KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
V imenu božjem primem za pero, da dogodivščine zvesto popiše, ki gajale so v bovških se gorah za mojih dni, ker škoda bi bilo, če čas, ki vrže čez vse debel prah, jih meni tebi nič zabriše! —
Prvo poglavje.
Kako  je   šel   Bovčan  Kumar   Gregor,   sicer  krošnjar,  na  dan   svojega   patrona,   ne
zanašajoč se več na Pusiinarjevega študenia, iskat zaklad in ga dobil cooperatione
diaboli, dieti škrat. Dalje, kako je ušel medvedu in se ustavil pri Pustinarju.
V GOSPODNjEM letu šestnajsisio in petem,
bilo je marca o Gregorju svetem,
izvabil je — sicut narraiur — v trentarske gozdove škrai
ovčico mojo Kumarja Gregorja, ki bi rad
na lahko obogatel in pred Bovcem
postavljal se široko s svojim novcem.
Cul praviti Gregor je: Trenta
v gozdovih krije mernike zlata,                              •
ki čaka izgubljenega študenta,
da pride, dvigne ga in revežem razda.
Študenia ni, le glas o njem po selih gre,
kako prorokoval je vojsko in gorje.
Sed exponendum, da pred leti
peljal iz Trente je Pusiinar fanta v šolo.
Ni maral sin očetu maše peti,
zavrgel se je, šel v vagantsko kolo
in po deželi se poganjal
in ljudstvu bajal o rečeh, ki jih je sanjal.
Gregor ni več študenia čakal
— predolgo že zanašal se je nanj —,
na god svoj v gozde sam je odkorakal,
da najde skrito vrelo svojih sanj:
pa vodil ga je škrat za nos,
da čevlje zbrusil je in hodil bos                                       •
Ko že obupan je Gregor rotil se in je vzdihal
in željo po bogastvu klel,
škrat, ki ves čas se mu posmihal je in kihal,
usmilil se ga je in mu prijazno del:
»Dovolj sem za enkrat se nasmejal,
zdaj bom za vse kraljevsko te odškodoval!
Kar si iskal, dobiš. Odprem ti staro kad,
iz nje si zlatov vzemi tri prgišča
in ž njimi škrbo skrb odpodi od ognjiščal
A da ne boš živel tja v dan brez truda,
poslušaj, kaj ii pravim škrat:
Tu čaka solnca še železna ruda!...«
Gregorju je kar samo šlo na smeh in škrata
je ogovoril, ko je spravil tri prgišča zlata:
»Gospod škrat, hvala ii, da si od doma me izvabil
in si za kratek trud tako me plačal,
dokler bom živ, tega ne bom pozabil —
veš, kje sem: rad ti dobro bom za dobro vračal!«
»Prav, prav!« je rekel škrat in z glave rdečo kapo snel in že ga več ni bilo. Gregor sam nase ni se prav zanesel in zgrabil je za malho, jo poiresel, prepričal se je: res se vse je dogodilo, čeravno sam je sial sredi goščave.
In pol mrmral Gregor je, pol je pel, ko je rumene zlate štel: Hihi, hehe, Gregor ni nor, da še veruje v škrate*! Pokažite pa vi ljudje, ki vanje ne verujete/ roke tako bogate!
In zadovoljen z zlatom, škratom, sam s seboj je hodil, hodil Gregor skozi temni gozd in ves vesel poslušal je kričanje šoj, poslušal pesem, ki ubiral jo je drozd, in tu in iam podražil ga je ptič siržiček: »Čiri.., čiri... si zadovoljen siriček?«
Ko že skoz temo hoj ugledal je nebo, razveselil se je in ko mladenič je zavriskal. Vrisk iz gore odmeval je v goro in, česar ni Gregor pričakoval in iskal: ob stezi je zaslišal čudno godrnjanje — medvedu vrisk je zmotil zimsko spanje.
»Hu, medved!« Gregor prestrašil se je in urno bežal, da kosmatincu vnese glavo in zlato. V dolini se šele ustavil je globoko in z bistrimi očmi in s skrbno roko prešiel je znova zlate darovane in misli bile so veselja mu pijane.
Prišel do Smrečja je in bela koča prijazno izpod jablane ga je pozdravila, prijazneje pozdravil ga Puslinarjev je oča: »Bog sprimi te, Gregor! Bi se kaj vstavila in malo se čez dolgo spet pomenila?« In že moža sta v hišo krenila.
»Prav rad se malo pomudim,« je rekel
Gregor, »saj ravnokar sem pred medvedom tekel!«
Ir vse zaupal je Pustinarju in še dejal:
»Do zadnjih dni še mislil sem na vašega Ivanca,
da prišel bo, dvignil zaklad in nam ga dal —
no, pa je vendar šlo tudi brez samostanca!«
»Prav je!« Pustinarica je dejala,
ki ob ognjišču je Gregorja poslušala,
»prav je, da naš Ivanec ni bil zraven
in ni pomagal, greh naglaven
bi si na dušo vzel in kdo ve,
če mogel bi potem dobiti blagoslove!«
In govorili še o zlatu so in škratu in o rudi in o študentu, ki se v Vidmu uči in trudi, in ko se dan nagibal je, Gregor se je poslovil. »Viš, netopir bo kmalu že mušice lovil!« je rekel še Pustinarju na vratih in odšel je po stezi skaloviti, skriti med vejevje.
Večerno solnce čez ostre grebene
pošiljalo je žarke kakor zlate štrene,
ko Gregor Kumar prišel je domov
in pred strmečo ženo vsul na mizo škratov blagoslov.
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
Drugo poglavje.
je moral certus de Gibellino bežati iz Tolmina, ker je ubil župnika g. Tomaža Skočirja, in kako pribeži v Bovec, kjer se spusti z Gregorjem v kupčijo.
ZGODILO se je tiste dni tam doli na Tolminskem,
da zvrhana je bila grehov mera,
ki jih je doprinesel bil certus Giovanni Gibellino,
in oglasil se je parochus loči Thoma Skočir, ki vera
in nauk njen bila sta nad vse mu sveta, ino
s parabolo prijel je razuzdanca o kamenu mlinskem.
Je Gibellino vzrastel in se nad pobožnim možem,
ki ga — sicut Ecclesia poscit — je svaril in nauk mu da),
predrzno in vnebovpijoče maščeval:
horribile auditu — duhovnika zaklal je z nožeml
Ko dobrega gospoda smo Tomaža pokopali,
odkraja vsi za njim jokali so in žalovali
in sam sem videl, kako so ljudje s pestmi grozili
in vpili: »Gibellina bomo ubili!«
Pa sem jih miril, ko sem mimo hodil:
»Gospodovo je maščevanje, On bo sodil!...«    .
Še isti dan de Gibellino je slovo Tolminu dal
in — pro nefas! — v Bovec naš je pribežal.
Je v Bovcu zvedel koj za redko čudo,
kako Gregorju škrat odkril je rudo,
in radoveden in nič manj poglaven
Gregorja je obiskal in začel,
ko da na niti vse besede bi imel:
»Čez noč, Gregor, postal si znan in slaven,
še Gibellino jaz doznal sem zate,
odkar te škrat obdaril je in ti bogate
odkril je rudnike. Poslušaj in prevdari,
— ne misli, da te vlečem, Bog obvarji! —-
ponujam se, Gregor, ti v zvezo
in preden leto se obrne, lila bova že železo!«
In še govoril Gibellino je zvito po svoje in je Gregorju razodel pogoje. Pomislil Gregor je, li ne bi se opekel, če tujcu bi zaupal kraj bogastva in zlato, a ko sprevidel je, da s svojo bi glavo ne prišel daleč, pa je Gibellinu rekel:
»Prav je, gospod, da ste prišlil Zaupam vam, uredite vse potrebno vi! Samo, da bolj veljala bo beseda, koj stopim še po dva soseda, ki bosta priči, kaj sva se domenila in kakšno sva pogodbo sklenila!«
»Držalo bo brez prič, saj sva moža,
beseda najina tako velja!«
je Gibellino vžaljen menil,
a Kumar ni poslušal, kot bi trenil
izginil je in čez irenuiek ž njim soseda sta prišla,
pogodbo sta poslušala in pisano podkrižala.
Ko Gibellino se prijazno poslovil je in odšel,
jezil se je in je po svoje klel:
»Prokleii kmet, da ni med štirimi očmi
zaupati hotel, ko nit bi ga vrtel in vil!
Sicer izgubljenega še doslej nič ni —
5oga, Gregor, boš hvalil, če drobtine boš dobil!«
Soseda pa sta Kumarja ošiela
—  moža sta dobro sklepala in prav imela —: »Na pravega, Gregor, naletel si hudirja!
Če za besedo ubil je župnika Skočirja, bo tebe za zlato in rudnike vse prej ~ Previden bodi, na noge mu in na prste glej!«
Tako soseda sta,opomnila ga, lahko noč voščila, a Kumar mislil je: »Zavidata mi srečo
—  poznam Bovčane — in bi rada napolnila s pomočjo mojo prazno vrečo!«
In roke mel je in se je smehljal: »Prav si, Gregor, napravil, prav!« —-
103
sem priželel smrti), samo da ostane cel naš dom, nedotaknjena Marija in da vsi, kar nas je, uživamo senzacijo...
Tu pripominjam, da je Marija še isti večer zbolela. Kroparica je pritekla z raztrganim obrazom.
»Griža je v vasi. Marijo je že popadla. Jutri je vrsta na Velimiru, o, in potem drug za drugim. Tudi vaših se bo prijela.«
Naša mama je skuhala čaj. Vročega smo ga morali popiti. Tisto noč sem prvič gledal vročično sliko.
Plameni so lizali streho Kroparjeve vile, na oknu v prvem nadstropju je stala Marija, sama plamen, in je padala...
»Ivan jo že ima,« je rekla mama v drugo sobo. Sedela je pri postelji. V vratih se je pojavil oče s peresnikom v roki, iznad ščipal-nika so me po strani motrile oči.
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
»
Joža Lovrenčič. Tretje poglavje.
Dalje o kupčiji in Gibellinovi preikanosli, ki vžene Gregorja v kozji rog.
ZASUKALO kot bi pogledal se je leto
in Kumar Gregor z Gibellinom je ponosno,
oblastno že, bi rekel, hodil v Trento rudonosno
in skrbno in pazljivo je in vneto
nadziral delavcev družino,
ki zidali ob Soči so fužino.
Ko bila zgradba je končana,
začeli tu in lam že pridno so kopati
in čudili so žili se bogati,
ki bila toliko je časa skrita *in neznana.
Pa lepega dne Gibellino delo je ustavil
in delavce na kratko je odpravil.
»Počakati je treba, da iz kancelije
nadvojvodove dovoljenje bo dospelo!
Protiposiavno sva začela delo
in bi gospoda od sodnije
lahko zasledovala in prijela naju
in z rudnikom bi najinim bilo pri kraju!«
104
Tako tolažil Gibellino je Gregorja.
Gregor se je namrdnil: »Trda skorja!
Kaj, če ob njej polomim še zobe si?«
»Nikar obupati!« hitel je Gibellino. »Vrag naj se obesi,
če vse ne pojde, ko da bi po niti šlo.
Tu, Gregor, mojo ti roko!«
Pa ni šlo ne po niti, ne po vrvi!
Prešel je leden in prešel je mesec prvi,
prešlo je leto spet in še ni bilo nič.
Gregor se je jezil in je računil:
»Toliko in toliko mi je šlo, ko da bi pljunil —
fužino in ž njo rudo vzame naj hudič!«
A Gibellino gladki, zviti laški ptič,
bil za devet Gregorjevih je glav prebrisan,
skrbipoln, žalosten in skisan
je hodil k njemu, ga tolažil in besedil:
»Potrpi, Gregor, vse bom prav uredil
in dobro pojde, da boš kar debelo gledal!«
»E, pojde, pojde — kakor gredo raki!
Dve leti čaka že rudnina,
dve leti čaka že dograjena fužina —
dobička pač ne bo v fužini taki!
Vse, kar zabil sem vanjo, nosil bom v komolcu
in še v posmeh ljudem bom v Bovcu!«
»Le ne obupati! Sicer sem jaz te zapeljal —
veš, če ti prav je in da se ne boš kesal:
pripravljen sem vse stroške sam nositi
in tebi vse izdatke povrniti —
samo, razume se, potem v fužini
in rudne žile sem jaz gospodar edini!«
Popraskal se Gregor je za ušesom
in zamrmral: »Pa naj gre ruda k besom!«
In ko odštel mu je cekine Gibellino,
pogodbo prejšnjo je raztrgal in listino
predložil kupno in Gregor prijel je za pero
in ob imenu svojem se podkrižal je trdo...    •     .
105
Ko Gibellino se poslovil je in zapustil Gregorjev dom,
smehljal se je: »Res nisem mislil, da ugnal te bom,
Gregorio!...   O čakaj, še se boš kesal,
da si tako na lahko molzno kravo mi prodali
Hihi... ti pač ne veš, da prošnja ni
še romala na dvor in da na mizi mi leži!
O to boš še rohnel, Gregorio, in klel,
ko jaz pisanje dvorno bom v rokah imel  ,
in bodo moji, moji rUdnikil
Res, ni preteklo dober mesec dni
in Gibellino je v rokah imel že dvorno dovoljenje
in ž njim Gregorju zagrenil življenje.
Soseda, ki pogodbo sta podkrižala,
Gregorju sta z očitkom se približala:
»Kaj nisva še za časa te svarila?
Viš, zdaj pijavka laška bo železno žilo izpila!«
In vsi Bovčani so Gregorja goljufanega dražili        ,
in še otroci so mu za petami vpili:
Kumar je star,
Gregor je nor: Železo Lahu je izdal in še fužino mu prodal,
zdaj kislo se drži,
na Laha se jezi!
Gregor se je jezil in je rentačil nad mladino, a ko ga včasi je razvnelo vino, ji .odgovarjal je smeje:
Hehe, hehe,
Gregor ni nor, čeravno mislijo ljudje! Doma on zlate šteje in Lahu v pest se smeje —
hehe, hehe!...
152
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
Četrio poglavje.
Kako vlačijo delavci Kumarja po zobeh in kako dobro kupčijo napravi Gibellino, kar
spravi Gregorja v obup in smrt.
Človek je čudna božja stvar
in z vsemi ni je moči preslrojili:
če sreča bližnjemu prinese dar,
zavisti ni mogoče mu prikriti,
in če v nesrečo bližnjik spet zapade,
sosedu se veselje v srce vkradel
»
»tij, to ga grize, da se opehariti je dal!« »Si videl ga v nedeljo? Siv je že postal.« — Kupčijo tako res težko je preboleli! — »»Na vrv spet škrat ga moral bo pripeti in odpeljati v zlatorogove planine, »da tam nagrabi se zlata, potem ga jeza mine!««
Tako so delavci med sabo se menili in na račun Gregorjev jezik so brusili, a vmes enakomerno krampi so zveneli, ko da železu bi veselo pesem peli, ki se v fužini že iz rude je topilo in se v velike kose lilo.
Čez mesece obiskal zemljar, bovški grof, je Gibellina,
pozdravil ga prijazno kakor sina
in čudil se bogastvu, ki ga zemlja skriva.
In v njem vzbudila se je želja živa,
da rudnik bi odkupil in dobil ga v last,
in Gibellinu je nastavil pasi:
»Vam, conte, mislim, je vseeno,
če v zemlji ali v roki imate zlato rumeno,
zato Vas resno vprašam, conte: ali
¦¦¦¦^^¦^¦¦^¦¦^¦¦¦¦¦¦¦¦¦^¦¦¦^¦^¦^^¦¦¦¦^^¦^¦^^¦^¦¦¦^¦¦¦¦¦^^¦^^¦iB^^^I^^^^H
155
ne bi mi rudnika prodali? Poglejte, bil bi ko nalašč zame, ki sem gospod bovške zemlje!«
^Pomislite, gToi, dk>bro teto vudmksi sem gospoda —
sicer, ker prišel spet v enakovredne bi roke,
razumete, hehe ... ga le prodam ... seve,
kot spodobi se — za pošten denar,
da v svoji solnčni domovini
spet zaživim lahko veselo v družbi fini!«
In kmalu sta domenila se grof in Gibellino
in dobre volje sta odšla v dolino
in sta zajezdila in krenila na pol, ki 'kakor gad
vijugasto se vila je na slrmi grad.
čez nekaj dni odjahal Gibellino je na Laško
zamenjat v šumna mesta dolgočasje vaško  —   —
5ovčani so ga kmalu pozabili,
samo Gregor — nič čudnega! — je mislil nanj:
podnevi ga imel je pred očmi,
ponoči v vrsti dolgih sanj
ga strašil je z visokimi števili,
ob kierih so viseli zlatniki...
In da bi zabil ha sleparja Gibellina,
od julra do noči Gregor je praznil mere vina.
— Neredko sam sem prosil ga, naj neha,
a prošnja kakor grožnja bila sla brez uspeha! —
Gregor je pil in sam s seboj ob mizi je rohnel
in bil s peijo in Gibellina klel.
Zaman je bil tudi proseči ženin glas,
naj misli nanjo in otroke, dokler je še čas.
Gregor je pil in pil in ko ni zlalov več imel,
da bi krčmarju jih za ceho štel,
ves zmešan in prepaden se je spomnil škrata:
»O, le počakajte, Kumar Gregor bo še bogal,
ne boste ga podili skozi vrata!...«
In šel je proti Trenti škrata spet iskat, a škrat ga zvabil tokrat je v prepad in nad prepadom so postavili mu križ:
O človek moj,
ki tu stojiš, izmoli duši moji za pokoj en očenaš al dva, in Bog bodi s teboj,
da kje nevedoma
ko jaz smrti ne striš! —
POMLAD.
Joža Lovrenčič.
Deklica v vrtu, češnja nad njo in nebo.
Lica in ustne: češnja zori in oči:
nebo se je vanje prelilo in samo sebe se vzveselilo.
Deklica moja,
jaz rad bi češenj in nebal
201
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
Peto poglavje.
O vojski in kako je rnors nigra pobrala bovškega grofa in Pustinarico. Opiše vojni pohod novega bovškega gospoda grofa Podgorskega in njegovo romanje v Rim in
pokoro.
PREŠLA so huda leta - Bog
ne daj nam lakih doživeli več nikoli!
Prestali dosti težkih smo nadlog:
vojsko imeli smo in njena druga
rnors nigra — črna kuga
se širila je in morila vseokoli.
Pobrala grofa našega je in pobrala Pustinarico je, ki reva žalovala po sinu je tako, da 5og je dobro storil, ko smrt poslal je in nebesa ji otvoril. Še dosti drugih smrt tedaj je pokosila in mene samega bi kmalu v grob zvrnila.
Sed ul Chronica porro tracteturl  bovški grad
Podgorski grof je dedoval
in rudnik ž njim — pa je samo enkrat
prišel pogledal ga in še takrat je delavce pobral
in jih odpeljal s sabo na vojsko.
To bilo je, ko za Tolmin je šlo.
Ko je tolminski grof beneško vojsko stri, Podgorski v Kobarid je s svojo četo vdrl in je sovražnika skoz Kot in po Nadiži gnal in spotoma vasi in trge Benečanom žgal. Et farna narrat: Ko je prišel pred Čedad — recte Šenčur —, ni vslrašil trdnih se ograd.
Razvrstil svoje čete je ob mesti in Benečanom dal je marenj nesli: »Predajte se in ne skrivi ne enemu se las/
se ne predasie — je brez milosti po vas:
ne enemu poveljnik ne bo prizanesel,
da, še otroku ne, ki v materinem je telesu 1«
So Benečani sela zavrnili
in so predajo odklonili. —
Da večji zbudil bi pogum med četo,
Podgorski je relikvijo pokazal sveto:
iz Kristusove krone trn, ki ga pradedov ded
prinesel iz dežele svete je ko amulet.
»Vojniki, preden pojde solnce za goro, zidov v tem mestu in ljudi ne bol Poglejte, Kristusove krone trni Ta nam pomore, čuda dela: pred nami morala čez drn in strn bežati bo beneška vojska cela! —«
In navalili so na mesto, ga zažgali in kar jim pod roko prišlo — poklali. In še nadaljevali vojni bi pohod, da ni prišla mors nigra jim naprot, ki vojno je končala in ljubi mir nam dala. — —
Podgorskega težko težila je prelita kri,
ki jo nedolžno je prelival one dni,
in se opravil je in v Rim šel na spokorno pot,
— gotovo klical ga je sam Gospodi —
je v Rimu greha se pred papežem obložil
in sveti oče mu pokoro je naložil:     .    ,
»Moj sin! Odvezani so grehi ti, a za pokoro
poromaj k Materi na Staro goro I
In ker si rušil -— moraš spet zidati
vsaj vas in revežem jo dati,
ki v. cerkvi bodo zbirali se in molili
in duši tvoji v poznih dneh še mir prosili!« —
Bilo je pred Velikim Šmarnom popoldan;
ko k prazniku zvonovi so zapeli
na Stari gori in pozdravljali ljudi, ki speli
203
od daleč so in blizu k Majeri na goro,
s prošnjami eni, drugi za pokoro,
med njimi je Podgorski šel, od pota ves prašan.
Ko beli dan zvonili so zvonovi,
že grof pobožno v cerkvi pred Marijo je klečal
in prosil jo, da kraj bi razodela vasi novi,
in ko Ji je v molitev zatopljen obljuboval,
da v vasi cerkev Njej sezida belo,
— ali je bilo res, ali se mu je le zazdelo? —
Marija s prstom smer je pokazala
in Jezušček v naročju Njenem se je nasmehljal,
kot Materi bi ljubljeni pritrjeval...
In grof se je razveselil: »Marija znamenje je dala i«
In jasno mu je bilo: V Trenti, v zapuščenem svetu
naj ljudstvo moli k Materi in Njenemu Detetu...
Po maši veliki, ko je med romarji nizdol po stezi šel in je poslušal glas zvonov, je venomer na uho mu zvenelo in pelo:
»Blagor mu, ki čuje
pred rožanci mojih duri
in stopinje moje premišljuje —
ne pozabim ga ob smrtni uril«
PREČUTE NOČI.
B. V.
1.
Kadar se spomnim nate, o mati,
zastro mi okna drobna
motno brušeni kristali.
In prisluhnem v tišino:
Odkod bo dahnil tvoj korak,
odkod se name sklonil tvoj obraz...
248
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
Šesto poglavje.
Kako je grof zidal Trento in kaj je napravil s trnom iz Kristusove krone. Dalje kako
mu je bela gospa odsvetovala prvoten prostor za cerkev in kako je grof umrl, preden
je mogel dograditi cerkev.   Item kako je mlajšega brata, ki je  dedoval, v  sanjah
obiskal in primoral, da je delo dokončal. In še o Puslinarjevi smrti.
VESELI so odzvali grofu se vojniki
in ž njimi drugi domačini
in v liho Trento prišli dnevi so veliki:
ob Kumarjevi * Gibellinovi fužini
poslopje grofovo je vžrastlo in okoli njega koče
in grof prebival je med svojimi kot oče.
In da bi božji blagoslov priklenil na selišče,
trn Kristusove krone vzidal sam je skrivoma v stopnišče.
In ko so krampi in lopate in kladiva pela
in bila je družina delavcev vesela,
grof delal že za cerkev je načrt,
ki jo sezidati je hotel, preden bi poklicala ga smrt.
Ko prostor je izbral in dal že temelj je kopali,
delapso die ei apparuit mulier ignota v luči zlati,
odeta v plašč, ki samih zlatih lilij je blestel:
>Tu cerkev plaz podsul bi in jo s sabo vzeli...«
Poslušal jo je grof in drug kraj cerkvi je izbral
in kakor čudež raslla hitro je iz tal,
a vendar ni dočakal, da bi s svojimi.ljudmi
zahvalil v cerkvi se dozidani Mariji Materi:
obolel je in je v Podgoro šel
in v rodnem gradu ga je smrtni sen objel.
Po smrti brat njegov je dobil Trento v last, a ni se zmenil zanjo in ne, da bi v božjo čast dozidal cerkev Materi Mariji Pomočnici po zaobljubi bratovi v novi vasici.
Pokojni brat ponoči k njemu je prišel
in z votlim glasom mu velel:
»Odpravi v Trento se in dokončaj, kar sem začeli«
In ker ni brigal se za opomin in se smejal,
ko zjutraj o ukazu bratovem je pripovedoval,
prikazal se mu je pokojnik drugo noč
in govoril je, vanj grozeče zroč:
»Poslušaj me in v Trento se odpravi, ker če v tretje bi prišel,
ko mlinski kamen moko bi te zmleli«
In vstal je grof in je opolnoči
odpeljal iz Podgore se in celo dolgo pot
je gledal modro lučko, ki pred njim je šla,
in tesno mu postalo je okrog srca:
»To duša bratova je, ki trpi in hodi tod
in ji miru in ji pokoja ni,
dokler zgrajena ne bo cerkev stala,
da v njej se zanj bo maša brala!...«
Ko grof prišel je v Trento, cerkev mala
je raslla in čez leto je dogolovljena že stala
ko bel labud na griču,
in ko se prvič zvon oglasil je, zvonilo je — mrliču:
umrl Pustinar je nesrečni
in šel za ženo uživat mir je večni.
Potreben ga je bil: po smrti ženini je ko izgubljen hodil
in jokal je in je o sinu blodil,
kako ga je prodal hudiču
in da nikdar ne bo se izveličal,
a ko je umiral, pravijo, se je smehljal
in s sinovim imenom Bogu dušo dal. —
OB VODAH BABILONSKIH.
Anton Vodnik.
Ko pade žalostna noč na daljne gore, nas grozno bolijo osamljene, od daljnih pesmi izžgane roke in oči,
293
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič. Sedmo poglavje.
Kako so se pripravljali na posvečenje cerkve in hoteli dobiti trn iz Kristusove krone ter kaj se je primerilo mlademu pastirju.
Pretekla zima je in prišel maj;
na velik praznik v Trenti so se pripravljali,
vaščani-delavci so mlaje poslavljali
in cerkev vso v zelenje so ovili:
nedelja se je bližala, ko cerkev bi Mariji posvetili,
da čuvala bi s svojo roko gorski kraj...
Pa so se spomnili na Kristusove krone trn ljudje,
radi relikvijo bi to v cerkvi častili,
a živa duša vedela ni, kje
je shranjena, še manj, kako bi jo dobili.
Vse so prevrgli v gradu, vse so preiskali,
a trna svetega ni bilo —
Prav tisti čas se to je prigodilo:
Pastir mlad, ki ovce so mu zašle
in iskal jih je vsepovsod, zašel v gore
prav daleč je in tam sred skal
na mestu ko pribit obstal
in gledal in ni veroval:
Pod robom kamenito kočo je zagledal,
pred njo je bled pušcavnik sedel
in izgubljene ovce so krog njega stale,
blejale milo in suhe mu roke lizale.
»Svet mož!« pastir je mislil in ni upal se ganiti,
da šel bi in ovce začel poditi.
Ko nekaj časa je tako na mestu stal,
privzdignil je pušcavnik kakor večnost tajnostne oči;
pastir je vjel pogled in na kolena pal:
294
»Odpustile mi, sveti mož, da moram vas moiitil
Ovce so iznad Trente mi zašle,
tri dni sem iskal jih, grebene in robe
obšel sem in že žalosten vrniti
sem mislil se, ko sem jih vgledal zbrane okrog vas.
Odgnati moram jih, da pred nočjo še pridem v vas!«
»Da prideš v vas?« poprašal ga puščavnik je strme, »v katero vas?«
»I, y Trento!« odgovoril je pastir smeje »Pastir, pa mi povej, kedaj je vzrastla vas, že dolgo nisem bil tam — hitro teče čas!« . Bolj tiho je puščavnik to omenil in gledal je pastirja, ne da bi z očesom trenil.
In kolikor je pomnil, kar je znal
pastir puščavniku je pripovedoval:
o Kumarju in Gibellinu in o grofih vseh,
o plavžu, vojski, vasi, cerkvi in še smrt
Puslinarjevo je omenil milo mimogrede,
in čudil se je, ko puščavnik ob novici tej potrt
postal je ves in so v zamišljenih očeh
se zasvetile mu solze.
In še pastirja prašal je puščavnik: »Dej,
prijatelj dobri mož in mi povej
o... o najstarejšem Trentarju še kaj!«
»Kaj naj povem? Imel je sina in ga v šole dal,
a ko je šole dokončal, ni nove maše bral.
Nihče ne ve, kam se je izgubil — ne duha
o njem ni in ne sluha!
Je mati mu od žalosti umrla
in še Pustinarja tako je trla
izguba sinova in skrb zanj, da se mu je um omračil
na stara leta in se je ko megla vlačil.
Pastir končal je in »soli, soli!« je klical, a ovce,
ki so drugače tekle na ta klic za njim,
ganile niso se. »Kaj naj storim?«
Pomislil je pastir in šel je s palico nad nje.
Res so ovce pred palico bežale,
a potlej spet k puščavniku so priblejale.
ii iMiiiiimiliiM»m—¦ m j.. ' -                                         h 111| MII il I—»IIIHHIMI MI—UM I1MMIIIII
295
Pastir je ves zavzet to gledal in spoznal,
da mora nekaj pomeniti,
in pred puščavnika je vnovič na kolena pal
in ga začel prositi:
»O sveti mož, pojdite z mano,
veselo bo vas ljudstvo v Trenti zbrano!
Če niso trna Kristusove krone še dobili,
gotovo vi nam boste ga odkrili!«
Pusčavnik vzel je palico, ki je slonela
ob koči in je kot izprana bila bela,
in še z besedami latinskimi se poslovil
od domovanja je, kjer leta je prebil
v molitvi, postu in zatajevanju Bogu vdan
in je pričakoval svoj zadnji dan.
Pastir pognal ovce je in so šle
po stezi strmi vse vesele, ko so videle, da gre
pusčavnik ž njimi in se jim smehlja
ko deček, ki mu oče prvič palico na pašo da.
Večerna zarja kakor božji blagoslov
tam iznad rombonskih vrhov
obsevala je gore in doline,
ko sta pusčavnik in pastir prišla na vrh planine,
odkoder sta zaslišala zvonenje,
ki je prihajalo iz Trente Mariji v počeščenje.
Pusčavnik s solzami v očeh je padel na kolena
in molil: »Tisočkrat bodi češčena,
ki duši moji si po boju in trpljenju
spet dala mir v gorskem življenju!...«
Potem je vstal in sta šla za ovcami
in ko je solnce kakor zlaia hostija že stalo nad gorami,
sta na polog dospela,
odkjer že videla se cerkvica je bela.
Pusčavnik je obstal in gledal, ko da bi pred njim odprl se raj in bi strmeč vanj zrl — —-
356
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
Joža Lovrenčič.
Osmo poglavje.
Dalje o puščavniku in kako je iskal relikvijo ter jo dobil v veliko veselje
ljudstva in njegova molitev
VEČER je bil, ko sla dospela v vas,
in koj raznesel se o čudežnem puščavniku je glas,
ki pred oltarjem v cerkvi je klečal
in molil ko svetnik vso dolgo noč,
v Marijino podobo nepremično zroč,
in se ji priporočeval.
In molil je še drugi dan in drugo noč in ko zazoril
je Irelji dan in še se v cerkvi je pokoril,
boječe k njemu pristopili so ljudje
in ga prosili, naj pove, če more in če ve,
kje trn iz Kristusove krone bi dobili,
da v cerkvi bi imeli ga in ga častili.
Puščavnik palico je v roko vzel
in je z drhtečim glasom ljudstvu govoril:
»Prevelik grešnik sem, da bi odkril
vam sveti trn — a če mi Bog to milost da,
zahvalim se mu z vami iz skesanega srca
in bom ko še nikdar vesel!...
In šel je s palico, na kleri preklečal je za pokoro dolge dneve in noči, poskušal tu, poskušal tam, če sama obstoji in bi tako mu Bog znamenje dal, kje trn iz Kristusove krone skrit leži. Zaman. 2e up zapuščal je ljudi.
Ko stopil na stopnice je, ki so vodile v grad, obstala palica na tretji je stopnici. Puščavniku veselja sta vzžareli lici
357
in rekel je:  »Pod to stopnico sveti je zakladi« Vse ljudstvo se je  oddahnilo, začudilo in radovedno je stopnice  obstopilo.
Prišli možje so, da odkopajo stopnice in jih razdero
in zaželjeni sveti trn dobo.
Ko tretjo so stopnico razmaknili, obrnili,
veselo vzklikajoč, so se čudili:
odspodaj bila je stopnica izklesana
in spet zadelana in s križem še zaznamovana!
Odbili kamen so in v izdolbini sveti trn
zagledali, bil je rujavočrn
in še pritrjen k zlati ploščici.
Puščavnika veselje sveto je obšlo
in prvi je relikvijo poljubil, ki je davne dni
zabodla v rešnjo se glavo.
Potem svetinjo ljudstvo je poljubovalo, "ki ob stopnišču je klečalo in ob spominu na presveto rešnjo kri solzne imelo je oči. Ko so stopnico dvignili, za njo v procesiji je v cerkev šlo.
In dolgo, dolgo v cerkvi so molili
in blagoslov nebeški so nad vas prosili,
ki naj nebeški Oče ga po zasluženju Jezusa,
križanega za grehe celega sveta,
in po priprošnji matere Marije
v vsa srca in vse hiše trentarske razlije.
Ko Trentarji so zapustili božji hram,
ostal kleče je pred oltarjem še puščavnik sam.
Uprl je v mater večne milosti
s solzami orošene še oči
in molil, molil je goreče,
prevzet od nepričakovane sreče:
»Zahvaljena stotisočkrat,
Marija, moja mali!
Pred iabo je bežal peklenski gad
in ni mi mogel škodovali!

358
Zahvaljena s solzo v očeh, Marija, mati mila, da si za moj mladostni greh mi odpuščanje izprosila!
Poslušaj, Mati, me še zdaj, spokorjen in "skesan Te prosim, če je božja volja, naj nocoj bo moj poslednji dan!
Oči naj trudne, se zapro, da pridem k Tebi v sveti raj in hvalil v družbi bom s Tebo Boga,  dobroto večno,  vekomaj!.
URA Z LOBANJO.
Debeljak Tone. Ura z lobanjo udarja zamolklo ...
Telo mi osušelo je v halji rujavi, Gospod! 5rada  osivela v psalmih spokornih! Iz žil izbičal sem rdeči strup — Kaj hočeš?
Ura z lobanjo udarja ...
Naj grem v svetišče, Gospod?
Noga zadeva se v raskava tla —-
in Ti hočeš, Gospod?
Glej, odpravlja služabnik se Tvoj:
vrata železna odpiram — telo mi trepeče  —
iz celice siopam v opankah v preddvore Tvojih svetišč
Ura z lobanjo ...
Še opanke sezujem naj z nog, Gospod? Odlagam opanke ... oiresam prah ...
o, na obraz poveličani padam pred Tabo, v Tvojem svetišču! —
Ura z lobanjo odbije...
KRONIKA TRENTE
ALIAS TRENTARSKEGA ŠTUDENTA II. DEL.
^                          Joža Lovrenčič.
Deveto poglavje.
Kaj je doživel pasiir in kako resnične sanje je imel o Puščavniku, ki je isio noč umrl, in kako se je razjasnilo, kdo je bil.
O POLnoči se je zazibal zvon in je zapel.
Pastir se je vzbudil, oči pomel   ;
in vstal, da bi zatrobil v rog
in sklical ovce — pa je videl temo vseokrog.
In še pomel zaspane je oči
in gledal je in verjel ni:
Tam iznad cerkve pod nebo
je bel golob letel in kakor zvezda je žarel
in ko se nebu je približal, se je svetlo razklenilo
in dvoje zlatih rok goloba je vlovilo...
In utihnil zvon je, ki tako lepo je pel
in vseokoli je temno ko prej bilo...
Pastirček vrnil se na borno je ležišče in iz strahu obraz je skril v prgišče in mislil, mislil je na glas zvona in mislil na goloba belo-zlatega in mislil na nebo odprto in zaspal. Zasanjal je in sen mu je rešitev dal:
Puščavnik se mu je približal
s svetniškim sojem  okrog glave,
z nebeškomilim nasmehljajem ga pokrižal
in kazal na prelepo belo je gospo,
bleščečo in nadzemeljske postave,
in govoril:  »Marija zame je prosila
in duša rešena se od telesa je ločila
in splavala uživat je nebol...«
Ko beli dan se je zazoril in je v gorski mir zatrobil ko navadno trentarski pastir in so vaščani ovce mu prignali,
422
začudeno pastirja vsi  so poslušali,
ki jim je pripovedoval o svojem snu
in o golobu belem in o čudežnem glasu zvonu.
In ko so vse do konca slišali,
so s svetim strahom cerkvi se približali:
Puščavnika so na stopnicah pred oltarjem vgledali,
klečal je kakor prejšnje dni,
le glava bila sklonjena na gornjo je stopnico.
»Zaspal je sveii moik }e zašumelo med množico.
In dva, trije, da bi ga prebudili,
po prstih tiho do oltarja so stopili,
a ko se prvi ga je lahno bil dotaknil
in za roko prijel — se je pobožno umaknil
in del: »Nocojšnjo noč se duša je. ločila od telesa
in sveta odletela vživai je nebesa!...«
Pokleknili vaščani so in so molili
in rajnika puščavnika prosili,
naj po Mariji bi Bogu jih priporočeval —
in vedno jim na strani stal.
In so postavili na sredi cerkve oder in je grof prišel
in spraševati je ljudi začel:
»Je li mrlič pri sebi imel kaj pisanega, da bi znali,
kedo je bil in koga bomo pokopali?«
Vaščani niso upali mrliča preiskati,
a ko jim grof je ukazal, so začeli
in pod obleko so dobili pismo in veseli
so grofu dali ga in ga začel je brati:
»Joannes sum ex Trenta, gui diebus meis
peccavi multum ... Vedite, v mladosti
nikoli ni dovolj bilo mi učenosti
in sreče in vzbudila se je grešna misel:
zaslepljen sem hudiču dušo bil zapisal,
a ko so se odprle mi oči,
sem vse poskusil, da bi dušo rešil:
pustil sem šolo in nečimurne reči,
prišel v domače sem gore in tu se vtešil
in čakam ves spokorjen in skesan
na svoje smrti dan,
423
ki nič ne vem, kdaj pride in kako,
in prosim le, da na priprošnjo Matere Marije
mi Bog vse moje mlade grehe zmije
in enkrat vživaii mi da nebo...«
Ko jim v slovenščino je pismo grof prebral,
ljudje so se jokali in želeli,
da mrtvega študenta bi doma imeli.
In res je grof ob novi cerkvi jamo izkopati dal
in jaz, parochus Pletii, ki kroniko sem spisal to,
pokopal prvega sem v Trenti v blagoslovljeno zemljo.
Tam gori sred domačih gor,
ko jih zapustil je v mladosti rani,
počiva zdaj študentovo telo in čaka dne vstajenja,
a duša spokorjena nad zvezdami
se veseli in uživa srečo večnega življenja
in sveti raj,
ki Bog nam ga enkrat vsem skupaj dajl —
VIHAR.
B. V.
Izza temnega ločja vstaja vihar in žene goreče oblake. Zagrnile so zarjo ogromne, divjeplahelajoče peroti bljujočih zmajev. Vse ure bijo in stene drgečejo v bledi strahoti ko čutimo po škripajocem pesku plazili se koščene korake.
Tuj gost je med nami, odet s škrlatno haljo. Pošastno zija prepad rastočih, nočnih prikazni. Srepo grozo v osteklenelih očeh, krilimo s težkimi rokami v praznino, tipamo v blazni smeh, ki lomi hripavo se z zasinelih usten. Blisk se je vzpel kot žolt gad.
%