41 2022 IZREDNA ŠTEVILKA * Prispevek je posodobljena različica objave v reviji Kronika 49, 2001, št. 1–2, str. 23–64. UDK 616.9(497.4 Dolenjska)"15/17" Boris Golec prof. dr., znanstveni svetnik, ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, Novi trg 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: bgolec@zrc-sazu.si Orcid: https://orcid.org/0000-0003-0367-0141 Kužne epidemije na Dolenjskem med izročilom in stvarnostjo* IZVLEČEK Prispevek obravnava posledice kužnih epidemij na Dolenjskem, v tistem delu Kranjske, kjer so kuge med 16. in 18. stoletjem zlasti v mestih zahtevale največ žrtev. S soočenjem sodobnih virov in pretiranih sumarnih navedb o številu umrlih so demografske posledice epidemij v večini primerov dobile realnejšo podobo. Kuga je zaradi začasnega zaprtja prometnic povzročila največ škode na gospodarskem področju, vendar je bila v posameznih primerih resnično zelo pogubna tudi za ljudi. Z viri potrjeni deleži umrlega mestnega prebivalstva so med različnimi izbruhi kuge presegali eno petino. Leta 1599 in 1625 je kužna epidemija dodobra izpraznila Novo mesto, v letih 1646–1647 huje prizadela Metliko in Krško, 1691–1692 pa Črnomelj. Tudi človeške žrtve zadnje velike (kužne) epidemije leta 1715 niso bile zanemarljive. KLJUČNE BESEDE kuga, epidemije, Dolenjska, mesta, trgi ABSTRACT PLAGUE EPIDEMICS IN LOWER CARNIOLA BETWEEN TRADITION AND REALITY The contribution deals with the consequences of infectious epidemics in Lower Carniola, thar is in the part of Car- niola where plaques between the 16th and 18th centuries took the most victims. By confronting contemporary sources and the exaggerated summary accounts on the number of the deceased the demographic consequnces of epidemics are in most cases given a more realistic image. Due to temporary closure of the roads the plaque caused most damage in economy, although it was fatal fort he people as well. With sources confirmed portion of the deceased town population during various outbreaks of the plaque exceeded one fifth. In the years 1599 and 1625 the plaque epidemic thoroughly vacated the town Novo mesto, badly affected Metlika and Krško in the years 1646–1647, and in the years 1691– 1592 Črnomelj. Not negligible were the human victims of the last large (infectiuos) epidemic in 1715. KEY WORDS Plague, Epidemics, Lower Carniola, Towns, Boroughs 42 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 Dolenjska je tista slovenska pokrajina, za katero se zdi, da so jo razne kužne epidemije zgodnjega no- vega veka obiskale največkrat in jo poleg Istre tudi najbolj prizadele. Tak vtis je v veliki meri upravičen, saj so poročila o številu umrlih in o stopnji opustelosti mestoma naravnost alarmantna, najsi gre za sodobne vire ali za poznejše interpretacije v raznih zapisih in tudi v literaturi, začenši z Valvasorjem. Razumljivo gre v virih prvo mesto mestnim in trškim naseljem, ki so v podobi te obmejne pokrajine cesarstva izstopala kot prebivalstveni konglomerati in družbeni orga- nizmi s specifičnimi, zlasti gospodarskimi funkcija- mi. Mesta in trgi so v primerjavi s podeželjem teže občutili breme epidemij, hkrati pa obstaja o njihovih posledicah tudi več pričevanj. Dolenjska mesteca, povečini miniaturna in malo pomembna, so med slovenskimi kontinentalnimi mesti, gledano v celoti, zagotovo utrpela najhujše posledice kužnih epidemij. Največje breme je nosi- lo Novo mesto, drugo najpomembnejše na Kranj- skem in edino med sedmimi dolenjskimi mesti, ki je premoglo več kot tisoč prebivalcev. V luči majh- nosti mestnih naselij Dolenjske so v virih toliko bolj presenetljive izredno visoke številke umrlih, kakršnih drugod na Kranjskem ni zaslediti. Prav verodostoj- nost in teža števila umrlih je eno temeljnih vprašanj, na katerega skušamo v pričujočem prispevku najti kolikor toliko zadovoljiv odgovor. Drugo prav tako pomembno vprašanje, tesno povezano z demograf- skimi izgubami, so gospodarske in socialne posledice epidemij. Njihove razsežnosti so še manj oprijemlji- ve, saj so praktično nemerljive z zanesljivimi kazalci, zato pri njihovem ugotavljanju le s težavo presegamo deskriptivno raven in besednjak sodobnih poročil. Pri opredelitvi problema kužnih epidemij pušča- mo ob strani sicer enega bistvenih vprašanj, za ka- kšne vrste bolezni je v konkretnih primerih pravza- prav šlo. Sodobni viri jim sicer dajejo različna imena, vendar z istim skupnim pomenom. S kugo jih je po- imenovala tudi sodobna literatura, denimo Valvasor (Pest), naletimo pa še na druge splošne označbe, kot so: laidige Contagion, laidige Infection, Sterbelauf, Se- uche itd. Pojavne oblike bolezni so bile različne, ven- dar jih je povezovala skupna značilnost, da so kužne epidemije večinoma izbruhnile nenadoma in z vso silovitostjo. Šele iz skopih navedb o simptomih ali iz zanikanj, da je šlo za »pravo kugo«, lahko mestoma sklepamo na kakšno sorodno epidemijo. Tako naj bi v Novem mestu v prvi polovici leta 1599 razsajala le »ogrska bolezen«, t. i. kuga v Krškem leta 1634 pa vzbuja pomisleke, ker je morila predvsem med otro- ško populacijo. Zaradi nerazlikovanja med različnimi epidemijami se je domala za vse vrste nalezljivih bo- lezni zgodnjega novega veka uveljavil skupni pojem – kuga. V zgodovini in ljudskem jeziku je kuga sploh vsaka nalezljiva bolezen (epidemija), ki se pojavi nenadoma na določenem mestu, traja nekaj tednov ali mesecev, povzroči hitro in množično umiranje in polagoma ugasne. Poleg prave kuge (pestis) se pod njenim imenom skriva še kakšnih deset bolezni od koz, trebušnega tifusa ali legarja do kolere in gripe.1 Epidemične razsežnosti različnih bolezni in njihovo nediferencirano označevanje nas tako silita k uporabi bolj ali manj kompromisnega poimenovanja – kužna epidemija. Pojem lahko končno upravičimo s tem, da narava posameznih epidemij ni predmet našega pre- učevanja in da iz skopih sodobnih virov zvečine sploh ni ugotovljiva. Za Dolenjsko in njene meščanske naselbine je bilo usodnih šest večjih in nekaj manjših epidemij, ponavljajočih se v nekajdesetletnih presledkih med sredo 16. in začetkom 18. stoletja. O kugah pozne- ga srednjega veka in izpričanih izbruhih epidemij drugod na Kranjskem v prvi polovici 16. stoletja ni v zvezi z Dolenjsko znanega ničesar. Poročila izpo- stavljajo kugo leta 1578, kužni val z vrhuncem leta 1599, epidemijo 1623–1627, časovno najdaljšo kugo 1645–1650, njen lokalno omejeni izbruh leta 1691– 1692 in epidemijo leta 1715. Razen pri predzadnjem kužnem valu konec 17. stoletja, ki se je na Kranjskem omejil samo na Črnomelj z bližnjo okolico, je šlo vsakokrat za epidemije širših razsežnosti, v katerih pogosto ni bila prizadeta samo Kranjska, temveč tudi sosednje dežele.2 Dolenjska je pri tem trpela v vseh velikih valovih kužnih epidemij, ki jih je doživela Kranjska, in bila kot prehodna obmejna pokrajina cesarstva neredko sploh prva na udaru črne smrti, prodirajoče izza bližnjih meja osmanskega sveta. Temeljna značilnost obravnavane problematike je pomanjkanje sodobnih, zlasti nevtralnih zapisov dogajanj, kar postavlja nelahko oviro ugotavljanju dejanskega stanja. Poseben problem je slaba ohra- njenost virov iz časa, ko so posamezne epidemije še razsajale. Več je mlajših opisov njihovih posledic, po- srednih poročil in predvsem poznejših interpretacij kot najmanj hvaležne, a prevečkrat neizogibne (edi- ne) vrste vira, ki lahko hitro predstavlja plodna tla za napačne sklepe in razlage. V pričujoči obravnavi se lotevamo precej nezavidljive naloge preverjanja s pomočjo analogij in komparacij vseh ta trenutek do- segljivih podatkov. Razpoložljive vire lahko glede na strukturo v gro- bem razdelimo na dve obdobji. Za prvo obdobje, ki sega do konca 16. stoletja, so značilna zelo redka in skopa sodobna poročila brez kvantificiranih navedb umrlih. Nekateri pojavi epidemije so znani sploh samo iz poznejših lapidarnih omemb, v pomoč pri sklepanju na potencialno število umrlih in posledično opustelost pa je moč pritegniti le ugotavljanje pose- stne (dis)kontinuitete v urbarjih in mestnih davčnih registrih. Drugo obdobje z začetkom ob zatonu 16. stoletja je nekoliko bogatejše s sumarnimi navedba- 1 Prim. Zupanič Slavec, Epidemije na Slovenskem, str. 202. 2 Prim. Travner, Kuga na Slovenskem, str. 95 sl.; Koblar, O člo- veški kugi, str. 39 sl. 43 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 mi števila umrlih. Nekoliko boljše so tudi možnosti preverjanja navedb s komparacijo nevtralnejših, po- večini posrednih poročil. Šele konec 17. stoletja se pojavi nov prvovrstni vir – mrliške matične knjige ter seznami kužnih bolnikov in umrlih, vendar gre še ve- dno za precej redke pojave. V pričujoči obravnavi dajemo prednostno mesto dvema problemoma: kronološkemu poteku dogod- kov in demografskim posledicam v posameznih me- stih in trgih Dolenjske. Ob skopih uradnih poročilih kužnih komisarjev se je za rekonstrukcijo dogajanja mogoče opreti na nadvse redke sočasne vire, tako predvsem na registraturne protokole in spise kranj- skih deželnih stanov in edinole za mesto Višnja Gora še na nekaj letnih obračunov mestnih sodnikov. Od virov poznejšega nastanka so skromnejši mestni ana- li, vsebinsko manj verodostojne so razne pritožbe in poročila mestnih predstojništev, nevtralnejše pa ko- misijske in vicedomske vizitacije mest. Kot rečeno, so za ta revnejši del Kranjske ter zla- sti za njena mestna in trška naselja značilni šokantni podatki o visokem številu umrlih, o posledično hudi ali popolni opustelosti ter gospodarskem propadanju. Iz dolenjskih mest so po zatrtju posameznih epide- mij prihajale najbolj alarmantne in mestoma že na prvi pogled komaj verjetne številke, tako denimo o več kot 800 umrlih Novomeščanih leta 1599, katerih število je po drugi, nekaj let mlajši inačici, naraslo že na več kot tisoč ljudi. Dve med seboj neodvisni po- ročili navajata za kugo leta 1625 zopet visoki številki 322 oziroma 400 novomeških žrtev, medtem ko naj bi v mestu med zadnjo kužno epidemijo leta 1715 pokopali 331 mrličev. Po manj verodostojnih naved- bah iz Metlike, nastalih štiri desetletja po dogodkih, naj bi v tem belokranjskem mestu samo v letu 1646 pomrlo 700 oseb, naslednje leto pa še 500. Večino zgornjih številk so sicer navedli mestne očetje pri- zadetih mest sami, pri čemer ni igrala nepomembne vloge časovna distanca, vendar so med navedenimi števili tudi podatki nevtralne(jše) provenience. Izpod peresa mestnih predstojništev so prihajali še drugi vznemirljivi podatki, izraženi v pavšalnih deležih mestnega življa in stopnji opustelosti, kot je dobra polovica umrlega prebivalstva Višnje Gore leta 1599 ali napol prazni Novo mesto, Metlika in Črnomelj po kugi 1623–1627. Predvsem pa v pritožbah sa- mih meščanov ne manjka zvračanja krivde na kugo kot krivca gospodarskega in demografskega pešanje mest. Bolj ko so se dogodki oddaljevali, večje so bile možnosti posploševanj in pretiravanj. Tako so deni- mo Črnomaljci pol stoletja po kugi 1691–1692 zapi- sali, da je mesto tedaj povsem izumrlo (ganz abgestor- ben) in opustelo (verwiestet).3 Nekatere od zgornjih navedb in številk so se brez ustreznega preverjanja in premisleka dodobra zasi- 3 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 279, fasc. 142, lit. T II–5, 22. 5. 1744. drale v zgodovinski spomin, potem ko so prišle že pred več kot sto leti v historiografsko literaturo,4 se tako prenašale naprej in se vse do najnovejše dobe nekritično pojavljajo v poljudnih delih, zlasti v raznih krajevnozgodovinskih pregledih.5 Precej samovoljna povzemanja in samosvoje interpretacije tako rekoč lapidarnih objavljenih podatkov so neredko močno napihnili nič kaj dramatični ton opisov, kakršnega ponujajo originalni zapisi ali denimo Valvasor, ki je za nekatera dejstva edini vir. Demografske izgube in njihove posledice je treba presojati različno glede na časovno distanco in av- torstvo poročil. V virih je namreč srečati veliko na- pihnjene retorike in klišejev, značilnih za duh dobe. Šokantni podatki o umiranju mestnega prebivalstva in opustelosti so značilni tako za poročila mestnih predstojništev, nastala nekaj let po kugi, kakor za nji- hove pol stoletja mlajše navedbe ali za nevtralnejša poročila deželnih oblastnih organov. Iz sloga poro- čanja je tako zelo težko izluščiti dejansko stanje, še zlasti če manjka opore v drugih sodobnih virih. Pro- blematične so predvsem ponavljajoče se, za dobo kot tako značilne navedbe o stopnji opustelosti mestnih naselij in o deležu umrlih prebivalcev: npr. četrtina opustelega mesta, tretjina, več kot tretjina, polovica ali več kot polovica pustot oziroma umrlih. Bolj kot so numerični podatki precizni, večjo pozornost pri- tegnejo, najsi gre za letnice, denarne vsote ali dru- ge številčne navedbe (hiše, prebivalci, pustote ipd.). Tovrstni podatki bi lahko po logiki stvari temeljili na bolj ali manj natančnem preverjanju, če že ne na (neohranjenih) specifikacijah, pri čemer zanje jam- či edinole avtor s svojo kredibilnostjo. Tako podane številke o umrlih kužnih bolnikih naj bi bile tudi tem bolj verjetne, če so zapisane neposredno po dogodkih ali z ne več kot nekajletno časovno distanco. Številčni podatki predstavljajo še drug problem. Že tako maloštevilne sumarne podatke o umrlih je namreč le redko mogoče umestiti v posestno in de- mografsko stanje določenega mesta, niti v enem pri- meru pa nista na voljo dve primerljivi specifikaciji: umrlih oseb in vseh hišnih gospodarjev v času pred kugo. Za presojanje posledic umiranja je poleg tega bistvenega pomena struktura umrlih oseb. Kuge, ki je prizadela gospodarsko vitalni del prebivalstva ali populacijo v prokreativni starosti, v tem pogledu ni- kakor ni moč primerjati z epidemijo, katere žrtve so bili predvsem otroci ali povečini mestna revščina. Poleg tega se demografske posledice v virih vse- lej navezujejo na druge, zlasti na gospodarske, kar je 4 Podatek o 800 umrlih Novomeščanih je po arhivskem viru priobčil Ivan Vrhovec (Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 79). 1200 umrlih za kugo v Metliki navaja po pismu vice- domu iz leta 1686 že August Dimitz (Geschichte Krains, str. 61–62), po njem ali neposredno iz vira pa Leopold Podlogar, Požari v Metliki, str. 46. 5 Dular, Metlika skozi stoletja (1978), str. 11; Dular, Metlika sko- zi stoletja (1986), str. 13; Jarc, Iz preteklih stoletij, str. 44. 44 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 več kot razumljivo, saj so bile posledice kužnih epi- demij na gospodarskem področju dostikrat hujše in dolgotrajnejše. Pojavu epidemije na določenem kraju je sledila izolacija (bandiziranje) okuženega območja, kar je pomenilo pretrganje komunikacij in ustavitev trgovsko-prometnih tokov. Kužne straže, ki so jih v drugih krajih postavile deželne ter posamezne lokal- ne oblasti, namreč ljudem in blagu niso dovoljeva- le prehoda brez zdravstvenih spričeval, imenovanih »fede«. Izbruh še tako lokalno omejene epidemije je praviloma povzročil zaprtje deželnih meja in posle- dično močno omejitev oziroma popolno ustavitev prometa, zaradi česar je tako ali drugače trpelo ce- lotno deželno gospodarstvo. Zlasti dolgotrajne za- pore so lahko za seboj potegnile hude izgube raznih gospodarskih dejavnosti, obubožanje določenih slo- jev, davčno nesolventnost, ki jo je v končni posledici občutila deželna blagajna, pomanjkanje življenjskih potrebščin in drugih artiklov ter končno prave lakote. V nadaljevanju predstavljamo posledice kužnih epidemij po kronološkem redu. Temeljna dejstva so namreč prepogosto premalo znana, da bi se lahko teme lotili samo problemsko. Metode dela in speci- fika pritegnjenih virov nas poleg tega silijo v daljše ekskurze in mestoma tudi v odmik od osrednjega problema. Manjše kužne epidemije do konca 16. stoletja Kakšne razsežnosti so imele epidemije na Do- lenjskem pred sredo 16. stoletja, je mogoče samo ugibati in bo ostalo neznanka, če se nenadejano ne odkrijejo novi viri. Na Primorskem in Kranjskem je prva kuga zgodnjega novega veka kosila zlasti v letih 1511–1512, vendar razen za Trst ni znanih oprijem- ljivih podatkov. Po V. Travnerju naj bi na Kranjskem veliko ljudi umrlo v Beli krajini, pri čemer pa se je lahko oprl zgolj na podatek L. Podlogarja, da so v črnomaljski mestni lozi po letu 1510 postavili kape- lico sv. Sebastijana.6 Samo na ravni domneve ostaja tudi morebitno divjanje epidemije v Novem mestu, ki je po prvem ohranjenem popisu hiš leta 1515 med skupaj 272 oštati izkazovalo 24 ali skoraj desetino opustelih, deloma že povsem propadlih domov.7 Po- selitveno stanje v največjem dolenjskem mestu, za- beleženo v fiskalno-vojaške namene, je pomenljivo v luči enakega popisa za mesto Kamnik, nastalega leto pozneje, v katerem v celoti pogrešamo kakršne koli pustote.8 Njihova odsotnost sicer še ne pomeni, da jih v resnici ni bilo, kakor tudi v Novem mestu ni 6 Prim. Travner, Kuga na Slovenskem, str. 95. Prim. Podlogar, Kronika mesta Črnomlja, str. 64. 7 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, fasc. 59, lit. R V–1, Der zaichnus abschrifft der hoffstett der statt Rue- dolphswerth anno 1515. 8 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 108, fasc. 61, lit. S XVII–1, fol. 157v–160v. Objava: Luschin v. Ebengreuth, Ein Protokoll der Stadt Stein, str. 38–67. nikakršnega indica za posledice morebitne nedavne epidemije. Razlogov za gospodarsko pešanje in po- sledično praznjenje tega obmejnega mesta namreč ni manjkalo tudi brez posega črne smrti. V virih je našla odmev šele kuga, ki je v petdesetih letih 16. stoletja kosila na več koncih Kranjske. Epi- demijo so leta 1553 zanesli na Kranjsko s Hrvaškega, iz žarišč v Zagrebu in Samoboru. Kljub prepovedi stikov z okuženimi kraji se je bolezen naslednje leto razširila po vsej Kranjski, tako da so morali ustaviti trgovino in zapreti vse ceste proti Italiji.9 Na Dolenj- skem je bolezen terjala edino dokumentirano žrtev v Višnji Gori. Prvovrstni nevtralni vir za spremljanje dogajanja, kakršnih bi si želeli čim več, predstavljajo trije zaporedni letni obračuni višnjegorskih mestnih sodnikov v letih 1552–1555, brez katerih ne bi imeli prav nobenega indica, da se je epidemija pojavila tudi v spodnjem dela dežele. Že zaradi narave dragoce- nega vira si kaže dogajanje v Višnji Gori predočiti v vseh podrobnostih. Vesti o kugi so Višnjane prvič vznemirile 6. av- gusta 1553, ko so deželnemu slu poleg obvezne pogostitve plačali »zaradi epidemije« še dodatnih 6 pfenigov. Slu je pripadla povečana pristojbina, saj se je izpostavljal nevarnosti, ko je krožil po mestih in gospostvih. Višnjani so se tedaj počutili še dovolj varne, saj so prav tiste dni živahno popravljali cesto in za te potrebe lomili kamen v mestnem kamnolo- mu. Pet dni zatem, 11. avgusta 1553, je deželni sel prinesel v zvezi s kugo nek ukaz, 6. septembra pa tudi že generalni mandat. Ker so deželne oblasti medtem zaradi epidemije ukazale zapreti ceste, je mestni so- dnik Vincenc Steirer utrpel precejšnjo izgubo kot zakupnik mestne mitnice. Že 5. septembra je pri me- stnem svetu izposloval zmanjšanje zakupnine s 136 na 100 goldinarjev, čeprav nevarnost še ni bila prete- ča. Tako je nekaj dni pozneje kot vsako leto potekal čebulov sejem, medtem pa so Višnjani nadaljevali s popravljanjem ceste. Nova, očitno strožja mandata o epidemiji, je deželni sel prinesel iz Ljubljane 25. septembra in 13. oktobra, nakar je mestni svet skle- nil postaviti vsako nedeljo na oboje mestnih vrat po enega nadzornika za preprečitev vstopa prišlekom iz okuženih krajev. Dan pred božičem govori sodnikov letni račun izrecno o okuženih vaseh, nato pa vsebuje postavke o plačilih nadzornikoma. Do 7. januarja na- slednjega leta (1554) sta stražarja pri mestnih vratih za vsako nedeljo prejela vsak po 4 krajcarje. Pri tem ni šlo za pravo zaporo, temveč za preventivni ukrep, saj v Višnji Gori kuge ni bilo. Za nevaren dan so šteli samo nedeljo, ko so v mesto v večjem številu prihajali okoličani in tujci. Po 23. februarju 1553 je deželni sel spet prinesel mandat o kugi, nedolgo zatem pa je pi- sánje v zvezi z epidemijo nesel župniku v Šentvid pri Stični tudi mestni sel. Spomladi se nevarnost ni po- 9 Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98. Prim. Travner, Kuga na Slovenskem, str. 96. 45 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 večala in tudi ne povsem prenehala. Deželni sli so še večkrat prinesli razne ukaze in generale, med drugim skupaj z generalom o davčnem zaostanku tudi neko nedatirano prepoved v zvezi s kugo. Povsem svobo- dno sta kmalu zatem jezdila v Ljubljano sodnik Vin- cenc Steirer in njegov spremljevalec, brez posebnosti sta 22. maja minila telovska procesija in letni sejem. Potem ko od treh kraljev do začetka poletja 1554 ni poročil o »kužnih nadzornikih« na mestnih vratih, so ju začenši s 1. julijem spet postavljali vsako nedeljo. 25. julija je kuga izbruhnila tudi v Višnji Gori, in sicer v hiši Hansa Šelutija, ki je sam zbolel in umrl. Z njegovo smrtjo se zdi povezano dejstvo, da sta me- ščana, ki sta nesla pobrani davek v Ljubljano, tam is- kala ranocelnika. Mestni svet je takoj nato zaposlil tri moške grobarje in neko staro grobarko, ki so poko- pali umrlega Šelutija, nato pa je bila njihova naloga počakati še na smrt drugih in jih pokopati. Grobar- jem so obljubili za plačilo po eno krono in ženski renski goldinar, kar je po obračunu čez mesec dni naneslo 5 goldinarjev in 36 krajcarjev. Pet dni po izbruhu kuge v mestu, dne 30. julija, je mestni svet ponovno postavil pri spodnjih in zgornjih mestnih vratih po enega nadzornika za preprečevanje vstopa ljudi iz okuženih krajev. Tokrat je šlo očitno za stalno in ne samo za nedeljsko stražo, saj je znašalo teden- sko plačilo 15 krajcarjev, straž pa niso umaknili vse do julija 1555. Kot vse kaže, se kuga po Šelutijevi smrti ni razmahnila in je bržkone zahtevala samo smrt omenjenega moža. Že avgusta so namreč Viš- njani pospešeno popravljali cesto in lomili kamen v mestni okolici, imeli septembra kot ponavadi čebulov sejem, živahno trgovali in hodili po razne potrebšči- ne v Ljubljano.10 Drugod po Dolenjskem, kot rečeno, ni o tej kugi znanega ničesar. Vse kaže, da se ni dotaknila Novega mesta, saj je Novomeščani v nasprotnem zagotovo ne bi pozabili omeniti v svojem izčrpnem poročilu vladarju leta 1564, kjer govorijo o tegobah mesta in vzrokih zanje.11 Na Dolenjskem se je kuga sicer po- javila tudi omenjenega leta 1564, ko se je z Goriškega razširila na Kranjsko, razsajala zlasti v Ljubljani in od tam pregnala deželne stanove v Kamnik. Po dolenj- skih krajih naj bi veliko ljudi pobrala v Šmarju in pri Šentrupertu.12 Oglasila se je spet čez pičlih dvanajst let, ko je leta 1576 s Štajerskega prekoračila mejo pri Ra- dečah ob Savi in nato razsajala po Gorenjskem in Primorskem.13 Stanovski registraturni protokoli go- vorijo meseca novembra o kugi v Radečah, na bliž- njem Kumu in v Zagorju, naslednje leto (1577) pa 10 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, mestni računi 1552/1553, 1553/1554 in 1554/1555. 11 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, fasc. 133, lit. R II–1, 25. 4. 1564. 12 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 96; Koblar, O človeški kugi, str 50. 13 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 97. je črna smrt razsajala že širše na Kranjskem. Posebej je omenjena Ljubljana z okolico, medtem ko so se na Dolenjskem ta čas upirali generalu o kugi kme- tje okoli Šentruperta. Župnik v Trebnjem je moral decembra »v času infekcije« prenehati pokopavati na Šentjurjevi Gori in prenesti pogrebe k drugi bližnji podružnični cerkvi.14 To kugo omenja Valvasor samo pri opisu trga Radeče, za katerega pravi, da ga je Bog s kužno bo- leznijo tedaj dokaj hudo opustošil.15 Kako hudo naj bi nadenj zlil svoj srd, lahko sklepamo le s pomočjo kaj negotove metode komparacije posestniških pri- imkov. Pomenljiva je primerjava imen radeških tr- žanov v deželnoknežjem urbarju iz leta 157616 in v šest let mlajšem seznamu oborožitve iz leta 1582.17 Urbar pozna v trgu 34 različnih posestnikov in v delu trga, imenovanem Krakovo, še 35, skupno 69 oseb, seznam oborožencev trga Radeče pa jih ima samo 52. Manjše število kot v urbarju ne preseneča, saj za boj sposobnega moža ni premogla vsaka hiša, zato s tem sploh ni rečeno, da bi se število naseljenih hiš skrčilo za 17 ali skoraj za četrtino. Zgovornejši je podatek, da se je v teh šestih letih obdržalo samo 26 priim- kov, od tega 18 istih gospodarjev kot leta 1576, kar predstavlja leta 1582 le 50 % istih družin kot šest let poprej. Četudi gre za zelo različno zasnovo popisov, pri prvem za posestnike, pri drugem pa za oboroži- tev trških mož, je diskontinuiteta Radečanov očitna. Kuga bi v skrajnem primeru lahko povsem ali delno izpraznila 43 hiš ali tri petine od 69, upoštevaje raz- lično zasnovo popisov pa še vedno okoli polovico do- mov. Posestne spremembe nikakor ne bi mogle biti tolikšne v samo šestih letih brez krutega zunanjega posega. Nastale spremembe so bile namreč številčno enake v šestih letih od 1576 in 1582 ter v dvajsetih letih med letom 1582 in naslednjim radeškim urbar- jem iz leta 1602.18 V trgu se je v teh dvajsetih letih obdržalo 21 gospodarjev in 5 priimkov ali natanko polovica družin iz seznama leta 1582. Skupno se je število radeških posestnikov v četrt stoletja od 1576 do 1602 znižalo z 69 na 65, ohranilo pa se je 12 istih gospodarjev in 11 priimkov, skupaj okoli tretjina pri- imkov iz leta 1576.19 Za primerjavo dinamike posestnih sprememb v drugi polovici 16. stoletja imamo na voljo več drugih primerov. Nazorna primera sočasne močne kontinui- 14 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 854, registra- turni protokoli št. 6 (1567–1577), pag. 391, 403, 409, 409, 427 in 430. 15 Valvasor, Die Ehre XI, str. 464. 16 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, fasc. 60, lit. S X–1, urbar gospostva Žebnik ali Radeče 1576, s. p. 17 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 424, fasc. 289, str 863–878. 18 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, fasc. 60, lit. S XI–2, urbar gospostva Radeče 1602, s. p. 19 Od slednjih ne najdemo v oborožitvenem seznamu iz leta 1582 treh gospodarjev in štirih priimkov, kar potrjuje njegovo nepopolnost glede na celoto posestnikov. 46 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 tete posestniških priimkov sta trga Litija in Ribnica. Dvanajstletni časovni razmik med urbarjema iz let 1566 in 1578 je v Litiji prinesel po zmanjšanje pose- stnikov z 19 na 18, izginotje samo treh priimkov, po- jav dveh novih ter ohranitev kar 15 istih gospodarjev ali 83,3 %.20 Leta 1619 je bilo v Litiji še vedno 18 gospodarjev, od tega 3 isti in 7 istih priimkov kot leta 1578, kar predstavlja za štiridesetleten časovni odmik visokih 55 % nespremenjenih priimkov.21 Nekoliko manjšo kontinuiteto beležita ribniška gospoščinska urbarja iz let 1564 in 1573 za trg Ribnico. Število gospodarjev se je v devetih letih povzpelo s 33 na 35 oziroma na 40, če upoštevamo, da sta bila na neka- terih posestnih enotah dva ali več gospodarjev. Od oseb iz leta 1564 se jih je do leta 1573 obdržalo 14 (42,4 %), priimkov 10 (30,3 %), izginilo pa je 9 starih družin (27,3 %). V trgu se je medtem sicer naselilo še 10 novih gospodarjev in delnih gospodarjev, toda ohranilo se je skoraj tri četrtine starih družin.22 Raz- lika med navedenima dvema trškima naselja na eni strani in trgom Radeče, kjer je v samo šestih letih izginilo do polovico družin, je torej več kot očitna. Kuga pa leta 1576 ni prizadela samo Radeč, tem- več po pričevanju sodobnih virov tudi njegovo oko- lico na območju Kuma. Urbarja radeškega gospostva za leti 1576 in 1602 dajeta v 18 vaseh radeške bližnje okolice in sosednjega Kumljanskega naslednjo podo- bo. Število gospodarjev se je le malo povečalo, s 135 na 138, istih oseb ali vsaj soimenjakov je ostalo 14 (10,7 %) ter 62 priimkov (47,3 %), medtem ko se je na starih posestnih enotah pojavilo 55 novih priim- kov (42 %), od tega veliko razširjenih na tem podro- čju že v času starejšega urbarja. Največjo diskontinui- teto družinskih imen beležita urbarja v trgu Radeče in dveh najbližjih vaseh Spodnje Radeče in Njivice. Hitro menjavanje posestnikov glede na kraje v hribo- vitem svetu je v teh treh ravninskih krajih nedvomno pospeševalo več dejavnikov, vendar pritegnitev obo- rožitvenega seznama Radečanov iz leta 1582 jasno pokaže čas intenzivnih sprememb, ki sovpada s kugo. Od 64 trških priimkov leta 1602 jih je bilo leta 1576 znanih le 23 (35,9 %), kar je glede na 69 posestnikov v starejšem urbarju natanko tretjina. Enak delež pri- imkov (6 od 18) je ostal nespremenjen v Spodnjih Radečah, v Njivicah pa je od 9 posestnih enot do leta 1602 ena izginila, na šestih se je priimek zamenjal in obdržal le na dveh (22,2 %). Drugo področje znatne zamenjave priimkov predstavljajo vasi pod Kumom, kjer se kuga prav tako omenja novembra 1576. Tam 20 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 124, fasc. 70a, lit. W XXIII–3, urbar gospostva Višnja Gora 1566, s. p. – SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 205, No. 35, urbar gospostva Višnja Gora 1578, s. p. 21 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 205, No. 36, urbar gospostva Višnja Gora 1619, s. p. 22 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, fasc. 59, lit. R I–5, davčni register Ribnica 1564, s. p. – SI AS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 1, urbar gospostva Ribnica 1573, s. p. je pred letom 1602 več kot polovica domačij zame- njala priimek v Završah (3 od 5), Brišah (5 od 7) in Spodnjem Jelovem (3 od 4) ter nekaj manj raztre- sene kmetije Podkraja (5 od 10), Kuma (3 od 7) in Spodnjih Vod (3 od 7). Glede na siceršnjo ustalje- nost hišnih imen samotnih kmetij so spremembe v omenjenih kumljanskih vaseh dovolj opazne. 67 posestnih enot v dveh ravninskih in šestih hribo- vskih krajih je tako v 26 letih zamenjalo 41 priimkov (61,1 %), ohranilo pa se jih je le 26 (38,9 %), od tega 4 isti gospodarji. V ostalih desetih vaseh radeškega gospostva je bila kontinuiteta posestnikov nasprotno neprimerno večja, saj se je na 68 posestnih enotah obdržalo kar 50 priimkov (73,5 %), od tega 10 istih gospodarjev.23 Za skoraj obrnjeno razmerje kontinui- tete in diskontinuitete na obeh polovicah kmečkih posesti je moral biti slejkoprej kriv nenaden zunanji poseg – v zelo veliki meri bržčas prav kuga leta 1576. Podrobnemu dogajanju lahko v času te kuge sle- dimo edinole v Višnji Gori, in sicer po letnem ra- čunu sodnika Marka Raaba za leto 1576/77. Življe- nje je teklo skoraj normalno, le da je bilo na letnem sejmu na dan Gospodovega vnebovzetja leta 1577 manj trgovanja in dobička zaradi kuge in sočasnih sejmov v drugih krajih. Ukaz o varnostnih ukrepih zaradi kuge na Beneškem je prispel v mesto že 22. julija 1576, po en general in ukaz pa malo pred in kmalu po vseh svetih. Za nekega mojstra pravi račun, da je maja ali junija 1577 tesaril pred mestom v času epidemije (in Sterbleuff).24 Iz naslednjega leta 1578, ki velja na Kranjskem za »leto kuge«, višnjegorski sodniški račun žal ni ohranjen, diskontinuiteta pri- imkov hišnih gospodarjev pa od enega do drugega davčnega registra, med 1567 in 1581, ne kaže po- večanj, ki bi jih lahko pripisali epidemiji.25 O kugi v Višnji Gori prav tako ne poročajo niti Valvasor niti sodobni viri. Marsikje na Kranjskem je kuga razsajala dve leti pozneje, leta 1578. Njen kronološki potek je z viri slabo dokumentiran. V stanovskih registraturnih protokolih so prve odredbe posameznim gospostvom na Notranjskem zabeležene konec septembra 1578, julija naslednje leto je izšel general o prepovedi sej- mov, zbiranja ljudi in izogibanju okuženim krajem, avgusta 1578 pa so imeli deželni stanovi namen pre- seliti svoje urade v Škofjo Loko, ker kuga v Ljubljani ni hotela prenehati. Oktobra so tajnemu dvornemu svetu v Gradcu resnično poročali o preselitvi, toda ne v Škofjo Loko, ki ni bila več dovolj varna, temveč naprej v Kranj. Kužni val se je očitno končal pred januarjem 1580, osamljen primer kuge pa je zabele- 23 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 107, fasc. 60, lit. S XI–1, urbar gospostva Radeče 1576, s. p.; XI–2, urbar gospo- stva Radeče 1602, s. p. 24 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, mestni računi: 1576/1577. 25 Prav tam, fasc. II, davčna registra 1567 in 1581. 47 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 žen le še junija istega leta v Moravški dolini.26 Razen redkih omemb krajev na Notranjskem in Gorenj- skem ni nikakršnih vesti o epidemiji na Dolenjskem. Skopo poročajo o njej le mlajša poročila, med njimi v prvi vrsti Valvasor. Tako je kuga po Valvasorju leta 1578 prišla v mesto Krško in prenekaterega spravila na oni svet, v Novem mestu jo omenja skupaj s kugo 1590, pri Kočevju pa pravi, da je pobrala veliko ljudi v deželici in mestu.27 Mlajša literatura jo nato omenja v Ljubljani in Cerknici ter na Dolenjskem v dolini Temenice, pri Šentrupertu, v Krškem, Novem mestu in na Kočevskem.28 Epidemija je bila še posebno huda nadloga za Novo mesto, ki je samo dve leti prej, leta 1576, po- gorelo, o sami kugi pa razen Valvasorjeve omembe ne vemo prav ničesar. Enako velja za Krško, kjer pa primerjava posestnikov po krškem deželnoknež- jem urbarju iz leta 1575 in po seznamu oborožitve podložnikov v kužnem letu 1578 omogoča določena sklepanja na posledice epidemije med tamkajšnjim kmečkim življem. Pri tem predstavlja težavo dejstvo, da mlajši seznam ni točneje datiran, zato ne vemo, ali je nastal po kugi ali že pred njo. V celotnem gospo- stvu Krško se je priimek v samo treh letih 1575–1578 spremenil na 20,1 % kmečkih posesti, medtem ko jih je 3,9 % opustelo. V »hribovskem uradu« vzdolž Save se je nov priimek pojavil na 12,7 % kmetij, na Krškem polju pa kar pri 26,8 % posestnih enotah. V ravnini je opustelo tudi skoraj dvakrat toliko kmetij (4,8 %) kot v hribih (2,8 %). Spremembe se očitne še zlasti v primerjavi s spremembami v petletnem obdobju med 1570 in 1575, v katerem je prišlo do kmečkega upora 1573 in hudega maščevanja nad kmeti. V teh petih letih se je – nedvomno v veliki meri zaradi upora – priimek gospodarja zamenjal na približno enakem delež kmetij tako v obeh urbarskih uradih kot v ce- lotnem gospostvu (med 16 in 17 %), opustelo pa je okoli 5 % posesti. Primerjave z dinamiko posestnih sprememb v drugih časovnih obdobjih kažejo, da se je v sedemdesetih letih 16. stoletja na tleh krškega gospostva dogajalo marsikaj hudega. Čas med 1575 in 1578 pri tem izstopa celo pred časom kmečkega upora in dopušča ugotovitev, da je za posestne spre- membe v veliki meri kriva prav kuga.29 Kranjska je nato doživljala kugo tudi v osemdese- tih in devetdesetih letih 16. stoletja, ko je epidemija pobrala zlasti veliko prebivalcev Škofje Loke (1580 in 26 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, regi- straturni protokoli št. 7 (1578–1584), pag. 91, 96, 101, 121 in 146. 27 Valvasor, Die Ehre XI, str 242, 488, 199. 28 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 97 citira Valvasorja (Valva- sor, Die Ehre XI, str. 199 in 717). 29 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, fasc. 46, lit. G VIII–4, urbar gospostva Krško 1570, s. p. – SI AS 174, Tere- zijanski kataster za Kranjsko, N 141, No. 29, urbar gospostva Krško 1575, pag. 481–529. – SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, fasc. 46, lit. G VIII–1, seznam oborožitve 1578. 1582) in Ljubljane (1586–87), najhuje pa se je zavr- tela v mrtvaškem plesu na predvečer novega stoletja.30 Kuga leta 1599 V iztekajoče se 16. stoletju je Kranjsko prizadela dotlej najhujša epidemija, ki je podobno kot prejšnje še vedno slabo dokumentirana. Registraturni proto- koli deželnih stanov so v teh letih po vsebini še zelo lapidarni, tako da ne podajajo skoraj nič več kot le navedbe o odredbah splošne vsebine in o dopisova- nju s stanovi sosednjih dežel. Med julijem 1598, ko so kuga prvič omenja, in novembrom leta 1600, ko gre za njene zapoznele odmeve, je protokoli v zvezi z dolenjskimi kraji ne navajajo niti enkrat. Krajevno jo postavljajo samo v Ljubljano in deželo Kranjsko kot tako.31 Gledano v celoti je skopa tudi korespon- denca stanovskega poverjeniškega urada, ki pa ravno za kugo na Dolenjskem ponuja boljši pregled kot za druge dele dežele. V deželi se je epidemija pojavila spomladi 1599, in sicer najprej na Dolenjskem, potem ko je že prej razsajala na Reki in v tamkajšnji okolici.32 Deželni vicedom in stanovi so 1. maja poslali na Dolenjsko dva kužna komisarja iz vrst ljubljanskih mestnih svétnikov, ki naj bi opravila temeljito poizvedbo o stanju. Nedatirano komisijsko poročilo, nastalo go- tovo še v istem mesecu, navaja pojave kuge okoli Šmarja, Šentjanža, Šentruperta, Radeč in Rake, na- dalje v gospostvu Spodnji Mokronog in okoli Krške- ga, kjer naj ne bi bilo neokužene vasi. Novo mesto in njegova okolica pritegneta toliko večjo pozornost zaradi mlajšega poročila iz leta 1606, ki govori o dra- stično visoki umrljivosti – več kot 800 umrlih me- stnih prebivalcev. Kužni komisarji so namreč maja 1599 dobili od mestnega predstojništva zagotovilo, da je v Novem mestu dotlej umrlo le šest oseb in še te po zatrjevanju zdravnika, lekarnarja in padarja za t. i. »ogrsko boleznijo« in ne zaradi kuge. Naspro- tno naj bi v bližnjih župnijah Šmarjeta in Št. Peter po besedah tamkajšnjega župnika v kratkem času pomrlo okoli 300 ljudi, o množičnem umiranju pa je bilo slišati tudi z območja Trške Gore in Bajno- fa severno od Novega mesta. Kot pravi poročilo, je kuga dotlej prizanesla Višnji Gori, Stični, Trebnjemu in Veliki Loki.33 Junija istega leta je epidemija zajela Ljubljano in se postopoma širila proti Gorenjski.34 30 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 98–100. – Koblar, O člove- ški kugi, str. 50–51. 31 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 444, fasc. 291 d, pag. 739–744, 1. 5. 1599, ad 1. 5. 1599. – Prim. Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98. 32 Prim. Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98. 33 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 444, fasc. 291 d, pag. 739–744, 1. 5. 1599, ad 1. 5. 1599. – Prim. Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98. 34 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 857, registra- turni protokoli št. 11 (1598–1601), pag. 11, 20, 36, 37, 38, 39, 41, 49, 67 in 84. 48 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 Tako je v Ljubljani izbruhnila prav v hišah obeh kuž- nih komisarjev, ki sta se vrnila z Dolenjskega, kjer sta se domnevno okužila. Deželne urade so nato brez odlašanja prenesli iz glavnega mesta v Kamnik, kljub varnostnim ukrepom pa se je obolelost širila proti se- veru in se do konca leta samo še stopnjevala.35 Iz časa epidemije v deželnem glavnem mestu ob- stajajo sodobna izčrpna poročila, zato precej dobro poznamo kronologijo bolezni, varnostne ukrepe in razne podrobnosti. Neprimerno slabše je dokumen- tirano dogajanje na Dolenjskem, od koder imamo poročila o visoki umrljivosti v treh mestih: Novem mestu, Višnji Gori in Kočevju. Novomeščani so ne- kaj let pozneje navedli celo precej natančni števili umrlih oseb in hišnih gospodarjev, ki že zato pri- tegneta vso pozornost. Nekritično, brez upoštevanja sodobnih referenčnih virov, ju je nato prevzela sta- rejša historiografija, tako da se od izida Vrhovčeve Zgodovine Novega mesta (1891) vztrajno ponavlja tr- ditev o več kot 800 umrlih prebivalcih leta 1599, od katerih naj bi bilo 149 hišnih gospodarjev.36 Številki so Novomeščani leta 1606 posredovali v spremnem poročilu vicedomski komisiji, tik preden je ta pri- šla na ogled obubožanega, izpraznjenega in deloma pogorelega mesta.37 Toda dvom o verodostojnosti zgornjih številk se samo še poveča ob podatku o 1000 umrlih, ki so ga vnesli v prošnjo za pomoč le nekaj let pozneje, leta 1615.38 S časovno distanco se je zmanjševala kritičnost prizadetih do polpretek- lih dogodkov, k nastanku trditve o 800 in končno o magičnih tisoč umrlih pa je pripomoglo tudi pre- pričanje, da so se predstave o resničnem dogajanju v Novem mestu leta 1599 medtem v očeh deželnih oblasti že zameglile. Veliko manj določen je podatek o umrlih v Višnji Gori, zapisan desetletje po epidemiji. Leta 1609 je nadvojvoda Ferdinand od višenjskega mestnega sod- nika, sveta in občine prejel prošnjo za davčni spregled in komisijski ogled mesta. Višnjani so v njej navajali, da je kuga v letu 1599 pobrala kar polovico mešča- nov in gostačev ter pustila za seboj ne le opuščene in nenaseljene hiše, temveč naj bi zaostanek osebnega davka zaradi množičnega umiranja meščanov samo v letu 1599 narastel na 152 goldinarjev. Pri tem ni moč prezreti, kje je pravzaprav poudarek njihove- ga pisánja. Davčno nesolventnost so v nadaljevanju utemeljevali z dejstvom, da so laški vojaki, gredoč na Kanižo (1601), požigali in uničevali hiše in kašče ter s hudim razgrajanjem povzročili znatno oslabitev mesta na številu meščanov, hiš in obrti.39 Kuga zelo podobno kot v nekaj starejšem novomeškem poročilu 35 Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98. 36 Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 79. 37 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2, 24. 9. 1606. 38 Prav tam, 2. 7. 1615. 39 StLA, Innerösterreichische Hofkammer-Akten (odslej I.Ö. HK–Akten) 1611–III–105. nenadoma sploh ni več poglavitni vir zla, čeprav naj bi pomorila polovico ljudi! Niti tolikšna morija sama po sebi ni zadoščala za spodkop temeljev mesta, am- pak je bilo nujno treba navesti še druge razloge, ki bi prikrili očitno pretiravanje. Poleg Novomeščanov in Višnjanov so se na kugo sklicevali tudi Kočevci, in sicer kot prvi že v začetku leta 1601, ko so na graško dvorno komoro naslovili prošnjo za pomoč. Njihove navedbe poznamo le iz povzetka, po katerem naj bi kuga (Infection) v ko- čevskem mestecu morila dve leti. Umrlo naj bi ve- liko najuglednejših meščanov in gostačev, Kočevje pa utrpelo znaten upad prebivalstva. Toda epidemija ni mogla biti posebno huda, saj se tudi tu omenja le mimogrede v podkrepitev prošnje za nekajletni odpis davka zaradi požara leta 1596.40 Kočevci so se v po- manjkanju krepkih dejstev zatekli k pavšalni trditvi o smrti najuglednejših ljudi in zmanjšanju mestne po- pulacije. Prevedeno iz pisarniškega jezika pomenijo te navedbe gotovo samo blažjo žetev črne smrti, manjšo kot v drugih dveh mestih. Pri tem je treba upoštevati tudi krajšo časovno distanco, ki je pisce prošnje loče- vala od dogodkov in s tem brzdala njihovo željo po pretiravanju. Kočevski primer je hkrati zelo zgovoren dokaz, kako hitro je bilo dejstva mogoče sprevrača- ti in potvarjati. Neposredno po ugasnitvi epidemije, aprila 1600, so namreč Kočevci v prošnji stanovom za odlog plačila davka navajali samo, da jih je Bog udaril s šibo kužne bolezni (vns armen mit einer ruetten der straff, der infection heimbgesucht), zaradi česar je bilo mesto zaprto, prepoved gibanja pa je prebivalce pah- nila v hudo revščino in stisko.41 Razen gospodarskih torej sploh ni zaznati kakšnih demografskih posle- dic, o katerih so Kočevci leto dni pozneje veliko bolj smelo pisali v oddaljeni Gradec. Kdo je v prvem desetletju 17. stoletja pri opiso- vanju posledic kuge koga posnemal in ali je to sploh počel, niti ni pomembno. Na kugo so se izgovarja- la vsa mesta, katerih poročila iz tega časa so se nam ohranila. Epidemija tako zanesljivo ni bila zgolj ne- dolžna klica, temveč nadloga, ki se je globoko zasi- drala v kolektivnem spominu. Iz nje se je postopoma rodilo prepričanje, da se je resnično zlo začelo prav z izbruhom kuge, če že ni bolezen sama povzroči- la vsega gorja in posledično gospodarskega pešanja. Dejansko je kuga leta 1599 padla v čas hudih politič- no-gospodarskih pretresov, ki so še posebej prizadeli Dolenjsko kot obmejno pokrajino v soseščini bojišč t. i. dolge vojne (1593–1606). Poznejše razlage me- stnih predstojništev, kdaj in zakaj se je končala »zlata doba«, so se največkrat ustavljale prav ob dogodkih 40 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 274, fasc. 139, lit. G I–8, 16. 6. 1601. – Prošnjo povzema v poročilu dvor- ni komori tudi upravitelj vicedomskega urada Filip Kobenzl (StLA, I.Ö. HK-Akten, 1601–VII–40, 16. 6. 1601. 41 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 446, fasc. 291 d, pag. 513, 9. 4. 1600. 49 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 tega časa: tako naj bi na znaten upad tranzitne trgo- vine vplival zlasti padec Bihaća in Kaniže.42 Če se vrnemo k vprašanju, kaj se je leta 1599 re- snično dogajalo v treh nesporno okuženih dolenjskih mestih, je treba poudariti, da se tako pri Valvasorju kot v sodobnih virih – predvsem v registraturnih protokolih deželnih stanov in spisih stanovskih de- želnih zadev – pojavlja v zvezi s kugo samo Novo mesto, medtem ko Višnjo Goro in Kočevje v celoti pogrešamo. Še več, Valvasor, ki pri opisu preteklosti Višnje Gore ne omenja nobene konkretne nesreče,43 govori pri Kočevju o kužni moriji v mestu in ko- čevski deželici leta 1578, niti besede pa ne nameni kugi leta 1599, čeprav se ustavi pri požaru tri leta prej.44 Če pazljivo preberemo njegove vrstice o dveh kugah v Novem mestu, tudi ni zaznati kakšne raz- like med epidemijo leta 1578 in ono v letu 1599, ki jo pomotoma postavlja v leto 1590:45 »Massen sie /Pest=Seuche/ im 1578 Jahr/ und gleichfalls /!/ im 1590/ viel Leute weggerissen/ und so wenig derselben übrig gelassen/ daß das Graß/ auf dem Marckt=Platz/ so hoch gewachsen/ daß man es mit Sensen abmähen können.«46 Povedano ima ob dramatičnem tonu poročanja neko notranjo logiko. Trava na novome- škem Glavnem trgu ni nujno posledica drastičnega zmanjšanja prebivalstva, temveč predvsem dejstva, da tržni prostor cele tedne in mesece ni bil obiskan zaradi kužnih zapor mesta in prometnic. Netlako- vani trg, kjer se je sicer dvakrat na teden odvijala ži- 42 Npr. SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, fasc. 133, lit. R II–3, s. d. Bericht A (zadnja omenjena letnica 1651). 43 Valvasor, Die Ehre XI, str. 628–629. 44 Prav tam, str. 199, 200. 45 Na pomoto je opozoril že I. Vrhovec (Zgodovina Novega me- sta, str. 79). 46 Valvasor, Die Ehre XI, str. 488. vahna žitna trgovina, se je mogel tem laže zelo hitro spremeniti v travnato površino. Glede demografskih izgub Novega mesta in Vi- šnje Gore leta 1599 razpolagamo danes še z drugimi viri in dognanji, ki tendenciozne navedbe obeh me- stnih predstojništev močno relativizirajo. Dragoce- ni so zlasti sodobni popisi mestnih obdavčencev in pustot, s katerimi dobi precej trdnejšo oporo zgolj na logiki sloneča »nejevernost«. Navedbe Novome- ščanov in Višnjanov v prošnjah za omilitev fiskalnih bremen so z njimi domala postavljene na glavo, pri čemer je avtorjem ob vseh olajševalnih okoliščinah mogoče očitati nič manj kot zavestno zavajanje in prikrajanje dejstev. Vsaj nekatere številke o živečih in umrlih so glede na naslovnika načrtno prirejene, ne- kje povečane, drugje zmanjšane. Prav razumljene so lahko šele, ko jih postavimo v kontekst posestno-de- mografske slike obeh mest, ki mu zato v nadaljevanju namenjamo tudi več prostora. Povsem zanesljivo je eno: kuga Novemu mestu ob zatonu 16. stoletja resnično ni prizanesla. Vice- domov odgovor nadvojvodi Ferdinandu v zvezi s sta- njem v mestu, kronološko prvi vir, ki sploh omenja novomeško kugo, namreč 26. marca 1600 pravi, da je Novo mesto v preteklem letu zaradi kuge v mestu in okolici izgubilo veliko prebivalstva (an bevölkerung entplöst).47 Povsem lažnega navajanja si Novomešča- ni samo sedem let po dogodkih kajpak ne bi drzni- li, še najmanj v poročilu komisarjem, ki so prihajali v mesto ugotavljat stanje opustošenosti in so lahko navedbe zlahka preverili. Nekaj drugega je vpraša- nje, koliko Novomeščanov je resnično umrlo za kugo oziroma kolikšna je verodostojnost navedb o več kot 800 umrlih skupaj s 149 hišnimi gospodarji. Številki 47 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 277, fasc. 140, lit. S XXI–9, 3. 3. 1600, 26. 3. 1600. Novo mesto po Clobuccarichevi skici (1601–1605), neposredno po kugi leta 1599. 50 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 sami po sebi nista nemogoči, vendar zastrašujoči, saj predstavljata več kot polovico mestnega prebivalstva. Novo mesto je namreč poldrugo stoletje pozneje (1754) štelo 1485 prebivalcev,48 kar pomeni pri skup- nem številu 262 hiš49 5,67 ljudi na hišo. V tegobni drugi polovici 16. stoletja, zaznamovani z ognjeni- mi ujmami, gospodarskim pešanjem in izpričanim odseljevanjem,50 je računati še z nižjim številom ljudi. Za ilustracijo naj povemo, da je imelo mesto sredi 18. stoletja natanko toliko mestni jurisdikciji zavezanih hiš (248),51 kot je bilo leta 1515 tej isti podsodnih naseljenih oštatov.52 O le malenkostno nižjem številu 242 ognjišč govori tudi kugi kronološko najbližji su- marni podatek iz leta 1541.53 O številu žrtev kuge na Kranjskem imamo za leto 1599 poleg novomeških 800 umrlih edinole Valvasorjevo številko 350 oseb za Ljubljano.54 Gle- de na podatek, da je štela kranjska prestolnica v tem času skupaj s predmestji okoli 700 hiš, je v njej po Valenčičevem izračunu prebivalo približno 5000 prebivalcev,55 350 žrtev kuge pa bi potemtakem zna- šalo nekako 7 % celotnega prebivalstva. Razlika z ugotovljenim novomeškim več kot polovičnim dele- žem umrlih je torej očitna. Vendar pa sporočenega visokega števila 800 umr- lih Novomeščanov ni moč vnaprej zavrniti zaradi gole »neverjetnosti« in molka sodobnih poročil.56 Deman- tirajo ga veliko bolj zanesljivi numerični viri – se- znama novomeških pustot – in komisijska poročila z 48 Po podatkih v poročni matici kapiteljske župnije je štelo me- sto v štirih zaporednih letih naslednje število prebivalcev: leta 1754 – 1485 oseb, 1755 – 1466, 1756 – 1441 in 1757 – 1390 (KANM, šk. 66, P/4 1754–1771, s. p.). 49 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 242 (mesto Novo mesto), No. 23, urbar 1756; N 11 (kapitelj Novo me- sto), No. 4, 28. 2. 1753. 50 Prim. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 76 sl. 51 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 242 (mesto Novo mesto), No. 23, urbar 1756. 52 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, fasc. 59, lit. R V–1, Der zaichnus abschrifft der hoffstett der statt Rue- dolphswerth anno 1515. 53 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 294, fasc. 151, 6/1549, No. 9, s. d. (Gemainer statt Ruedolfswerdt auszug). – Prim. [Dimitz], Beiträge zur fünfhundertjährigen Grün- dungsfeier, str. 34. 54 Valvasor povzema podatek po Schönlebnu (Valvasor, Die Ehre XI, str. 718). – J. Vrhovec, ki je temeljito obdelal gra- divo ljubljanskega mestnega arhiva, je glede števila obolelih in umrlih zapisal, da ni našel nobenih statističnih podatkov, temveč komajda namige ( Joh. Vrhovec, Die Pest in Laibach, str. 131). 55 Valenčič, Prebivalstvo in hiše, str. 118. – Leta 1600 je v obzi- danem mestu spadalo pod mestno gospoščino 359 hiš, skupaj z 42 ugotovljenimi hišami drugih gosposk pa okoli 400 (prav tam, str. 112). 56 M. Smole je dvom o verodostojnosti podatkov utemeljevala, češ da A. Koblar, iz katerega je črpala, ne navaja nobenih vi- rov, in da se podatki ne skladajo s sodobnimi ugotovitvami deželnih komisarjev (Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98). Pri tem ni vedela za Vrhovčevo objavo navedb po originalnem viru, spregledala pa je tudi dejstvo, da se poročila kužnih ko- misarjev o epidemiji v Novem mestu in na Dolenjskem na- našajo samo na prvo polovico leta 1599. začetka 17. stoletja. Gre za nedatirana komisijska po- pisa pustot, pogorišč in plačila nezmožnih davkopla- čevalcev, ki ju označujemo kot seznama A in B,57 in ju je bilo mogoče datirati v pozno poletje 1606, ko je mesto obiskala stanovska vizitacijska komisija.58 Na- stanku popisov leta 1606 je botrovala opustelost po kugi leta 1599 in še zlasti zaradi požara jeseni 1605. V seznamu A so popisane pustote, pogorišča in obu- božane še naseljene hiše (109), v seznamu B pa samo popolne pustote (80), t. j. pogorele in porušene hiše ter opustela zemljišča. Kolikor gre v obeh seznamih za podvajanja imen – teh je 27 – je treba take gospo- darje odšteti od skupnega števila, ki znaša tako 162 pustot.59 Ko bi se iz leta 1606 ohranil tudi tretji komi- sijski seznam, t. j. popis naseljenih domov, bi imeli za ta čas prvovrstni vir posestno–demografskega stanja, tako pa se je moč opreti le na sumarij na koncu sezna- ma A. Zgornji seštevek 162 pustot povsem ustreza sumarni navedbi o več kot 160 praznih, pustih, poru- šenih in požganih hišah, ki ne plačujejo nikakršnega davka. Na pogled ponuja tudi pokritje za 149 umrlih gospodarjev in 800 vseh umrlih, če bi vsako pustoto pomnožili z običajnim koeficientom 5 oseb na hišo. Vendar je v sumariju na drugi strani nesorazmerno nizko število »ne več kot 125« t. i. pravih, večinoma revnih gospodarjev z lastno hišo. Ostali so brez kvan- titativne navedbe označeni kot gostači (inwohner) in skednjarji (drescher), ki plačujejo le malo ali sploh no- benega davka. V njih je dejansko treba videti del od zgornjih 160 pustot, na katerih so vendarle prebivali ljudje, četudi samo gostači. Opustelost Novega mesta je bila tako predvsem strukturna: mesta trdnih gospo- darjev so zasedli davčno nesolventni ljudje, seštevek obeh sumaričnih postavk pa daje realno sliko pribli- žno 285 nekdanjih domov.60 57 Seznam A (1606): SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 258, fasc. 133, lit. R V–4. – Seznam B (1606): prav tam, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2. 58 V prid datacijama obeh seznamov v leto 1606 sta izjemno visoki števili pogorišč in pustot v obeh seznamih ter v sezna- mu A zabeleženi podatek, da je hiša Hansa Dlake na Trgu »pustota že 30 let od prvega požara« (1576). Trgovec Adam Gričar poleg tega po lastni navedbi ni zmogel plačila celot- nega davka z obrazložitvijo, da že sedem let (od kuge 1599!) ne opravlja nikakršne obrti in trgovine. Še bolj natančna je datacija seznama B, ki navaja vsoto davčne izgube 236 gld in 27 kr, na katero se sklicuje komisijsko poročilo 24. septembra 1606, sama vsota pa se je nanašala na prihodke od vdov, sirot in gostačev, popisanih v seznamu A (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2). 59 Hišni gospodarji v seznamih A in B so večinoma različni, saj se podvaja samo 24 imen, namesto treh gospodarjev iz seznama A pa v seznamu B nastopajo vdove in dediči. Ugo- tovitev, da je vseh 27 dvakrat popisanih hiš spadalo po sezna- mu A med popolne nenaseljene pustote, kaže z veliko mero zanesljivosti, da seznam B resnično obravnava samo povsem prazne in propadle domove. Tudi od štirih hiš, ki niso posebej označene kot puste, sta bili dve po seznamu A že dolgo opu- steli. 60 V letu 1515 je spadalo pod mestno jurisdikcijo 272 oštatov, od tega 248 naseljenih in 24 pustih (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 105, fasc. 59, lit. R V–1). Naslednji po- 51 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 Zdi se tudi, da smo razvozlali uganko, od kod Novomeščanom tako natančna številka 149 umrlih gospodarjev in več kot 800 vseh žrtev epidemije, ali pa lahko ponudimo vsaj en verjeten odgovor. Če od 162 pustot odštejemo tistih 13, za katere je iz sezna- mov razvidno, da gre za nova nenaseljena pogorišča, nastala šele v jesenskem požaru 1605, ostane namreč natanko 149 pustot z imenom in priimkom nekda- njega gospodarja. Toliko povsem opustelih in napol praznih domov, v katerih so prebivali mestni obubo- žanci, so lahko Novomeščani vsak trenutek pokazali prihajajočim vizitacijskim komisarjem, ki jim je bil podatek namenjen. In prav vse nekdanje domove, če- prav mnoge puste že desetletja, so spretno prodajali za žrtve kuge. Od tod je bil do številke več kot 800 vseh umrlih samo še korak. Mestni očetje so morali vsakega umrlega gospodarja samo pomnožiti s 5,4 družinskimi člani, t. j. s koeficientom, le malo niž- jim od povprečja hišnih prebivalcev, ugotovljenega za leto 1754. In končno je za število 800, kot že rečeno, zadoščal tudi veliko preprostejši izračun: okoli 160 pustot, pomnoženih s 5 osebami. Če pa se nadalje pomudimo pri analizi podatkov o 149 od skupaj 162 pustot (popolnih in deloma še poseljenih), od katerih smo odšteli 13 pogorišč, ki so po požaru 1605 postala popolne pustote, je raz- vidno, da je nemajhen del hiš opustel že pred letom 1599. Samo na seznamu A je takih starejših pustot 31, medtem ko seznam B sploh ne govori o stopnji opustelosti, pri čemer se zdi, da vsebuje ta popis po- polnih pustot predvsem ali sploh samo zgodaj propa- dle domove. Po odštevku 31 izpričano starih pustot, od katerih so nekatere izrecno označene kot puste že 20 ali 30 let, ostane tako največ 118 domov, ki bi potencialno lahko opusteli zaradi kuge. Dejansko je treba glede na povedano računati še s precej nižjim številom. Poleg tega ni nobena kuga kosila s tolikšno preciznostjo, da bi pomorila izključno cele družine, druge pa pustila povsem nedotaknjene. Če bi torej zahtevala življenja 149 gospodarjev, bi za njimi ne- dvomno ostalo večje število vdov in ne pičlih 12, ko- likor jih je mogoče našteti v obeh seznamih skupaj. Kot rečeno, je 149 hišnih gospodarjev prejkone samo kritje za enako število popolnih in delnih pustot, ki so ostale brez pravega, davčno sposobnega imetni- polni fiskalni vir je šele iz leta 1726, navaja pa 249 naseljenih hiš in 47 pustot, skupaj 296 stavbišč (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, fasc. 133, lit. R II–3, 3. 10. 1726). Sumarij iz leta 1606 sicer zatrjuje, da je v soseski sv. Jurija še veliko nepopisanih pustih zemljišč in da je imelo mesto pred časom (vor zeiten) kar 337 dobro naseljenih hiš (wolbesezte heiser), vendar ni zanje v 16. stoletju nikakršne potrditve. Ko- misarji so lahko prišli do tako visoke številke s štetjem vseh pozidanih in praznih stavbišč, sploh pa je vprašljiva verodo- stojnost takšnega podatka, ki se nanaša na povsem nedoloč- ljivo preteklost. V istem viru je denimo tudi navedba, da je bilo v mestu »vor jarn« več kot 150 kašč (gödner), vendar je v seznamu B specificiranih samo 45 opustelih kašč. Številu 337 bi se približali le s seštevkom slednjih, vseh (ne)naseljenih stavbišč in obdavčencev, imetnikov raznih zemljišč. ka. Koliko popolnoma izpraznjenih domov in koliko vseh žrtev je torej zahtevala kuga leta 1599, ostane po opravljenih redukcijah zgolj predmet špekulacij. Odveč je denimo ugibati, ali je šlo za več ali za manj žrtev, kot jih navaja vir v zvezi s kugo leta 1625 (322, od tega 15 hišnih gospodarjev).61 Skleniti je mogoče le z zelo pavšalno oceno: do nekaj sto umrlih in vse- kakor veliko manj kot 149 gospodarjev. Epidemija leta 1599 še zdaleč ni bila odločilni, temveč razmeroma postranski razlog za evidentno slábo demografsko in gospodarsko stanje Novega mesta. Preiskovalna komisija, ki je pozno poleti 1606 natančno popisala davčno odmero oziroma izgubo vsake hišo in pustote, je v zaključnem poročilu dežel- nemu knezu zapisala, da se bodo preostali prebivalci odselili, mestece pa bo povsem propadlo, če se mu ne odobri prepotrebna davčna olajšava. Poglavitni razlog vse nesreče naj bi bili Turki, zaradi katerih je ugasnila nekoč cvetoča trgovina s Hrvaško in Slavonsko kra- jino.62 Toda opustelost in občutno obubožanje preo- stalih Novomeščanov nista mogla biti toliko posledi- ca nemirne meje, temveč predvsem splošnega upada neagrarnega gospodarstva in nato več zaporednih nesreč. Te so kot nalašč padle prav v čas hude kri- ze trgovine in obrti. Mesto so v razmeroma kratkem času prizadeli kar štirje požari – 1540, 1576, 1584 in 1605, ki so jih Novomeščani pozneje v raznih pro- šnjah in opisih mesta vztrajno navajali kot temeljni vzrok propadanja.63 Nad izseljevanjem meščanov, za katerimi so ostajale prazne hiše ali najemniki, so se pritoževali že leta 1564.64 Tri leta zatem, ko je me- sto leta 1576 skoraj popolnoma pogorelo, je mestno predstojništvo potožilo, da je zaradi odselitve nemalo meščanskih družin kar tretjina mesta ostala pustega ali nepozidanega (öder oder unausgebaut verbleibt).65 Pri tem je še posebej zanimivo, da se v prošnjah za davčni spregled ne po tem požaru in ne po onem leta 158466 niti z besedo ne omenjajo posledice kuge leta 1578, za katero je sploh edini znani vir Valvasor.67 Mesto je torej utrpelo znatne demografske izgube že pred kužnim letom 1599. Tako so Novomeščani leta 1595 v prošnji za komisijski ogled mesta, ki naj bi določil novo realno davčno odmero, zapisali, da so puste in prazne največje ter najimenitnejše hiše, 61 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2, 9. 5. 1626. – Prim. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 82. 62 Prav tam, 24. 9. 1606 (komisijsko poročilo). 63 Npr. SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2, 24. 9. 1606; šk. 256, fasc. 133, lit. R II–3, s. d. (Gravamina, po letu 1637). Vse tri požare pozna tudi Valva- sor, ki jim dodaja še četrtega leta 1664 (Valvasor, Die Ehre XI, str. 488). 64 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, fasc. 133, lit. R II–1, 25. 4. 1564. 65 StLA, I.Ö. HK-Akten, 1579–VI–11, 29. 5. 1579. 66 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 855, registra- turni protokoli št. 7 (1578–1584), pag. 301). 67 Valvasor, Die Ehre XI, str. 488. 52 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 medtem ko v preostalih kajžah vlada revščina.68 Ta se je v naslednjih letih, zaznamovanih s t. i. dolgo voj- no samo še poglobila. Vendar pa mestni očetje niso izposlovali vizitacijske komisije vse dotlej, dokler ni požar leta 1605 upepelil najbogatejšega in najvital- nejšega dela mesta.69 Šele ogenj je dal mestu pečat opustelosti in predstavljal zadosten razlog za obisk komisarjev. Kuga, ki so jo Novomeščani tik pred tem vpletli v poročilo o vzrokih žalostnega stanja, je ome- njena edinole tu. V nasprotju s požari in obuboža- njem jo – pomenljivo – pogrešamo tako v seznamih pustot kot v zaključnem komisijskem poročilu. Precej podobne so ugotovitve o demografskih in gospodarskih posledicah kuge v Višnji Gori, pod- krepljene s še zanesljivejšimi numeričnimi viri. Dru- gače kot za Novo mesto je dogajanje v Višnji Gori neprimerno bolje dokumentirano tudi s sodobnim virom, nastalim izpod peresa mestnega sodnika Ja- neza Zoreta. Gre za sodnikov letni obračun za čas enoletnega mandata od 24. junija 1599 do istega dne naslednje leto.70 Obračun ni tako zgovoren kot oni iz leta 1553/1554 in daje vtis skoraj povsem običajnega leta. V njem ni ne umrlih za kugo ne izrecno ime- novanih kužnih grobarjev, a vendar dovolj podatkov o tem, da je kužna nevarnost obstajala. Nikakor pa epidemija ni mogla pomoriti večjega števila ljudi, kar bi se sicer opazno odrazilo na opustelosti (polovice) mesta. Kot že rečeno, se je kuga po majskem poročilu deželnim stanovom dotlej Višnji Gori izognila71 in tudi pritožbe višnjegorskega mesta nadvojvodi Fer- dinandu, ki so jih v Gradcu prejeli 12. junija 1599, niti z besedo ne omenjajo njenega izbruha, čeprav govorijo o kar tretjinski opustelosti mesteca.72 Pismo je potovalo iz Višnje Gore največ dva tedna, tako da odraža stanje v mestu konec meseca maja ali prve dni junija. Z viri nepokriti čas do 24. junija 1599, v katerem bi morala kuga zahtevati glavnino svojega krvnega davka, je torej krajši od enega meseca, toda ob Zoretovem nastopu enoletnega sodniškega man- data ni bilo še nobenih znamenj razburjenja in ni- kakršne kužne zapore, ki bi bila v primeru nedavnih množičnih pogrebov nujna. Novoizvoljeni sodnik je vzel mestno mitnico v zakup za ustaljeno zakupnino 68 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 278, fasc. 141, lit. S XXII–16, s. d. (ad 23. 6. 1595). 69 Po Valvasorju je ogenj zajel Trg in upepelil 60 hiš (Valva- sor, Die Ehre XI, str. 488), medtem ko govorijo Novomeščani okoli leta 1640 o 56 pogorelih hišah (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, fasc. 133, lit. R II–3, s. d., Grava- mina, po letu 1637). Najzanesljivejši vir, komisijski seznam A iz leta 1606, ne odstopa bistveno od zgornjih navedb, saj navaja med 162 pustotami 52 pogorelih hiš, od tega 30 na Trgu, preostale pa v okoliških ulicah. 70 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, mestni račun 1599/1600. 71 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 444, fasc. 291 d, pag. 743, ad 1. 5. 1599. – Prim. Smole, Kuga na Kranjskem, str. 98. 72 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko šk. 284, fasc. 145, lit. W I–3, 12. 6. 1599. (104 goldinarje in 50 krajcarjev) in tudi pogostitev meščanstva je navrgla toliko stroškov kot druga leta. Bolezen se je morala pojaviti šele pozneje, preneha- la pa je srede marca naslednjega leta. Mestni sodnik in pisar sta namreč 20. marca 1600 odpotovala v Ljubljano k vicedomu zaradi potrditve sodnikovega mandata in odprave kužne zapore (Wando), pri čemer so se mestni svétniki tisto jutro že povsem brez stra- hu zbrali na Zoretovem domu pri zajtrku. Potrditev vsakokratnega sodnika, ki je praviloma sledila kmalu po izvolitvi, se je torej zaradi paraliziranega prometa in poslovanja zavlekla na skoraj devet mesecev, ven- dar ne nujno »po krivdi« Višnjanov. Deželni uradi so se namreč jeseni 1599 zaradi ljubljanske kuge prese- lili v Kamnik, manj pomembne zadeve pa preložile na varnejši čas. Iz višnjegorskega sodniškega računa ni razvidno, kdaj so zaporo uvedli tudi v Višnji Gori in kakšne so bile njene neposredne posledice. Preha- janje Višnjanov iz mesta in tujcev v mesto ni videti v nobenem času kakorkoli ovirano. Jeseni je kot pona- vadi zasedala jesenska veča, mestni odposlanci so šli v Gradec in nazaj, Višnjo Goro so obiskovali deželni sli, berači in drugi tujci, mestni očetje pa so nastavljali nove uradnike.73 Tudi pozimi ni videti življenje v me- stu nič manj živahno. Zadnjega januarja so pobirali davek, 21. februarja je bila sklenjena kupčija za hišo mestnega sla, nakar so meščani naslednje dni urejali z župnikom zadeve glede duhovnega pomočnika in učitelja, vse to v času zapore, ki je 20. marca še veljala. Na kugo spominja sodnikov stroškovnik le posre- dno, ko omenja ta ali oni pogreb. Med 28. julijem in 8. avgustom 1599 sta bila denimo predstavnika me- sta poslana k župniku »zaradi pokopa onih iz Kriške vasi«, sredi novembra pa so na mestne stroške po- kopali nekega dečka. Konec leta 1599 ali v začetku naslednjega leta je umrl mestni sel, ki so mu brž našli naslednika, nakar je sodnik januarja 1600 zabeležil med izdatke pogostitev po pogrebu svinjskega pa- stirja. 10. aprila, potem ko sta se sodnik in pisar vr- nila iz Ljubljane in so kužno zaporo že odpravili, je nekdanji grobar Matija Arbeiter, tisti, ki je januarja pokopal pastirja, prejel obljubljeno plačilo za pogre- be (wegen seiner zuegesagten besoldung der begrebnus halber). Izraz pogrebi v množini ter postavka goldi- nar in 36 krajcarjev pričata, da je grobar pokopal vsaj nekaj ljudi. Vendar je tokrat pomenljivo zadoščal en sam grobar, medtem ko so leta 1554 zaposlili štiri in jim za mesec dni izplačali tudi skoraj štirikrat tolik- šno vsoto kot sedaj Arbeiterju. Epidemija slabega pol stoletja prej se poleg tega v sodnikovem računu omenja kar nekajkrat. V letnem računu 1599/1600 je kuga nasprotno enkrat samkrat izpričana nepo- sredno, in sicer šele po končani nevarnosti 14. junija 73 Delno zatišje je »ex silentio« datumov opaziti le med 15. av- gustom in 11. novembrom, a tudi v ta čas padejo jesenska veča, pregled sodnikovega in komornikovega računa za prej- šnje leto in obisk deželnega izterjevalca, kar vključuje obve- zne pogostitve. 53 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 1600, ko je deželni sel prinesel general o »Infection alda«. Višnjani so pred tem že vso pomlad živahno popravljali mestne zgradbe, pobirali davke, se prav- dali ter izpeljali telovsko procesijo in letni sejem. V sodobnem viru torej ni najti prav nikakr- šne osnove v podkrepitev trditve o polovici umrlih meščanov in gostačev. Poleg tega imamo za Višnjo Goro, začenši z letom 1567, kontinuirano vrsto let- nih davčnih registrov, ki si sledijo vsakih nekaj let in iz katerih sta jasno razvidni poseljenost mesteca in davčna solventnost Višnjanov. Gre za verodostojno podobo stanja, saj se je velika večina registrov ohra- nila v originalu v mestnem arhivu.74 Toda ravno kugi časovno najbližje letne registre iz let 1605–1607 poznamo samo v prikrojenih prepisih pri deželnem vicedomu oziroma notranjeavstrijski vladi.75 Njihove navedbe demantirajo precej drugačni podatki v davč- nem popisu iz naslednjega leta 1608, namenjenem interni rabi mesta.76 V zvezi z navedbo Višnjanov iz leta 1609, da je kuga pobrala več kot polovico mestnega prebivalstva, je pomenljiva vsebina njihovih prej omenjenih pri- tožb nadvojvodi Ferdinandu, prispelih v Gradec 12. junija 1599. Že tedaj, pred izbruhom epidemije, naj bi bila namreč v zadolženem in propadajočem mestu pustih več kot tretjina hiš in med slednjimi večina že porušenih (!). Mestno predstojništvo je nadalje tožilo, da v mestu ni nikakršne trgovine in obrti, od izbruha vojne leta 1593 pa skozenj korakajo razne vojske, ki ljudem večinoma samo nasilno jemljejo in ničesar ne plačujejo.77 Sodeč po davčnem registru iz leta 1591, ko je imela Višnja Gora več obdavčencev kot kadar koli v naslednjih dveh stoletjih, bi torej moralo priti do drastične opustelosti v zelo kratkem času nemir- nih osmih let. Omenjenega leta je štela Višnja Gora 89 domov, 11 činžnikov in gostačev ter 12 kmečkih kašč, pri čemer ni srečati še nobene prazne hiše ali plačila nezmožnega obdavčenca.78 Navedba o opu- stelosti tretjine hiš leta 1599 bi sicer ustrezala stanju, ki ga prikazujejo višjim oblastvom poslani davčni registri iz let 1605, 1606 in 1607, ko naj bi bilo v mestu ob velikem številu pustot naseljenih le še 59 do 63 hiš.79 Vendar pa so omenjeni trije popisi pri- loženi v podkrepitev prošenj za odpis davčnih zao- stankov, originalni register pa že naslednje leto 1608 izkazuje precej več domov (76). Verjetnost naselitve 17 pustot v pičlem letu dni je treba brez pomislekov 74 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, davčni registri 1567– 1740. 75 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 284, fasc. 145, lit. W I–4, davčni register 1605, 1606. – StLA, I.Ö. HK-Akten, 1611–III–105, Steuer register 1607. 76 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, davčni register 1608. 77 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko šk. 284, fasc. 145, lit. W I–3, 12. 6. 1599. 78 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, davčni register 1591. 79 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 284, fasc. 145, lit. W I–4, davčni register 1605, 1606. – StLA, I.Ö. HK-Akten, 1611–III–105, Steuer register 1607. izključiti. Primerjava imenskega fonda gospodarjev je namreč pokazala, da nastopajo določene osebe in priimki samo v letih 1591 in 1608, medtem ko so jih v registrih iz let 1605–1607 preprosto zamolčali ali prišteli k pustotam. Dejansko število naseljenih hiš tudi pred letom 1608 nikakor ni znašalo samo okoli 60 in ni moglo biti znatno nižje od 76, nakar se je pri tej številki ustalilo vsaj za dve desetletji. Zgovorna potrditev povedanega je naselitvena kontinuiteta Višnje Gore. Diskontinuiteta posestni- ških rodbin je bila sicer večja v 17–letnem obdobju med letoma 1591 in 1608 kot v 10–letnem razmiku od 1581 do 1591, vendar glede na različno trajanje med obdobjema skorajda ni razlik. V prvem obdobju 1581–1591 se je na isti posesti ohranilo 48,2 % vseh rodbin hišarjev, v drugem (1591–1608) pa 32,6 %. Tako so med 1581 in 1591 vsako leto v povprečju za- menjale gospodarja 4,4 hiše, v razmiku 1591–1608, zaznamovanem s krizo, vojno in kugo, pa celo samo 3,5 hiše, vključno s tistimi 13, ki so opustele.80 Vseeno je pomenljiva ugotovitev, da je število hišnih gospodarjev Višnje Gore med letoma 1591 in 1608 nazadovalo z 89 na 76, kar pomeni za dobro sedmino (14,61 %) glede na izhodiščno stanje. Ker niso dokumentirane spremembe iz osmih let pred letom 1599 in iz šestletja do 1605, je moč o nihanju stanja poselitve v vmesnem času in v kužnem letu zgolj ugibati. Vsekakor pa zgornje številke potrjujejo, da v mestu malo pred kugo leta 1599 ni mogla biti pusta tretjina hiš, kaj šele da bi bolezen pobrala polo- vico prebivalstva. Vedoč za njeno divjanje drugod po deželi, so Višnjani deset let pozneje, leta 1609, epi- demijo preprosto vpletli v prošnjo za davčni spregled. Iz nekaj umrlih oseb, katerih število je morda doseglo dvomestno številko, so naredili polovico meščanov in gostačev, kar bi pri 89 naseljenih hišah (1591) zneslo več kot 200 ljudi. Kuga je bila torej za opustelost Vi- šnje Gore v resnici skoraj nepomemben razlog. Tudi zato je niti z besedo ne omenjata vicedomova vizita- cija leta 1609 in poročilo deželnemu knezu o stanju mesta, kjer so sicer izčrpno opisanimi vsi mogoči ra- zlogi nazadovanja.81 Ob zatonu 16. stoletja je Višnja Gora doživela krizo kot gospodarstvo celotne dežele nasploh. Po vicedomovih besedah sta močno nazadovali obrt in trgovina, tako da je večina prebivalstva živela od ob- delovanja zemlje.82 Posledica skupka razlogov je bila prva stopnja procesa pustenja mesteca, ki pa se je že 80 Med 1581 in 1591 je isti gospodar ostal v 31 hišah (36,5 %), v nadaljnjih 10 hišah (11,8 %) se je ohranil priimek, 5 oseb in 7 priimkov pa je prešlo na druge hiše in nepremičnine. Med letoma 1591 in 1608 se je obdržalo 18 istih gospodarjev (20,2 %), v 11 hišah (12,4 %) je izpričan nespremenjen pri- imek in poleg teh drugod v mestu še 12 priimkov hišarjev (13,5 %). 81 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 284, fasc. 145, lit. W I–4, 11. 7. 1609. – StLA, I.Ö. HK-Akten, 1611–III–105, 24. 1. 1610. 82 Prav tam. 54 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 v prvih letih 17. stoletja končala. Koliko je k slabi- tvi mestnega gospodarstva posredno in neposredno prispevala sama kuga leta 1599, je mogoče samo ugi- bati. Tisto leto je denimo mestni sodnik Janez Zore prejel skoraj polovico manj davka (63 gld, 40 kr) kot njegov predhodnik za leto 1596 (116 gld).83 Kuga je bila tega vsaj deloma kriva že zaradi zapore mesta in oviranega pretoka ljudi in blaga po vsej deželi. Kuga v letih 1623–1627 Naslednja velika epidemija je Kranjsko posre- dno ogrožala z Goriškega in Štajerskega od pomladi 1623, ko so uvedli stroge varnostne ukrepe in zaporo deželnih meja. V deželi je leta 1624 najprej obiskala Gorenjsko in se nato za dve leti preselila na Dolenj- sko.84 Stanovski registraturni protokoli jo na kranj- skih tleh prvič beležijo marca 1624, potem ko so se od februarja 1623 vrstile zapore in straže proti oku- ženim sosednjim deželam. Graški tajni dvorni svet je decembra 1624 ukazal zastražiti Ljubljano, proti čemur so se stanovi pritožili, češ da je ukrep nepo- treben. Deželnoknežji infekcijski red je izšel šele v avgustu 1625, ko je bila kuga v polnem teku tako na Kranjskem kot ponovno tudi na Štajerskem. Regest o poročilih, prepovedih in odredbah, izdanih med decembrom 1624 in koncem leta 1625, omenja na Dolenjskem naslednje kraje: Žužemberk, Ribnico, Sotesko, Novo mesto in njegovo okolico. Pred kon- cem leta 1625 je kuga začasno potihnila in nato spet izbruhnila maja 1626, saj so morali stanovi obnoviti patent kužnemu komisarju za Dolenjsko, stiški opat pa je takoj zatem prosil za prepoved sejmov. Epide- mija je dokončno ugasnila pred novembrom 1626, ko se v stanovskih registraturnih protokolih začnejo ni- zati le še poročila zdravnikov, komisarjev in postavke nastalih stroškov.85 Med dolenjskimi mesti in trgi je kužna epidemija najbolje dokumentirana v Novem mestu, od koder imamo kar dve številki umrlih oseb. O posledicah je najzgovornejše poročilo novomeškega mestne- ga sodnika in sveta v prošnji deželnemu vicedomu 9. maja 1626, naj se mestu odobri pravica pobiranja mostnine. Poročilo pravi, da je mesto še v večji stiski in propadanju, odkar je prejšnje leto umrlo za kugo (laidige Infection) 322 oseb, med njimi 15 hišnih go- spodarjev, katerih vdove in otroci so prišli na beraško palico. Hiše so ostale puste, od njih ni pričakovati plačila davka, mestni svet pa ne more vzdrževa- 83 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, mestna računa 1596/1597 in 1599/1600. 84 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 102–103. – Koblar, O člo- veški kugi, str. 51. – SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 480, fasc. 295 b, pag. 999–1001, 20. 10. 1625. 85 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, registra- turni protokoli št. 14 (1619–1629), pag. 261, 267, 271, 272, 274, 275, 276, 279, 291, 300, 308, 320, 337, 339, 344, 364, 377, 385, 390, 395, 398, 405, 415, 419, 421, 424, 428, 440, 455 in 478. ti ubožcev, saj je za izkazovanje krščanske pomoči vsem moral poseči ne le po mestnih, temveč tudi po svojih lastnih dohodkih. Kuga se je v mestu začela meseca maja in prenehala 4. novembra 1625, čeprav se je do zdaj (maja 1626) drugod nadaljevala. Ne- kaj nevoščljivcev naj bi nato z govoricami in poročili preprečevalo odprtje mesta vse do 21. marca 1626. Novomeščanom je bilo tako onemogočeno vsakršno delo, zaradi predolgotrajne zapore pa so utrpeli tudi škodo in uničenje na poljih in v vinogradih. Priza- dela jih je še menjava kovancev leta 1624, vsi mestni dohodki so šli za obolele za kugo in druge potrebe. Iz Ljubljane so za 100 goldinarjev naročili zdravila za bolnike, nakar je hotel novomeški lekarnar izsiliti na podlagi pobotnice še 300 goldinarjev, tako da naj bi znašali vsi mestni dolgovi skoraj 1000 goldinarjev. Novomeščani so ostali dolžni tudi davek stanovom za leto 1625 in druge dajatve, za katere so se zdaj nadejali spregleda plačila.86 Kot vse kaže, so navedbe v prošnji zelo realne. Kljub prenehanju kuge v samem mestu v začetku no- vembra 1625 se je zapora nadaljevala še štiri mesece in pol, kar je prizadelo predvsem mestno gospodar- stvo, tako neagrarno kot agrarno. Dejanska nevar- nost je resnično minila, saj je zdravnik Janez Scheidt januarja 1626 že drugič priganjal deželne stanove k ukinitvi mestne zapore, a so ti ostali še naprej neo- majni, tako kot so junija istega leta grozili mestu z rubežem zaradi davčnih zaostankov.87 O podrobno- stih v zvezi s samo epidemijo bi se lahko poučili iz poročila o delovanju doktorja Scheidta v času kuge, ki so ga stanovski poverjeniki zahtevali od mestnega predstojništva,88 a se, če je sploh nastalo, ni ohranilo. Zato pa bolje poznamo spor Novomeščanov z njiho- vim lekarnarjem Martinom Antonom Mladkovičem. Ta je deželnim stanovom že konec leta 1625 predlo- žil specifikacijo zdravil (disponsirten medicinalien), ki jih je v času kuge porabil v mestu in okoliških krajih, pri čemer so bili znaten odjemalec meščani in naj- uglednejši mestni svétniki. Stanovski poverjeniki so nato sporočili mestnemu sodniku in svetu, da stanovi ne nameravajo pokriti nastalih stroškov ter ju pozva- li, naj sredstva za plačilo lekarnarju čimprej izterjata od dolžnikov.89 Epidemija v mestu ob povedanem ni bila niti najmanj nedolžna nesreča. 322 umrlih, med njimi 15 hišnih gospodarjev, sta realni številki, veliko bolj ve- rodostojni kot pretiravanja o kugi četrt stoletja prej. Številki ne dajeta vtisa večje verodostojnosti zgolj 86 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2, 9. 5. 1626. – Prim. Vrhovec, Zgodovina Novega mesta, str. 82. 87 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, registra- turni protokoli št. 14 (1619–1629), pag. 397; šk. 480, fasc. 295 b, pag. 1423–1424, 6. 6. 1626. 88 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, registra- turni protokoli št. 14 (1619–1629), str. 419. 89 Prav tam, šk. 480, fasc. 295 b, pag. 1115–1116, 20. 12. 1625. 55 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 zato, ker sta tokrat precej nižji, ampak predvsem za- radi narave poročila. Le–to, sestavljeno samo nekaj tednov po odpravi kužne zapore, je neprimerno ažur- nejše kot ono o kugi leta 1599, ki je nastalo šele s sedemletnim zamikom in bilo tako rekoč mimogrede vtkano med razloge za globljo strukturno krizo. To- kratno poročilo, čeravno prav tako v obliki prošnje za pomoč, nasprotno razmeroma temeljito opisuje neposredne posledice epidemije. Tudi Valvasor pravi šestdeset let pozneje, da je kuga leta 1625 umorila 400 oseb.90 322 oziroma 400 umrlih leta 1625 je pri- merljivih s še zanesljivejšo številko o 331 umrlih v mestu v celem letu 1715, ko se je prebivalcev lotevala vročinska bolezen.91 Če obe števili umrlih primerja- mo s 1485 prebivalci Novega mesta leta 1754,92 je obakrat pomrla dobra petina ljudi. Vendar je treba za leto 1625 računati s šibkejšo naseljenostjo mesta kot posledico že več kot polstoletne strukturne krize, požarov in epidemij. 322 umrlih je tako gotovo pre- segalo četrtino Novomeščanov, če že ni bilo bliže eni tretjini. Kuga leta 1625 je položila v grob tudi mnogo ljudi v novomeški okolici, zato je Rudolf baron Para- deiser leta 1627 v spomin nanjo postavil cerkvico sv. Roka dober streljaj od svojega gradu Pogance.93 Malo verodostojna so tista poročila o kugi, ki so nastala bolj mimogrede. Zanimivo je, kako sta k no- vomeški nesreči pristavili svoj lonček obe belokranj- ski mesti, Metlika in Črnomelj. Ko so Novomeščani zaprosili cesarja za pravico pobiranja mostnine in od- pis dela davčnih zaostankov, so bila sosednja mesta leta 1632 v zvezi s prošnjo povprašana za mnenje. Vsa mestna predstojništva – ljubljansko, višnjegorsko, kr- ško, kostanjeviško, metliško in črnomaljsko – so ena- ko kot gospoščinski oskrbnik v Žužemberku privolila v takšno obliko pomoči in pritrdila, da je Novo mesto zaradi raznih nesreč resnično močno oslabelo, izgu- bilo veliko prebivalcev in opustelo, še posebej zaradi dolgotrajne kužne zapore pred nekaj leti.94 Metličani so k temu dodali, da je kuga pri njih razsajala dlje kot v Novem mestu ter pobrala veliko mladih in starih ljudi, zato naj bi bila Metlika tudi dlje časa zaprta. Redki preživeli so prišli zaradi slabih letin v hudo sti- sko, tako da naj bi se iz obeh mest – Novega mesta in Metlike – veliko ljudi odselilo drugam.95 Črnomaljci, ki so svoj odgovor dva tedna pozneje skoraj dobese- dno prepisali od Metličanov, so prav tako poudarili, da so bili dlje kot Novomeščani pod kužno zaporo, tako kot v Novem mestu pa naj bi v Črnomlju skoraj polovica mesta ostala prazna (ödt stehen).96 Metliča- 90 Valvasor, Die Ehre XI, str. 488. 91 Po sumarni navedbi v: KANM, šk. 66, M/1 1704–1728. 92 Po sumarni navedbi v: KANM, šk. 66, P/4 1754–1771, s. p. 93 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 103. Prim. Valvasor, Die Ehre XI, str. 449. 94 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–2, 7. 2. 1632, 31. 8. 1632, 9. 9. 1632, 20. 9. 1632, 1. 8. 1632, 15. 8. 1632, 30. 10. 1635. 95 Prav tam, 1. 8. 1632. 96 Prav tam, 15. 8. 1632. ni in Črnomaljci si dolgotrajne zapore svojega mesta zagotovo niso izmislili, medtem ko sta umrljivost in posledična izpraznjenost vprašanji zase, saj se za ti dve dolenjski mesti ne moremo opreti na noben drug vir in še manj na kakršnekoli strukturno numerične vire ali podatke o mestni populaciji – za Metliko do začetka in za Črnomelj vse do srede 18. stoletja.97 O kugi v letih 1625–1626 molčijo tudi mlajše pritožbe in Valvasor, od sodobnih poročil pa razpolagamo edi- nole z notico iz avgusta 1625 o prepovedi tedenskih sejmov v Metliki.98 Epidemija je zelo pozno, šele v drugem valu, za- jela mesto Krško. Po analih, zapisanih v krški mestni knjigi, naj bi prišla v to obsavsko mesto okoli vseh svetih leta 1626 in trajala do novega leta. Notica o kugi je nadvse skopa, še posebej če jo primerjamo z zapisi o nesrečah in tegobah v naslednjih letih, zato gre upravičeno sklepati na precej omejeno število žrtev.99 Zelo skopa so tudi poročila o kugi v Višnji Gori, z viri domače provenience sicer najbolje dokumen- tiranem dolenjskem mestu. Letni obračun mestne- ga sodnika za leto 1623/24 omenja epidemijo samo posredno: v mesecu juliju 1623 je zabeleženo plačilo pristojbine za sla, ki prišel iz Ljubljane zaradi epi- demije (wegen der infection).100 Sodniška obračuna za naslednji dve leti nista ohranjena, zato pa priča o popolni varnosti pred kugo poročilo glede popra- vila deželne ceste, poslano stanovom iz Višnje Gore avgusta 1625.101 Letni obračun mestnega sodnika za čas od srede leta 1626 do srede leta 1627 govori nato o že povsem običajnem življenjskem utripu in živahnem pretoku ljudi in blaga. Le sredi decembra 1626 so Višnjani ljubljanskim kužnim »provizor- jem« poslali sla s poslanico o kugi. Razen omembe sporočila ne vemo ničesar o njegovi vsebini in o pre- teklem dogajanju v mestu. Izpričano je bila v tem času ogrožena širša višnjegorska okolica, saj je so- 97 Metliške matične knjige se začenjajo po požaru leta 1705, črnomaljske pa šele z letom 1753. Prvi popis metliških hiš imamo v terezijanskem katastru (1752), potem ko je le malo prej (1744) nastal najstarejši ohranjeni popis za Črnomelj. 98 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, registra- turni protokoli št. 14 (1619–1629), pag. 428. 99 Naslednje leto 1628 je širšo krško okolico prizadel rušilni potres in meseca avgusta povodenj, v kateri je utonilo veliko kmetov in živine. Strahoviti potresni sunki so se nadaljevali pet kvartalov do srede leta 1629, to in naslednje leto pa je kot posledica prejšnjih nesreč zavladala v deželi tolikšna draginja, da naj bi »več tisoč« ljudi zaradi lakote propadlo in pomrlo, »več tisoč« pa se jih je z otroki in ženami izselilo na Ogrsko in Turško ter se podvrglo tamkajšnji oblasti. – SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Mesto Krško, mestna knjiga 1539–1679. – Prim. [Dimitz], Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurk- feld, str. 84. Prim. Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 22. – Travner, Kuga na Slovenskem, str. 103. 100 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, mestni računi, 1626/1627. 101 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 480, fasc. 295 b, pag. 729–730, 4. 8. 1625. 56 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 dnik tisto leto zaradi kuge (der infection halber) pre- jel precej okleščen prihodek od mitnice v Šmartnem pri Litiji, ki jo je imelo mesto v zakupu.102 Sodeč po mestnih davčnih registrih pa kuga zanesljivo ni izpraznila višnjegorskih domov. Potem ko je mesto leta 1620 štelo 79 naseljenih domov in dve pustoti, je leta 1629 zaslediti komaj kaj spremenjeno stanje: 78 hiš in eno pusto zemljišče ter zelo močno konti- nuiteto posestniških priimkov.103 Od drugih dolenjskih meščanskih naselbin ku- žni val očitno ni obšel trgov Žužemberk in Ribnica, saj se oba kraja omenjata v registraturnem regestu o »kužnih poročilih« iz let 1624–1625.104 Kakšna poročila so od tod prejeli deželni stanovi, ni znano, tako kot o tej kugi skoraj v celoti pogrešamo sodobne vire. Edinole Ditrih baron Auersperg je konec av- gusta 1625 mimogrede potožil, češ da je epidemija tako opustošila žužemberško gospostvo, da bo imel od njega komaj kaj koristi in pobranega davka.105 Po V. Travnerju, ki pa ne navaja vira, naj bi v Žu- žemberku leta 1625 umrlo toliko ljudi, da jih niso mogli pokopati na običajnem pokopališču. Za gro- bišče so uporabili farovško njivo, poslej imenovano »Kužni dol« in zemljišče na desnem bregu Krke, kjer so naslednje leto s pomočjo prebivalcev doline Zgor- nje Krke postavili cerkev sv. Roka v Stranski vasi.106 Glede žužemberških žrtev se postavlja vprašanje, kolikšne so bile dejanske demografske izgube v sa- mem trgu. Posredni odgovor ponuja ob pomanjkanju relevantnejših virov primerjava posestnega stanja v gospoščinskih urbarjih iz let 1619 in 1644, ki pa ne daje slutiti hujših pretresov, saj se je v četrtstoletnem razponu celo podvojilo kajžarsko naselje na desnem bregu reke.107 Prav tako je mogoče ugotoviti močno posestno kontinuiteto, in sicer 57,3 % posestnih enot v rokah istih rodbin kot leta 1619.108 V zvezi z Ribnico se kuga pojavi samo v omembi »kužnega poročila«, poslanega deželnim stanovom v letih 1624–1625.109 Iz tega časa naj bi bila sicer 102 Sodnik Janez Markovič je 5. februarja 1627 prejel od mitni- čarja Janeza Plevnika samo 6 gld, 22 kr in 1 den (SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, mestni računi: 1626/1627). 103 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, davčna registra 1620 in 1629. 104 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, registra- turni protokoli št. 14 (1619–1629), pag. 395. 105 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 480, fasc. 295 b, pag. 793, 30. 8. 1625. 106 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 103. 107 Leta 1619 je v Žužemberku izpričanih 89 (hišnih) posestni- kov, od tega 68 v ožjem trgu na levem bregu Krke izpričanih in 21 onstran reke. 25 let pozneje se je število vseh gospodar- jev povzpelo na 103, pri čemer je v ožjem trgu upadlo na 62, na desnem bregu Krke pa narastlo na 41. 108 Očitna je razlika s kontinuiteto posestniških rodbin v 27 letih od 1592–1619 (34,04 %) in v 25–letnem obdobju 1644–1669 (30,10 %). – ÖStA, HHStA, FAA, A–15–68, Urbar Seisen- berg 1592–1597, fol. 1–28v; A–15–70, Urbar Seisenberg 1619–1624, fol. 1–35v; A–15–72, Urbar Seisenberg 1644– 1651, fol. 1–28; A–15–80, Urbar Seisenberg 1669–1676, s. p. 109 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 860, registra- tudi cerkev sv. Roka v Dolenji vasi,110 medtem ko otipljivejših sledov epidemije zaenkrat ne poznamo niti iz mlajših virov. Posredno morda o kugi vendar- le pričajo urbarji ribniškega gospostva. Med letoma 1621 in 1659, ki razmejujeta obdobje, v katerem je Dolenjska doživela dve hujši kužni epidemiji, se je namreč močno izpraznil ribniški trg. Urbar iz leta 1659 beleži naravnost drastičen upad tako hubnih posestnikov kot kajžarjev: v trgu je popisanih samo 51 gospodarjev domov ali kar 44 % manj kot slaba štiri desetletja prej, leta 1621, ko jih je bilo še 91.111 Tudi naslednjega pol stoletja se naselitvena podoba ni bistveno spremenila na bolje,112 čeprav naj bi bila Ribnica po Valvasorjevih besedah po požarih v 15. stoletju zdaj spet »v razcvetu«. Pri tem je pomenljivo, da pozna Valvasor samo nesrečne dogodke 15. in 16. stoletja, molči pa o morebitnih kužnih epidemijah ali požarih v polpreteklem času 17. stoletja.113 Trideseta leta 17. stoletja veljajo za slovenske de- žele na splošno kot čas zatišja med dvema večjima epidemijama v dvajsetih in štiridesetih letih. Med- tem je kuga leta 1631 dodobra opustošila Istro in še posebej prizadela mesti Koper in Pulj.114 Vesti o kugi so Kranjsko vznemirile poleti in jeseni 1631, ko je bolezen razsajala v Rihemberku na Goriškem ter na Kranjskem v okolici Ilirske Bistrice in v meste- cu Lož,115 ni pa izpričano, da bi od tod preskočila tudi na Dolenjsko. Letni obračun mestnega sodnika Višnje Gore navaja denimo 19. avgusta 1631 samo prihod deželnega sla s poročili o sektah, davčnih za- ostankih in o kugi.116 Nato se je črna smrt pojavila spet leta 1634, ko je kosila zlasti v Vipavski dolini in se dotaknila Idrije. Podobno omejen obseg je imela na Dolenjskem, kjer je obiskala Krško, medtem ko o njenih pojavih drugod ni poročil.117 Mestni anali Krškega pripovedujejo, da je prišla v mesto okoli sv. Luke (18. oktobra) 1634 in ostala do treh kraljev (6. januarja) naslednjega leta. Zaradi hitrega ukre- panja in previdnosti ni umrlo več kot 22 oseb, med turni protokoli št. 14 (1619–1629), pag. 395. 110 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 103. – Valvasor omenja cer- kev sv. Roka samo kot 18. ribniško podružnico »nechst bey der Pfarrkirchen« (Valvasor, Die Ehre VIII, str. 796). 111 SI AS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 2, urbar 1621, s. p.; knj. 3, urbar 1659, s. p. 112 Gospoščinski urbar iz let 1707–1710 navaja na hubah in kaj- žah v trgu skupaj 56 posestnikov (SI AS, AS 774, Gospostvo Ribnica, knj. 4, urbar 1707–1710, fol. 1–46). 113 Valvasor, Die Ehre XI, str. 468. 114 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 103–104. 115 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 861, regi- straturni protokoli št. 15 (1630–1645), pag. 59, 63 in 66. – Ložani sami v opisu kuge ne govorijo o žrtvah, temveč samo o gospodarski škodi, zaradi kuge pa jim je uspelo izposlovati prestavitev cerkniškega sejma v svoje mestece (SI AS 1, Vice- domski urad za Kranjsko, šk. 184, fasc. 104, lit. L I–8, 28. 11. 1635; šk. 197, fasc. 107, lit. L XX–8, 16. 11. 1634). 116 SI AS, Mestni arhiv Višnja Gora, fasc. 4, Mestni računi: 1631/2. 117 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 104. 57 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 njimi večinoma otroci.118 Omejenost umiranja na otroško populacijo postavlja vprašanje, za kakšne vr- ste epidemijo je v resnici šlo. Bojazen pred katastrofo je bila očitno večja od dejanske nevarnosti, ocena 22 umrlih kot majhno število pa navaja k domnevi, da je za kugo v letih 1626–1627 umrlo več ljudi kot zdaj. Kuga v letih 1645–1650 Ta kužna epidemija, razširjena po Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, na Dolenjskem po vsej ver- jetnosti ni vzela toliko človeških življenj kot prejšnje, ostala pa je močno zasidrana v ljudskem spominu, zlasti ker je šlo za časovno najdaljšo in na Kranjskem tudi zadnjo kugo večjih razsežnosti. Valvasor, ki no- bene kuge ne omenja pri toliko krajih kot to, časovno najbližjo, je po štirih desetletjih distance objektivnej- ši v ocenjevanju obsega epidemije kakor predstojni- štva prizadetih mest. Po njegovih besedah je kuga leta 1646 močno pustošila ter pobrala veliko ljudi v Krškem in okolici. Podobno nedoločno pravi za Me- tliko, da ji je Bog isto leto poslal kugo, ki je pogosto divjala med prebivalci v mestu in zunaj njega. V po- glavju o Novem mestu se izreče tudi o številčnosti njenih žrtev in v primerjavi s 400 smrtnimi primeri leta 1625 umrle v letu 1648 imenuje »le osemnajst oseb«. Pri ostalih mestih in trgih se mu epidemija izpred štiridesetih let očitno ni zdela vredna omem- be, saj le pri opisu gradu in tržca Svibno omeni, da je kuga leta 1646 hudo razsajala v svibenski okolici.119 Tudi sodobna poročila epidemije v drugih delih Do- lenjske ne poznajo; popoln molk vlada o prisotnosti epidemije na Kočevskem in v znatnem delu zahodne Dolenjske. Novemu mestu, ki je precej opustelo v kužnih epidemijah 1599 in 1625, je kužni val 1645–1650 očitno precej bolj prizanesel kot nekaterim drugim delom Dolenjske. Historiografska in druga literatura razen Valvasorja o morebitni kugi v dolenjski metro- poli molči, navaja pa njeno divjanje v Krškem, Metli- ki, na Svibnem in v Radečah.120 Sodobna poročila so po obsegu, vsebini in namenu nastanka zelo različna ter za posamezna prizadeta mesta in trge predvsem neenakomerno ohranjena. Za skoraj vse vključno z najpomembnejšim virom – registraturnimi protoko- li kranjskih deželnih stanov – je poleg tega značilna vsebinska lapidarnost. To je hkrati prva kuga, ki jo je zaslediti v cerkvenih matičnih knjigah, ki so iz tega časa ohranjene le za dve dolenjski mestni župniji, 118 SI AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzej- skega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranj- sko, šk. 8, fasc. 11, Civitatensia, Mesto Krško, mestna knjiga 1539–1679, s. p. – Prim. [Dimitz], Annalen der landesfürst- lichen Stadt Gurkfeld, str. 84.– Koblar, Iz kronike krškega mesta, str. 22–23. 119 Valvasor, Die Ehre XI, str. 242, 389, 488 in 502. 120 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 110–111. – Koblar, O člove- ški kugi, str. 51. kapiteljsko v Novem mestu in višnjegorsko. Krono- loško dokaj povezano je epidemijo moč spremljati v stanovskih registraturnih protokolih od junija 1646, ko se je pri Krškem preselila čez Savo na dolenjska tla, do leta 1650, ko je bila dežela zopet varna. Med seboj neodvisna sinhrona poročila o hudih posledicah epidemije obstajajo za Krško. Kuga se je v bližini mesta pojavila junija 1646, in sicer v vaseh Dole in Vrhovlje, ki ju je stanovski poverjeniški urad nemudoma ukazal zastražiti.121 Septembra 1647 je epidemija tod doživela tolikšen razmah, da so zaprli brodova čez Savo pri Krškem in Rajhenburgu, za- stražili okužene kraje in imenovali za kužnega komi- sarja barona Jošta Moscona. Kuga je v samem mestu Krško izpričano razsajala oktobra 1647, nakar je re- gistraturni protokoli ne omenjajo.122 Po V. Travnerju so morali zapreti celo mestno ulico, v okolici, zlasti v Leskovcu in Turnu, pa naj bi bolezen pomorila mno- go ljudi.123 Drugih sodobnih poročil o epidemiji žal ne poznamo in tudi anali v mestni knjigi tik pred kugo prenehajo. Valvasor jo postavlja v leto 1646 in pravi, da je krški mestni svet v spomin nanjo že na- slednje leto 1647 na gričku pri mestu s pomočjo dru- gih ljudi postavil cerkev sv. Rozalije.124 Daljše poročilo o posledicah kuge v Krškem je nastalo slabo desetletje pozneje in je z dolenjskega prostora hkrati najobsežnejše o tej epidemiji. Vi- zitacijska komisija deželnih stanov, ki je leta 1655 obiskala Krško, je poročala, da je kuga strahovito razsajala dve leti zapored, umorila nemajhno število meščanov, žena in otrok, medtem ko drugim ta čas ni bil dovoljen izhod iz mesta. Ker se niso imeli s čim preživljati, so prišli na beraško palico, nato pa zapu- stili mesto in odšli živet drugam.125 Med vizitacijo je nastal tudi seznam opustelih hiš, ki pa se je ohranil samo v prepisu iz leta 1677, ko so mu dodali še med- tem nastale pustote in ga naslovili kot: »Popis hiš, ki so povsem propadle zaradi kuge, nenehnih bremen nastanitev vojakov, poplav in velike božje kazni.« V samem mestu so našteli 16 pustot, »pod hribom« pa 23, skupno 39, pri čemer različne stopnje opustelo- sti pričajo, da v nekaterih primerih sploh ni šlo za popolne pustote in da je prenekatera nastala pred še pred kugo.126 V celoti je v mestu in pod hribom opu- 121 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 862, registra- turni protokoli št. 16 (1646–1652), pag. 43, 46, 48. – Baronu Mosconu, lastniku gospostva Krško, in krškemu beneficiatu, ki sta imela v omenjenih vaseh podložnike, je bilo tako kot sodniku in mestnemu svetu Krškega hkrati ukazano, naj po- skrbijo za oskrbo vaščanov z življenjskimi potrebščinami. 122 Prav tam, pag. 141 in 185. 123 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 110. 124 Valvasor, Die Ehre VIII, str. 744. 125 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655. 126 Prav tam, Specification B, s. a. – V mestnem jedru je eno t. i. pustoto naseljeval obubožan lastnik, dve pa revni vdovi. Dve pustoti sta bili že spremenjeni v vrtova, medtem ko pri eni opuščeni hiši ni bilo več sledov, kje je stala, od dveh so ostali deli zidovja, od treh pusto zemljišče, pet pa se jih je podiralo. 58 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 stelo 20 stanovanjskih zgradb, 5 jih je bilo zapisanih propadu, v 14 pa so prebivali obubožani lastniki ali drugi stanovalci.127 Kolikšen delež pustot je torej povzročila epide- mija in kolikšnega drugi dejavniki? Ne gre prezreti dejstva, da je kuga v naslovu popisa pustot navedena kot prvi vzrok opustelosti mesta. Na svoj način potr- juje njeno vlogo pri nastanku nezavidljivega stanja 20 popolnih pustot, veliko vdov in z dninarji naseljene hiše. Kuga je torej po zelo grobih ocenah lahko po- morila od nekaj deset pa tudi do več sto ljudi. Ko- likšen delež vseh krških domov so predstavljale de- janske in potencialne pustote, je mogoče ugotavljati le posredno, saj vse do srede 18. stoletja ne poznamo natančnega števila mestnih hiš. Glede na seznam plačnikov dvornega činža v gospoščinskih urbarjih iz let 1570 in 1575128 bi bilo tedaj v Krškem 141 oziro- ma 145 stanovanjskih zgradb.129 Po močnem trendu praznjenja se je število naseljenih hiš v prvi polovici 18. stoletja ustalilo in je leta 1752 znašalo 110,130 kar pomeni okoli 600 prebivalcev. Ravno krški primer služi v nemajhno oporo pri relativiziranju poznejših šokantnih poročil o gospo- darskih posledicah kuge. Krčani so leta 1747 v prošnji deželnim oblastem za potrditev mestnih privilegijev navedli, da so njihovi sejmi propadli zaradi sejmov v štajerski vasi Videm onstran Save, nastalih v času, ko je na Štajerskem in Kranjskem morila kuga (ley- dige Contagion). Ker so bili tedaj vsi prehodi čez reko zaprti, naj bi trgovci in živina, namenjeni v Krško, ostali na štajerski strani reke na tleh deželskega so- dišča Brežice.131 Kranjska reprezentanca in komora je v poročilu dunajski dvorni pisarni podprla prošnjo krškega mesta po vrnitvi sejmov v Krško, vendar s pridržkom: če se ugotovi, da so bili videmski sejmi resnično uvedeni brez dovoljenja.132 Lastnik breži- škega gospostva je z urbarjem iz leta 1609 dokazoval starost videmskih proščenj in poudaril, da ni najti niti besede o kakšnem prenosu sejma ali o kugi.133 Pod hribom je bilo od 23 pustot devet hiš porušenih, ostalim je grozil propad oziroma so v njih živele le revne vdove in mestni dninarji. 127 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 97, lit. G VIII–8, s. d. (1677, Specification B). 128 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 81, fasc. 46, lit. G VIII–7, urbar gospostva Krško 1570, s. p. – SI AS 174, Tere- zijanski kataster za Kranjsko, N 141, No. 29, urbar gospostva Krško 1575, pag. 481–529. 129 Do take številke pridemo ob predpostavki, da kašče niso ime- le stalnih prebivalcev in da ostala stavbišča (oštati) v resnici označujejo stavbe. J. Koropec govori o 146 družinah, pri če- mer je družino preprosto pripisal vsaki od 146 oseb, ki so dvorni činž plačevale v denarju (Koropec, Krško v obdobju, str. 53). 130 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 239, No. 7, 13. 6. 1752. 131 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani, šk. 49, fasc. XIX, lit. G, No. 1, prezentirano 16. 5. 1747. 132 Prav tam, 8. 6. 1747. 133 Prav tam, 19. 9. 1756, priloga B. Prepričanje Krčanov, da so sejme prenesli v Videm zaradi kuge, in sicer one leta 1646,134 potrjuje tudi krška kapucinska kronika, ki pa so jo začeli pisati šele poznega leta 1757. Po njenih besedah si je me- sto prizadevalo za vrnitev sejmov, dokler ni okrožni glavar leta 1757 razglasil potrditve mestnih privilegi- jev, med katere so spadali tudi sejmi.135 Vzrok zatona mestnih sejmov zaradi kuge se sicer na pogled zdi povsem verjeten, vendar pa sta obe različici interpre- tacije propada krških in razcveta videmskih sejmov nastali šele več kot sto let po domnevnem času in razlogih za njihov prenos čez Savo. V drugi polovici 17. stoletja namreč v sicer zgovornih mestnih pritož- bah in prošnjah take razlage ni zaslediti. Še posebej je pomenljivo, da stanovska vizitacijska komisija leta 1655 sejmov sploh ne omenja, čeprav nazorno opi- suje tako neposredne kot posredne posledice kuge.136 Sejmarjenje v Vidmu je za Krčane dejansko postalo pereč problem šele pozneje. Tako so leta 1674 izpo- slovali prihod stanovske komisije, ki si je ogledala sočasna sejma v Vidmu in Krškem ter potrdila, da je krški sejem domala propadel, videmski pa cvetel.137 In vendar komisijsko poročilo sploh ne govori o času nastanka videmskih sejmov in o kugi, tako kot po- grešamo vsakršne razloge opisanega stanja v pritož- bah krškega mesta iz leta 1686, ki ima med drugim veliko povedati o gospodarskih posledicah štajerske kuge 1679–1683.138 Podobno poročilo kot pri opisu Krškega je dal Valvasor o divjanju črne smrti v Metliki. Kuga naj bi leta 1646 pogosto pustošila ne le med mestnimi pre- bivalci, temveč tudi po metliški okolici.139 Kot kaže, je v Beli krajini začela svoj ples malo pozneje kot na krških tleh, v sami Metliko pa vdrla prej kot v Krško. S svojim izbruhom je julija 1646 prestrašila okoliška gospostva, ki so najpozneje avgusta postavila straže, potem ko je na metliških tleh že pomrlo nekaj lju- di. Konec nevarnosti je bilo marca naslednjega leta (1647), ko sta metliški mestni sodnik in svet stano- vom predložila danes neohranjeni seznam umrlih prebivalcev mesta in prosila, naj Metliko osvobodijo kužne zapore (Infections Bando), kar se je takoj tudi zgodilo. Vendar pa so se nato Metličani zaman po- tegovali za povrnitev 245 goldinarjev stroškov, ki jih je mesto po njihovem utrpelo zaradi kuge (Infectios Uncosten). Stanovski poverjeniški urad je namreč no- 134 Sklicevanje na kugo leta 1646 je bilo slejkoprej pod vplivom razširjenega védenja o kugi v tem letu, ki jo omenja Valvasor pri opisu krškega mesta (Valvasor, Die Ehre XI, str. 242). 135 Kapucinski samostan Krško, Archivum loci Ppff. capucino- rum Gurgfeldi erectum anno Domini MDCCLVII, pag. 9. – Prim. objavo: Benedik – Kralj, Kapucini na Slovenskem, str. 435. 136 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 97a, lit. G VIII–8, 25. 8. 1655. 137 Prav tam, lit. G VIII–15, 4. 5. 1674. 138 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 171, fasc. 97, lit. G VIII–8, 13. 4. 1686. 139 Valvasor, Die Ehre XI, str. 389. 59 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 vembra 1648 zavrnil njihovo prošnjo z utemeljitvijo, da je kugo zanesel v Metliko eden njenih prebival- cev.140 Pri tem lahko upravičeno pričakujemo večjo uvidevnost deželnih oblasti do revnega obmejnega mesteca, ko bi se število umrlih resnično povzpelo v stotine, kot so pozneje trdili Metličani, in bi se mesto dodobra izpraznilo. Pomenljivo je tudi, da za Metliko drugače kot v primeru Krškega ne poznamo prav nobenih mestnih pritožb ali poročil, ki bi nastali še v času, ko je bila epidemija aktualna. Vse kaže, da tudi tu ni zahteva- la malo žrtev, o čemer imamo sicer šele štiri deset- letja mlajša poročila. Po Valvasorju je Metlika zaradi pogostih turških vpadov, kuge in požarov zdrsnila v veliko revščino, iz katere se ni mogla dvigniti vse do njegovega časa.141 Malo prej, leta 1686, so skušali tudi sami Metličani kot enega od vzrokov propada prikazati kugo okoli leta 1646, ki naj bi »pred kakimi 40 leti« v dveh letih umorila nerealno visoko število 1200 ljudi, in sicer prvo leto 700 in nato 500. Tedaj naj bi propadlo veliko hiš in mestno obzidje, nakar v mestu zaradi pomanjkanja sredstev in številčnega upada ljudi sploh niso več gradili. Nadalje so naved- li, da se noče v Metliki naseliti noben tujec in da se odseljujejo celo domačini, ker mesto propada in ne zmore plačila letnih obveznosti.142 Že L. Podlogar, ki je podatek objavil, očitno ni verjel navedbi o sku- paj 1200 umrlih Metličanih, zato je število umrlih preprosto razširil z mesta še na podeželje: »L. 1646 je silna kuga pomorila nad 1200 ljudij v mestu in žu- pniji (!)«.143 Vendar v viru iz leta 1686 ni niti besede o župniji, temveč zgolj o umrlih v samem mestu. Pod- logar je dobro vedel, da Metlika ni imela niti pribli- žno toliko prebivalcev, kot naj bi bilo samo umrlih, zato pa se mu je še zdelo verjetno, da bi toliko ljudi izgubila župnija, saj je tudi Valvasor govoril o kugi v mestu in okolici (nicht nur in der Stadt sondern auch in dem umligenden Lande).144 Za ilustracijo kaže navesti podatek iz leta 1721, ko so pri velikonočni spove- di v celotni metliški župniji našteli 3026 oseb.145 V primeru relativne konstantnosti prebivalstva tri četrt stoletja prej bi torej epidemiji podleglo približno dve petini župljanov. Povsem nevzdržen pa je podatek o 1200 umrlih prebivalcih mesta, ki sredi 17. stoletja zagotovo ni premoglo toliko ljudi. Najstarejši ohra- njeni popis mestnih hiš iz leta 1752 ima skupaj z gra- dom 166 domov, od tega le 49 v obzidanem mestu 140 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 862, regi- straturni protokoli št. 16 (1646–1652), str. 56, 63, 122, 123 in 298. 141 Valvasor, Die Ehre XI, str. 389. 142 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 233, fasc. 124, lit. M XXXIII–9, 6. 5. 1686. 143 Podlogar, Požari v Metliki, str. 46. 144 Valvasor, Die Ehre XI, str. 389. 145 DOZA, Abt. Österreich, BÖ, K 304, Specificatio eorum qui per elapsum anni quadrante usque ad 5. 6. anni curentis 1721 etc. in 117 v predmestju,146 kar pomeni kakih 900 pre- bivalcev. Tretje dolenjsko mesto, kjer kugo sredi 17. sto- letja omenjajo tako Valvasor kot sodobni viri, je Novo mesto. Epidemija se je tu prvič pojavila av- gusta 1646, a je moralo biti mesto decembra istega leta že dovolj varno, da so ga »obiskali« vznemirjeni vojaki iz karlovške trdnjave, ki so od mestnih očetov zaradi pomanjkljive oskrbe zahtevali potrebni živež. Vesti o kugi so Novomeščane vnovič prestrašile maja 1648. Zaradi okuženih treh vasi v okolici Šentjerne- ja so stanovskim poverjenikom predlagali dva kužna komisarja, ki sta bila takoj tudi imenovana. Že juni- ja sta imela komisarja dovolj opravka v samem No- vem mestu, ko sta enako kot mestni sodnik in svet prejela navodila o nadaljnjem ravnanju in osamitvi okuženih ljudi. Pretok ljudi med mestom in okoli- co so straže onemogočale do meseca avgusta ali več kot dva meseca. Avgusta 1648 se je zdela nevarnost povsem mimo, a je moral stanovski poverjeniški urad Novomeščane posebej opomniti, naj pred ukinitvijo zapore ne zapuščajo mesta in ne nadlegujejo straž. Nevarnost je povsem prešla šele septembra, ko se je mestno predstojništvo zahvalilo stanovom za marlji- vega poslanega zdravnika Gašperja Vizjaka.147 Kot je stanovom sredi novembra pisal Sigmund pl. Gusič, so mesto najprej dodobra izčrpali vkvartirani vojaki, takoj po njihovem odhodu pa je vanj vdrla kuga, za- radi katere je bilo izolirano dobrih 14 tednov.148 Prisotnost kuge je v času izolacije dokumentira- na tudi v krstni matični knjigi novomeške kapitelj- ske župnije. Za vpisi treh krščencev 1. junija 1648 je samostojen nedatiran zapis »tempore pestis«, med- tem ko je bil naslednji krščenec 7. junija krščen pod sumom okuženosti (in suspectione infectionis seu pe- stis). 18. in 21. junija so prinesli h krstu v kapiteljsko cerkev dva novorojenca iz že okuženih hiš (ex infecta domo), nakar od 24. junija vse do 23. julija ni zabe- ležen noben krst. V mesecih junij, julij in avgust so bili krščeni sploh samo domači mestni novorojenci, saj oni iz okoliških vasi niso mogli priti do prvega zakramenta.149 Žal novomeška župnija v tem času še 146 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 242, No. 1, 1. 8. 1752. 147 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 862, registra- turni protokoli št. 16 (1646–1652), pag. 65, 248, 255, 256, 272, 273 in 280. 148 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 503, fasc. 300 b, pag. 1027, 10. 11. 1648. 149 KANM, šk. 63, R/3 1645–1652. – Junija 1648 je prejelo krst 7 otrok, julija samo 2 in avgusta zopet 5. Nizko število do- mačih krščencev v dveh poletnih mesecih ni samo po sebi ničesar nenavadnega, saj je značilno tudi za ostala leta. Mo- goča posredna posledica epidemije bi bila edinole znižanje skupnega števila krščenih mestnih otrok dve leti po kugi, v letih 1649 in 1650. Medtem ko je bilo krščencev iz samega mesta brez podeželja leta 1646 vsaj 49, leta 1647 prav toliko in v kužnem letu 1648 celo 57, jih navaja krstna matica 46 za leto 1649 in samo 34 leta 1650, nakar njihovo število leta 1651 poskoči na 65, kar priča, da si je mestno prebivalstvo medtem v regeneracijskem pogledu povsem opomoglo. 60 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 ni vodila evidence umrlih, ki bi lahko edina zane- sljivo potrdila Valvasorjevo navedbo, da je kuga leta 1648 vpisala v mrliški register 18 oseb. Razlika s 400 žrtvami, kolikor jih Valvasor navaja za leto 1625, je torej očitna.150 Hkrati gre za sploh edini primer dveh primerljivih numeričnih podatkov istega izvora. Majhen pomen posledic te epidemije za Novo mesto sicer najzgovorneje ilustrirajo pritožbe mesta kma- lu po letu 1651, ko navajajo le posledice kug v letih 1599 in 1625, epidemije izpred nekaj let pa sploh ne omenijo.151 V času kužnih valov 1645–1650 je v nasprotju z drugimi izbruhi epidemij slabše dokumentirano do- gajanje v Višnji Gori. Pri tem je treba najprej pou- dariti, da razpoložljivi viri tokrat vztrajno molčijo o kakršnikoli nevarnosti v mestecu ali njegovi okolici. Vendar pa bi na epidemijo lahko pomisliti ob dejstvu, da je Višnja Gora močno opustela prav v 26-letnem časovnem razponu, ki ga zamejujeta mesta davčna registra iz let 1629 in 1655. Medtem, v času trideset- letne vojne, je mestece zajel drugi in zadnji val praz- njenja domov; število naseljenih hiš je z 78 padlo na samo 58 ali kar za četrtino.152 Toda pomenljivo je dejstvo, da Višnjani v opisovanju razlogov za gospo- darski in demografski zaton mesta nikoli ne omenijo ne kuge ne kakšnega požara,153 v poročilih drugih mest dveh sicer zelo priljubljenih krivcev zla in mej- nikov njegovega začetka. Ni dvoma, da Višnjani česa takega ne bi pozabili omeniti, če bi epidemija v dru- gi polovici štiridesetih let 17. stoletja vzela življenje vsaj nekaj someščanom ali če bi za določen čas za- pahnila mestna vrata pred zunanjim svetom. O čem podobnem ni nikakršnega sledu niti v relevantnem sodobnem viru – višnjegorski krstni matici, v kateri nevarna leta po številu krstov v ničemer ne odstopajo od ostalih let.154 Prav tako ni poročil, da bi kuga razsajala v naj- manjšem dolenjskem mestu Kostanjevici. Septem- bra 1646, ko je bolezen že krožila po krških tleh in morila v Metliki, so stanovi sicer okarali kostanjevi- škega mestnega sodnika in svet zaradi zanemarjanja nadzora in upiranja ukazom kužnega komisarja o okrepitvi straž. Januarja 1647 je bilo treba Kostanje- vičane vnovič opozoriti, da se morajo znebiti Usko- kov, ker med njimi razsaja kuga. A mestecu očitno ni grozila dovolj velika nevarnost, zato njegovi pre- 150 Valvasor, Die Ehre XI, str. 488. 151 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 256, fasc. 133, lit. R II–3, Bericht A, s. d. 152 SI AS 166, Mesto Višnja Gora fasc. IV, davčna registra 1629 in 1655. 153 O tem: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 284, fasc. 145. 154 NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, R 1638–1656 in R 1656–1672. – V župniji Višnja Gora je bilo vseh krstov v štiridesetih letih 17. stoletja (547) sicer za tretjino manj kot v petdesetih letih (811), v mestu pa skoraj za pol manj (60 : 110), vendar leta, ko je kuga razsajala drugod po Dolenjskem, v ničemer ne odstopajo od ostalih let. V krstni matični knjigi drugače kot v novomeški tudi ni nobene zaznambe o kugi. bivalci ukazov iz gospodarskih razlogov kajpak niso upoštevali.155 Tudi računska knjiga opata kostanjevi- ške cisterce ne daje v teh letih slutiti nič posebnega, če izvzamemo nekoliko povišane stroške za zdravila, ki jih je samostanu v letih 1645–1648 dobavljal no- vomeški lekarnar.156 Od trgov se v obravnavanih letih v zvezi s kugo omenja samo Mokronog. Avgusta 1646 so stanovi napotili svojega poročevalca barona Konrada Rues- sensteina v okuženo Novo mesto, okolico Klevevža in Mokronoga, kjer se je bolezen prav tako pojavila, septembra pa so zaradi epidemije na mokronoškem območju in proti Radečam zaprli deželne ceste.157 Kužna komisarja za ta okoliš sta zaradi suma oku- ženosti (contagions suspect) izolirala (in bando ge- sezt) mokronoški grad in celoten trg, ukazala podreti glavne mostove čez Mirno ter mokronoškim podlož- nikom prepovedala opravljati tlako. Lastnik gradu in gospostva Ernest Schere pl. Schernburg je njuno ravnanje označil kot povsem neutemeljeno in nedo- pustno ter zadnji dan leta 1646 pri deželnih oblasteh izposloval ukaz komisarjema o odpravi vseh omejitev, če se njegove navedbe izkažejo kot resnične.158 V krajih, kjer navaja kugo literatura, so posledice epidemije najmanj oprijemljive v okolici Svibnega, tedaj v bistvu že ugaslega tržca v bližini veliko po- membnejših Radeč.159 Valvasor je namreč edini zna- ni vir, ki tukajšnjo epidemijo sploh omenja, medtem ko je s sodobnimi zapisi ni mogoče ne potrditi ne zanikati. Tokrat zaradi neohranjenih urbarjev ni mo- goče niti zasledovanje posestne (dis)kontinuitete v svibenskem gospostvu. Prav tako ni ničesar znanega o domnevnem divjanju kuge v Radečah, ki ga ome- nja V. Travner.160 Kužna epidemija druge polovice štiridesetih let 17. stoletja za mestno in trško prebivalstvo Dolenj- ske prejkone ni bila tako pogubna kot epidemije poprej, zlasti dvakrat v Novem mestu. Vendarle pa je ta kuga zaradi dolgotrajnosti in ponavljajočih se valov zapustila med ljudmi globoke sledove in tra- jen spomin v spomenikih materialne kulture. Kakor drugod na Slovenskem sega v čas neposredno po tej 155 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 862, registra- turni protokoli št. 16 (1646–1652), pag. 74 in 110. 156 SI AS 746, Cistercijanski samostan Kostanjevica, knj. 8, ra- čunska knjiga opata Jurija Zagožna 1638–1659, s. p. – Leta 1645 je opat izplačal lekarnarja s 45 gld, leta 1646 s 33 gld in 7 kr, leta 1647 mu je plačal 55 gld, leta 1648 – 20 gld in konec leta 1650 spet večjo vsoto – 42 gld in 12 kr. 157 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 862, registra- turni protokoli št. 16 (1646–1652), pag. 65 in 345. 158 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 500, fasc. 300a, pag. 1223–1224, 31. 12. 1646. 159 Leta 1602 je tržec premogel le še 14 gospodarjev oštatov (SI AS 1074, Zbirka urbarjev, II/22u, urbar gospostva Svibno 1602, s. p.), medtem ko jih je imel po urbarju okoli leta 1439 še 30 (Milkowicz, Beiträge zur Rechts- und Verwaltungsge- schichte Krains, str. 7–8; prim. Koropec, Žebnik, Radeče in Svibno, str. 56). 160 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 110. 61 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 kužni epidemiji nastanek več cerkva. Že leta 1647 je na gričku nad Krškim nastala romarska cerkev sv. Rozalije v spomin na kugo v mestu in okolici. Od treh pomembnejših belokranjskih kužnih spomeni- kov, cerkva, posvečenih sv. Roku, je prva podružnica sv. Roka pri Metliki. Tudi Črnomaljci, ki jim je črna smrt očitno prizanesla bolj kot Metličanom, naj bi leta 1646 povečali cerkvico sv. Sebastijana, zgrajeno po letu 1510.161 Osamljeni pojavi epidemij v drugi polovici 17. stoletja Tri desetletja po dolgotrajnem kužnem valu 1645–1650 ni slovenskih dežel vznemirjala nika- kršna epidemija večjih razsežnosti. Tu in tam sicer obstajajo poročila o posameznih lokalno omejenih pojavih »kuge«. Na Dolenjskem se je pojavila vsaj dvakrat in obakrat naj bi njeno prisotnost ovekove- čili v zapisniku kostanjeviške opatije. V Kostanjevici in njeni okolici v vasi Slinovce se je oglasila oktobra 1663, vendar je šlo v resnici menda za legar, ki so ga povzročile poplave Krke. Bolezen se je nato v ko- stanjeviški okolici ponovno pojavila leta 1676,162 a v samem mestu očitno ne prvič ne drugič ni zahtevala žrtev. Iz tega časa namreč obstajajo mestne pritož- be v obliki analov 1618–1684, ki navajajo nesreče in tegobe skoraj za vsako leto od 1662 do 1684, ne da bi omenile kakšno epidemijo.163 Nobenega dvoma ni, da bi kostanjeviški mestni očetje poročali o še tako omejeni umrljivosti ali kužni zapori, saj poleg poža- rov in poplav niso pozabili navesti vrste drugih manj pomembnih dogodkov in nevšečnosti, kot denimo neprijetno soseščino Uskokov ali slabe letine. Čeprav nimamo prav nobenih poročil, je malo zatem zelo verjeten izbruh neke vrste epidemije na drugem koncu Dolenjske. Pozornost namreč prite- gne povečano število umrlih na Kočevskem, od ko- der od leta 1599 ne poznamo vesti o morebitni kugi. V prvi mrliški matični knjigi župnije Kočevje, sicer najstarejši tovrstni knjigi z Dolenjskega, izstopajo prva štiri leta od začetka 1669 do konca leta 1672, ko je bilo pokopanih 317 oseb, od tega 44 iz mesta Ko- čevje. Naslednjih šest let od 1673 do vključno 1678 je število umrlih in pokopanih za primerjavo znašalo le 287 in med njimi samo 27 iz mesta. Nesorazmerje med številoma umrlih v prvih štirih in nadaljnjih še- 161 Prav tam, str. 110 in 111. – O gradnji črnomaljske cerkve piše Leopold Podlogar takole: »1646 se je ob času hude kolere (sic!) zidala cerkev sv. Sebastijana v mestni lozi. Za prezbiterij se je porabila prejšnja kapelica, zidana po letu 1510« (Podlo- gar, Kronika mesta Črnomlja, str. 64). 162 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 112, citira »zapisnik kosta- njeviške opatije«, ki ga danes pogrešamo. Ohranjena je samo računska knjiga opata Jurija Zagožna 1638–1659 (SI AS 746, Cistercijanski samostan Kostanjevica, knj. 8). 163 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 184, fasc. 104, lit. L II–2, 31. 3. 1686. – Prim. Dimitz, Zur Geschichte der Städte, str. 79–80; Dimitz, Geschichte Krains, str. 59–60. stih letih vodenja mrliške matice sicer ni posebno ve- liko, pokažejo pa se bistvene razlike pri številu umrlih po posameznih letih in zelo velika nihanja v umiran- ju mestnega prebivalstva. Mesto Kočevje je leta 1669 zabeležilo kar 20 smrtnih primerov od skupno 73 umrlih v župniji, leta 1670 so umrle samo štiri ose- be in 1671 le dve, nakar so v naslednjem letu (1672) zopet pokopali 18 Kočevcev. Zgovorna je ugotovitev, da v 17. stoletju v samem mestu nikoli niso našteli več kot 12 smrti in še to število pade v čas vrhunca štajerske kuge leta 1680 in 1681.164 Kočevska župnija je tudi edini primer vodenja evidence umrlih med obravnavanimi mesti in trgi med kugo 1679–1683. Resda se je kuga Kranjske tedaj v veliki meri ognila po zaslugi nagle in učinko- vite zaščite, medtem ko je hudo prizadela slovensko Štajersko,165 toda ravno Kočevska utegne biti tisto območje na Kranjskem, ki ga je črna smrt vendar- le obiskala. O kočevskih krošnjarjih kot prenašalcih bolezni s popotovanj po severnih deželah lahko samo domnevamo, ne da bi o tem in sploh o kugi na Ko- čevskem obstajalo kakršnokoli sodobno poročilo. V prid epidemiji govori visoko število umrlih, in sicer leta 1680 v celotni kočevski župniji 89 ter kar 138 leto pozneje. Tudi v mestu Kočevje je obe leti umrlo po 12 ljudi. Kljub visokim številkam tako na prelo- mu iz šestdesetih v sedemdeseta leta kakor v začet- ku osemdesetih let 17. stoletja pa v mrliški matični knjigi pogrešamo kakršno koli obstransko opazko, da je šlo resnično za kugo ali določeno infekcijo.166 Tudi ranocelnikove smrti v času največje umrljivo- sti ne moremo obravnavati drugače kot hipotetično posledico okužbe zaradi zdravljenja obolelih.167 Kaj je povzročilo povečano umiranje, ostaja torej odprto vprašanje. Zdi se, da to ni mogla biti kuga, kakršno so poznali na Štajerskem in Goriškem, če je le verje- ti Valvasorjevi navedbi o ljubljanski Rokovi procesiji leta 1683 v zahvalo Bogu, ki je »celotno kranjsko de- želo čudežno obvaroval pred nagnusno kugo, razšir- jeno po vseh sosednjih deželah.«168 Konec koncev pa bi kuga vendarle zlahka prišla na Kočevsko, tipično tranzitno in krošnjarsko območje, tako kot je denimo leta 1682 s Hrvaškega preskočila na Goriško in zlasti v Gorici zahtevala visok krvni davek.169 164 NŠAL, ŽA Kočevje, Matične knjige, M 1666–1724. – Šte- vilke o umrlih v mestu so zlasti za sedemdeseta in osemdeseta leta zelo zanesljive, saj v mrliški matici le redko manjka kraj bivanja umrlega. Desetletno povprečje 1671–1680 med pre- bivalci mesta znaša sicer 10,9 umrlih, vendar predvsem zara- di visoke umrljivosti v začetku sedemdesetih let, v desetletju 1681–1690 samo 4,2 osebe, v letih 1691–1700 pa na leto 5,3 smrtnih primerov. 165 O štajerski kugi gl. Umek, Kuga na Štajerskem, 80 f. 166 NŠAL, ŽA Kočevje, Matične knjige, M 1666–1724. 167 14. junija 1681 je preminil 73-letni meščan in mestni kirurg Bernard Jager. 168 Valvasor, Die Ehre VIII, 822. 169 Prim. Jelinčič, Črna smrt v Gorici, str. 116 sl.; Waltritsch, Prvi goriški kronist, 196. 62 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 Da se je dolgotrajna kuga Kranjski izognila, se je bilo treba zahvaliti predvsem naglim, strogim in zato učinkovitim ukrepom zoper njeno širjenje. Razumlji- vo je, da se s kužnimi zaporami na deželnih mejah v prvi vrsti niso strinjali tisti, ki jih je ustavitev prometa prizadela pri opravljanju poklicne dejavnosti. Posle- dice zaprtja so tako ali drugače občutili zelo široki sloji prebivalstva, zato je bilo temu primerno veliko nasprotovanja in kršenja prepovedi v raznih oblikah tihotapljenja ljudi in blaga mimo kužnih straž. Na vrhuncu štajerske epidemije sredi leta 1681 si kaže kot primer varnostnih ukrepov in njihovih krši- tev ogledati utrinek iz življenja obmejnega Krškega, od vseh dolenjskih mest življenjsko najbolj navezane- ga na zaledje onstran Save. Po kratkotrajnem odprtju kranjsko-štajerske meje aprila 1681170 je z najvišjega mesta že konec junija prišel ukaz, da zaradi kuge pri Radgoni in v celjski četrti nihče s štajerske strani ne sme na Kranjsko, tudi če bi imel »fede«, podložni- 170 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 538, fasc. 308b, pag. 417, 18. 4. 1681. kom pa so strogo prepovedali čolnariti po mejni reki Savi.171 Malo zatem so bili v začetku julija na osmih kranjsko-štajerskih mejnih prehodih imenovani kuž- ni komisarji (contagions comissarien), večinoma iz vrst večjih zemljiških gospodov, ki so jim na vsakem prehodu dodelili od enega do štiri stražnike. Dolenj- sko so varovale straže v Litiji, Radečah, Impolci, v Sevnici na štajerski strani Save in v Krškem.172 Krški kužni komisar Orfej grof Strassoldo je vzel nalogo očitno zelo resno, saj je konec julija poročal dežel- nemu glavarju in stanovom o svojem ukrepu, ki je služil »kot kazen in drugim za zgled, da ne bodo tako zlahka občevali s sumljivimi ljudmi«. V Krško je namreč prišel neki jermenarski pomočnik s Ptuja, ki ga je Strassoldo, ker je slišal o razsajanju kuge v ptuj- ski okolici, nemudoma poslal nazaj na Štajersko in opozoril tamkajšnje straže v Vidmu in Rajhenbur- gu, da prišlek nima »fede«. Čeprav komisar ni videl v tem nikakršne nevarnosti, je nekaj Krčanov, ki so s 171 Prav tam, pag. 655–661, 28. 6. 1681. 172 Prav tam, pag. 687–688, 4. 7. 1681. Označevanje okuženih hiš v Gorici. 63 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 fantom občevali in pili, ukazal zastražiti v dveh hišah v mestu, v katerih so sicer živeli, mestni sodnik pa mu je za to odstopil stražnike. Poverjenikom dežel- nih stanov je komisar nato naslovil vprašanje, ali naj zastražene izpusti oziroma kako naj z njimi ravna.173 Previdnejši od Krčanov so bili Novomeščani, ki jih je mogel krški primer tudi česa naučiti. Zanimivo je poročilo kužnega komisarja iz Brežic, poslano ko- nec novembra 1681 krškemu komisarju grofu Stras- soldu. Mestni sodnik Novega mesta je brežiškega komisarja obvestil o odpovedi novomeškega letnega sejma na adventno nedeljo in ga prosil, naj o tem ob- vesti Hrvate ter poskrbi, da ne bo mogel nihče priti čez Savo na sejem. Komisar je obvestilo sicer poslal v Samobor, vendar to ni zaleglo, saj se je veliko Hr- vatov vendarle skrivaj napotilo v Novo mesto preko Gorjancev. Brežiški komisar je nato pisal novome- škemu sodniku, naj vsako sumljivo osebo spravi v lazaret (in ein Lasareth schaffen) in kaznuje, odvzeto blago pa kot tihotapljeno sežge.174 Štajerska kuga 1679–1683 je Kranjsko sicer naj- bolj prizadela posredno s povzročitvijo gospodarske škode. Dolgotrajna zapora deželnih meja in prepove- di sejmov ter vseh oblik množičnega zbiranja ljudi so močno škodile trgovini in sejemskim krajem, zlasti mestom in trgom. Prepovedi sejmarjenja so denimo močno udarile po mestni blagajni Novega mesta, od tod prošnje vicedomu, naj mestnemu sodniku za leti 1681 in 1682 spregleda dolžno remanenco.175 Nekaj let zatem, leta 1686, je mestno predstojništvo Kr- škega med vzroki opustelosti mesta na prvem mestu navedlo prav kugo na Spodnjem Štajerskem. Krčani zaradi nje niso mogli niti do svojih zemljišč onstran Save in še manj hoditi na štajerske tedenske in letne sejme.176 Kuga v Črnomlju in okolici 1691–1692 Nalezljive bolezni so se na Slovenskem do konca 17. stoletja pojavljale le še sporadično, tem huje pa so divjale na sosednjem Ogrskem in Hrvaškem, kar je potegnilo za seboj večkratno zaporo deželnih meja. Huda kužna epidemija na Ogrskem in Hrvaškem je leta 1690 ogrozila vzhodne predele mejnih avstrij- skih dežel, morila na Dunaju in v štajerski Radgoni ter se naslednjega leta 1691 pojavila na skrajnem ju- govzhodu Kranjske, na črnomaljskih tleh.177 Šele o tej kugi imamo zadovoljivo bero verodostojnih poro- čil, večinoma nastalih neposredno po njenem zatrtju. Med njimi najdemo sploh edine ohranjene sezname obolelih in umrlih oseb med katero od kužnih epi- demij. 173 Prav tam, pag. 959–960, 30. 7. 1681. 174 Prav tam, šk. 539, fasc. 308 b, pag. 1373–1376, 27. 11. 1681. 175 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, fasc. 133, lit. R I–9, 18. 8. 1681, s. d. 1682. 176 Prav tam, šk. 171, fasc. 97a, lit. G VIII–8, 13. 4. 1686. 177 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 128. Kranjska je znala širjenje okuženosti tudi tokrat uspešno zajeziti, saj je imela za seboj koristne izku- šnje iz nedavne štajerske kuge. Tako so črnomaljsko območje nemudoma izolirali od ostale Kranjske ter na prehodih proti Hrvaški in ponekod v notranjo- sti postavili stalne kužne straže. Promet potnikov in blaga s celotno Kranjsko sta ustavili tudi Goriška in Beneška republika,178 čeprav sta imeli do Črnomlja in Hrvaške razmeroma daleč, za sanitarni kordon pa Kranjsko. V Gorici so se namreč še dobro spominjali usodnih posledic pomanjkljive budnosti leta 1682. Do pojava kuge v Črnomlju in okolici je nespor- no prišlo tako, da so epidemijo zanesli iz okoliških hrvaških krajev, kjer je v tem času razsajala v Karlov- cu. Od tam so prihajala sicer protislovna poročila o sami naravi bolezni; enkrat naj bi bila epidemija pra- va kuga, drugič pa samo legar.179 Za kakšno obliko bolezni je šlo v Črnomlju in okolici, prav tako ni ja- sno izpričano. Seznam ozdravelih deli bolnike na dve kategoriji: na tiste s karbunklji (carbuneli) in one z nevarnejšimi buboni (bubones), pri nekaterih pa je šlo očitno za oba pojava hkrati.180 Črnomaljska kužna epidemija je hkrati prva in zadnja, o kateri poznamo razne podrobnosti, sanacijske ukrepe, odmeve v oko- lici in tudi natančno specifikacijo obolelih in umrlih, o čemer kaže zato spregovoriti nekoliko obširneje. Sámo dogajanje v mestu in okolici je v času iz- bruha bolezni in njenega vrhunca slabo dokumenti- rano. Poročila se namnožijo šele ob zatonu kuge in zlasti naslednje tedne v zvezi s sanacijskimi ukrepi. Tako ne vemo niti, kdaj natanko je bolezen izbruh- nila in kdaj doživela vrhunec. Vsekakor je bilo to naj- pozneje decembra 1691, verjetno pa že kakšen mesec prej. Novembra je denimo že popustila epidemija v hrvaškem Plaškem, kjer je zadnji bolnik umrl 12. de- cembra. Novomeški zdravnik dr. Janez Krstnik No- vak, ki je tam opravil svojo nalogo, je o zadevi malo zatem poročal kranjskim stanovom z gradu Pobrežje ob Kolpi. Pri tem je zatrjeval, da v Gradacu, na Me- tliškem in v deželskem sodišču Pobrežje ni razsajala kuga (alda khein Pest gewesen), čeprav so med njego- vimi maloštevilnimi bolniki nekateri res umrli, tako žena in sin barona Gusiča, kaplan ter neko turško dekle (vojni plen), ki je preminilo prvo. V času poro- čanja je skrbel le še za tri paciente, medtem ko naj bi bili vsi ljudje v gradu Gradac in zunaj njega ter v Po- brežju povsem zdravi, zato je prosil, da ga odpustijo brez nadaljnje karantene.181 178 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 548, fasc. 311, pag. 305–306, 21. 1. 1692. 179 Prav tam, pag. 361, 31. 1. 1692. 180 Prav tam, pag. 593–595, ad 25. 2. 1692. – Na kombiniranem sumarno-poimenskem seznamu je 27 oseb s karbunklji in 80 z buboni, kar skupaj znaša 107 ozdravljenih oseb, vendar je na koncu seznama naveden seštevek samo 87 oseb. 20 ljudi je torej očitno imeli oboje simptome. 181 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 549, fasc. 311, pag. 1721–1722, s. d. (po 12. 12. 1691). 64 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 Stanovski poverjeniki njegovi prošnji kajpak niso ustregli, saj sta v tem času doživela pravo kugo Čr- nomelj in njegova okolica. Za kužnega komisarja so deželne oblasti imenovale barona Janeza Sigmunda Geymana, komendnika metliško-črnomaljske ko- mende, ki se je zadrževal v Metliki in od tam ob- časno hodil v okuženi Črnomelj na oglede. Črno- maljsko mesto so tako kot okužene vasi stražile v ta namen poslane vojaške straže, na kužnem območju pa sta delovala zdravnik in ranocelnik – kirurg, ki sta stanovala pri komisarju v metliški komendi.182 Strogi varnostni ukrepi zoper širjenje bolezni so se pri tem kmalu pokazali kot neživljenjski, čeprav za varnost dežele vsekakor potrebni. Kužni komisar in zdrav- nik Andrej Koppeniager sta imela nenehne težave s Črnomaljci, ker niso hoteli upoštevati prepovedi pre- hajanja v mesto in iz njega. Ko sta pozimi zamrznili rečici Lahinja in Dobličica, ki s treh strani obdaja- ta mesto, in je bilo iz njega mogoče zlahka uhajati čez vodo, so morale straže ponoči patruljirati vzdolž 182 Prav tam, šk. 548, fasc. 311, pag. 317, 21. 1. 1692. vode. Po besedah kužnega komisarja komendnika Geymana pa so bili stražarji »slabi ljudje«, ki so držali z »uporniškimi Črnomaljci«, zaradi česar je komisar celo pretepel njihovega korporala.183 Na Geymanov ukaz sta doktor Koppeniager in ranocelnik Janez Jakob Ubec pozaprla hujskače »zagrešenih zločinov opozicije«, ko pa sta jih nekaj izpustila iz zapora, so se ponoči skrivaj izmuznili mimo straž in obiskali svoje vinograde v okuženih vaseh. Nazaj grede v me- sto so s streljanjem pregnali tudi stražo pri Rožancu, ki jih je med potjo zalotila in hotela ustaviti.184 Vse to se je dogajalo zadnje dni leta 1691 ali prve dni naslednjega leta, ko kuga ni imela več prave moči in so Črnomaljci že laže zadihali. Med silve- strovim in sv. Tremi kralji je v predmestju oziroma v mestnem lazaretu umrlo le še pet ljudi in v vasi Tušev Dol eden.185 Zadnja črnomaljska žrtev kuge, neka stara ženska, je preminila 11. januarja 1692, 183 Prav tam, pag. 47–49, 6. 1. 1692. 184 Prav tam, pag. 235, 3. 1. 1692. 185 Prav tam, pag. 239–240, 6. 1. 1692. Črnomelj po Valvasorju desetletje pred kugo 1691; sredi mesta stoji župnijska cerkev sv. Petra in Pavla s pokopališčem, kjer so pokopavali kužne mrliče. 65 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 nakar ni nihče umrl ali na novo zbolel, tako da je bilo deset dni pozneje v vseh okuženih krajih le še 9 bolnih oseb, od tega 4 v črnomaljskem predmestju. Komisar Geyman je zdaj stal predvsem pred nalogo, kako obleči približno sto ozdravelih bolnikov, kate- rih stara oblačila in predmete so iz varnostnih razlo- gov skupaj z imetjem umrlih sežigali. Deželni stano- vi so komisarju obljubili pomoč v obliki sredstev za nakup blaga za izdelavo novih oblačil, pri čemer je upravitelj gospostva Poljane ob Kolpi skušal spretno izkoristiti stisko, saj je komendniku ponujal sukno in platno po občutno previsoki ceni.186 Deželni sta- novi so Geymanu za obleke revnih ljudi namenili 300 goldinarjev nemške veljave, ga pozvali, naj kupi blago po čim ugodnejši ceni, premožnejše meščane in podložnike pa napotili, da si priskrbijo obleko na lastne stroške.187 Ko se je kužni komisar 1. februarja vnovič mudil v Črnomlju, je kljub mrazu ukazal vi- soko nasuti grobove, da ne bo iz njih čutiti smradu in da se izognejo nadaljnjemu kužnemu zlu. Vsi bolni so medtem ozdraveli, zato je deželnim stanovom po- ročal, da potrebuje novo obleko 91 ozdravelih oseb, ki nimajo prav nobenih sredstev in jih poimensko navaja zdravnikov seznam. Toda ker so bili prehodi v druge dele dežele zaprti, je ob naraščajoči draginji nastalo pomanjkanje tega in onega artikla. Po pred- računu – 6 goldinarjev in 15 krajcarjev za celotno oblačilo na osebo – bi lahko iz 300 goldinarjev oble- kli samo 48 ljudi, medtem ko je zmanjkalo sredstev za preostalih 43 revnih oseb. Mednje komisar ni vštel tistih, ki so si lahko obleko kupili sami, zato pa družinske člane obolelih, čeprav so ostali zdravi v okuženih hišah. Deželne stanove je končno pro- sil, naj ukažejo takojšnji začetek karantene, da se po njenem koncu čimprej odprejo prehodi, saj zaradi njihovega zaprtja trpi škodo vsa dežela.188 Po treh dneh so deželne oblasti 7. februarja spo- ročile, da nimajo pomislekov glede začetka karante- ne, ki naj traja 40 dni, nakar bodo glede na razmere odločile, ali se prehodi odprejo ali pa se določi še ena krajša karantena. Medtem naj kužni komisar kupi sukno in platno za obleko vseh 91 ljudi ter predloži specifikacijo, na podlagi katere bo dobil povrnjena sredstva iz urada deželnega glavnega prejemnika.189 Kužni komisar je imel tiste dni polne roke dela. Dva do trikrat na teden je jahal v Črnomelj, poskrbel za izdelavo obleke, ukazal izprazniti vse okužene hiše in jih nekajkrat dnevno pokaditi ter visoko zasuti kuž- ne grobove.190 Mesec dni pozneje, 3. marca 1692, je deželni vicedom že lahko poročal vladi v Gradec, da so oboleli prestali prvo od treh predpisanih karanten. Druga nastopi 10. marca in za njo še tretja, najkrajša. 186 Prav tam, pag. 315–316, 21. 1. 1692. 187 Prav tam, pag. 330, 23. 1. 1692. 188 Prav tam, pag. 381–384, 4. 2. 1692; pag. 387–390, Specifica- tion etc. 189 Prav tam, pag. 407–410, 7. 2. 1692. 190 Prav tam, pag. 523–527, 11. 2. 1692. Po koncu prve karantene so stara oblačila vpričo kuž- nega komisarja zažgali, bolnike pa s pomočjo dežel- nih stanov na novo oblekli. Skupno grobišče so med- tem zasuli višje od okolice, in ga zavarovali z visokimi deskami, da z njim ne bi prišli v stik ljudje in živali. Zaradi bližajoče se pomladi, ko se zemlja začne od- pirati, ga bo treba še na debelo posuti z apnom.191 Konec marca so v ta namen začeli postavljati poseb- no apnenico, v kateri so žgali prepotrebno apno, ki je moralo biti še sveže žgano posuto po grobovih.192 Toda šlo je za dve vrsti grobov in dve lokaciji po- kopavanja, od katerih je ona na pokopališču pri žup- nijski cerkvi sredi mesta povzročala preglavice tudi pozneje. Komendnik metliško-črnomaljske križniške komende baron Geyman se je s Črnomaljci zapletel v spor zaradi pokopavanja še leto dni po odložitvi mandata kužnega komisarja. Meščanom je namreč odrekel pokope pri župnijski cerkvi sv. Petra in Pa- vla v mestu, ker so med kugo tam pokopavali umr- le. V nedatirani pritožbi deželnemu komendniku v Ljubljani so Črnomaljci kugo imenovali zgolj »do- mnevna kužna bolezen« (in der vermeindten contagion khrankheit) in navedli, da so na pokopališču pokopali samo 12 otrok, vse ostale umrle pa na ločenem kra- ju zunaj mesta, čeprav naj bi v Karlovcu in drugod pokopavali kar na pokopališčih. Bili so prepričani, da jim hoče komendnik samo nagajati, češ da jim je že prej povzročal škodo in jim s pravdanjem nakopal visoke stroške. Na to je komendnik Geyman poro- čal deželnemu komendniku, da je v Črnomlju morila prava kuga (würkliche pest) in da so pri župnijski cer- kvi v resnici pokopali več kot 30 ljudi. Za pokopava- nje je zato meščanom določil podružnico sv. Marije v Vojni vasi, čemur pa so se uprli in samovoljno še naprej pokopavali v mestu. Vse tri deželne oblasti – deželni glavar, vicedom in poverjeniški urad deželnih stanov – so na komendnikov odgovor dva dni pozne- je odgovorile z ukazom črnomaljskemu mestnemu sodniku in svetu, naj za pokope vendar uporabljajo pokopališče v Vojni vasi, ki leži prav na mestni meji. S kopanjem novih grobov pri župnijski cerkvi bi na- mreč lahko naleteli na trupla umrlih za kugo, kar bi ogrozilo varnost vse dežele.193 Črnomaljci so se mo- rali ukazu nedvomno ukloniti, v veljavi pa je ostal le določen čas, dokler se je bilo pač bati vnovičnega iz- bruha epidemije. Pozneje so namreč vse do leta 1802 spet pokopavali pri župnijski cerkvi sredi mesta.194 Nič manj strogi niso bili preventivni ukrepi, za- devajoči žive ljudi. Ko niti s Hrvaškega ni bilo več slišati ničesar o kugi, je komendnik Geyman 10. marca 1692 prosil deželne stanove, naj odpokliče- jo zdravnika Koppeniagerja, padarja in 13 kužnih 191 Prav tam, šk. 687, fasc. 393, 3. 3. 1692. 192 Prav tam, šk. 548, fasc. 311, 24. 3. 1692. 193 Prav tam, šk. 550, fasc. 311a, str. 691–704, 17. 5. 1693, 19. 5. 1693, s. d. 194 Podlogar, Kronika mesta Črnomlja, str. 68. 66 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 stražnikov.195 Stanovski poverjeniki so mu že čez dva dni, neposredno po prejetju dopisa, ukazali, naj za stražnike poišče primerno bivališče pri Semiču, kjer morajo preživeti še dodatno 14-dnevno karanteno. Kužnemu komisarju so določili za karanteno njego- vo siceršnje domovanje – komendo v Metliki, kjer sta mu naslednja dva tedna delala družbo tudi zdravnik in padar. Hkrati so mu sporočili, da so zaradi uga- snitve kuge v Karlovcu umaknili mejne straže pro- ti Hrvaški in ponovno odprli prehode.196 V samem Črnomlju je medtem še vedno veljala karantena, kar v spremenjenih razmerah kajpak ni bilo prav nič prijetno. Komendnik je zato 16. marca 1692 prosil v imenu Črnomaljcev, naj se jim dovoli opravljanje spomladanskih del na poljih in v vinogradih. Stanovi so v to privolili, vendar s pridržkom, da sicer smejo tudi trgovati s sosedi na domačih črnomaljskih tleh, ni pa jim dovoljeno zapuščati območja. Na vnovično Geymanovo prošnjo, naj se jim omogoči nemote- no gibanje, saj večinoma živijo od lončarstva in to- vorništva, hrane pa jim bo zmanjkalo prej kot v 14 dneh, so stanovi 27. marca odgovorili, da se prehodi proti Črnomlju in Karlovcu lahko odprejo čez osem dni.197 To se je 9. aprila končno tudi zgodilo. Hkrati je komendnik pri stanovskih poverjenikih izprosil, da smejo metliško karanteno zapustiti dr. Koppeniager, padar in novomeški zdravnik dr. Novak,198 ki se je slednjima pridružil, potem ko je bil sprva v karanteni na gradu Pobrežje.199 Ostaja nam še poglavitno vprašanje naše obrav- nave, demografske posledice črnomaljske kuge. Ko se ne bi ohranil seznam umrlih in bi bili odvisni zgolj od zgornjih dveh navedb o 12 oziroma več kot 30 pri župnijski cerkvi pokopanih Črnomaljcih, bi lahko sklenili, da vseh žrtev kuge v tem belokranjskem me- 195 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 548, fasc. 311, pag. 647–648, 675–678, 10. 3. 1692. 196 Prav tam, pag. 679, 12. 3. 1692. 197 Prav tam, pag. 683–686; 20. 3. 1692; pag. 691–692, 24. 3. 1692; pag. 739–740, 27. 3. 1692. 198 Prav tam, pag. 769–770, 31. 3. 1692, 7. 4. 1692, 9. 4. 1692. 199 Prav tam, pag. 331, 23. 1. 1692, pag. 371–372, 31. 1. 1692. stu ni moglo biti dosti več kot 30. Dejansko pa je bilo njihovo število kar nekajkrat višje in trimestno. Po seznamu žrtev kuge (in der Laidigen Contagion abge- storbenen), ki ga je deželnim stanovom 25. februarja 1692 poslal kužni komisar komendnik Geyman, je na črnomaljskih tleh – v mestu, predmestju in sed- mih vaseh, večinoma zahodno od Črnomlja – pomr- lo kar 252 ljudi, od tega v črnomaljskem mestu in predmestju dobra polovica – 139 ali 55,2 %.200 Seznam umrlih oseb na črnomaljskih tleh povze- ma naslednja preglednica, v kateri smo mrtve razde- lili na moške, ženske in otroke. Med skupnimi žrtva- mi izstopa zlasti visok delež odraslih Črnomaljcev. Ta ni toliko opazen pri umrlih moških, ki jih je bilo v mestu in predmestju 23,7 %, v sedmih vaseh pa 20,4 % vseh tamkajšnjih umrlih. Veliko večje razlike se kažejo pri ženskah in otrocih. Če je med vaščan- kami delež žensk znašal dobro petino (22,1 %), je bil med Črnomaljkami višji od ene tretjine (33,8 %). Razlika v umiranju odrasle in otroške populacije se pokaže zlasti pri naslednjem razmerju: po vaseh so otroci predstavljali kar 57,5 % vseh žrtev, v mestu in predmestju pa le 42,4 %. Zanimiva je ugotovitev, da so med mestom in predmestjem razlike v odstotkih nebistvene. V ožjem mestu so denimo odrasli pred- stavljali 55,3 % vseh umrlih, v predmestju zunaj ob- zidja pa 58,7 %. Naslednja ugotovitev, pomembna tudi za preso- janje demografskih posledic drugod, zadeva število povsem izumrlih hiš. V seznamu je izrecno označe- nih šest takih hiš (das haus ganz ausgestorben oziroma völlig abgestorben), od tega tri v predmestju in tri v dveh okoliških vaseh, kar dokaj ustreza proporcio- nalni delitvi umrlih med Črnomljem in podeželjem. Glede na število vseh hiš, iz katerih so odnesli kužne mrliče (57), je torej presenetljivo malo hiš izgubilo vse prebivalce. Delež izumrlih hiš med vsemi hišami 200 Prav tam, pag. 585–588, 25. 2. 1692; pag. 589–592, ad 25. 2. 1692, Verzaichnuß der in der Laidigen Contagion abgestor- benen. Popis vseh umrlih na črnomaljskih tleh Kraj Skupaj umrlih Umrlih moških Umrlih žensk Umrlih otrok Družine z umrlimi člani Povsem izumrle hiše Mesto Črnomelj 47 10 16 21 21 0 Predmestje Črnomlja 92 23 31 38 36 3 Skupaj Črnomelj 139 33 47 59 57 3 Tušev Dol 37 6 7 24 11 2 Talčji Vrh 32 9 7 16 9 0 Otovec 24 5 7 12 7 1 Naklo pri Sv. Jakobu 5 1 1 3 1 0 Sela 6 1 1 4 1 0 Svibnik 4 0 1 3 1 0 Butoraj 5 1 1 3 1 0 Skupaj 252 56 72 124 88 6 67 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 Seznam za kugo umrlih Črnomaljcev z dne 25. 2. 1692. 68 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 z mrliči znaša v Črnomlju namreč komaj 5,2 %, delež umrlih v teh hišah (10) pa le malo več (7,2 %). Tri izumrle predmestne hiše poleg tega tudi niso štele veliko prebivalcev, in sicer največ štiri. Izumrla dru- žina Rupe je izgubila zakonski par in mater enega od zakoncev, v družini Babner so umrli mož, žena in otrok, štiričlanska družina Jakša pa je dala zakonski par z dvema otrokoma. Delež izumrlih hiš med vse- mi hišami, ki so imele mrtve, je tudi na podeželju po- menljivo nizek. Takih domov je bilo 9,7 %, medtem ko predstavlja 15 njihovih prebivalcev 13,3 % vseh podeželskih žrtev. Kuga torej še zdaleč ni bila selektivna morilka, ki bi z matematično natančnostjo pomorila določene družine, druge pa pustila nedotaknjene. Nasprot- no, okužila je veliko več domov, kot pa jih je zaradi epidemije na koncu ostalo praznih. Kot je razvidno iz naslednje tabele, je v skoraj dveh tretjinah hiš (64,9 %), v katerih so popisali mrliče, umrla samo ena ali dve osebi. Dobra tretjina hiš (36,8 %) je dala sploh samo enega umrlega in le dobra desetina (10,5 %) pet ali več kužnih mrličev, ne da bi katera od teh povsem izumrla. V eni od hiš s šestimi umrlimi so sicer preminili starši in štirje otroci, v drugi zakonski par s tremi otroki in hlapcem, medtem ko je šlo pri hiši z najvišjim številom mrličev (10) za razširjeno družino Jurija Črnugla, ki je v register umrlih vpisa- la gospodarja, njegove tri sinove, dve ženski in štiri otroke. Razsežnosti črnomaljske kuge nazorno prikazu- jeta še dva seznama. Prvi, nastal 4. februarja 1692, popisuje ozdravele po spolu, drugi, dokončni, sestav- ljen 25. februarja, pa glede na bolezenske simptome – karbunklje oziroma bubone.201 Kot vse kaže, nista popolna ne prvi ne drugi, saj se v drugem pojavlja le manjši del imen iz prvega in obrnjeno. Taka ugoto- 201 Prav tam, pag. 387–390, ad 4. 2. 1692; pag. 593–596, ad 25. 2. 1692. Umrli v Črnomlju Število umrlih oseb/ število družin 1 oseba 2 osebi 3 osebe 4 osebe 5 oseb 6 oseb 10 oseb Mesto Črnomelj 8 8 1 1 2 1 Predmestje Črnomlja 13 8 6 6 1 1 1 Skupaj Črnomelj 21 (36,8 %) 16 (28,1 %) 7 (12,3 %) 7 (12,3 %) 3 (5,3 %) 2 (3,5 %) 1 (1,8 %) Ozdraveli po seznamu z dne 4. 2. 1692 Kraj Skupaj ozdravelih Ozdravelih moških Ozdravelih žensk Ozdravelih otrok Število hiš z ozdravelimi Mesto Črnomelj 3 0 3 0 2 Predmestje Črnomlja 43 15 18 10 21 Skupaj Črnomelj 46 15 21 10 23 Pri Sv. Nikolaju 2 2 0 0 2 Tušev Dol 16 3 7 6 8 Talčji Vrh 15 3 7 5 8 Otovec 8 1 2 5 8 Sela 1 0 0 1 1 Svibnik 3 1 1 1 1 Butoraj 1 0 0 1 1 Skupaj 92 25 38 29 52 Število ozdravelih po seznamu 25. 2. 1692 Seštevek ozdravelih z obeh seznamov Kraj ozdraveli s karbunklji ozdraveli z buboni skupaj ozdravelih oseb število družin z ozdravelimi člani Mesto Črnomelj – – 3 2 Pri mestu Črnomelj 13 38 74 38 Skupaj Črnomelj 13 38 77 40 Tušev Dol 6 18 33 12 Talčji Vrh 6 15 19 11 Otovec 2 4 9 10 Sela 0 1 2 2 Svibnik 0 2 2 1 Butoraj 0 2 4 2 Skupaj 27 80 146 78 69 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 vitev je narekovala natančno analizo osebnih imen in priimkov, pri čemer naletimo še na eno težavo: pri vsaki družini je s polnim imenom praviloma nave- dena le ena oseba. Drugi družinski člani so v prvem seznamu označeni zgolj kot otroci, ženske, sinovi, hlapci itd., v mlajšem popisu pa je navedeno sploh samo njihovo skupno število. Končni seznam, ki ga je kužni komisar baron Geyman poslal deželnim oblastem 25. februarja 1692, deli ozdravele glede na bolezenske simptome. Poleg tega ne razlikuje med mestom in predmestjem, temveč ju združuje pod skupnim imenom »Bey der Statt Tschernembl«. V naslednji preglednici zato na levi strani predstavljamo številčne podatke mlajšega seznama, na desni pa združujemo število ozdravelih iz obeh seznamov, pri čemer je bilo treba odšteti tiste osebe oziroma družine, ki se pojavljajo v obeh popi- sih. Tako smo prišli do precej višjega števila umrlih Črnomaljcev (77), kot ga ponuja prvi od obeh popi- sov (46). Pri tem pa končnega seštevka ni moč raz- deliti na mesto in predmestje zaradi njunega nerazli- kovanja v zadnjem seznamu. V podanih številkah so zajete vse razsežnosti epi- demije. 146 ozdravelih v mestu, predmestju in sed- mih vaseh predstavlja glede na 252 umrlih zgovorno nizek delež komaj dobre tretjine (36,7 %) skupaj 398 obolelih. Dva od treh okuženih sta bila torej zapisana gotovi smrti. S kakšnimi bolezenskimi znaki so ljudje umirali, ostaja neodgovorjeno vprašanje, medtem ko je vsaj za večji del ozdravelih znano, pri kom je zdrav- nik ugotovil bubone (13 oseb), simptome bubonske kuge, in pri kom karbunklje (38 ljudi). Za črnomalj- sko mesto in predmestje znaša število vseh umrlih in ozdravelih 216, od katerih predstavlja 77 preži- velih bolnikov skoraj natanko enak delež okuženih (35,6 %) kot za celotno območje. Končno kaže še ugotoviti, koliko črnomaljskih družin je kuga prizadela oziroma, povedano drugače, koliko družin je imelo v času kuge bolnike ali umrle ter kolikšen delež celotnega prebivalstva je odpadel na okužene. Rezultati primerjave vseh treh seznamov so razumljivo nekoliko relativni, saj družin ni mogo- če kompletirati zgolj po enakem priimku. Takih pri- merov, kjer iz priimka in lokacije (mesto, predmestje) sklepamo, da je šlo za isto družino, je skupaj 20. V največ toliko družinah je del družinskih članov umrl, del pa ozdravel. Tako lahko ugotovimo, da je kuga obiskala najmanj 77 družin oziroma hiš, a dejansko raje kakšno več, vendar zanesljivo ne več kot 97. V 57 družinah so namreč našteli mrliče, v 40 družinah ozdravele osebe, pri čemer je šlo v največ 20 primerih za isto družino. Kot rečeno, za Črnomelj vse do srede 18. sto- letja nimamo nikakršnega popisa hiš ali hišnih go- spodarjev, na podlagi katerega bi lahko izračunali tudi potencialno število celotnega prebivalstva. Te- rezijanski kataster iz leta 1752 specificira skupaj z gradom 104 hiše, in sicer 74 v samem mestu ter 30 v predmestju,202 kar pri količniku 5,5 oseb na hišo znaša okoli 572 prebivalcev. Vendar pa je Črnomelj, tako kot vsa dolenjska mesta, premogel v preteklosti več naseljenih hiš in več ljudi. Leta 1744 je mestno predstojništvo za čas pred nedavnim požarom (1740) specificiralo 117 domov in poudarilo, da so mnoge hiše v predmestju za vedno izginile zlasti zaradi po- žarov med 1660 in 1730.203 Pri preverjanju poveda- nega se je mogoče opreti samo na pavšalno navedbo vicedomske komisije iz leta 1573, češ da je v mestu okoli 100 hiš, neupoštevaje tiste, ki pripadajo plemi- čem in deželanom.204 180 let pozneje, leta 1752, je bilo mestu pomenljivo podsodnih le 80 hiš, od tega 50 v mestu in vseh 30 v predmestju.205 Za čas tik pred kugo v letih 1691–1692 moramo tako v primerjavi s sredo 18. stoletja računati z več hišami in z gostejšo poseljenostjo, še posebej zunaj mestnega obzidja. Zgovorno je že dejstvo, da je bilo leta 1752 v predmestju samo 30 hiš, seznam za kugo umrlih pa tu popisuje mrliče iz 36 družin in ozdrave- le iz 38 hiš, kar po analizi imen navrže približno 46 prizadetih domov. Če vzamemo, da je pred kugo šte- vilo vseh naseljenih domov znašalo vsaj 117, kolikor naj bi jih bilo pred letom 1740, je Črnomelj leta 1691 premogel kakih 650 prebivalcev. 216 okuženih oseb bi tako predstavljalo približno tretjino vsega prebi- valstva, 139 umrlih dobro petino, najmanj 77 okuže- nih hiš pa skoraj dve tretjini obstoječih domov. 57 hiš z mrliči prav tako vodi k srhljivi ugotovitvi, da je smrt pogledala v vsako drugo črnomaljsko hišo. V samem mestu, kjer je kosila v 21 družinah, je zdesetkala ne- kako četrtino hiš, medtem ko v predmestju praktično ni bilo hiše brez mrliča. Za primerjavo lahko nave- demo 487 mrličev v Gorici med kugo leta 1682, kar je glede na 3500 do 4000 mestnih prebivalcev pred- stavljalo le kakšno osmino celotnega življa.206 Sodobne specifikacije torej nedvoumno pričajo, da kuga v Črnomlju še zdaleč ni bila nedolžna. V tej luči je treba presojati tudi pol stoletja mlajši lapidarni opis epidemije izpod peresa mestnega predstojništva. Črnomaljski mestni očetje, ki so leta 1744 v poročilu vicedomu pojasnjevali razloge opustelosti in revščine svojega mesta, so med drugim zapisali, da se vice- dom gotovo spominja, kako je mesto leta 1691 zaradi 202 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 243, No. 6, 10. 8. 1752. 203 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 279, fasc. 142, lit. T II–4, s. d. (Berichts copia); lit. T II–5, 22. 5. 1744, s. d. (1744, Specification). – V predmestju je obstajalo 21 nase- ljenih hiš, od požara leta 1740 je znotraj obzidja ostalo 15 pustot, 7 stavbišč je bilo pustih že okoli petdeset let, v pred- mestju pa so našteli 16 pogorišč in pustot. 204 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 279, fasc. 142, lit. T II–4, Berichts copia. – Ukaz o komisiji je nadvojvoda Karel izdal 13. oktobra 1573 (StLA, I.Ö. HK-Rep. 1573, fol. 411). 205 SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 243, No. 6, 10. 8. 1752. 206 Jelinčič, Črna smrt v Gorici, str. 119. Prim. Waltritsch, Prvi goriški kronist, str. 194 sl. 70 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 kuge povsem izumrlo (ganz abgestorben) in opustelo (verwiestet).207 Črnomaljski kugi na rob, tej zadnji moriji na Kranjskem v 17. stoletju, naj končno namenimo ne- kaj besed še dogajanju v okolici, ki je bila posredno močno prizadeta zaradi protikužnih ukrepov. Deže- la je živela v strahu, gibanje ljudi in blaga so omejili s prepovedmi, kranjske meje pa zaprli in zastražili. V krajih, kjer niso neposredno občutili divjanja epi- demije, so se tako kot že v času prejšnjih kug toli- ko bolj zoperstavljali neživljenjskim, gospodarstvu škodljivim omejitvam. Tako so Novomeščani navzlic prepovedi imeli letni sejem, na katerega so dovolili vstop tudi sumljivim Hrvatom brez zdravstvenega potrdila. Ko je za to izvedela notranjeavstrijska vlada v Gradcu, je 3. septembra 1691 od kranjskega vice- doma zahtevala, naj takoj odstavi mestnega sodnika in izvede nove predčasne volitve. To bi se gotovo tudi zgodilo, če ne bi bile redne sodniške volitve ravno pred vrati. Takratnega mestnega sodnika je očitno prav neposlušnost stala vnovične izvolitve, saj so No- vomeščani za svojega predstojnika izbrali drugega someščana.208 Novomeška in širša dolenjska okolica sta tudi si- cer zaradi omejitev gibanja blaga in ljudi doživeli kar nekaj izgredov. Januarja 1692 so stražniki pri Čatežu zaplenili voz medu, last ljubljanskega trgovca Ederja, saj vozniki niso imeli »fede«, domnevno pa so priha- jali s Hrvaškega. Podobno so zasegli volovski tovor kož, usnjenih podplatov, slanine in svinjskega mesa, ki sta ga s Hrvaškega tovorila dva Ribničana. Zaple- njeno blago je bilo v vasi Mraševo sežgano, medtem ko sta se Ribničana rešila z begom v hribe.209 Stanov- ski poverjeniki so za njima poslali tiralico in ribni- škemu gospostvu ukazali, naj javno zagrozi s kaznijo vsakomur, ki bi hodil na Hrvaško in v druge okuže- ne kraje.210 Nekako v istem času so čateški stražniki onemogočili prehod nekaj osebam, ki so bile v stiku z Uskoki (mit dennen Balachen) in so jih zato napotili nazaj »na Vlaško« (in die Balachey). Nekemu Uskoku (Besiakh), živečemu v goricah nad Kostanjevico, so zaplenili hišo in pred njo na njegove stroške namesti- li dva stražnika, ker je mož vzdrževal nenehne stike z Uskoki in jih na svojem domu tudi prenočeval. Na Gorjancih so sicer stale stalne straže, a je stražarjem sredi zime trda predla, saj zemljiška gospostva Kosta- njevica, Šrajbarski turn, Prežek in Pleterje niso dopu- stila postavitve stražarskih hišic in oskrbe z lesom,211 nakar so stanovi ostro pokarali gospoščinske upra- 207 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 279, fasc. 142, lit. T II–5, 22. 5. 1744. 208 Prav tam, šk. 257, fasc. 133, lit. R III–1, 3. 9. 1691, 19. 11. 1691. 209 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 548, fasc. 311, pag. 309–310, 21. 1. 1692. 210 Prav tam, pag. 343–344, 23. 1. 1692. 211 Prav tam, pag. 310, 21. 1. 1692. vitelje.212 Še posebej pa jih je vznemirila vest o dveh možeh, ki jima je uspelo priti s Hrvaškega globoko na Kranjsko. Neki pek iz Siska je najprej pri Brežicah zaman poskušal legalno prestopiti štajersko-kranjsko mejo, nato pa naj bi prešel čez Savo pri Mokronogu in prispel v Kranj, kjer je imel hišo in družino. Nekdo drug, po imenu Bach, menda z ribniškega konca, je v hrvaškem Klanjcu kupil konje in prišel na Kranj- sko po stranpoteh.213 Deželni stanovi so nato mestu Kranj in ribniškemu gospostvu ukazali preiskavo in aretacijo obeh mož, kar bo služilo kot svarilo drugim kršiteljem.214 Taki in podobni ukrepi so očitno v precejšnji meri tudi zalegli. Če so Novomeščani denimo prejšnje po- letje še smelo kršili prepoved sejma, so postali zdaj previdnejši kot kdajkoli. Tako 26. februarja 1692, ko je bilo črnomaljske kuge že dolgo konec, niso hoteli spustiti v svoje mesto trgovskega pomočnika, zapo- slenega pri novomeškem trgovcu Jakšetu.215 Fant jim je sicer pokazal »fede«, izdano dva dni prej v Metliki, ki spričuje, da se je tam (po sili razmer) zadrževal tri mesece in da mu je odhod dovolil višji kužni ko- misar.216 Novomeško mestno predstojništvo je bilo kljub temu neizprosno, nakar je zavrnjeni izprosil podpis pri komisarju Mordaxu in mu je brez védenja mestnih očetov uspelo priti v mesto. Enako je brez ustreznega »fede« storil tudi metliški izstavitelj nje- govega zdravstvenega spričevala s še nekim drugim novomeškim meščanom.217 Novomeščani so se za- tegadelj pritožili pri stanovskih poverjenikih, ki so jih pomirili, da ni več nevarnosti, saj se bodo prav kmalu odprle deželne meje s Hrvaško. In vendar so mestnega sodnika in svet hkrati pozvali, naj se me- ščani do izdaje ustreznega dovoljenja izogibajo stikov s Hrvati.218 Zadnji udarci kužnih epidemij v začetku 18. stoletja Osemnajsto stoletje je bilo zadnje, ko je kuga obiskala slovenske dežele. Najhuje je divjala v letih 1711–1716, medtem ko se je pozneje pojavila le iz- jemoma zdaj tu zdaj tam, predvsem pa še desetletja povzročala strah, ker je pogosto divjala v sosednjih deželah na vzhodu in jugovzhodu tik do slovenske etnične meje. Ko so denimo v začetku leta 1701 za- nesli kugo iz evropske Turčije na Hrvaško v Gra- diško, so morali na Kranjskem preventivno zapreti meje in prepovedati vse sejme. Najbolj ogrožena je bila ponovno mejna Bela krajina, kjer so se še dobro spominjali kužne morije pred desetimi leti. Kranjski 212 Prav tam, pag. 345–346, 23. 1. 1692. 213 Prav tam, pag. 311, 21. 1. 1692. 214 Prav tam, pag. 341–342, 23. 1. 1692. 215 Prav tam, pag. 611, 26. 2. 1692. 216 Prav tam, pag. 579, 24. 2. 1692. 217 Prav tam, pag. 611, 26. 2. 1692. 218 Prav tam, pag. 641–644, 28. 2. 1692. 71 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 deželni stanovi so »za metliška in črnomaljska tla« imenovali kužnega komisarja Franca Karla pl. Gusi- ča, ki je z okrepljenimi stražami na Kolpi preprečeval, da bi bolezen s Hrvaškega prestopila deželne mejo.219 Strah pred okužbo ni bil majhen, kot vselej ob podobni nevarnosti pa so ga še stopnjevala tako ali drugače pogojena lažna poročila. Vse tri deželne oblasti, deželni glavar, vicedom in stanovski poverje- niški urad, so denimo 2. aprila 1701 ukazale sodniku in mestnemu svetu Novega mesta, naj za 14 dni ne- mudoma zapreta v mestni stolp nekega Strupija, ki naj bi kot tamkajšnji someščan kršil prepoved preha- janja na Hrvaško. Mestne oblasti so bile deležne gra- je, ker so mu dovolile, da se je vrnil v mesto, potem ko je potoval skozi Karlovac v Zagreb na sejem in po isti poti nazaj. Strupi je nato iz zapora naslovil pismeno prošnjo na deželne oblasti, naj ga ukažejo izpustiti in mu dovolijo vrnitev v Karlovac, saj sploh ni meščan Novega mesta, temveč karlovški trgovec. Z drugimi trgovci iz Karlovca je res potoval na zagrebški sejem, ne da bi jih na poti kdo ustavljal zaradi dovoljenja. Za prepoved prehajanja in straže menda sploh ni vedel, v Novo mesto pa je prišel samo na obisk k staršem. Neposredno zatem, 12. aprila, je deželni glavar vse straže odpravil, ker je kuga v Gradiški prenehala.220 Iz naslednjih let o epidemijah na Slovenskem ni poročil, čeprav so kuga, črne koze in druge nalezljive bolezni razsajale v mnogih evropskih deželah, pred- vsem na Balkanu, Ogrskem in Poljskem. Počasi, a ne- zadržno se je črna smrt medtem bližala osrčju Evro- pe. Na Slovenskem so bile v letih 1708–1716 njene oznanjevalke in zaveznice še številne naravne nesreče. Zlasti na Kranjskem so razsajale živinske bolezni, v vseh avstrijskih deželah pa več let črne koze.221 Leta 1710 je prišla črna smrt kar s treh strani tik do meja slovenskih dežel, in sicer z vzhoda, severa in juga. Okuženi so bili namreč mnogi kraji na Ogr- skem, Hrvaškem in Beneškem, zaradi česar je uka- zala vlada zapreti in zastražiti deželne meje. V vseh večjih krajih so morali magistrati urediti kontumačne hiše in lazarete. Tudi ko je graška vlada konec leta 1710 za preprečitev epidemije imenovala »kontagij- ski glavni deputaciji« v Gradcu in Celovcu, so ljudje kljub strogim ukrepom še naprej hodili na okužena območja, saj niso verjeli, da jim grozi prava (azijska) kuga, temveč le navadna vročinska bolezen. V prej- šnjih časih so namreč kužne epidemije ponavadi iz- bruhnile nenadoma in z vso silovitostjo, tokrat pa je prišla smrt v povsem drugačni obliki. Bolniki niso imeli izrazitih in splošno znanih kužnih znakov. Ti simptomi so se zdaj pojavili navadno šele po smrti in tudi umiranje ni bilo tako naglo kot prej, saj so oku- ženci umrli šele teden do dva po izbruhu bolezni.222 219 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 129. 220 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 687, fasc. 393, 3. 3. 1701, 2. 4. 1701. 221 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 129. 222 Prav tam, str. 130. Viri domače provenience o varnostnih ukrepih v dolenjskih mestih so za ta čas skopi. Krška kapucin- ska kronika iz leta 1757 omenja kugo na dveh me- stih. Leta 1709, ko je pustošila na Ogrskem, so pri mestnih vratih postavili straže, leta 1712 pa po uka- zu deželnih stanov nihče ni smel priti v Krško brez zdravstvenega spričevala. Tisto leto je namreč smrt kosila na Ogrskem in tudi po sosednjem Štajerskem, ki ga je od Krškega ločila samo Sava.223 Tri leta pozneje je Kranjska zadnjič videla epi- demijo, ki jo viri označujejo kot kugo leta 1715. Že v letih 1710–1712 je prišla z Ogrskega v Slovenske gorice in se dve leti do 1714 zadržala na Ptuju. Iz Spodnje Avstrije so jo nato v letih 1714 in 1715 za- nesli na Zgornje Štajersko in od tam v mariborsko in celjsko okolico. Poleti 1715 se je s Štajerskega razši- rila na Koroško, kjer je ostala do srede leta 1716, sredi leta 1715 pa je bila tudi že na Kranjskem. Varnostni ukrepi in razne prepovedi so v deželi trajali že dve leti, vse odkar se je začelo umiranje v sosednjih deže- lah. Kljub odredbam se je »kuga« spomladi 1715 po- javila na Dolenjskem, zlasti v okolici Stične, Novega mesta in Šentruperta, medtem ko so v Ljubljani že od novega leta razsajale vročinske bolezni.224 Sodobna poročila o povečani umrljivosti na Do- lenjskem so tudi tokrat nadvse skopa, vendar jih je mogoče neposredno potrditi s podatki iz mrliških matičnih knjig. Mnoge dolenjske župnije so zdaj že vodile mrliške matice, a se veliko knjig žal ni ohra- nilo. Vzrok smrti v njih v tej dobi praviloma še ni naveden, pa tudi sicer bi morali pod pojmom kuga ali epidemija, kot kaže ljubljanski primer, videti več različnih bolezni. Za mesta so na voljo samo podatki o umrlih v Višnji Gori, Kočevju in deloma v Novem mestu, od trgov pa sta z matičnimi knjigami doku- mentirana dva, Žužemberk in Litija. Preden se osredotočimo na matične knjige do- lenjskih župnij, si poglejmo dogajanje v Ljubljani in podatke iz tamkajšnjih matic. Kot vedno ni manj- kalo pretiravanj, ki so se z geografsko oddaljenostjo samo še povečevala. Cesarski dvor je denimo v maju 1715 spraševal kranjske deželne stanove, ali v Ljub- ljani resnično vsak dan umre 20–30 oseb in ali je res, da umirajo nenadno z buboni, tako da leži na ulicah in cestah veliko nepokopanih trupel.225 Ljubljanski zdravniki so na dezinformacije podali povsem dru- gačno poročilo. Večina obolelih, deležnih oskrbe, je namreč ozdravela, ni pa bilo moč oskrbeti vseh tistih kmečkih ljudi, ki jih je v mesto pregnala lakota. Dva ali največ trije so resnično omagali na ulici, vendar ne zaradi bolezni, temveč od lakote. Za pomoč revnim 223 Kapucinski samostan Krško, Archivum loci Ppff. capucino- rum Gurkfeldi erectum anno Domini MDCCLVII, pag. 45 in 47. – Prim. objavo: Benedik–Kralj, Kapucini na Slovenskem, str. 460, 462. 224 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 130–132. 225 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 688, fasc. 393, 13. 5. 1715. 72 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 je bil sicer urejen lazaret, kjer so za bolnike skrbeli zdravniki in padarji.226 Sedem zdravnikov je potrdilo, da od januarja razsajajo vročinske bolezni, pri čemer je večina obolelih, ki je dobila ustrezna zdravila, tudi ozdravela. Na srečo pri nobenem bolniku ni bilo za- znati bubonov, le pri redkih pa prave kužne mozo- lje. Prav tako ni šlo za nenadno umiranje, ampak je smrt zvečine nastopila šele po tednu ali celo dveh.227 Skupno se je v lazaretu znašlo približno 400 ljudi, od katerih jih je do srede maja umrlo 39. Zdravnik Janez Leopold Raditsch je še potrdil, da so bolezen- ski simptomi, izvzemši karbunklje in bubone, enaki onim, ki jih je sam v letih 1713–1714 videl pri bol- nikih na Dunaju in v Pragi. Zato je svetoval, naj na šentpeterskem pokopališču kopljejo globlje grobove in jih posipajo z apnom, da poleti ne pride do nevar- nega razpadanja trupel.228 Zgovorni priči umrljivosti v Ljubljani sta mrliški matici stolne župnije sv. Nikolaja in predmestne žup- nije sv. Petra. Glede na predhodno leto (1714), ko so v stolni župniji pokopali 124 ljudi, se je njihovo šte- vilo leta 1715 povzpelo za 71,7 % na 231, od katerih jih je 125 umrlo v mesecih od marca do junija, največ aprila (36) in maja (41).229 V predmestno-podežel- ski in teritorialno precej večji šentpeterski župniji se je množično umiranje začelo že jeseni 1714, kar je zagotovo posledica slabih letin in lakote. Če so leta 1713 vpisali v mrliško matico 339 pokopov, se je nji- hovo število naslednje leto dvignilo na 634, v kužnem letu 1715 pa je znašalo že 951 ali kar 2,8-krat več kot dve leti prej. Tako kot v ožjem mestu je zaznati vrhu- nec umiranja v mesecih april (134) in maj (201). Že marca 1714 se omenja smrt štirih vojakov v lazaretu (in lazareth), kjer so se smrti začele množično vrstiti od 28. aprila 1715. Največ umrlih v lazaretu je zabe- leženih v maju in juniju, pri čemer sta ime in priimek umrlega ob množici anonimnih smrti le izjema. Po- gosto je v enem dnevu preminilo pet oseb, 20. maja šest brez navedbe imena, 16. junija pa največ, in sicer sedem beračev. Zadnjega mrliča v lazaretu beleži mr- liška matica 5. septembra, skupaj v letu 1715 natanko 100 in od tega kar 57 označenih kot berači. Mimo teh so ljudje in še posebej berači množično umirali tudi zunaj lazareta, tako da so večkrat v enem dnevu zabeležili po osem pogrebov.230 Ljubljanske številke in poročila so ob pomanj- kanju poročil z Dolenjskega uporabno izhodišče za primerjave s številom umrlih, ki ga ponujajo mrli- ške matice petih dolenjskih župnij. Iz vseh matičnih knjig župnij Novo mesto-kapitelj, Višnja Gora, Ko- čevje, Žužemberk in Šmartno pri Litiji izhaja evi- 226 Prav tam, 20. 5. 1715. 227 Prav tam, 18. 5. 1715. 228 Prav tam, s. d., prezentirano 22. 5. 1715. 229 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, M 1658–1735. 230 NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Peter, Matične knjige, M 1690– 1736, M 1715–1743. dentno povečano umiranje. Najhuje je moralo biti v Novem mestu, kjer je bilo prebivalstvo tudi sicer najbolj zgoščeno, umrljivost pa največja tako po ab- solutnem številu kot po deležu umrlih v celotnem prebivalstvu župnije. V novomeški mestni župnijici, omejeni na prostor znotraj obzidja, naj bi po navedbi s prve strani najstarejše mrliške matične knjige samo leta 1715 umrlo in bilo pokopanih 331 oseb.231 Žal razpolagamo samo s tem sumarnim podatkom, ne pa z evidenco vseh pokopanih. Šele množično umiranje je namreč spodbudilo prošta Jurija Franca Ksaverja de Marottija, da je 5. julija ukazal svojim duhovni- kom, naj začnejo pisati mrliško matico in po natanč- no predpisanem obrazcu poimensko vpišejo vsakogar, ki umre na mestnih tleh in v okolici. Z vpisovanjem so pričeli že naslednji dan, vendar si vpisi zaradi vsaj enega manjkajočega lista kontinuirano sledijo šele od februarja 1716.232 Podatek o 331 pokopanih ni preverljiv, a je zelo verjeten. Kot pričajo mrliške ma- tice iz drugih župnij, je namreč glavni val umiranja prešel Dolenjsko že spomladi, popisanih (samo) 34 umrlih oseb pa pade šele v dva poletna meseca. Poleg tega je treba upoštevati, da vsi tu pokopani niso bili Novomeščani. Od skupnega visokega števila umrlih moramo odšteti delež tujcev, pri čemer gre analogno z Ljubljano računati zlasti s povečanim številom be- račev in vojakov, ki jih je bilo nadpovprečno veliko že med 34 umrlimi od julija do septembra 1715.233 Gle- de na sumarno navedbo iz iste mrliške matice o 110 umrlih osebah leta 1705 (hic sepulti), se je torej leta 1715 število umrlih skoraj potrojilo. Če pa vzamemo letno povprečje 47,8 umrlih v naslednjih desetih le- tih 1716–1725, je število pokopanih v epidemičnem letu višje skoraj za šestkrat. Postavlja se vprašanje, kolikšen delež novome- škega prebivalstva predstavlja 331 umrlih oseb, med katerimi le manjši del odpade na one, ki jih nista ugonobila epidemija in pomanjkanje. Upoštevaje, da je mesto leta 1754 štelo 1485 prebivalcev in le eno mestu podsodno hišo manj kot leta 1726 (249), lahko za začetek 18. stoletja upravičeno sklepamo o zelo podobnem demografskem stanju. 331 mrličev, domačih in tujih, ki jih je v mesto privedla stiska, bi torej v mestu z manj kot 1500 prebivalci pomenilo dobro petino umrlih, kar je zelo blizu izračunanemu črnomaljskemu deležu med kugo v letih 1691–1692. Tisto leto je bila smrt zelo neusmiljena tudi na Kočevskem. Na tleh mestne župnije Kočevje je umr- lo 246 oseb, od katerih jih je le 145 navedenih po- samič. Poleg teh so duhovniki brez plačila štolnine 231 KANM, šk. 58, M/1 1704–1728: »Anno 1715 – In D(omi) no obierunt provisi sacramentis, ac tumulati illor(um) 331.2 232 Za leto 1715 sta se ohranila samo dva lista, na katerih je za- beležena smrt 34 oseb: 18 meseca julija, 12 avgusta in 4 sep- tembra. 233 Med 34 pokopanimi osebami je bilo 5 beračev, 3 tujci in 2 vojaka, skupaj 9 nedomačinov, od tega 6 brez znanega imena, označenih kot N. ali N. N. 73 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 pokopali 82 ubožnih odraslih in otrok, medtem ko iz zanikrnosti niso zabeležili pokopa 19 otrok. Zgor- nje navedbe iz mrliške matične knjige kažejo na iz- redne razmere, ki so vladale izključno v letu 1715. V mrliških maticah, vodenih od 1669 naprej, namreč nikoli ne naletimo na sumarne podatke o nevpisanih umrlih osebah, čeprav je Kočevska doživljala razne epidemije tudi prej in pozneje. Tolikšnega števila umrlih kot leta 1715 najbrž ni videla nobeno leto ne v 16. ne v 17. stoletju. Glede na desetletno povprečje 1705–1714 – 93,8 smrtnih primerov na leto – se je torej število umrlih leta 1715 povečalo za 262 od- stotkov. Med 145 poimensko navedenimi umrlimi jih na mesto Kočevje odpade sicer samo 23, kar glede na prejšnja leta ne predstavlja prevelikega povečanja; desetletno povprečje 1705–1714 znaša namreč 13,1. Upoštevati pa je seveda dejstvo, da je med 101 ano- nimno umrlo osebo tudi mesto prispevalo svoj delež, tako da je bilo lahko število umrlih mestnih prebival- cev bistveno višje.234 Natančni podatki o umrlih so razvidni tudi iz mr- liške matice župnije Višnja Gora.235 V letu 1715 je v tej župniji umrlo skupno 115 oseb, od tega vsaj 52 ali blizu polovica, ki jih matica označuje kot otroke in mladoletne. Kar 58 ali dobro polovico (51 %) so jih pokopali v dveh spomladanskih mesecih: marca 24 in aprila 34. Po majskem zatišju je smrt poleti pobrala 30 oseb, in sicer junija 11, julija 9 in avgusta zopet 11 ljudi. Mesto Višnja Gora je bilo kljub povečani umr- ljivosti manj prizadeto kot okoliško podeželje. Razen aprila in julija, ko je umrlo po 5 oseb, namreč ni ob- čutilo hujšega. V celem letu je umrlo 17 domačinov, kar sicer znaša dvakratno letno povprečje prejšnjih dveh let (8,5), zaostaja pa za bistveno večjim pora- stom umrljivosti na ravni celotne župnije, kjer je v letih 1713 in 1714 umrlo 78 oziroma 63 oseb. Prav tako ni opaziti povečanega števila umrlih tujcev in beračev, za katere mestece pač ni moglo biti pričako- vani cilj rešitve.236 Visoko umrljivost sta leta 1715 beležila tudi žup- nija in trg Žužemberk. Smrt je množično kosila od februarja do avgusta in dosegla vrhunec meseca maja, ko je umrlo 64 ljudi ali skoraj četrtina od skupno 279 umrlih v tem letu. Glede na prejšnja leta je bil dvig umrljivosti podobno izrazit kot na Kočevskem. Ena- ko hudo sta trpela okolica z 209 smrtnimi primeri kakor tudi trg, kjer je smrt zahtevala 68 življenj.237 Če število umrlih primerjamo s 521 prebivalci, koli- kor jih je ta največji dolenjski trg štel leta 1754,238 je 234 NŠAL, ŽA Kočevje, Matične knjige, M 1669–1724. 235 NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, M 1713–1748. 236 Oba smrtna primera tujcev v mestu časovno sploh ne sovpa- data z obdobjem povečanega umiranja. V začetku marca je v mestu umrl neki berač, konec septembra pa je nepričakovana smrt dohitela žensko iz sosednje šmarske župnije. 237 NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, M 1710–1724. 238 Popis duš po posameznih krajih, vključno s trgom Žužem- berk, obravnava samo podložnike žužemberškega gospostva (ÖStA, HHStA, FAA, A–IX–22, Conv. 1, Seelen Conscrip- pomrla približno osmina Žužemberčanov. Delež je v resnici previsok, saj je bil trg v začetku 18. stoletja precej bolj obljuden kot pol stoletja pozneje. Okoli leta 1703 je namreč domačemu gospostvu pripadalo 130 podložnih enot, po terezijanskem katastru pa le še 96.239 Močan dvig umrljivosti so leta 1715 zabeležili tudi v župniji Šmartno pri Litiji. V drugi polovici leta 1714 in v prvi polovici leta 1715 je umrlo okoli 294 oseb, kar je 2,8-krat več od 10-letnega povprečja 1711–1720 (okoli 821 ljudi), brez epidemičnega leta pa kar 5,4-krat več od povprečja (54,1 na leto). Za- nimivo je, da se je umiranje skoraj povsem izognilo trgu Litija, kjer so konec leta 1714 umrle tri osebe, naslednje leto pa niti ena.240 Tako kot drugod so v letih 1714–1715 pokopali neobičajno veliko beračev. V mrliški matici naletimo tudi na beležko načina smrti. Potem ko je 26. avgusta 1714 preminil hlapec Andreja Bratuna s Kresniškega vrha, je naslednji dan nagle smrti (repentina quasi morte) umrl pri istem go- spodarju še drugi hlapec. Koliko ljudi sta epidemija in lakota pobrali v dru- gih mestnih in trških župnijah, zaradi neohranjenih mrliških matic ni ugotovljivo, lahko pa bi umrljivost spremljali še v nekaterih dolenjskih in drugih kranj- skih podeželskih župnijah, kar bi zahtevalo veliko potrpežljivega dela. Raziskava bi sicer podala kom- pleksnejšo podobo umiranja na raznih koncih dežele, zelo malo ali sploh nič pa si lahko od nje obetamo konkretnih poročil o naravi bolezni. Pri t. i. kugi leta 1715 je šlo torej za povezavo dveh tesnih zaveznic: epidemije, ki je utelešala več različnih bolezni, in la- kote, nastale zaradi slabih letin ter motenj v gospo- darskih in komunikacijskih tokovih. V zvezi z epidemijo leta 1715 se kaže pomudi- ti še pri Kostanjevici, edinem dolenjskem mestu, v katerem viri nikoli ne omenjajo izbruha kakšne kuž- ne bolezni. Vse kaže, da je mestece ob Krki navzlic izpostavljeni obmejni legi in bližini več kot nepri- ljubljenih žumberških Uskokov z nemalo sreče pre- brodilo vsa nevarna obdobja velikih epidemij, saj bi v nasprotnem glede na strukturo ohranjenih virov iz njih zanesljivo izvedeli za še tako omejeno žetev črne smrti. Doba, ki je z viri slabše dokumentirana, za Kostanjevico pa usodna, je nastopila šele v prvi četr- tini 18. stoletja, v katero pade ne le epidemično leto 1715, temveč na Dolenjskem tudi dve drugi povišani umrljivosti, o katerih bo še tekla beseda. V mestecu se je v tem času drastično namnožilo število opustelih tion 20. 6. 1754), kar pa pomeni tako rekoč vse trško prebival- stvo razen prebivalcev gradu, župnišča in edine tuje enklave – hube, podložne domačemu župniku (SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 32, N 183). 239 ÖStA, HHStA, FAA, A–15–84, Urbar Seisenberg ca. 1703, s. p. – SI AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko, N 183, No. 20, s. d. (okoli 1755). 240 Morda je bil kak Litijan med osmimi otroki, ki so označeni brez imena in kraja zgolj kot »prolis« ali »infans«. 74 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 domov, tako da je po popisu, nastalem leta 1727 ali malo pred tem, premoglo le še 46 naseljenih hiš in kar 31 pustot, kar pomeni dobri dve petini izpraznje- nih ter propadlih domov (40,3 %).241 Zlasti zaradi sovpadanja z epidemijo leta 1715, ki je v sosednjem Novem mestu pobrala petino prebivalcev, navajajo prejšnje ugotovitve k domnevi, da je eden glavnih ra- zlogov nenadne opustelosti Kostanjevice prav v smrti dobršnega dela prebivalstva. In vendar vse kaže, da temu ni bilo tako, čeprav se je epidemija leta 1715 zaradi splošne razširjenosti zelo verjetno oglasila tudi v tem mestecu. Poročila Kostanjevičanov o vzrokih vidnega propadanja njihovega mesta v prvi polovici 18. stoletja namreč nikjer ne omenjajo kakšne kuge, temveč pripisujejo krivdo trem požarom, od katerih zadnji iz drugih virov ni znan in ga je mogoče posta- viti v čas med 1703 in 1714. Po davčnem registru leta 1702 je brez imen popisanih še 81 obdavčencev in v sočasni vizitaciji vsega tri zapuščene hiše,242 leta 1714 pa govori poročilo mestnega predstojništva že o 26 popolnoma opustelih hišah in o revščini, ker je me- sto v zadnjih šestdesetih letih trikrat povsem pogo- relo.243 Strukturna kriza, značilna za dolenjska mesta nasploh, je mnogim pogorelcem očitno vzela voljo, da bi si postavili nove domove, in jih pognala po svetu. Zadnja velika kužna epidemija na slovenskih tleh je prenehala v začetku leta 1717, potem ko je trajala okoli šest let. Čeprav so bili primeri prave (azijske) kuge tudi drugod po tem letu le še sporadični, je kuga do srede 18. stoletja povzročala obilo skrbi in stro- škov. Zaradi pogostih pojavov v sosednjih deželah na vzhodu in jugu sta namreč znatno trpela promet in trgovina. Prvič po veliki epidemiji so se glasovi o kugi na Turškem in Ogrskem razširili že sredi leta 1718, nakar je na Balkanu in Ogrskem morila še v letih 1720–1724. Pomenljivo je, da se je tedaj pri nas, zlasti na Dolenjskem, pojavila bolezen, imenovana »pleuri- ditis maligna«, zato so se kranjski deželni stanovi bali razširitve kuge tudi na Kranjsko.244 241 Popis je bil v vicedomskem arhivu pomotoma uvrščen med novomeške akte: SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 255, I/133, lit. R I–9, Specification der hernach benanthen bürgerlihen häyßer weliche bewohnt sein. – Datiranje popisa v čas malo pred 1727 so omogočile navedbe vdov, za katere iz poročne matične knjige vemo, kdaj so se vnovič poročile (NŠAL, ŽA Kostanjevica, Matične knjige, R 1723–1770, v njej: P 1726–1770, M 1745–1770). 242 SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 185, fasc. 104, lit. L II–7, Stüfft register der Statt Landtstraß v(on) 1702, 30. 4. 1703. 243 Prav tam, lit. L II–1, 5. 8. 1714. – Medtem ko poznamo poža- ra leta 1663 in 1674, ki sta upepelila skoraj polovico oziroma petino domov (SI AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko, šk. 184, I/104, lit. L II–2, 31. 3. 1686, 9. 8. 1686), tretji – zadnji požar iz virov ni znan. Valvasor ni o njem vedel ničesar, če- prav je bil sicer na tekočem s požari v drugih mestih, ki so izbruhnili zadnja leta pred izidom Slave. Prav tako ne govo- rijo o posledicah ognja obsežna navodila mestnemu predstoj- ništvu leta 1691 (prav tam, 28. 7. 1691) niti spisi omenjene vicedomske vizitacije leta 1703. 244 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 132. Omenjenemu, pobliže neznanemu vnetju, gre pripisati povečano umrljivost, ki jo izkazujejo matič- ne knjige nekaterih obravnavanih župnij v začetku dvajsetih let 18. stoletja. Sicer pa mrliške matične knjige tudi v tem času nikoli ne govorijo o vzrokih smrti. Hudo je bilo zlasti na Kočevskem, kjer je šte- vilo smrtnih primerov leta 1721 glede na povprečje prejšnjih let spet poskočilo za nekajkrat. V celotni župniji je umrlo 166, v mestu Kočevje pa 24 oseb, od tega največ otrok.245 Porast je leto poprej, leta 1720, opaziti v Novem mestu, kjer so pokopali 73 oseb ter 75 leta 1724.246 V župniji Višnja Gora se je umrlji- vost nekoliko dvignila v letih 1721 in 1722, pri čemer mestno prebivalstvo ni bilo prizadeto bolj kot prej- šnja in naslednja leta.247 Kar pet let zapored je beležil visoko število smrtnih primerov žužemberški župnik, zlasti leta 1721 in 1724, ko je umrlo 95 oziroma 96 oseb. Trg Žužemberk je leta 1721 doživel podobno, a nekoliko manjšo morijo kot v kužnem letu 1715. Izgubil je 41 prebivalcev (leta 1715 – 68), 23 oseb iz trga pa so pokopali tudi leta 1724.248 Ali je izumrla tudi kakšna družina, ne vemo; sama hišna posest se je do leta 1731 glede na stanje okoli 1703 zmanjšala za (samo) pet domov.249 Visoko število smrtnih prime- rov so v letih 1721 in 1724 beležili v župniji Metlika, kjer se najstarejša ohranjena mrliška matica z letom 1720 šele začenja. Naslednje leto je umrl 101 člo- vek, nakar so jih tri leta pozneje, leta 1724, pokopali 136.250 Veliko bolje kot za leto 1715 so dokumentira- ni vzroki povečane umrljivosti na Metliškem leta 1724. Tja so kranjski deželni stanovi poslali zdrav- nika Franca Ksaverija Zalokarja, ki je po vrnitvi v Novo mesto v svojem poročilu 26. februarja 1725 kot poglavitni vzrok epidemije grajal predvsem slabe higienske razmere.251 Deset preteklih dni je v me- tliški, črnomaljski, semiški in viniški župniji vizitiral bolnike in podal natančen opis bolezenskih znakov, od kraja do kraja zelo različnih. Pravzaprav je šlo za sočasen izbruh več bolezni; poleg glavne »pleuriditis maligna«, sta odrasle morila še pljučnica in nalezlji- vi katar, otroke pa vnetje zadnjice. Zdravnik Zalokar je nadalje opisal, kako zlahka se bolezen »pleuriditis maligna« prenaša z dihanjem majhnih hišah, ki jih je srečal na svojem obhodu, svoje pa je prispevalo še naglo ohlajanje in segrevanje ozračja. Drugi razlog okužbe je slaba navada tamkajšnjih ljudi, da se v svo- jih ozkih, močno zakurjenih sobah v mrličevi nav- zočnosti dobesedno pražijo ob razbeljeni žerjavici. Nemalokrat so poleg še jagnjeta in druga živina, po 245 NŠAL, ŽA Kočevje, Matične knjige, M 1669–1724. 246 KANM, šk. 58, M/11704–1728. 247 NŠAL, ŽA Višnja Gora, Matične knjige, M 1713–1748. 248 NŠAL, ŽA Žužemberk, Matične knjige, M 1710–1724. 249 ÖStA, HHStA, FAA, A–15–84, Urbar Seisenberg ca. 1703, s. p.; A–15–97, Urbar Seisenberg 1731–1733, fol. 1–32. 250 ŽA Metlika, Matične knjige, M 1720–1739. 251 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 132. 75 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 obilni mrtvaški pojedini, ki ji Hrvati252 pravijo »kar- mina«, kjer se pogrebci navzamejo okuženega zraka, pa se iz vroče izbe odpravijo ven na mraz. Zalokar je v imenu deželnih oblasti prepovedal tovrstne pojedi- ne ob mrličih in prinašanje ognja v sobe, potem ko se je v neki izbi v mestu Črnomelj do smrti opekel nek otrok. Ukazal je tudi ločevanje mrtvih od živih, saj se je zgodilo, da je med spovedovanjem bolnika pod njegovo posteljo ležal mrtvec. Še največkrat so bolni ozdraveli, če so jim takoj po izbruhu bolezni puščali kri. V več vaseh so dnevno umrle po 2 do 3 osebe, a največ 6 v isti župniji v enem dnevu. Natan- čen poimenski seznam umrlih je poročevalec sesta- vil na podlagi mrliških matičnih knjig. Od Novega leta do 17. februarja je v župniji Metlika umrlo 59 oseb, v župniji Črnomelj 52, v župniji Semič 19, v župniji Podzemelj 25, v župniji Vinica pa eden od petih obolelih že za božič prejšnje leto. Mesti Me- tlika in Črnomelj sta bili prizadeti različno, vendar slednje še zdaleč ne tako hudo kot med kugo v letih 1691–1692. V metliškem predmestju je umrlo 8 oseb in v mestu samem 6 skupaj z dvema novorojenima otrokoma vkvartiranih vojakov. Manjše črnomaljsko mestje je izgubilo 15 prebivalcev, od tega 5 otrok, predmestje pa 6 odraslih in enega otroka.253 Do srede 18. stoletja opazimo v obravnavanih dolenjskih župnijah še nekaj sočasnih porastov umr- ljivosti, ki jih lahko pripišemo tej ali oni nalezljivi bolezni oziroma lakoti, poročil o vrsti bolezni pa mr- liške matične knjige ne dajejo. Najizrazitejši primer množičnega umiranja, o katerem so se razširili neres- nični »kužni glasovi«, je zaslediti med jesenjo 1736 in pomladjo 1737 v Novem mestu. Od 22. novembra 1736 do 20. marca 1737 je za neimenovano bolezni- jo umrlo 47 vojakov, njihovih žena in oseb iz polka Franca Lotarinškega, nekajkrat tudi po dva ali celo trije vojaki na dan. Vojaštvo ni bil edini socialni sloj, ki ga je epidemija zajela, bilo pa je njen prinašalec in najštevilnejša žrtev. V mesecu januarju in deloma februarju se je v primerjavi s povprečjem prejšnjih let več kot podvojilo tudi število umrlih domačinov, kar kaže na razširitev okužbe med civilno prebivalstvo.254 Ukrepi za preprečitev širjenja bolezni so morali biti dovolj strogi, glasovi o nevarnosti pa močno prena- pihnjeni. Na poverjeniški urad kranjskih deželnih stanov sta se v zvezi z novomeško epidemijo v mar- cu ločeno obrnila poverjeniški urad deželnih stanov Goriške in zdravstveni odbor mesta Koper v beneški Istri. Koprčani so prosili za poročilo, ali sta Kranj- ska in posebej Novo mesto resnično zaprta. Goriški stanovski poverjeniki so od zdravstvenega odbora v beneški Palmanovi celo prejeli dopis, da so na Kranj- skem uvedli zaporo, ker naj bi v Novem mestu umrlo 252 Mišljeni so Belokranjci (Golec, Nedokončana kroatizacija, str. 24). 253 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 688, fasc. 393, Sanitetno poročilo iz Bele krajine 1725. 254 KANM, šk. 66, M/3 1736–1752. 30 oseb. Strah pred kugo je bil velik in upravičen, saj je isto leto morila v turški Bosni. Kranjski stanovski poverjeniki so na koprska in goriška povpraševanja odgovorili, da gre za izmišljotine in hudobijo tistih, ki so razširjali vesti o nalezljivi kužni bolezni in za- pori. V resnici je prejšnje leto s sedmimi četami polka vojvode Lotarinškega prišlo z Ogrskega na Kranjsko nekaj bolnih mož, ki so jih nastanili v Novem mestu. Umrli so za »ogrsko vročico«, a nihče nenadoma in nepreviden. Odkar se je moštvo po prestanih naporih odpočilo, že od jeseni ni slišati o tej bolezni. Poročilo, napisano 25. marca 1737, je resnico nekoliko prikro- jilo, saj se je val množičnega umiranja končal šele pet dni pred tem. Konec istega leta pa je Beneška repu- blika na mejah s Kranjsko še zadnjič uvedla mejno zaporo zaradi goveje kuge in epidemije, ki je morila v karlovškem generalatu.255 Za Kranjsko je poleg posameznih kužnih pri- merov na Goriškem leta 1732 predstavljala zadnjič neposredno nevarnost kuga v ogrskih in hrvaških po- krajinah med letoma 1738 in 1741. Povzročila je vi- soke izdatke za varnostne ukrepe in popolno prene- hanje trgovine. Poslednji primer zapiranja meja proti Hrvaški in kužne zapore sploh pade v leto 1744, ko so oblasti epidemijo kmalu zatrle. Ogrsko, Hrvaško, Dalmacijo in turško Bosno je kuga obiskovala še sko- raj do konca 18. stoletja. Zaradi nje sta v sosednjih avstrijskih dednih deželah trpela promet in trgovina, hujših posledic pa ni bilo.256 Od srede 18. stoletja se je kuga kot taka in tudi kot oznaka za epidemijo umaknila novim in starim epidemičnim boleznim, ki so se že prej mestoma skrivale pod njenim imenom. Na prehodu v zdra- vstveno ugodnejše obdobje brez pravih kug kaže na Dolenjskem omeniti zlasti epidemijo griže v drugi polovici petdesetih let.257 Ta sicer ni zahtevala toliko žrtev kot nekatere kužne epidemije, a je v več do- lenjskih mestih in trgih v letih 1757–1758 pobrala tudi po nekaj deset odraslih in otrok.258 Vendar pa posledic te in poznejših epidemij še zdaleč ni mogoče primerjati s starejšimi kužnim epidemijami. Pri sled- njih sta že strah pred okužbo in dejanska nevarnost hitrega širjenja vznemirjala dežele daleč od žarišča epidemije. Gospodarske posledice zaradi zaprtja pro- metnic in ohromitve utečenih življenjskih tokov in funkcij so bile tako praviloma nesorazmerno večje od samih demografskih posledic, ki se v primerjavi z vznemirjenjem v domači in okoliških deželah pogo- sto, a neupravičeno zdijo skorajda zanemarljive. 255 SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 688, fasc. 393, Zapora v Beneški Istri 1732, 1737. 256 Travner, Kuga na Slovenskem, str. 132–133. – SI AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg, šk. 688, fasc. 393. 257 SI AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljublja- ni, šk. 120, fasc. XXXIX, Sanitetne zadeve, 30. 8. 1756, 6. 9. 1756. 258 Prim. Golec, Prebivalstvo in družba, str. 99 sl. 76 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI SI AS – Arhiv Republike Slovenije AS 1, Vicedomski urad za Kranjsko AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg. AS 6, Reprezentanca in komora za Kranjsko v Ljubljani AS 166, Mesto Višnja Gora AS 174, Terezijanski kataster za Kranjsko: AS 746, Cistercijanski samostan Kostanjevica AS 774, Gospostvo Ribnica AS 1074, Zbirka urbarjev AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranj- sko, Muzejskega društva za Slovenijo in Histo- ričnega društva za Kranjsko DOZA – Deutschordens-Zentralarchiv, Wien Abt. Österreich, BÖ = Abteilung Österreich, Ballei Österreich KANM – Kapiteljski arhiv Novo mesto Kapucinski samostan Krško NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana ŽA – Župnijski arhivi: ŽA Črnomelj, ŽA Ko- čevje, ŽA Kostanjevica, ŽA Ljubljana–sv. Niko- laj, ŽA Ljubljana–sv. Peter, ŽA Mokronog, ŽA Šmartno pri Litiji, ŽA Višnja Gora, ŽA Žužem- berk. ÖStA, HHStA – Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Wien FAA – Fürstlich Auerspergsches Archiv StLA – Steiermärkisches Landesarchiv Graz I.Ö. HK – Archiv der innerösterreichischen Hof- kammer I.Ö. HK-Rep. – Repertorien der innerösterrei- chischen Hofkammer I.Ö. HK-Akten – Innerösterreichischen Hof- kammer-Akten ŽA Metlika – Župnijski arhiv Metlika LITERATURA IN OBJAVLJENI VIRI Benedik, Metod in Kralj, Angel: Kapucini na Slo- venskem v zgodovinskih virih. Nekdanja Štajerska kapucinska province. Ljubljana: Inštitut za zgo- dovino Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1994 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 16). [Dimitz, August]: Annalen der landesfürstlichen Stadt Gurkfeld. Mittheilungen des historischen Ve- reins für Krain 15, 1860, str. 84–85. [Dimitz, August]: Beiträge zur fünfhundertjährigen Gründungsfeier von Neustadtl (Rudolfswerth) in Unterkrain. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 20, 1865, str. 25–44. Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Vierter Theil. Laibach: Kleinmyr & Bamberg, 1876 Dimitz, August: Zur Geschichte der Städte und Märkte in Krain, II. Landstraß. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain 19, 1864, str. 79–80. Dular, Jože: Metlika skozi stoletja. Metlika: Belo- kranjsko muzejsko društvo, 1978. Dular, Jože: Metlika skozi stoletja. Metlika: Belo- kranjsko muzejsko društvo, 1986. Golec, Boris: Nedokončana kroatizacija delov vzhodne Slovenije med 16. in 19. stoletjem: po sledeh hrvaške- ga lingvonima in etnonima v Beli krajini, Kostelu, Prekmurju in Prlekiji. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2012. Golec, Boris: Prebivalstvo in družba dolenjskih me- ščanskih naselij od 15. do srede 18. stoletja. Ljublja- na, 1997 (magistrska naloga). Jarc, Janko: Iz preteklih stoletij Novega mesta. Novo mesto. Kulturnozgodovinski vodnik (ur. Tone Knez). Novo mesto: Dolenjski muzej, 1976, str. 17–96. Jelinčič, Zdravko: Črna smrt v Gorici leta 1682. Kro- nika 2, 1954, št. 2, str. 115–121. Koblar, A.[nton]: Iz kronike krškega mesta. Izve- stja Muzejskega društva za Kranjsko 9, 1899, str. 19–24. Koblar, Anton: O človeški kugi na Kranjskem. Izve- stja Muzejskega društva za Kranjsko 1, 1891, str. 39–55. Koropec, Jože: Krško v obdobju velikih slovenskih kmečkih vstaj. Krško skozi čas 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta (ur. Lado Smrekar). Krško: Skupščina občine, Odbor za pripravo praznova- nja 500-letnice Krškega, 1977, str. 45–59. Koropec, Jože: Žebnik, Radeče in Svibno do 17. sto- letja. Časopis za zgodovino in narodopisje 50, NV 15, 1979, št. 1–2, str. 51–77. Luschin v. Ebengreuth, A.[lfons]: Ein Protokoll der Stadt Stein. Mitteilungen des Musealvereines für Krain 18, 1905, str. 38–67. Milkowicz, Wlad.[imir]: Beiträge zur Rechts- und Verwaltungsgeschichte Krains. Mitteilungen des Musealvereines für Krain 2, 1889, str. 3–40; 3, 1890, str. 41–52. Podlogar, Leopold: Kronika mesta Črnomlja in nje- ga župe. Ljubljana: Samozaložba Tomo Zupan, 1906. Podlogar, Leopold: Požari v Metliki. Izvestja Muzej- skega društva za Kranjsko 7, 1907, str. 46. Smole, Majda: Kuga na Kranjskem v 16. stoletju. Kronika 5, 1957, št. 2, str. 97–98. Travner, Vladimir: Kuga na Slovenskem. Ljubljana: Življenje in svet, 1934. 77 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–782022 Umek, Ema: Kuga na Štajerskem v letih 1679–1683. Kronika 6, 1958, št. 2, str. 80–84. Valenčič, Vlado: Prebivalstvo in hiše stare Ljubljane. Kronika 5, 1957, št. 3, str. 111–123. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzog- thums Crain, I–XV. Laybach, Nürnberg: Wolf- gang Moritz Endter, 1689. Vrhovec, Ivan: Zgodovina Novega mesta. Ljubljana: Matica slovenska, 1891. Vrhovec, Joh.[ann]: Die Pest in Laibach. Mitteilun- gen des Musealvereines für Krain 12, 1899, str. 25– 40, 83–99, 129–141; 13, 1900, str. 17–24. Waltritsch, Marko: Prvi goriški kronist Giovanni Maria Marusig in njegovi opisi nasilnih smrti v Gorici v 17. stoletju. Množične smrti na Sloven- skem. Zbornik referatov. 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Izola, 22. – 24. 10. 1998 (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana: Zveza zgo- dovinskih društev, 1999, str. 189–200. Zupanič Slavec, Zvonka: Epidemije na Slovenskem. Lakote, kuge in vojne reši nas, o Gospod! Mno- žične smrti na Slovenskem. Zbornik referatov. 29. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Izola, 22. – 24. 10. 1998 (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev, 1999, str. 201–210. Z U S A M M E N F A S S U N G Die Seuchen in Unterkrain (Dolenjska) zwi- schen Überlieferung und Realität Unterkrain war jenes slowenische Land, das in der frühen Neuzeit am häufigsten von verschiede- nen Epidemien heimgesucht und neben Istrien am stärksten betroffen wurde. Vor allem seine Städtchen, überwiegend sehr klein und unbedeutend, erlitten unter den slowenischen Binnenstädten zweifelsoh- ne die schlimmsten Folgen der Seuchen. Auch sonst hatten Städte und Märkte im Vergleich zum flachen Land eine schwerere Last an den Epidemien zu tra- gen wegen ihrer Transitlage und Bevölkerungsdichte. Die schwerste Last in Unterkrain trug Rudolfswert (Novo mesto), die zweitbedeutendste Stadt in Krain und die einzige unter den sieben Städten in Unter- krain mit mehr als tausend Einwohnern. Angesichts der Kleinheit der Stadtsiedlungen überrraschen in den Quellen umso mehr die außerordentlich hohen Zahlen der Toten, wie sie anderswo in Krain nicht zu verzeichnen sind. Gerade die Glaubwürdigkeit und Bedeutung der Zahl der Toten stellt eine der Haupt- fragen dar, die angesichts der ungüstigen Struktur und Natur er Quellen einigermaßen zufriedenstel- lend im vorliegenden Beitrag beantwortet werden soll. Weniger greifbar sind die Dimensionen der wirtschaftlichen und sozialen Folgen der Epidemien, die sich mit zuverlässigen Parametern praktisch nicht erfassen lassen. Aus diesem Grunde werden die deskriptive Ebene und der Wortschatz zeitgenössi- scher Berichte nur mit knapper Not überschritten. Ebenso weiß man fast nichts über die Krankheits- symptome einzelner Seuchen, mit deren Hilfe man einzig auf die eigentliche Krankheit schließen könn- te. Hinter dem Begriff der Pest stecken im behandel- ten Zeitraum neben der echten Pest noch etwa zehn ansteckende Krankheiten. Sehr wenig ist über das Geschehen selbst in einer Zeit bekannt, wo die Pest wütete. Davon zeugen nur die Richter-Rechnungen von Weichselburg (Višnja Gora) aus der Zeit von drei kleineren Epidemien in der zweiten Hälfte des 16. Jahrhunderts sowie Berichte des sog. Contagions-komissars in Tscher- nembl (Črnomelj) aus den Jahren 1691-1692, zu denen auch die einzigen erhaltenen Listen der Toten gehören und jener Angesteckten, die genesen sind. Gerade für jene Städte, von denen uns neuere Be- richte über eine hohe Zahl von Toten zur Verfügung stehen, gibt es keine derartigen Berichte aus erster Hand. Summarische Angaben über die Zahl der Todesfälle in größerem oder kleinerem zeitlichen Abstand von den Städten selbst vermittelt wurden, mußten daher mit allerlei anderen zeitgenössischen Quellen konfrontiert werden. Mit besonderer Aufmerksamkeit und zugleich Vorsicht sind die genauen, nicht abgerundeten Zah- len zu betrachten, bei denen man den Eindruck ge- winnt, daß sie auf zeitgenössischen Spezifizierungen beruhen mußten. Die augenscheinlichsten Über- treibungen stellen summarische Angaben über gut 800 tote Rudolfswerter im Jahre 1599 dar, davon 149 Hausbesitzer, und über nicht weniger als 1.200 Pestopfer in Mottling (Metlika) in den Jahren 1646- 1647. Im Fall der Stadt Rudolfswert hätten die To- ten mehr als die Hälfte der Bevölkerung ausgemacht, doch eine Namensanalyse der Besitzer der veröde- ten Häuser zeigte, daß man höchstens mit einigen hundert Gestorbenen rechnen kann. Mottling hätte mehr Einwohner verloren, als die Stadt Mitte des 17. Jahrhunderts überhaupt gehabt haben kann (um 900). Viel realistischer sind die Angaben über die 322 an der Pest gestorbenen Rudolfswerter im Jahre 1625, ferner über »nur 18 Tote« im Jahre 1648 und über 331 Begräbnisse im ganzen Jahr 1715, in dem die letzte Seuche wütete. Nichtnumerische Quellenangaben über den Tod einer großen Zahl von Menschen oder sogar über das Aussterben einer Stadt (Tschernembl) sind nur eine Art Ausdrucksstil und nicht wortwörtlich zu verstehen. Darunter befinden sich auch evidente Unwahrheiten, die für die höheren Behörden außer- halb Krains bestimmt waren, wie etwa die von 1599, 78 BORIS GOLEC: KUŽNE EPIDEMIJE NA DOLENJSKEM MED IZROČILOM IN STVARNOSTJO, 41–78 2022 daß die Hälfte der Bürger und Inwohner in Weich- selburg tot sei oder in derselben Zeit, es habe viele Tote gegeben unter den angesehensten Bürgern von Gottschee (Kočevje). Die Heranziehung von Steuer- registern und anderer zeitgenössischer Quellen aus der Epidemiezeit oder unmittelbar danach offenbart ganz andere Tatsachen: von der Pest wurden die bei- den Städte nur gestreift, Gottschee vielleicht sogar umgangen. Außer Rudolfswert trafen die Pestepidemien noch drei Unterkrainer Städte schwer: die Epide mie 1646-1647 Gurkfeld (Krško) und Mottling, für welche Zahl und Anteil der verstorbenen Einwohner nicht feststellbar sind, und eine lokal begrenzte Pest- epidemie Tschernembl in den Jahren 1691-1692. Hier erkrankten 216 und starben 139 Menschen (64,4%), ca. ein Fünftel der gesamten Stadtbevölke- rung. Mindestens ein Fünftel der verstorbenen Ein- wohner kann auch in Rudolfswert für die Jahre 1625 und 1715 festgestellt werden, falls die 322 bzw. 331 Personen nicht eher ein Viertel darstellten oder so- gar einen noch höheren Anteil, der sich schon einem Drittel nähert. Erst die letzte Epideirüe von 1715 karm in den Sterbebüchern in mehreren Unterkrainer Pfar- ren verfolgt werden. Allem Anschein nach handelt es sich außer in Rudolfswert zwar nicht um hohe, dennoch um nicht unbeträchtliche Menschenopfer. Das war zugleich die letzte große Epidemie, die in den Quellen als Pest bezeichnet wird. Bis zur Mitte des 18. Jahrhunderts wurde Krain nur noch durch Ausbruch der Pest in seiner östlichen Nachbarschaft beunruhigt. Obwohl die Pest nicht mehr im Lande wütete, richtete sie nach wie vor wegen der teilwei- sen oder vollständigen Lähmung des Waren- und Personenverkehrs auch in Unterkrain großen wirt- schaftlichen Schaden an. Es ist durchaus verständlich, warum die demo- graphischen Folgen in den Quellen immer mit den wirtschaftlichen in Zusammenhang gebracht werden. Dem Ausbruch der Epidemie an einem bestimmten Ort folgte nämlich die Karantäne oder die sog. Ban- disierung des Seuchengebiets. Dies bedeutete, daß alle Art Kommunikationen, wie Handels- und Ver- kehrsverbindungen, abgebrochen wurden. Seuchen- wachen, die in anderen potentiell gefährdeten Ge- bieten von Landes- oder einzelnen Ortsbehörden aufgestellt wurden, verwehrten Personen und Waren, die ohne Gesundheitszeugnisse, die sog. Fedi waren, den Zugang. Der Ausbruch einer auch lokal begrenz- ten Epidemie hatte die Sperre der Landesgrenzen zur Folge und bedeutete eine starke Einschränkung bzw. die völlige Lähmung des Verkehrs. Darunter litt auf die eine oder andere Weise die gesamte Landes- wirtschaft. Vor allem wegen der langdauernden Sper- ren mußten verschiedene Wirtschaftszweige erheb- liche Verluste hinnehmen, das hatte eine Verarmung bestimmter Bevölkerungsschichten zur Folge, führte zu Steuerunfähigkeit, die in letzter Konsequenz das Landesärar zu spüren bekam, ferner gab es Mangel an Lebensmitteln und anderen Waren und letzlich auch echte Hungersnöte.