Med dragim preberite
•	SAMOSTOJNOST ŠOLE - OBET ALI ZABLODA? str. 2
•	KAKŠNA JE PISMENOST ZA DANAŠNJO RABO, str. 2
•	ŠTIRI VPRAŠANJA NAŠE ŠOLE, str. 3.
•	RAZMERJA MED NARODI IN NARODNOSTMI V JUGOSLAVIJI, str. 3
•	PRENOVLJENE VSEBINE IN POSODOBLJENI PROGRAMI V SREDNJI ŠOLI, str. 5
•	PRAV RAZUMLJENA DRUGAČNOST, str. 7
JURE GARTNER
Otrok ima pravico svobodno živeti
Skušal se bom vživeti v zdajšnje družbene okoliščine: nova družbena razmerja, prevrednotenje vrednot, novi programi in cilji institucionalnega izobraževanja in vzgajanja, napovedi nove socialne in zdravstvene politike, spremenjenega gospodarskega reda, pravne ureditve države Slovenije, nove družinske politike. Vše novo, jaz pa naj pišem o otrocih, o uresničevanju konvencije o njihovih pravicah, torej o varovanju otrok iz vseh zornih kotov tega dokumenta. Naloga, zahtevna celo za največje optimiste in temeljite poznavalce zapletenega družbenogospodarskega, pravnega, kulturnega, socialnega in izobraževalnega sistema, ki naj bi se prenovil, humaniziral in omogočil Slovencem, da bi se razvijali enakopravno in se potrdili v raz-
viti Evropi.
Naš otrok, če ga presojamo z nekaj realizma in čustvenosti, je bitje, ki ga pospremimo na pot z veseljem in optimizmom, nato pa ga kaj hitro usmerimo na tirnice pospešenega vlaka, na pot k odraslosti, z vsemi spodbudami in omejitvami.
V pehanju za blaginjo smo zasnovali vse vrste družinskih nadomestil in tako le posredno skrbeli za otroke, hkrati pa razglašali načelo, da je otrok subjekt vzgojno-izobraževalnega procesa. Čeprav smo še zmeraj prepričani, da za otroka kar najbolje skrbimo, pa z mnogimi posegi v resnici samo blažimo stiske odraslih. Če postaje zamenjamo, začne vlak nujno voziti počasneje in po navadi obtiči na stranskih tirih. Treba je torej spremeniti vozni red, posodobiti
sam sistem - vse njegove dele. Povedano drugače:	začrtati
takšno družbeno politiko, ki bo skrbela za otroka vsestransko in ga spoštovala kot človeka - od njegovega spočetja do osemnajstega leta starosti, tako kakor določa Konvencija o otrokovih pravicah. Ta dokument je sprejela Generalna skupščina Združenih narodov novembra 1989. Zdaj je čas, ko naj bi ga ratificirale države, in med njimi tudi Slovenija.
Konvencija o otrokovih pravicah, ki se je porodila iz spremenjenih razmer v svetu, je univerzalna. Posega v odgovornost držav, da kar najbolje varujejo otroka in tudi mater v prednatal-nem obdobju, saj sta življenje in preživetje temeljna pravica vsakega otroka. Pomembna značilnost Konvencije o otrokovih
Jole Kološa ustvarja fotografsko ie kar pet desetletij. Fotografske zamisli so se mu v tem polstoletnem obdobju razvijale postopoma, od fotografije do fotografije, od ciklusa do ciklusa. Od prvih krajinarskih in socialnih fotografij iz leta 1936, ki so bile tako značilne za čas, v katerem so nastale, pa vse do najnovejših Svetlobnih zapisov, v katerih v zamegljenih obrisih na hitro odsevajo ne le impulzi našega trenutka, ampak tudi slutnje časov, ki so šele pred nami. Jože Kološa je napravil zapis o sebi in svojem svetu. Umetnikova izpoved je utemeljena z močjo značilne fotografske sinteze estetskega in dokumentarnega.
Kološeve »razvojne stopnje« v predvojnem obdobju, pa tudi takoj po vojni, se na določen način skladajo s splošnimi tokovi v jugoslovanski fotografiji. Po zaslugi izjemnega občutka za vzgibe časa, sveta in umetnosti Kološa z značilnim fotografskim izpovedništvom izrazi svoje umetniške razloge. Toda sredi petdesetih let je doživel njegov opus pomembno spremembno. S svojo kombinirano fotografijo je začel eksperimentirati, zavrgel uveljavljeno umevanje fotografije in stopil na pot univerzalnejših vizualnih dogajanj.
Zaradi tega je nekakšna osamljena figura slovenske, in ne le slovenske fotografije. Kološa ni imel somišljenikov v petdesetih, šestdesetih niti v začetku sedemdesetih let. Šele z novimi rodovi mladih fotografov je zaživela kombinirana fotografija ali »fotografija brez omejitev«, kot jo imenuje sam Kološa.
Četudi Jože Kološa ni imel somišljenikov in sobojevnikov, se je danes pokazalo, da je bita njegova fotografije izjemna predhodnica. V sedemdesetih letih je preniknila v likovno umetnost, odnos med fotografijo in likovno umetnostjo pa se je sintezno utrdil. Tako se je fotografija znašla v prostoru, iz katerega ji ni več vrnitve.. Dileme o razmerju med fotografskim in likovnim postanejo neutemeljene, nebistvene, celo brezpredmetne. (Iz kataloga Moja fotografija)
Objavljene fotografije so z razstave ob 70-letnici fotografa Jožeta Kološe, kije bila v Moderni galeriji od 25. septembra do 14. oktobra.
pravicah je doslednejše uveljavljanje načela enakosti spolov. Otrokom zagotavlja splošne državljanske pravice in tudi pravico do pridobitve državljanstva. Poudarjene so socialno-ekonom-ske pravice otrok, pravica do primernega zdravstvenega varstva in zdravega okolja ter izobraževanja. Posebna skrb je namenjena duševno in telesno prizadetim otrokom, hkrati pa je poudarjena tudi pravica, da se ti otroci izobrazijo in usposobijo za primeren poklic in zaposlitev. Tudi etnične, verskei in' jezikovne manjšine ter. avtohtono prebivalstvo imajo pravico razvijati svojo kulturo, veroizpoved ter uporabljati svoj jezik. To pa je v naši republiki enako pomembno kot drugje v Jugoslaviji.
Konvencija zavezuje države podpisnice, da bodo določale primerno pravno varstvo mladoletnim osumljencem in storilcem kaznivih dejanj, otrokom v oboroženih spopadih in varovale otroke pred jemanjem mamil in drugimi zlorabami, pred krutostjo odraslih v družini in družbenem okolju, gospodarskim izrabljanjem, prostitucijo, spolnimi zlorabami idr.
Za pedagoške delavce in šolsko oblast je zlasti pomemben tisti del Konvencije, ki govori o pravicah otrok do izobraževanja in vzgoje. Glede na velike kulturne, gospodarske, socialne, šolske in druge razlike razvitega in nerazvitega sveta so zahteve Konvencije temeljit poskus, da bi se tudi nerazviti svet z izobrazbo hitreje razvijal. Zdi se, da so v naši srednje razviti republiki Sloveniji ta določila že dosežena.
Konvencija na primer govori o otrokovi pravici do izobrazbe, ki naj bi jo zagotovili z obveznim in brezplačnim osnovnim šolanjem. Če prvi del tega določila pri nas ni sporen, pa smo glede drugega še precej daleč od cilja. Konvencija tudi določa, naj države »spodbujajo različne oblike srednjega šolanja s splošnim in poklicnim šolanjem vred, skrbijo, da je takšno šolanje dosegljivo in dostopno vsakemu otroku, ter sprejemajo ukrepe za brezplačno šolanje in za denarno pomoč. Z vsemi sredstvi, ki so na voljo, naj zagotovijo, da bo višje šolanje dostopno vsem glede na njhove sposobnosti.« Vseh teh določil pa v naši republiki za zdaj še ni mogoče uresn-čiti niti s socialnim programom, štipendijsko politiko ali z ukrepi fakultet. To dokazujejo tudi nenormalno velik osip in množične omejitve vpisa na fakultete. Zapisana načela ostajajo torej le želja - kljub spoznanju v najnovejši Strategiji razvoja šolstva v Sloveniji - da je število Slovencev z visoko izobrazbo v naši republiki precej daleč od razvite Evrope, in kljub vsesplošnemu razglašanju. da je znanje vstopnica v raz-
viti svet.
Visoko postavljeni cilj, naj se v ponovno vpeljane gimnazije vpiše od 20 do 25 odstotkov rodu na leto, je torej dobrodošel, njegovo uresničenje pa precej ogroža le 4-odstotni delež narodnega dohodka za šolstvo; ta bo prizadel zlasti kakovost vzgojno-izobraževalnega dela. Takšen preskromni delež onemogoča uresničitev tistih določil Konvencije, ki poudarjajo, da »mora biti izobraževanje otrok usmerjeno k popolnemu razvoju otrokove osebnosti, nadarjenosti ter umskih in telesnih sposobnosti«. Kako to doseči v prenatrpanih šolah, zlasti v velikih mestih, v šolah, ki so slabo opremljene z učili in drugimi viri znanja? Kako uresničiti že dolgo načrtovano notranjo diferenciacijo in individualizacijo pouka in vzgoje v oddelkih, v katerih je več kot 30 učencev? Ali lahko učitelj v takšnih razmerah daje znanju prednost pred neznanjem? Kako prenoviti šolsko delo in zmanjšati osip že v osnovni šoli; doseči, da bodo vzgojitelji - učitelji bolje organizirali delo in ne bodo le oni edini viri informacij?
Če smo že do uresničevanja nekaterih določil Konvencije zadržano optimistični ali celo skeptični, pa to še ne pomeni, da naš šolski sistem ne bi mogel postati sodoben in učinkovit - takšen, v katerem bo otrok veliko pridobil in se ne bo počutil ogroženega.
V šolah s posodobljenim vzgojno-izobraževalnim programom je treba razbremeniti učence, saj nas mnogi strokovnjaki opozarjajo, da so otroci psihično in fizično zdravstveno ogroženi.
Z notranjim - pedagoškim ukrepanjem moramo spodbujati, in ne kaznovati, odkrivati znanje, in ne neznanja, krepiti kulturne, športne in druge dejavnosti. Le tako se bo šola približala nadaljnji zahtevi Konvencije, »da naj države podpisnice spoštujejo in podpirajo otrokovo pravico do udeležbe v kulturnem in umetniškem življenju ter spodbujajo ustrezne in enake možnosti kulturnega, umetniškega, razvedrilnega in prostočasnega delovanja«.
Pozivi in akcije za boljšo kakovost življenja in srečnejše otroštvo so sicer v naših šolskih programih upoštevani (pa tudi v športnih, kulturnih organizacijah, Rdečem križu. Zvezi prijateljev mladine Slovenije in še kje). Koliko smo vse to sposobni in pripravljeni uresničiti, pa je poleg objektivnih možnosti odvisno tudi od naše kulturne - pedagoške zavesti.
Ker je bila šola zmeraj zrcalo svojega časa, je tudi tokrat naša pravica in dolžnost, da Konvencijo spoštujemo in jo postopoma skušamo čim bolj dosledno uresničevati. V dobro naših otrok in samo z najboljšim za otroke.
SINDIKAT DELAVCEV V VZGOJI, IZOBRAŽEVANJU IN
ZNANOSTI SLOVENIJE
Sindikalni zaupniki hočejo red
Na pobudo članov Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti - teh je zdaj 3043, skupaj s tistimi iz osnovnih šol in vrtcev pa nekaj več kot 15 000, je predsednik konference Zoltan Jan 8. oktobra sklical v Ljubljani sindikalne zaupnike srednjih šol in domov za učence. V srednjih šolah in domovih je spet vroče, največ zaradi plač. Vabili so tudi »konkurenčne« sindikate, menda jih je kar 16, a ti se to pot niso odzvali, čeprav se njihovi člani ubadajo z enakimi zadevami.
Po zelo dolgi razpravi, v njej so govorili tudi o (za zdaj še nejasni) kolektivni pogodbi, so ugotovili, da je treba poseči v sam sistem našega šolstva, sicer bomo s krpanjem starega pluli v isti smeri kot doslej. Hočemo pa seveda boljšo šolo, zadovoljne in ustvarjalne učitelje. Sindikat bo nenehno opozarjal vlado, naj čimprej odpravi zdajšnji nered, ne le tisti, ki je povezan s skromnim denarjem za izobraževanje. Učitelji ne pričakujejo od sindikata velikih besed in navideznih pravic, ampak nenehno prizadevanje za učinkovito šolo. S. Š.
IZ JUGOSLOVANSKIH ČASNIKOV
Ideološka besedila se poslavljajo iz učbenikov
•	SRBSKI Republiški zavod za napredek vzgoje in izobraževanja je v začetku šolskega leta poslal šolam Navodila za učitelje (Prosvetni pregled Beograd), iz katerih so izvedeli, katere učne enote so odslej prave. Popoln pretres vsebin obetajo v šolskem letu 1991/92, dotlej pa bodo izšli tudi vsi novi ali prenovljeni učbeniki, nekaj letošnjih učbenikov pa je že »očiščenih«. Učenci ne bodo več brali »ideološko-mitoloških lekcij«, kot so odlomki iz Titovih govorov in številnih pesmi o Titu, sestavke o dnevu pionirjev, dnevu mladosti in tistih, ki so povezani z dnevno politiko. Najbolj »deideologizirani« so učni načrti za materni jezik, zgodovino, geografijo, moralo in družbo, tuje jezike ter likovno in glasbeno vzgojo. V berilu za prvošolčke pa so že letos zamenjali Titovo fotografijo s sliko »očeta srbske pismenosti« V. S. Karadžiča.
9 Vse omenjeno velja tudi za VOJVODINO. Njihov pedagoški list Misao (Novi Sad) je objavil, katerih lekcij naj učitelji ne obdelujejo. Poseben sestavek je namenil učiteljem zgodovine, ki so najbrž od vseh učiteljev v Jugoslaviji v najbolj zagatnem položaju.
•	HRVAŠKA (Školske novine Zagreb) je že zgodaj vneto pokazala vrata ideologiji, vendar so tudi tu v velikih zadregah. Trenutno najbolj občutljivo, a tudi pomenljivo šolsko vprašanje na Hrvaškem so priprave na ponovne volitve ravnateljev. Nova šola potrebuje drugačne vodje: ravnatelj naj se ukvarja s poukom, ne pa s ti. družbenopolitičnim delom itn., tako da jih cela vrsta ne ve (tudi v Sloveniji), kaj se dogaja v razredih.
•	PROSVJETNI LIST SARAJEVO objavlja Osnutek zakona o osnovni in Osnutek zakona o srednji šoli. Sicer pa v tej republiki vlada negotovost in se v začetku šolskega leta najbolj ukvarjajo z razmišljanjem o financiranju, medtem ko o vsebini pouka tipajo v megli.
#	V ČRNI GORI (Prosvjetni rad Titograd) so na obzorju spremembe podobne kot v Srbiji: zadrega z učbeniki, spremembe v učnih načrtih, vendar pa so z razmišljanji, predvsem z ukrepi šele na začetni poti.
#	Tudi Prosveten rabotnik SKOPJE napoveduje slovo ideologije iz učnih načrtov.
#	Kaj se v resnici dogaja v KOSOVSKIH šolah, ne ve niti Bog niti Alah, saj je njihov pedagoški časnik Shkendija (Priština) ukinjen, drugi mediji pa ne poročajo nič spodbudnega.
S. S.
Resno delovno ozračje je poživilo »poročilo« neformalne delovne skupine. Podpisala sta ga anonimna »predsedujoči Mr. Europencil in poročevalka Ms. Eurotyper«. Pisanje, začinjeno Z značilnim angleškim humorjem, je okrcalo slabosti, ki spremljajo večino konferenc - grmade popisanega papirja. V prid razvoja pismenosti pisca priporočata, naj bi določili minimalne stopnje bralnega znanja v Evropi. Pri tem naj bi upoštevali, koliko kilogramov dokumentov, pisanih v žargonu izvedencev, v katerem je težko ločevati bitveno od nebistvenega, lahko prebavi udeležence konference. Oblikovanje sklepov, namenjenih politikom, je posebna spretnost, ki jo premore samo elitni vrh »evropreiskovalcev« (Eurossearchers).
V poročilu skupine so omenjene tudi »jugoposebnosti« - težave, ki jih imajo tujci, ko jim pride v roke naš stari in novi denar. Ob tem je namreč potrebna še posebna, vrsta pismenosti ... tudi to si tujci razlagajo kot eno od mnogih »evropskih kulturnih različnosti«.
KAKO NAPREJ
Samostojnost šole - obet ali zabloda?
4-
Poročila o čedalje samostojnejših odločitvah posameznih šol o ocenjevanju, ocenjevalnih obdobjih, odpravljanju ali zamenjavi posameznih predmetov, uporabi ali neuporabi učbenikov, vpeljavi verske vzgoje, pa tudi navodila Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki šolam in učiteljem puščajo razmeroma veliko možnosti za odločanje, ponovno oživljajo vprašanje o avtonomiji šole.
Hkrati, ko se krepi samostojnost šol in učiteljev, nastajajo zasnove novega upravljanja in financiranja šolstva ter novega položaja pedagoškega delavca, kot javnega delavca ali državnega uslužbenca.
Oba procesa sta povezana, celo drug od drugega odvisna in pomenita uresničevanje odločitve o ukinjanju sisov, Zakona o združenem delu in tako imenovanega podružbljanja izobraževanja in družbenih dejavnosti.
Samoupravljanje izobraževalne dejavnosti je tako kot ves sistem tako -imenovanega integralnega samoupravljanja - to moramo že priznati - temeljil na nekaterih zgrešenih podmenah. V tem sestavku ni mogoče razčleniti vseh, omeniti je treba le tiste, ki so utemeljile samoupravni položaj šole kot samostojne organizacije združenega dela.
Podmena samoupravljanja izobraževalne dejavnosti je bila, da morajo biti nosilci vseh odločitev izvajalci in uporabniki, ki se samoupravno sporazumevajo o vsebini, obsegu in ceni izobraževanja. Tako naj bi se samoupravno sporazumno in dogovorno uskladili vsi interesi, razvojne potrebe družbe in njene gmotne možnosti. Podružbljanje naj bi zagotovilo prepletenost izobraževalnih in razvojnih interesov in družbeni pomen šol kot javnih ustanov ali organizacij združenega dela.
Druga podmena je bila, da morajo pedagoški delavci, tako kot delavci na drugih področjih upravljati šolo in njeno »gospodarjenje«, si pridobivati prihodek deloma na trgu, deloma pa s svobodno menjavo dela, in tako kot drugi delavci v združenem delu gospodarstva odločati o dohodku in delitvi dohodka, o naložbah, torej razvoju šole, o svojih osebnih dohodkih, s katerimi se opredmeti njihovo delo ali dosežki tega dela, ki ga menjavajo Z drugimi delavci v združenem delu. To naj bi na eni strani odpravilo razlike med umskim in fizičnim delom v družbi, omogočilo medsebojni vpliv gospodarstva in izobraževanja in spodbujalo pedagoške delavce k boljšemu vzgojnoizobraževalnemu delu.
Nesmiselno bi bilo razčlenjevati, kako je to v praksi delovalo. Toda kaj zdaj? Kam nazaj? Kako naprej? Kako po evropsko? Nov družbeni red, ki nastaja, za zdaj na ravni programskih opredelitev strank in njihovih zvez ter skupščinskih deklaracij, postavlja druge vrednote, temelji na
novih podmenah, zahteva gospodarsko učinkovitost, zagovarja namesto dogovorne enotnosti tekmovalnost, postavlja kot motor razvoja pobudo posameznika, njegovo tveganje in odgovornost za odločitve. Ob tem pa zagovarja demokratičnost, strokovnost, razvidnost odgovornosti in pristojnosti, pluralizem idej in vrednot in nacionalno trdnost z oblikovanjem samostojne države Slovenije.
Očitno se je utrdilo spoznanje, da šola zaradi tega, ker je družbeno podjetje, ne daje boljših izobraževalnih uspehov kot šola - javni zavod, ki se v celoti ravna po državnih predpisih, o ustanavljanju, financiranju in gospodarjenju. Odprava samoupravljanja ali avtonomije na tem področju torej ne more ogroziti dobrega dela šole. Nasprotno, mnogi so celo prepričani, da bo odprava dozdajšnjega samoupravljanja razbremenila učitelja odvečnega in brezplodnega uprav-Ijalskega dela, ki tako ni imelo kakšnih večjih učinkov, in mu omogočila, da se bo povsem posvetil strokovnim vprašanjem. V novem sistemu bi se lahko jasno določile pristojnosti in odgovornosti šolskih oblasti in ravnatelji kot ustanoviteljevega zastopnika.
V središču pozornosti je strokovna samostojnost šole, stopnja le-te pa še ni dogovorjena, določena. Nekateri primeri opozarjajo, da bi jo bilo treba čimpej določiti, saj se posameznim šolam očitno zelo mudi. Šole želijo dokazati, da se prenavljajo, posamezni ravnatelji in njihovi kolektivi bi radi odpravili nekatere slabosti šolskega sistema na svoji šoli kar takoj. Zakaj bi čakali na spremembo predpisov, za to, da bi jim strokovno samostojnost zaukazal nekdo »od zgoraj«, In začelo se je že. Nekatere šole so zadeve uredile tako, da so začele s pedagoškim poskusom, za katerega so dobile potrebna soglasja, spremembe pa se bolj ali manj ustrezno spremljajo in vrednotijo. Ta pot je še najmanj problematična, čeprav tisto, kar razglašajo za 'poskus, to zmeraj ni.	>
Nekatere šole pa so' začele pogumno spreminjati ocenjevalna obdobja - namesto štirih le dve, ocenjevalni sistem - namesto ustnega in pis-
nega ocenjevanja le pisno opravljanje neke vrste izpitov, sliši se, da se spreminjajo ali opuščajo predmete, im. Kakor koli že: lahko da so odločitve posamezne šole dobre, morda jih bodo povzele tudi druge; ali pa jih bosta celo predpisala zakonodajalec in šolska oblast. Zdi pa se, da bi morali bolj upoštevati neki red, med merili za sprejemanje odločitev pa zlasti pravice učencev.
Za večjo strokovno samostojnost, ki je nujna in potrebna, pa morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji. Ce hoče, ravnatelj strokovno opravljati avtonomno vlogo pedagoškega vodje, mu je treba dodeliti ustrezne pristojnosti, teh pa danes še nima. Če pogledamo zdaj veljavne predpise, ugotovimo, da ravnatelj za mnogokaj lahko skrbi, skoraj o ničemer pa ne more odločiti, za tisto, p čemer ne moreš odločiti, pa tudi odgovoren ne moreš biti. Avtonomija pa pomeni pristojnost in odgovornost.
Samostojno strokovno odločanje je treba urediti tako, da se ve, kdo pije, kdo plača. Določiti je treba pristojnosti in odgovornosti učitelja in učiteljskega zbora. Treba je vedeti, o čem naj odloči učitelj sam, o čem pa mora odločiti učiteljski zbor in za kaj je potrebno soglasje staršev. Naj na primer o izbiri določene ravni zahtevnosti pouka posameznega predmeta odloči učitelj samostojno ali naj o tem odloča učiteljski zbor, naj o ponudbi izbirnih predmetov odloča učiteljski zbor samostojno ali naj si pridobi še mnenje staršev in ustanovitelja.
Način ocenjevanja je zelo občutljivo vprašanje, verjetno eno tistih, o katerem bo najtežje doseči soglasje. Gre namreč za pravice učencev do napredovanja. Zlasti v sistemu, v katerem ocene lahko pomenijo večjo ali manjšo možnost za napredovanje na naslednjo stopnjo izobraževanja - iz osnovne šole v srednjo, iz srednje v visoko - v sistemu, v katerem višja ali nižja ocena pomeni lahko pomemben del štipendije, morda celo pravico do bivanja v dijaškem domu, si ni mogoče privoščiti improvizacij.
Ob spreminjanju sistema ocenjevanja se postavlja tudi vprašanje ciljev posamezne vrste šol. Gre le za prenašanje znanja in testiranje doseženih uspehov ali pa morda predvsem za učenje učenja, torej za pedagoški proces, za pretanjeno sodelovanje učitelja mentorja in človeka z večjimi izobrazbenimi in življenjskimi izkušnjami z učencem, za prepletanje vzgoje in izobraževanja torej. Ocenjevanje pa je zelo občutljiv del tega zapletenega procesa, zlasti če se zavedamo, da ga kot merjenje izobraževalnih dosežkov ne zajame v celoti.
>>. iv j
Ni si mogoče predstavljati.,.pk['
Y ;	, t .	, ll
nega razumevanja učnih načrtov,'/ da bi hkrati vpeljali eksterno oceV vanje dosežkov in ne da bi irneli1 javljene kataloge znanja, ki bi učiti jasno povedali, kaj se pritdkuje učenca in učitelja kot rezullat.ttjum skupnega izobraževalnega truda. ■ vrgli smo že zamisel o stalnem / kovnem nadzoru, povezanim s kovnim svetovanjem. Zavojt^za i
ti j vc-iis vi*iijc,rri.	tr	-
stvo se usmerja v sodobno, stroko',
(svetovalno in razvojno) službo razvoj in napredek šolstva. " Opf svoja za zdaj še veljavna lakotii pooblastila kot nadzorna •slull toda: nove šolske inšpekcije še nisi ustvarili, katalogi znanj se šele. pript1 Ijajo in tudi preverjanje došefkpv ij braževanja od zunaj še nismo zast vali. Že matura, ki ne bo zajela v.
rodov srednješolcev, bo trd oreh.
n s.
Tekmovalnost med šolami,kot sledica »tržne usmeritve« ,ni nt povsem novega. Že dolgo yemo, tera vrsta šol in katere pošamč šole so pri nas bolj cenjene, ža kri je več zanimanja, absolventi kaV šol imajo večje možnosti • pri v[ v nadaljnje izobraževanje, ker it* višjo izobrazbeno raven. .Vendar j vrsta tekmovalnosti zaustavljena s Sternom financiranja, z zdajšnjo oi niziranostjo šol, s premajhnim vi notenfem znanja in precenjeno , malno izobrazbo in še s čim. Pl tekmovalnost med šolami se bo la‘ razvila šele, ko bodo ti zastoji pravljeni, ko bo končano lastninji v gospodarstvu in bodo dane mol sti tudi za zasebno šolstvo. Verje takšnih šol ne bo veliko, bodo dre cene prav zaradi večje tekmovalne Če bodo hotele izdajati javno Ijavna spričevala, bodo verjetno i rale izpolnjevati določene poi - uresničevati predpisane progrt in izpolnjevati kadrovske zah (verjetno predvsem izobrazbe) Njihova prava tekmovalnost bo i rala biti v večji kakovosti dela, v jih standardih, boljši opremljene boljšem pouku. To pa bo treba \ verjati, nadzirati, navsezadnje l varovati učence.
Samostojnost je torej obetavna deva. Zanjo pa bi morali ustvi pogoje, da bi se lahko uresničevi O strokovni samostojnosti ni do le razpravljati in jo deklarativno pirati, nič pa narediti za njeno uvt vitev. Zanjo so potrebne zakonski strokovne podalge. Zunaj teh oi rov se lahko izjalovi in spret v svoje nasprotje, to pa bi škodoč učiteljevemu delu in učencem.
BOŠTJAN ZGONC
Kakšna je pismenost za današnjo rabo
Od 9. do 12. oktobra je bila v hotelu Golf na Bledu šesta evropska konferenca direktorjev pedagoških raziskovalnih inštitutov. Tema tega sestanka je bila Pismenost in temeljno izobraževanje na pragu 21. stoletja.
Na konferenci je sodelovalo več kot 60 delegatov s pedagoških inštitutov in univerz iz 31 držav, poleg njih pa opazovalci iz nekaterih mednarodnih organizacij in drugi tuji gostje. Pozornost so zbudili albanska delegacija, ki je tokrat prvič sodelovala, pa tudi ločeni zastopniki Ukrajinske in Beloruske SSR, poleg posebne delegacije ZSSR. Iz neevropskih držav so poslale svoje delegate tudi ZDA, Kanada in Izrael.
Srečanje so pripravili Svet Evrope, ki ima sedež v Strasbourgu, in Pedagoški inštitut Univerze v Ljubljani ter Zavod za mednarodno znanstveno, tehnično, kulturno in prosvetno sodelovanje Republike Slovenije. Takšne konference neposredno organizira Svet za kulturno soflelo-vanje v Svetu Evrope vsaki dve leti. zadnja pa je bila leta 1988 v Liechtensteinu. Jugoslavija je članica Sveta za kulturno sodelovanje od jeseni 1987, ko je podpisala evropsko kulturno konvencijo.
Teh nekaj splošnih podatkov je verjetno zanimivih že zato, ker se želi naša država enakopravno včlaniti v Svet Evrope. Prosila je, naj jo sprejmejo v evropski parlament (Parlamentary Assembly of the Co-uncil of Europe) v Strasbourgu, v katerem zadnje leto že sodeluje naša skupščinska delegacija zgolj kot gostja brez pravice glasovanja. Končna odločitev Sveta Evrope o našem rednem članstvu v evropskem parlamentu je seveda odvisna od političnih razmer pri nas. zlasti od
uveljavljanja političnega pluralizma v vsej Jugoslaviji, demokratičnih volitev ter uresničevanja splošne deklaracije o človekovih pravicah v vseh republikah in pokrajinah. V takšnih okoliščinah je bila evropska konferenca pedagoških raziskovalnih inštitutov na Bledu kot eden osrednjih dogodkov v obsežni dejavnosti sveta za kulturno sodelovanje še posebno pomembna. Organizatorjem je uspelo pritegniti k sodelovanju tudi Unesco in njegov pedagoški inštitut v Hamburgu.
Eden od ciljev konference je bila - poleg obravnave glavne teme - tudi razprava o tem, kako pospeševati komunikacijo in sodelovanje med raziskovalnimi inštituti na področju izobraževanja v Evropi ter omogočiti primerjanje in usklajevanje strokovnih znanstvenih načinov dela ter pripomoči k zbliževanju raziskovalnih postopkov in šolskih politik v Evropi. Tisti, ki se ukvarjajo z raziskovanjem izobraževanja v Evropi, menijo, da so bile dozdajšnje konference uspešne, saj so že vplivale na
raziskovalne programe posameznih držav.
Na konferenci so glavno temo razčlenili na več sestavin. Prvo od teh bi lahko opisali kot pojmovanje pismenosti - v širšem pomenu besede - kot prvine dobre splošne izobrazbe in kulture. Temeljna izobrazba torej ne pomeni zgolj tiste izobrazbe, ki jo daje osnovna šola, temveč temeljno znanje in spretnosti, potrebne za sodobno življenje.
Naslednje vprašanje je pismenost in temeljna izobrazba v industrijskih deželah. Kritično naj bi presodili, koliko zdajšnja izobrazba še ustreza sodobnemu tehnološkemu napredku in naglem gospodarskem, socialnim in kulturnim spremembam.
Ob teh spremembah v osebnem, poklicnem in družbenem življenju ljudi se je pojavil problem funkcionalne in kulturne »nepismenosti«. V industrijskih državah menijo, da se bo to vprašanje na začetku 21. stoletja še bolj zaostrilo, če ne bomo raziskali nekaterih temeljnih vprašanj izobraževanja in če ne bodo pravočasno spremenjeni posamezni cilji, vsebine in procesi fomralnega in neformalnega izobraževanja. V mnogih deželah razvitega Severa so že zaskrbljeni. Zato so se lotili raziskav in drugih ustreznih akcij, s katerimi naj bi zboljšali izobreževanje mladine in odraslih. To bo med drugim tudi tema novembrskega sestanka ministrov držav članic OECD v Parizu.
V razpravah smo slišali tudi že liko znanega. Zanimive pa so informacije o poglavitnih teži! v razvoju in pojmovanju pismen v posameznih državah.
Med petimi nosilnimi referati je tudi referat naše zastopnice dr. C Kunst-Gnamuš s Pedagoškega ir tuta v Ljubljani - odličen razisl valni prispevek, ki je po tehtni prekosil druge referate in kori rate. Udeleženci so zelo pohvt brezhibno organizacijo.
Pohvaliti je torej treba vodstvo dagoškega inštituta in Zamtesa. Nikšo N. Šoljan, profesor filozo fakultete zagrebške Univerze, je men in koristnost konference tal opisal: »Mislim, da je naj večja v nost srečanja v tem, da so lahko dje raziskovalnih ustanov nave neformalne stike, si izmenjali izl nje, še posebno o raziskovanju! smenosti in temeljnega izobraži’ nja, ter se dogovorili o možnostil prihodnje sodelovanje - bodisi nf sredno ali pa po Svetu Evropf Unescu. K temu je veliko pripo* glo prijateljsko in prijetno ozračj< je prevladovalo med konferenco
Sklepni dokument, v katef
bodo objavili stališča in sporo’
konference, bo izšel v posebni pu
kaciji. Evropski raziskovalci izoT
ževanja se bodo znova srečali čez!1' leti na Slovaškem.
BORIS LIPUŽIČ
-
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije - izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Časopisni svet: Vladimir Tkalec predsednik, Milica Antič-Gaber, Justi Kavšek. Zdenko Kodelja, Janez Sušnik, Slava Šarc, Marija Velikonja, Iztok Vilic, Jože Žlahtič.
Direktor: Stanko Šimenc.
Uredništvo:	Stanko Šimenc,
glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica. Lučka Lešnik, novinarka - urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104.
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Naročnina za leto 1990 znaša 200 din za posameznike in 400 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša naročnina 140 din na leto. Posamezna številka stane 10 din. Številka tekočega računa: 50101-603-46509.
Tiska ČTP Ljudska pravica/ ISSN 0033-1643.
Po mnenju Republiškega W teja za vzgojo in izobraževf je časnik »Prosvetni dela/ prost temeljnega prometij davka od prometa proizvC. (glej 7. točko 1. odstavka; člena zakona o obdavčevf proizvodov in storitev v 1 metu).
Nevtralna šola, ideološkost, verouk in pedagogika
J- - Naša šola v današnji prenovi zadeva na kopico vprašanj. V tem ni
, nesreča, prej sreča, saj je njena največja zla usoda mir okrog nje in
H*
+ ih
vsesplošna zadovoljnost z njo.
' Zaskrbljivo pa postaja danes bolj in bolj, ker ni odgovorov na ta ostro pojavljajoča se vprašanja, ne teoretsko in empirično raziskovalnih s strani stroke in ne družbenorazvojnih s strani šolskih oblasti.
Med temi vprašanji je mogoče najti štiri osrednja: nevtralna šola, ideološkost, verouk in pedagogika.
Naj tu opozorimo zgolj na smernost njihovega reševanja.
-

Nevtralna šola
Ta pojem ali besedna označitev za razideologizirano šolo se je pri nas prvič zaznavneje pojavila v sedemdesetih letih. Takrat seje tudi začelo, zaradi trde eno-mišljenjske in ateistične ideolo-gizačije naše šole. prizadevanje za eno temeljnih pravic staršev, da zagotove svojim otrokom takšno mišljenjsko in vrednostno usmeijeno šolo. za kakršno mislijo, da je najboljša za svetovno-in življenjskonazorski razvoj njihovih otrok.
Zahteve po šoli. ki mora biti osvobojena ateizma in marksistično monističnega ideolo-gizma. so v sedemdesetih letih pri nas vznikle v okviru Cerkve. Očitek njenim prizadevanjem po nevtralni šoli in v tem okviru po oživljanju verouka v šoli pa je padel po drugem posvetu slovenskih pedagogov na Bledu (1. 1971) tudi na našo (alternativno!) pedagoško znanost, ki je odprla svojo in povsem neodvisno fronto proti pretrdi enomi-šljenjski ideologizaciji šole z antropološko zasnovano trditvijo, da je vzgoja najprej človekova naloga, da je lahko naloga družbe. Naša pedagogika ob blejskem posvetovanju ni vedela za boj Cerkve po ideološki nevtralizaciji šole, je pa sama čutila potrebo po idejnem osvobajanju, avtonomniziranju in mišljenjski pluralizaciji naše šole.
Danes dobiva boj proti nevtralni šoli novo pomensko vsebino. Gre namreč za zaskrbljena opozorila, da šola ne sme postati povsem svoboden mišljenjski, nazorski, idejni, ideološki »ponte rosso«, torej mora biti (še naprej!) idejno-ideološko vodena. Toda nikakor »veroučno«, ampak določeno laično vrednostno, informacijsko pluralistično, skratka ideološko očiščeno in prenovljeno! Pri tem nam je gotovo »pasja taca« dovolj na očeh.
Mimo vsega tega: oživitvi ene in druge (tudi prenovljene!) ideologije v naši šoli se je treba odločno upreti. Dovolj grenkih izkušenj z ideologijami v šoli imamo iz časov pred drugo vojno in po njej. Današnja šola mora temeljiti na idejnosti mišljenjskega pluralizma, ki je sam po sebi eden najboljših zanikovalcev in preprečevalcev enomi-šljenjskih ideologij, hkrati pa eden najboljših uresničevalcev demokratičnega humanizma, ki
PiŠE: DR. SAVIN JOGAN
je doslej preskušeno' najboljši omejevalec uporabljanja politične moči in oblasti ter najboljši usmerjevalec civilizacijsko-kul-turnega zaklada vrednot. Le z njihovo vplivnostjo je namreč mogoče brzdati človekovo zlo in prebujati v njem vse dobro, lepo. pravično in odgovorno.
Ideološkost
Zanimivo in značilno je, kako se danes pri nas pojavlja namesto doslejšnjega določenega mi-šljenjskonazorskega ideologizma v šoli, pa zagovarjanje nekakšnega idejno zastrtega panideolo-gizma. Vsaka misel, ki jo kdo izreče z »dozdajšnjega« drugega idejnega brega, je namreč nič manj in nič več kakor za našo vzgojo. izobraževanje, šolo skrajno nevarni novi ideologi-zem (seveda, spet z drugega, danes odkrivajočega se mišljenjskega brega!).
Pri tem ustoličevanju gre gotovo za panideologizem z zanikovanjem drugih oblik in zvrsti človekove zavesti od religije do umetnosti, ki so avtonomne in ne stoje vselej in v vsem »pod oblastjo« določene ideološkosti.
V tem našem današnjem pan-ideologizmu gre po eni strani za zavestno zanikovanje napoleonskega pojmovanja ideologije kot političnega zanesenjaštva in idealizma, ki ne upošteva družbene konkretnosti, pa tudi za nepriznavanje marksovskega pojmovanja ideologije kot zvrnjene zavesti.
Gre pa gotovo za oživljanje pozitivnega znaka in ravni človekove zavesti, kadar je vmes moja miselna opredelitev določenega pojava in moje kritično žigosanje negativnosti tega znaka in ravni tiste človekove zavesti, ki se pojavlja in oblikuje v diskurzu mišljenja onega, ki misli drugače ali celo nasprotno.
Ob tem pa kaže poudariti, da vsaka pojavljajoča se in izrečena človekova misel ne nosi v sebi določenega ideološkega naboja. Pač zato, ker vsaka človekova misel ni idejnopragmatična, idej-noakcijska, idejnonazorska in politična.
Našo doslejšnjo (in umaknjeno!) enomišljenjsko ali moni-stično nazorsko ideologizacijo šole in vzgojno-izobraževalnega dela ne kaže zamenjavati z ide-ološkostjo celotnega človekovega mišljenjskega in govornega polja, saj bi to pomenilo vpelje-
vanje novega ideologizma, to je panideologizma vanjo. To bi pa bila še večja nesreča za našo šolo in njeno vzgojno-izobraževalno delo, kakršno smo petinštirideset let živeli in jo (upajmo tako!) tudi srečno preživeli.
Šolo je treba osvoboditi vsakršne skupinsko zasvojevalne in osebno karizmatične ideologiza-cije ter jo polniti le z vrednotami civilizacije in kulture, demokratizma in humanizma, človeškega etosa in bivanja.
Sklep: v našo šolo bi zatorej ne kazalo vpeljevati nobene in nikakršne ideologizacije, pa naj gre za njeno enoideološko (marksizem, ateizem), za njeno dvoideološko (znanost, verouk) ali za njeno vseideološko (marksizem, ateizem, verouk, znanost idr.) podstavo ali utemeljenost.
Verouk
Ob vsem mišljenjskonazor-skem in vrednostnousmerjeval-nem spoštovanju prizadevanj verouka pa je vendarle prav zaradi varovanja vsega tega v njem treba reči, naj verouk ne hodi v našo šolo! Sola naj bo civilna državna ustanova razumsko-um-skega, čustveno-hotenjskega in doživljajsko-vrednostnega razvijanja in oblikovanja naših otrok. V vsem tem sta njena nujno potrebna mišljenjskopluralistična in akcijskovrednostna samostojnost in humanost. V tem je vsa njena demokratična idejnost in vsakršna politično-strankarska razideološkost.
Verouk je namreč pedagoški posrednik določenih konfesionalnih resnic, nazorov, vrednot in napotkov za človekovo dejavnost v razmerju do sveta, ljudi, sebe, sočloveka, vrednot, življenja in smrti.
Po drugi strani pa je treba priznati pluralizem veroukov (ri-mol atoliški, pravoslavni, mohamedanski, metodistični itn.), od katerih bi nemara v demokratizmu vsi imeli pravico do vstopanja in naseljevanja v naši šoli.
To bi pa nehote pomenilo uničevanje mišljenjske svobodnosti in vsakršne samostojnosti naše šole ter vpeljevanje ene in druge (tudi politične, strankarske!) ideologije vanjo.
Verouk je torej treba z vsemi sredstvi obvarovati pred tem, da se sprofanizira do ravni nove ali zamenjane ideologije, saj bi to najprej in najbolj uničujoče udarilo verouk sam. Zato naj bo samostojni in zunajšolski »komunikacijski kozmos« določenih regijskih ali konfesionalnih vrednot, v katerem si bodo otroci, za katere se najprej starši in kasneje že sami odločijo, oblikovali in dopolnjevali svoj svetovni in življenjski nazor, pa sklop vrednot in etično odločanje ter ravnanje.
Verouk naj potemtakem ostane zunaj vsakršne skolariza-
cije (tako zoprne otrokom in tudi mnogim veroučiteljem). saj bo tako imel mnogo več možnosti in pobud za uspešen razvoj in ustrezno naseljevanje v zavesti in dušah otrok. Kot takšen pa je in bo tudi mnogo bolj koristen za razvijanje demokratične družbene skupnosti, kakor v položaju in vlogi novega šolskega predmeta STM.
Pedagogika
Vsem dozdajšnjim prizadevanjem in odločitvam nove šolske oblasti in politike ne gre toliko zameriti vselej in povsod vzdevno navzoče »veroučne ideologizacije« šole in njenega vzgojno-izobraževalnega dela, saj se zanjo ne zavzema.
Nikakor tudi ne kaže sprejemati kritike njenih dozdajšnjih, stališč in akcij z vidika določene panideološkosti. Kaže jo pa opozoriti, da se odloča pri vsem do-slejšnjem prenovnem urejanju slovenskega šolstva za zasnove in rešitve povsem mimo vednosti in spoznanj domače pedagoške znanosti, njenega empiričnega raziskovanja.
Če imamo danes vlado, ki trdi sama zase, da se odloča za svoje poteze v dialogu z ustreznimi strokovnimi področji, potem za šolstvo žal tega ne moremo trditi.
To pa je škoda, ki nas bo čez čas bolj usodno udarila kakor nestrokovne poteze vlade na marsikaterem drugem področju. Vzgoja in izobraževanje ali šolstvo je namreč najbolj vitalna podstava družbenemu razvoju sleherne družbe, tudi naše današnje in jutrišnje!
Po drugi strani pa je tudi res, da šolska oblast ne more dobiti kaj dosti pomoči od naše današnje pedagoške znanosti, ki vpričo burnih dogodkov v našem šolstvu nema čemi v »gluhi loži«. To nemara zaradi tega, ker se še ni znala izmotati iz svoje doslejš-nje ideologizacije in njene"služnosti. Ni se še namreč znala razi-deologizirati v svoji socialistično-marksistični »znanstvenosti« (blejska alternativna pedagogika pa tako ostaja še naprej pod kon-demnacijo doslejšnjega esta-blishmenta in v risu nezanimanja novega!).
V takšnem položaju naša pedagoška znanost vse doslej še ni znala postati mišljenjsko samostojna in nazorsko pluralistična, in se tudi ne antropološko usmeriti v razvijanje in udejanjanje demokratičnega humanizma.
Dokler pa vse te prenove v svoji teoretizaciji in empiričnem raziskovanju ne bo uresničila, bo tudi sama hočeš-nočeš soodgovorna za nestrokovne odločitve in poteze naše nove šolske oblasti.
FRANC PEDIČEK
Razmerja med narodi in narodnostmi v Jugoslaviji
0 u ;to;______________________________
vi !
A ' V zvezi z zamislijo in dozdajš-) njim razvojem jugoslovanske fe-^ deracije so pomembna tale opo-iei žofila in napotki:
J ® Če se je slovenski narod oj: cZdružil z drugimi kot suveren in :j< •'razvit narod, s svojimi oblast-o nimi ustanovami, vojsko in orga-ei niziranim gospodarskim ter kul-<Č' turnim življenjem, je povsem na-”ir! ir.^vno, da ocenjuje odnose v tej skupni državi enakopravnih narodov predvsem iz zornega kota naroda na taki stopnji razvoja.
L. # Avnojski sklepi so tak pogled v celoti sprejeli, vendar je j r Tjeposredno povojno obdobje s prvinami centralistične uredili >-tv9 skoraj izničilo samostojno X..odgovornost in vpliv posameznih Js narodov in republik. Šele kas-.J1 fleje se je začelo politično življe-.Jr , nje v Jugoslaviji vračati v avnoj-. sko »strugo« in ustava iz leta yfV '974 je - kljub nekaterim po-( rnanjkljivostim - glede tega dovolj jasna. Nekaterih novejših
poskusov za zmanjševanje pristojnosti republik in krepitev vloge zveznih organov ni mogoče ocenjevati drugače kot odmik od take zamisli, na to pa iz zornega kota suverenega položaja narodov in republik ni mogoče pristajati.
9 Načelo solidarnosti med republikami (in pokrajinama) je verjetno na mestu, vendar mora najprej izvirati iz skrbi vsake enote za njen razvoj, šele potem ta lahko računa na solidarnostno pomoč; ta pomoč seveda tudi ne bi smela ovirati razmeroma razvitejših, da bi napredovali po svojih zmožnostih.
9 Položaj in pristojnosti zveznih, republiških in pokrajinskih organov in številnih organizacij in skupnosti v njih so se pogosto spreminjali. Tedaj ko so se skupne zadeve urejale še centralistično, neposredno po vojni, pa tudi kasneje po ustavi iz leta 1963 se je dogajalo, da mnoge
enotne, celo povsem enake zakonske in normativne rešitve niso bile »po meri« niti razvitejšim niti gospodarsko manj razvitim okoljem. Procesi po letu 1967 so šli v drugo smer: prepuščanje republikam in pokrajinama, da v skladu s svojimi potrebami in navadami uredijo odnose na mnogih področjih (posebno v kulturi, šolstvu, zdravstvu, sodstvu), skupaj pa se v federaciji določijo le okviri in najsplošnejše usmeritve. To je vodilo do večje odgovornosti republik za njihov razvoj in urejanje razmerij v lastnem okolju, premalo pa je bilo skrbi tudi za učinkovito urejanje skupnih zadev v federaciji. Namesto da bi dopolnjevali poti in načine za to, se je v zadnjih letih čedalje bolj poudarjala nujnost centralizacije vsega - to bi nujno zrahljalo odgovornosti republik in pokrajin za svoj razvoj, hkrati pa bi povzročilo enotne, posplošene reši-
tve za mnoga vprašanja in področja na ravni federacije; slabe posledice smo v začetku omenili. Prava pot bi bila prepustiti urejanje večine življenjskih zadev republikam (narodom), seveda pa tudi ljudem v podjetjih in občinah, federacija pa naj bi (učinkoviteje kot doslej) urejala predvsem taka vprašanja, kot so denarni sistem, skupne oborožene sile, poglavitni meddržavni odnosi ipd.
9 Nestrpnost, napetosti in zaostritve v razmerjih med pripadniki različnih narodov so največkrat posledica preskromnega medsebojnega poznavanja, neredko pa tudi stiske, ki nastaja zaradi težav z zaposlitvijo, velike draginje ali skromnih možnosti za izhod iz krize. K temu pripomoreta tudi ozkosrčni nacionalizem in šovinizem, vendar so pogosto povzročitelji takih napetosti ali udeleženci različnih poja-
razpravljamo
Strpnost v izobraževalni
politiki
Razmeroma racionalno in konstruktivno ozračje v izobraževalni politiki pred svobodnimi volitvami se je nedvomno porodilo iz nekajletnega poglobljenega kritičnega obravnavanja učinkov ali posledic usmerjenega izobraževanja, zlasti pa iz načina njegovega uveljavljanja. Vodilo te izobraževalne politike, ki ji je odločilen pečat vtisnil Franci Pivec med svojim predsednikovanjem takratnemu Republiškemu komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, je bilo spoznanje, da je šola občutljiv družbeni »organizem«, ki ne prenese korenitih prenoviteljskih posegov brez resnih posledic za sam sistem. Zmernemu krilu izobraževalne politike pa je po volitvah odleglo zlasti zaradi imenovanja dr. Petra Venclja za šolskega ministra, saj je do takrat v neugodnih razmerah zelo uspešno vodil Odbor za usmerjeno izobraževanje pri tedanji Izobraževalni skupnosti Slovenije.
Kljub temu smo ob različnih priložnostih slišali napovedovati takšne ukrepe nove vlade, ki ustvarjajo vtis, da še zmeraj utegne prevladati »sindrom zadnje reforme« tudi med zdajšnjimi nosilci izobraževalne politike. Ob vsaki temeljitejši spremembi družbenega sistema se namreč žal pojavijo tudi novi prenovitelji šole.
Ne nameravam kogar koli prepričevati. da je 'zdajšnji sistem dober, saj je res prav nasprotno, kajti razčlemba katerega koli pomembnejšega dela šolstva kaže hude pomanjkljivosti. Tudi sicer je za sisteme značilno, da sprememba enega dela lahko bistveno spremeni celoto. Zgled za to bo najbrž vpeljevanje nove mature, ki bo pustila večje posledice, kot si večina misli ali celo želi.
Spremembe v vsej družbi so torej zaželene in nujne, tisto, kar zaskrbljuje, pa je neslutena nestrpnost nove oblasti pri vpeljevanju !e-teh. Priložnosti za preskušanje političnega posluha v izobraževalni politiki bo kmalu dovolj, saj se obeta (bolj ali manj) javna razprava o predlogih ministrstva za šolstvo o drugačni obliki organiziranosti, upravljanja in financiranja šolstva. Ob tem je treba opozoriti, da gre za več sistemskih sprememb, ki bodo najbrž dobile plebiscitarno podporo, iz izkušenj pa vemo, da se zaplete ta-
krat, ko se novi urejevalni mehanizmi začno vpeljevati. Skratka, ko trčijo ob interese posameznikov in skupin. Nasprotovanjem in konfliktom se sicer ni mogoče povsem ogniti, od vladnih potez pa je ponavadi odvisno, ali se spori po nepotrebnem spolitizirajo do nenadzorovanih posledic.
Temelj uspešnih sprememb mora biti ustvarjanje takšnega ozračja (razmer) med učitelji, da bodo novi ukrepi neposredno utrjevali učiteljevo socialno varnost, strokovno pristojnost in pozitivno stanovsko identiteto. To pa pomeni ustrezno upoštevanje zdajšnjega stanja in vpeljevanje tolikih sprememb in s tolikšno hitrostjo, da ne popokajo najšibkejši členi in ogrozijo celotnega sistema. Pomembno je na primer, da se spreminja vloga ravnatelja v šolah in da bodo lete nastavljale občinske skupščine ali republiška skupščina, ne bilo pa bi modro, če bi to pomenilo »odstrel« zdajšnje garniture ravnateljev po merilu političnega ali nazorskega prepričanja, in ne pedagoške in upraviteljske usposobljenosti. Podobno je z ukinitvijo ideoloških predmetov; kar je sprejemljivo za večino, ne bi pa to smelo pomeniti razvrednotenja nosilcev teh predmetov, niti kot učiteljev niti kot ljudi. Resje tudi, daje bila religija kot del kulturne zgodovine in najbrž kot del narodove biti nedvomno neupravičeno (iz političnih in ideoloških razlogov) odrinjena iz šole, toda to je daleč od nujnosti, da postane verouk sestavni del vzgojno-izobraževalnega procesa (tudi fakultativno ne) in da naj bi se kateheti udeleževali šolskih konferenc. Prav je tudi, da učitelji postanejo javni uslužbenci, to pa ne pomeni, da lahko postanejo le figure, ki bi jih po potrebi prestavljali sem in tja.
Če smo res na skupni izobraževalni ladji vsi odgovorni za varno in uspešno plovbo, pa je minister za šolstvo kot kapitan odgovoren predvsem za to, da priplujemo v načrtovano pristanišče. Od ministrov torej ne pričakujemo samo, da so izpričano dobri in pošteni ljudje, temveč da bodo tudi pristojno in odgovorno reševali nakopičene probleme. Danes, ko je cenjen celo interes posameznika, pa to pomeni predvsem strpnost v dialogu in pogajanjihj nikakor pa ne vehemence in demonstracije moči.
IZTOK VILIČ
vov te vrste ljudje, ki zaradi svoje stiske vidijo oviro predvsem v tistih, ki za spoznanje bolje živijo; če gre za cele družbene skupine ali narode, postane tak občutek pogosto povsem jasno narodno oznamovan.
V zadnjem obdobju je glede tega dobila posebne razsežnosti polemika v časnikih, revijah, v programih RTV. ki jo nekateri imenujejo kar medijska vojna. Pozornosti nista vredna le obseg, temveč predvsem kulturna raven mnogih polemik, kritik in napadov, ki se neredko začnejo ob popačenih ali iztrganih povzetkih iz članka pisca iz druge republike, ali pa se v nekem časniku napadajo stališča iz prispevka, ki ga bralci niti iz povzetka ne poznajo.
Najbolj groba oblika zaostrovanja mednacionalnih odnosov pa je srbski bojkot blaga iz naše republike, ki pod raznimi pre-
tvezami ah celo v povezavi z grožnjami zoper določena stališča povsem izniči tako imenovani enotni jugoslovanski trg in rahlja pogodbene obveznosti glede dobave nekaterih delov za proizvodnjo ali gotovih izdelkov. Ob posameznih primerih iz neposrednega okolja bi kazalo razmišljati, koliko je to škodovalo kupcem in normalnemu poteku proizvodnje (na eni in drugi strani), zlasti pa o dolgoročnih gospodarskih in političnih posledicah takih ukrepov. Gospodarska blokada Slovenije pa že ima trajne posledice v preusmeritvi tokov blaga in pogodbenega sodelovanja.
Čas je pokazal, da ne gre le za občasno nagajanje in napetosti, temveč za diametralno nasprotne poglede ter neusklad-Ijive interese, ki zahtevajo korenito drugačno ureditev interesov v državi, r •	!
-
doma
drugje
RAZISKAVE O IZOBRAŽEVANJU V EVROPSKI GOSPODARSKI SKUPNOST!
fsliife is raziskovalnih
programi
Raziskovalna dejavnost pod vodstvom Evropske skupnosti s sedežem v Bruslju je organizirana v dvanajstih programih, od katerih ima vsak razpoznavni znak s posebnim imenom.
Program PETRA je usmerjen v raziskovanje poklicnega izobraževanja s ciljem, da se v celoti razvije v obvezno šolanje, ki bo trajalo vse leto v šoli. Lani je potekalo raziskovanje v 154 preskusih usposabljanja. Poglavitni cilj raziskovalnega programa je strokovno utemeljiti odločitve Sveta Evropske skupnosti na področju poklicnega usposabljanja mladih.
71 projektov je v letu 1989 vseboval program IRIS, ki je namenjen raziskovanju možnosti in razvoju poklicnega usposabljanja žensk.
CEDEFOP je program, ki naj pomaga Komisiji Evropske skupnosti pri pospeševanju in razvoju poklicnega usposabljanja in strokovnega spopolnjeva-nja. Pri njem sodelujejo izvedenci iz šolstva in delovne prakse ter delodajalci in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z začetnim in nadaljevalnim poklicnim usposabljanjem. Pri četrtem programu EUROTECNET sodeluje mladina in osebje podjetij, ki so v začetnem ali nadaljevalnem usposabljanju. Lani so opravili 135 preskusov. S tem programom želijo zlasti razširiti inovacije v poklicnem usposabljanju, ki so povezane z novimi tehnologijami.
EURVDICE - program, ki je namenjen razvoju informacij o izobraževalnih sistemih in o dejavnostih Evropske skupnosti na področju izobraževanja.
Naslednji raziskovalni program ARION je usmerjen v izboljšanje medsebojnega poznavanja izobraževalnih sistemov, povezuje pa oblikovalce izobraževalne politike in eksperte.
Med bolj znanimi programi je LINGUA, ki raziskuje izboljšanje usposabljanja državljanov ES v znanju tujih jezikov.
V raziskavi so zajeti tako učenci in učitelji srednjih šol ter študenti in profesorji visokih šol.
Osmi program obravnava šolanje tistih učencev, katerih starši so priseljeni delavci iz drugih držav. Raziskave so bile zasnovane na 15 pilotnih projektih, temeljni namen preučevanja pa je zboljšanje izobraževanja otrok priseljencev v šolanje na vseh stopnjah izobraževalnega sistema.
Progam ERASMUS zajema v prvi fazi preučevanja vzorec
43.000	študentov in 1500 visokošolskih zavodov, raziskujejo pa možnosti za povečanje gibljivosti študentov v visokem šolstvu držav Evropske skupnosti in širše v Evropi zlasti na začetni stopnji študija.
Deseti program COMETT obravnava 2400 študentov ter osebje visokega šolstva iz podjetij v 1320 projektnih študijah. Namen raziskave je spodbujati sodelovanje med univerzami in industrijo, da bi izboljšali usposabljanje strokovnih kadrov na visokošolski ravni zlasti glede na zahteve novih tehnologij.
Enajsti program Mladina za Evropo raziskuje mladino do 15. do 25. leta starosti. V prvi fazi je v raziskave zajetih 80.000 mladih ljudi z namenom, da bi izboljšali in razvili različne oblike izmenjave mladine v državah Evropske skupnosti.
Dvanajsti program - Izmenjava mladih delavcev je doslej zajel v raziskovanje 7000 delavcev od 18. do 28. leta starosti. Namen preučevanja je ponuditi medsebojno izmenjavo programov usposablanja in posredovanja delovnih izkušenj mladim ljudem v državah članicah ES.
B. L.
Konferenca o izobraževanju v Ženevi
Od 3. do 8. septembra 1990 je bilo v Ženevi 42. zasedanje Mednarodne konference o izobraževanju držav članic UNESCO. Šest delovnih skupin strokovnjakov je pripravilo gradivo za glavni točki dnevnega reda: Izobraževanje za vse - prenovljene politike in strategije za devetdeseta leta ter Boj proti nepismenosti na temeljih splošnega osnovnega šolanja in izobraževanja odraslih.
The School Field
Slovensko društvo raziskovalcev šolskega polja, Ljubljana, 1990
The School Field (Šolsko polje) je nova, prva mednarodna revija, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem in izhaja pri nas. Njen temeljni namen je predstaviti mednarodne in medkulturne teoretične in empirične raziskave s tega področja, saj je »nove možnosti in poti v vzgoji in izobraževanju mogoče odkriti le s soočenjem in primerjavo najrazličnejših zasnov le-tega«, kot je v uvodni besedi zapisal glavni urednik revije Marjan Šetinc.
Revija v angleščini. Zakaj?
Da bi končno segli tudi onkraj državne meje, enakopravno sodelovali s svetom iz izmenjevali
izkušnje. Zamisel za takšno revijo se je porodila že pred časom, dokončno pa jo je spodbudil lanski mednarodni kolokvij šolske psihologije v Ljubljani, ko so strokovnjaki iz najrazličnejših dežel (nekateri med njimi sestavljajo tudi 22-članski mednarodni uredniški odbor) razpravljali o problematiki izobraževanja, psihologije,... in oblikovali veliko kakovostnih prispevkov. Tudi to je odprlo možnosti za nastanek nove revije.
Revija je natisnjena v tri tisoč izvodih in bo izhajala štirikrat na leto. Namenjena je vsem, ki se ukvarjajo z izobraževanjem. Zelo spodbudno je, da so njeni prvi naročniki predvsem pedagoški delavci iz osnovnih šol.
L, L.
Ste že naročeni na Prosvetnega delavca?
Začeti je treba zgodaj
Sl
-.v
I
Ameriški recept za poučevanje naravoslovja
Nihče ne očita šolam, da ne ustvarjajo nadobudnih znanstvenikov. Zadeva je veliko hujša. Majhni otroci sprašujejo zakaj in kako, stikajo vsepovsod, polivajo tekočine in stiskajo vse, kar jim pride pod roke, kot bi najbolj živahno delali poskuse; ko pa pridejo v roke učiteljem, jih ti povsem odvrnejo od naravoslovja. Leon Lederman. Nobelov nagrajenec za fiziko, ki dela na Chicaški univerzi, pravi, da se šolam posreči »naravno radovednim, naravnim znanstvenikom izbiti to radovednost iz glave«, s tem pa tudi zanimanje. V tretjem razredu osnovne šole polovica učencev ne mara naravoslovnih predmetov, v osmem razredu pa je takšnih že več kot tri četrtine.
Nič čudnega. Kljub tridesetletnemu delu z zglednimi programi, načrti praktičnih prikazov in poročili, ki jih je več kot epruvet v laboratoriju, v večini ameriških šol še zmeraj poučujejo naravoslovne predmete s predavanji, učbeniki in učenjem na pamet. Te tri nenaravne prvine skupaj povzročijo znano kemično reakcijo: dolgčas. Tudi pri zgodovini ali jeziku takšno učenje seveda ne koristi, toda pri naravoslovju je še posebno pogubno, zato ker je v nasprotju z znanstveno prakso in ker škoduje razvoju znanstvenega mišljenja. To seveda ni nič novega. Že v zgodnjih šestdesetih letih so ameriški naravoslovci in učitelji naredili nadroben načrt, kako gojiti znanstveno mišljenje in ohranjati prirojeno radovednost pri otrocih. A te zamisli so sprejeli samo v nekaj več kot desetih od 15 577 šolskih okrožij v ZDA.
Znano je, da je učenje naravoslovja najuspešnejše tedaj, kadar učenci zavzeto sodelujejo pri pouku. To pomeni, da je treba najprej izločiti mehanično učenje na pamet. Namesto tega bi morali otroci opazovati, meriti, zbirati razvrščati in razlagati podatke, naj bo z gojenjem redkvic v temi, naštevanjem barv na jesenskih listih ali merjenjem, kako hitro drsi hokejska ploščica po suhem ledu. Opazovanje, kako se gosenica zabubi, seveda vzame več časa, kot če preberemo poglavje
o metamorfozi. Tako se učenci pri najboljših šolskih urah naučijo manj, znanje pa je temeljitejše.
Začeti je treba zgodaj. Einstein je menda rekel, da se je polovico svojega znanja o fiziki naučil do svojega tretjega leta. V nekem bostonskem vrtcu je morda namerno, a zgledno potekala takale učna ura: štiriletnik je s kuhalnicami tolkel po površini, polni milnih mehurčkov, tako da so iz njih nastajali vse manjši. Vzgojiteljica jc morala samo spodbujati njegovo veselje ob tem poskusu. Nekega dne, ko bo že znal povezati vzrok in učinek, bo vprašal, zakaj so mehurčki postajali vse manjši.
Učne ure, pri katerih otroci pri poskusih uporabljajo takšne in podobne pripomočke, so poceni in učitelj zanje tudi ne potrebuje tehničnih spretnosti. Kadar otroci eksperimentirajo, jim ne smemo govoriti, naj pričakujejo nekakšen izid. »To ni pravo raziskovanje. Ko otrok začuti, da se mora učiti samo takrat, ko mu to zapove nadrejeni, se mu nekaj v možganih za zmeraj ustavi,« pravi vizik Jerome Pine iz kalifornijskega inštituta za tehnologijo, ki je bil dolgo šolski svetovalec.
Na višji stopnji je pomembno spodbujati mišljenje višjega reda - ne pomnjenja, ampak sposobnost, da dijaki vidijo povezave, rešujejo probleme, posplošujejo in abstrahirajo. Koristno je, »če damo učencu kar najmanj podatkov«, pravi Paul Williams, direktor Centra za poučevanje biologije na University of Wiscon-sin. »Naj na novo odkrijejo načela v naravoslovju, tako da sami kaj naredijo.« Williams je razvil hitro rastoče rastline, ki jih lahko uporabljajo celo predšolski otroci, da odkrijejo temelje genetike, na primer razliko med dominantnimi in recesivnimi lastnostmi.
Pametno je tudi upoštevati psihološke izsledke o učenju. Bill Aldridge, direktor Narodnega združenja učiteljev naravoslovja, priporoča urnik, kakršnega imajo v šolah na Japonskem, Kitajskem in v Sovjetski
LABORATORIJ KOT GLEDALIŠČE
Dijaki prvega letnika na North High School v Dovners Groveu v Illinoisu, ki so si za glavni predmet izbrali kemijo, skušajo ugotoviti, kakšna je oblika molekul C2HsOH. Nekateri so splezali na mize. Po sredi učilnice prihaja njihov učitelj in mentor Bob Lewis, varovalna očala ima postrani in z zmešnjavo v razredu je prav zadovoljen: trindvajset dijakov, ki so se zaspano privlekli v razred, zdaj strastno preučuje molekulsko sestavo alkohola. »Dokler otrok ne vznemirim, jih ne morem učiti,« pravi. »To pa pomeni pet predstav na dan.«
Levvisov prvi zakon dinamičnega poučevanja je preprost: bolj zavzeto ko dijaki prodirajo v znanost, bolje si bodo zapomnili snov. Torej: čimveč navdušenja izžareva učitelj, tem privlačnejše bo njegovo magnetno polje. V Lewisovem repertoarju prevladuje gledališče v razredu. Šolsko leto, polno trikov, se začne tako, da hišnik sredi učne ure prinese v razred zavoj, v katerem je kozarec s temno tekočino. Priložen je listek, ki naj bi ga poslal učiteljev prijatelj, znanstvenik iz Atlante. Na njem piše, da so temne stvarce, ki poskakujejo v kozarcu, »kanalizacijske uši«, redki insekti, ki lahko prečistijo umazano kanalizacijsko vodo. Dijaki pepelnatih obrazov nazadnje le zvedo, da so ti vrteči se stvori v resnici rozine v mešanici ogljikovega dioksida in škotskega viskija.
Noben poskus pa se ne more po zanimivosti meriti s tistim, ko gori magnezij, posmehljivo razlaga Bob Lewis. »Zanimanje mojih dijakov se veča premosorazmerno z verjetnostjo, da bom med poskusom dobil smrtno nevarne poškodbe.« To pa seveda ne pomeni, da pri učencih ni priljubljen.
Levvisovo delovno področje niso samo šolski prostori. Ob podpori narodnega sklada Woodrowa Wilsona potuje križem kražem po državi s skupino kolegov, in svetuje drugim učiteljem. Ena od teh stvari je »mikrokemija«, način, kako ceneje delati poskuse. S še tremi učitelji sestavlja skupino Čudna znanost, ki nastopa po ulicah in kaže otrokom navidezne čudeže, privlačnejše od video igric.
Otroštvo v urah
Francoski časopis Institut deTEnfant je objavil zanimive podatke: razčlenili so leto otrokovega življenja. In kaj so ugotovili? Otroci prespijo povprečno kar 3600 ur na leto, 1960 ur imajo prostega časa in se ukvarjajo s svojimi najljubšimi dejavnostmi, pred televizijo presedijo 1200 ur, v solista 900. Za prehranjevanje potrebujejo 700 ur. najmanj pa za preoblačenje in pranje - 400 ur. Zanimivo bi bilo te podatke primerjati s podobnimi za njihove starše: predvsem število ur. namenjenih prostemu času, in tistih, ki jih (zlasti mamet porabil«! za pranje in seveda - preoblačenje.
PA ODRASLI AMERIČANI?
80 odstotkov odraslih v ZDA ve, da se celine premikajo-že' milijone let - in da se bodo še naprej.
Samo 25 odstotkov pa ve, da Zemlja obkroži Sonce v enem letu; in samo 37 odstotkov se jih je spomnilo, da so dinozavri živeli, še preden se je pojavil človek.
76 odstotkov jih je pravilno odgovorilo, da svetloba potuje hitreje od zvoka.
Sasao 43 odstotkom pa je znano, da so elektroni manjši od " atomov, in samo 36 odstotkom, da laser ne deluje z zvočnimi valovi.
Vir: 1988 Survey. National Science Foundation
I
zvezi: biologijo, kemijo in fiziko namreč poučujejo štiri ali pet let po eno uro na teden, ne pa eno leto po pet ur na teden kot v ZDA. Tako si je laže zapomniti dobljene informacije.
Vsekakor pa so za uresničevanje vseh teh načrtov, nasvetov in
projektov, ki jih v ZDA ni (bilo) I malo, potrebni dobri učitelji. ® Brez teh se sesuje še tako dober P program. Ni torej vprašanje, L kako delati, ampak - zakaj ne.
Po Newsweeku, 9. 4. 1990 prevedla in priredila JANA CEDILNIK
ni
Mednarodna mladinska knjižnica v Miinchnu
ZRN je tretja država na svetu po številu tiskanih knjig, za ZDA in SZ.
V	letu 1980 so tiskali 67176 naslovov knjig, to je štirikrat več kot v letu 1951. Iz tujih jezikov so v nemščino prevedli 6739 naslovov knjig, od teh polovico beletristike. Ravno tako šo v druge jezike prevedli 6558 naslovov nemških knjig, od teh 14,7 v angleščino, 13,7 v nizozemščino, 11% v italijanščino. 14% v španščino, 9 % v francoščino itn.
Tu deluje 16 knjižnih klubov, ki imajo nad 5 milijonov članov, največji je Guttenbergov knjižni klub.
Knjige izdaja 2000 založb ali založnikov, največji med njimi je BER-TELSMANN. Leta 1978 so v trgovini s knjigami zaslužili 5700 milijonov mark. Ceno knjigi določa založnik.
V Miinchnu je približno 400 knjižnic, ki imajo okrog 7,5 milijona knjig.
Največja je Bavarska državna knjižnica z 2,7 milijona zvezkov,
50.000	rokopisov, 20000 inkuna-bul... Poleg te so še npr. Univerzitetna knjižnica z milijonom zvezkov, Knjižnica ameriške literature; angleške literature; italijanske, španske. Mednarodna mladinska knjižnica. Knjižnica medicinske fakultete. Rokopisna knjižnica. Glasbena filatelistična knjižnica. Knjižnica Visoke tehniške šole. Knjižnica nemških muzejev. Mestna knjižnica...
Grad Blutenburg je čudovit zgled, kako je mogoče združiti staro arhitekturo in zahteve sodobnega časa.
Prvič se grad omenja 1. 1439 kot lovski dvorec vojvoda Albrechta III. Njegov naslednji lastnik je bil vojvoda Sigismund in 1. 1488 je bila tu posvečena kapela sv. Sigismundu, ki je prava dragocenost, grajena v poznogotskem slogu. Med 30-letno vojno v 1/2 polovici 17. stoletja je grad razpadel, poleg tega so ga prizadele tudi poplave. Obnovljen je bil 1. 1681. Tudi druga svetovna vojna mu ni prizanesla; po vojni so ga obnovili in 1. 1983 se je vanj preselila Mednarodna mladinska knjižnica. Grad leži ob reki Wurm, ki teče iz jezera Stra-uberger in se v Dachauu izliva v Amper, ta pa naprej v Isar in v Donavo.
Mednarodna mladinska knjižnica v Miinchnu je bila na pobudo Jelle Letvpman kot Unescov projekt ustanovljena 15. decembra 1948. Je edina ustanova na svetu, ki sistematično zbira slovstvo za otroke in mladino. Več kot 1000 založnikov z vsega sveta ji pošilja svoje najnovejše knjige za otroke in mladino. Na leto prejme okrog 17.000 knjig.
V	letu 1988 je bilo v njej 480.000 enot v več kot 100 jezikih.
Zbirka Mednarodne mladinske knjižnice je razdeljena na tri oddelke.
Študijska knjižnica
Mednarodna referenčna zbirka za porabnike z vsega sveta; knjižničarji odgovarjajo na poizvedbe porabnikov. ki jih prejmejo po pošti, telefonu ali osebno. Zbirka vsebuje:
© izvirno literaturo:	približno
447000 enot otroške literature (60.000 objavljene pred letom 1951), otroške časopise (zbirka je v razvoju)
# raziskovalno literaturo:	pri-
bližno 21000 enot raziskav in referenčne literature in 253 strokovnih revij in časopisov o otroški in mladinski literaturi;
@ dokumentacijo:	približno
10.000	dokumentov (objavljeni in
neobjavljeni eseji, časopisni članki itn.);
® posebne zbirke: plakati, koledarji, rokopisi, izvirne ilustracije, otroški umetniški izdelki.
Knjižnica za otroke
V redni izposoji je 5.000 otroških ; in mladinskih knjig v 12 jezikih. Poleg tega pripravljajo bogat program . za otroke: redne dejavnosti so pogo-' vori o knjigah, angleški in francoski konverzacijski tečaji, slikarski krožek in pevski zbor.
Posebne prireditve pa so srečanja z avtorji, predstavitve knjig, lutkovne predstave, nastopi čarovnikov itn.
Mednarodna mladinska knjižnica ima zdaj »lektorate« za naslednje jezikovne skupine ali geografska področja:	nizozemsko/afrikansko,
vzhodna Azija, angleško/keltsko, finsko, francosko, nemško, grško/ turško, romunsko, sknadinavsko, slovanske jezike in jezike Sovjetske zveze.
Predstavniki oddelkov ali »le k.-
torji« imajo stike s publicisti v svojih deželah, zbirajo otroške knjige in re- s) vije, sestavljajo bibliografije in pri- '
poročilne sezname, sodelujejo na
er
razstavah, ki jih pripravlja Medna- ^ rodna mladinska knjižnica, prena- n šajo informacije o otroški in mladin- 1 ski literaturi iz dežel, ki jih zanimajo. P1 delujejo kot prenašalci literature teh pl dežel itd.	n«
Pred kratkim so ustanovili avdi-©vizualni oddelek, ki se šele razvija.
Mednarodna mladinska knjižnica ima tudi tele kataloge: Avtorski, Katalog ilustratorjev. Katalog po deželah, Sistematski katalog, Kronološki katalog do 1. 1950, Naslovni katalog.
Študijska knjižnica je odprta od ponedeljka do petka od 10. do 17. ure; knjižnica za otroke od ponedeljka do petka od 14. do 18. ure.
Poleg vsakoletne Mednarodne razstave otroške in mladinske litera-
1)«
ture Mednarodna mladinska knjiž-
nica v svojih prostorih v gradu Blutenburg organizira številne razstave o različnih vsebinah: o izbranih otroških pisateljih, ali ilustratorjih, o otroški literaturi določene dežele

ali kulture, o sodobnih ali preteklih vrhovih v otroški literaturi. Za ve-
lj
čino teh razstav pripravlja kataloge ali monografije. Mnogo teh razstav je na voljo kot potujoče razstave.
V času našega obiska je bila v gradu Blutenburg razstava Kuharske knjige za otroke. Bogastvo, preprostost in obenem zelo kakovostne Pč knjige o kuhanju in pečenju so me
prevzele, saj se ne moremo primer jati z našimi prilogami v Cicibanu in redkimi otroškimi kuharicami. Med razstavljenimi sta bili tudi dve slovenski kuharici, in sicer Nič lažjega P od kuhanja avtorice Pavle Robnik- •• Filipovič, ki jo je izdal ZCZG F'
Ul
v Ljubljani 1. 1986, ter Kuharica fk Uharica pisateljice Svetlane Makaro-
vič skupaj s kaseto. Ob tem so izdali le katalog, ki ima podan tudi seznam nj vseh kuharskih knjig za čas od 1. 1900-1967; kuharske knjige iz kas-nejšega obdobja pa so razdeljene |l, v tri starostne skupine: za najmaljše, f. od 7-12 leta ter za mladino.	nJ
Mednarodna mladinska knjižnica U prireja tudi seminarje, simpozije in 'A konference, pogosto z drugimi orga- | nizacijami, kot je npr. nemška komi- N sija Unesco. Tujim študentom daje fci knjižnica štipendije za največ tri me- ‘p( sece. Izdaja redne letne publikacije i(, UB: Bilten in The White Ravens ter L IJB - Report - četrtletno publika- L cijo, ki prinaša članke o mednarodni jl> otroški in mladinski literaturi, biblio- ' 1
grafije in program prireditev knjiž- N
niče za naslednje četrtletje. Izhaja v nemščini z občasnimi članki v an- k gleščini in francoščini	It
FRANCKA ŽUMER	kl
srednja šola
Prenovljene vsebine in posodobljeni programi
Srednja šola je začela novo šolsko leto vsebinsko prenovljena in f^ogramsko posodobljena. Začela se je tako imenovana druga faza Ponove programov, ki ima svoja izhodišča v spremenjeni šolski ptonpdaji, ugotovitvah spremljave šolske prakse, podpirajo pa jo U[li širše družbene spremembe.
Zavod Republike Slovenije za šolstvo, ki mora po zakonu opraviti strokovno delo v zvezi s programi, je do junija pripravil:
J spremembe družboslovnih učnih vsebin
'* razbremenitev dveletnih in triletnih smeri in vsebinsko ločitev od štiriletnih smeri izobraževanja ^ diferencirani pouk v štiriletnih smereh za nadaljnji študij * gimnazijski vzgojno-izobraževalni program.
L >rn i..*B
Prizadevali smo si. da bi spremembe čim manj posegale ^Predmetnik,, pa vendar je uki-'itev predmeta obramba in zašita povzročila šolam nekaj kadrovskih težav. Zaradi neneh-lega pomanjkanja denarja ostaja 2gojno-izobraževalno delo za-eto v 32 ur tedenske obremeni-Ve učencev, pri tem pa so upo-'evane zdajšnje gmotne možno-ti.
Spremembe družboslovnih '•Žnih vsebin
Strokovni svet je po daljši razpravi sprejel rešitev, da se v tri-etnih smereh namesto STM Pelje predmet družboslovje,
1 štiriletnih smereh pa predmet družbena ureditev in eden od družboslovnih predmetov, kot 0 filozofija ali sociologija ali psi-'ologija ali ekonomija itn. Namesto obrambe in zaščite so vpe-jane obrambne in mirovne de-avnosti. ki jih bo šola uresničevala različno.
Razbremenitev dveletnih in priletnih smeri in vsebinska bčitev od štiriletnih
Vsebinska razbremenitev ^rajšanih programov (SKR)
V prenovljenih skrajšanih pro-iramih je bila vsebinska razbremenitev deloma že dosežena
tem, da splošnoizobraževalni 'redmeti predvsem dopolnjujejo 'redmete^ 7. in 8. razreda os-■ovne šole. Potreba po nadaljnji čebinski razbremenitvi, zlasti Pecialnodidaktični prilagoditvi )0uka, izhaja iz značilnosti učen-:ev in cilja njihove usposobitve ■a delo in samostojno življenje, ■do tega cilja pa lahko privedemo učence le s prilagajanjem ’sebin, metod in oblik dela in ; veliko osebne zavzetosti učite-iev. Kaže se. da je manj težav
temi učenci na tistih srednjih odah, ki izvajajo skrajšane pro-trame že od vsega začetka ^merjenega izobraževanja in so 'It nekako vzeli za svoje. Zato mo Srednjim šolam podali nekaj skušenj in smernic glede izbire ®te'ljev'za poučevanje v skraj-anih programih in za priznavale., enakovrednosti tega dela ' učiteljskem kolektivu. ,
Opozorili smo na izredno po-tterpbno vlogo razrednika in do-)re,izkušnje z razredniki, ki so 'čileljj »praktičnega pouka.
Za' učitelja je zelo pomemben 'orfhatTV, ki določa število učen-:ev v^ddelku. Zavod je že pred-agal ‘^Republiškemu sekretariatu !a . vzgojo in izobraževanje ter Metno kulturo znižanje norma-rVaj.na,_največ 20 učencev v od-
Vsebinska razbremenitev tri-<;tnih smeri in ločitev od štiriletnih” '
l Učenci, ki se vpisujejo v tri-etne smeri, so največkrat po-rjenp že usmerjeni, mnogi med njimi pa imajo še neodkrite in ferazvite sposobnosti, in te bodo izvili kasneje.
; Učne načrte smo vsebinsko razbremeni!i in bolj prilagodili rdjčtn izobraževanja za delo in Poklic, Opuščene so preža h-:[tvne in abstraktne vsebine, do-o^eno je temeljno znanje, ki ga r treba utrditi za razliko od vse-
'n. ki- so zgolj informativne. 'Plošni predmeti so, kar zadeva t|dj in vsebine, bolj povezani s strokovnimi predmeti, v neka-Uhh primerih so se združili npr.: pmija z gradivi pri strojnikih.
gradbenikih itd., ali kemija z blagoznanstvom za prodajalce. Podobno so vsebinsko predelani in deloma posodobljeni tudi strokovni predmeti. Ponekod je povečan obseg praktičnega pouka in strokovnih predmetov. Učenci teh smeri imajo v prvem letniku še zmeraj možnosti, da se preusmemrijo v zahtevnejšo štiriletno smer, če dosežejo prav dober učni uspeh in pokažejo ustrezne sposobnosti ter motivacijo.
Diferencirani pouk v štiriletnih smereh za nadaljnji študij
Namen diferenciranega pouka v 3. in 4. letniku štiriletnih smeri je, da se motiviranim in sposobnim učencem zagotovijo najboljše možnosti za pridobitev ustreznega znanja za nadaljnji študij. S tako zasnovanim poukom se bodo približali prihodnjim zahtevam mature tudi učenci drugih štiriletnih smeri, ne le gimnazijci. Povečana sta standard in zahtevnost znanja iz slovenskega jezika in književnosti, matematike in prvega tujega jezika, družboslovnega ali naravoslovnega predmeta, ki je pomemben za nadaljnji študij v neki usmeritvi (npr. fizika za strojništvo).
Šole oblikujejo intenzivne oddelke po določenih merilih, kot so npr. učni uspeh pri pomembnih predmetih v 1. in 2. letniku, učenčeva motivacija in želja, soglasje staršev itn. Intenzivni oddelki morajo biti oblikovani po veljavnih normativih, zato jih bo mogoče oblikovati le na večjih šolah, ki imajo vsaj dva oddelka štiriletne smeri v istem programu.
Diferencirano izvajanje vsebine programa v 3. in 4. letniku' bo zajelo tri rodove učencev, in sicer učence, ki so se v šolskem letu 1990/91 vpisali v tretji, drugi ali prvi letnik. Za učence, ki se bodo vpisali v 1. letnik v šolskem letu 1991/92, bo predvidoma že matura.
Gimnazijski program
Izmed srednješolskih programov je gotovo največja pridobitev gimnazijski program, ki v svoji zasnovi pomeni začetek druge generacije programov. Značilneje, da mu bo dokončno podobo dala šola v sodelovanju z drugimi izvajalci. Vodilo izvajanja programa sta intelektualna svoboda in ustvarjalnost, zaupanje in prepričanje, da so ustvarjalci vzgojno-izobraževalnega procesa (učitelji - učenci - starši -zunanji dejavniki) voljni delati.
PREDMETNIK	PRO-
GRAMA sestavljajo obvezni in izbirni predmeti ali izbirne vsebine. Nekateri obvezni predmeti so v vseh štirih letnikih, to so: slovenski jezik in književnost, matematika, prvi in drugi tuji jezik, zgodovina, umetnostna vzgoja in športna vzgoja. Druge obvezne predmete mora vsak učenec končati v treh letnikih na temeljni ravni. Ti predmeti so: geografija z geologijo, biologija z ekologijo, kemija, fizika, psihologija, filozofija, sociologija, informatika in računalništvo. Poleg teoretičnega pouka so predvidene tudi vaje, eksperimentalno delo, terensko delo ipd. Z drugačno organizacijo pouka je mogoče te predmete končati tudi prej kot v treh letih. Tako bi si lahko učenci različno
hitro pridobivali znanje iz posameznih predmetov.
Izbirni predmeti so v 1. letniku 1 ura, v 2. in 3. letniku 3 ure, v 4. letniku 11 ur. V L letniku se pojavlja tudi diferenciacija glede na tOj ali se učenci odločajo za lažjo ali zahtevnejšo matematiko, za pouk klasičnih jezikov, ali pa se vpišejo v športne oddelke. Za vpis v navedene oddelke se morajo odločiti pred vpisom v 1. letnik.
Program zajema še izbirne vsebine, obvezne za vse učence, To so: spoznavanje družbenega sistema, kulturne dejavnosti, zdravstvena vzgoja s tečajem prve pomoči, vzgoja za mir in nenasilje ter delovna praksa. Druge vsebine in dejavnosti so neobvezne in odvisne od ponudbe šole. Oboje pa podaja šola v sodelovanju z drugimi izvajalci in na temelju javnega razpisa. Za to šolsko leto je na pobudo Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje razpis objavil Zavod RS za šolstvo avgusta v Delu. Odziv je ugoden, saj je doslej svoje programe ponudilo več kot 40 izvajalcev.
Kakovost ponudbe in izpeljava programa bosta sčasoma privedli do oblikovanja različnih tipov gimnazij in specializacij med njimi, vse pa naj bi bile dobre šole.
Program predvideva dve ocenjevalni obdobji, zato bo treba bistveno več skrbi nameniti sprotnemu preverjanju znanja in spremljanju napredovanja učencev.
Poskusno vpeljevanje novosti
V šolskem letu 1990/91 bomo vpeljevanje dveh in treh ocenjevalnih obdobij preskušali na širšem vzorcu srednjih šol. Spoznanja o obremenjenosti učencev in kampanjskem učenju, ki povzroča živčne motnje, posebno ob ocenjevalnih konferencah, so
bila razlog, da so v preteklem šolskem letu vpeljevale in spremljale tri ocenjevalna obdobja tri šole v Ljubljani: Srednja šola tiska in papirja, Srednja lesarska šola in Srednja šola za farmacijo in zdravstvo. Učitelji, učenci in starši dobro ocenjujejo prve dosežke, vendar po teh še ni mogoče zadeve ovrednotiti cer lostno in izoblikovati sklepov. To je bil razlog, da smo vzorec šol v tem šolskem letu razširili in zajeli tudi takšne, ki bodo imele le dve ocenjevalni obdobji.
Druga novost, ki jo bomo poskusno vpeljevali v nekaterih triletnih programih (prodajalec, strojništvo, elektro, gradbeništvo), je učni načrt kemije, ki je združen ali povezan s strokovnim predmetom.
Prav tako bomo v triletnih smereh na treh srednjih šolah poskusno vpeljali predmet splošna ekologija z biologijo.
Sklep
Rek, da šola stoji in pade z učiteljem, se morda zdi že kot fraza, pa vendarle smo ga zapisali tudi v knjižici obvestil srednjim šolam za delo v triletnih in štiriletnih smereh izobraževanja v šolskem letu 1990/91. Poleg predmetnikov so v obvestilih tudi splošna pedagoška in organizacijska navodila zato, da bi se v učiteljske kolektive spet vrnilo ugodnejše pedagoško ozračje in vsakdanje mučne razprave o ekonomskih in denarnih težavah nadomestilo s pogovori o učencih, pouku in boljšem medsebojnem	sodelovanju.
S kratkim vprašalnikom na koncu knjižice obvestil pa vabimo šole, naj zavodu opišejo svoja sodobna in uspešna prizadevanja, da bi le-te sporočili širšemu krogu pedagoških delavcev.
MARIJA TOME
Koštabcna danes in nikoli več 2, 1975
Ob izidu dveh pomembnih učbenikov za književnost v srednjih šolah
V zadnjih dneh septembra smo dobili nova srednješolska učbenika za književnost, in sicer učbenik Silva Faturja Književnost in Berilo 4, ki so ga napisali Peter Kolšek, Janko Kos, Andri-jan Lah, Tine Logar in Stanko Šimenc.
Književnost sestavlja dvanajst poglavij, v katerih obravnava avtor vsa temeljna dela slovenske književnosti - od njenih začetkov do 80-ih let 20. stoletja.
Ker je delo namenjeno učencem italijanske narodnosti v Sloveniji, se je pisec odločil, da izvirno in izredno učinkovito uokviri dogajanja (družbenopolitična in literarnozgodovinska) pri nas s prikazom sočasnih pogojev v Evropi; pri tem je še posebno pozornost namenil vezem našega kulturnega prostora s sosednjim - italijanskim in vplivom slednjega na razvoj naše književnosti.
Učbenik sega z obravnavo posameznih del iz zakladnice slovenske literature prek meja današnje Republike Slovenije v zamejsko in izseljensko književnost; to bo omogočilo, da bodo učenci dobili celostno sliko o literarni ustvarjalnosti Slovencev - prav to ni bilo do zdaj izpeljano še v nobenem našem srednješolskem učbeniku.
Poleg slovenskih avtorjev, med katerimi je posebna pozornost namenjena tistim, ki so živeli in ustvarjali ali ki živijo in ustvarjajo na Primorskem, zajema učbenik tudi obravnavo nekaterih najpomembnejših avtorjev in njihovih del iz drugih jugoslovanskih književnosti. To bo omogočilo učencem širjenje in poglabljanje včdenja o izredno raznoterem jugoslovanskem kulturnem prostoru, ki ga pripadniki drugih narodov le težko razumejo.
Da bi avtor olajšal delo z učbenikom učiteljem in učencem, ga je zasnoval tako, da vsako poglavje vpeljuje z natančno razlago temeljnih smotrov, ki bi jih moral doseči.
Na koncu posameznih poglavij so Vprašanja in naloge za utrjevanje, ki navajajo bralca na analizo in sintezo posameznih novih spoznanj, hkrati pa omogočajo preverjanje stopnje pridobljenega zahtevanega znanja.
Izredno pomemben in veliko vreden dodatek k učbeniku so Beležke o prevajanju slovenskih leposlovnih stvaritev v italijanščino, v katerih je zajel objave do konca leta 1983. Pregled kaže, da slovenska književnost v italijanskem kulturnem prostoru ni popolna neznanka in da so vezi med nami in Italijani stalne in uspešne.
Učbenik je v celoti izredno kakovosten in dodaten most razumevanja in vzajemnega spoštovanja med pri nas živečimi Italijani in Slovenci.
Berilo 4 pa so avtorji pripravili po zasnovi dr. Janka Kosa. Usklajeno jc z veljavnim učnim načrtom za slovenski jezik in književnost, sestavlja pa ga devet
razdelkov: Tradicionalna in modema lirika, Tradicionalna in moderna kratka pripovedna proza, Ep in roman, Tragedija in komedija, Avantgarda in eksperiment, Umetniška in trivialna literatura, Esej, Angažirana literatura, Literatura tretjega sveta. Ker je snovi veliko, bo v 4. letniku srednjih šol obvezna obravnava le prvih štirih tematskih krogov, druga poglavja pa bodo (učiteljem in učencem) na voljo kot izbirna. Pri izbirnem delu ne, bo omejitev, to pomeni, da se učitelj neke šole ne bo odločil za nobeno dodatno poglavje, kak drug učitelj pa jih bo v skladu z interesom in sposobnostmi učencev obravnaval več.
Berilo je oblikovano podobno kot prva tri, glede na tematski prijem pri pouku književnosti pa , ga zaznamujejo tudi nekatere posebnosti. Tako vsako poglavje vpeljejo izbrani odlomki iz strokovne literature, ki obravnava ' določen literarni pojav. Temu" uvodnemu delu sledijo z učnim načrtom predpisana besedila ali odlomki le-teh, če so dela obsež: nejša. Podobno kot v berilih za/^ prve tri letnike srednjih šol tudj,0? v Berilu 4 vsakemu besedilu sledijo Opombe, ki so razvrščene v pet skupin: A - Kratek avtorjev življenjepis, B - Bibliografski opis njegovih glavnih del,','.;’: C - Osnovni podatki o izbranem -besedilu, Č - Stvarne opombe k besedilu, D - Opozorila na druga avtorjeva dela, ki pridejo v poštev za šolsko ali domače branje, opombe o morebitnih prevodih ipd. Če je avtor besedila znan že iz prejšnjih beril, seveda odpadeta razdelka A in B.
Opombam sledijo Vprašanja in naloge, katerih namen je učence navajati na samostojno razmišljanje o besedilih in na interpretacijo le-teh. Nekatere naloge so usmerjene k pisnemu sporočanju, tudi k tako imenovanemu pisanju; tudi to je novost v primerjavi s prejšnjimi berili.
Z Berilom 4 smo torej dobili ,v naše srednje šole nekaj »svežine«, ki jo potrebujejo vsi
-	učenci in učitelji, in upravičeno lahko upamo, da bo v pouk književnosti vneslo problemski prijem in več ustvarjalnosti (učencev in učiteljev), z izbirnim delom pa tudi višjo stopnjo motiviranosti za delo.
Tako Književnost kot Berilo 4 so avtorji pripravili v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo (urednika Dra-ženka Kulovec in Tine Logar), izdala pa ju je Založba Obzorja Maribor pod uredništvom Igorja Rogla. Knjigi je opremila Marina Rajšter in tako zaokrožila »vizualno prenovo« srednješolskih učbenikov za književnost.
Za to bi zaslužila vsaj priznanje
-	če ne prej, na naslednjem slovenskem knjižnem sejmu. Avtorji na kaj takega tako nikoli ne računajo...
TINE LOGAR
OBVESTILO
Zbirke LOŠKEGA MUZEJA V ŠKOFJI LOKI so odprte'vsak dan, razen ponedeljka, od 9. do 17. ure.
V GALERIJI NA LOŠKEM GRADU je odpita razstava slik ANTONA DOLENCA in kipov STANETA JARMA:. Razstava je
odprta ob istem času kot zbirke muzeja.	TT
r	J	Uprava
zgodovino
Ob 25. zborovanju slovenskih zgodovinarjev v Murski Soboti
Zborovanje slovenskih zgodovinarjev, ki poteka vsake dve leti, spada v reden in pomemben del dejavnosti Zveze zgodovinskih društev Slovenije in vsakič razgrne določeno strokovno tematiko.
Letošnje srečanje (od 1. do 3. oktobra 1990) je bilo namenjeno migraciji v slovenskem in deloma tudi v jugoslovanskem prostoru. Dvajset avtorjev je predstavilo temo v različnih obdobjih. Manj pozornosti je bilo namenjene novejši dobi, zato so bili referati dr. Matjaža Klemenčiča, geografa Ludvika Olasa in mag. Zdenka Čepiča zanimivejši in so že znanim dejstvom dodali še kanček svežine in sodobnosti, ki ju sicer na srečanjih zgodovinarjev tako zelo pogrešamo.
Zdajšnjemu trenutku pa se niso mogli ogniti pri šolski tematiki, ki v zadnjih letih povzroča največ zanimanja in buri duhove tudi tistih zgodovinarjev raziskovalcev, ki se po svoji naravi dela in usmerjenosti zanimajo za druga zgodovinska področja in se ne ukvarjajo posebej s šolsko zgodovino.
Letošnjo temo »O strokovnih pogledih in željah pri pripravi novih vsebin pri pouku zgodovine« so načrtovali dr. Peter Vodopivec, dr. Janko Prunk in dr. Darja Mihelič, zgodovinarji raziskovalci, ki so se prvič neposredno lotili problemov šolske zgodovine. Zato so nastali nesporazumi med predsedstvom omizja, ki so ga vodili omenjeni avtorji, in svetovalko zavoda.
Učitelji zgodovine so na tem zborovanju še posebej občutili dvojnost interesov in prizadevanj enega in drugega tabora.
Zborovanja zgodovinskega društva so del nenehnega izobraževanja, zato je toliko bolj nerazumljivo, da na njih namenjajo šolski problematiki le dve šolski uri, pa še ti dve sta polni nasprotovanj in nesporazumov, ki bi jih bilo mogoče odpraviti tudi drugače - z razumevanjem in spoštovanjem tistih, ki se s šolsko problematiko resnično ukvarjajo
Še Po letošnlem testiranju
L
in jo skušajo reševati po najboljših močeh.
Konceptualne novosti, ki bi jih zahteval predmet, so bile predstavljene preveč medlo in nedodelano. Izbor dodatnega didaktičnega gradiva in njegova ponudba je bila zgolj motivacijska in neobvezujoča.
Naštevanje zgodovinarjev, pomembnih za šolsko zgodovino je bilo dokaj pomanjkljivo. Pričakovali smo, da se bo predsednica zgodovinskega društva dr. Darja Grafenauer Mihelič spomnila vsaj avtorja, ki je napisal edino teoretično knjigo o šolski zgodovini v zadnjem desetletju, pa tudi redkih piscev učbenikov, kamor spadajo tudi univerzitetni profesorji zgodovine.
Koreferat svetovalke zavoda Prvenke Turk je skušal opozoriti na nerešena vprašanja pouka zgodovine, vendar so se udeleženci odzivali nanje zelo različno. Gotovo pa je, da učitelji na tem srečanju niso dobili napotkov, kako premagovati zadrego, ki se dandanes poraja pri pouku zgodovine.
Razpoloženje sta omilili ekskurzija po Prekmurju in ljubeznivost domačinov organizatorjev zgodovinskega društva v Murski Soboti, ki so si prizadevali prijetnejši del srečanja zapolniti s predstavitvijo kulturnih in etnografskih znamenitosti pokrajine.
Zgodovinsko društvo Slovenije bo moralo v prihodnje na tovrstnih zborovanjih nameniti šolski zgodovini več pozornosti in poskrbeti za posodabljanje in iskanje ustreznejših rešitev.
Pričakujemo, da se bodo zamisli o novi zasnovi šolske zgodovine porajale hitreje v sodelovanju v z ' zgodovinarji raziskovalci. Šolska zgodovina je navsezadnje kot otrok tako obrekovane muze Klio, za katerega moramo skrbeti, ga vzgajati ter mu privzgojiti vrednote, veljavne včeraj in danes. Le tako bo lahko dozorela in kos ne samo zdajšnjim zahtevam, temveč tudi tistim v prihodnosti.
PRVENKA TURK
Znova in nadvse pazljivo berem svoj poskus analize testa (gl. Prosvetni delavec, 10. sept.), ki so ga ob koncu lanskega šolskega leta pisali moji prvošolci (zahtevnejša raven), in še pazljiveje odgovor nanj (Prosvetni delavec, 24. sept.), predvsem zato, da bi se prepričal, ali sem bil res tako zelo in povsem destruktiven. Pa razbiram le vrsto kritičnih, vendar dobronamernih predlogov in spoznanj (ki sem jih že nekajkrat zapisal), porojenih iz izkušenj dolgoletne prakse v razredih najrazličnejših smeri (tudi kot pedagoški svetovalec sem namreč vseskozi imel polovično delovno obveznost v šoli); da meni rešeni testi niso mogli ničesar povedati, je žal res, ker jih nisem videl: upam le, da izidi niso bili slabi ali pa zelo slabi. Od svoje svetovalke sem si izprosil le prazno kopijo, po reševanju pa sem se z učenci pogovoril: vsekakor je to bila dobra priložnost, da ocenim in izboljšam svoje delo; vrsta zapisanih pripomb je iz tega pogovora: učenci pa so se spraševali tudi po odgovorih na tisti dve vprašanji, za katerima sem zapisal podvojeno ločilo - bi jim lahko odgovoril?
Dobro se zavedam, kaj test lahko pokaže in česa ne more, da je ocena učenčevega znanja in učiteljevega dela ter njune discipline, nikakor pa ni celostna, ker je vendarle ocena segmentov;
vsako testiranje je nujno selektivno, sprašuje po tem in onem, po pomembnem in manj pomembnem, ker po vsem fizično ne more, je tudi klišejsko (to predvideva zaradi objektivnosti ocenjevanja kratke, čim manj dvoumne odgovore. Daje podatke o nekem izseku(ih); sam se o literaturi raje pogovarjam (tako tudi o vprašanjih za berili); ker pa je uspeh zaradi množice v razredu mnogokdaj komaj zadosten (mnogi so tudi slabši govorniki), poskušam s celostnimi, bolj ustvarjalnimi nalogami in sem pa tja tudi z izčrpnejšo interpretacijo esejističnega tipa, ne glede na to, koliko časa to vzame; popravi sledi tudi pogovor, seveda po šoli (pa še to ne z vsemi). Izkušnje kolegov? Se pa zadnje čase ob nekaj vzorcih lotevam tudi tovrstnega preverjanja. *
2
Testiranje je in bo nujno ob koncu nekega obdobja, še posebno ob koncu šolanja kot matura (z eksternim preverjanjem). Prav je le, da to vemo že od prve
dati, kaj je z učiteljevim avtonomnim razporejanjem (odbira) učne snovi (v treh/štirih letih), kako dosledno!strogo se mora držati zaporedja izbranih besedil (v Berilih), ali sme in kaj sme izpustiti) dodati (ob videnju, da ima učenec lahko težave ob prehodu na drugo šolo), saj testi potipajo tu in tam, toda iz vse snovi, in učencem ni vseeno, ali znajo (zmorejo) odgovoriti ali ne, treba bo tudi povedati, kako so bile predvidene didaktične obdelave posameznih tem in enot (po vseh fazah do ocenjevanja). Še zmeraj sem prepričan, da potrebujemo za kakovostno delo ene, nekoliko zahtevnejše enote, vsaj dve uri; vedeti pa bi morali tudi, kako je s t. i.celotnejšimi interpretacijami (po dr. Rosandiču), za katere potrebujemo več ur. Odgovori?
Kakovost učbenikov bo pokazalo delo z njimi; te se kažejo dobre, pa tudi slabe strani, problemi so metodično-didaktične narave, v tistem »kako«: kako skozi, kako čim več znati, kako prebuditi zanimanje za posamezne teme, kako se ustvarjalno-
i
ure, kot tudi kaj in koliko se bo j-izvirno, privlačno lotiti posa-
zahtevalo (preverjalo) ocenjevalo (verjetno po nekem katalogu znanj). In treba je jasno pove-
* Redno pišem le naloge objektivnega tipa iz jezikovne snovi, ki jih je moja svetovalka tudi videla.
meznega dela, tudi raziskovalnega, kako širiti in poglabljati, če/ko je za to želja... saj vem, da je to učiteljevo delo, pa vseeno sprašujem.
Kot pedagoški svetovalec sem se veliko naučil od učiteljev, marsikaj skupaj domišljenega sem Z aktivov prinašal v središče, mnoge izkušnje in dvome in predloge, res tudi za širjenje in poglabljanje v štiriletnih smereh, pa tudi za krčenja snovi v triletnih, kjer je bilo slovenščine po dve uri na teden: veliko povedanega (zapisanega) ni našlo milosti, nekaj pa se vendar bere tudi v novih učbenikih. Upoštevati moramo, da se učne okoliščine hkrati z zunanjimi in odvisno od njih hitro spreminjajo, moraš se prilagajati, izpuščati, dodajati, biti dinamičen. Naš gimnazijski profesor dr. J. Mahnič nas je s svojim delom zmeraj prepričeval, kako pomembno je ogreti učence za ubesedeno lepoto, jo znati prebuditi, se pustiti očarati od nje, vsakič znova, pa hkrati tudi mnogo vedeti, obvladati teorijo. Poskušam mu slediti, če se le da, če zmorejo učenci neko knjigo sprejeti (doumeti) kot po-
sebno dragoceno vrednoto, | dokažejo neko bralno moji. s stvo, potem sem enega ciljev ^ segel: predmet mojega predme je lepota, ta pa je hudo izrni Ijiva, se hitro zapre in je komaj merljiva. Tudi zato še nisi v ogret za teste.	v
Za prvi zapis (in vse p' __ njim) sem se odločil tudi za ker so kolegi daleč, pa me i nima njihovo mnenje, da bi 1 zapisali, in nikakor ne s kakšni i slabim namenom ali grožnja? i za katere nimam ne potrebe g moči, se pa ob zadnjem odstav t odgovora prav bojim, da kdo ( 1 ne odšteva mojih ur v razredu, - i me ni uvrstil med tiste delavce,' ! v rednem delovnem času ne a \ končajo letala. Kot pedagoS < svetovalec in kot učitelj sem (b\ ; proti anarhiji, ker vem, da nit < sar ne nauči tisti, ki uči brez reO ( sem pa hkrati tudi proti temu, ' j bi za ceno prstov na silo sprat j nogo v čevelj! Ponovno: man i kaj se preprosto ne da, zato naj' oglasijo drugi in nam ponudi < svoje rešitve. Zelo jim bomo M i ležni. Prav zanimivo bi bilo doj j nati, kdo vse je kriv za tiste) Šejkspira, ki da je avtor Iliade! ■ i nekaj lepšega: kako lepo bo g ' voriti o Držiču, če si bomo j mogli ogledati ljubljansko up1 1 zoritev Dunda Maroja!	'
... Morda je v teh besedah p1 1 malo ostrine in preveč trpko! ' če je tako, je to zaradi ostri 1 odgovora, ki ga je zapisal tisti; ga zelo cenim in čigar delo vsi dan približujem učencem! Žel le, da bi doumeli in sprejeli » ■ pozitivne razlike in specifike p ' sameznih učiteljev, njihovo dei ideje, znanje in dopustili san'-stojno pot - do zaključnega zunanjega testiranja.
Vse ocene (besede) so mi S gocene, najbolj odkrito kritiU le da upoštevajo vsakodnev objektivno resničnost in do> ženo - tako tudi vaše besede,
T. Logar (vam je res všeč ta pred imenom?), so čeprav tu tam boleče, dovolj poučne, d pa se je treba kar naprej. Mol bom kdaj dočakal tudi kak! prijaznejšo, bolj človeško top! prijateljsko - kakršno naj bi si vsako uro znova ponudil svoj učencem! Morda...
MARJAN ŠTRANCAR
Kriza v izobraževanju metalurgov
r ’1
Iz cikla Umiranje vasi 4, 1974
Šest metalurških šol je za Slovenijo preveč
Zgodovina zahteva od nas stališča in opravičilo
Iskanje zgodovinske resnice je zahtevna naloga
Mag. Ivan Balta iz Osijeka nam je v sestavku Zgodovina - stvarna in logična razlaga, objavljenem v reviji Život i škola (Zagreb, 28. 5. 1990) pripravil izredno zgoščen in zanimiv izbor razmišljanj o zgodovini, ki mora zadostiti določenemu cilju in imeti bolj določen namen, kot ga v resnici ima.
Sprašuje se, kakšne vrste predmet je zgodovina in katere kategorije in trditve ji ustrezajo. Utemeljitve išče v didaktičnem slovstvu, ki obravnava teorijo zgodovine. V desetih, precej razčlenjenih miselnih sklopih spoznamo malizno zgradbo predmeta.
Zgodovino nam predstavlja kot enkraten dinamičen proces, ki je neponovljiv. Sestavljena je iz izbranih dogajanj; ta pa daljnosežno vplivajo na stvari, ki zadevajo medčloveške odnose.
Človek pripada praviloma mnogim skupinam, ki delujejo ena na drugo, poleg drugih, ene z drugimi, ene proti drugim, prav njihove zahteve pa lahko postavijo .posameznika v najtežje konfliktne situacije.
Oglejmo si nekaj avtorjevih
misli. Ko razpravlja med drugim tudi o vlogi vodje, tirana, preroka, revolucionarja pravi:
#	Zgodovinska veličina ni absolutna, ta ostaja samo v razmerju med množico občudovalcev in nasprotnikov.
•	Zgodovina se na poseben način zrcali v času, mi pa postanemo njegovi opazovalci. Ne zadošča, da vemo zanjo. Od nas zahteva stališča in opravičilo.
9 Zgodovina ni neposredno dostopna. Ohranjamo jo samo v spominu, ne moremo pa je opazovati: ni predmet, ampak velikansko mrtvo mesto.
Avtor v članku navaja mnoga znana dejstva o časovni omejitvi Zgodovine in številnih posrednih prijemih.
Zanimiva so razmišljanja o tem, kako zgodovinarji oblikujejo podobe resničnih dogajanj.
9 Kar je nekdaj bilo resnično, je zdaj v naši domišljiji.
Čim bolj se vračamo v preteklost, tem bolj nejasna je ta podoba. Vsak opazovalec si naredi svoj izbor glede na svoja vprašanja in interese, na svojo problematiko. Iz svojega zornega kota
se ozira v davnino in odbira hote ali nehote tisto, kar je zanj pomembno.
-Vsak zapisovalec ima do izbire dejstev poseben odnos, vendar teh dejstev ne izbira najprej zgodovinar, temveč jih je izbral že sestavljalec določb in aktov, njegov namen pa sploh ni bil sporočilen. Napisal je samo tisto, kar se mu je zdelo pomembno za takratno uporabo.
Šele kronist, ki je pisal za kasnejše rodove, je največkrat hote vsilil svoje poglede, ki so jih sprejeli njegovi junaki ali pa on sam.
Zgodovinar mora skušati razločevati pravi vir od napačnega, tendenciozno izjavo od navadne. Z zelo napornim delom, s primerjavami, so zgodovinarji odkrili zelo veliko napak in lažnih pričevanj, pa so kljub temu ostajala mnoga vprašanja nerešena.
Avtor namenja v članku precejšnjo pozornost interpretaciji predmeta.
9 To, kar se je dogajalo v preteklosti, je čisto nekaj drugega kot tisto, kar imenujemo zgodovinska dejstva.
Zgodovina je v bistvu retro-
spektiva sinteze posameznih dogodkov. Vrednotenje istega dogodka se spreminja, ker se spreminjajo njegovi opazovalci.
Dvomi v objektivnost pisanja zgodovine se pojavljajo zelo pozno. Pri rodu, kot je naš, ki doživlja korenite spremembe, in ima različna merila za vrednotenje, se pojavlja popoln dvom.
V zgodovini je mogoče najti dovolj zablod, obratov in laži, ki potrjujejo to skeptičnost.
Tam, kjer je dosežena raven institucionalnega dialoga, so zgodovinarji in znanstvena veda dosegli visoko stopnjo resničnosti. To je tudi pripomoglo, da lahko danes zvemo več, če seveda želimo zvedeti, in vpliva na nas, na naše razumevanje in strpnost.
Avtor končuje svoje razmišljanje o zgodovini z besedami: »Kdor je prepričan, da je že našel resnico, se mu ni treba več truditi zanjo.« Toda: »Človek je moder, dokler išče resnico, postane pa norec, če misli, da jo je našel.«
Članek je priredila in vsebino izbrala
PRVENKA TURK
Za poklice v metalurgiji že od nekdaj ni bilo posebnega zanimanja. Slovenija kot majhna dežela z razmeroma močno kovin-sko-bazično industrijo pa takšne delavce še zmeraj potrebuje. Dobro strokovno usposobljene so v metalurgiji dobivali s preu-sposabljanjem z dopolnilnim izobraževanjem, nekaj pa jih je prišlo iz rednih srednjih šol meta-
IllfšSIfP cmpri
Zadnja leta (od 1986 do 1990) pa opažamo, da se vpis v redne šole za metalurške poklice zelo zmanjšuje. V tem času je upadel kar za 36 odstotkov, namere učencev, ki so končali osnovno osemletno šolanje za šolsko leto 1990/91 pa že mejijo na katastrofo, saj se je na šestih slovenskih metalurških šolah odločilo za triletno šolanje samo 13 učencev, za štiriletno (metalurški tehnik) pa 25. Kako malo je to, nam pove podatek, da so šole razpisale kar 150 učnih mest za triletno poklicno metalurško šolo in 170 za štiriletno šolanje.
Samo ugibamo lahko, kolikšne težave imajo šole, ki morajo za tako malo učencev pripraviti najnujnejše gmotne in delovne razmere in kolikor toliko sprejemljivo vzgojno-izobraže-valno delo - pouk, posebno strokovnega dela programa. Čistih metalurških oddelkov namreč ni. ampak se le-ti kombinirajo z učenci strojnega programa. Če
k vsemu temu prištejemo še t da imamo na šestih metaluršr . šolah redno zaposlenih le š^ učiteljev metalurgov - ti' na pos mezni šoli učijo povečini kar ? . metalurške predmete - takšne; stanja ni treba posebej kometi1 rati. Slika je jasna. In kaj štorij , Več ali drugačno usmerjaj učencev? Boljše gmotne in šf -dijske razmere? Drugačni. pir ' grami?	1 j
Ob drugi fazi prenove se 1 moral program triletnega izobf
ževanja - poklicne šole,'pb"SV( i zasnovi približati drugim poki u nim šolam. Rešitev vidim n1 ■ v tem, da se zato, ker je.vetril ’i nem poklicnem izobraževat (poklicnih šolah) malo učenc<
program združi s protfrarfK: rejništvo z izbirnimi vsebina'
ir - 1
ta
Strojništvo________________
metalurške tehnologije in pr< ličnega pouka, saj se le pri t dveh primerih razlikuje od p grama Strojništvo. Program stopnje Metalurški tehnili pa bo moral v svoji zasnovi jjrit žati drugim programom 'teli škega izobraževanja, kL.bo' morali biti široko zasnovani dajati večji poudarek splošni meljni strokovni izobra v sklopu naravoslovnih preda tov. Ob tem bo treba dregniti v problem mreže metaluršl' šol, saj menim, da je šest šol' Slovenijo preveč.
'tj!
FRANC NAJDIČ
Prav razumljena diugačnost
Zveza društev za cerebralno paralizo o integraciji otrok z motnjami v razvoju
{-
•j V Sloveniji se vsako leto rodi devetdeset do stodvajset otrok 1 > s cerebralno paralizo. Med njimi je precej težko prizadetih, takšnih,
J ki ne bodo nikoli sposobni samostojno živeti.
Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije si prizadeva za \ Čimbolj normalno življenje otrok in odraslih, skuša uveljaviti in J Speljati celostno skrb za osebe s cerebralno paralizo v vseh življenjskih obdobjih. Za to pa potrebuje več denarja in predvsem - razumevanje soljudi.
Člani Zveze so se odločili za i humanitarno akcijo tržnega ko-
niuniciranja - tako so označili
w ntedijsko predstavitev svoje or-?! ganizacije. Izbrali so mesec ok-tober, ko otrokom namenjamo H Se posebno skrb. Kadar govo-
V	rimo o otrocih, pogosto pozab-Ijamo, da so tudi takšni z mot-
", njami v razvoju. Vendar so vsi ti o[ otroci in vsi imajo pravice, ki so (b zapisane v Deklaraciji o pravicah otrok in v Konvenciji o pravicah otrok. Prizadevati si moramo, da <' jih uresničujemo pri vseh - ne 21 glede na raso in polt, pri zdravih jr- in tistih z motnjami v razvoju.
V	To je že ničkolikokrat pove-dano in zapisano, vseeno pa rav-
^ namo včasih popolnoma dru-w gače.
Na koga bomo prevalili breme ’■ integracije otrok1 z motnjami S' v razvoju? Pod tem vprašanjem 3 je potekal pogovor za omizjem, 'P! ki ga je (4. oktobra letos) pripravila Zveza društev za cerebralno pl paralizo Slovenije v Cankarje-0S vem domu v Ljubljani. Strokovni njaki in starši prizadetih otrok so
kritično spregovorili o zavodih: ti marsikdaj delujejo premalo povezano z družinami prizadetih, niso v primernem okolju, starši ne morejo obiskovati otrok, kadar si želijo, in dogaja se, da se čustvene vezi med njimi v nekaj letih zrahljajo in oboji se med seboj zelo odtujijo.
Udeleženci omizja so menili, da bi morali bolj razvijati druge oblike strokovne podpore in pomoči družinam, saj večina prizadetih oseb živi doma. Društva, ki združujejo obolele s cerebralno paralizo in njihove svojce, so prepuščena sama sebi, premalo se zanje zanimamo. Strokovnjaki in prostovoljci bi se z njimi morali tesneje povezovati. Čeprav veliko govorimo o t.i. integraciji, živijo prizadeti otroci in odrasli še zmeraj nekje na obrobju. Zelo malo naredimo zanje in skoraj nič, da bi bilo drugače.
Sploh razumemo pojem integracije? Marsikdaj ne:
Starši so želeli vpisati v navadno osnovno šolo invalidnega
Otroka, ki umsko ni prav nič zaostajal za vrstniki. Ni bil sprejet. Takšno odločitev je utemeljil pravnik, ki ga je vodstvo šole najelo prav za ta primer.
Otroci so sodelovali v televizijskih reklamah za čokolešnik, otroške čevlje in nekatere druge izdelke. Ko naj bi posneli nekaj metrov filmskega traku o dejavnosti Zveze društev za cerebralno paralizo, so starši mladih nadobudnežev v njihovem
ogledajo zavode in sami izberejo, kje bo živel njihov otrok - v zavodu ali doma.
Strokovnjaki so predlagali, naj bi čimprej ustanovili informacijsko središče (v tujini ga imenujejo clearing house). Tam naj bi starši dobivali vse mogoče informacije in nasvete, tam naj bi se srečevali in družili.
Marsičesa pa se moramo lotiti takoj: starši nujno potrebujejo
Otroci in odrasli s cerebralno paralizo niso bolni v ustaljenem medicinskem pomenu in tudi cerebralna paraliza ni navadno obolenje. To so različne motnje, ki nastanejo zaradi nepravilnosti v razvoju možganov ali njihovih okvar. Pojavijo se pred rojstvom, med porodom ali v zgodnjem otroštvu. Čeprav ime cerebralna paraliza označuje le motnje v gibanju in drži, ima lahko otrok tudi motnje vida, sluha, govora, božjastne napade, učne težave, živčne in vedenjske motnje in je lahko tudi umsko manj razvit.
imenu odklonili sodelovanje - njihovi otroci so vendar zdravi, cerebralna paraliza se njih ne tiče...
Podobno se ne bi dogajalo, če bi naša družba priznavala različnost in bi se bili vsaj pripravljeni učiti živeti drug z drugim, se spoštovati, razumeti med seboj in si pomagati.
Staršem moramo omogočiti, da bodo naredili za svojega otroka vse, kar zmorejo. Tako si nikdar ne bodo očitali, da so morda premalo storili. Naj si
organizirani prevoz za svoje otroke iz Ljubljane v Kamnik in nazaj. Nekateri sami prevažajo otroke v šolo, drugi otroci pa, čeprav je Ljubljana blizu, živijo kar v kamniškem zavodu... Prevoza še niso uspeli urediti. Samo besede o integraciji in lepi nameni niso še nič spremenili, morda so povzročili le premik v naši zavesti: v anketi med 200 učitelji iz 62 osnovnih šol v Sloveniji je skoraj polovica učiteljev pripravljena sprejeti v razred tudi invalidnega otroka.
Pogumen pogled na resnico
; V ■—....................
l V vipavskem zavodu za usposabljanje invalidnih otrok se trudijo čimbolj pomagati otrokom in staršem
id irft
Vipavski zavod za usposabljanje invnalidnih otrok Janka Premrla Vojka je dom za približno sto deklic in dečkov med sedmim in šestnajstim letom starosti, ki ne morejo živeti pri starših in obiskovati osnovne šole tako kot njihovi vrstniki. Zavod so ustanovili pred petindvajsetimi leti za šestdeset gojencev, leta 1988 pa so prizidali še nove prostore in obnovili stare. V Vipavi tako živijo mlaldi invalidi iz različnih krajev Slovenije in tudi iz drugih republik. Nekateri obiskujejo v zavodu osnovno šolo s prilagojenim programom za lažje duševno in telesno prizadete otroke, drugi so na enoletnem pošolskem usposabljanju, kjer si pridobivajo praktične izkušnje za delo in Življenje, ko bodo zapustili zavod, poseben program delovnega usposabljanja pa imajo tudi za zmerno duševno in telesno prizadete mladostnike, ki se jim je sta-" nje v osnovnošolskem obdobju Poslabšalo in prvotnemu programu niso več kos. V vipavskem l' zavodu dela približno petdeset Šr strokovnjakov. Dan in noč so Šr ž otroki, da je njihovo življenje 0$ lažje in lepše, kolikor je pač mo-4 goče.
ie; Z Lilijano Tomažič, tamkajš-:ii! njo socialno delavko, smo se po-ri? govarjali o življenju otrok s cere-3(j bralno paralizo doma in v zavo-šf -dih, o tem, kako starši doživljajo pi- 'otrokovo prizadetost in kakšna prihodnost se obeta mladim invalidom.
• F svetu in tudi pri nas se čedalje bolj zavzemamo, da bi tudi prizadeti otrok, če je le mogoče, ostal v naravnem okolju, torej v družini.
- Tri četrt otrok in oseb s cere-
-	Starši in strokovnjaki razmišljajo vsak po svoje. Starši imajo drugačne predstave o življenju svojih otrok in so ponavadi pretirano čustveni in občutljivi. Večina jih živi v neuresničljivem pričakovanju in upanju, mi pa skušamo biti stvarni. Upoštevamo predvsem otrokove potrebe in mu želimo omogočiti, da bo čimbolj razvil sposobnosti, ki jih lahko. Ves čas sodelujemo s starši, se z njimi veliko pogovarjamo in jim svetujemo. Čeprav pri nas živijo le otroci, se moramo ukvarjati z vso družino. Starši otroku želijo pomagati, pa mu marsikdaj pomagajo preveč. Vse hočejo postoriti namesto otrok. Obravnavajo jih tako, kakor da bi bili povsem nebogljeni. Iz njih ustvarjajo še večje invalide. Otrokom ni treba zmeraj ugoditi, saj marsikdaj - tako kot vsi otroci - izsiljujejo in hočejo vso pozornost zase.
• Osem let ste že socialna delavka v vipavskem zavodu. Dobro poznate družinske razmere otrok, ki živijo pri vas. Kako po vašem mnenju prizadeti otrok spreminja odnose med starši?
-	Ni lahko sprejeti resnice, da tvoj otrok ne bo nikoli živel povsem normalnega življenja. Ponavadi starši potrebujejo dalj časa, da se sprijaznijo s prizadetim otrokom. Nekateri se sploh ne. Eni se zatekajo po pomoč in na-
»Ime mi je Besima. Doma sem iz Bosne. V zavodu sem zato, ker sem doživela prometno nesrečo. Poškodovano imam desno stran telesa, zato hodim v šolo za invalide. Tukaj mi je skoraj lepše kot doma, zato si ne želim domov. Rada pa bi šla v Ponikve, kjer so nekateri gojenci, ki so bili prej v zavodu. Bojim se, da se mi ta želja ne bo izpolnila...« Tako se je meseca julija v glasilu Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije Pet (št. 7) predstavila Besima Čehič, takrat še iz Zavoda za usposabljanje invalidnih otrok Janka Premrla Vojka iz Vipave. Žal se je morala vrniti domov, ker zanjo nihče ni plačeval potrebne oskrbnine. -
potke k strokovnjakom, drugi vse to odklanjajo. Oče in mati trpita največkrat vsak zase. Vsak po svoje doživlja bolečino in zelo malo je takšnih, ki bi ju nebogljeni otrok povezal in še poglobil njuno razumevanje in ljubezen.
Dokler je otrok majhen, starši nenehno upajo, da bo nekega dne boljše. Ponavadi se nič ne spremeni in potem je razočaranje še hujše. Čim starejši je otrok, tem večja je razlika med normalnim in prizadetim otrokom in čedalje več je v življenju ovir. Starši se ne znajdejo. Le redki so sposobni še naprej živeti svoje življenje, se ga veseliti kljub bremenom. Nekateri se zapirajo vase, drugi se zatekajo v alkohol, žal pa so tudi takšni, ki otroka namerno zanemarjajo, da bi nanj pozabili.
# Je mogoče, da otroci s cerebralno paralizo postanejo kdaj samostojni?

bralno paralizo živi v družinah, le četrtina jih je v zavodih in raznih domovih. Težje prizadeti ne morejo živeti doma, čeprav so Starši prepričani, da bodo zmogli tudi nemogoče. Ponavadi ostanejo mame doma, pustijo svoje poklicno delo in se ukvarjajo jamo še z otrokom: so strežnice, logopedinje, fizioterapevtke, medicinske sestre in - ljubeče mame. Svoje življenje namenjajo le še prizadetim otrokom, dokler ne .obnemorejo in sčasoma tudi t‘j: same potrebujejo pomoč psiho-' loga ali psihiatra.
• Spoznanje, da otrok ne more živeti doma, je za družino Posebno hudo.
Srečanje, 1955
- Naš cilj in temeljna naloga je otroka osamosvojiti, kolikor je pač mogoče. Skušamo jih naučiti in navaditi, da sami opravljajo najnujnejše higienske potrebe, upravljajo vozičke, si pripravijo zajtrk in podobno. To je za nekoga velik napredek, za drugega le majhen korak v njegovem razvoju.- Ukvarjati se moramo z vsakim posebej, načrtovati in dosegati cilje za vsakogar drugače. Malo pa je takšnih, ki bi bili sposobni živeti popolnoma sami, sami služiti denar in skrbeti zase.
• Le desetina otrok, ki so pri vas, po osemletki nadaljuje šolanje ali kaj dela, vsi drugi ostajajo doma.
- Ko mladostniki končajo usposabljanje v našem zavodu, jih usmerjamo v Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku. Tam lahko končajo osnovno šolo in skrajšane srednješolske programe. Žaposlijo se v delavnicah pod posebnimi pogoji; ene so v zavodu, druge pa zunaj - marsikdaj jih ne morejo obiskovati, ker so preveč oddaljene. Zelo slabe možnosti za prihodnost pa imajo najtežje telesno in duševno prizadeti otroci. Kje naj živijo in kako? Če svojci zmorejo skrbeti zanje in jih negovati, se iz zavoda vračajo domov, sicer pa živijo po socialnih domovih. To ni primerna rešitev. Potrebe mladih, četudi duševno in telesno prizadetih, so drugačne • od tistih, ki jih imajo starejši.
Ni humano, da jih naselimo skupaj v iste domove. Mladi potrebujejo svoje bivalne skupnosti. O teh moramo razmišljati v prihodnje, pa tudi o tem, kako razbremeniti starše, ki sami skrbijo za prizadete otroke. Po svetu si pomagajo s prostovoljci - z dijaki, študenti in 5 fanti med civilnim služenjem vojske.
LUČKA LEŠNIK
1
odprta
šoa
Kje vas in nas šola žuli
Ureja Tereza Žerdin
Rdeči zvezki
SVETOVALNI CENTER ZA OTROKE, MLADOSTNIKE IN STARŠE
Otrok obiskuje že tretji razred, pisanje pa je problem, ki postaja iz dneva v dan hujši, namesto da bi bilo čedalje boljše.
V prvem razredu težav skoraj nismo opazili. Otrok je sicer delal napake, vednar niti ne tako hude. Z malo več pozornosti smo jih še lahko preprečevali. V drugem razredu, ko so učenci začeli pisati čez pol vrste in samo s pisanimi črkami, je bilo napak že precej več. Manjkale so črke ali cele besede, posamezne črke je zamenjal z drugimi. Pisal je tako, kot se govori, skratka, napisal tisto črko, ki se sliši, ne pa tiste, ki se mora napisati. Takšne napake dela še zdaj, pravzaprav še dosti hujše. Teoretično sicer zelo dobro ve, da se pri večini besed na koncu napiše l, toda dosledno napiše v (pisav, šev). Da pa je ironija še večja, napiše domol namesto domov. Zdi se, da ne zna niti tistega, kar je znal še pred enim letom. Njegovega pisanje včasih sploh ni več mogoče razbrati. Učiteljica mu popravlja dosledno. Njegov zvezek je od popravkov čisto rdeč. Kadar mu niti popraviti ne more več, preprosto vse prečrta. Ocene pa so ena, ena, ena. Niti ene dvojke. Doma piše za spoznanje boljše. Takrat ima dovolj časa, da se vmes ustavlja in razmisli. Razume se, da mu tudi veliko pomagamo. Mislim, da je voljan delati, toda oba postajava iz dneva v dan bolj obupana. Tudi bere še bolj slabo, pri matematiki in spoznavanju narave in družbe pa je prav dober.	Obupana
Pri pravih, težkih motnjah pisanja (disgrafiji in disortogra-fiji) velja, da se težave z leti zelo pogosto povečujejo. Menim, da je to tudi vaše osrednje vprašanje. Zakaj je v tretjem razredu slabše, kot je bilo v prvem?
Primer vašega otroka, ko se pisanje postopoma poslabšuje, ni osamljen. Večkrat zasledimo, da se ravno v tretjem razredu pisanje prav razgradi. To sicer ne pomeni, da gre z otrokom čedalje na slabše, temveč da postaja neskladje med zahtevami in pričakovanji šole in med otrokovo zmogljivostjo čedalje večje. V tem primeru gre zgolj za zmogljivost pisanja, torej za osamelo spretnost, ki se pri otroku počasneje razvija. Sami pravite, da otrok za napake ve in da pisanje teoretično obvlada. Torej so njegove intelektualne zmožnosti dobre. To dokazujejo tudi matematične in jezikovne sposobnosti. Pisanja pa očitno še ni zmogel avtomatizirati. To pomeni, da potrebuje še močan zavestni nadzor. Za zavestni nadzor pri opravljanju neke spretnosti pa je potreben čas. Menim, da je to bistveni problem. Zakaj je v prvem razredu še lahko dobro pisal?
Otroci so dobršen del leta pisali le s tiskanimi črkami. Večina jih v prvem razredu še piše počasi, zato učiteljice tudi narekujejo počasi. Večina otrok v prvem razredu potrebuje še besedni narek, zato učiteljice narekujejo le posamezne besede, jih večkrat ponovijo, opozorijo na kritične glasove in črke, črkujejo težje besede, jih napišejo na tablo, sproti preverijo, besede izgovarjajo zelo razločno, poudarijo slabo slišne glasove in tako preprečijo, da bi otroci pisali narobe. Pisanje se sčasoma, tako kot druge spretnosti (na primer šofiranje), avtomatizira. Pri nekaterih prej, pri drugih počasneje. V drugem razredu že precej otrok pisanje avtomatizira. To pomeni, da ne potrebujejo več tolikšnega zavestnega nadzora. Ne razmišljajo več o tem, katero črko morajo napisati, kakšna je tista črka in kako se napiše. Črka jim pride izpod peresa kar sama od sebe. Zato pišejo že sorazmerno hitro. Svoj zavestni del lahko usmerijo v vsebino, zato so v tej starosti že sposobni sami oblikovati stavke in povedi ali celo kratke sestavke.
Motnja pri avtomatizaciji pisanja je kriva za težave marsikaterega otroka. Čim težja je, tem več vaj je potrebnih. Običajna količina vaj ne zadošča.
Kadar pa je kdo tako neuspešen pri pisanju, da je zvezek od napak in nezadostnih ocen rdeč, tedaj otroka za kakšne posebne vaje mine tudi veselje. Zato menim, da je drugi poglavitni problem, ki ga nakazujete, kako ohraniti veselje ali voljo do pisanja. Z drugimi besedami bi lahko rekli, kako preprečevati »rdeče zvezke«.
Navidezno je odgovor preprost. Preprečimo napake in preprečili bomo rdeče popravke in slabe ocene. Preprečevati napake pomeni: upočasniti hitrost pisanja za ves razred ali za enega otroka (piše vsak drugi stavek), narekovati po besedah (slediti otrokovemu pisanju in mu sproti prišepetavati posamezne besede), razčlenjevati težje besede, opozoriti na kritične črke, napisati težjo besedo na tablo in tako naprej. Od popravnih znamenj otrok nima dosti, ker teoretično ve, kako se beseda napiše pravilno. Pisanje poprav in poprav gre lahko v nedogled. Otrok bo delal zmeraj nove napake. Negativne ocene ga ne bodo motivirale, pa tudi lažne in spodbudne pozitivne ne, ker otrok sam še predobro ve, kdaj mu je kaj podarjeno (če je zadosti kritičen, kot je v tem primeru).
Zavedam se, da s tem nasvetom grešim proti ustaljenim načelom doslednosti. V resnici jim celo nasprotujem. Dosledno popravljanje napak in dosledno pisanje poprav je v enem primeru lahko tako dobro kot v drugem slabo.
Zanima me, kaj mislijo o tem drugi učitelji.
• ' ' ™
Sodelujte v naši rubriki! Na vsako vprašanje boste dobili odgovor strokovnjakov Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Gotska 18.
-St! S
Ob metodiki narave in družbe
Dr. Vladimir Pletenac, Osnove metodike nastave prirode i društva, Škotska knjiga, Zagreb 1990,162 strani
Pobuda o vprašanjih v naslovu je nastala ob zavzetem in kritičnem prebiranju te najnovejše knjige s področja metodike spoznavanja narave in družbe, ki je izšla letos pri Školski knjigi v Zagrebu.
Med sestavinami permanentnega (samo)izobraževanja in (samo)uspo-sabljanja učiteljev zavzema pomembno. če že ne osrednje mesto strokovno pedagoško slovstvo. Le-tega ni nikoli dovolj. Nasprotno, učiteljstvo že kar glasno in nejevoljno, hkrati pa upravičeno opozarja na predolga sušna leta na tem področju, ki so domala večni sopotnik v našem šolstvu. To še zlasti velja za metodično slovstvo, po katerem učiteljstvo najraje sega in ga tudi najbolj pogreša. Poudariti velja, da naša trditev ne velja v enaki meri za vsa metodična področja.
Naša razmišljanja so^osredotočena na področje metodike spoznavanja narave in družbe, tedaj ozko na razredno stopnjo. Je to osrednje učno področje, na katero se naravno vežejo druga predmetna področja, učne sestavine, ki pripomorejo k zaokroženi celostnosti pouka v prvih štirih razredih osnovne šole. Vse kaže, da tudi s prenovljenimi in posodobljenimi učnimi sestavinami, ki jih napoveduje nova šolska oblast, ne bo bistveno drugače.
Polna tri in pol desetletja so minila od izdaje zadnjih celostnih metodik za (Jelo na razredni stopnji. Med tem se je veliko stvari spremenilo, razvilo in Uveljavilo v šolskem delu. Napisa-nihije bilo veliko priročnikov za uči-teljfe. precej navodil za praktično delo v razredu, organizirani in izvedeni mnogi seminarji in tečaji in še marsikaj. Vse to ima svojo vrednost in je pomenilo v določenem času ve-Iikd§šneposredno pomoč učiteljstvu. Všteto pa vendarle ne opravičuje tako dolgega premora, ki je nastal med zadnjo izdajo še uporabne metodične knjige do naših dni. V istem času je v srbohrvaščini izšlo nekaj takih metodik in po njih so usmerjali svoje praktično delo mnogi slovenski učitelji.
vsa pomembnejša mesta, nekaj pa je tudi ilustrativnega gradiva za boljše razumevanje samega besedila. Ne bo odveč poudariti, da je knjiga namenjena predvsem študentom pedagoške smeri za razredni pouk.
Med take nepogrešljive metodične knjige nedvomno spada že omenjena najnovejša izdaja Osnove metodike nastave prirode i društva, ki je pravi vademekum za izredno občutljivo in zahtevno učno delo na jedrnem področju razrednega pouka. Pri spoznavanju narave in družbe se najbolj izražata zahtevi naravne integracije in korelacije učnih vsebin z naravoslovnimi in družboslovnimi sestavinami. Pri udejanjanju tega se učitelj pogosto znajde pred velikimi težavami in problemi, ko išče najprimernejše poti in možnosti za doseganje učnih ciljev.
knjiga, o kateri razmišljamo, ima dvanajst notranje sklenjenih poglavij. Ob pozornem prebiranju ugotovimo, da jo je pisal pedagoško kultiviran, široko razgledan, teoretično in praktično vešč pisec, ki je v sintezo svojih bogatih metodičnih izkušenj vtkal mnoge žlahtne in še vedno veljavne misli in spoznanja svojih predhodnikov na tem specifičnem področju. Sicer kar obsežno besedilo se bere tekoče in razumljivo.
V knjigi so zajeta domala vsa temeljna in bistvena vprašanja, ki spadajo v metodiko spoznavanja narave in družbe. Z razprtim in poudarjenim tiskom so miselno povzdignjena
V prvem poglavju je dobro izrisana ločnica med predmetom in nalogami metodike spoznavanja narave in družbe, v drugem pa metodologija taiste metodike. Zgodovinski razvoj od Komenskega do naših dni je podan v tretjem poglavju. Cilji in naloge pouka (četrto poglavje) in vsebine pouka narave in družbe (peto poglavje) se v celoti nanašajo na hrvaške razmere. Primerjalno zanimive so tudi za naše učitelje. Obsežno šesto poglavje je posvečeno etapam procesa spoznavanja pri pouku narave in družbe, tedaj psihološkim osnovam tega predmetnega področja. Materialno-tehnične osnove pouka narave in družbe so opisane v sedmem poglavju, ki je informativno bogato o učilih, ki jih imajo hrvaški učitelji za to predmetno področje. Že bežna primerjava kaže, da v tem slovensko šolstvo močno zaostaja, skratka da je bilo doslej bore malo storjeno za izboljšanje učnega dela razrednega učitelja. Vse lepe in dobre misli o novi šoli, o miselno samostojnem učencu, o ustvarjalnem učitelju in še in še ne bodo zaživele, če bo današnja in jutrišnja osnovna šola životarila v skromniffin osiromašenih razmerah. Nad tem se mora resno in hudo odgovorno zamisliti prosvetna pblast! Osmo poglavje je namenjeno metodam pri pouku narave in družbe. Razen poudarka praktičnemu delu drugih revoluci-onarnejših premikov ni, to pa samo potrjuje, da nas pravi premiki šele čakajo. Obravnavi učnih vsebin pri pouku narave in družbe je namenjeno obsežno deveto poglavje. Tu so nadrobno razčlenjene vse faze učnega dela od vpeljavanja do preverjanja in ocenjevanja z več ilustrativnimi vložki. Naslednji dve poglavji sicer ne sodita v strogo shematizi-rano metodiko, imata pa veliko praktično in uporabno vrednost. V desetem poglavju je prikazana pot vpeljavanja učencev v orientacijo v prostoru in kartografsko opismenjevanje, a v enajstem poglavju se poučimo o vpeljevanju učencev v razumevanje časa in znajdenje v njem. Zadnje dvanajsto poglavje je namenjeno pripravljanju učiteljev za pouk narave in družbe. Veliko dobrih in koristnih misli je posejanih, ki bodo v trdno oporo in pomoč vsakemu učitelju na razredni stopnji pri kakovostnem načrtovanju in izpeljevanju pouka spoznavanja narave in družbe. Ob koncu knjige je dodan obsežen seznam literature in virov za to specifično predmetno področje.
M.TANCER
Izbor ljubezenske poezije
Neža Maurer, Kadar ljubimo, samozaložba, Varaždin 1990
Svoje ustvarjalno delo je N e ta Maurer zaznamovala z ljubezensko liriko, čeprav je mogoče zaslediti tudi pesmi z drugačno vsebino. Vse do zdaj je njeno pesništvo zasidrano v klasičnem izročilu, nanj se navezuje kot izpovedovalka človeške intime. Ne kaie prezreti, da ob vsej avantgardi, pa postmoderni in še čem ves čas obstaja krog pesnikov, ki jih preprosto ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino, so preprosto to, kar so v svojem pesniškem dosegu, predvsem pa telijo ostati splošno razumljivi oblikovalci poetične izpovedi. Z Neto Maurer vred imajo ob klasično ubrani formi, slogu in izrazu ti pesniki svoj krog bralcev, tako kot ga imajo oni, ki sestavljajo osredje domačega pesniškega dogajanja.
Pesniške zbirke Nete Maurer - za odrasle in otroke - izhajajo te več let, tako da je mogoče izluščiti iz njih vsaj nekatere posebnosti njenega pesništva. Če se omejimo na poezijo za odrasle, je njena značilna stalnica - ljubezenska izpoved. Z nekaj pretiravanja se da reči, da brez ljubezenske impulzivnosti, kot da ne bi uresničila svoje pesniške volje. Iz pesmi Nete Maurer ni tetko razbrati, da je globoko občuteno do-tivljajska prvobitnost pripeljala do ubeseditve izpovedi, ki hoče ostati na ravni splošne razumljivosti, verzno in kritično uglajena, predvsem pa kot različno niansi-rana vezana beseda, kakršno poznamo. Preprosta metaforika se pri njej navezuje na neposredno, včasih te kar naturalistično izrateno povednost.
Zbirka Kadar ljubimo je izbor njene ljubezenske poezije, kot ga je opravil Miklavt Škofič-Ma-
urer. Dve tretjini pesmi je odbrano iz njenih prejšnjih zbirk, zadnja tretjina pa prinaša novosti. Vsi trije cikli - Lovi me z vetrom, Tisti, ki me ljubi in Vse dobre in lepe reči so bile včeraj - razodevajo amplitudo v doiiv-Ijanju,^sprejemanju, dajanju ljubezni, od nezastrte vedrine in sreče, do ekstatične izpolnjenosti in (samo)zavedanja izgube, kjer zazveni neizprosno stvaren ton, ki ne more prek prerane smrti in izgube. Iz celotnega izbora pesmi sledi spoznanje o tem, kako je ljubezen (nespodbitna) prvinska sila v človeku, pesnica jo dotivlja in pojmuje kot nekaj absolutnega. V takem okviru je njena ubeseditvena izpoved odkrita, brez sledi zadrtkov ali celo prita-jenosti, eruptivno sproščena. Škoda, da ponekod pesmi niso izpiljene.
Spremno besedo je k pesmim napisal Branko Hofman in ji dal ustrezni naslov Svet se razkriva skozi ljubezen. Kratek prikaz ne teli izčrpati tega, kar je mogoče povedati o njenih pesmih, osredotočil pa se je na tisto, kar v njenem pesništvu prevladuje ali našel vsaj dotikališča v motivnem, formalnem in poetološkem podajanju. Med drugim ugotavlja: »Izrazna preprostost Nete Maurer je v očitnem nasprotju z moderno konfiguracijo pesniškega jezika. To je res. Res pa je tudi, da je prav zaradi tega njena poezija izredno priljubljena in odzivna pri bralcih. To nasprotje je bržčas težko razložiti z literarnoteoretičnim razglabljanjem, domnevamo pa lahko, da je na socialni ravni logična posledica stanja, v kakršnem smo se znašli na pragu 21. stoletja.«
I. G.
Knjigi Osnove metodike nastave prirode i društva zaželimo srečno pot med slovensko učiteljstvo, saj bo v teh predolgih sušnih letih in v hudem pomanjkanju primernega metodičnega slovstva s področja spoznavanja narave in družbe blagodejno osvežilo in dovolj trdna .opora pri iskanju novih in učinkovitejših poti v vsakdanjem učnem delu. Morda bo koga spodbudila, da se bo lotil pisanja slovenskim razmeram primerne in prepotrebne metodike spoznavanja narave in družbe?!
Iz cikla Umiranje vasi 2, 1973
Enci bend na kamene!
Roman Gašperin, Slovensko otroško izročilo. Ilustriral Zvonko Čoh, založila OŠ F. S. Finžgarja Lesce 1990
Kako si očistimo vest? Tako, da jo močno drgnemo ob resničnost.
V osmih od desetih primerov ti oseba, ki te prosi za nasvet, zmeraj naznači smer, v kateri si želi, da bi ji svetoval: »Vi, kajne, menite prav tako, da mora...«
Ne zgodi se velikokrat, da bi bila šola izdajateljica knjige. V jubilejnem Linhartovem letu je Osnovna šola F. S. Finžgar Lesce svojemu učitelju - etnologu, slavistu in učitelju tehničnega pouka - omogočila izid knjige ENCI BENCI NA KA-MENCI.
Če kar preskočimo otroški praznik ob tej priložnosti in otrokom namenjeno prireditev na glavnem trgu v Radovljici, in če ne rečemo nobene besede o uspelem tiskovnem sestanku in od-
Jaz objavljam zato, da bi si oskrbel same resne stvari: streho nad glavo, kruh, luč. Drva, da nas pozimi ne bi^ zeblo doma. In da bi koga	razs,ave Čohov,h ilustracij
kdaj, ko pozabim na ta provizonj resničnost,, povabil na kozarec Sivčevi hiši - Zvonko Čoh je vina.	_____
Poglavitna razlika med hinavcem in cinikom je v tem, da je hinavec pripravljen pokazati sram, medtem ko cinik ni pripravljen na to.
Revolucija. Če hi se intelektualci vadili v nepomembnih položajih, bi obvladali poglavitne. Kajti ko nastopi revolucija, izgubijo korenine v glavi. Revolucijo delajo delomrzneži, topoglavci, kramarji človeških duš, banditi, preračunljivci, pisana sodrga z dna družbe. Intelektualci so v načelu proti njim, a v isti sapi oznanjujejo, da je revolucija potrebna in da brez nje ni napredka. Naposled drhal okličejo za narodne junake, za Petre Klepce po vaseh in prve Martine Krpane v glavnih mestih.	PRAH
Lojze Kovačič	Dnevnik, zapažanja, reminiscence
ilustriral tudi knjigo, ki jo omenjamo - se moramo pomuditi prav pri tej knjigi. Gradivo zanjo je Roman Gašperin zbral ob pomoči Pionirskega lista in tako rekoč vseh šolarjev po Sloveniji, ki so v skupnem seštevku postregli temu zbiralcu ljudskega blaga z več kot petsto otroškimi ljudskimi pesmimi. Petdeset naga-jivk, zbadljivk in izštevank iz tega izbora je zdaj doživelo izdajo v razkošno ilustrirani knjigi. Po svoji pomembnosti se pridružuje
' .ljubi a sp,
PREŽIVETJE
Stapljaš se z vodo, s temo,
z večnostjo,
kot da te ni bilo nikoli.
L
v? « ; ni tv».'hinis ■ .k, Mitič, , f v« <jo, a
f« «
/seft
Pa si bil smer, pot in luč,
Bil si tehtnica, nagrada, domača dver.
>V _. tV
o šc vse ■■ sij v 'uSh
Bil si...
Tipam s hotenji skozi vodo, temo. Misel išče vztrajno, nanovo.
Kot da te res ni bilo.
iše. sn tkeg •e m. 'sa 'oke
ok:
STRAH NAD G LA V O
’ , ,, n . ■ Us Ul
erih
V tvojih besedah je obviselo moje srce
kot utapljajoče se mače v obrežnem grmovju.
Usi,
Mii
Nikoli se s teboj ne bom vsega pogovorila, • nikoli se s teboj ne bom dovolj naljubila.
Nisem več brezdomka na tem svetu - s svojim obrazom si mi naredil
streho nad glavo.
Še po smrti bom žarela: tako žari
v gozdu trohneče drevo -četudi ne greje.
mej
fen
mii
ot,
tr
m,
kot
Ao.
Pedagoška antropologija
em ti i,
ju j
John Ogbu, Školske novine Zagreb, 1989
jed.
Knjiga ima izvirni naslov The International Encyclopedia of Educa-tion, (Pergamon Press PLC 1985). prevedla pa jo je Vedrana Spajič. Prevajalka je napisala tudi uvod o »dimenzijah antropoloških perspektiv izobraževanja«. Ogbu obravnava zgodovino, današnje stanje in perspektive razvoja antropologije izobraževanja v ZDA, pa tudi njeno metodologijo, cilje, modele in področja raziskovanja. Sporočilo o tem je kratko in izčrpno. Na koncu uvoda in zadnjega poglavja je navedena obsežna literatura o navedenih avtorjih.
sm
’ kateri se nahaja. Zanimivo je Ogtjen
bujevo opozorilo, da je ta predpo.
emu nfe°'
stavka podobna marksističnemu ... čelu .korespodence', po katerem š P' izobraževalni sistemi slika^ ekonorr?ra skih in političnih razmer v.družbi ipo
jim tudi služijo.
Pedagoška antropologija ali antropologija edukacije je še mlada veda. Čeprav je nastala v 50. lebh. še zmeraj ni enotna, ker imajo različni avtorji različne zasnove - te pa različne vire. Prva je v razrednih strukturah zahodnih družb, druga izhaja iz poli-etnične narave teh družb, pri čemer šola deluje tako, da se vrašča ena kultura v drugo, tretji pa je povezan s potrebo po samoidentiteti posameznika, zaradi katerega šola po-staja izvor personalizacije.
V teh smereh avtorji pojasnjujejca. da sta ekspanzija in diferenciaciji^ šolstva posledici povečanih potrel^ po obvladovanju tehnike. Ekološko psihološki modeli raziskujejd' ra2°“ merje med vedenjem in celotnim po^1 ložajem. Kulturna ekologija pa p(Plu jasnjuje razmerje med .izraJjljanjei*Oi naravnih virov na eni strani in družni beno organizacijo, vrednotami in vej/(£
denjem prebivalcev na drugi. Khleia
.... ..
je šolo opisal kot mikrošvet širšj,fi skupnosti. Pokazal je, kako V njej. izražajo družbeni položaj, hierarhij/* moči. skrivna simbolika etnični kor/114 flikti in produktivnost, ki označujejC u širšo skupnost. Johnson je' opisal vlogo šole pri prenosu nacionalnif? simbolov. Moore, Cobb in BurnetPo so opisali šolske rituale,. Nekateri an
tropologi so raziskovali razmerjj0)
Že večkrat ponatisnjeni knjigi ljudskih pesmi Pojte, pojte, drobne ptice, po zamisli pa pomeni nadaljevanje Štrekljevega zbirateljstva ljudskega blaga. Spremno besedo ji je napisala mag. Marija Stanonik.
To, da je tako pomembno delo učitelju omogočila opraviti šola, na kateri je zaposlen, je blesteč zgled njenega, bodimo malce poetični: visokega poslanstva. Celotni slovenski prostor je - s pomočjo financerjev - obogatila z izjemno dragoceno knjigo žive ljudske tvornosti. Seveda ni mogoče, da bi se vse šole ubadale še Z izdajateljstvom, toda tiste, ki se, zaslužijo vsaj lepo besedo za svoj trud. Leška osnovna šola, ki se je s svojim učiteljem tvegala uvrstiti med izdajatelje, bo, upam, smela pričakovati, da bo knjiga Enci benci na kamenci našla naročnike in bralce po vsej Sloveniji. Zbiralec otroških ljudskih pesmi Roman Gašperin z njo slovenskim šolarjem vrača nekaj tistega, kar so mu prav oni omogočili najti.
BERTA GOLOB
V ZDA prevladuje kulturna ali socialna antropologija, ker v tej deželi-živijo različne etnične skupine z različno kulturo. Zaradi te raznotere večkulturnosti v ZDA tudi antropologijo edukacije najpogosteje razumejo kot kulturno antropologijo, ki preučuje procese inkulturacije, akul-turacije in asimilacije. Danes imajo še zmeraj premalo raziskav o tem. kako šola rešuje konflikte kooperacije nasproti tekmovanju in enakosti v odnosu do segregacije, puritanske in situacijske etike itn.
Pojav večkulturnosti zajemajo tudi zasnove Evropskega sveta in Svetovne organizacije za predšolsko izobrazbo.
Ogbu opiše pedagoško antropologijo (educational anthropology) kot vedo. ki reflektira teorijo, metodologijo. interese različnih disciplin, kot so: antropologija, sociolingvistika, etnometodologija in simbolna interakcija (Ogbu, 1989; 24). Šola je postala sociolno-antropološki problem šele od polovice tega stoletja. Antropologija si je šele postopno oblikovala svoje cilje s kritiko svojih metod in metod drugih znanosti. Uporablja metode, kot so biografska analiza, intervju, vprašalnik, analiza dokumentarnih podatkov. Etnografska metoda je bistvena za antropološka raziskovanja za makro in mikro ravni. V polietnični družbi je glavni problem neenakost možnosti za šolanje.
Ogbu je raziskoval v Stocktonu v Kaliforniji lokalno skupnost črncev in njihovo šolo in je odkril povezanost med razredom in šolo in zaposlovanjem ter gmotnimi možnostmi črncev na drugi strani. Ustalil se je instrumentalni model raziskovanja. Odnosi med vedenjem in cilji so instrumentalni. Gaering s sodelavci (Hansen. Roberts. Tindali) je dal najpopolnejši model razvoja kulturne transmisije v transakcijskem modelu. V sociolingvistiki je najbolj znana Gumperzova raziskava o problemu interetnične komunikacije \ šolskem razredu in zunaj njega. Ena izmed premis strukturalno-funkcionalnega modela pa je. da šola zrcali strukturo in zahteve skupnosti.
med šolo in drugimi instftučijamL. Drugi pa najdejo skoraj neposredno^ zvezo med svetom dela in šolo. Tako”1 Cohen (1972) piše. da obstaja zvezi; med spremembo ameriške , ekonol« mije in prenavljanjem vzgojno-izoffc braževalnih programov. V drugi inp( dustrijski revoluciji so imeli predl^ metne programe, ker je bila proizk^ vodnja predmetno usmerjena^ Hkrati s preusmeritvijo proizvodnje v rast storitev so se spremenili šolskr1 programi v pomenu medosebne ko'ai munikacije.	e>
Hunt i.ieni, da šole razvijajo spoft, sobnosti. ki so nujne za obstanekh v svetu birokracije, avtomatizacije irij* specializiranih strokovnjakov. Le-^j Compt (1978) ugotavlja, da obstajiL zveza med zaželenim vedenjeffi nš
delovnem mestu (npr. točnost.'pril
padnost, avtoriteta, odvisnost) in .na‘fe log razreda (spoštovanje vrstnega^' reda. vzdrževanje reda). W(i|cq.vpt (1978) je dal zanimiv prispg^ettj k razpravi med marksisti in fuijkci-o onalisti o tem. kako razvijajo11^ sposobnosti učencev za vključfevafije^ v hierarhijo dela. FunkcionaliSTnib1, , nijo. da šole pri vseh učencih'fažVrt jajo te sposobnosti, neomarksisti pa1® trdijo, da šole ne izobražujejo,,v^hh otrok enako, ampak jih socializiraj različno glede na njihov prihpdnjiiri poklic. Vilcox (1978) je potrdil 'tezo; o socialni diferenciaciji na zgledu^ dveh šol. V šolah, ki so namenjene^, mladini srednjih in višjih plasti., se uče aktivne politične participacije in 1 vodenje. Leacockovo raziskovanje^' nevvvorških šol kaže. da šole vzgajajo61 mladino nižjih plasti k poslušnasti.17 mladino višjih plasti pa za neodvis;lS nost. Raziskave na področju for-| malne izobrazbe so pokazale, da je; tisto šolanje bistveno diskontinu-irano in negativno, ki ne zajema vseh družbenih skupin enako. Antropologi so tudi potrdili znano hipotezo, da imajo učenci nižjih družbenih pla- 1 sti slabši uspeh, ker jim ne ustreza kongnitivni analizni slog. ki ga goji šola.
Iz vseh teh Ogbujevih poročil^ sledi, da se antropološka spoznanja o delovanju in mogočih izboljšavah
šolskega sistema za njegovo boljšo, učinkovitost bogatijo.
BOGOMIR NOVAK
(utreti po dvajsetih letih
' gubica je bila tista, ki se je a spomnila. Dlje od osnovne ' ni prišla, če odštejemo tisti !• ni,ustrativni tečaj, zlezla je do \,MtiČne« administratorke, !° več širine je dobila in po-j°. da bi se še srečala z nekda-'Ni sošolci iz osnovne šote. Po v vsetih letih. Mahnila je v našo P Šolo, edino, ki je takrat bila pe novomeške otroke, izpi-1 si je imena, na matični službi ■ fjtšla naše naslove, pomagali Me nekateri drugi in JO. junija , [ smo se dobili sredi šentjer-ikega polja v posebni sobi ■e nove gostilne.
'sa vznemirjena sem vzela 'oke fotografijo teh »mojih« ?k, letnik 1969-70, jih klicala fclih po priimkih, imenih. Nedrih se ne morem spomniti, lisi, podpisi zadaj obudijo tnin. Zazrem se v kuštravega čka, ki sedi v prvi vrsti ves tnejan. Njega ne bo. Tragično feminul pred leti. Poleg njega tniljan, bleščeč odličnjak, tih, otrok, ki ga je kasneje iivlje-trdo prijemalo; Milan ob večno nasmejani Milan, ki ot opica Čita češe pod paz--yio... Bo prišel? Že leta ga e>n videla, Jožice tudi ne. Na h imam neizpolnjeno obljubo, analizi Magajnovega Ana-—ia je vzdihnila, da ga še nikoli iedla in takrat sem ji ga oblju-Pa ne izpolnila obljube... smejim se Boštjanu, mojemu ZHemu »čižku«, ki je na koncu leta ostal popolna sirota. j s prišel? In tu je Zvone, naša ordrabca«, pa danes fant od fare, ii ipogosteje se srečujem z njim vedno kaj pomožujeva, pretre-ejea. Glej Anito! Naša pionirska ^iubliška prvakinja v gimnastiki. :^0ne bo umanjkala! Jože za njo. ;.xfa sploh še prepoznala? Postal plesna zvezda« v nekem ob-
U
fe
J in
ptpju, ponosna sem bila nanj, \eikor da je moj sin! uiTuko povrsti. In razmišljam: ve>kšni so zdaj Jožica, Vesna, Li-
I
Anica, Dušan, Milan.
"i prepoznala vse? V kakšne ''. di so zrasli? V kakšnem spo-(]!fu smo jim ostali vsi, ki smo ej( učili? Hodijo vsi po pravih is Je h? Koliko jih bo sploh primi?
letPofem so prihajali (pravzaprav an se pripeljali) v zelo kratkem Jjovnem razmiku, kakor da ne ln:ejo zamuditi nove šolske ure, so bili vznemirjeni tako kot izj In prihajali so nasmejani, noiemali smo se, klicali smo se zotk miz se čudili drug drugemu, inPo tam kdo ne ve, koga ima ■d sabo, potem ga le pre-"gpio... smeh, smeh..., kot da njf v šoli med odmorom ali pa ^jočetku ure, ko učitelja še ni in aMhko dajo duška. Jaz ta večer em tršica«, njihova kolegica >0p, kar po imenu me kličejo;
ki je nekako najbolj »svet-1:3'S me celo tika. In me nič ne hi. Odrasli smo. Zdaj so oni jjfi toliko, kot sem bila jaz, ko ri-t1 jim bila razredničarka. Kas-ia|e» ko se malo umirimo, jim gfiudim celo zvezčič, naj mi kaj 'spišejo. Jože odkrito zapiše: priznam, polovico obrazov in tretjino imen sem privlekel iz JSlene podzavesti.«
^Seveda! Minilo je vendar dvaj-■f let! Nekaterim fantom so zra-pjbrki, brade, trebuščki, nekate-se je nakazala že plešica... ffkleta so spremenila pričeske, jj^vo las, naličila so se, odrezale P’ si kite.. .prelevile so se ^dame... zarezale so se že tudi seVe gube. Tista Jožica, na pri-jflM ki me je bilo pred njo sram jeradi ananasa, se je tako spre-\ofnila, da je dolgo nisem mogla MPozhati. Šele ko se je široko Smejala, sem jo »uganila«. TJsnp, o ananasu ni vedela niče-j.f ’ v zvezčič pa je zapisala: »Če boste kdaj zaželeli dobrega o-^bka ali koštrunovine, srnjaka 3.1 divjega zajca, se pri meni a- lusite. Vedno boste dobrodošli 'a l’ ki ste tu podpisani.« Danica, h je življenje zaneslo celo Dst in je vsa »Italijanka«, je Ijbolj vznemirjena in srečna, da 'h'kratko, zapiše: »Tega dne ne idP1 nikoli pozabila «
, Mifee ga ne bo pozabi!, prcpri-fla sem. Tako lep večer, ki se je Jdaljeval v jutro, - toliko spo-
minov smo obudili, toliko smo si povedali! Srečna sem jih gledala in ugotovila: Niso skrenili s poti. Nič niso domišljavi, med njimi ni pregrad, kot jih ni bilo med šolanjem. Tisti, ki so se prikopali do višje ali visoke izobrazbe, tega ne razglašajo naglas, zavedajo se, da jih kar tretjina ni nadaljevala šolanja. Zaposlili so se, ostali na kmetijah, kasneje so ob delu nekateri prišli do formalne višje izobrazbe, vsi (razen nesrečenga Borisa, ki je postal žrtev alkohola) pa so pokončni, pridni, samozavestni, poročeni so, imajo otroke, hodijo na roditeljske sestanke in se jezijo na svoje mulce, ki so hujši, kot so bili oni in učitelji so slabši od njihovih nekdanjih.
Ja, o njihovih učiteljih pa samo lepo! Prima je bilo v tisti veliki šoli. Lepo je bilo in »veliko ste nas naučili.« Kako vesela sem Jožetovega zapisa: »Zahvaljujem se vam za mojo slovenščino, na katero sem ponosen in jo skušam prenesti tudi na svoja otroka. Upam, da mi bo uspelo«. »Vem, da je izjava iskrena, ni mi potrebno laskati.
Letos pa me je na tako srečanje povabil razred, ki sem ga le učila tri leta. Kar trije kolegi smo bili med njimi: prva razredničarka v zadnjem rezredu, ki je potem odšla na prvo porodniško, drugi razrednik in jaz. Zdaj čutim večjo zadrego. Fotografije nimam, učila sem jih toliko... Kateri so, kateri me vabijo? Zato pridem na »zmenek« zelo zgodaj. Z organizatorico Irenco se pogosto srečujeva, mi bo že pomagala osvežiti spomin, si mislim.
Zdaj smo v gostilni blizu mesta. Velika soba je pripravljena kot za svatbo ali posebno slovesnost, Irenca pa vsa raznežena skoraj steče k meni. Vse mi pove, ob fotografiji mi razlaga, kdo je kdo, a se žal, mnogih ne spomnim. »O, se boste že,« me tolaži. »A mislite, da se bomo mi vsi prepoznali? Spremenili smo se, spemenili, vsi, razen vas, učitel-Ijev,« mi dobrika.
Vrnem se spet, ko so že vsi zbrani. Vzklik veselja, da sem prišla, potem tišina, oprezovanje, kaj bom storila, koga bom prepoznala, koga ne... Uživajo, ko me vidijo v zadregi, a mi brž priskočijo na pomoč in se hudomušno predstavljajo s kakim dodatkom, da bi se jih laže spomnila. Stane, na primer! Nikoli ga ne bi prepoznala. Največji lump, zdaj pa mi seže v roko bradati plečati mož, krepko mi stisne roko, se mi nasmeji in pravi: »Kako bi mene pozabili?«
V sproščen krohot prhnemo vsi, ko jih spomnim, kako je njegova mama nekoč na govorilni uri rekla kolegici: »Saj ni treba, da postane ne vem kaj, ko bi bil le za enega takega učitelja, kot ste vi.«
Učitelj ni postal. »Težek« zasebnik je, in ni da bi dohodke primerjal z učiteljevim. Je tudi poročen, je dober in skrben oče dveh otrok.
Na drugem koncu plavolas orjak, ki ga spet ne poznam. Pa je znan daleč naokoli kot najboljši »Cimperman«, mi povedo. Osnovne šole pa ni mogel končati, v večerni šoli je končal osmega. Ob njem je Janko, tih in zadržan. Na kmetiji je moral ostati, ni šlo drugače. Pa je kar zadovoljen, ko le ne bi bilo Ciganov. »Saj bi jim dal četrt njive, pa naj poberejo z nje, drugo pa pustijo. Ampak oni imajo najraje iz srede njive, malo tu, malo tam,« je hudomušen.
Tudi Duške ne prepoznam, pa je bila včasih moja posebna ljubljenka, najlepše spise je pisala.« Ja, pa sem bila enkrat hudo jezna na vas,« mi reče. »Brez napake sem napisala dolg spis, vi ste mi dali pa trojko!«
»Kako je bilo pa to mogoče?«
»Ste napisali, da ne ustreza naslovu.«
»O, potem si pa lahko srečna, da ti nisem napisala čveka!«
In spet smeh.
»A se spomnite, da ste mi prinesli spričevalo v prvem polletju prvega razreda domov?«
Ne spomnim se.
»O, jaz pa ne bom nikoli pozabil. Zbolel sem za zlatenico, pa ste prišli vi pa še dva sošolca in bonbone ste mi prinesli. Nikoli ne bom pozabil. Kadarkoli, res kadarkoli, ponoči ali podnevi, pri meni boste vedno dobrodošli!«
Ganjena sem. In že sem pri Andreju. Njega srečujem pogosto. Nekaj časa je celo uči! in užival v učiteljskem poklicu, je povedala naglas. Nič se ne spreminja, la naš Andrej, ko kak pubertetnik je, pa ima najdaljši zakonski staž in je oče trem otrokom. Nocoj ima s sabo kar dve kitari. Pojemo, pojemo...
A tudi »razrednikovo uro« moramo imeti. Razredničarka, ki je med tem rodila štiri otroke in se zdi samo kako leto starejša od njih, kliče po abecednem redu svoje otroke. Vsak vstane, pripoveduje, kako živi, kje dela.
»Nič velikega nisem postal,« reče Dušan. »A imam dobro Ženo, dva pridna otroka in delo, ki ga z veseljem opravljam. Lahko rečem, da sem srečen. Najlepše besede tistega večera.
Spet ugotavljam: Zadovoljni so, dobri, iskreni ljudje, skoraj vsi so poročeni, otroke imajo, nekateri so na vodilnih položajih... Nič ne govorimo o politiki, čeprav smo ravno po volitvah, nobena slaba beseda ne pade o šoli, šolnikih, samo lepe stvari pripovedujejo, verjetno so zoprnije pozabili, kot je pač dano človeški naravi. Hudo pozabimo, lepo ohranimo.
Toliko bolj sem presenečen nad izjavo kolega: »Kar sem zapustil šolo, kar sem odšel v pokoj, zame šola kakor da je ni bilo. Sram me je, kaj smo vas učili!«
Dobro, da sem klicana za njim, da lahko popravim neumne besede. Zame je vse moje življenje pretkano s spomini na leta, ki sem jih preživela v šoli, med mladimi in če bi še enkrat izbirala, bi šla po isti poti. Nekako tako jim pripovedujem in to, da se ne zavedam, da bi jih učila kaj narobe. Morda smo jim včasih preveč črno-belih slikah predstavljali kak tekst, kako zgodbo, vem pa, da sem jim vedno vcepljala ljubezen do jezika, domovine, do vsega lepega in da bi enako delala v vseh časih.
Videla sem, kako mi pritrjujejo z očmi, glavami in ne odobravajo kolegovih izjav. Pesem je pregnala zadrego, nelagodnost, do jutranjih ur smo kramljali, peli, nazadnje na Vojkovo željo:
»Tovarišica Ivanka, zdaj pa še tisto našo, najbolj našo! Zdravljico!«
Natočimo kozarce, vstanemo, zapojemo in ko »zmanjka« besedila, zrecitiram lepim fantom in možem, ki so kot postrojem pred mano:
»Mladenči, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi, naš up...« da se jim orose oči in me Andrej kar prek mize stisne k sebi in poljubi.
Smo jih narobe učili? Je to znak napačne vzgoje? Ta ljubezen do jezika, domovine, to spoštovanje in naklonjenost, ki jo čutim?
Kot da se je usul plaz, se mi zazdi. Kar prepogosto potem slišim izjave kolegov, ki me bolijo in žalijo naš stan. In našo preteklost, po kateri vse preveč pljuvajo, tudi brez razloga. Na primer:
»Saj veš, kako je bilo, kakšne interesne dejavnosti smo imeli. Samo da so nabijali ure!«
Ja, marsikdaj in marsikje je bilo tako. A poznam dejavnosti, ki so nam bile v ponos, ki so bogatile otrokovo osebnost in nas. Kdor je hotel delati, je lahko. Še kako smo iskali dobre mentorje, kako razmišljali o tem, kako koristno zapolniti prosti čas otrok. Tako lahko danes govorijo samo tisti, ki so se takega dela otepali. Zdaj bi bili radi mo-
dri in »tapravi«, ker pač niso delali »neumnosti«.
»Al človek ni mogel biti ustvarjalen. Dušili so nas!«
Pregriznila bi jo od jeze!
Kdor je hotel in kdor je kaj znal, je lahko bil ustvarjalen. Prav po tem so nas mladi tudi cenili in presojali! In vas bodo v vseh časih. Prav taki, ki danes take mečejo, so pripravljali proslave zmeraj po istem kopitu, izbirali so vedno iste pesmi in tekste, take, preverjene, da se ne bi »oblasti« zamerili. In jih bodo tudi zdaj, verjetno bodo brž zmetali ven Kajuha, Bora in vtaknili svetnike! Uklanjali se bodo vsaki oblasti in svoje nesposobnosti opravičevali s sprejšnjim režimom, kakršenkoli že bo.
»Saj veš, razmetali so nas po vseh hribih, če nismo bili člani partije!«
Vse so razmetali! Komuniste in »navadne« učitelje. Takšen čas je. bil, učiteljev pač ni bilo!
»Kako so nas dušili! Nič nismo smeli reči!«
So zato bile naše konference po pet ur dolge, ker nismo smeli nič reči? Jaz zase vem, da sem vedno rekla, kar sem mislila, pa nisem bila član Partije!
»Veš, je hodila gledat, kateri učitelj hodi k maši, potem so jih pa ven metali...
Dvaintrideset let sem delala v večjih kolektivih, veliko učiteljev sem poznala, pa niti enega, ki bi zletel iz službe zaradi tega. Seveda je res, da so nam vcepili, da mora učitelj učiti na temelju materialističnega svetovnega nazora in da ne sme hoditi v cerkev. Nekateri so to delali skrivaj, morda so bili deležni podtikanj, iz službe ni zletel nihče, kolikor jih poznam.
Kaj hočejo posamezniki s takimi izjavami? Opravičevati svoje nesposobnosti? Se prilizovati novi oblasti? Ali res tako mislijo? Potem se obetajo prosveti in našim otrokom zlati časi. Kajti zdaj bodo lahko razvili vso svojo ustvarjalnost in pokazali vse svoje sposobnosti. Ko bi le bilo tako! Zaradi naših otrok.
A vse bolj mislim, da so to le tisti »cankarjanski« učitelji, ki se obračajo po vetru, kakor kaže čas. V mislih imam svojega zagretega (partijsko zagretega) kolega, ki je kar naprej hodil na komite, tudi če res ni bilo treba iti, ki je ob Titovi smrti skoraj jokal in mi je bila njegova patetika neokusna, čeprav sem iskreno žalovala tudi jaz. Že takrat sem si mislila: Takile so najbolj nevarni. Tisočkrat lahko preme-njajo vero, partijo in ženo, da le lahko ugajajo režimu in napravijo kariero.
Ampak takih pihče v resnici ne ceni. Najmanj thladi rod, ki zna misliti kritično in priznava avtoriteto, ki ni odvisna od dnevne politike. Strokovnost, človečnost, pravičnost, objektivnost, delavnost in še kaj bi lahko naštela. Ceno si postavljamo sami v vseh časih in vseh režimih. Pokončen človek ostane pokončen. Tudi če ga trenutno zrušijo, mu vrednost ne pade, nesposobnež pa tudi ostane tak, četudi ga še tako podpirajo z vseh strani, da bi bil velik.
Ostanite pokončni, dragi kolegi! Ne sramotite svojega po-. klica! Ne krivite politike, če vas mladi ne spoštujejo, ne cenijo! Ugleda vam ne bo dal noben režim, sami si ga morate ustvariti s svojim delom in osebnim zgledom. In nikar ne recite, da niste bili, svobodni, da niste mogli biti ustvarjalni! Ne boste mogli prepričati, ker v vas gotovo ni tega, s čimer bi lahko prepričali o nasprotnem, sicer bi to že pokazali. Med mladimi je tisoč možnosti, da ob njih razvijete vso svojo ustvarjalnost. O demokraciji, ki je ni bilo, tudi ne govorite preveč naglas, kajti bojim se, da boste kmalu pogrešali »svinčene« čase.
IVANIČA MESTNIK
TOMI GAŠPERSČ
Vaša voditelji gluhi ii
iBffilg?__________________________
Bilo je vroče, toda Fritzev pogled je bil hladen.
-	Veliko težav imeti v Repičeva draga?
-	Ja, Fritz, v godlji smo.
-	Zadolženi za veliko dolarjev?
-	Dvajset milijard. Nekateri govorijo še d večjem znesku.
-	Visoke cene, malo gelda. Delavci štrajkati.
-	Zmeraj več jih je na cestah, ja, prav imaš.
-	Država uganja vedno večja depresija.
-	O tem ne bi s teboj, Fritz. Tudi na Zahodu niste angelčki.
-	Težave imate tudi z medsebojnimi odnosi. Zgornja Repičeva draga izkoriščati Spodnja Repičeva draga.
-	Te stvari niso tako enostavne, kot si misliš, slišiš in bereš. Vse je veliko bolj zamotano.
-	Vi imeti večja inflacija kot Nigerija.
-	Tega podatka ne poznam.
-	Slišati, da akumulacija na psu. Ne v Nemčiji, v Repičeva draga.
-	Te stvari me ne zanimajo, zato jih ne poznam.
-	Vi imeti slaba strojni park. Tovarne delati s starimi stroji.
-	Bral sem o tem.
-	Kmetijstvo je tudi zu grund.
-	Najvišji organi Repičeve drage se trudijo rešiti kmeta in kmetijstvo. Gotovo bo izplavalo.
-	Jaz čitati, da vaša zdravstvo v izguba.
-	Tudi s tem se ubadajo. Gotovo bodo našli rešitev.
-	Kultura krepati?
-	Ne bi si upal tega trditi.
-	Vaša šolst\’o v škripcih. Jaz slišati za plačevanje šol.
-	Razprave še vedno potekajo. Še nič ni dokončnega.
-	Pri nas govoriti, da pri vas človeške pravice teptati. Ljudje, društva, ustanove in drugi pisati Predsedstvu zaradi tega. Predsedstvo pa molčati kot riba. Nič odgovoriti, nič odpisati. So vaša voditelji gluhi in nemi?
-	Ne vem, Fritz, jaz sem učitelj, to veš, in ne zdravnik.
Moje tovarišice so (niso) gospe...
Kaj menijo o tem učenci
-	Prej sem jim rekel tovarišice in zdaj so tudi tovarišice. (Miran, 4. razred)
-	Tovarišice niso gospe, ker se ne važijo, se lepo obnašajo. (Mojca, 4. razred)
-	Moje tovarišice niso gospe zato, ker gospa ni tovarišica. (Mirko, 4. razred)
-	Tovarišice niso gospe, saj redkokatero vidim, da je našminkana. (Renata, 4. razred)
-	Težko bi se bilo navaditi, da bi tovarišici rekli gospa. Zame bodo še kar tovarišice. (Jožica, 4. razred)
-	Moje tovarišice so tovarišice in zmeraj bodo (Bojan, 4. razred)
-	Moje tovarišice niso gospe, ampak so navadne ženske - tovarišice. Gospe so tiste, ki se bogato oblačijo, obujejo visoke petke, se nališpajo... (Jožica, 6. razred)
-	Lepše se sliši tovarišica kakor gospa. (Martina)
-	Moje tovarišice so tovarišice in tovariši tovariši. Gospodje so Župniki, naši tovariši pa niso župniki. (Simona, 6. razred)
-	Moje tovarišice niso gospe, živijo na vasi in delajo kot drugi ljudje, čeprav ne toliko. (Mateja, 6. razred)
-	Zame so gospe, ker so lepo oblečene in imajo dobro srce. (Renata iz Švice)-
-	Meni je vseeno. Če bo treba tovarišico klicati gospa, jo bom klical tako. (Igor, 6. razred)
STANKA PUCKO

dopisniki
poročajo
Zmajeve dečje igre
Zmajeve dečje igre v Novem Sadu so ena izmed redkih prireditev z dolgoletno tradicijo, saj so letos potekale že triintridesetič. To ima prav gotovo dobre in slabe strani: prireditve so se utrdile, z Zmajevimi dečjimi igrami »živi« staro in mlado, za popolnejšo podobo pa bo treba najti tudi kaj novega.
Začetek je bil tudi tokrat v Zmajevem muzeju v Sremski Kamenici, kraju, v katerem se zbirajo številni ljubitelji Zmajevih pesmi - in tudi ugledne pisateljske osebnosti za mladi rod. Zato je prav tu primeren kraj za podelitev vsakoletnih priznanj; dobili so jih Grozdana Olujič, Drago Putnikovič. Minja Subota in list Radost.
Ko bi otroci imeli krila... Tak je bil naslov prireditve v Srbskem ljudskem gledališču, na kateri so se mladi srečali z znanimi osebnostmi iz svetovne mladinske književnosti - junaki številnih knjig so zaživeli z mladim občinstvom. Pravo razpoloženje pa je ustvarila Zmajeva ulica - ob številnih pesmih in koreografijah so podelili simbolično odličje - Zmajevo palico; lanskoletni pesnik Duško Trifuno-
vič je to priznanje podelil domačinoma Mošu Odaloviču in Draganu Raduloviču.
Raznolik je bil tudi naslednji dan, ko so se ustvarjalci razkropili po šolah in predstavili mladim svoje stvaritve. Mladi so se seznanili z zgodovino in potekom bralne značke, pozorno pa so prisluhnili tudi slovenski besedi. Tudi oni imajo nekakšno bralno značko, ki pa je precej bolj zahtevna od naše, saj pozna več stopenj tekmovanja - podobno, kot je pri nas tekmovanje za Cankarjevo priznanje.
Pesniško-glasbene igrarije so ponovno navdušile staro in mlado, tako, kot je v navdušenju odmevala Zmajeva ulica. Naslednjega dne pa so mladi izbrali najlepšo pesem Jugoslavije za leto 1990.
Treba je priznati, da mladi in tudi manj mladi z izredno naklonjenostjo sprejemajo pesnike in druge umetnike; neštetokrat se zabriše meja med poslušalci in nastopajočimi. Igra je izraz mladosti; prav skozi igro pa bi bilo treba ponuditi mladim še kaj več.
JOŽE ZUPAN
#PREDDVOR
Morisa Šolskih razglednic snsd Preddveršani
m iv Dvorana kulturnega doma v Preddvoru: Berta Golobova, pisateljica, predvsem pa prijateljica našega kraja, sedi med nami in obuja spomine na leta pouče-
(;y vanja vedoželjnih fantov in deklet neke podeželske šole. Da, podeželske, kot pravi tudi pisateljica sama, vendar se je ni sramovala, kajti ravno tu je dobila navdih za svojo kasnejšo tako bogato ustvarjalnost.
Ravno zato je pisateljica za kraj predstavitve svoje najnovejše knjige Šolske razglednice izbrala Preddvor. V pogovoru je povedala, da živijo tu zanjo najboljši ljudje na svetu in da je Preddvor najlepši kraj. Polna dvorana kulturnega doma in številne knjige, ki so jih ljudje ob prihodu na srečanje kupili, to samo še potrjujejo. Poleg pisateljice sta bila naša gosta še urednik založbe Borec Janez Mušič in ilustratorka Jelka Godec-Schmidt. Naša gostja je v sproščenem pogovoru odgrinjala tančico preteklosti in pred nami so se zvrstile razglednice ne le šolskega, tem-
več tudi preddvorskega življenja. Vprašanja njenih učencev so jo zasipala, ona pa je odvijala klobčič spominov na prva službena leta. Med vedre in duhovite zgodbe je vpletla, kot premislek za življenje, tudi pripovedi gojencev Vzgojnega zavoda.
Pisateljica je »živela« za svoje učence. Še zdaj se vsakega živo spominja. V mislih ima redovalnico z imeni. Zato ni čudno, da je tudi v dvorani svoje nekdanje učence takoj prepoznala. ,Kako bogat si, če delaš z ljubeznijo; kako prijetno je, če veš, da nisi na svetu sam in zapuščen', sem premišljevala še dolgo potem. Ljubezen Berte Golobove do malih in velikih Preddvorčanov se je še enkrat potrdila, ljubezen pa je tisto, kar bogati naše življenje. To potrjuje še ena njena misel, ki jo je izrekla, in sicer, »da se je sama več naučila od učencev, kot je ona naučila njih«. Tega seveda ne smemo razumeti dobesedno, res pa je, da je vsako delo, ki ga opravljamo s srcem, velikokrat poplačano bolje, kot pričakujemo. Poslovili smo se s šolskim šopkom - z leskovimi palicami. Berta Golobova ni takšnih primerkov nikoli uporabljala. FRANCKA ŽUMER
# ŠENTJUR PRI CELJU
Schreinerjeu dan
15. tradicionalno srečanje delavcev vzgoje in izobraževanja Shreinerjev dan šentjurske občine je bilo v prvem delu v prostorih Osnovne šole Franja Malgaja s pozdravom gostitelja in ogledom zanimivih razstav. Zanimiva je bila razstava akvarelov in olj učiteljev likovnega pouka v občini.
Drugi del sporeda je potekal v kulturnem domu z nastopom pevcev, instrumentalistov in dramske skupine, ki jo izredno uspešno vodi učiteljica Ivanka Podgajski.
Direktor Vzgojno-izobraže-valnega zavoda Franc Krampi je prikazal zdajšnjo organiziranost vzgoje in izobraževanja. Nakazal je predvidene spremembe nove šolske zakonodaje, povezane z demokratizacijo, ki se mora zrcaliti v ohranjanju dozdajšnjih pozitivnih tradicij in ustvarjanju
taksnega sistema, v katerem bo šola javni zavod, daleč od profitne organizacije. Skrb za zagotovljeni program naj prevzame republika, saj je šola zadeva slovenskega ljudstva, ne pa posameznih občin.
Prosvetnim delavcem je spregovoril tudi novi šolski minister dr. Peter Vencelj in poudaril, kako pomembna je neodvisnost šolstva in stroke. V šoli je treba postopoma uveljavljati evropske standarde devetletne osnovne šole, evropski delovni čas in evropski šolski koledar. Glede na to, da vzgoja in izobraževanje ne preneseta nenehnih materialnih nihanj, je treba zagotoviti za to področje v sestavi družbenega proizvoda razmeroma trdno zagotovljen delež. Zavedati se moramo. da je leto 1990 prelomno v organizacijski in vsebinski preobrazbi vzgoje in izobraževanja.
Ob srečanju so bila podeljena Schreinerjeva priznanja, plakete in značke.
ERNEST REČNIK
Za malo denarja ne bo dobrega šolstva
Dr. Peter Vencelj med mariborskimi ravnatelji
Prihodnja sistemska ureditev vzgoje in izobraževanja - zakonodaja naj bi bila v skupščini sprejeta še letos - predvideva temeljitejši vpogled v delovna mesta učiteljev, predvsem tista, za katera učitelji niso primerno usposobljeni, vrzeli zaradi pomanjkljive izobrazbe pa so doslej »zapolnjevali« z dolgoletnimi izkušnjami. Takšnih učiteljev je v strokovnem šolstvu skoraj polovica. Bo to pripomoglo, da bodo v učiteljskih zbornicah poslej res le najboljši?
Omenjeno aktualno vprašanje je eno od mnogih, o katerih je minister za vzgojo in izobraževanje dr. Peter Vencelj spregovoril v Mariboru, na nedavnem srečanju s tamkajšnjimi ravnatelji (24. 9. letos).
Nova zakonodaja predvideva financiranje iz republiškega proračuna in občinskih. Ker omejene možnosti iz prvega vira lahko vplivajo na krčenje nacionalnega programa, bo na tem področju potrebna posebna previdnost.
Organizirani bodo tudi t. i. šolski upravljavski servisi. Ti bodo omogočali nemoteno strokovno delo, hkrati pa prerazvrš-čali učitelje po šolah na posameznih območjih. Učitelj torej ne bo več »pripadal« eni sami šoli; če bo treba, bo poučeval še na kakšni drugi in tako dopolnjeval svojo delovno obveznost.
Ravnatelje je zanimalo, kaj meni minister o strokovnem šolstvu, kakršno je zdaj.
»Če so drage učilnice prazne, potem že ni vse tako, kot bi moralo biti,« je dejal minister. In še: »Velikokrat se je že zgodilo, da so delovne organizacije odpovedovale delovno prakso učencem in štipendije svojim štipendistom, ker so jim grozili stečaji.« »V takšnih razmerah je težko dobro delati, zato je gotovo, da z malo denarja ni mogoče narediti dobrega šolstva in potem kakovost tudi ohranjati.«
Na tokratnem pogovoru se niso mogli ogniti vprašanju, kako bo z učitelji samoupravljanja s temelji marksizma in obramboslovja. Prvi predmet je poučevalo kar 226 učiteljev in drugega 169. Sklep: republiška sekretariata za delo in za šolstvo naj skupaj poiščeta najprimernejše rešitve za vse, ki so ostali brez dela. Pogovor o brezplačnem šolanju, morebitnem vštevanju študijskih let v delovno dobo, dokončni umestitvi predšolske vzgoje v vzgojno-izobra-ževalni sistem in še o marsičem so končali z razmišljanjem - značilnim za zdajšnje razmere, za nadaljnji razvoj vzgoje in izobraževanja pa bolj obrobnim - o poimenovanju šol in predvsem o spominskih simbolih. Minister pravi: »Čeprav je upravljanje z odloki dokaj uveljavljeno, ga ne cenim najbolj, zato naj bi v zdajšnjih okoliščinah ravnali čimbolj premišljeno, saj gre za naš čas in našo prihodnost.«
LUČKA LEŠNIK
Vsekakor je najplemenitejši del na človeku, najbolj prijazni tisti, ki dopušča, da mu solze stopijo v; oči; vendar je prav s solzami preprečeni obraz tudi najbolj smešen.
Vsak od nas teče za svojim spoznanjem, spoznanje pa teče pred nami... Planilo je v dir že tri leta pred našim rojstvom in zdaj dirja pred vsakim izmed nas kakor pes, ki veselo maha z repom v megli.
VLADAN DESNICA
m PREDDVOR
f istvarjalni šoli vse več novosti
Šesto leto zapored smo naredili na Osnovni šoli Matija Valjavec v Preddvoru obračun svojega dela - učenci skupaj z učitelji. Svoje dosežke in stvaritve smo predstavili na razstavi ob koncu šolskega leta.
Ob vhodu v šolsko avlo so se zelo domiselno in z izvirnimi zamislimi - kako čim bolje prikazati uporabo najrazličnejših ostankov - predstavili učenci podružničnih šol iz Kokre in z Jezerskega. Na naslednjih panojih so se predstavili učenci iz podružnice na Olševku in nato razredna stopnja matične šole. Vmes so ži-vopisani listi z mislimi o pomladi, olupljenimi leskovimi palicami (nekoč učinkovit šolski pripomoček), lončki cvetočih ciklam skupaj z objavljenimi prispevki predstavljali »cvetlični« 4. b razred. Prostor med začetkom in koncem avle so zapolnili letalski in ladijski modeli učencev modelarskega krožka. Svoje mesto je našlo tudi nagradno kolo. namenjeno najboljši ekipi v občini Kranj na tekmovanju Kaj veš o prometu.
Zgornja avla je bila prava paša za oči; dobrote, kakršne so bile razstavljene tokrat, so med letom nastajale v gospodinjski učilnici pri urah turizma.
Zelo bogato so se izkazali člani likovnega krožka z risbami, s kiparskimi izdelki in kartonskim
mestom. Člani novinarske) ' literarnega krožka tokrat prispevali literarnih ali časti 1 s k ih prispevkov, temveč so stavili številna priznanja, kri' nagrade in pohvale, ki so jih jeli za svoje delo.
Vabljiv in vreden ogledal tudi kotiček s številnimi gob izdelki iz vrvi in volne - 1' obešanke, ena od njih me ‘ ■ metre in krasi zdaj šolsko nico, ter pletene košarice, C * cambohe in koše. Učenci so '■ kazali celoten postopek pk ' od oboda do zadnje vitre.
Najmlajše so zlasti prite Živali v malem akvariju ali Živalskem vrtu.
Dva dni, kolikor je bila stava odprta, smo bili .! ustvarjalni šoli. Marsikaj n stalo pri rednem pouku, tet pri krožkih, ki so jih učenci1 skovali iz resničnega zaniri in porabili za to precej svil prostega časa.
Tudi starši so bili navdt nad razstavo in želijo si, da'; imeli vsako leto (mi jo imam dve leti). Ne samo starši, srednješolci si jo radi pb ogledat in ugotavljat, ali je k »novega«, odkar so zapustil novnošolske klopi. Tega upam, da bo odslej vse več,1 na papirju, temveč v dejanji!
FRANCKA ŽUMER
$ LJUBLJANA
Zanimivi in poučni razstav
V	petek, 5. oktobra, so v Kul-turno-informacijskem centru Križanke odprli razstavo Arhiva Republike Slovenije Stari rokopisi.
Razstavljenih je 61 rokopisnih knjig in fragmentov, ki segajo v čas od 12. stol. (posamezni pergamentni listi latinskega glosarja) do 17. stol. (npr. knjiga medicinskih receptov iz l. 1682 in Titulama knjiga za deželne in sodne pisarje iz L 1696).
V	Arhivu Republike Slovenije imajo 480 rokopisnih knjig in kakih 10 rokopisnih fragmentov. Se pa rokopisno gradivo arhivov razlikuje od rokopisov knjižnic, saj arhivarji v skupini rokopisov hranijo le tisto gradivo, ki ga ni mogoče razvrstiti v druge arhivske zbirke.
Prav vsi razstavljeni eksponati so pritegnili pozornost učencev (na razstavo sem odšla skupaj Z manjšo skupino tokrat članov literarno-novinarskega krožka), bodisi znanstvena, leposlovna dela (razni evangeliji, psalmi, molitveniki, pesmarice, življenjepisi svetnikov, spisi o samostanih in redovih), še bolj pa koledarji, zlasti koledar ljubljanskega škofa Tomaža Hrena za leto 1598.
Sledi skupina spominskih knjig, npr. Spominska knjiga Adama Wagna z Bogenšperga, Spominska knjiga Janeza Jurija Lamberga s Kamna in Guten-berga 1600-1611, kjer so zani-
mivi miniaturno izrisani plet grbi s posvetili plemičev in | s kitni izreki. Zanimivi so tub kopisi, ki govore o dejan ljubljanskih jezuitov, zlasti hovem šolstvu - »Šolski« rf nik jezuitskega kolegija v i) Ijani od 1651-1671.
Na pogled najmočnejši vi naredile knjige članov brc čine sv. Dizma z grbi in upo, Ijenimi gesli članov v 1688-1801.
Med razstavljenimi prei so še knjige s področja pl uprave in administracije, ri ski, gozdni, sodni in drugi oz. zakoni, Sodna knjiga I Kranja za leta 1517-1520, inventarji itd. Arhiv Repih Slovenije je ob razstavi izda katalog, kjer so obdelani piši in opisani razstavljeni el nati. Razstava bo odprta d oktobra, kasneje pa jo bodC\ selili v Arhiv R Slovenije Zvezdarsko 1 v Ljubljani, stava je zanimivo dopi k poznavanju naše kulturne teklosti. Za vodstvo po ra: pa najprej zavrtite telefonsk vilko Arhiva R Slovenije dogovorite za obisk.
Poleg te pa imajo v Arhivi razstavo V boju za združita vencev 1919-1920, ki je ši sebno aktualna ob 70-letnic roškega plebiscita.
F. Ž.
Klub staršev za boljšo šolo
Obvestilo za javnost št. 9
Z veseljem opažamo, da se zlasti v osnovni šoli začenja gibat bolj humano in ustvarjalno šolo. Izrekamo priznanje in poi učiteljem, profesorjem in ravnateljem, ki se trudijo za boljšo št) vseh stopnjah.
Podpiramo spremembe v ločevanju dveletnih, triletnih in šli nih programov v srednjem šolstvu, saj daje to več možno) uspešnost različnim otrokom.
Ne strinjamo pa se s povečano omejevalno politiko v sred šolstvu, zlasti z nesmislom, da mora dijak, ki ni opravil popral izpita, opravljati popravne izpite iz vseh predmetov, iz katerih prej že pozitivno ocenjen. Nasprotujemo tudi ukrepu, da diji ima status »občana« ne sme biti pri pouku. Ti »občani« so ni naši otroci. Pozivamo poslance, ki so za te spremembe glasove' dajo pobudo za popravek.
Protestiramo proti formalizmu, da šole, ki so se prijavi deljenje šolskega leta v tri konference v jeseni, ne dobijo dovolj čeprav so bili dijaki o novosti obveščeni in šole v skladu delujejo že poldrugi mesec. Ta model je bil preskusen in poz! ocenjen. Ne vemo, zakaj izzivati ponovno poplavo kontrolk, ki žrtve bodo spet otroci.
Ne dovolimo, da naši otroci tako še naprej ostajajo pos zajci.
KLUB STARŠEV ZA BOUŠO ŠOLO Ljubljana, Gotska 18
J
y> r-r-
rit
-V
- ^.-.v iv’’
.'./3
<e' .
' iV j
■r'- t:'-;-«
m
'u \
‘M ’’ t\.
rt-r
D. P. DELO PRODAJA TITOVA 35 61000 UUBUANA
V naši založbi imamo v zalogi po ugodnih cenah knjige, za otroke in mladino, za dom in družino, družboslovje, monografijo ter priročnike-,
MONOGRAFIJE
1.	SUHY, 231,00 din (monografije!
2.	SLANA, 231,00 din (monografije)
3.	KORENINE ŽIVE (nemš. slov.) 50,00 din
4.	FOTO ZGODBE 30,00 din
5.	SUHY BRANKO 231,00
PROGRAM ZA MLADINO
6.	UGANKE, NEUGANKE 25,00 din
7.	OSTRŽEK (kompl. 4 knjige) 80,00 din
8.	OSTRŽEK (kompl. 3 knjige) 30,00 din
9.	LOV ZA ZAKLADOM (otr. itrica) 42,00 din
10.	MUMUNBAJ 30,00 din
11.	POLETJE V ŠKOLJKI 2 45,00 din
12.	PREGL 136,00 din
13.	SNEŽEK 40,00 din
14.	GOZDNI PRIJATELJI 40,00 din
15.	ROBOTI 45,00 din
16.	LASERJI 45,00 din .17. VESOLJE 45,00 din
18.	ZAKAJČEK 120,00 din
19.	M. MUSTER - knjiga III. IV. 84,00 din
20.	VILINSKI KONJIC 10,00 din
21.	KRALJEVIČ MARKO 10,00 din
22.	MAU MAU 35,00 din
23.	ČUK NA PALICI 20,00 din
24.	ŠOLA SMUČANJA 14,00 din
ZA DOM IN DRUŽINO
(človek, družina, družba)
25.	INTELIGENČNI KVOCIENT 50,00 din
26.	ROJSTVO BREZ NASILJA 50,00 din
27.	ŠOLA, UČITEU, MATI, OTROK 50,00 din
28.	OČETJE KJE STE 50,00 din
29.	DROGA V SVETU IN PRI NAS 50,00 din
30.	ŽENSKA, CERKEV, DRUŽINA 50,00 din
31.	NEGA IN VZGOJA OTROKA 250,00 din
32.	DRUŽINA, SORODSTVO, SPOLNOST 40,00 din
DRUŽBOSLOVJE
33 UVOD V PRAVO OKOUA 40,00 din
34.	SOCIJALNI DELAVEC IN ALKOHOLIZEM 40,00 din
35.	EKOLOGIJE, ENERGIJA, VARČEVANJE 40,00 din
36.	ZNANOST V DRUŽ. VREDNOTNEM SVETU 40,00 din
37.	GUERNICA 40,00 din
38.	PO KOROŠKIH KOLOVOZIH 37,00 din
39.	SAMOUPRAVNA ORG. DELA 40,00 din
40.	SKUPNI SLOV. KULTURNI PROSTOR 40,00 din
41.	KAJ VEM O ALKOHOLIZMU 40,00 din .42. SODOBNA VARNOST 30,00 din
43.	ZGODOVINA-ŠOLSTVA 3. knjige 300,00 din
44.	MLADINA IN IDEOLOGIJA 20,00 din
45.	SEDMA SILA 20,00 din
46.	MOTIVACIJA ZA IZOBRAŽEVANJE 20,00 din
POUUBNO ZNANSTVENA UTERATURA
47.	ZBOGOM LIBERTY BELL 30,00 din
48.	RAČUNALNIŠKI IZIV 30,00 din
49.	BUKOVI GOZDOVI NA SLOVENSKEM 100,00 din
50.	LJUBLJANSKI ORIGINALI 20,00 din
51.	NADSTROPJA AMERIKE 40,00 din
52.	MED NEBOM IN PEKLOM 20,00 din
53.	RULETA NA ATLANTIKU 28,00 din
54.	LEVITAN 56,00 din
55.	TRUBARJEVO BERILO 28,00 din
56.	MARKETING V NABAVI 60,00 din
57.	MARKETING V TURIZMU 60,00 din
PRIROČNIKI
58.	ALERGIJA NA HRANO 72,00 din
59.	KUHAJMO ZA ZDRAVEGA OTROKA 72,00 din
60.	ARTRITIS 72,00 din
61.	JOGGING 35,00 din
62.	SLASTI SLOV. KUHINJ 105,00 din
63.	ZMAGA V ŽELODCU 105,00 din
64.	ZDRAVJE PRIHAJA IZ KUHINJE 72,00 din
65.	PRVA POMOČ 60,00 din
66.	PRAVO ORODJE 36,00 din
67.	IGRAJMO BRIDGE II2,00 din.
POEZIJA
68.	LIPUS 2 knjigi 20,00 din
69.	KOPRIVE 20,00 din
PESMARICA
70.	PEVEC IZPOD OBIRJA 90,00 din
Naročilnico pošl|ite na naslov ČGP DELO - Prodaja, Titova 35, 61000 Ljubljana. Vse informacije dobite po tel. (061) 315-366 in 26-96 ali 28-22. Poštnino plača kupec.
NAROČILNICA
Pri ČGP DELO - Prodaja nepreklicno naročam naslednje knjige
(navedite št. izvodov in zaporedne številke):.........■ •
Knjige pošljite na naslov:...............................
Naročene knjige bom plačal po povzetju!
Datum ...................................................
Čitljiv podpis ..........................................
(za pravne osebe’ žig)
Učenje je lahko brezosebno, vzgoja ne
».Zakaj so tu vsi tako srečni razen mene?‘ .Ker so se navadili. da povsod vidijo dobro in lepo,1 je rekel učitelj. .Zakaj pa ne vidim povsod dobrote in lepote?1 .Ker ne moteš videti zunaj sebe, česar ne vidiš znotraj.1« S to mislijo Antonyja De Mella je predavateljica Angelca Žerov-nik v soboto, 6. oktobra, ob temi z naslovom Senzibilizacija za vzgojno-izobraževalni dej želela poudariti, kako nujno je, da se človek najprej sreča s samim seboj, saj bo šele potem mogel in znal živeti z drugimi in med drugimi, in tako pristno doživljati soljudi.
Da se bo človek znal srečati s samim seboj, se mora najprej naučiti nenehno poglabljati se in opazovati. Odnos do sebe mora biti spoštljiv, nenasilen. Le tako bo lahko nadziral svoje potrebe, tako fiziološke kot željo, da bo sprejet med soljudmi, sodelavce, da bo deležen ljubezni, dobrote, varnosti in razumevanja.
Vse to zahteva zavzetost za svojo bivanjsko raven, torej dejavnost, prizadevanje za boljše, naprednejše v sebi in okolici, nujno poglabljanje v duhovno razsežnost svojega bivanja, izobraževanja in povezovanja z drugimi ljudmi.
Le tako bomo znali živeti z drugimi in med drugimi. Kajti le, če ljudi gledamo v nekem medsebojnem odnosu, bodisi v družini, razredu, zbornici, dobijo različne osebe pravi smisel, potreben za dve ravni doživljanja v odnosu jaz-ti in jaz-ono. Rabnostna raven jaz-ono je potrebna za zadovoljevanje osebnih potreb. Jaz-ti, odnosnostna raven doživljanja, pa nam pomeni ponotranjenje.
Ta srečevanja so nujen pogoj za osebno rast in nova doživetja. V srečanju odkrivamo nove vrednote, prvine in bogastva, ki so v notranjosti osebe, puščajo neko sled v človeškem spominu in odkrivajo skupno dostojanstvo.
Poseben položaj v medsebojnih odnosih pa ustvarja komunikacija med učiteljem in učencem, ki nastane v nekih določenih okoliščinah, ob določeni učni zmogljivosti, na določeni šoli, pri določenem učnem predmetu, pri določeni učni snovi, v določenem učnem sistemu - ta pa največkrat zanemarja številne plasti učenčeve osebnosti in peha učitelja v ustvarjanje nezavidljivih interakcij.
To je najbolj pereče pri ocenjevanju. Z ocenjevanjem držimo učenca v napetosti in ustvarjamo stresno situacijo, ta pa potem spet vpliva na učitelja. Da bi tak položaj ublažili, učencu ne dokazujemo, kako nesposoben je in da nič ne zna, ne zbujajmo mu tesnobe ali celo strahu in mu ne izničimo vrednote znanja.
Učni načrt naj bo dober, saj bomo le tako znanje približali povprečju.
Proti koncu prvega dela nam je predavateljica omenila še deset stebrov dobre vzgoje, ki niso vidni v vzgojno-izobraževalnih programih.
Da bo naša vzgoja prava, mora temeljiti na duhovni harmoniji, povrniti pa se mora tudi zaupanje v človeka.
Pri vzgoji je zelo pomembna samozavest v bivanjskem pomenu besede, torej da pripadamo neki skupnosti, bodisi družini ali pa razredni skupnosti, ki prinaša človeku potrebno moč in osebni ponos.
Ta pripadnost skupnosti ne sme okrniti svobode, ki pa ne pomeni, da učencu dovolimo vse. To svobodo nosimo v sebi, v svoji notranjosti, zunanji svet nam je ne more dati. Da pa se bo učenec razvil v svobodno osebnost, mora imeti dober zgled v starših in učitelju, ki naj bo trdna in zdrava osebnost.
Učitelj naj pri vsakem učencu najde področje, v katerem se ta odlikuje, znati ga mora pohvaliti. Tako bo zadostil učenčevi potrebi po potrditvi, tega pa smo ljudje zelo zelo potrebni. Tudi ljubezen nujno sodi v razred kot edina vez, ki usklajuje nasprotja.
Vse to nam omogoča resno delo v razredu. Zavedati se moramo, da se motivacija zvečuje le, če temelji na človeških in osebnih odnosih. Učenje je lahko brezosebno, vzgoja ne, vse učne vsebine pa imajo v sebi dovolj vzgojnega.
Pri vsem tem pa je pomembna vera, predvsem v človeka. Učitelj naj ne vodi učenca v hišo svoje modrosti, ampak k pragu njegovega duha.
V drugem delu je predavateljica odgovarjala na številna vprašanja udeležencev srečanja, ki kažejo, kako nujno je, da zavestno ustvarjamo medčloveške odnose na vseh ravneh.
MARIJA ŽABJEK
• CELOVEC
Medkulturno srečanje na pedagoški akademiji
V okviru akcije Alpe-Jadran je bilo 9. 10. 1990 na Pedagoški akademiji v Celovcu srečanje učencev, učiteljev in staršev treh dežel: Koroške, Slovenije in Furlanije. Srečanja se je udeležilo 150 mladih iz Celovca, z blejske Osnovne šole prof. dr. Josipa Plemlja ter z osnovne in s srednje šole P. Valussi iz Vidma. Lahko smo spremljali petje mladinskega zbora iz Ško-cijana, ogledali smo si prikaz dvojezičnega' pouka z ljudske šole iz Bistrice v Rožu, gostujoče šole pa so se predstavile pod naslovom Moja šola - tvoja šola. Športne in zabavne igre na šolskem dvorišču so premostile vse
jezikovne ovire, slovenski, nemški, italijanski in angleški jezik so se povsem pomešali med koroške izraze. Minimundus je postal tudi naš internacionalni, a povezujoči svet.
Dan je bil namenjen spoznavanju in navezovanju prvih stikov, manj izmenjavi izkušenj. Učitelji smo s pridom izmenjavali izkušnje, starši so govorili o izkušnjah z vzgojnih področij.
Ko smo se ločili, je v vseh ostala želja po ponovnem srečanju in pohvala akademiji, organizatorici tega dogodka. Lepo bi bilo, če bi povezava med šolami postala tradicionalna. MARIJANA ERI-BIRK
Delegacija delavcev v svetu OSNOVNE ŠOLE BAZA 20 DOLENJSKE TOPLICE
razpisuje prosta dela in naloge
- UČITEUA RAZREDNEGA POUKA,
končana PA, smer razredni pouk, za določen čas, nastop dela L 11. 1990, konec dela 31. 8. 1991
Prijave z dokazili sprejema Osnovna šola Baza 20 Dolenjske Toplice, Pionirska cesta 35, 68350, Dol. Toplice, 8 dni po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 15 dneh po , objavi razpisa.
sporočila
OSNOVNA ŠOLA PETRA ŠPRAJCA-JURA ŽALEC razpisuje natečaj za razstavo:
5. BIENALE OTROŠKE GRAFIKE na temo:
ČLOVEK, ENA JE ZEMLJA POD TABO________________________
pod pokroviteljstvom SKUPŠČINE OBČINE ŽALEC IN TISKARNE M ARGIN ALIJ A PETROVČE
Razstava bo septembra 1991 ob praznovanju taborskih kulturnih dni v večnamenskem prostoru osnovne šole Petra Šprajca-Jura Žalec. Sodelujejo lahko učenci od L- 8. razreda osnovnih šol Slovenije. Strokovna komisija bo razdelila 10 enakovrednih nagrad šolam, avtorjem in njihovim pedagogom. Vsi udeleženci razstave pa bodo prejeli priznanje za sodelovanje, kataloge in značke.
Vsaka šola lahko pošlje največ 10 grafik do velikosti 70 x 90 cm brez kartonskih okvirov. Grafike pošljite do 31. marca 1991 na naslov: OŠ PETRA ŠPRAJCA-JURA ŽALEC, Šilihova 1, 63310 ŽALEC Na hrbtni strani grafike morajo biti tiskane nalepke z naslednjimi podatki:
-	naslov grafike
-	ime in priimek učenca, razred
-	ime in priimek pedagoga
-	ime in naslov šole
Šole naj pošljejo tudi skupni seznam poslanih del z istimi podatki. Že razstavljenih grafik ne pošiljajte.
Druge informacije o razstavi dobite po telefonu št. (063) 713-274.
Uspešen seminar
Skoraj 70 učiteljev predvsem prvega razreda osnovnih šol v slovenjgraški enoti Zavoda R Slovenije za šolstvo Se je pred nedavnim zbralo v Mežici na enodnevnem seminarju, namenjenem spoznavanju učbenikov Slišim, vidim, pišem, ki sta ga sestavila mag. Anton Schellan-der in ljudskošolska učiteljica Irena Žele. Knjigo, ki je izšla pri celovški Mohorjevi družbi in jo že nekaj let uporabljajo pri začetnem pouku branja in pisanja slovenščine na koroških dvojezičnih ljudskih šolah, so letošnje spomladi s priporočilom Zavoda RS za šolstvo dobile na ogled vse osnovne šole v Sloveniji. Nastala je po sodobnih metodičnih postopkih prof. Gunthilde Schmo-elzerjeve v učbeniku Silder
-	Woerter - Saetze, to pa pomeni, da je učencem s tem smotrno omogočeno, da se v šoli podobno učijo tako slovenskega kot nemškega jezika.
Profesor A. Schellander je najprej poglobljeno prikazal novejša jezikoslovna izhodišča za današnji pouk slovenskega jezika, ki jih je upošteval pri obravnavanem delu. Pri tem se je dotaknil nekaterih vprašanj slovenskega jezikoslovja nasploh in posebej nekaterih stališč dr. J. Toporišiča. Gotovo bo več sodelovanja osrednjih slovenskih jezikoslovcev z zamejskimi slovenisti lahko še obogatilo naš jezik
-	to lahko sklepamo tudi po ne-
za dopolnitev pravopisa in glasoslovja.
Slovenske učiteljice so z enakim zanimanjem spremljale praktične izkušnje soavtorice učbenika Irene Žele z ljudske šole na Božjem grobu pri Pliberku, ki je ob njegovi neposredni uporabi predstavila tudi še nekaj svojega dodatnega gradiva in pripomočkov. Skupna ugotovitev je bila, da je poseben način dela z novim učbenikom še posebno primeren za tako imenovano integrirano obliko pouka, ki učencem omogoča sproščen in uspešen prehod iz otroškega vrtca in družinskega okolja v pravo šolo. Letos je poskusno vpeljujejo na 23 osnovnih šolah v Sloveniji.
Obravnavani učbenik je spodbudno ocenila tudi skupina slovenskih pedagoških strokovnjakov, v kateri so bili univerzitetna profesorja dr. Ljubica Marjano-vič-Umek in mag. France Žagar ter učiteljica Irena Šimenc-Mihe-lič. Pričakujemo lahko, da bosta avtorja imela še več podobnih seminarjev po Sloveniji, Zavod RS za šolstvo pa ju namerava povabiti k sodelovanju pri nastajanju novih slovenskih učbenikov za začetni pouk v osnovni šoli. Seminar v Mežici je že pokazal, da se bodo tudi šole v Sloveniji odločale za uporabo tega učbenika, to pa je gotovo še dodatno priznanje obema avtorjema.
FRANČEK LASBAHER
Knjigo Psihološke pravice otrok lahko naročite na naslov: Društvo psihologov Slovenije, Filozofska fakulteta v Ljubljani.
POPRAVKI
V članku Berte Golobove Z znanstvenih višav na šolska tla, objavljenem na drugi strani 14. številke Prosvetnega delavca, popravljamo napake, ki so nastale v tiskarni.
Prvi stavek se pravilno glasi: Zborovanje slavistov je tudi letos obsegalo dva predavanjska dneva in en izletniški dan. V drugem stavku prvega odstavka je namesto besede povprek zapisano popravek. In na-
prej: namesto 190-letnice Slomškovega rojstva so dolžni spomniti. . mora biti: so se dolžni spomniti. V drugem odstavku sta napačno zapisani imeni Ljuba - pravilno: Ljubka Šorli-Bratuž in Petra Kuplenika - pravilno: Kupljenika. V tretjem odstavku: ... je od poslušalcev terjala - pravilno: terjalo: ... zdajšnjih diplomantov in tistih, ki so tudi - pravilno: študij - končali pred desetletjem.
Avtorici in bralcem se iskreno opravičujemo.
Komisija za delovna razmerja
OSNOVNE ŠOLE PREŽIHOVEGA VORANCA,
UUBUANA, Prežihova 8
razpisuje prosta dela in naloge
- UČITEUA RAZREDNEGA POUKA,
(vodjo oddelka podaljšanega bivanja) za določen čas do 30. junija 1991.
Prošnje z dokazili o izobrazbi sprejema komisija 8 dni po objavi razpisa.

Stran 12
PROSVETNI DELAVEC - 22. oktobra 1990 - št. 15
Sla
-Hj;
«r i
K. . I
min u mum
s pokrovom
4
A3 - 4.800 din A4 - 4.400 din
<v~.x

<56 X />A^ % M

KROM t;
ha
• n
OBLIKA I N ' M O D E L
OBILO ZABAVE, TO JE PRAVA REKREACIJA
KROM, 61210 Ljubljana-Gunclje, Goljarjeva 9 , Tel: 061/50123,51661,
<T
i imte iri fsi^rr*8e3Bvi^
VELIKA BRITANIJA
Na voljo je več kot 60 modelov za kompletno čiščenje podov in oblog v upravnih prostorih, hotelih, v šolah proizvodnih prostorih ter lokalih in pomičnih stopnic v veleblagovnicah in drugih upravnih prostorih.

Prednosti strojev CIMEX:
3 rotirajoče krtače, smer vrtenja levo—desno, boljše čiščenje in enakomerna uporaba krtač.
KRATKI DOBAVNI ROKI
SERVIS IN NADOMESTNI DELI ZAGOTOVLJENI GARANCIJA 12 MESECEV
mm
U L
Informacije:
HERMES, Ljubljana,
M. Pijadejeva 27,
tel. (061) 321 -445, int. 59
ZA ZAČETNIKE IN ZA SREDNJO STOPNJO ZNANJA
		
Velikost	6- 12	3-5
Vozno ogrodje	najlonski odlitek	aluminij
	bel	črna grafika
Čevelj	poliuretanski odlitek	poliuretanski odlitek
	mat površinskaobdelava / črna	mat površinska obdelava / črna
Vložek	zračen	zračen
	pena visoke gostote	pena visoke gostote
Kolesca	oblazinjenje	oblazinjenje
- barva	črna	črna
- prožnost*	65% prožnost	65% prožnost
- odčitek merilnika trdote:	82 A	82 A
Ležaji	- 608zz/polprecizni	- 608zz/polprecizni
	- namazani	- namazani
višina odboja pri prožnem trku
&M§
ZASTOPSTVO INOZEMSKIH FIRM
IHEUMfSl IN NOTRANJA TRGOVINA, P.O.
61000 LJUBLJANA MOŠE PIJADEJEVA 27
P. P. 215-1V
TELEFON: (061) 321 445 TELEX:31 153 HERMES VU TELEFAX: (061) 324 554

SČASOMA SE VS! SPRIJAZNIMO Z LASTNIMI ZMOŽNOSTMI. NAJ SE ON ŽE ZDAJ SPRIJAZNI S SVOJIMI?

Med nami so otroci in odrasli, ki imajo zoradi nepravilnosti v delovanju možgon motnje v gibanju, drži, motnje vida, sluha in govora, lahko so žrtve epileptičnih napadov, vedenjskih motenj in umske nerazvitosti. Okvare so prirojene ali po pride do njih med porodom oziroma v zgodnjem otroštvu.
Zahvaljujemo se podjetju ^2 P
Prosvetni
delavec
ki /e to oglasni prostor odstopilo v korist Zveze društev sc cerebralno petahzo Slovenije.
,Letos se bo v Sloveniji spet rodilo okoli sto otrok z možgansko okvoro. V noši moči je, da jim pomogomo. Skupoj bomo ustvarili okoliščine, v katerih bodo živeli bolj samostojno. Toko bodo tudi njihovi trenutki bolj polni in lepši.
Dajmo jim možnost polnego življenja.
Ze danes prispevajmo zanje.
ŽIRO RAČUN
50105-678 -75233
C