24
Sebi.
Bolesten vsklik zadoni nad vodo. Svetič izgubi trda tla pod nogami in se udere med kladami v vodo. Silni tok drvi hlode naprej, vrti jih in kot bi trenil, vali se plaveč med skalami in vorom, in kmalu potisne Svetiča vor z ogromno silo na skalo, pod vodo skrito. V tem trenotju pa se dvigne Lavrinšek v velikem skoku. Požene se s svojega vora na Svetičev in ves prestrašen prisopiha k Svetiču. Z izredno močjo, katero mu je pomnožil strah, odmakne nepremični vor in bliskovito zgrabi Svetiča ter ga dvigne visoko iz vode.
Zapiral je že oči in težko dihal. Držeč ga v naročaju, hiti ž njim po zibajoči se plavi k bregu. Tu ga oprezno položi na travo ter ga jame drgniti na vso moč, dasi je ranjenec vedno slabeji. Glej, sedaj je odprl oči!
»Svetič, odpusti mi!«
V očeh njegovih zablisnejo solze.
Svetič se bolestno nasmehne.
»Ne zapusti žene moje in otrok«, še-peče pojemajoč.
Vsled groznih muk se mu premeni obličje, oči otrpnejo, telo se strese krčevito — mrtev je.
Ljudje so sicer rekli, da je Svetiče-vim otrokom Lavrinšek, kateri je vzel ubogo vdovo za ženo, boljši oče, nego je bil pokojnik. A vedeli niso, da mu vsak pogled vanje — trga srce in mu očita, da je vzrok prijateljeve smrti. Na vor ni stopil od te dobe nikoli več. Morebiti zaradi tega ne, ker bi bil moral iti preko jeza — priče njegovega groznega dejanja. Trpel je in se pokoril zanj vse življenje.
Sebi.
'§ž|e bi želje ti umrle,
T Sam bi umrl; Beda mu, kdor si z obupom Sam jih je stri!
Vstani z željami napolnjen, Bog jih pozna; Spolni jih, kader dozori Sreča srca.
Če bi bolesti minole, Sam bi minol; Zveza naravna oznanja: Človek in bol.
Dvigni Adam se v nesreči, Bog zanjo ve, V srečo ovije ob času Tvoje ime.
Ce bi vse jarme otresel, Prost bi ne bil: Lastnega robstva okove Bi si odkril.
Sam je vladar, ki je svetu Stavil mejo, V delež i tebi obeta Krono svetlo.
J. ~ek.