PO REFERENDUMIH
Po bitki je lahko biti general, bi lahko rekli po referendumih za ustanovitev novih občin. Toda zgodilo se je natančno tisto, kar so mnogi strokovnjaki (in tisti, ki so to postali ob dolgotrajnih razpravah v parlamentu) napovedovali, vendar jih zagreti stran-karski agitaitoiji in poslanci v državnem zboru (žal, tudi večina ustavnih sodnikov) niso boteli slišati. Le v s/abi tretjini (v 111) na zborih občainov določenih referendumskih območij se je zadnjo majsko nedieljo večina tistih, ki se jim je zdelo vredno priti na volišča, odlmčila podpreti zamisel o svoji novi občini.
Le v redkih primerih je šlo za od-ločno in razpoznavno večino. Veči-noma so bili izidli tesni in je bilo odlo-čilnih le nekaj odstotkov med ZA in PROTI, enako velja tudi za tista ob-močja (teh je 118), kjer je bila večina proti ustanovitvi nove občine v ponu-jenih mejah. Za vse pa je bila značilna kilava udeležba - skupaj le nekaj več kot polovica vseh volilnih upravičen-cev. V nekaterilii referendumskih ob-močjih. zlasti v foolj mestnih, celo pod mejo petdesetih odstotkov. Ljubljana je v tem pogledlu zabeležila rekord. Na volišča 123?. volilnega okrožja Ljubljana je priišlo le nekaj čez 80 tisoč odraslih ptrebivalcev, to je 38 odstotkov. Ljuibljančanom sledijo Mariborčani z Ie: 42 odstotki.
Tista o generailih po bitki - vsaj po odzivih sodeč -¦ ne velja le za naše poslance. Analittiki - sem ne štejem zagrizenih   pisairjev   pisem   bralcev
v časopise, ki izrabijo sleherni dogo-dek, ki vsaj malo diši po politiki, za to, da rivalsko stranko polijejo s čim-več gnojnice - so si bolj ali manj edini v oceni, da je sporočilo referendumov naslednje: reforma občin, kot ste si jo zamislili v državnem zboru je, čista polomija!
Razdrobljenost občin, v kakršno neizde-lan koncept očitao vodi, omogoča uresni-čitev ustavne zamisli lokalne samouprave je torej protiustavna. Odlok (o dolocitvi referendumskih območij) je le izvedbeni I akt, njegove bistvene slabosti izvirajo izj neizdelanosti koncepta oziroma kriterijevj v zakonu (o lokalni samoupraii), zato jej treba uRotoviti tudi neustavnost take za-konske ureditve in zahtevati od zakonoda-jalca, da jo nemudoma uskladi z ustavo, tako da bi bilo kljub temu mogoče reformo izpeljati do konca leta. (Iz odklonilnega ločenega mnenja enega od devetih uslav-nili sodnikov mag. Matevža Krivica o od-ločbi ustavnega sodišča.)
Stranke, razen nekaj izjem, seveda ne mislijo tako. Po (trenutnem) šoku, ki so ga povzročili izidi majskega refe-renduma, je takoj sledilo medsebojno obtoževanje, kdo vse je zadevo »za-(Nadaljevanje na 2. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
vozil«. Še najdlje je šla stranka Janše-vih socialdemokratov - njeni po-slanci, ki jih res ni veliko, so pa zato bolj glasni, so bili najbolj odločni za-govorniki zamisli, ki je tako neslavno propadla na referendumih - so neka-tere stranke kar naravnost obtožili, da so zapeljale (zmanipulirale) ljudi, da so glasovali, kakor pač so! Zani-miva je tudi misei ustavnega »očeta« reforme lokalne samouprave. »Iz-jemni uspeh« je res zasluga spretnosti zagovornikov dosedanjega (boljševi-stičnega) sistema, je v enem od osred-njih slovenskih časnikov zapisal dr. France Bučar, vendar glavnih zaslug za takšen upravni »by pass« nimajo tokrat le krščanski demokrati (?), am-pak tudi vsa opozicija, ki ji nikoli ni uspelo priti do bistva stvari! Ker kri-tike javnosti niso pojenjale, so se do-mislili ustanoviti delovno skupino, ki naj najde izhod iz nastalega položaja.
Tudi če odmislimo, da ima takšna rešitev že dolgo brado (če nočeš rešiti problema, ustanovi komisijo), ima ta komisija kaj malo možnosti, saj v njej sedijo poslanci (in poslanke), ki so že do zdaj odločno vztrajali vsak na svoji strani. Kot kaže, (šibka) večina čla-nov »Peršakove skupine« (po njenem vodji, demokratskem poslancu To-netu Peršaku) rešitev nastale zagate vidi v tem, da bi »priznali« 111 z refe-rendumi določenih novih občin, tam, kjer je bil izid negativen, pa bi za-časno pustili meje starih občin (koli-kor je od njih še ostalo). To naj bi
omogočilo izvedbo občinskih volitev še letos, torej pred iztekom podaljša-nega mandata obstoječim občinskim skupščinam in njihovim izvršnim or-ganom. Če natanko pomislimo, bi to utegnilo biti prav tisto, kar je ustavno sodišče prepovedalo v svoji prvi raz-sodbi!
A od ugibanj se raje vrnimo k Ljub-ljani. Kot je znano, se je večina Ljub-ljančanov (okrog 44 tisoč, to je 54 odstotkov) odločila obkrožiti PROTT, skoraj 10.000 manj pa ZA (43 odstot-kov, za 3 odstotke pa je bilo oddanih neveljavnih glasovnic). Po teoriji »Peršakove delovne skupine« naj bi tu torej ostale »stare« meje petih Ijub-ljanskih občin. Izjemi bi bili le dve občini: Rakitna in Šentjošt. Bolj na-tančno: na območju zdajšnjih ljub-ljanskih občin bi reforma lokalne sa-mouprave prinesla tri nove občine. Že omenjeni dve, Rakitno in Šentjošt (le tam je bil namreč izid referen-duma pozitiven) bi imeli skupaj nekaj čez 700 (odraslih) duš, tretja (Ljub-ljana) pa okrog 250.000! Lep rezultat več kot triletnih prizadevanj za nove občine po evropskih vzorcih! Na zbo-rih občanov v krajevnih skupnostih (največkrat v režiji peščice navijačev enih ali drugih strank) spočete zamisli o svojih občinah so namreč na refe-rendumih padale ena za drugo kot domine. In to celo v krajih, za katere se je mislilo, da jih ima popolnoma v rokah stranka, ki si je prizadevala za čimvečjo razdrobljenost Slovenije na veliko število majhnih občin (omenja jo tudi dr. Bučar): v Velikih Laščah (31 odstoktov ZA :64 PROTl), v Pol-
hovem gradcu (34:61) ali v Vodicah (33:65), na primer. Skozi, kot radi pravimo, niso prišle niti Medvode, torej kraj, kjer ne po strokovnih ne po političnih interesih ni bilo slišati no-benih nasprotovanj, nasprotno. Med-vode so bile med tistimi kraji, ki so po resnih pripravah na novo občino prišli najdlje. Referendumski izid je bil si-cer tesen, le 0,5 odstotka (kakšnih trideset glasov ZA) je manjkalo do potrebne polovice... Zamisel za edino novo občino na območju naše zdajšnje občine, to je Dol pri Ljub-Ijani, po izidu referenduma sodeč, ni dobila prav veliko privržencev. Od 2475 v volilni imenik vpisanih glaso-valcev jih je na volišča prišlo 1634, za novo občino pa jih je bilo le 467.
Kaj bo zdaj storil državni zbor, ki (vsaj uradno) čarovnikov nima? Ujel se je v past, ki so si jo parlamentame stranke same nastavile. Seveda bi bilo najbolj pametno vse skupaj pozabiti in reformo - upoštevajoč grenke in drage izkušnje, saj je samo organiza-cija referenduma stala okrog 300 mili-jonov, koliko pa je stalo skoraj tri-letno pripravljanje reforme pa tako nihče ne zna izračunati - začeti znova. Toda kaj storiti z 111 izglasovanimi (po večini mini) občinami? Za zdaj je ni stranke, ki bi si upala ljudem v teh referendumskih območjih reči: vaša volja ne velja, vso stvar bomo čez čas - ko jo bomo na novo premislili - po-novili! Tako imata že omenjeni Ra-kitna in Šentjošt precej možnosti. Druga zanka je v belih lisah, ki pokri-vajo več kot dve tretjini Slovenije, kjer so ljudje povedali, da niso za takšne občine, kot so bile predlagane, niso pa povedali, za kakšne so. Bodo parlamentarne stranke zmogle toliko kooperativnosti, da bodo z dobršnim odmerkom zdrave pameti združile strokovne podlage za nove občine in meje zdajšnjih občin in tako obliko-vale začasne občine v slogu »volk sit in koza cela«. Vsekakor bi to bilo blažilo, ne samo zaradi nekaj občin več ali manj - država je tako in tako že vzela večin prej občinskih pristoj-nosti - temveč tudi zato, da bi se nam nehala režati Evropa.
Hm