doslej. Toda dosedanja uspešna praksa dopolnilnega prehranjevanja, predvsem šolske mladine, narekuje, da je treba 6 šolskomi kuhiniami nadaljevati, čeprav ne bo več direktne pomoči od Mcnarodnega dečjega fonda v večjem obsegu. Treba jc poiskati domače vire in sredstva, da bomo našim otrokom v šoli lahko nudili tudi v bodoče priljubljeno skodelico mleka. Glavni odbor Rdečega križa Slovenije jc prav zato po-krenil posebne z-biralne akcije po vs>ej republiki, kaitefilh "nimim ie zbiranje finančnih sredstev za šolske kuhinje, del nabranega pa bomo prispevali za pomoč socialno ogroženim otrokom drugih džav. Ta zbiralna akcija naij bi ne šla mimo nas neopazen«, kajti s prispevki skrbimo za našo lastne otroke, za nas naraščaj, katerega smo dolžni vzgojiti v telesno močne in duševno razvite državliane. Če bomo s tega stališča gledali na pripravljajoče se zbirko, nam ne bo težko pritrgati si skromen prispevek. Podpiranje Mednarodnega dečiega fonda naj nam bo važna, a ne težka dolžnost! L. M. Raznored prostovoljnega dela kolektivov v Novem mestu 3. novembra: VTP. MLO. Gozdno gospodarstvo 5., 6., 7. novembra: Mestna podjetja po posebnem razporedu, pover.lenlštvo za komunalne zadeve pri MLO. 8. novembra; Uprava Narodne mlllee, Poverjenlštvo za notranje zadeve, množične In ostalo organizacije. 9. novembra: Privatni obrtniki. Odkupno podjetje. Ograd, »Krka«. 10. novembra: Tovarna Igrač. 12. novembra: Kremen, Okrajni odbor ZVVI. Žito fond. Čimveč pridnih rok, tem prej bo meRto dobilo lci'-n podobo! Odkup belih žit v Beli krajini tik pred zaključkom Do 23. oktobra so v okraju Črnomelj odkupili 95 odstotkov po planu predvidenih količin belih žit. I^jvečje zaostanke imaijo še v krajevnem ljudskem odboru Suhor, Danska 24 odstotkov kmetijskega prebivalstva, prehranjuje pa vse ostalo prebivalstvo. Obe imata pa poleg tega velik izvoz Agrarnih pridelkov. V Danski predstavljajo agrarni proizvodi dve tretjini vsega izvoza. Navajam te primere, ker so zares impresivni — poučni, ker te dežele zares predstavljajo višek tega, ka se s smotrnim gospodarjenjem da dobiti iz zemlje. Za njimi je še ogromno drugih dežel, ki so pred nami. Jugoslavija pa jc na splošno znana kot zaostala v rentabilnosti kmetijske proizvodnje. Sovjetskih kolhozov pa v nobenem pogledu ne moremo jemati za primer, ker je tam izrazito ekstenzivno obdelovanje zemlje, kjer fe produktivnost poljedelstva kljub vsej mehanizaciji nizka in je sistem v kolhozih enak sistemu birokratsko centralističnega upravljanja v državni oblasti in gospodarstvu, kjer kmetovalci nimajo besede pri upravljanju, ne čutijo ne zemlje in proizvodnje kot svoje, ker so reducirani na navadne najemne delavce kakor v ka« piftalističnem gospodarstvu, kjer ni sence o kakem demokratičnem upravljanju po samih proizvajalcih. Naši socialistični nameni so, da tudi v kmetijstvu gremo k napredku, dvigu poduktivnosti dela — in s tem k blaginji delovnega človeka — z vzbujanjem zavesti samega kmetovalca, da gre na pot vzajemne pomoči v kmetovanju, na pol zavestnega sodelovanja v demokratičnem upravljanju kmetijskega gospodarstva. Skrbimo za pogozdovanje in spoštujmo predpise o* s e č n j i Pisali 6mo že v našem listu, da je spomladansko pogozdovanje v novomeškem okraju prav lepo uspelo. Blizu 120 tisoč sadik je bilo posajenih na površini 45 hektarov. Večii del tega ie pod nadzorstvom gozdarjev in učiteljstva posadila šolska mladina, precej pa so posadili tudi kmetje sami. Razveseljivo je, da se jc več kot 75?« vseh spomladi posajenih sadik lepo prijelo, kar jc zasluga skrbnega dela pri saditvi, pa tudi obilica padavin v letošnjem letu ima za to nekaj zaslug. Na nekaterih parcelah, kjer so gozdni posestniki sami pogozdovali, je odstotek rastočih drevesc še večji. Zdaj pa je čas za jesensko pogozdovanje. Okrajni načrt predvideva za jesensko pogozditev 30 hektarov gozda. Za to površino -imajo pripravljenih 62.000 sadik in okrog 800 kg semena jelke, smreke, javora, črnega in belega gabra ter domačega kostanja. Ta načrt bo mogoče izpolniti le, če se bodo gozdni posestniki sami pravočasno pobrigali za pogozdovanje. Posebno priporočljivo je, dia se V6ak kmetovalec zanima za sajenje domačega kostanja, ki uspeva po vsem okraju razen v Suhi krajini. Kostanjev les jc dragocen, pa tudi sad je zelo okusen. Strokovnjaki so s poskusi ugotovili, da je najboljši čas za sajenje kostanja v jeseni, in sicer na ta način, da z železnim drogom napravimo v zemljo luknjo, globoko do 50 cm. V to luknjo nasujemo do višine 12 cm pod rušo drobne prhlji.ee, .na to položimo sad, ki ga nato zasipamo z zemljo. Na tak način posajen kostanj je najbolj varen pred mišmi. Tudi za sajenje orehov je tak način najbolj priporočljiv. Saditi pa ije treba dokaj gosto, saj se pozneje sadike lahko presadijo. Kostanjevi nasadi se zelo dobro obnesejo zlasti ob železniški progi, kjer se radi pojavijo gozdni požari. Kostanjevo listje se namreč na tleh zlepi in dosti bolj zadržuje vlago kakor listje drugih listavcev. Za kraške terene sta veliko bolj priporočljiva bor in duglazija namesto jelke in smreke. Dočim jelka in smreka dobro rasteta le v zatišju po dolinicah, pa posebno bor raste na vsakem še tako izpostavljenem peščenem svetu. Ko pa se en-kat razraste borov gozd, so dani pogoji za rast tudi drugega drevja. Seveda pa je veliko premalo, če skrbimo samo za pogozdovanje, že obstoječe gozdove pa puščamo v nemar in delamo z njimi dostikrat kot svinja z mehom. Mnogo gozdov nam je za dolgo dobo let uničil nenasitni okupator 6 svojim zločinskim ropanjem, pa tudi sami smo dostikrat šli preko predpisov o čuvanju in vairstvu gozdov. Če samo pomislimo, koliko so nam dali gozdovi'pri obnovi po-žgane domovine in kolik jc njih delež pri industrializaciji in elektrifikaciji države, da ne govorimo o drugih koristih, ki jih ima vse naše gospodarstvo od gozdov — potem moramo priznati, da je treba gozdnemu redu in pravilnemu izkoriščanju posvečati mnogo več pažnje. Po uredbi o sečnji lesa v gozdu je vsak gozdni posestnik dolžan pred sečnjo obvestiti okrajnega gozdarja, da mu od-kaže drevesa, katera bo lahko posekal. Brez odkaza okrajnega gozdarja je sečnja lesa v gozdu pod kaznijo prepovedana. To uredbo gozdni posestniki in tudi kr.etijske zadruge odnosno lesni manipulanti kmetijskih zadrug zelo malo spoštujejo. Po navadi vloži koristnik lesa prošnjo za sečnjo in gre takoj sekat, še preden dobi rešitev. Škoda, ki zaradi tega nastaja v gozdu, je velika in bo treba v bodoče kontrolo v gozdu zaostriti. Kako malo odgovornosti čutijo nekateri do gozda, ki je pravzaprav skupna last, kaže primer Franca Zamidc iz Uršnih sel, ki jc svoj mladi gozd posekal na golo brez vsakršnega dovoljenja poverjeništva za gozdarstvo. Priznati je treba, da slaba strokovna usposobljenost okrainih logarjev ni bila v prid pravilnemu izkoriščanju in čuvanju gozdov. Da se temu odpomore, je okrajno poveirjeništvo za gozdarstvo letos v juniju organiziralo desetdnevni tečaj za vse logarie in člane gozdne milice. Tečaj, ki je obsegal teoretično in praktično delo v gozdu od zbiranja semen pa do sečnje, ie prav dobro uspel. Na tečaju so predavali okrajni poverjenik za gozdarstvo Lojze Furer, okrajni gozdar Štefan Podiesek in ing. Franjo Šuštar iz ministrstva za gozdarstvo. Gozdovi so naše veliko bogastvo, zato moramo pogozdovanju in pravilnemu izkoriščanju posvečati kar največ pažnje. Ne sme se več dogajati, da se cele parcele sekajo na goli o in les samo delno izkoristi, kot je bilo to več primerov v Suhi krajini, ker je to neprecenljiva škoda za vse naše gospodarstvo. Pri jesenskem pogozdovanju imejmo pred očmi resnično bogastvo našega »zelenega zlata«, ki predstavlia neiprecen-ljLv zaklad našega vseljudskega premoženja*, p. R, . Tramvaja sta treila v Zajrrebu pretekli torek na MiroKojj-ki cesti. Tramvaj, ki .ie vozil nn Miregoj. Je z.adnl v drug tramvaj. ki je drsel po istem tiru nazaj, ker je odpovedala zavora. Ranjenih je bilo 14 potnikov, med njimi železničar Anton V rs tov-.šek z Gracarske ce*»te št. SO tako močno, da je kmalu umrl. Sedemletnemu SreAku Karani! pa je pretreslo možgane in zlomilo nogo. Kengurljl v Splitu i>ri vabljajo v tamkajA nji živalski vrt vedno veo ljubiteljev živali. Lani si jo oglodalo splitski živalski vrt nad 80.090 ljudi, letos pa že veliko vec. Cebrav je živalski vrt. Še zelo skromen, sa.j Ima razen para kengurijev. katerih mladi* radovedno gleda ohiskovaJce Se iiz materine vreće, fte velikega medveda, nekaj opic volkov, aligatorja in precej ptic, pa je vendarle glavna privlačnost na znanem hribu Marjanu. ... - V pijanosti Je zažgal poslopje Anton Namer iz Nt vic v Primorskih Brdih. Te dni je dela.l pri .Jožetu Krist.i.niiu v Kojskem 6t. 21. spal pa je v slami na podstrešju. Pijan so je prikolovrat.il v noci domov ter si hotel z- ognjem posvetiti, p'ri tem pa s« je vnela slama. Požar ga jo opekel p licu in rokah, vendar pa zaradi pooa.snos.ti pri gašenju ni usjkM ognja takoj zadušiti. Ogenj so pogasili vojaki KNO.L gasilen iz Solkana in Ljudska milica, škode pa je vseeno za 100.000 dina.rjev Alumlnlj — zdravilo? Poročajo, da so zaceli v Ameriki zdraviti opekline na svojevrsten n.nć.im. Na opeklino položijo tanek listič aluminija, ne bi dali na rano penicilin ali druga zdravila. Baje so poizkusi zelo dobro uspeli. Bolečine so se hitro zmanjšale, rane pa kmalu zacelile. Tatovi, uclte ae petja! Taiko bi bilo treba svetovati poklicnim • uzmovioem oh najnovejšem patentu francoskega in ženu rja Pierre Picarta, ki je prijavil na pariškem patentnem uradu nainovejs* izum v ključavničarski stroki. Izdelal je ključavnico, ki se odpre samo — z godbo! V ključavnico je vdelan mikrofonćek; ko se pred vratml zaigra ali zapoje določena melodija, sproži mikrofonćek poseben vzvod, ki nato odpre zapah. — Ali ne bi kazalo uvcsM take novotarije v dolenjsko zidaniceT fchl bežijo v Zahodno Nemčijo. Pred kratkim je a polno paro zapeljal na ozemlje Zahodne NeTiM.I« »tmj^vndift «■ T>»tni*ki«a. vlakom, polnim Cehov. 17 oktobra je znova piobecnilo v Zah. Nemčijo 10 češkoslovaških državljanov, ki so se do meje pripeljali a kamionom, nato pa pobegnili čez me.io na-'vzlie, streljanju čepkih obmejnih stražnikov. Vagon žebljev namesto masti so dobili pred kralkim potrošniki v Raški. Okrajni ljudski odbor je naročil iz Prištine vagon masti za svoje potrošnike, maščobe pa ni bilo od nikoder. Ko je nekega dneva le prispelo obvestilo, da je mast na postaji in so se gospodinje z-ačele zbirati pred trgovinami, so bile vefl kot le presenečene, ko 6o zvedele, da ie železniška uprava pomotoma poslala vnpon z mastjo v Beograd, drugega z žeblji p« v Raško ... Srečo lahko kupite v Splitu. Tako trdijo prodajalci srečk državne loterije, ki so v zadnjih kolih imeli »dobro roko* za večje dobitke Splilčnnka Frančiška Lulie Je zadela pol milijona denarjev, v zadnjem kolu pa je tak znesek dobila tudi Elda Vitanović. j'alužheuka okrajnega trgovskega podjetja Ton k* P lazov i ć je zadela 20.1 jurjev, srečni lastnik srečke M. 138.3!« pa 100.000 dinarjev. Pole« tega »o trije Splitč.ani zadeli p0 20.000 dinarjev, 14 jih je dobilo po 10 tisoč dinarjev, pet po 5 tisoč in ."i po 2 tisoč dinarjev. 190.«10 vagonov sladkorne pese bodo morale letos in v začetku prihodnjega leta predelati ua.še sladkorne tovarne. Pridelek i>ese je letos za pribLižno 10 odstotkov večji, kakor je bil v letih 1947 in 1048, ko je bil pridelek normalen Tovarne so pripravljene, da bodo predelale celoten pridelek te dragocene industrijske surovine. Letošnjo Nobelovo nagrado za medicino je dobil dr. Maks Theiler. šef oddelka za medicino na. Rockcfellerjevi ustanovi v New Torku, za znanstveno delo o rumeni mrzlica. Med najhitrejše živali na svetu se seveda ne more šteti zgodovinski polž iz Višnje gore. temveć, antilipa. ki doseže 90 km na uro še hitrejši je azijski leopard, ki dirja lahko z brzino do 12(1 km na uro. Kenguruji pa so med najboljšimi skakalci, saj no skoki po 10 metrov zanje nekaj običajnega in poklicnega. Gazele skačejo v daljavo tudi po U metrov. Na vprašanje, kaj pozna človek najstrašnejšega in najskrivnostnejšega, bi smeli odgovoriti: strup! Do, strup je po-rjeabijeoje skrivnostnega in strašnega; kaj nam lahko pove kemija o strupih? Vse? V resnici nam ne pove drugega, kakor da se posamezni strupi sestoje v m ki m določenem razmerju iz določenih prvin. Toda strupi ostanejo kljub vsemu skrivnostni ter strašni. Ne moremo še vedno dovolj dobro razumeti, zakaj najmočnejši «t rupi učinkujejo tako silno na človeka in živali ter ubijajo skoraj trenutno. Kako je mogoče, da lahko tako neizmerno majhna količina neke snovi ustavi mogočen življenjski proces? TELO SE NE MORE BRANITI PROTI STRUPOM Strupi se zdijo najstrašnejši povsem ti P r;i v i če no. človek preboli marsikatero, \časih izredno hudo rano. Živijo celo ljudje, ki so prestali rano srčne mišice. NeSteti ljudje so izgubili vse ude, pa so vendar ostali pri življenju. Še številnejši so ljudje, ki so prestali najhujše nalezljive bolezni. Človeško telo se nenehno bojuje z neštevilnimi škodljivimi bakterijami; pogosto se zelo dolgo upira najstrašnejši bolezni, ki med njimi jetika ni začinio. S človeškim srcem se ne more primerjati niti najboljši stroj, saj deluje v tako različnih pogojih in celo v spremembi lop lotu (skoraj do 100 stopinj C; M ED OMAMO, PRIVIDI IN SMRTIO noben stroj bi ne vzdržal toliko in deloval tako pravilno brez prestanka. Toda Človeško telo je povsem brez moči proti strupom. Upira se boleznim, bakterijam, spremembam toplote — ne more pa se upreti strupom. Razmerje med učinkovitostjo in količino pri strupih se lahko primerja le z razmerjem med tema činiteljema pri razstrelivih. DRAMATIČNA BOTANIKA... V Mehiki je izšla knjiga nekega profesorja (V. A. Reko) pod naslovom »Magični strupi«. Pisec je s to knjigo dokazal, da ni na svetu nič bolj fantastičnega kakor sama — čista, protokolirana in z lekarniško tehnico kontrolirana — resnica. V določenih primerih je botanika bolj dramatična kakor karkoli poznamo v literaturi. Razprave o opojnih strupih so deležne še vedno usode nekdanjih publikacij o veneričnih boleznih: moramo svarilno naglaSati, da neznanje sicer nj greh, da pa ne obvaruje Človeka pred paralizo. — Čitatelju ne bo Škodovalo, če se seznani nekoliko s skrivnostmi >ma-gičnih« strupov; ni nevarnosti, da bi ga začelo mikati preizkušanje nevarnih mamil. Da bi vendar koga ne zapustila pamet in bi se ne skušal omamljati s silno nevarnimi rastlinami, &o navedena lo imena rastlin v jeziku domačinov, ne pa botanična, in sicer imena iz krajev, kjer alkohol, ki se nam zdi neškodljiv, igra enako vlogo kakor pri nas nenavadna mamila, ker jih nismo vajeni. Ne pozabimo, de je Evropec odporen le proti alkoholu! >OP0JN0ST BOGOV« Taiko imenujejo pesniško -rastlino pe-yotl. Pravijo ji tudi >kličar prividov«. Domačini žvečijo to mamilo, ki je silno grenko. Kdor prvič vzame v usta mamilo, ne more razumeti, kako je moglo priti komu na misel, da bi iskal v tej grenkobi opojnost. Učinek se kmalu pokaže, a ni nič prijeten: začne te tiščati v glavi, vrti se ti in postane ti slabo. Postaneš utrujen, nejevoljen. Čez dve uri po uživanju pezotla je treba leči. Na mah te prevzame omama. Vse okrog tebe postane vabljivejše, radostnejše in jasno kakor ob krasnem poletnem jutra. Rarve postanejo čudovito Čiste in sijajne, zrak je kristalno čist, predmeti neverjetno plastični. Če zapreš oči, >za-gledašt barvne tokove, slaipove in vodomete briljantov, vrteča se ognjena kolesa. Slišiš tako nebešiko godbo, kakršna je mogoča le v sanjah. Onioljenec vidi tudi osebe, ki jih prikliče domišljija v blaženosti. Prividi se počasi razblinjajo in omamljenec zaspi. Zbudi se povsem zdrav. TODA EVROPEC... Tako učinkuje pezotel na domačine. Domačin si kupi vstopnico v raj z dvema urama morske bolezni. Evropec pa .. -Reko je navedel v svoji knjigi opis »Opojnosti< pri Evropcu, ki se je porj-vrr/ei poskusu. Izobražen mlad moški je použil vpričo zdravnika, lekarnarja in svojih prijateljev obrok peyotla. Naslednji dan je narekoval opis svojega videnja: »Le s težavo sem odpiral oči. Brž ko sem jih zaprl, so začeli sršetj okrog mene v kaskadah pisane dragotine. Bile so neverjetno jasne in sijajne. Okrog pa je vladala veličastna tišina. Ležal sem negibno. Nenadno se je začelo nekaj dvigati pred menoj in začutil sem na očesnih vekah dva hladna in vlažna prsla. Bila sta ledeno hladna. Kaj je to? Naglo sem prestrašen vstal. Strmel sem v temo. Bila je temna noč. Stenska ura je besno mlatila, nenadno pa se je ustavila — brez vzroka. Potem sem zaslišal tiketakanje žepne ure. Naključje? Vtem sem začutil leden prepih, kalkor da je šel kdo nevidno mimo mene. "Kdo je?< Postava je molčala. Pač pa se je nekaj znanilo ob vznožju počivalnika in zopet izginilo, kakor da je za trenutek posvetila luna. Zaprl sem oči, vendar sem videl moža, oblečenega v orientalsko nošo, rjavega, ostro oblikovanega obraza, suhega in koščenega. Ob rokah je imel, kakor se je zdelo, dve veliki kovinsko modri krili. Pojav je osvetljevala ostra svetloba. • >Za vraga, kdo si?< »Ne boj se,« je odgovoril neznanec. >Kako ste prišli sem? Kdo ste? Pojdite!«: »Smrt sem,« je dejala prikazen nežno in kakor da se opravičuje. Nehote sem se pograbil za glavo. Ali blaznim? sem se vprašal. Skozi priprta vrata je pronicala v sobo močna, slepeča svetloba. Zaslišal sem ropotanje s stoli. Družba v sosedni sobi se je začela razhajati in vsak je še prej popil kozarec piva. Zunaj so vozili mimo avtomobili in natančno sem razlikoval štiri motorje. Torej ne spim in se mi ne sanja. Vendar prikazen ni izginila. Pograbil sem kozarec, ki je stal na nočni omarici in ga vrgel v prikazen. Kozarec je padal v brezno, kajti nisem slišal žvenketa čre-pinj. Krčevito sem si zatiskal oči, prikazen pa sem vendar videl. Srce mi je besno utripalo, kakor da je hotelo pred obličjem smrti dohiteti vnaprej cela leta. Strašno, smrt! Prikazen je začela zopet govoriti. Govorila je s prijateljskim glasom. »Prijatelj, pomiri ae! Saj nisi pni, ki sem G//^^ 7665770461 Štev. 44. DOLENJSKI LIST Stran 5 IZPRED SODIŠČA S POKVARJENIMI MAKARONI SI JE ZASLUŽILA KAZEN Pepca Dragan, kuharica v menzi učencev v trgovini v Novem mestu, je leto« 13. septembra zakuhala juho e pokvarjenimi makaroni, zaradi česar se je-mo-raJa zagovarjati pred sodiščem. Plesnivi in črvivi makaroni bi lahko povzročili zastrupljenje abonentov. Zagovarjala 6e je, da je makarone pred kuho oprala, toda v temni veži ni mogla opaziti, da so neužitni. Sodišče jo je navzlic temu spoznalo za krivo, kajti makarone, ki so že dalje časa 6tali v skladišču, bi bila morala pred uporabo dati v preiskavo v živilski laboratorij, kakor je to predpisano za. vsa količkaj sumljiva živila. Obsojena je bila na 500 din denarne kazni in 100 dinarjev povprečnine. ZARADI DEŽNIKA BO SEDEL šE MESEC DNI Janez Gorenc, cigan brez stalnega bivališča, je nekega popoldneva letos ve-dril pod kozolcem nad Gotno vasjo. Tja ae je zatekla tudi Kozoglavova punčka 6 Sv. Jošta, ko se je vračala iz mesta. Čeprav je imela pri sebi dežnik, ki si ga je prej izposodila v Gotni vasi pri znancih, je hotela počakati sestrico, da bi skupaj nadaljevali pot, Ker se je med tem zvedrilo, se je cigan ponudil, da bo on nesel dežn'k nazaj. Po daljšem prigovarjanju mu ga je dekletce res izročilo, toda Gorenc ga ni nesel nazaj lastniku v Gotno vas, pač pa ga je njegova neporočena žena zastavila v Šmihelu za 300 din, čeprav je bil vreden 1800 din. Pred okrajnim sodiščem, kamor je bil pripeljan iz zapora, je cigan Janez odkrito priznal očitno goljufijo, izgovarjal pa se je, da je potreboval denar za slike za legitimacijo in si je na ta način hotel pomagati iz trenutne zadrege. Po njegovem zatrjevanju je imel namen dežnik vrniti lastniku, pa so ga prej prijeli organi LM. Sodišče je Gorenca obsodilo za navedeno goljufijo na mesec dni zapora, s Čimer se bo njegovo »gostovanje« v zaporu, kjer že prestaja eno kazen, podaljšalo še za mesec dni. ZA 36 KUPONOV 3 MESECE ZAPORA Bivši upravnik čevljarskega podjetja KLO Suhor, Mohor Alojz, je prijavil 20. septembra 1950 postaji LM v Metliki tatvino 36 kuponov za popravilo čevljev, ki jih pa v resnici ni bilo. Zato tudi dejanje prijavljeno milici, ni bilo storjeno. Sam je kupone razdal privatnim kmetom, ki do tega niso bili upravičeni. Tudi ni vodil blagajniške knjige in kartoteke materiala od 28. septembra 1950 dalje in je s tem oškodoval podjetje KLO za 89.838 dinarjev. Obsojen je bil na plačilo stroškov kazenskega postopka, povračilo stroškov KLO Suhor 14.500 din in na tri mesece zapora. IZKORIščEVALSKA POSTREŽ-NICA To se ie zgodilo v Beli krajini. Resnici na ljubo pa bodi povedano, da takšni, kakršna je lzkoriščevalska postrpžnica. o kateri pišemo to zgodbo, le niso vsi Belo-kranjci. ki po pravici še vedno slove po svoji postrežljivosti, gostoljubnosti in dobrosrčnosti. V neki vasi ob Ko'.pi je šola. V tej šoli učita uč.itelj in učiteljica, ki nimata niče~ar drugega razen skromnega pohištva v šolskem stanovanju Nimata niti njiv niti živine, nimata lastnih otrok, še kokoši ne. Ker pa sta oba že priletna, si je učiteljica, ki je bolehna in je težko izvrševala službene dolžnosti in opravljala gospodinjske posle, zaželela postrežnico za pomoč v gospodinjstvu. Našla je 17-letno dekle, ki ni znala ne kuhati ne likati. Kuhala in likala je učitel.j.ioa sama, postrežnioa pa je zase in za gospodinjo ter njenega moža enkrat v treh tednih oprala perilo, sicer pa opravljala drobna dela v gospodinjstvu, ki jim je bila dorasla; nanosiMa vode iz vodnjaka pred (šolo, prinesta v kuhinjo drva iz drvarnice za šolo. pomivala kuhinjsko posodo, pometala kuhinjo im dve sobi — in konec! Za to jx*rnoč pri gospodinjstvu je učiteljica obljubila postrežnici. ki jo imela pri njej tudi hrano in svojo lasi no. |K>polnoma opremljeno sobico s posebnim vhodom, mesečno plačo 1800 din. P(in din — Naročnina so plačuje vnaprej — Tiska tiskarna »Ljudsko pravice« v Ljubljani ga obiskala, in ne zadnji. Vsi se morajo sprijazniti s tem.« Njegov glas je zvenel mirno, pomirjevalno, prijetno. Tako govorijo stari zdravniki z otroci. Začel sem ae otresati strahu. Odprl sem oči in gledal smrti v lice. To je bil približno trideset let star moški, prikupne zunanjosti. Nenadno sem sprevidel, da je bil podoben meni, kakršen sem bil, ko mi je bilo trideset let namreč moji sliki v ogledalu. Na cehi na levi je imel brazgotino, po rani, ki jo je zasekala sabla, brazgotino, ki jo imam na desni. Smrt! Prokleta sleparija — gem si dopovedoval — saj kaj takšnega ni mogoče na svetu! To je le privid! Poleg v sosedni sobi so ljudje! Naj vrag vzame »trup! V trenutku pa, ko sem »s vsega tega zavedal, sem zopet omahnil v prepad slepila. Pred menoj je stala smrt! »Ali moram umreti?« Ozrl se je name tako dobrotljivo, tako neskončno usmiljeno! še zdaj vidim pred seboj morje pozabe, ki sem ga videl, v njegovih očeh. >Saj nisi smrt! Življenje si, ki se je prišlo poslavljata — Mož je strmel v prazno in molčal. Potem je dejal: >To je i ':o. Pojdi!< Nisem razumel, kam naj grem. Sploh rdsem ni* razumel; imel sem le edini občutek: strah. >Zelo si močen,« sem dejal. Molčal je. »Zivkaj si oblečen? Vselej sem si te zamišljal kot okostnjaka s koso in mrtva-ftko lobanjo.« »Pojdi.« >Toda ■ - jaz.. .< Ozrl se je name pronicljivo s črnimi, nevarno se lesketajočimi očmi in napravil gib, kakor da me hoče pograbiti z roko. V tistem trenutku sem začutil, da se je vse v meni krčilo. Noge sem imel v trenutku ledene, glavo težko. V notranjosti sem čutil, kakor d« mi splahnc-va.jo obisti. Na vrtu je cvrčai murn, na dvorišču je lajal pes, ker so odhajali lekarnarjev j gostje. Šli so čez vrt in potom, da bi si skrajšali pot, čez polje. Stari zdravnik se ga je malo nalezel; nekoliko se je opotekal in nosil je hlevsko svetilko na čelu vrste ljudi. S čim sem vse to videl? Z očmi? Nemogoče! Ležal sem vznak negibno kakor hlod na postelji. Vse moje telo so bile oči. Videl sem tudi v svojo notranjost, videl, kako je delovalo srre. Čudno, grozno čudno. Pred menoj pa je stalo nekaj prozornega, vendar otipljivega — smrt. Nenadno se me je polastila blazno drzna misel: To bo trajailo tako dolgo, dokler se me ne bo dotaknil; potem šele pride konec. Kaj, ko bi ga prehitel? Ko hi bil hitrejši od smrti? Naglo sem posegel po njegovi roki. Dovolil je. Njegove oči so vprašale: »Torej si že pripravljen, da pojdeš?« čutil sem, kako se je v meni uprlo vse življenje in kakor ogn.jeniški izhruh se je dvignil v meni upor: Roj je bilo moje življenje, boj naj bo tudi moja smrt. Zlomi me, premaga me, toda mirno se ne prepustim ohrometi! Pobesnel sem. oči mi je zalila kri. Skočil sem s postelje in se vrgel na prikazen. Tako daviš steklega psa, tako vržeš prsti v oči zveri, ki te je nenadno napadla ne-oboroženega, in tako grabiš v obupu po kačah, ki te uvijajo. Skočil sem na strašilo, kj se je postavilo med me in moj »jUtrj«, in besno sem mlatil okrog sebe, ne da bi vedel, po čem som udaril. Za-žvenketalo je steklo, slišal sem ropot l>ada>joeih stolov in mize, nakar sem ga pograbil. Spoprijela sva se Čez pleča tako tesno, da se mi je ustavil dih, nakar 6va padala spoprijela. Končno se mi je posrečilo zajeti sapo in si oprostiti levico — pograbil sem ga za grlo. Hmpel je in se dušil dvakratno, kajti nabral se je mojiih sil, ko mi je pošla sapa. Čim sem ga pa treščil s pestjo po ustih, mi je moral vrniti moč. Da, vračal mi jo je; začel se je razblinjati in zagledal sem, da mi je ostala v rokah njegova rjava, zlomljena roka, ki je imela okrog zapestja še zapestnico iz modrega, bleščečega, skoraj prozornega jekla. V grozi sem opazil, da jo začel konec zapestnice izginjati v tleh in da se je nekdo vlekel za njo v podzemlju. Bilo je strašno ostudno. Izpustil sem roko in zaslišal, kako je žvenketalo, bobnelo in treščilo v kleti, nakar je vse izginilo v zemlji kakor velik črv. Polastila se me je zaspanost.. .< ZAKAJ OMAMLJENEC MORI? Tako torej učinkuje pezotl na Evrop-ce. Ne verjamemo, da bi se Evrope« vnel za to mamilo, če ve, kakšpn je učinek. Toda pisoc knjige o mamilih pravi: >Ne-varaost je v tem: kar je zdaj oipoj poglavarja črncev, utegnejo jutri začeti prodajati v razkošnem velikomestnem bani kot novo modno, razvratno norost.< -— Iz opisa Evropca o učinku pezotln zvemo marsikaj zanimivega ter tudi spoznamo, zakaj blazni ali opiti ljudje morijo: bi-jejo se za življenje s smrtjo. Pri tem je vseeno, za kateri goltamec pograbijo. Med strašnimi omamnimi strupi pe-yot,l ni edini. Neko drugo mamilo imenujejo domačini »vino mrtvega moža<. Bilka toloachi »ukroti moža<; vsebuje snov, ki učinkuje na uživalce tako, da se spremenijo v tigre ali pse, kakor se jim zdi, da so. Mincapatli, »bilka smrtk ali ca-motillo vsebuje strup, ki je zaradi njega baje izgubila razum Charlolta, vdova po mehiškem cesarju, ki so ga ustrelili v Mehiki. Charlotto so zastrupili... »ALI SI ŽELITE LEPE SANJE?« To se je zgodilo v mestu ob meji med Mehiko in Zedinjenimi državami. V predmestju je ogovorila tujca mlada ženska. »Ali si želite lepe sanje?« je vprašala iz teme. Ni veroval svojim ušesom, toda mehka roka se je oklenila njegov« roke in med očarljivim smehljajom Je začela nekaj čebljati o »injek-ijk Pričakoval je nedvomno neka.i drugega. Dekle, ki ie bilo po zaslugi vodikovega okisa plavolaska, se ni dalo ugnati. Vneto mu je prigovarjalo, naj ji sledi ter da bosta povsem sama. Pravkar je bila pri njih racija, zato ni nobene nevarnosti, ker policija ne prihaja nikdar dvakrat v isti noči. Neizkušeni tujec je privolil. Zaspal je sen, ki se iz njega ni več zbudil. Naslednji dan so listi poročali, da je bil v >cel.rti greha« najden neznanec, po vsej priliki tujec. Kaže, da je postlal žrtev nosreče, ker ni nobenih sledov, da bi bil umorjen. Njegove istovetnosti niso mogli ugotoviti, ker pri mrtvem niso našli nobenih listin, obraz so mu pa oglodali p9i ali podgane. »Injekcija«, ki jo je obljubljala plavolaska tujcu, ni imela nič skupnega z brizgavanjem z zdravniško brizgalnico; takšnega orodja tam sploh ne poznajo. Namesto nje uporabljajo »gotero«, preprosto pripravo, podobno polnilu nalivnega peresa starega modela. K tej pripravi pritrdijo s pomočjo žvečilnega gumija injekcijsko iglo. Pri »injekciji« je treba pritisniti na kroglico gumija in igla se zalbode v roko ali stegno. Postranskega pomena je količina morfija in ali je igla čista ali ne. »Gostu« ni treha vpraševati po ceni »injekcije«; dekle po trpežljivo čaka, da gost zaspi, nakar mu i/.prnzni žepe. Ostale naloge so pretprošle. Prihodnji dan dekle stanuje že drugje. To ni zgodbe, iz kriminalnega romana; v imenovani knjigi so zbrani podatki, ki doknztijejo, da 86 pfjdohne strahoto dogajajo — dokazi so v jM>lifj{»lHtl aktih. (Dalje prihodnjlej Stran 4 DOLENJSKI LIST Štev. **. S srčno krvjo s° belokranjski junaki rožo svobode Proti koncu oktobra 1941 se je prva partizanska četa, ki je takrat taborila pri Kozi ovi vodi nad Tančo goro, pripravljala na prvo večjo akcijo. Ob viharnem vremenu so med hribi za taboriščem odmevali ostri streli. Mladi fantje partizani so se uriili v streljanju. Prva večja akcija na Dolenjskem, pri kateri naj bi sodelovale vse takratne patizamske edi-nice, je billa predvidena na zgodovinskem Krškem polju, IZ BELE KRAJINE NA KRŠKO POLJE Belokranjska četa se je 28. oktobra 1941 odpravila na pot. Pod vodstvom Lojzeta Faibjana je šla čez Tančo goro, Dobliče, Stražni vrh, Tušev dol in Rodine pri belem dnevu z razvito zastavo, čeprav so bili v Črnomlju Italijani, kakor tudi na Otovškem mostu. Popoldne tistega dne je bila četa že na Smuki pri Semiču, kjer je bila javka za. vse ostale skupine, ki so se imele pridružiti belokranjski četi. Tu se je pridružila tudi Semiška četa. Partizani so se na tem kraju zadržali eno noč in en dan. Ves čas je snežilo in ko so drugi dan okrog 4. ure popoldne zapuščali Smuko, so v metežu gazili sneg do kolen. Dobre pol ure po odhodu čete so se na Smuki že dali, talko da so komaj rinili naprej. Pod večer so prišli iz hoeite med Radoho in Lazaimi. Na smrt utrujene in izčrpane borce je vabila vas e toploto in počitkom. Sklenili eo, da premoč ilj o. v Gor. Lazah ter naslednjega dne nadaljujejo pot. Predmo so se spustili v vas, eo tjakaj poslali patruljo, če morda nieo v vasi Italijani. Ko so ugotovili, da Italijanov vasi ni, so krenili med hiše. Ob njihovem prihodu sta bila pri Plutu dva delavca iz Radohe, ki sta kmalu odšla, Po večerji so legli. Boilovioo čete je počivala pri kmetu Plutu na hlevu, druga polovica pa pri kmetu šoberju v hiši. IZDAJALCA NA DELU... I tali jami so bili takrat že na Radohi, kamor so najbrž sledili Četi vse do čer-mosnijic. Kaže, da so imeli Italijani namen prenočiti na Radohi in r slednjega dne nadaljevati akcijo, Delavca, ki sta prišla na Radoho, pa sta izdala partizane Italijanom in jih okrog 9. ure zvečer pripeljala na Gor. Laze. Utrujena četa je počivala komaj kakih 10 minut, na kar je vrglo borce po konci divje streljanje iz strojnic, pušk ter eksplozije bomb Italijani so obko- Fartlzanl na pohodu pojavili Italijani, ker so zvedeli, da se tam zbirajo partizani. Vsled hudega snežnega meteža, ki je sproti zavejal gazi, niso našli poti za partizani in so se brez uspeha vrnili v Semič. Z RAZVITO ZASTAVO MIMO OKUPATORJEVIH POSTOJANK Četa je prišla do večera na Gornje Laze, kjer je prenočila pri kmetu Soberju in Plutu. 30. oktobra zgodaj «0 partizani krenili skoraj po meter visokem snegu skozi Radoho na Podgrad. Vodil jih je Jože Košir, ki jim je bil iz Novega mc6ta dodeljen za vodnika. Nad Steipičami so zavili na cesto, po kateri so šli kar pri belem dnevu z razvito zastavo v času, ko so ljudje hiteli od maše. V sosedni vasi so zvedeli, da so jih višje na cesti v zasedi čakali karabin jer ji, ki pa so se umaknili in sporo-flili novico o partizanskem pohodu v Novo mesto. 1. novembra je četa krenila proti Krki, katero je dosegla pri gradu Otočcu. Tu so hoteli prekoračiti Krko po lepem lesenem mostu, kakor je bilo dogovorjeno; most pa je bil porušen in v gradu italijanska zaseda. Komandir je z nekaj fanti iskal čoln za prevoz čete, toida zaman, Šest ur so čakali na vodnika, ki je odšel v Novo mesto, da bi omogočil prehod na kak drug način. Po daljšem posvetovanju se je četa zedi-nila za vrnitev, od koder so prišli. V SNEGU IN METEŽU SPET NA TEŽKO POT Znova je belokranjska četa gazila sneg, to pot iz previdnosti po drugi poti. Minevala je noč brez 6panja. Vsi utrujeni in premočeni, so se partizani 2. novembra približali vasi Čermošnjice pod Težko vodo. V vas so poslali patruljo, da bi dobila nekaj hrane. Kakor hitro pa se je patrulja odpravila, je naletela na karabinjerje in se z njimi spopadla. Karajbinjerji so pObegniMi, četa pa je morala znova na pot brez vsake hrane in odmoTa. Med potjo so se borci od slabosti in napora večkrat sese- LH Plutovo hišo in gospodarsko poslopje, kjer so na hlevu spali partizani. Skupina partizanov pri Šoberju je bila v trenutku zunaj in odgovorila na napad. Boj je divjal pri polni luni na razdaljo nekaj metrov. Kmalu e<> Italijani zažgali Plutu hlev in skedenj, da je bilo svetlo Franc KoStr, eden Izmed preživelih partl zanov belokrajnske čete, sedaj predsednik OLO Črnomelj kakor podnevi. Takrat so z vso silo udarili na skupino partizanov pri So-berjevi hiši, 1000 FAŠISTOV PROTI 30 PARTIZANOM Fantje v gorečem Plutovem hlevu so poskusili z bombami. Ko eo skakalli iz ognja, so bili drug za drugim prereše-tani. Vsi, ki «0 spali v tej stavbi, #0 padli, Partizanska skupina pri Šoberju se je po skoraj enournem boju začela umikati po visokem snegu, obdana povsod z obročem. Ročna strojnica, ki so jo imeli s seboj, je bila neuporabna, ker je mitraljez ec izgubil nenadomestljiv del. Ostale so jim le puške in bombe. Pre- Partlzanskl stražar bijali so se v smeri Pribišja in Semiške gore. Od čete, ki je štela 30 mož, se jih je prebili o le 9. Na Lazah jih je ostalo 18, na Uršnih selili so še isto noč ujeli partizana Cerjanca in ga na mestu ustrelili, v Pribišju pa partizana Mihe-liča, ki so ga po strašnem mučenju ustrelili meseca decembra v Ljubljani. Predal se je le Korelc, ki je postal izdajalec Italijanske edinice, ki so štele kakih 1000 vojakov, so še tri dni ostale na Gornjih Lazaih te iskale partizane. Pomagal 1 so jim Kočevarji iz Dol. Laz, ki so mrtve partizane vlačili skupaj, privezan« za vozove ter jih izmaliičili tako, da jih Šober ni več poznal. Gospodarja Pluta je že med borbo Italijan prebo-del z bajonetom, ker se je uprl, ko so zahtevali, da bt metal partizane s hleva. Tudi šobarjevim so vse uničili. Iz Sobar je ve družine sta pozneje dve hčerki padli kot partizanki v Cankarjevi brigadi, o Tudi Italijani so imeli okrog 30 mrtvih, ker so partizanske krogle zadele v gruče. Že po noči so jih odpeljali na Uršna sela, Preživeli partizani so se prebili na Semiško goro tn se vrnili v etotjo postojanko pri Koal in drugimi, kasneje izkopanimi, razlikujemo tiste, ki so bili zakopani v plasti humusa v globini 30—35 cm, in druge, v plasti ilovice 60—70 cm pod povrnimo zemilje. Okostnjaki v ilovici so imeli v večini primerov zraven tudi nakit, medtem ko so okostnjaki v vrhnji plasti brez vsakih okraskov.. Gornji mrtveci so pokopani v smeri severozahod - jugovzhod z zelo majhnim odklonom črte vzhod-zahod; dolnji pa severovzhod-jugozahod z močnim odklonom od črte vzhod-zahod. Okostnjak v gornji plasti, izkopan na vogalu pred šolo, ima prekrižane roke, pri dolnjih pa opažamo oglje, posebno med nožnimi kostmi. Kake posebne antropološke razlike med enimi in drugimi mrtveci ni. Razetn navedenih predmetov ni nobenih značilnosti pogrebne kulture. Pod kostmi v grobu na cesti med cerkvijo in med poslopjem komiteja so bili ostanki pred zgodovinske keramike (hallstattske) in žgane kosti. Da bi dobili jasnejšo sliko, j® treba pogledati v preteklost Črnomlja. Prez-biterij cerkve sv. Petra je nastal v prvi polovici 13. stoletja. Okrog cerkve se je takoj formiralo pokopališče, ki je bilo v uporabi do začetka 19. stoletja. Med tem časom je bilo pokopališče večkrat prekopano in kosti prenesene k cerkvi sv. Duha. V 1a čas segajo tudi grobovi iz vrhnje plasti, to je tisti do 35 cm globine. Odkod pa grobovi v nižji plasti? Na to vprašanje naj odgovore najdeni predmeti in pogrebna kultura. Obsenčnik iz brona sestoji iz obročka, dveh zvončkov in vezi za spenjanje. Premer žlče obročka je 1,5 mm. Zvončka sta z odprtinama obrnjena drug proti drugemu. Premer zvončka na obročku je 6 m m. Obsenčnik je po izdelavi tipičen primer staroslovamske belobrdske kulture. Vsi ostali obsenčni obeski so skoraj iste izdelave in torej tudi pripadajo isti kulturi. Izjemo dela križčasti obsenčni obesek, ki pripada ketlaški starosUovan-. ski kulturi. Razen bronastih predmetov je bilo tudi nekaj srebrnih; teh je bilo največ v grobovih pred cerkvijo. Razen več srebrnih ploščic, za katere še ni ugotovljeno, h kakšnemu predmetu pripadajo, so našli tudi prstan iz legure srebra, ki spada po izdelavi v že omenjeno belo-brdsko staroslovansko kulturo. Vsa pogrebna kultura in najdeni predmeti pričajo torej o starih Slovanih belobrdske kulture, ki so že pod vplivom Ketlacht (po dr. Jožetu Kastelicu). Po vsej verjetnosti spada grobišče v 9. in 10. stoletje. Ostanki predzgodovinske žare pod staTOstovanskim grobom med cerkvijo in poslopjem komiteja pa nam dajo pravico domnevati, da je na istem mestu bilo hallstattsko grobišče. Z ozirom na to, da je do sedaj to edino staroslovansko najdišče na Dolenjskem in klasičen primer arheološkega terena, zasluži sedanje in bodoče izkopavanje vso znanstveno pažnjo. Vinko Šribar Mladinke Izročajo zastavo partizanski četi Kako ie s šolstvom v kočevskem okraju V okraju Kočevje je 25 osnovnih šol, 4 nižje gimnazije (Ribnica, Loški potok, Sodražica, Fara) in višja gimnazija v Kočevju, šola učencev v gospodarstvu v Kočevju ter dvoletna živinorejska šola v Kočevju. Šolstvo na Kočevskem se mora boriti z mnogimi težavami, zlasti še zato, ker marsikje nimajo šolskega poslopja in je pouk zato raztresen po privatnih hišah. Niso še obnovljena ali na novo zgrajena vsa šolska poslopja,, ki so billa v vojni uničena, in bo treba še mnogo dela in denacmih sredstev, da bodo vasi spet prišle do svojih Šol. Skoro je že dograjeno novo šolsko poslopje v Pa; pežih ob Kolpi, vendar pa delo zadnje Čase stoji, ker ni denarnih sredstev. Novo šolsko poslopje so zgradili v Osilnici, ki pa še ni dokončno urejeno, šolo so obnovili v Bosljivi loki. V Ribnici so po vojni popravili in uredili vse šole, v gimnaziji pa bo potrebno urediti še spodnje prostore. V Koprivniku šola še ni Obnovljena ter se ,je sedaj zavzelo državno posestvo, da bo pomagalo pri njeni obnovi. V Starem logu so bivše šolsko poslopje adaptirali v gospodarsko poslopje, otrori pa morajo hoditi v šolo v dve uri oddaljeni Polom. Skrajni čas je tudi, da zgradijo novo šolsko poslopje v Dolenji vasii, kjer je pouk še vedno raztresen po privatnih hišah, kar zelo otežkoča reden pouk. Na novo šolsiko poslopje čaka Gora, kjer bi biilo treba sedanjo stavbo za eno nadstropje dvigniti. Šolo bo treba zgraditi v Travi, kjer se to pereče vprašanje vleče že vsa povojna leta. Ljudje bi tudi sami prispevali za gradbeni material. Prav tako čeka na novo šolo Rob, kjer je bilo šolsko poslopje med vojno požgano in še do danes ni obnovljeno. Številni otroci se stiskajo v dveh prostorih nekega starega poslopja in je pouk o razredov praktično nemogoč. V Orčaricah bi bilo potrebno Šolo modernizirati. Med najtežjimi problemi je vprašanje šolskega poslopja v Kočevju. Bivše poslopje osnovne Šole, ki je bilo med vojno hudo poškodovano, je adaptiralo zase državno posestvo ter nastanilo v njem živinorejsko šolo. Tako si je morala prosvetna oblast poiskati prostore za osnovno šolo drugod. Za silo so uredili osnovnošolske učilnice v zgradbi bivše tovarne perila »Kreses ki pa nikatkor ne odgovarjajo zahtevam sodobnega pouka; premalo jih je za vse razrede, pretesni so in za šolo neprimerni. Porast učencev v Kočevju je iz leta v leto večji. Letos je bila šolska oblast postavljena pred nalogo, poiskati nove prostore za šolo, ker sicer ne bo mogoče vsem učencem nuditi pouka. Po posredovanju Sveta dr- ža vljanov za prosveto in kulturo je Živinorejska šola odstopila osnovni šoli 4 učilnice, s Čemer pa je problem le delno omiljen. Od teh učilnic se bo lahko uporabljala le ena, ker ni v ostalih treh inventarja (klopi, katedri, stoli, table itd.). Za nabavo tega bo nujno potreben kredit vsaj 360.000 din. Sramota bi siicer bila, da bi bili trije razredi prazni, medtem ko bi se otroci gnetli v ostalih prenatrpanih prostorih. Sedanja osnovna šola v Kočevju, ki ima, s paralelkami 9 oddelkov, ima na razpolago v bivšem tovarniškem poslopju le 4 učilnice. Te bi lahko sprejele največ 160 otrok, t. j. po 40 učencev v eno sobo — toda učna oseba ima pr,ed seboj reci in piši po 70 otrok v razredu ter mora imeti zato pouk stalno dopoldne in popoldne. Razumljivo je, da v takih okoliščinah ni mogoče nuditi otrokom niti zadovoljivega pouka, niti kontrolirati njihovega znanja, še' manj pa pričakovati potrebne discipline. Nadaljnja težava na Kočevskem je pomanjkanje učnih moči in zato letos ni pouka v vseh krajih, kjer bi moral biti, tako n. pr. v Smuki, Starem logu. Nemški Loki, Škrilju in Papežih. Ovira na poti k izboljšanju šolskih razmer je tudi v tem, da se šolski proračuni običajno za polovico črtajo. — ap. Tako se je začelo. Ta je prinesel čutaro, oni pisanico, tretji je obljubil sliko na steklo, četrti kolovrat. Metliško Društvo mojstrov je mlademu muzeju izročilo v varstvo pomočniško zastavo in cehovsko skrinjaco s pečatniki, hranilokom, usnjenim mačkom za denar in dragocenimi listinami. Mizi sta se napolnli, treba si je bilo izposoditi še tretjo, toda tudi ta je bila kmalu polna, in ker ni bilo miz in polic, so predmeti romali na tla. Novo snujoči se muzej je bili v letu 1949 na okraju v Črnomlju deležen le skromne denarne podpore (20.000 din), s katero jc bilo kupljenega nekaj metrov trdega in mehkega lesa in 60 bili poravnani najnujnejši izdatki, še isto leto je pripravljalni odbor na notranjem odseku pri okraju vložil društvena pravila, ki so bila 3, novembra potrjena, nakar je bil 10. novembra 1949 sklican ustanovni oboni zbor in • izvoljen prvi odbor. Društvu je predsedoval prof. Jože Dular, podpredsednik je bil književnik Lojze Zupane, tajnica Albina Možina in blagajnik Gabrijel Zemlja, oba člana učiteljskega, zbora tukajšnje gimnazije, medtem ko so bili odborniki metliški meščani Ivan Drobnič st., Božidar Flajšman in Jože Prus. Novj odbor se je še resneje lotil J O 2 E DULAR dela. Treba je bilo nabaviti vsaj nekaj opreme, tako vitrine, razstavne mize in viseče omarice. Težava pa je bila z mizarji kot z denarjem, saj je 30.000 din, kolikor jih je bilo na okraju za 1. 1950 določenih za Belokranjski muzej, zadostovailo komaj za Hva ali tri skromne kose razstavne opreme, Tako se je odbor v tem letu omejil v glavnem na zbiranje predmetov, vzidavo že omenjenih nagrobnikov in na ureditev lapidarja. Hkrati je kupil tudi nekaj stekla. 25. februarja 1950 je umrl društveni ustanovni član, književnik Engelbert Gangel in Muzejsko društAro je v dogovoru z Zavodom za varstvo spomenikov v Ljubljani zaščitilo v njegovi rojstni hiši dve sobi in ju naslednje leto ob prvj obletnici pesnikove smrti preuredilo in odprlo javnosti kot Garrlnv muzej, V decembru 1950 je bil drugi občni ?bor, na katerem je bil z malimi spremembami izvoljen stari odbor, ki je sklenil, naj se prve zbirke Belokraj-skega muzeja odpro 27, aprila 1951, v proslavo 10. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte. Zato se je odbor takoj dogovoril s tovarno učil v Črnomlju, ki mu je obljubila, da bo do i konca marca v nadurah izdelala nekaj najpotrebnejše opreme (4 vitrine, 4 razstavne mize in 8 visečih omaric). Zal je bila tudi za leto 1951 denarna postavka določena na okraju za Belokranjski muzej, zelo nizka, saj je bilo zanj na razpolago le 60.000 dinarjev. Nove težave so spet bile, kje naj bodo te prve razstavne zbirke nameščene. Grad je bil še ved.no zaseden in čeprav se je metliški mestni odbor mnogo trudil, mu ni uspelo dobiti primernih prostorov. Tako je bilo treba muzej urediti v obeh dosedanjih sobah y prostiji in še v dovolj prostorni sobi v prvem nadstropju mestne hiše, ki jo je MLO Metlika odstopil za ureditev oddelka narodnoosvobodilne borbe. Ker se je tovarna učil z nabavo razstavne opreme nekoliko zakasnila, je bila otvoritev muze jo preložena na I, maj 1951. Odboru je bilo za ureditev zbirk na razpolago le nekaj dni, zato mu je prišel iz Ljubljane pomagat ravnatelj v pok. tov. Božo Račič, ki ie s sodelovanjem odbornikov v tem pičlo odmerjenem času zbirke prav zodovo-ljivo uredil. Zaradi tesno odmerjenega prostora seveda ni moglo vse priti do pravega izraza, kot bi to bilo potrebno. Marsikje predmeti niso »zadihali«, toda storjeno je bilo, kar je bilo v da-I nih raiameraJi možno storiti. Talke «0 bile letos 1. maja prve zbirke Belok ram js k ega muzeja pripravljene, da sprejmejo obiskovalce. Vse je bilo domaČe, prisrčno, bolj slučajna razstava kot pa znanstveni itn sistem atični prikaz zemlje in življenja ljudi v deželi med Kolpo in Gorjanci. Skromno je bilo, skoraj preveč začet; niško in nebogljeno, a vendar dovolj močno, da je v ljudeh zbudilo prijetno zavest, da stoje ob rojstvu Belokranjskega muzeja, ki ima vse pogoje, da se bo s skupnimi napori razvil v pomembno kulturno ustanovo na tem najjužnejšem delu slovenske zemlje, Taiko so obiskovalci z nekako po--božnostjo in pritajenim začudenjem hodili mimo kučairsklih prazgodovinskih izkopanim, si ogledovali bronasto in železno orodje in nakit, fragmente okrašenih lončenih posod, se čudili kotu, kjer je bilo razstavljeno metliško cehovstvo in najstarejše slovenske cehovske listine, ki segajo prav v čas slovenskih reformatorjev. Tu je razstavljena tudi lesena skrinjica Bratovščine resnjega Telesa s svojimi bratov-skimi knjigami, nadailje železna, umetno kovana skrinja na osem zapahov, ki je bila nekoč last metliškega gra-šoaika Zavinška, paradni meč nekdanjega oskrbnika nemške viteške komende, legijslci meč slovenskih vitsokošolcev in drugo. Tam spet visi velik metliški grb z dvema krokarjema na mestnem obzidju, kot žnamernjeima čuječnosti pred nekdaj pogostimi napadi Turkov-Tu so tudi podobe belokranjskih gradov, puške prednjače, lisice za vklepanje, boben metliškega mestnega bobnarja, razne svetilke in drugo. Ob steni stoje kipi iz cerkvice sv. Martina, pod steklom pa so razstavljene knjige in tiski^ belokranjskih kulturnih delavcev, 'rokopisi književnikov, urednikov, etnografov. Tu je tudi edini ohranjeni rokopis Friderika Barage, ki je služboval kot kaplan v Metliki, in ob njem njegova prva izdaja Dušne paše. Zraven je razstavljen Navratilov mladinski časopis Vedež iz L 1848 in njegov rokopis, nadalje rokopisi obeh Ganglov, Zupančiča, Saši ja, Barleta. Antona Medveda, ki je bil katplam v Semiču in Črnomlju, jn drugih. Tu je dokaj obširna zapuščina podobarske in slikarske delavnice metliških Jerebov, očeta Jerneja jn njegovih treh sinov. Tu so tudi skice, fragmenti in kipi Metličana Alojzija Gangla, stvaritelja ljubljanskega Vodnikovega im Valvasorjevega spomenika ter Drame; Tragedije in Genija na ljubljanski operi. Vsepovsod je še posejano drugih bolj ali manj zanimivih predmetov Tako 6e je v kotu za vrati znašel celo zametek bodočega pri rodoslovne ga oddelka, kjer stoji med pticami, živalskimi lobanjami in drugim velika volkulja, ki so jo letošnjo zimo uplenili metliški lovci. (Naduljevanje sledi)