Košcek k poizkusu rešitve našega social. vprašanja. Nekoliko odgorora. Dragi tovariš! Dovoli, da Ti na Tvoj zadnji dopis v našem listu, kjer rešuješ socialno vprašanje, nekoliko ugovarjam v imenu nekaterih tovarišicsomišljenic. To pa že ne gre, da bi nas takole vodil na javni semenj in nas v BUeitelj. Tovarišu" ponujal naprodaj svojim mladira kolegom I Ne, proti temu postopanju odločno protestujerao. Tudi se povsem ne strinjamo s Tvojimi zastarelimi nazori. Da bi bila srečua le tista ženska, ki se poroči. pa vendar ni res. Prosim Te, ozri se nekoliko po vrstah zakonskih žena. Ali so res tako srečne? Meni se zdi, da so to le bele vrane med njimi, večinoma se čuti zakonska žena v svojem Užavnem stanu nezadovoljno, razočarano. Nasprotno pa se pro- ( stemu dekletu odpira veduo ia vedno širši delokrog, da si lahko pomore do zadovoljnega življenja. Ni ga skoro stanu, ki ga ne bi dandanes z največjirn pridorn zasedala žena. Pri nas smo seveda še bolj starinarski in smatrarao učiteljico ali poštoo uradnico že za največji emancipiranki. Drugod po svetu so Ijudje že bolj prosvetljeni. Ženskam dovoljujejo vedno širšo pravico y javnosti, na razpolago ji je veduo večslužb. Pošlji torej svoje hčere med svet. Pridni in delavni ne bo manjkalo vzadovoljive eksistence. Poznam mnogo slovenskih deklet, med njimi tudi učiteljskib hčera, ki se jim prav dobro godi, tudi neporočenim. Ako si Tvoj sin po skrbni vzgoji pribori dobro eksistenco, zakaj si je ne bi Tvoja hči ? Ti,, ki si oče, vendar veš, da glede sposobnosti ni razlike med njima. če pa Tvoj odrasli sin morda prekosi Tvojo odraslo hčer, si tega krir le samo Ti, ker si ju različno odgojil. Odgajaj svoje hčere z isto vnemo kakor sinove in ne bo Te strah za njih bodočnost. Pridna, delavna in bistroumna (saj smo vsi ueiteljski otroci bistroumni) kakor je, tudi sama lahko žiri srečno. To je eno. Slednjič pa si upara dvomiti, da bi bil rešen tudi samo en košček socialnega vprašanja, ko bi se kar hipoma vsi mladi učitelji iz same kolegialnosti poročili z učitelj-_imi hčerami. Bojim se, da bi bilo v tem slučaju siromaštvo med našimi vrstami še večje. Sama kolegialnost niti sama Ijubezen ne redi človeka. Ceprav skromne, veudar tudi me učiteljske hčere rabimo nekaj malega za svoj življenjski obstanek. Ker pa učiteljeva plača, žal, niti ne zadostuje za njegovo lastno osebo, kako naj preskrbi še ženo in deco? Jaz, ki sein jako praktična in tudi precej izkušena, bi si dovolila svetovati vsem zakonaželjnim fantom iz naših vrst, da se naj ženijo samo tam, kjer dube poleg ljubezni vsaj še nekaj denarja z zenico v zakoo. Moje tovarišice pa si naj dvakrat premislijo, preden se vdajo zakonskemu jarmu in se možijo samo v slučaju, če jim je tudi materialno zagotovljena bodočnost. Bodimo torej glede sklepanja zakonov zlasti v našem stanu jako, jako previdni. Izvestno reširao tako večji košček socialnega vprašanja. Oe pa Ti, ljubi kolega-oče, nikakor nečeš pritrditi mojemu pismu, Te lepo prosim, ne piši vefi člankov, ki tangirajo kar vse učiteljske hčere, ampak daj rajši duška svoji sili na ta načia, da sestaviš za -Učiteljskega Tovariša" inserat z ženitno ponudbo za svoje hčere. Me druge pa se hočemo že same boriti za obstanek in tudi same izbirati ženine. če pa se že možimo, hočemo se možiti iz ljubezni in ne iz — kolegialnosti. Ena za drnge. Dostavek uiedništva: Naš člankar ni imel s svojim nasvetom nobenega slabega ali žaljivega namena, o tem smo trdno prepričani, ker moža preiobro poznamo. Napisal je oni članek iz najboljšega namena Prav je, da na vse strani premišljamo in preudarjarao, kako bi se dalo učiteljstvu poraagati do boljšega gmotnega položaja. Vsak nasvet je dober. Drugo vprašanje je seveda, kak odziv dobi to, kar misli posameznik, da bi bilo dobro. V tem primeru je zadel naš člankar na odpor, s čimer pa ni rečeoo, da je hotel škoditi ali celo žaliti. Vsak si pomagaj do boljše eksistence. A težko je to v našeui stanu, ko manjka najprirnitivnejšega pogoja — denarja. Skupno bedo lahko odbijemo ali vsaj zmanjšamo s skupno podporo.