LAS MISIONES CATOLICAS
NOV. - DECEMBER 1984 NOV. - DICIEMBRE
LA EVANGEUZACION EN EL FASADO, EN EL PRESENTE Y EN EL FUTURO DEL PUEBLO CHINO Santo Podre a los Obispos de Taivvan
(Fin.)
3.	Si, queridos hermanos, como comprendeis claramente, la verdad de
Cristo que debeis proclamar llega a la gente tal y como esta es, con sus circunstancias de tiempo y espacio. Como amados	hijos	de la	nacion china,
so os ha confiado la tarea de traducir	el mensaje	de la	fe en	terminos que
puedan ser entendidos por vuestros compatriotas, cercanos o lejanos.
Para la Iglesia, este problema no es nuevo. Desde sus mismos origenes, ha tenido que saber compaginar su fe y su formulacion con la cultura am-biental. Y lo ha hecho respetandola,	extrayendo	de ella sus	mejores ele-
mentos. Los misioneros, cuyas labores	apostolicas entre	vosotros estais con-
memorando, hicieron esto precisamente. Asimilaron vuestros tesoros y os dieron los suyos, para q'ue fuese eonocido y amado el unico tesoro que puede ser poseido aqui abajo: Cristo Jesus.
Hoy la antorcha ha pasado a vuestras manos. Debeis estar presentes en el corazon de ese conjunto de valores que constituye la cultura de un pueblo, los valores en los que un pueblo se reconoce a si mismo, por encima y a pesar de las vicisitudes y escisiones momentaneas de la historia. Y la Iglesia —como he tenido ocasion de decir en la clausura de Congreso internacional dedicado a Matteo Ricci en 1982—, “sensible a los valores espiri-tuales de čada pueblo, no puede por menos de mirar al pueblo chino —-el mas numeroso de la ti er ra— como a una gran realidad unitaria, crisol de ele-vadas tradiciones y de fermentos vitales y, al mismo tiempo como una gran nacion y prometedora esperanza” (Discuvso en la Pontificia Universidad Gregoriana, 25 de cctubre de 1982, niim. 6: L’Osservatore Romano, Edicion en Lengua Espanola, 12 de diciembre de 1982, pag. 6).
4.	La Iglesia	que vive en	Taiwan esta	mas especialmente abierta a
esta realidad. No vive encerrada	en si	mišma,	lamentando el pasado o llena
de temor. Reza, se santifica y trabaja “para que la Palabra del Senor avan-ce con celeridad y	sea El glorificado”	(2 Tes	3, 1). Desde la lejana epoca
de la dinastia Tan	(entre 617 y	917),	que se	torna habitualmente como el
momente en que se iinicio la evangelizacion del continente chino, hasta hoy mismo, 1984, la palabra de Cristo, su mensaje y su Iglesia no han perdido r.ada de su poder creativo, de su luz y de su novedad, pues Jesucristo esta con nosotros “hasta el fin de los tiempos” (Mt 28, 20) y su palabra reconci-liadora ha tornado la forma de una cruz que une a los pueblos mas dispares. Debemos aprender sus lenguas, sus modos de hablar y sus costumbres, para anunciarles el plan de un Dios, el Padre, de quien Jesus, por su sacrificio, nos hablo mostrandonos su amor.
Es a vosotros, catolicos de Taivvan y de la diaspora, a quienes se con-fia esta maravillosa tarea de ser una Iglesia-puente para vuestros compatriotas del continente. Alli, otros hei'manos y hermanas cristianos se revelan, por el momento ocultos como la semilla en la tierra.”
Naslovna stran: Božič kitajskega umetnika.
zamujene ure...
Do nedavna smo brali v cerkveni zgodovini, kakšno uslugo je napravil Konstantin Veliki, ko je z milanskim ediktom 313. leta dal svobodo krščan-s,vu. Res, preganjanje je prenehalo. Bila je ura, ko bi moglo krščanstvo res postati kvas sveta.
Danes pa žal zgodovinarji ugotavljajo, da je nemoč Konstantina bila kriva, da je nastal razkol, ker n! znal in mogel povezati nekdanje rimsko cesarstvo v celoto, po drugi strani pa je z držo zaščitnika do tedaj svobodno krščanstvo usužnil državi. Morda niso daleč od resnice tisti, ki pravijo, da se Cerkev šele danes osvobaja teh svetnih vplivov. Zato je morala spet v trpljenje. In kakor se sliši kot paradoks, nekaj v sebi nasprotujočega, komunizem proti svoji volji opravlja delo očiščevanja. Žrtve so velike, prevelike, da bi mogli videti tisto, kar ima v načrtu Bog. Preveč občutimo težo tira-nije, obenem pa razkroj človeške družbe, da bi si drznili upati, da vse to vodi v nekaj lepšega, v tisto, kar je napovedal Dostojevski v svojem romanu -/Bratje Karamazovi", da bomo ,,izpod nedrij zemlje" začeli oznanjenje, da bo prišla ,,ura, ko bomo pokazali omajani resnici sveta Kristusov obraz čist in nepopačen".
Bližnja bodočnost ne obeta zmagoslavja. Sicer pa nam zmagoslavja kot ie bil milanski edikt niso prinesla globokega krščanstva, ampak poplitvenje. Cerkev mora biti preganjana, da je močna. Čim ji svetne sile ponujajo udobnost, se začenja razkrajati sama v sebi. Klic časa, klic trpečih v dvajsetem stoletju pa prihaja iz vseh vrst. Zato dolgoročno moremo računati na zedinjenje krščanskih vrst, smemo upati, da bo tako razrvani svet stegoval svojo bolno roko po pomoč tistemu, ki je ,,Pot in Resnica in Življenje"
Kateri rod bo to učakal? Ni važno. Dolgoročno upanje je utemeljeno. Treba bo imeti upanje svetniškega kandidata Ozanama, ustanovitelja Vincencijevih konferenc, ki je rekel: ,,Naj gre voz revolucije preko mene, samo da se na njem vozi Kristus."
Zadnji koncil je mogoče primerjati prvemu — apostolskemu zboru v Jeruzalemu. Takrat so apostoli, med njimi najmočnejša: Peter in Pavel, rešili osnovno vprašanje,- evangelij — Cerkev je za vse narode, ne samo za iude. V drugem koncilu se je ista Cerkev proglasila za ,,vesoljni zakrament". ^ tem duhu je treba razumeti neštete govore Janeza Pavla M., ki govore Pravzaprav le o enem: Jezusu Kristusu — Odrešeniku. Kakor Pavel zagotavlja: v nas pa je misel Kristusova, tako v papežu živi prepričanje: za svet je samo ena rešitev: Kristus.
Težki časi zgodovine so mimo. Kolikokrat je bila Cerkev v okovih svetnih °blasti, kolikokrat je zaradi ,,domačih" skrbi zamudila uro svojega poslanstva. Ni znala presojati ,,znamenj časa". Papež Dobri, Janez XXIII. je za-
slutil, kaj prihaja. Osupnili so, ko je sklical koncil. Se danes okosteneli ljudje stavijo vprašanje: zakaj. Sveti Duh je bil navzoč, ponovile so se prve binkošti. Začela se je nova doba. Cerkev je pripravljena na umiranje, na čakanje, na delo brez nasilja, brez orožja, brez ,,človeške modrosti", da se razodene božja moč.
Ko smo se v tem letniku Katoliških misijonov spraševali: ali ne bi bila danes Japonska katoliška, če bi se nadaljevalo delo sv. Frančiška; ali ne bi bili Indija in Kitajska cvetoči katoliški deželi, če bi zmagala misijonska metoda Riccija in De Nobilija; ali ne bi utonil islam v krščanskem svetu, če ne bi bilo križarskih vojn; ali ne bi bila podoba sveta vse drugačna, če bi ne zamudili ure milosti, ostane eno vprašanje: ali bomo zamudili uro milosti tudi mi?
Vse dobro in lepo moramo pozdraviti, veseliti se moramo uspeha kogarkoli, živeti in delati pa moramo s Cerkvijo. To je razpoznavni znak vsega iskanja, vseh novih gibanj, vseh preroditvenih ustanov: ali so v službi Cerkve. Le tu je Kristus,- njegova je ,,ena, sveta, katoliška, apostolska Cerkev".
Papež kliče na plan mladino. Prihodnost, boljši svet bo gradila le tista mladina, ki ljubi Kristusa in Cerkev. Kako tragično, če nas bodo zgodovinarji čez dvesto let ocenili: zamudili so svojo uro.
Franc Sodja CM
BOŽIČNI ČLOVEK	Kako je dobro, dobro biti človek!
Iz snovnih delcev, z nedeljivim duhom, in — člen za členom - trgati okove z močjo od Tebe, ki si duše kruh.
Ne sme nas biti strah solza na krsti, ne trepetanja padajočih listov. Smehljaj vetrov po'zi po trte prstih za nas.
In čuj: še dež je pianist.
So kje bogovi, ki so — živa hrana?
Je kje ljubezen, ki je kakor Tvoja,
Gospod,
naš vekomaj božični brat?
Razpihni,
kjer jesen je v shrambo zbrana, predrobno luč božičnega osoja!
Da najde pot
VLADIMIR KOS	do src jetniških vrat.
OB ŠESTDESETLETNICI - 90 LET!
Piše s. FRANČIŠKA NOVAK O.S.U., Bangkok.
Za šestdesetletnico prihoda prvih uršulink na Tajsko je zadnja še živa dočakala 90 let življenja, naša s. Ksaverija Pirc. Bile so štiri, ki 80 tedaj začele, ena Francozinja, ena Belgijka in dve Slovenki. Druga za drugo so šle v večnost, zadnja s. Rafaela Vurnik lansko leto. četrta ie pa še čvrsta, delavna in vsa posvečena v molitvi. Imela je tri mlajše sestre, vse so že odšle v večnost, kot one tri ustanoviteljice našega tajskega misijona, ona pa močna in odporna kot slovenski hrast, uglašena kot klavir, pred katerim presedi toliko ur s svojimi dragimi učenkami. Prosimo te, Gospod, še pomnoži njena leta na zemlji!
Tudi v naši šoli tu v Vasudevi v župniji Kalvarije smo jo proslavili. Bilo je dne 23. julija zvečer, ker čez dan ne moremo opustiti rednega dela. Kakih 30 uršulink in še druge sestre ali kandidatinje smo obdale in spremile 90 letno misijonarko v lepo okrašeno kapelo. Ameriški misijonar, redemptorist, je daroval sveto mašo. Vse molitve, berila, skrbno zbrane vesele in mladostne pesmi so bile uglašene na ta veliki dan. Berilo je bilo iz prvega poglavja pisma Filipljanom: ,,Zakaj življenje je meni Kristus in smrt dobiček; če življenje v telesu, mi to daje sad
S. Ksaverija Pirc pri slavju svoje devetdesetletnice.
dela, in kaj bi si izvolil, ne vem. . . željo imam biti razvesan in biti s Kristusom. . . a v telesu ostati je potrebnejše zaradi vas. . Evangelij je bil iz 15. poglavja sv. Janeza. ,,Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni!“ Da, ljubezen je bila ključ življenja naše 90 letne slavljenke, ljubezen do Boga in do ljudi, njihovih neumrljivih duš. Gospodovo veselje je polnilo dneve in noči tega dolgega življenja, ki pa se zdi kratko, ker je bilo tako do mere polno LJUBEZNI. ,,Da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni!" -Kako naj mi danes dopolnimo veselje naše slavljenke? Kaj naj ji podarimo? Saj v svoji obljubi uboštva je ona bogata z vsem! Bogu izročimo naše molitve zanjo, to bo najlepši dar. ,.Karkoli ga boste prosili v mojem imenu, vam bo Oče dal." (Jn. 15, 16)
Sledila je slavnostna večerja in nato prireditev naših mladih osem sester, od katerih sta le dve uršulinski kandidatinji; a skupaj z drugimi prejemajo nekaj mesecev redovno formacijo in se pripravljajo na svete obljube. Podale so nam vrsto klasičnih tajskih plesov, kot si jih je zapomnila zgodovina. Vsaka sestra je zastopala eno časovno dobo. Druga za drugo so sestrice priplesale pred zaveso ter se harmonično spojile s predhodnico. Tipični ritmični gibi mladih nog in rok, ki jih s. Ksave-rija že skoro 60 let pozna in ceni in se ne naveliča gledati jih. Sestre so slavljenki še podarile šopek rožnatih lotusov, ki jih je v življenju toliko naslikala, pa pisana jajčka, ki so jih same okrasile.
Ko so bili plesi in pesmi končane, je slavljenka na kratko povzela besedo, se zahvalila in pošalila:
V pondeljek 23. julija je prišla na svet v Borovnici, blizu bele Ljubljane, v pondeljek je vstopila v red uršulink v Mekinjah, v pondeljek je napravila svete obljube, na Veliki pondeljek, po Cvetni nedelji leta 1919. In zdaj v pondeljek 23. julija praznuje svoj devetdesetletni rojstni dan. Bog naj bo hvaljen in slavljen za vse: dobro in hudo, prijetno in težko!
Po-nedeljek se mi zdi res simboličen dan za našo drago Ksaverijo. Spomnim se šaljivke, ki sem jo čitala v angleškem ,,Tablet". Nas Slovane označi kot praznično, biblično usmerjene Med tem ko drugi narodi imenujejo dneve po soncu, luni in zvezdah, je Gospodov dan za nas ne-delja, ko praznujemo in ne delamo. Potem pride po-nedeljek, nato, torek, tretji dan po nedelji; sreda: sredi med eno nedeljo in drugo; četrtek je četrti dan po nedelji in petek je peti. Sobota je bila pa itak že v Stari zavezi Gospodov ne-delavni dan!
Za našo drago pionirko je značilni dan po-nedeljek, dan po prazniku, ko je duh še praznično razpoložen, a ga dnevno delo pritegne z vso silo. Za drago s. Ksaverijo je bilo življenje Veliki pondeljek, poln trdega, resnega plodnega dela v veselem prazničnem razpoloženju, v samopozabi, odpovedi in žrtvi. S. Ksaverija, še na mnoga leta, kot je to v božjih načrtih, saj Vas čaka še mnogo dela pri mladini, ki Vas ljubi, ceni in spoštuje in Vas ohranja mladostno!
Naj poročamo še o drugem slavju, to pot skupaj s slavjem 60-letnice naše dobre budistične učiteljice, gospe Tavorn, kar pomeni ,,stanovitna", in še 30-letnice zvestega dela v šoli druge učiteljice, Voradi.
f
& TV
S. Frančiška Novak O.S.U. (zadaj mala na desni) s sosesframi in katoliškimi učenkami.
To pot je bil praznik posebno za šolo, zlasti za nekdanje učenke in učiteljice. Tedaj smo se zbrale ob enajstih dopoldne, in sicer najprej v lepi kapeli. Večina nas je posedla kar po tleh, sicer bi zmanjkalo Prostora v drugače prostorni kapeli. Bogoslužje je vodil pater Ruangyod, Prvi jezuit tajske narodnosti. Bila je 18. navadna nedelja in evangelij iz 14. poglavja Mateja: Jezusu so se zasmilile množice, ozdravil je bolehne in nato vse čudežno nasitil s petimi hlebi in dvema ribama in ostalo je še dvanajst polnih košev. Kako simbolično za misijonsko delo naše slavljenke in njenih tovarišic, je poudaril v govoru pater. Ozdravljati, krepčati, hraniti telesa in duše z močjo, kruhom, zdravili, ki niso naša, ampak nam jih vedno znova daje in množi Gospod!
Pri obhajilu smo pele pesem, ki jo je s. Ksaverija sama zložila in uglasbila: Gospod je moja prekrasna dediščina. . ., ki me osrečuje. . . In potem evangeljska: Vse, kar ste storili enemu mojih najmlajših, ste meni storili. . . Potem je naša s. Ksaverija stopila k harmoniju in zaigrala in zapela z vsemi zbranimi pesem v čast Vasudevi, Kraljici sveta, Regina Mundi.
Bilo je poldne in šle smo nadaljevat slavje v lepo okrašeno dvorano v pritličju šolske stavbe. Ljubeznjiva mlada tajska prednica je v imenu vseh pozdravila slavljenke in po vrsti orisala njihove zasluge. Zastopnice nekdanjih učenk so slavljenke po svoje pozdravile in vse tri kar obsule z girnaldami, šopki in darovi. Bil je lep praznik!
62. LETNIK “KATOLIŠKIH MISIJONOV' V LETU 1985
Hvaiežni smo Bogu, da smo letos spet mogli izdati en letnik slovenskega misijonskega lista. Za Bogom pa dolgujemo največjo hvaležnost Vam, slovenski misijonarji in misijonarke, ki v list pišete! Pa tudi vsem naročnikom gre hvala, ker list vzdržujete z naročnino in darovi. K temu vas priganja misijonska ljubezen, posebej še ljubezen do slovenskih misijonarjev. Samo ta ljubezen, ki ,,vse premore" po besedah apostola narodov sv. Pavla, vas nagiba, da plačujete razmeroma drago naročnino.
Zal vam za novi letnik ne napovedujemo kaj znižane naročnine. Če bi mogel list tudi v domovino, bi ga mogli lepšega in cenejšega izdajati. ,,Katoliški misijoni" so imeli v najboljših časih več kot 10.000 naročnikov, v začetku izdajanja v izseljenstvu so se tiskali v 4.000 izvodih, danes pa je naročnikov komaj 1.500. V Argentini jih je 378, na Koroškem 278, na Primorskem (Goriška in Tržaška) 227, v ZDA 183, v Kanadi 168, v Avtraliji 38 izvodov, po raznih drugih evropejskih deželah vsega skupaj kakih 120 in po ostalem svetu vse ostalo.
Da kljub tako majhni nakladi moremo izdajati razmeroma bogat in lep misijonski list, je to zato, ker je vse uredniško in uprav-niško delo brezplačno. Le tako moremo zadnja leta s prejeto naročnino in darovi v tiskovni sklad ravno shajati, da ni izgube.
Ker se je pa v deželi, kjer KM izhajajo, radi težkega gospodarskega stanja (vrniti je treba nad 40.000 milijonov dolarjev!) vse zelo podražilo, bomo morali v prihodnjem 62. letniku opustiti drage naslovne strani z barvanimi slikami, ki so zadnji dve leti krasile naš list, kajti tako bomo mogli nuditi list vsaj vsebinsko enako bogat.
456 štreni letnika ,,Katoliških misijonov" v letu 1985 bo stalo tudi vnaprej povsod (tudi v Argentini) 20 USA dolarjev oziroma protivrednost v drugih valutah. Letalsko pošiljanje bo stalo 10 dolarjev več.
Pros"mo vse naročnike, da listu kljub vsemu ohranite zvestobo in da še naprej žrtvujete naročnino oziroma darujete v tiskovni sklad zanj! Z vašo pomočjo slovensko zamejstvo in izseljenstvo že 40 let izdaja list, ki je že toliko pomenil za slovensko misijonsko delo in pomeni še danes, ko ga domovina sama ne zmore izdajati.
"Baragovo misijonišče" v Argentini.
450 LET CERKVE V INDONEZIJI
S. DEODATA HOČEVAR O.S.U., Bandung, Indonezija
V mesecih juniju in juliju smo praznovali 450 letnico katoliške vere v Indoneziji. V Ja karto so prišli zastopniki iz vseh krajev dežele in slovesno praznovali obletnico. Tudi v Bandungu je bilo zelo lepo. Zbrali srno se v državnem stadionu in se zahvalili Vsemogočnemu za vse milosti, ki jih je podeljeval dušam te dežele od trenutka, ko je prvič luč svete vere zasijala v Indoneziji.
Naj Vam kratko navedem nekaj zgodovinskih podatkov o Indo-neziji v zvezi s pojavom in življenjem Cerkve v njej:
Leta 1512 Portugalci odkrijejo indonezijski otok Moluku. Dvaindvajset let kasneje pridejo prvi portugalski misijonarji na otok Halma-hera, se pravi, leta 1534 in je letos torej 450 let od tedaj.
Leta 1546 in 1547 sv. Frančišek Ksaverij obišče misijone na otokih Ternate in Amboina.
Leta 1602 so Nizozemci zavzeli indonezijsko otočje in prepovedali obstoj katoliškega misijona; misijonarji so morali zapustiti deželo. Niso se mogli vrniti dvesto let. . . Le dva otoka, Flores in Timor sta mogla ohraniti misijonarje, kajti Nizozemci so ju prepustili Portugalcem, in na teh dveh otokih se je katoliška vera mogla svobodno oznanjati.
S proslave 450 - letnice Cerkve v Indoneziji: somaševanje v državnem stadionu v Bandungu.
Ko je leta 1300 Napoleon gospodaril po Evropi, so bili na vsej ostali Indoneziji samo trije katoliški duhovniki. Leta 1907 so pa tudi za katoličane na Indoneziji razglasili svobodo veroizpovedi in še isto leto sta došla dva nova misijonarja. V začetku so bili katoličani le tujci, toda polagoma so tudi domačini začeli sprejemati Kristusa kot Odrešenika.
Razcvet katoliške Cerkve v deželi pa se začne pred vsem po letu 1945. Po ljudskem štetju je bilo leta 1980 v Indoneziji 4.355.575 katoličanov! Med njimi je delovalo 5.771 duhovnikov, redovnikov in redovnic. Domačih duhovnikov je bilo med njimi 46 odstotkov. In število katoličanov raste iz leta v leto. Največ jih je na otoku Flores, v srednji Javi. Tudi potomci Kitajcev, ki so se naselili v Indoneziji, v velikem številu vstopajo v Cerkev.
V	aprilu, natančno 25. aprila 1984, je Vsemogočni nenadoma poklical k sebi škofa Bandunga, nekaj mesecev pred praznovanjem 450 letnice. V škofa je bil posvečen mons. Arntz leta 1952. Imel je težave z zdravjem in je že prosil svetega očeta, naj mu določi namestnika. Čakal je na odgovor iz Rima, a med čakanjem ga je Bog poklical k sebi. Ker nameravajo oblasti javno pokopališče zapreti, so škofa pokopali na malem uršulinskem pokopališču. V Bandungu je naša provincialna hiša in na koncu precej velikega vrta imamo uršulinke malo pokopališče za naše pokojne. Tam sedaj počiva tudi nadpastir božjega ljudstva v Bandungu.
Okolica našega mesta Bandunga je pretežno muslimanska. Leta 1950 je naša škofija štela komaj 18.000 katoličanov, a to so bili pretežno Nizozemci. Ker pa so ti po osamosvojitvi dežele polagoma odhajali, se je število katoličanov v škofiji manjšalo, čeprav je bilo vsako leto okrog 1.000 novokrščencev. Leta 1958 je pa število katoličanov začelo naraščati, in to katoličanov-domačinov! Kako bo v bodoče, je težko prerokovati, kajti milost vere deli samo Bog. Primer:
V	letih 1964 in 1965 je nepričakovano kakih 7.000 pripadnikov vere Sunda pristopilo h katoliški Cerkvi. Zakaj? Država ne priznava vere Sunda, zato je njih voditelj Alibassa izbral katoliško Cerkev in postal katoličan, njegovi pristaši oziroma učenci so mu pa sledili. Trije od teh bivših Sunda vernikov so si že izvolili duhovniški stan; vsi trije so iz kraja Cugugur, ki je bil prej središče vere Sunda.
Naša škofija Bandung šteje sedaj okrog 52.000 katoličanov. Upamo, da bo milost božja zmagala tudi v mohamedanskem okolju.
V	naši uršulinski šoli je nekako 43% katoličanov in kakih 40 ka-tehumenov. Razen obveznega verouka v šoli po državnem programu imajo katoliški učenci še posebej eno uro katoliškega nauka tedensko.
V	septembru smo imeli dvakrat duhovne vaje za učence zadnjega letnika. Morali smo iti v Srednjo Javo, ker v Bandungu še ni doma duhovnih vaj za šolsko mladino. Avgusta meseca so pa duhovne vaje za naše učiteljstvo; na takih duhovnih obnovah se poglobe v lepoto in odgovornost vzgojnega in šolskega dela, kar pomaga, da še bolj zares vzamejo svoje poslanstvo naslednje šolsko leto.
S proslave 450 - letnice Cerkve v Indoneziji. Koncelebracija v Bcndungu. Na oltar prinašajo darove — vse po krasnih, pestrih indonezijskih običajih.
O ZAMOTANI JAPONSKI
VLADIMIR KOS S.J., Tokijo
Vso je Gospodovo: to leto, ki je po našem japonskem uradnem štetju devetinpetdeseto doba šona, ki se je začela z uradnim nastopom sedanjega japonskega cesarja HIROHITO-ja (privzdevek ,,cesarja" so si japonski vladarji dodali z uvedbo moderne japonske ustave 1. 1889, in sicer po zgledu in zamisli pruske monarhije); Gospodovih je teh več kot 3900 otokov, ki tvorijo našo Japonsko, z nekoliko večjo površino kot je Finska (a sedemkrat manjšo od Argentine) in z več kot sto devetnajst milijoni prebivalcev, ljudi z nesmrtnimi dušami, v katere nesmrtnost večina nagonsko veruje, pa naj bo še tako nejasna, neumljiva, nečloveška; Gospod nam je položil te gore in planjave, jezera in reke, zalive in ožine takorckoč v kot zahodnega Tihega oceana, ne preveč daleč od ogromnega azijskega kontinenta, ki so si ga demonske sile že tako zelo osvojile v znamenju srpa in kladiva: Gospodov dar je to poletje, ki se tiho izteka v zadnjo avgustovo noč. da lahko sestavim to poročilo za vse, ki nosijo v srcu načrt Božjega Srca, ki so si ta božji načrt za osvoboditev človeka prisvojili obenem z božjim zemljevidom, kjer je vsaka misijonska dežela važna, tudi naša Japonska.
Misijonsko delo, tako na terenu kot v zaledju, je sodelovanje z božjo iniciativo; ne vemo, zakaj ugaja Troedinemu Bogu, da se poslužuje ubogih, nezanesljivih, zlomljivih človeških moči, ko bi lahko v trenutku spreobrnil svet; vemo pa, da predstavlja vsako naše sodelovanje odločilen utež na božji tehtnici, v rokah angelov zgodovine. Naše sodelovanje, potopljeno v božjo milost, potrebuje, kljub temu in prav zato, živega stika z misijonsko resničnostjo, ki je po svojem naravnem značaju podvržena spremembam; molitev, delo, in žrtvovanje se bodo lahko hranili z novo vnemo ob novih potrebah in s svojim ognjem uničili bacil enoličnosti, ki se v človeku hitro razvije v bolezen duhovne brezbrižnosti.
Po najnovejši statistiki more novorojeni japonski deček upati na 75 let življenja, novorojena japonska deklica pa celo na skoraj 80 let življenja! Trenutno prežijo na naših otokih na življenje trije najpogostejši sovražniki: rak, možgansko-krvotočen zlom, in odpoved srca. Vzemimo, da se jim ne posreči uničiti 75 odnosno 80 lat življenja - iz dečka bo fant in mož in starec, iz deklice mladenka, žena in starka. . . bosta zmogla uživati življenje na edini način, ki omogoča resnično uživanje: rasti v spoznanju in češčenju Troedinega Boga? Vzemimo, da nedoumljiva Božja Modrost dopusti, da zbolita nepopravljivo težko. Kdo jima bo povedal resnico o Učlovečenem Božjem Sinu, ki je izbral križ, da z njim odreši za večnost tako pošastno nekoristne stvari kot so rak, možgansko-krvotočen zlom, in odpoved srca, posebno ko je življenje tako široko kot pomlad in tako močno kot poletje!
Po otokih je raztresenih več kot 15 tisoč otroških vrtcev in več kot 25 tisoč osnovnih šol in več kot 16 tisoč srednjih šol. Univerz je zdaj točno 458; potem je še več kot osem tisoč višjih in strokovnih šol...
Pisec tega članka, misijonar profesor Vladimir Kos z dvema Japonkama neke jesenske nedelje na Severnem Japonskem.
Koliko možnosti za polno izobrazbo, ki bi morala segati tja do srca, kjer se človek pravzaprav odloča Kdo izmed več kot en milijon učnih ^oči ceni in posreduje svoje znanje v luči zgodovine, katere središče ■je od mrtvih vstali Jezus Kristus? V Njegovi luči zadobijo svoj pomen še tako navadni predmeti, vštevši vsakdanje življenje v družini in v Poklicu. Njegova luč postavi v pravilno perspektivo živalice pod mikroskopom in zvezde pod teleskopom. Koliko izmed več kot sto tisoč vseuči-liških profesorjev resnično pozna in ceni Kristusa, Učitelja človeštva? In vendar so šole tovarne bodočnosti.
Pred tremi leti so pri nas izračunali, da se več kot 40 milijonov Japoncev, več kot 15 let starih, posveča izvenšolskemu samoizobra-ževanju. Lahko se zatečejo v eno izmed 1438 javnih knjižnic, morda si lahko kupijo celo eno izmed več kot 30 tisoč novih knjig na knjižnem trgu. Možno je, da se nekateri šolajo ob radiu in televiziji: v deželi je več kot 15 tisoč radio-televizijskih postaj in število družin takorekoč Sovpada s številom barvnih televizorjev. Kakšne čudovite možnosti vsebuje vsa ta tehnika izobraževanja! Privlačna oblika predstavljanja in odsotnost šolskega pritiska bi lahko pomenila obogatitev z dobroto, lepoto, in resnico. Tudi naravna izpopolnitev je važna: z ozirom na ljudi, ki ne priznavajo in ne poznajo drugega kot naravno; in z ozirom na tajno delovanje milosti, ki se poslužuje tega, kar ima človek na razpolago. Na japonskih višjih šolah se trenutno pripravlja za bodočo vodil-
no vlogo več kot osem tisoč pretežno azijskih študentov; podzavestno in zavestno si prisvajajo naravne vrednote japonskega človeka, posebno ljubezen do dela in smisel za javni red; ti dve vrednoti vsaj javno priznavajo kot nekaj, k čemur naj zmeraj bolj stremijo tudi njihove lastne dežele. . . Bodo razumeli, da sta obe vrednoti v svojem razcvetu odvisni od svobode? Da je tkzv. kapitalistični sistem - kljub usodnim pomanjkljivostim človeške dejavnosti - v bistvu boljši od komunističnega? Molitev modernega katoličana za misijone, posebno na tako občutljivih točkah kot je stik med Azijo in .Japonsko in tkzv. Zahodnim svetom, ima dalekosežen vpliv na še tako zamotan ustroj modernega, posebno svetovno povezanega življenja; tudi tukaj in tudi danes veljajo Jezusove besede misijonskemu so-delavcu: ,,Korajža! Jaz sem zmagal nad svetom.“ (Jan 16, 33).
Misijonski so-delavec iztekajočega se 20. stoletja ve, kako zelo je blaginja naroda in države povezana z mednarodno politiko odnosno z dogodki in dejanji, ki imajo mednaroden vpliv, tako na očiten kot - in še bolj - na skrit način. Javna tajna je, da je Japonska prešibka, da bi z lastnimi močmi branila svobodo svojih otokov v primeru napada od zunaj. Z devetim členom svoje povojne ustave, v veljavi od 3. maja 1947, Japonska zavrača vojno kot sredstvo za dosego svojih pravic; člen je mogoče tolmačiti v ozkem in širokem smislu in japonski levičarji se že leta in leta trudijo, da prepričajo ljudi o nemoralnosti (o, ironia levičarskih gesel!) vsake vojne in vsake resne oborožene pripravljenosti za samoobrambo; kar tudi katoliška Cerkev s svojim 2000-letnim naporom ni mogla doseči: osnovno spremembo človeške narave po celem svetu, kar edino lahko jamči, da ne bo mir - stanje pokopališča in urejenost kletk živalskega vrta. Ko moderni misijonski so-delavec moli za mir misijonskega sveta, prosi Gospoda zgodovine za tiste razmere, ki omogočajo svoboden razvoj misijonskega dela. Seveda velja še zmeraj to, kar je napisal sv. Pavel iz svoje ječe Timoteju in po njem ostalim katoličanom: , Kot zločinca me držijo v verigah - božja beseda pa se ne da ukleniti. . .“ (z Tim 2, 9) - božja beseda se lahko širi tudi med modernimi sužnji v kakšnem komunističnem raju na zemlji, a v tem slučaju gre za izreden božji poseg, ki ne spremeni, vsaj ne takoj, obstoječega zla in trpljenja na razvalinah propadle svobode. Bog je ustvaril človeka - svobodnega. Učlovečeni Sin Božji je dal svoje človeško življenje tudi za to, da bi končno ,,osvobodil nesvobodne'1 (Lk 4, 18; Izaja 61, 1), omogočil tisto svobodo, ki črpa svojo razsežnost in moč v sami božji resnici in resničnosti: ,.Resnično svobodo (vam) omogoča le (božji) Sin.“ (Jn 8, 36)
Pred dvajsetimi leti se je bavilo izključno s poljedelstvom en milijon in dvestotisoč kmečkih družin: celotno število družin, ki so obdelovale zemljo, je znašalo vsaj pet in pol milijona. Zdaj se je to število skrčilo za več kot en milijon; število družin, ki se še bavijo izključno s poljedelstvom, pa je zdrknilo za več kot polovico. Zemljepisno se dežela v dvajsetih letih ni bistveno spremenila' še zmeraj je 72 odstotkov površine v oblasti gora, 28 odstotkov pripada ravnini. Pametni ljudje v ministrstvu za poljedelstvo skušajo vnesti ravnotežje med odtokom kmečkega prebivalstva v industrijo in zmanjšanim pridobivanjem hrane
Vladimir Kos na kraju mučenja nagasažkih mučencev 17. stoletja: Unzen, 700 m visoka Planota na polotoku Šimabara, zahodna Japonska, kaki dve uri z avtom od Nagasakija.
~ z uvedbo nove poljedelske tehnike in razmeroma hitro dosegljivih denarnih prednosti; že čutimo blagodejne uspehe takšne dalekovidne Politike; pridelava riža, pšenice, in drugega žita se je občutno dvignila. Toda problem poljedelstva na Japonskem tiči globlje kot v mehanizmu ln v dobri zemlji - problem tiči v srcu mladega Japonca in Japonke, ki Se jima zdi mestno življenje in delo v mestu bolj človeka vredno, večje časti in možnosti, kot pa življenje v tesni zvezi z zemljo. Toda podoben Problem tare tudi druge industrijsko razvite dežele; molitev za Japonsko ji pomaga tudi v tej življenjsko važni zadevi - zdrava in zadostna hrana je podlaga kulturnega delovanja, celo usmeritve v duhovno razsežnost; takšna misijonska molitev - posebno, če je zavestno darovana, vedoč za vrednost zemlje in dela, kar je oboje v božjem pogledu f,tako dobro11; (Gen 1, 31; 1, 28) - pomaga ostriti čut tudi za razmere v misijonskem Zaledju, ki bi v določenih razmerah lahko pridelalo tudi to, kar bi mogli imenovati Jakobov delež, v skladu z načelom v pismu sv. Jakoba: ,,če Pa so bratje in sestre, ki se ne morejo dostojno obleči ne do sitega najesti - ali jim boste pomagali s temi besedami: 'Bog z vami! Lepo skrbite za obleko in jed1. . . ali jim ne boste resnično pomagali, ko jim do teh življenjskih potreb pripomorete?11 (2, 15-16.) Triinsedemdeset odstotkov Potrebne hrane pridela Japonska, ostalo mora uvažati; hvala Bogu, dovolj je cenene hrane, čeprav ni na vseh naših otokih enake zdrave kakovosti;
v nekaterih misijonskih deželah pa je lakota obupna, Gospod se usmili! Molitev za Japonsko vnaša blagoslov v japonsko zemljo tudi v tem smislu, da pomaga rahljati kmečko zemljo za evangelij; dejstvo je, da se krščanstvo lažje razvija po mestih in da navezanost japonskega kmeta na zemljo vključuje dejansko navezanost na mnogoboštvo prednikov, pa naj je bolj šintoistično ali bolj budistično prepletena in obenem zamotana v vraže. In v trpljenje. Prenekateri mladi Japonec in Japonka sta prav zaradi trpljenja v medčloveških odnosih zbežala v mesto, ki se jima zdi bliže sanjam o človeka vrednem življenju! Prenekaterega je potem mestno življenje razočaralo, prenekaterega strlo, a le malo se jih je vrnilo na deželo. In vendar je japonska zemlja čudovito lepa; štirje letni časi in morje in vrtovi jo delajo še lepšo - za tiste oči, ki jo lahko gledajo v takšni luči, ki pod prizmo vere pridobi na barvah; ,,Bog(nas) je poklical iz teme v svojo čudovito luč, da lahko oznanjamo Njegova sijajna dela.. .“ (1 Pet 2, 9)
To in ono v tem poročilu je možno najti tudi v drugih misijonskih deželah: zanje so poklicani drugi, da sestavijo od časa do časa dejansko poročilo; jaz sem zadovoljen, da lahko to storim za naše misijonske otoke - da bi vsi tisti, ki so-delujejo, nadaljevati to so-delovanje ali pa ga celo okrepili. S svojim so-delovanjem dejansko oblikujejo zgodovino naših otokov; in ker je ves svet povezan, posebno v kolikor je misijonski, ki ga Cerkev zmeraj nosi takorekoč pod srcem oblikujejo celoten misijonski svet in po njem pomagajo prenavljati cel planet. Nobena molitev, nobeno delo, nobena žrtev niso zastonj; ,.Jaz vem, kaj si storil; jaz vem, kako si se trudil. . . “ je Gospodovo sporočilo po nebeškem tiskovnem uradu (Razod. 2, 2). To so-delovanje in oblikovanje pa je tudi v oseben prid; ob smrti misijonskega delavca in so-delavca in so-delavke jima bo Nebeška Banka izplačala poseben kapital, in kaj vse bomo lahko počeli z njim v brezkončni, srečni večnosti!
ZA SVETO NOČ OTOKOV
Kraljica, Mama z Jezuščkom v naročju: kako je pozno že za Sveto noč!
Pri nas še zmeraj zadnje ure leta preštevamo in zde zgubljen se svet.
Kraljica Mama Božjega Edinca: z božičnim mirom celiš ran spomin.
Pri nas pa skrivamo uboge rane, kjer trgamo srce od spon zaman.
Marija, pridi z Jezuščkom h otokom!
In bodo tudi tukaj angeli solze okamenele zbrisali.
Marija, pozno je pod zvezd obokom; daj, stopi v ladjico za Daljni Vzhod!
Sam mesec čaka kraj neba za pot.
VLADIMIR KOS
DVE SLABETOVI O MALGAŠ1H
Piše JANKO SLABE, Matanga, Madagaskar
OTROK, NAROD IN JEZIK
(Razmišljanje o narodu in jeziku ob besedi otrok)
Moja kokoš je zlegla piščanca. Ko je ta že odrasel, je spet zle-gla tri. Piščanec iz prvega gnezda se je pridružil koklji in ji pomagal Voditi nanovo izležene. Mali piščanci so tekali od ene do druge kokoši. Obe sta tudi skupaj čepeli, da sta jih greli.
Res nenavadna zgodba iz živalskega sveta. Vzrok, da jo pripovedujem, pa je čisto drugod. S tem mi bo morda uspelo prikazati zrnce duha malgaškega naroda, ki se odraža v jeziku.
Malgaši ljubijo otroke. Na lestvici vrednot so na prvem mestu. Vsakdo hoče imeti čimveč otrok. Nekateri Evropejci jim očitajo, da je to egoizem oziroma njihovo starostno zavarovanje. To drži. Kje pa tega ni bilo, dokler ni bilo državnega starostnega zavarovanja?
Vendar ima pri Malgaših globoko v njihovi duši prednost prava ljubezen do otroka in na nek način živeti preko potomcev tudi po smrti.
Za besedo ,,otrok“ imajo dva izraza: zaza - otrok glede na starostno dobo za razliko od odraslega, na primer „mbola zaza“ - je še otrok; in zanaka - otrok po sorodstvenem odnosu, na primer ,,zanako“ - moj otrok
Ko fantovi starši prosijo dekletove, da bi bila njegova žena, ti dajo blagoslov, da bi imela veliko potomcev, ,.sedem sinov in sedem hčera11.
Odraslega ne kličejo več po njegovem lastnem imenu, ampak po imenu najstarejšega otroka; ,.Petrov oče, Jožetova mama.11 V večini primerov se prvotno ime pozabi, ostane le še v osebni izkaznici, če jo ima. Danes je sicer že precej drugače, ker je le že nekaj pismenih, da si lahko med seboj dopisujejo in na pismih napišejo pravo ime. če kdo nima otrok, ga kličejo po nečakovem imenu.
Zelo radi opazujejo otroške oči: „0, njegovi oči!11 Povsod po svetu oči veliko povedo, posebej otrokove. Vendar so oči malgaškega otroka nekaj izrednega. Iz njih na izreden način izsevajo žarki nedolžnosti, zaupanja in ljubezni.
Ob rojstvu sorodniki in prijatelji hodijo gledat novorojenčka. Mama je najbolj vesela besed: „0 kako je grd!11 To pomeni blagoslov, da naj bi bil otrok lep, ko bo velik.
če eden od staršev umrje, pa kmalu za njim umrje še kdo od njegovih otrok, pravijo, da je pokojniku na onem svetu dolgčas po otrocih, pa je enega vzel k sebi. Seveda nekristjani opravijo molitev: „Tam, na drugem svetu si, Rakoto. Poslušaj, tebe kličemo. Vemo, da ti je bilo dolgčas, pa si nam vzel enega otroka. Sedaj imaš družbo. Zato ostale pusti nam. Bomo že skrbeli zanje. To je vse, kar smo ti hoteli Povedati.11
Ob otroku je po legendi tudi nastal izraz „vazaha“ za belce, človeški otroci so se spečali z božjim. Novorojenček je bil bel in ne črn. Vsi so ga hodili gledat. ,,Efa voazahako“ (sem ga že videl), je vsakdo rekel. Tako je to ime ostalo za belce. Ker so belci na pol božji sinovi, zato tudi tako napredujejo v tehniki.
Ta ljubezen do rtrok se krepko odraža v jeziku. To lahko opazimo že samo pri človeških medsebojnih odnosih. Sin mojega brata je tudi moj sin. Prenesli so jo tudi v svet živali, rastlin in stvari. Vsaki mladiki rečejo otrok. Na primer otrok od banane, kavovca itd. . . Mali sekirici bedo rekli otrok od sekire.
Nekoč sem se z nekom peljal v avtu. Zagledala sva malega psa. ,,Povozi ga“, sem mu rekel. ,,Ne, je še otrok.“ Neverjetno sem se začudil. Pes je za njih tabu. Redijo ga kot nujno zlo. Otroci ga kamenjajo, če ga le vidijo. Izjeme so, če je pes skupaj z gospodarjem. Tukaj pa tako usmiljenje do njega in to samo zato, ker je še otrok.
Tudi sam sem že mars:kaj lepega doživel ob malgaških otrocih. Naj navedem nekaj primerov.
Včasih se kdo zaradi vrojene navade zmoti, da še celo meni reče: ,,Oče od. . .“ potem pa včasih popravi in reče Mompera, včasih pa kar nadaljuje: ,,C'e od nekoga". Tako tudi rečejo, če se trenutno ne spomnijo otrokovega imena.
Otroci si včasih za igro dolijo očete. Vsak vzame enega strica. Tako ima vsak svojega očeta. Pred kakšnimi šestimi meseci so se tako igrale tri sestrice, še netriletna punčka si je izbrala mene: ,,Moj oče je Mompera." Mislil sem, da je že na to pozabila. Pred štirinajstimi dnevi pa sem prišel iz zvonika, ko sem odzvonil. Mala Bao je hitela pripovedovati drugim otrokom: ,,Mojega ata pa roke bolijo, ker je zvonil, čisto rdeče ima."
Katehistova petletna hčerka je rekla svoji mami: ,,Glava me boli. Grem k staremu očetu prosit aspirin." „Kdo pa je tvoj stari oče?" ,,Ali res še ne veš? Mompera vendar!"
Neki fantič zmeraj priteče na pot, ko se peljem z motorjem. V začetku me je pozdravljal: ,,Kako se imaš, bratec?" Znanci si večkrat med seboj rečejo bratec. Pozneje je spremenil: ,,Kako se imaš, stari?" šele zadnje čase pa: ,,Kako se imaš, Mompera?"
že večjega fanta so držali v naročju, ko sem ga krščeval. Jokal je na vse pretege. Po maši so ga vprašali, česa se je bal, saj vendar Mompera dobro pozna. Pa je odgovoril: ,,Mompera je bil v belem prav tako kot zdravnik, ko so me obrezali, pa sem mislil, da me bo on še enkrat."
Spominjam sc, da sem kmalu po prihodu na Madagaskar slišal nekega Francoza: ,,Ma!gaši ne bodo mogli shajati brez francoščine, saj se v njihovem jeziku ne da vsega povedati." Res je, francoska duševnost se ne more izraziti v malgaščini. Ne smemo pa pozabiti, da je obratno prav tako res.
Takrat sem se spomnil na slovensko zgodovino v času Prešerna, ko so rekli, da slovenščina nima bodočnosti. Zaradi podobnih zgodovinskih okoliščin sem se z vso dušo oprijel študija malgaščine. Neka-
V mladini je bodočnost!
Skavti in skavtinje misijonov na srečanju v Vangaindranu.
teri Francozi so mi zamerili, češ, da bi učenje njihovega jezika moralo imeti prednost, saj je Madagaskar ,,naša bivša posest11.
Med predmeti v šoli sem vedno imel najslabšo oceno pri jezikih. Danes razumem zakaj. Tam smo se učili slovnice, pravil. Tukaj slovnice ni. Pač pa vidim človeka, ki trpi, čutim z njim, ko se veseli, in ga poslušam, ko se izraža: govori, z ustnicami pokaže na stvar, s pri-dviganjem trepalnic pove, da se strinja, s prsti obrnjenimi navzdol pokliče k sebi.
Človek ima dušo, zato mu je tako učenje bližje. Lažje se med seboj razumemo, ko nekaj povemo: saj duša prihaja k duši in ne več gola beseda k besedi.
Ko vam pišem, imam težave v izražanju. Ne zato, ker bi slovensko pozabil, pač pa, ker se v drugem jeziku težko pove, kako živijo (v polnem pomenu besede) Malgaši.
Že najbolj enostavni primer, ki ga navajam, nam to potrjuje. Besedo otrok je v slovarju kaj lahko prevesti: zaza (malg.), enfanl (fr.), child (angl.) itd. . . Nikdar pa ne bomo našli besede v drugem jeziku, ki bi izrazila to, kar Slovenec ob njej misli, ko jo spregovori, prav tako ne moremo izraziti v drugem jeziku, kar ob njej čuti Malgaš.
Vidite, da misijonarji ne samo dajemo, ampak se tudi bogatimo. Vsak narod lahko s svojim jezikom bogati druge narode. In obratno, se tudi sam bogati ob drugih.
V GROBNICI
V starih časih, ko še ni bilo cementa, so Antešaki za pokojne izkopali velike in sorazmerno globoke jame (do dva metra). Vanje so polagali mrliče enega vrh drugega, moške posebej, ženske posebej in otroke posebej - tako, kot se je pač odvijalo klansko življenje v vasi. Na vrh so naložili vej in kamenja, da ne bi zverina raznašala mrličev. Vse skupaj obdaja gozdiček, ki ublaži smrad, ker jame ne zasujejo. Navadno se grobnica nahaja en do šest kilometrov od vasi, včasih tudi več kot deset.
Nedonošenčke in komaj novorojene otroke so pokopavali blizu vasi, ker še niso postali člani človeške družbe. Na takih opuščenih grobiščih se sedaj nahaja večina misijonskih postojank. Ljudje se jih niso upali obdelovati, da se ne bi otroci maščevali, krščanstvo pa premaga vse duhovne sile.
, Nedonošenčke še danes tako pokopavajo, v večini primerih ob robu gozda, ki obdaja grobnico, ali v njem samem. Gobavce pokopavajo poleg grobnice, a po nekaj letih grob prekopljejo in kosti položijo v grobnico samo. Zanimivo pa je, da v življenju gobavci nikoli niso bili ločeni od družbe.
Dandanašnji pa je zgrajenih že veliko grobnic. To je zidana hiša, s pločevinasto streho, brez oken in enimi samimi vrati na zahodu. Okrog in okrog jo še zmeraj obdaja gozd, ki je nedotakljiv. Če hoče kdo kaj posekati, se mora poprej dogovoriti s člani grobnice.
Notranjščina je razdeljena v dva dela, moški in ženski. Kot imajo v hiši možje, žena in otroci vsak svoj določen prostor, tako ga imajo tudi v grobnici. Ne spodobi se namreč, da bi moški in ženske kar križem skupaj spali. Posebno še, ker mrliče, zavite v blago in slamnato preprogo, polagajo v vrste, ki so ena vrh druge.
Grobnica ima tudi veliko pravno in moralno moč. če je kdo trdovraten grešnik, da so poskušali že z vsemi kaznimi, a se kljub temu ni poboljšal, mu zagrozijo z izključitvijo iz grobnice. To pomeni, da ga po smrti ne bodo pokopali in njegov duh (angatra) bo taval in iskal počitka. Ne bo namreč pridružen očetom, mi bi rekli, da ne bo zveličan. Ta pa je prehuda, mož se iztrezni. samo enkrat sem slišal, da so v Rano-meni nekoga zakopali šele po enem tednu, ker njegovi bližnji sorodniki niso hoteli plačati kazni, ki jo je pokojni še dolgoval za svoj prekršek.
Mrtvi, sicer na svojstven način, še naprej živijo zemeljsko življenje. Vsak je s posebnim obredom izročen prednikom, ki se na njegov prihod pripravljajo. Nekdo, ki živi na samem, nedaleč od grobnice, je ponoči slišal, kako so mrliči stopali riž in se pogovarjali, da bodo dobili visokega gosta. Naslednji dan je res umrl častitljiv starček, spoštovan od vseh v vasi.
Tudi umrlemu samemu zabičajo, naj se ne vrača. Naj pač ve enkrat za vselej, da tukaj na zemlji med živimi nima kaj opraviti, četudi mu je dolgčas. Bo že tam našel svojo družbo.
Za nekega možaka, ki je šel po svetu (Madagaskar), so doma dobili obvestilo, da je umrl, kar ni bilo res. Domači so opravili vse običaje
in obrede, ki so jih dolžni opraviti za pokojnim. Seveda ja bil mož prištet mrtvim, čeprav še živ. Višek je v tem, da ga predniki niso odklonili, ^'ako sedaj v sanjah vse sliši, kaj se mrtvi pogovarjajo. Večkrat zve, kdo od živih se jim bo pridružil: ali bo to otrok, odrasli ali pa starček.
V starih časih so redno ob vsakem obedu najprej dali na določen prostor (navadno pred vzhodna hišna vrata) delež hrane za prednike. Sele potem so sami jedli. Danes je to le še spomin. Predno pijejo žganje, ga nekaj kapljic polijejo po tleh za prednike. Nekateri to delajo v živi veri, drugi v dvomu, tretji pa samo še kot običaj. Hrano pa puščajo zanje samo ob velikih praznikih in še to le tam, kjer je še premalo stika s krščanstvom.
Peter je stavil, da upa prebiti noč v grobnici, če bo vzdržal, so mu obljubili vola.
Proti večeru so ga res zaprli vanjo. Ker je notri tesno, je obstal kar pri vratih in se tam naslonil. Kmalu se je zvečerilo. Zaslišal je glasove odraslih: „Otroci, fantje, dekleta, vstanite! Dani se že! Pojdite lovit ribe!" Slišalo se je zdehanje in medsebojno vzpodbujanje, kot je to navada pri živih ljudeh.
Kmalu se eden izmed njih oglasi: „Nekdo stoji pri vratih. Bojimo se iti ven!" K Petru pristopi možakar: ,;Kaj pa ti tukaj delaš? Ti nisi naš!" V Petru je vse mrgolelo od strahu, vendar se je ojunačil in razložil, da ga je v grobnico dejansko pripeljala stava. Rad bi dobil vola. >,Nič drugega ne iščem tukaj", je zaključil svojo razlago. ,,To pa ni nič slabega", odgovori možakar. „Stavo boš dobil. Samo od vrat se malo odmakni, otroci se te namreč bojijo. Daj jim prost prehod!"
Peter se je stisnil ob steno, otroci in mladina pa so drug za drugim odhajali iz hiše-grobnice. Vsak se je nekoliko priklonil in opravičil: »'Oprostite", ko je šel mimo Petra; popolnoma po malgaški navadi.
Kmalu je vse potihnilo. Peter je nestrpno čakal jutra. Prešla je ura žabjega petja, za njim prvo petelinje petje. Ob drugem petelinjem Petju pa zasliši živahno pogovarjanje že od daleč. Glasovi so se vedno bolj približevali. Peter se je spet skrbno stisnil ob steno, mimo njega Pa so v skupinah prihajali otroci z raznovrstnimi dobrotami.
Vsi so posedli okrog starešine grobnice. Ta jih je pozdravil: ,.No, kako je bilo? Kako ste preživeli dan?" Naj starejši med njimi je odgovoril: ,,Zelo v redu. Imeli smo obilen lov. Najlepše pa je bilo pri stricu (ki je še živ: moja opomba). Imel je namreč obiske, pa so zaklali koktiš. Tudi nam so pustili nekaj." Zgovorni malček ni zdržal, da ne bi bil tiho, čeprav se otroci ne smejo mešati v pogovor odraslih: ,,Seveda, seveda, jedli smo kokoš s kurjo prikuho." , Zdaj pa spat, kar zunaj bodo kmalu Vstali in prišli po našega gosta."
Prav hitro je v grobnici spet nastala grobna tišina. Peter je skozi razpoko opazil, da se zunaj dani. Prišli so ga iskat. Vsi so hoteli vedeti, kako je bilo čez noč v grobnici. Kar pa je najvažnejše, je vol, ki ga je dobil za stavo.
PO MISIJONSKEM SVETU
Zbira Franc Sodja CM
BURMA je nov dokaz žilavosti Cerkve. Vlada je leta 1966 dala nalog, naj zapuste Burmo vsi misijonarji, ki so prišli tja po letu 1948. Pričakovati je bilo, da bo versko življenje upadlo. A zgodilo se je nasprotno. Ko so skoraj vsi tuji misijonarji zapustili deželo, so z vso močjo poprijeli domači duhovniki in zlasti laiki. Danes je v Burmi 219 duhovnikov, 60 redovnikov, 670 redovnic in 1390 kate-histov. Število vernikov se je od leta 1948, ko je Burma postala neodvisna, potrojilo. Vsaka škofija ima svoje malo semenišče. Vse skupaj pa imajo bogoslovje v Rangunu. Tudi število duhovniških in redovniških poklicev narašča. Ostajajo seveda nekdanje težave: različnost jezikov, že od nekdaj med seboj sprti rodovi in nizek nivo izobražbe.
DUNAJSKA IGRALKA Schuster je imela v načrtu potovanje okoli sveta. Toda ona namesto tega želi preživeti šest mesecev z misijonarkami Matere Terezije v Kalkuti. Ni prvi, pa verjetno ne zadnji primer, da vidne osebnosti pridejo k Materi Tereziji ,,na počitnice".
AFRIŠKA GVINEJA je s smrtjo samodržca Selcu Ture izgubila enega naj večjih trinogov. Saj je bilo pobitih ogromno ljudi, zlasti izobražencev. Misijonarji so ali bili pregnani ali onemogočeni v svojem delu. V aprilu je z državnim udarom nastopila vlada, ki hoče uvesti demokratično življenje v to deželo. Že toliko izmučeni ljudje upajo v nove boljše čase. AFRIKA si hoče gospodarsko sama pomagati. Tako so izrazili delegati 50 afriških držav na kongresu afriškega
odseka FAO v Harare letos julija. Svet nam ne dolguje, dar bi nam prinašal hrano na krožniku. Moramo si jo pridelati sami. Zato so si začrtali program, kako bodo modernizirali poljedelstvo v plodnih afriških državah in dali pobudo in pomoč, da se poljedelstvo razvije do tolike mere, da ne bo treba uvažati živil v Afriko. Če se bo ta program začel vsaj delno uresničevati, bo vedno manj težko vprašanje prehrane. Trenutno je skrajno pereče. Saj zaradi suše stoji pred smrtno nevarnostjo na milijone Afričanov. Drugo pa je vprašanje, kdaj in kako si bo Afrika sama pomagala na področju evangelizaeije. Vsako prehitro upanje je lahko usodno. Če bi se uspavali tako, da bi prenehali s temeljitim misijonskim delom, lahko zapravimo najbolj ugodni trenutek za krščanstvo in konkretno za Cerkev.
MUSLIMANI NA KITAJSKEM so kot vsi drugi verniki katerekoli izpovedi zlasti v kulturni revoluciji veliko prestali. Zdaj bolj svobodno dihajo. So se pa v nasprotju z muslimani v Perziji ali Libiji ali Sudanu prilagodili nujnim razmeram. Poslušati hočejo koran in kitajsko sedanjo oblast. Če pa se zakoni korana in komunistične oblasti razhajajo, bomo poslušali državno oblast, je rekel iman Mu Jilan, glasnik Hui-muslimanov, to so potomci tistih muslimanov, ki so sprejeli islam že pred dvanajstimi stoletji in ohranili do danes.
INDONEZIJA praznuje letos 450-letnico, odkar so na otočje stopili prvi misijonarji. Poleg raznih slovesnosti je bilo med najvažnejšimi dogodki za indonezijski misijon zboro-
Iz Južne Koreje: Dekleta pri delu za televizijski cparat, na tekočem traku.
vanje laikov. Ker se število misijonarjev krči, namesto da bi se večalo, so klicani na pomoč laiki. Od 8. do 12. julija so zborovali zastopniki iz vseh delov države in vseh stanov: mladina in odrasli, možje in žene. Snov razgovorov je bila predvsem, kako naj laiki pomagajo Cerkvi pri njenem misijonskem in pastoralnem delu. če je ta pojav zaznati v vseh deželah, tudi katoliških, potem je to vprašanje toliko bolj važno tam, kjer ho Cerkev zelo trpela zaradi pomanjkanja duhovnikov.
1‘APUA - NOVA GVINEJA je mlada država. Dobila je samostojnost leta 1975. Po obsegu je velika, saj meri zemska površina 461.691 kvadratnih kilometrov. Prebivalcev pa je nekaj nad tri milijone. Trdo delo, ki so ga opravljali misijonarji, že
rodi sadove. Seveda predvsem na obali in posameznih otokih. Na visoki gorski planoti je misijon še zelo v zažctkih. Kot država tako Cerkev stoji pred težkimi vprašanji. Na tej planoti je kakih 14.000 vasi sredi gozdov. Govorijo pa okoli 700 nare-čije ki jih delijo v 50 skupin. Že to je velika ovira. Vendar je težnja, da bi čim prej dobili svoje duhovnike in apostole, do zdaj rodila sadove, čeprav skromne. Prvi duhovnik je bil posvečen leta 1937. Zdaj je domačih duhovnikov 55, od teh 33 škofijskih in 22 redovnih. Tudi nekaj čez sto redovnih bratov imajo in pa blizu 400 redovnic. Pri težkem delu pa so izredno velika pomoč katehi-sti, ki jih je kar blizu 2.500. Ker po razpršenih vaseh duhovnikov ne more biti pogosto navzoč, je teža misijona prav na ramenih katehistov.
Prvi papuanski škof je bil posvečen leta 1970, zdaj so že trije škofje domačini. Ostaja pa tudi v tem misijonu žalostno dejstvo, da so poleg katoličanov zelo delavni protestanti raznih ločin, številčne so celo močnejši kot katoličani. Koliko škode povzročajo razkoli med kristjani! Mlada papuanska Cerkev ima dobre stike s starimi protestantskimi cerkvami: luterani, metodisti, anglikanci. Težko pa je z ločinami, ki zdaj nastajajo. Mnoge cd njih so sovražno razpoložene, kot je to opažati v Ameriki, to so tako imenovani fundamentalisti. Z njimi je trenutno stik skoraj nemogoč.
V NIGERIJI je predsednik vojaške vlade Mohamed Muhari izjavil, da Nigerija nima sposobnih ljudi za vladanje. škofje so javno protestirali in izjavili, da ni narodu v prid, delati vtis, da nihče ni sposoben vladati razen rojakov. Zato škofje zahtevajo od vlade volitve, ki naj čim prej vzpostavijo demokratično vlado tudi v Nigeriji.
CENTRALNA AFRIKA do zdaj ni imela svojega semenišča. Kar bi bilo-domačih kandidatov, so jih škofje pošiljali v sosednje države ali v Kongo ali v Kamerun. Poklici pa so začeli zadnja leta naraščati, tako da so škofje začeli z akcijo, da v Ban-gui ustanove svoje lastno bogoslovje. Kajti kot število vernikov že daleč presega 400.000 in se bliža že pol milijonu, je postalo toliko težje vprašanje, kje najti moči, da bodo poučili nove katehumene. Isto vprašanje kot povsod v Afriki: dajte nam misijonarjev, dajte nam duhovnikov!
IRSKI LAZARISTI so prišli v Nigerijo šele leta 1960. Njihovo začetno delo je udušila državljanska vojna. 'Tako so na novo začeli s svojim misijonom leta 1973. In to z uspehom.
Preko dvajset domačih bogoslovcev obeta, da se bo nigerijski misijon lepo razvil in bodo domačini kmalu mogli imeti svojo lastno provinco.
CERKEV V STISKI je organizacija, ki jo je ustanovil redovnik p. Weren-fried van Straaten. Prvotna ideja je bila: pomagati Cerkvi za železno zavezo. Toda organizacija je širila in širila svoje delo in začela pomagati Cerkvi v Južni Ameriki in tudi v misijonih. Kako približno ta organizacija deli svoje dohodke ali darove, ki jih zbira po vsem svetu, nam pokaže statistika iz leta 1982. To leto je zbrala tri milijone, 371.565 dolarjev. Tretjina je bila darovana Vzhodni Evropi. Torej prvotnemu namenu organizacije. Latinska Amerika, tudi Slovenci, je dobila čez 22 odstotkov. Afrika 21 odstotkov in Azija devet odstotkov. Torej lahko rečemo, da je skoraj tretjino vseh darov ta organizacija poslala v misijone.
CELO PREDSEDNIK ZAMBIJE je javno spregovoril, kako potrebni so še misijonarji iz Evrope in Amerike. Ko je ob priliki posvečenja novega škofa v Lusaki po koncu bogoslužja spregovoril tudi on in z izredno pohvalo nagradil delo misijonarjev v prid Zambije, je dodal: še vedno potrebujemo nesebično delo krščanskih misijonarjev. želimo, da še »prihajajo in delajo za nas skupaj z našimi domačimi duhovniki. Krščanskim misijonarjem bi rad rekel: dobrodošli ste! Nadaljujte svoje delo! V vsem vas podpiramo. Še mnogo moramo storiti za Kristusa pri nas.“ - Te besede morajo premisliti tisti, ki mislijo, da so modernemu misijonskemu delu misijonarji iz krščanskih dežel nepotrebni ali celo ovira za razvoj mladih Cerkva.
KOREJSKA CERKEV je ob priliki papeževega obiska postala predmet več ali manj obširnih poročil. Veliko stvari je presenetljivih, lahko za zgled
ne le mladim Cerkvam v misijonskem področju, ampak tudi starim krščanskim Cerkvam. Vsa katoliška skupnost je prežeta z evangeljskim duhom. To je tudi razlog, da je vedno več duhovniških in redovniških poklicev. Škofje z. duhovniki so ena družina, tesno med seboj povezani v bratskem sožitju in oznanjevanju evangelija. Njihova beseda ima veljavo med verniki in tudi moč pri nekatoliških državljanih. Napetosti, ki so nastale med Cerkvijo in vlado, ne razkrajajo krščanske skupnosti, ampak jo celo utrjujejo. če prebiramo ta poročila, vse kaže, da je južnokorejska Cerkev ena najbolj vitalnih v misijonskem svetu 'n marsikak škof v Evropi ali Ameriki bi si želel imeti tako krščansko občestvo.
KITAJSKA CERKEV znova preživlja težke čase. Ne tako imenovana narodna cerkev, pač pa Cerkev v katakombah. Morda so novim preganjanjem dale povod razveseljive vesti zadnjih dveh let. Kitajci - obiskovalci svojcev v domovini so poročali o tem, kako na podeželju krščanstvo ne le obstaja Zvesto Cerkvi, ampak narašča. Zlasti nekateri protestantski obiskovalci so se razpisali o čudovitih doživetjih ob svojem obisku. Ni mogoče reči, da je ' avno to dalo povod, da so postali komunisti budni. Kakorkoli. Zadnje čase Prihajajo vesti o zaporih, o mučenjih *n o ubojih kristjanov vseh veroizpovedi, o ponovnih zaporih že izpuščenih duhovnikov ali škofov. Vse kaže, da bo katakombska Cerkev morala še bolj v katakombe. Kar pa se je v zadnjih letih pokazalo, to bo najbrž tudi ostalo. Ponavljajo se stvari, ki s° se med obema vojnama dogajale y Rusiji. Tajno poslani škofje so bili izdani, od njih odkriti verniki pobiti. Cerkev bo vztrajala, a po mnogih izkušnjah mora biti skrajno previdna, da ne povzroči nepotrebnega preli-
vanja krvi najboljših kristjanov.
JUŽNA AFRIKA je stalna pozornica svetovne politike. Cerkev se težkega položaja zaveda. Ko so nedavno zborovali škofje medpokrajinskih konferenc iz- južnega predela Afrike, v mestu Harake, glavnem zimbabvejskem mestu, so jasno povedali, da ne vidijo rešitve črne Afrike ne v kapitalizmu ne v socializmu, ampak v pravem krščanstvu. Vsem pa se najprej ponujajo velike težave, ki zadevajo kar skoraj vse države črne Afrike: lakota, suša, brezposelnost, uboštvo, samovolja državnih oblasti. Kljub vsem težavam, ki jih zaostruje zlasti v Južnoafriški uniji rasna diskriminacija, škofje upajo na sicer počasno, toda gotovo rešitev problemov, s katerimi se sooča Cerkev.
OBOROŽEVANJE IN LAKOTA. Ta problem stoji pred človeštvom in posebej pred Cerkvijo. Na svoj način se je tega dotaknil Janez Pavel II. ob priliki svojega obiska v Kanadi. Za, ta svoj govor je dobil podatke, ki presenečajo. Tretjina industrijskih produktov na svetu gre v vojaške namene. Letni proračun za orožje znaša 660 bilijonov dolarjev. Od tega nima koristi niti en lačen človek na svetu. Na ta ali oni način je v vojaške dejavnosti vpletenih 50 milijonov ljudi. Od teh jih je polovica v vojaški službi. Za vojaške namene dela 500.000 znanstvenikov in za produkcijo orožja pet milijonov delavcev, število pa vsako leto narašča. V zadnjih desetih letih je naraslo za deset odstotkov, v zadnjih dvajsetih letih pa za .'30 odstotkov. K tem številkam pa naj zdaj vzporedimo milijone ljudi brez pitne vode, milijone, ki stradajo, milijone, ki so brez domov, milijone brez svobode, v trpljenju. Nič čudnega, da se je Janezu Pavlu II. glas tresel, ko je govoril o krivicah na svetu. Tu nismo pred tehničnim
vprašanjem, ampak pred težkim moralnim vprašanjem. Pa ne samo katoličani, ampak ves svet. Zlasti vsi državniki.
KAMPUČA je opustošena. Od leta 1970 je umrlo od dva do štiri milijone ljudi. Že samo dejstvo, da ni mogoče reči drugače kot tako: od dva do štiri milijone, pove, kako malo vemo, kaj se je dogajalo in kaj se še dogaja v tej azijski deželi. Pod vlado klana Pol Pota - tako sodijo -je padlo tri milijone ljudi, to pomeni v letih 1975 do 1979. Ko so vietnamske čete zasedle Kampučo, je padlo še 3.000 ljudi. Misijonsko delo je zbrisano iz te dežele.
AFGANISTAN je znan celemu svetu zlasti od leta 1978, ko so ga zasedle ruske čete. Padlo je okoli 100.000 ljudi. In približno toliko gverilcev se še upira ruskim četam in domačinom, ki so se jim pridružili.
JUŽNA IN SEVERNA KOREJA sta od leta 1963 dve državi. Med seboj
sta na meji doživeli že čez tisoč spopadov. Skoraj milijon in pol vojakov iz obeh strani preži drug na drugega iz severa in juga. Ko je bil papež na Koreji, je s katoličani molil za mir in svobodo vsega korejskega naroda.
MEJA MED VIETNAMOM IN KITAJSKO je tudi nemirna. Štejejo, da je do zdaj padlo blizu 5.000 ljudi na tej meji. Proti Kitajcem Vietnamce podpirajo Rusi.
V MOZAMBIKU je to leto Sveti Sedež ustanovil še dve nadškofiji. Prej je bila samo v Maputo, zdaj sta tudi v mestih Beira in Nampula. S tem bo delo olajšano in verjetno tudi napetosti med Cerkvijo in vlado nekoliko manjše. Polovica prebivalstva pripada verstvom posameznih rodov. Kristjanov je okoli 40 odstotkov, od tega so večinoma katoličani. Cerkev je vse do leta 1974, ko je postala komunistična država, bila preveč kolonialna.
Ta slika kaže ženo iz Bangladeša, ki ustvarja lončke na vrteŽem se pladnju.
DRUGIČ K AFRIŠKIM MISIJONARJEM
L.L. C.M.
K URŠULINKI S. ZORI ŠKERLJ V BOTSWANO
14. septembra zgodaj zjutraj me, za moje obiske po južni Afriki tako zaslužna, Koširjeva gospa odpelje v nekaj km oddaljeni kraj Krugersdorp, katerega ime je starejšim bralcem našega lista dobro znano, saj je v tem "»'aju dolga leta delovala slovenska uršulinka s. Ksaverija Lesjak. Gospa je poiskala uršulinsko šolo, kjer so nama rekli, da bo treba malo počakati na prihod sestre provincijalke, ki se bo semkaj pripeljala z angleško sosestro, katero mora peljati v Serovve v sosedni državi Botswani, kjer deluje tudi naša s. Zora; smel bom prisesti in kar z avtomobilom priti do nje. Imel sem sicer že v Buenos Airesu kupljeni letalski listek za polet do edinega letališča v Botsvvani, Gabarone, tik ob meji z Južnoafriško Unijo, a kako bom prispel v tej nerazviti deželi iz Gabarone do več kot 300 km oddaljenega misijona v Serovve in tam našel s. Zoro, to me je skrbelo. Zdaj bom pa lepo sedel v avtomobil dobrih redovnic in brez problema prišel do naše misijonarke. ..
Brez problema? Temeljito sem se zmotil.
Ob 8. uri zjutraj prideta obe sestri in ga. Košir me predstavi. Sežemo v roke. Provincijalka je bela Južnoafričanka in razume tudi nekaj nemščine, dočim je druga Angležinja in zna samo ta jezik. Povabita me na sedež zadaj v avtu. ki je bil sicer precej naložen, poslovim se od ge. Košir, ki mi vošči srečno pot. in odbrzimo. V začetku je bila lepa, asfaltirana cesta, potem peščena. Na neki vzpetini zagledamo v senci dreves štiri oklopna vozila, polna vojakov; tu so se na poti v Johannesburg ustavili, da, malo počijejo, petem nadaljujejo pot. Ker je bila ura že več kot 11 dopoldne in ker smo videli, da se vojaki odpravljajo naprej, je sestra provincijalka zavila pod drevesa, da tudi mi malo počijemo. Dobri redovnici sta bolj molčečemu sopotniku ponudili prigrizek in kave. Toliko sva se pa s provincijalko le razumela, da sem zvedel zame vznemirljivo vest: obe sestri sta imeli za potovanje v Botswano s seboj vizum te dežele, ki sem ga bil tudi jaz v Pretoriji iskal, pa mi je italijanski misijonar zagotavljal, da ga ne potrebujem. Tudi sestro provincijalko je začelo skrbeti, kako bom prišel preko meje brez vizuma. Spet vstopimo v avto in nadaljujemo pot. Ob 12 pridemo do meje. Na južnoafriški strani ni bilo problema, a na botswanski me ne puste naprej brez vizuma. Kaj sedaj? Sestri me ne moreta, odpeljati nazaj, ker morata kiti še isti dan v Serowe. Kaj narediti z menoj ? Tedaj je sestra provincijalka pokazala svojo voditeljsko sposobnost in krščansko ljubezen. Odločila je, naj počakam na meji, jima izročim svoj potni list, oni dve gresta pa z avtom v Gabarone k črnemu župniku in ga prosita, da mi skuša dobiti vizum in mi ga prinese na mejo ter me sprejme za kak dan na misijon, dokler ne pride iz Serovve s. Zora, ki bi jo provincijalka poslala do mene. Zaupam dobri provincijalki prevažni dokument. Sestri odhitita, jaz se pa ne preveč dobre volje spravim v kajbico obmejnega stražnika tam ob cesti, da se umaknem Pripekajočemu opoldanskemu afriškemu soncu. Tisto večurno čakanje je bilo
pač predokus čakanja v vicah... V kajbiei niti sedeža ni bilo. Naslonjen na steno sem najprej zmolil brevir (črni uradniki tam na oni strani ceste so pač mislili, da sem se poglobil v kak zaljubljeni roman), potem pa gledam, kako prihajajo od južnoafriške strani kamioni in osebni avtomobili, in z zavistjo ugotavljam, da imajo vsi vizume in da gredo lepo naprej. . . Gledam tudi proti botsvvanski strani, kdaj pride po cesti kak črni duhovnik z vstopnim dovoljenjem tudi zame in me reši negotovosti in mučnega čakanja. Pa ga ni in ni... Ure tečejo, sonce gre že proti zatonu. Toda, ali ni tistole tam sestra provincijalka, ki prihaja z one strani in mi maha. s potnim listom ?! Pograbim popotno torbo in pohitim k uradnemu okencu, kamor je prišla tudi provincijalka in pokazala moj — vizum v potnem listu: Vse v redu in smem iti v Botsvvano! Res jo oba hitro ucvreva proti sestrskemu avtomobilu, ki je v njem čakala precej daleč na oni strani druga sestra. Če sem že doslej zelo visoko cenil sestre uršulinke, saj sem bil v Ljubljani pri njih kuhan in pečen kot dolgoletni ministrant v njihovi cerkvi na Kongresnem trgu nasproti moje rojstne hiše in sem kot misijonski delavec že 50 let v pisemskih stikih z njih misijonarkami. . ., sem pa od tega trenutka, ko sta ti dve uršulinki žrtvovali zame skoraj šest ur dragocenega časa, vožnjo v Gaba-rone, tekanje po uradih in vse druge sitnosti — vse za tega nerodnega tujca, ki misli vstopiti v državo brez vsakega dovoljenja. .. — uršulinke naravnost vzljubil.
Ne vem, kako sem se jima zahvalil, a gotovo premalo. Provincijalka je vozila hitro, da ne bi potovali predolgo v črni noči. Ob pol sedmih zvečer pridemo v Gabarone, kjer sta bila sestri malo poprej radi mojega vizuma. Glavno mesto te dežele, malo, a napredno, z več modernimi stavbami. A mi smo hiteli naprej preti severu. Kmalu se znoči. Polna luna je počasi lezla na nebo. Po bolj ozki, a asfaltirani cesti prehitevamo druga vozila, a včasih mora sestra vozilo kar na hitro zadržati, ker stopa čez cesto živina. Kakih 150 m stran od ceste teče železniška proga, katere tiri v luninem svitu svetlo blišče. Spremljevalka polglasno bere iz knjige duhovno branje, potem molita rožni venec, ki se mu tudi jaz zadaj tiho pridružujem. Ob devetih pridemo do razsvetljenega kraja, ki se ga sestri razveselita, češ, smo že tu. A to še ni Serovve, le vmesna postaja. Po prašni poti zapeljeta pred poslopje med drevjem in iz teme se nam približa več sester - med njimi s. Zora, ki mi je prišla naproti na provincijalkin telefonski poziv. Sestre so vse vesele in prijazne. Tu je šest uršulink, ki poučujejo mladino v državni srednji šoli in v gospodinjski. Pokličejo nas k večerji. Po večerji me s. Zora povabi v polto-vorni avto, estale sestre, ki gredo tudi v Serowe, se spravijo v mali osebni avtomobil. Okrepčani hitimo dobro uro naprej po asfaltu, nato obrnemo na lepo spet na prašno cesto, ki vodi v Serovve, ki je največja vas na afriški celini, kakor mi je pravila sestra., kajti je kakih 12 km dolga s 40.000 prebivalci. Pa je sestra tudi pripomnila, da je tu ljudsko štetje težka stvar, ker so ljudje malokdaj doma, kajti vodijo živino na pašo, včasih tudi 100 km daleč in so več mesecev zdoma. Botsvvana je republika, med ministri je le en sam belec, ki jih v deželi skoraj ni. Država je razsežna, a z le enim milijonom prebivalcev, saj je pretežni del ozemlja puščava Kalahari. Njeni naravni zakladi, kot na primer ležišča diamantov, bakrene rude itd. pripomorejo, da je življenjska raven prebivalstva višja kot sicer v severno ležečih drugih afriških državah.
Samostan uršulink na katoliikem misijonu v Serowe, kjer živi tudi naša sestra Zoro Škerlj.
Ko mi je s. Zora o tem in onem govorila, smo sc vasi Serovve in misijonu približali. Radi teme nisem kaj dosti razločil poslopij, pa tudi ni bilo časa za ogledovanje, kajti župnik-misijonar in sestre so na.s že obdali, saj so nas težko pričakovali. Pozdravimo se. Župnik me povede v župnišče, ter mi pokaže sobo, v kateri bom bival dan in dve noči, saj sem vedel, da bom motal brž naprej. Misijonar je irskega pokolenja, iz družbe palotincev, ki zelo delujejo na jugu Afrike, malo preje je obhajal srebrno mašo, tu oziroma v Afriki je pa že 20 let. V tem času je poleg dušnopastirskega dela zgradil prostorno cerkev in župnišče, sestrski samostan, misijonsko šolo in še kaj. •Katolištvo je v deželi še zelo mlado, kakih 30 let, zato je katoličanov še malo, pač pa so številni pripadniki raznih protestantskih sekt. Ob električni luči (župnik ima električni dinamo, v vasi sicer elektrike ni) zmolim še sklepno večerno molitev in se spravim k počitku, hvaležen Bogu, da mi je potom sestre provi;ncijalke pomagal kljub vsemu v to deželo.
Vstanem šele ob osmih, se uredim, zmolim brevir in stopim v dnevno sobo, kjer je že s. Zora, ki mi je v župnikovi kuhinji pripravila zajtrk. Župnik je maševal že ob sedmih in šel po opravkih. A tudi jaz sem moral dobro izrabiti edini dan, ki mi je bil na razpolago, da doživim s. Zoro in to svojsko deželo, ž. župnikovim avtom me je s. Zora odpeljala v sredo vasi. Blizu glavnega trga izstopiva. Zagledava pod dvema košatima drevesoma množico ljudstva, ki vsi sede v senci po tleh; pred njimi je miza, za katero sedi oblastnik, zraven pa zapisnikar. Sodba. Obtoženec stoji pred mizo. Sodnik je krajevni poglavar. Približava se in s. Zora stopi k poglavarju, me predstavi in prosi za dovoljenje, da me pelje na pokopališče poglavarjev vrhu bližnjega skalnega
hriba. Poglavar je tudi mene povabil bliže in po s. Zori sem se opravičil, češ da ne znam angleško. Oblastnik me je vprašal, koliko drugih jezikov govorim in katere. Sestra mi je potem razlagala mnenje domačinov, da vsak beli človek zna pred vsem angleško. . . Poglavar devoli obisk pokopališča in nama dodeli za spremstvo črno uslužbenko, ki je bila menda tajna policistka, dočirn sem več uniformiranih policistk videl blizu tam zraven. Po dobro utrjeni, dokaj široki cesti, ki jo obdaja na obeh straneh vrsta naloženega kamenja, se vzpenjamo proti vrhu. Tik pod vrhom se odpre pred nami izravnan, s kamnito zidano ograjo zavarovan prostor z več spomeniki in venci. Nad prostorom se dviga vrh s čudno skalno formacijo, ki kot skrivnostni stražar čuje nad pokopališčem poglavarjev in njih rodbin. Tu je pokopan med drugim tudi poglavar, ki se je v prejšnjem stoletju spreobrnil h krščanstvu, z njim pa tudi vse njegovo pleme, nekako po srednjeveškem načelu: Cujus regic, ejus religio - da se vera podložnikov ravna po veri kralja. Dalje je tu pokopan tudi državni predsednik Botswane, ki je umrl komaj leto dni preje, kajti je bil iz te vasi doma in sin poglavarja tega rodu. Njegov nagrobni spomenik še ni dokončan. Predsednik je imel za geslo svojega vladanja: „Zame je beg cel svet, moja vera je pa - delati dobro", kar je vklesano tudi na spominskem kamnu ob zidu. Ko je umrl, so se skozi 14 dni vsako jutro in vsak večer zbirali ljudje na glavnem trgu in molili za pokoj njegove duše, molitev so pa vodili predstavniki raznih ver. Tudi vse sestre uršulinke so hodile k tem skupnim molitvam. Po njegovi smrti se dolgo niso mogli zediniti, kje bi ga pokopali, končno je zmagalo stališče, da mora biti pokopan v Serowe. K pogrebu so prišli predsedniki mnogih afriških držav, ki so spremljali pokojnikovo truplo na grobišče pod vrhom tega slikovitega griča, kamor zdaj ne sme nihče brez posebnega oblastnega dovoljenja. Najvišji spomenik med drugimi nosi na vrhu kip srne, ki je nekak totem rodbine tukajšnjih poglavarjev.
S pokopališča je lep razgled na vas Sero\ve spodaj. V glavnem je vsa vas zelo primitivna, a v središču se že pojavljajo nizke, zidane stavbe. Sestra Zora me je pred vsem opozorila na zidane delavnice obrtne šole in na mogočno protestantsko cerkev; katoliški misijon se s tega konca ni videl ali pa je bil pokrit z zelenjem.
Ko se vrneva s pokopališkega griča, me s. Zora pelje še med prebivalce, h nekaterim kočam, ki so mnoge zelo revne, a nekatere vsaj v notrajnosti že boljše opremljene. Sestra se z vsemi ljudmi pozna, saj je v stalnem stiku z njimi, ker je pred vsem socialna delavka in je njena voga v kraju pomembna, saj sodeluje tako z verskimi kot s civilnimi krogi pri podvigu dežele.
Pa je čas, da o njej kaj več povem:
Rojena je bila leta 1941 v Vrhpolju pri Vipavi. Pred njo je bilo staršem rojenih že 10 otrok, ona je enajsta od njih. Oče in mati sta ji tedaj še živela, od bratov in sester pa je bilo živih še pet sester in en brat. šole je obiskovala v Vrhpolju in v Ajdovščini, maturirala je pa v Postojni leta 1960. Istega leta je vstopila k uršulinkam, in sicer v Škofji Loki, dočim je dobo novicijata preživela v Varaždinu. Leta 1965 je šla za leto dni v Anglijo, nato pa že v Južno Afriko, kjer je v Johannesburgu napravila večne zaobljube. Na sociološki fakulteti je doštudirala za socialno delavko. Leta 1970 je odšla v Malawi, od tam v Zambijo, kjer je bila v Lusaki koordinatorka za socialno
Sknlni vrh griča v Serowe, kjer so pokopani poglavarji. ,,čudna skalna formacija, ki kot skrivnostni stražnik bedi nad pokopališčem poglavarjev..."
Spodaj ploščad s spomeniki in nagrobniki; čisto v ospredju s. Zora Škerlj, ki je obiskovalca spremlja'a na ta sveti kraj.
in pastoralno delo laičnih organizacij. Leta 1975 so uršulinke postojanko v Lusaki prepustile drugi družbi, same pa šle v Botsvvano. Tedaj je šla s. Zora za 6 mesecev v Rim na takozvano družbeno probacijo v samostan na Via Nomentana, nato pa v Kanado, kjer se je devet mesecev specializirala na mednarodnem inštitutu za sccialno delo.
Tako izobražena čuti trdna tla pod nogami pri svojem socialnem delu med črnci. Povsod, tako v Zambiji kot v Bots\vani, je šla najprej živet v družine po vaseh, delala je z ljudmi na polju, doživljala vse njihovo življenje in probleme. Zdaj deluje v povezavi in tesnem stiku z državnimi in privatnimi institucijami, a tako, da ima vedno pred očmi krščanska življenjska načela. Pretežno deluje med pošolsko mladino, med ženstvom po vaseh, njen delokrog so tudi neporočene matere, ki jih je v Botsvvani veliko. Zraven poglavitnega rodu „botSwana“ (po katerem se imenuje država), živi kot manjšina še rod „bušmanov“, ki je zapostavljen in prebiva pred vsem v puščavi Ka-lahari, nekateri pa se približajo tudi vasem in se naselijo na njih robeh. S. Zora se jim v veliki meri posveča. Sestre jim pomagajo pri izboljšanju njih rezbarski izdelkov, da jih potem lažje prodajo. Katoliški misijon v Serowe ima registriranih kakih 1.000 takih bušmanov. Zaenkrat jih še ne evangelizirajo direktno, ampak jih najprej navajajo, da se listale na zemlji, ki si jo pridobe, jo obdelujejo, rede kokoši itd. Pomagajo tem preganjanim tudi v pravnih zadevah, da jih drugi ne izkoriščajo.
Sestra je od edinega škofa, črnca, zadolžena za katoliško mladino, ki ji formira voditelje. Sodeluje pri fari v župnijskem odboru, odsek za socialni podvig. Sodeluje tudi s civilnimi oblastmi ob delitvi zemlje, ob problemu invalidov, poučuje v gospodinjski šoli in v večerni za pouk odraslih. Vsekakor dela čez glavo. . . Pred letom dni ali manj je bila na dopustu v domovini. Svoje razpoloženje tako ob obisku domovine kot po vrnitvi v Botsvvano, je izpovedala v pismu, ki ga je objavila Družina in se takole glasi:
Slovenska uršulinka sestra afriški državi Botsv/ana.
Zora Škerlj v
Prejšnji predsednik Botsvvane SERETSE njegov spominski kamen na pokopališču v Sev/ore z njegovim geslom: ..Zame je bog cel svef, moja vera je delafi dobro".
..Dobrodošla doma", me je pozdravil botsvvanski škof na letališču v Ga-baronu, ko sem se pred nekaj tedni vrnila iz Slovenije v Botswano. Zahvalila sem se mu za lepe besede in se zamislila: Pred nekaj meseci so me z istim pozdravom sprejeli v moji domovini moji domači, župnija, redovne sosestre in sploh Slovenija. Tudi sama sem se počutila doma. V Sloveniji so moje korenine. Moj jezik, moje navade, moj duhovni svet, vse v meni je odsev domovine. Z vsakim bivanjem doma se moja identiteta utrdi.
In vendar nisem doma, sem le na obisku ali na oddihu v domovini. Včeraj me ni bilo in jutri me ne bo, zato je tudi moje bivanje v domovini omejeno, odmaknjeno, zavito v neko nujno zadržanost. Včasih sem le opazovalka dogajanj. Spoznavam življenje, ga občudujem ali pomilujem, a se ne morem popolnoma vključiti vanj. Drugačna sem, moje izkušnje, obzorja, življenjski pogledi so v marsičem drugačni. Počutim se tujka.
Tu v Afriki, trenutno v Bctswani, sem doma. Škof ima prav. Tu sem med svojci, prijatelji, znanci, med sodelavci. Z njimi delim in oni z mano veselje in žalost, uspehe in poraze, suše in dobre letine, upanja in razočaranja. Vsak dan mojega bivanja tu okrepi moje korenine med Botsvvanei. Oznanjam blagovest in tako me sprejemajo in spoštujejo.
In vendar sem tujka. Pospešujem razvoj domače Cerkve, božjega kraljestva na zemlji, a je ne gradim. Naši ljudje jo morajo graditi, ker bo bamo tako res njihova Cerkev. Živeti moram po besedah Janeza Krstnika: >,On mora rasti, jaz pa se manjšati." Moram se znati umakniti, stopiti v ozadje, se manjšati, da domačini rastejo, da Kristus raste v njih in po njih.
Sem misijonarka, poklicana in poslana, čas mojega bivanja v Botsvvani ni določen. Zato moram biti tenkočutna do okolja, do ljudi in razmer v deželi
in biti moram pripravljena na dan, ko me morda domača Cerkev ne bo več potrebovala, ne bo več „klicala“. In moram se veseliti tega dne!
Oče želi, da sem most, čeprav ozek in krhek, med različnimi kulturami in med različnimi krajevnimi Cerkvami. Želi, da sem priča, čeprav slabotna, vesoljnosti božjega ljudstva. Zato je moja vsakdanja molitev: Hvala, Oče, da sem to, kar sem!“
Iz tega njenega pisma najbolje spoznamo njeno misijonsko nastrojenje, ki sem ga jaz ob njej samo zaslutil, kaj šele, da bi ga mogel opisati.
Zvečer sem ob pol sedmih maševal v sestrski kapelici, ki je podobna okrogli koči črncev. Po večerji sem se sestram, posebno provincijalki zahvalil za pomoč pri vstopu v deželo, za to, da dajejo naši misijonarki toliko lepih možnosti za delo med ljudstvom, za gostoljubnost.
Naslednje jutro, sreda, 16. septembra ob sedmih sem spet maševal za sestre v kapelici. Po zajtrku sem se poslovil od misijonarja in od sester. S. Zora me je v poltovornjaku Toyota odpeljala proti letališču Gabarone. Kot na poti semkaj, se ustaviva v njihovem samostanu, po dobri uri vožnje, kjer nama sestra, postreže s toplo kavico. Potem pa spet na pot. Skoraj 300 km dežele brez vasi ob cesti, le skozi eno sva vozila. Opoldne prideva v Gabarone in s. Zora zapelje na škofijo, kjer se misijonarji počutijo kot doma. Potem ko nama je s. Zora skuhala kavico, sva obiskala krasno, še novo katedralo, zidano pred 16 leti. S. Zora mi je pripovedovala, da je v celi državi med milijonom prebivalcev komaj 45.000 katoličanov in zanje 17 duhovnikov.
A treba je bilo odriniti na letališče, ki je čisto blizu mesta. Poslovim se od dobre slovenske misijonarke in skupaj s 16 drugimi potniki vstopim v zeleno barvano letalo s 24 sedeži. Po dobri uri pristanemo v Johannesburgu, kjer me spet čaka na letališču moj „angel varuh", ga. Koširjeva.
Pogled na Sevvore s pokopališča na griču.
MISIJONSKI OPAZOVALEC
»Misijonsko žrtev" imenujemo navadno, kadar kdo gre v misijone; a je lahko tudi misijonska žrtev, kadar mora kdo pustiti misijone. Mislimo, da je bila za dr. Alojzija Slavka Snoja SDB pokorščina, ki ga je po poldrugem letu tako blagoslovljenega veselega delovanja na jugu Zaira, v Lubumba-shiju, poklicala nazaj v domovino, prav tako velika žrtev kot tista, ko je po prejemu doktorata odšel živet in delovat v Afriko. Ko ga je obiskovalec pred poldrugim letom obiskal, ga je našel vsega zadovoljnega, naravnost navdušenega v lepem in važnem delokrogu vojaškega župnika in vzgojitelja črnega družbenega naraščaja. A božja volja je kar brž pretrgala tok tega njegovega misijonskega delovanja: Teološka fakulteta v Ljubljani je potrebovala profesorja za katehetiko in misijonar dr. Slavko Snoj je moral nazaj ter zasesti teološko katedro, rad ali nerad, a prepričan, da »božja volja je najbolja", kot pravi slovenski rek. Morda pa bivši afriški misijonar, sedaj profesor, na tihem le še misli nazaj v Afriko, ko ga domovina ne bo več tako potrebovala. ..
Nekaj podobnega, po človeško gledano, še bolj bridkega je doživel mal-gaški misijonar Janez Puha,n CM. Komaj se je po enoletnem študijskem dopustu v Evropi obogaten in ves vesel vrnil na svojo postojanko v Manam-bondro, se je moral spet hitro vrniti v domovino. Kaj se je zgodilo? Po nekaj tednih živahnega dela na misijonu ga je napadla malarija, in naj-b> že kot posledica te bolezni je doživel, da je povsem oglušil na eno uho. Iskal je pomoči v glavnem mestu Tananarive, potem na francoskem otoku Iteunion, a mu niso mogli nikjer pomagati, pa so mu svetovali, naj gre iskat ozdravljenja v evropske bolnišnice. Kaj je hotel?! Ali naj napol gluh, čeprav v cvetu let samo nekako napol deluje v težkem vinogradu Gospodovem? Ker bi rad polnomočno in uspešno deloval, se je, čeprav težko, odločil, da posluša nasvet zdravnikov, in je odšel iskat zdravja nazaj v domovino. Božja pota, niso naša pota! Želimo mu, da zadobi sluh v polnosti in se spet čvrst vrne v svoj ljubi Manambondro veselo na delo!
Bolj dobra vest je pa tale: Odlični sodelavec »Katoliških misijonov" Prane Sodja CM se je po operaciji v Kanadi toliko popravil, da je sprejel ponudbo vodje slovenskega dušnopastirskega urada v Celovcu in rektorja duhovnega izobraževalnega centra v Tinjah Jožeta Kopeiniga, da gre za dva meseca, tjakaj na dušnopastirsko in misijonsko propagandno delo med slovenskimi Korošci. Odločil se je za to, kljub temu, da so mu zdravniki najavili težko, neozdravljivo bolezen, češ, dokler mi je živeti, bi rad še kaj naredil 2a Kristusa na zemlji. Želimo našemu sodelavcu, da res tamkaj veliko dobrega, naredi s svojo duhovno bogatijo in svojo osebnostjo in da se vrne potem spet v Kanado — ozdravljen dokončno! Naj mu božji služabnik škof Gnidovec, za katerega proglašenje blaženim je že toliko lepega napisal, izprosi, če treba, tudi čudežno ozdravljenje od zavratne bolezni.
Misijonska poverjenica v Chicagu ga. Ana Gaber nam je sporočila smrt velike prijateljice in podpornice našega lista in slovenskih misijonarjev Mary
Vavpotich, ki je odšla k Bogu po plačilo 22. septembra 1984, stara 96 let. Zadnja leta je po poverjenici po vsaki prejeti številki KM poslala 20 dolarjev iz veselja nad vsebino tega lista. Bila je tudi zvesta sodelavka odseka MZA v Chicagu. Veliki misijonar Kristus Gospod jo je gotovo že sprejel v svoj nebeški vinograd, ko je na zemlji tako rada delala za njegove garače in za njegovo kraljestvo. Naj v miru počival
Goriški rojaki v Italiji so zvesti in vztrajni v darovanju slovenskim misijonarjem. Misijonski poverjenik prelat dr. Kazimir Humar je spet poslal cd darovanega lepo vsoto milijon lir misijonarjem v pomoč. Zraven nam je pa razložil, kako je tamkaj s praznovanjem misijonskih nedelj, ko smo v eni prejšnjih številk KM obžalovali, da, njihove proslave nimajo tipične misijonske vsebine. Takole nam razloži: »Misijonsko nedeljo obhajamo v cerkvi kot pc vsem svetu. Mi dodamo še posebno uro češčenja v cerkvi sv. Ignacija. Tako vsako leto. Naslednjo nedeljo je pa prireditev za misijone. Ta prireditev je mišljena kot pomoč misijonom. Zato imamo srečolov in pa nastop kake dramske skupine. Včasih smo naštudirali sami kako versko igro, sedaj tega ne moremo več, ker ni moči oz. nimamo režiserjev. Zaradi tega povabim kako skupino, da nastopi s tem, kar pač ima, da le prikličemo ljudi v dvorano za srečolov. Pri tem jih seveda tudi spomnimo na misijone. Podobno bo tudi letos. Upam, da bomo za misijonsko nedeljo imeli med seboj avtentičnega misijonarja. Jih je pa težko dobiti, ker se jim po končanem poletju mudi zopet v misijone!" Zaslužni goriški misijonski vodja zraven doda še tole vest o vnemi in žrtvah goriških rojakov v pomoč slovenskim misijonarjem: »Kadar pride Ivan Štanta na počitnice, vsakikrat sproži akcijo pobiranja rabljene obleke in pa zdravil za svoj misijon. Ljudje se zelo velikodušno odzovejo. Tudi letos so se: oblek so mu nanesli, da jih je bilo kar preveč, zato bomo kak paket poslali komu drugemu v misijone. Le škoda, da je pošta tako draga in povrhu morajo še doma plačati, kadar prejmejo pošiljko. Marsikak paket se tudi izgubi ali ga izropajo. Mafija je tudi v tretjem svetu...“
V »Salezijanskem vestniku" v Ljubljani je v drugi številki letošnjega leta bivši kitajski misijonar .Andrej Majcen SDB objavil odlično napisan, silno pester članek o misijonarju Jožefu Kerecu ob desetletnici njegove smrti, pod naslovom: »Misijonar Jožef Kerec ni pozabljen", namreč na Kitajskem. Ker vsebuje ta lepi zapis marsikatero novo podrobnost o velikem misijonarju, bomo ta članek v prihodnjem letniku ponatisnili v r.ašem listu, če Bog da.
Kako je s pošto v afriškem Zairu, nam je dokaz, pismo, ki nam ga je iz Lukolele dne 26. V. 1984 pisal misijonar Tone Pačnik. Obiskovalec slovenskih misijonarjev ga je pred odhodom na svoje zadnje afriško potovanje prosil za kaka navodila, kako najlažje priti do njega. Vse kaže, da je obiskovalčevo pismo prišlo v roke misijonarju šele po letu dni in zato šele zdaj pošilja podatke in nasvete o potovanju k njemu, dasi je obiskovalec že več kot pred letom dni prišel nazaj s svojega zadnjega misijonskega potovanja.
Iz »Misijonskih srečanj in pomenkov", ki jih v petkovih »Ameriških domovinah" že leta objavlja Karel Wolbang CM, izvemo novico, da je odšel delovat na Korejo duhovnik, brat glavne tajnine MZA Sonje Ferjan Filip Ferjan, ki je tamkaj deloval že med zadnjo vojno. Ali ga smemo šteti med slovenske misijonarje? Prav gotovo da!
IZ MISIJONSKEGA ZALEDJA
RAZDELITEV SKLADA KM ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE 1983
Navajamo zneske, ki so jih bili dobili ali jih še bodo deležni slovenski misijonarji iz sklada, ki ga zbirajo ..Katoliški misijoni" njim v pomoč in darujejo vanj rojaki iz vsega slovenskega prostora v zamejstvu in izseljenstvu, kar pa kajpada še daleč ni vse, ker, hvala Bogu, obstajajo še druge nabiralne akcije v pomoč našim misijonarjem, ki samostojno pošiljajo milijonarjem to pomoč. Tudi niso v tem skladu KM obseženi darovi, ki jih za posamezne misijonarje, poleg tega splošnega, darujejo dobrotniki za tega uli onega in se mu še posebej pošlje. Letos ne navajamo, odkod vse se stekajo sredstva v ta sklad, ker je to sproti javljeno med misijonskimi darovi v listu in ker smo o tem že nekajkrat poprej pisali, pa se v zadnjem času bistveno ni nič spremenilo.
Navajamo po abecednem redu misijonarje in njim oddane ali namenjene zneske, vse v U.S.A. dolarjih: Bajec 880; Benko 400; Bernik 500; Bratina d27; Brilej 300; Buh 900; Burgar 300; Burja 350; Cukale GOO; Čuk 400; Delčnjak 400; Drevenšek 400; Erjavec 300; Fras 300; Gajšek 900; Gerkman 300; Grošelj 500; Hočevar 423; Horvat 519; Janež se odpovedal; Jurkovič 300; Kadunc 500; Kravos 300; Medvešček 300; Miklavčič 345; Mlakar 500; ■Mlinarič 500; Mrhar 900; Mujdrica 400; Novak Frančiška 400; Novak Vincencija 310; Opeka 1400; Pačnik 500; Pavlič 360; Pavlin 800; Pavlišič 400; Pirc 1.000; Pogorelc 310; Potočnik 300; Poznič 300; Puhan 500; Rebol 493; Pesnik 300; Rode 300; Rovtar 300; Rozman 500; Rudež 400; Sever 200; Slabe 500; Snoj 100; Sreš 420; Starman 800; Škerlj 300; Štanta 400; šteh Alojzija 300; šteh Benigna 300; štolcar 500; Sušnik 500; Tomažin 500; Tružnjak 397; Vidmar 300; Zabret 300. — Skupaj 31.604 dolarjev.
Če do konca leta kdo izmed misijonarjev navedenih dolarjev ni prejel, Prosimo, da nam sporoči! Ob tej priliki se spet zahvalimo vsem dobrotnikom, ki darujejo v sklad KM za vse slovenske misijonarje! Bog jim bo ob svojem času vse tisočkrat povrnil. Baraga je v pogledu darovanja zapisal: Kar daš bližnjemu, boš sam imel, česar pa ne daš, bodo imeli drugi. Tu naj priporočimo vsem, ki in ko sestavljate oporoko, da se v njej spomnite tudi slovenskih misijonarjev. To bo prelepa popotnica za srečno večnost!
misijonarji na dopustu in bivši misijonarji nam pišejo
S svojega dopusta v Vipavski dolini se nam je oglasil brat marist ZDRAVKO KRAVOS s pismom iz začetka avgusta:
„Lepe počitnice sem imel. Ljudje nas imajo radi, so kar ponosni na nas. O maristih pa navadno bolj malo vedo, seveda, saj v Sloveniji nas ni. . .
Včeraj sem bil v Stični. Tam smo se zbrali vsi misijonarji in misijonarke ua dopustu. Kar šest zambijskih nas je bilo. (Minorita Drevenšek in Benko, pa jezuiti Grošelj, Mujdrica, Rudež in bivši misijonar, sedaj provincijal v Slove-
Slike s Kerečeve obletnice smrti v Pečerovcih v Sloveniji, o kateri smo poročali v prejšnji štev. Levo spominska plošča v cerkvi, spodaj govornik mariborski pomožni škof Smej; tu zgoraj misijonar Andrej Majcen SDB in novi vodja slovenske misijonske akcije župnik Franc Mikuž; spodaj pogled na zbrano množico.
ff fHTl	si ™ f	
		
		jr
lii.ji p. Kokalj, pa jaz, ki grem zdaj na novo mesto v Zambijo). Vsi so bili veseli, da grem tudi jaz misijonarit v to deželo, škof Lenič je maševal za pokojnega prelata dr. Fajdiga. Potem smo se vsi peljali v Kranj in na Velesovo k Materi božji. 26. avgusta bomo ponovili to srečanje v Novi Gorici."
Iz Bruslja v Belgiji nam je pisala misijonarka Mojca Karničnik med ■drugim tudi tole: ,.Moje ‘pregnanstvo’ se bliža koncu. Še dobra dva meseca in pol (pisala je 9. aprila!), pa bom končala študij na Lumen Vitae in zapustila Belgijo. Govorim o »pregnanstvu" v resnici pa je bila zame velika milost, da sem lahko prišla študirat na Lumen Vitae. Mislim, da smem reči, da sem si nabrala znanja, ki mi bo še kako prav prišlo pri mojem bodočem delu. Pa ne le znanje, ki sem si ga pridobila, tudi srečanja, poznanstva z ljudmi iz vseh petih celin, ki se enako trudijo za razširitev božjega kraljestva, so me obogatila. Hvala Bogu za vse! Belgijo bom verjetno zapustila okrog 1. julija. Za nekaj tednov nameravam iti domov v Slovenijo, v avgustu pa bi se vračala v Zaire. Ne vem še, kam, v kateri misijon, a skoraj gotovo je, da se vrnem v škofijo Kole."
Iz Ljubljane nam je prišla lepa. razglednica s še lepšo vsebino, s pozdravi misijonarjev na dopustu in njih misijonskih prijateljev. Datirana je z 7. avgustom in na njej so se zvrstili tile zapisi: »Doma sem in se tudi Tebe spominjam. Danes smo imeli lepo srečanje v Stični. Topel pozdrav! Marija Sreš." „še dva tedna bivanja v domovini, potem se vrnem v moj Zaire. Veselim se že srečanja z mojimi tamkajšnjimi prijatelji. Oglasim se, ko bom ponovno v svojem delu. Lep pozdrav! Mojca Karničnik". »Lado, obljuba dela dolg m upam, da jo bom izpolnil takoj, ko se vrnem nazaj nekje v septembru. Nekaj sem že mislil, kaj bi napisal. Danes smo se imeli zelo lepo v Stični in tudi Tebe smo se večkrat spomnili. Tvoj Miha Drevenšek." »Miha je še nekaj prostora pustil za. mene. Moj dopust gre h kraju. Ko pridem nazaj v Zambijo, se Ti zopet oglasim. Lep pozdrav! Ernest Benko." Podpisali sta se tudi dve veliki prijateljici slovenskih misijonarjev: Boža Pleničar, ki je nekatere že obiskala na terenu in jim pomaga, in Mira Dobovšek. Kako lepo je, če bratje in sestre bivajo skupaj...!
Zdravnica s. Anica Starman iz Fresca na Slonokoščeni obali je v Franciji napravila večne družbene obljube frančiškanke Brezmadežne in je tudi našemu uredništvu poslala spominsko podobico ter pisala sledeče:
»Pred petimi tedni sem prispela v Francijo, v Morestel, malo na oddih, najprej pa, da se pripravim na večne obljube, ki sem jih naredila na bin-koštno soboto.
Za štiri mesece sem zapustila Fresco. Na žalost ni nikogar, ki bi me nadomestil. Hvala Bogu, dva bolničarja s srcem skušata pomagati svojim rojakom v stiski. Tudi rešilni avto s šoferjem more nujne primere prepeljati v 120 km oddaljeno bolnišnico, ki ima tudi kirurški oddelek.
Študentje naše dijaške naselbine bodo tudi kmalu na počitniah. V njihovem naselju bodo ta čas gradili lepo dvorano, kjer bodo potem mogli v miru študirati, prej pa ni bilo primernega prostora za to. Z duhovno in gmotno pomočjo dobrotnikov gre misijonsko delo tam lepo naprej."
Njena sosestra, bivša provincijalka Frančiškanka Brezmadežne, s. Emanuela Fras nam je pa že v začetku marca pisala še iz Gbagbama in povedala, da je to njeno zadnje pismo iz Afrike, kajti »zapustim Fresco in Afri-
Z misijonskega delovanja v Frescu na Slonokoščeni obali. Zgoraj Ivan Bajec pri slovesnosti svetega krsta številnih dijakov, ki jih vidimo tudi na spodnji sliki skupaj s katehistinjo dr. Anico Starman, misijonsko zdravnico. (Na desni.)
ko 20. mavca in se ne mislim več vrniti. Grem v Francijo. Z zdravjem nisem na dobrem, a to je v Afriki potrebno. A tudi v Evropi misijona v Fresco in misijonov sploh ne bom pozabila." Ista sestra se nam je oglasila tudi že iz Francije, iz Morestela, kjer imajo postojanko. V tem pismu nam sporoča, da je župnik iz. Fresca Barbier tudi zapustil misijon: „G. Barbier je odpotoval v Francijo, kar za nekaj let. Za Ivana Bajca je zdaj pač veliko več dela, saj miu pomaga mesečino le 14 dni sosednji župnik, ki prihaja za delo v Fresco, dočim mora Bajec za vse ostalo skrbeti čisto sam."
Iz Bruslja v Belgiji nam je 25. avgusta pisala afriška misijonarka, Kristusova sestra Mojca Karničnik, ki je dve leti študirala na Institutu Lumen Vitae teološke vede, da bo odslej mogla čim več nuditi v pomoč škofu v Kole, ki ima tako malo duhovnikov za evangelizacijo na razpolago. Iz njenega pisma povzemamo:
„V domovini je bilo zame nekaj posebnega srečanje s s. Marijo Sreš po 13 letih. Ugotovili sva, da naju čas ni nič spremenil. Še naprej sva obe polni optimizma kot na začetku najinega redovnega življenja. Obe sva seveda obogateni za, številne življenjske in delovne izkušnje, zaradi katerih gledava na misijonsko delo bolj realno.
Na moje veliko presenečenje sem v Ljubljani srečala salezijanca dr. Slavkota Snoja. Na žalost se ne vrne v Zaire, kjer se je bil tako hitro vživil in kjer je tako lepo, delal. Zadržali so ga za mesto profesorja kateheze na teološki fakulteti. Kakor mi je žal, da se ne vrne v Zaire, pa sem prepričana, da bo delal za misijone tudi doma in mogoče bo s svojim pričevanjem vzbudil kak misijonski poklic med bogoslovci.
Lepo doživetje je bilo tudi srečanje misijonarjev pri sv. Jakobu v Ljubljani, ti. avgusta zvečer, pri maši za misijone in naslednji dan v Stični. Osebno sem spoznala misijonarje, katere sem doslej poznala le po imenih, pred vsem pa po njihovih pismih v »Katoliških misijonih".
18. avgusta sem bila pri Gospe Sveti. Bilo je srečanje „Treh narodov", Avstrijcev, Italijanov in Slovencev. Srečanje je vodilo pet škofov, od njih trije ljubljanski. Bilo je ogromno ljudi. Še vedno imam v ušesih mogočno pritrkavanje gosposvetskih zvonov.
Tako mi sedaj potekajo zadnje ure mojega bivanja v Evropi. Tukaj v Belgiji sem srečala z nekaterimi znanci in kolegi z Lumen Vitae. Dve leti smo z nekaterimi preživeli skupaj, sedeli v istih klopeh, poslušali ista predavanja, zdaj pa bomo razkropljeni po vsem svetu. O, da bi znali vedno in povsod z besedo, še bolj pa z življenjem pričati za Kristusa!"
Tudi s. Cecilija Rode, usmiljenka je bila v Sloveniji in nam je pred povratkom v Iran 23. julija pisala pismo, iz katerega povemo vsaj tole:
„Ko sem priletela na Bernik, sta me čakala dva brata, Franci, ki je prišel iz Rima (kjer je podtajnik papeškega sekretarijata za neverne) in Nace, ki gospodari doma. Zelo lepo, nepričakovano snidenje! 8. julija sem bila na novi maši lazarista Jožeta Adamiča, kamor je bil povabljen tudi brat France." In potem sestra nadrobno popisuje novomašne slovesnosti tako v cerkvi kot pod kozolcem, nad čemer vsem je bila zelo vzhičena, saj je menda prvič doživljala slovensko novo mašo. In te še danes, kljub nenaklonjenemu režimu prav tako ali še bolj slovesno obhajajo kot pred vojno.
Končno imamo pismo bivše kitajske misijonarke s. Kaliste Langerholz
J’MM (Frančiškanske Marijine misijonarke). Pisala nam je 24. avgusta. Med drugim poroča tudi o delu med pariškimi Kitajci:
»Naš »kitajski misijon" zdaj bolj počiva. Kitajski župnik, ki ga mora voditi, je sicer že v Parizu, a poslanstvo bo prevzel šele septembra meseca. S sosestro, s katero sva določeni za Kitajce, iščeva osebne stike z njimi. Na podlagi naslovov, ki jih že imava, hodiva na njih domove, da spoznava družine in, kjer mogoče, tudi sejeva božjo besedo. Včeraj sem bila na primer hri mladi kitajski družini. Dekletce osmih let so že protestanti zajeli in kaže, da bo tudi petletna sestrica vstopila v njihov otroški vrtec. Protestanti zelo živahno delajo med njimi. Kdaj bomo katoličani tako poprijeli? Kitajcev je tu mnogo, stik s posameznimi družinami terja veliko časa. . . Bogu se zahvalim za milost, da obvladam kitajski jezik in da mi stiki niso težki. Naj bo vse v Gospodovih rokah!"
IZ MISIJONSKEGA ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Misijonar Peter Opeka v Argentini
Župnik središčne postaje slovenskega misijona na Madagaskarju v Van-gaindranu Peter Opeka CM, ki je obenem tudi superior slovenskih lazaristov na otoku, je bil zadnje mesece precej oslabel. Skrbem in izrednemu telesnemu delu pri gradnji nove cerkve na misijonu se je pridružila še tropična bolezen, ki ga je za delo skoraj docela onemogočala. Ker se je tudi približal čas za njegov dopust, se je najprej odpravil na zdravljenje v glavno mesto otoka, potem pa po 14 dneh odletel v Pariz, kjer šele so mogli odkriti pravi značaj njegove bolezni in oslabi jen ja: izredno močni parazit, ki ga je težko odpraviti. Dali so mu primerna zdravila in ko je spet malo prišel do moči, je odpotoval v Slovenijo, 19. septembra pa od tam priletel v Argentino, kjer so ga njegovi domači zaskrbljeni že težko čakali. Tudi superior Baragovega misijonišča, ki je istočasno urednik KM, ga je s še drugim sobratom pričakal na letališču Ezeiza. Res je prišel precej oslabljen in shujšan, a še vedno živahen in kajpada vesel snidenja.
V Argentini se je naselil pri svoji družini, kjer njegova dobra mati zelo skrbi za njegovo zdravje, kar pa ni lahko, ker je Peter kar zelo vprežen, tako od strani slovenske skupnosti, kakor tudi od argentinskega sveta.
Tudi v Baragovem misijonišču je bil že večkrat. Obiskal je svoje sobrate, imel predavanje v Misijonskem zavodu, srečanje z vaškim misijonskim krožkom, udeležil se je misijonskega asada in prireditve misijonskega ker-messeja, in tako dalje. Na Misijonsko nedeljo je somaševal pri centralni proslavi in v dvorani ljudem marsikaj iz svojega misijonskega življenja povedal. Med argentinskimi domačini je večkrat povabljen za maše vanje in pridiganje, v šolskih zavodih ima skioptična predavanja in srečanja itd. Tako bo misijonarja, ki naj bi se na dopustu zdravstveno popravil in okrepil za bodoče garanje, treba zadrževati, da ne bo tu izčrpaval svojih sil, namesto da bi si jih obnovil.
Proslava Misijonske nedelje.
Svetovna misijonska nedelja je že desetletja povsod predzadnja v oktobru, le v Argentini so jo škofje radi istočasnega materinskega dne prestavili 11 a nedeljo preje. A letos je radi narodnega evharističnega kongresa, ki se
je slovesno zaključil to nedeljo, sploh padla v pozabo. Slovenska skupnost v Argentini se je vsaj dosedaj držala prvotnega datuma, zato je tudi letos megla imeti misijonsko proslavo istočasno z vso Cerkvijo 21. oktobra.
Verski tednik „Oznanilo“ je s priložnostnim uvodnim sestavkom opozoril na ta svetovni misijonski dan. Popoldne ob 1(1 je bila v cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši koncelebrirana sveta maša, pri kateri je bil glavni maše-valec in pridigar zlatomašnik direktor mons. Anton Orehar, somaševala sta pa misijonar Peter Opeka in urednik KM. Mons. Orehar je opozoril, kako ima vsaka slovenska katoliška družina dolžnost sodelovanja pri svetovnem misijonstvu. Zanimala naj bi se za misijone, to zanimanje širila, molila naj bi za misijone in misijonarje, tudi darovala zanje in naj bi v tem pogledu vsaka družina v svoj družinski proračun vedno stavila tudi postavko misijoni, pa nove misijonske poklice naj bi nam in Cerkvi dajala.
Po maši je	bila v veliki	dvorani misijonska prireditev,	žal, ne	tako veličastna, kot so	bile včasih s	krasnimi misijonskimi igrami,	pač pa	še vedno
s povsem misijonsko vsebino. Najprej je tradicionalni misijonski sodelavec Marijan Loboda pozdravil vse navzoče, posebno starše in sorodnike misijonarjev, zlasti pa misijonarja Petra Opeka, ter podal nekaj lepih misli k misijonskemu	prazniku in	napovedal program prireditve.	Potem	sta stopila na oder Peter Opeka in	Ladislav Lenček in imela pred	občinstvom raz-
govor o sledečih vprašanjih: Zakaj misijonarji v novejši dobi pogosto hodite domov, kaj ti je v misijonskem življenju najbolj težko in kaj najlepše, zakaj v Vangaindranu gradite novo cerkev in kako ljudje sodelujejo, ali obstoji na Madagaskarju komunistična nevarnost in končno, ali bo nasprotno po njegovem gledanju Madagaskar kdaj v celoti krščanski. Ljudje, ki so napolnili dvorano kljub materinskemu dnevu, so razgovor spremljali z velikim zanimanjem in ga večkrat pozdravili s toplim aplavzom.
Sledil je kratek film s prvega misijonskega simpozija v Sloveniku v Rimu pred tremi leti, ki nam je pokazal glavne predavatelje, mons. Jezernika, pokojnega bivšega medškofijskega vodja misijonstva v Sloveniji prelata dr. Vilka Fajdiga in novega, Franca Mikuža, pa sedež kongregacije za evan-gelizacijo narodov in njenega tedanjega prefekta, kardinala Angela Rossija v družbi udeležencev simpozija, dalje poslopje Zavoda Propagande in Urba-niane in drugo.
Končno je obiskovalec slovenskih misijonarjev zvočno filmsko že tretjič kazal svoja srečanja z misijonarji in misijonarkami, to pot v Južni Afriki, v Botswani, v Zairu in na Slonokoščeni obali. Film je trajal nad eno uro in čeprav je, razumljivo, povsem diletantske delo, je navzoče zanimal, saj so videli in slišali spet vrsto slovenskih misijonskih pionirjev ter jih tako še bolje poznajo.
Misijonski asado v Slovenski vasi
Kot lani in vsa leta, odkar imamo na Madagaskarju nam drage misijonarje, prireja krajevno Društvo Slovencev na kako nedeljo v misijonskem mesecu oktobru skupnostni „asado“ (na ražnju pečeno meso), katerega izkupiček gre v pomoč vaškim misijonarjem.
Letos je bila ta prireditev 7. oktobra in lahko rečemo, da se je je vsaj po zastopnikih udeležila vsa Slovenska vas z okolico; doma so ostali skoraj samo nekateri za varstvo domov. Posebni pečat letošnji prireditvi je dala
r< -Ig
»*	»e*
!f «*»
sn^ge
» ? *	> V / A>

K obisku misijonarja Opeka: Tu zgoraj misijonar daje zadnja navodila ženam v Vangaindranu ob priliki neke procesije.
Spodaj: zdaj, v Petrovi odsotnosti, kar Rado Sušnik vodi vse delo pri gradnji nove cerkve v središču slovenskega misijona na Madagaskarju.
navzočnost malgaškega misijonarja Vetra Opeka, ki je porabil priliko in se v lepem nagovoru zahvalil vaščanom za vso naklonjenost in dosedanje sodelovanje. Z asadom je navadno združeno tudi žrebanje nekaterih dobitkov, ki jih je bilo letos več kot druga leta. Ljudje so pridno kupovali srečke, posebno ko so zvedeli, da bo Društvo Slovencev ves dobiček prireditve poklonilo Petru Opeku za gradnjo nove cerkve na misijonu, kar je res dalo 634 dolarjev.
Misijonski „kcrmesse“ Misijonskega zavoda
Po dveh letih je Misijonski krožek Misijonskega zavoda spet organiziral to prireditev, ki obstoji v raznih igrah spretnosti in iskanja sreče. Z Misijonskim krožkom so na prireditvi sami sodelovale tudi dekleta Slovenske vasi, sicer pa je sodeloval tudi vaški misijonski krožek. Že mesec dni preje so se fantje Zavoda trudili za zbiranje dobitkov z dopisi, letaki in drugo propagando. Na prireditvi so prav vsi brez izjeme sodelovali tako v soboto proti večeru, kakor v nedeljo popoldne. Zlasti priprava prostora in razporeditev iger jih je stala nemalo truda, saj se je kermesse to pot vršil v prostornem farnem Ateneju, pokritem športnem prostoru. Čeprav je bil isti dan v vasi Misijonski asado, sc se rojaki udeleževali tudi te prireditve, prihajali so pa letos bolj kot prejšnja leta tudi šolski tovariši in njih družine. Ko so v nedeljo zvečer fantje celotni prostrani prostor izpraznili in počistili in odnesli v Zavod preostale dobitke (ki jih je bilo to pot, hvala Bogu, bolj malo) so tudi z velikim veseljem ugotovili, da je prireditev rodila nepričakovano lep denarni sad, nad 1.000 dolarjev, kar so fantje tudi namenili Petru Opeku v pomoč gradnji nove cerkve v njegovem misijonu.
Železno strešno ogrodje za novo cerkev v Vangaindranu so že pripeljali iz glavnega mesta Tananarive in ga zdaj zlagajo na prostor ob bodoči cerkvi.
BARAGO NA OLTAR!
BARAGOVO SLAVJE 1984 V CHICAGU, Z.D.A.
V	septembrskih številkah »Ameriške domovine" je p. Fortunat OFM objavil poročilo o zadnjih Baragovih dnevih, ki jih leto za letom organizi-rajo v Združenih državah. Iz. teh poročil povzemamo sledeče poglede na te slovesnosti:
V	soboto 1. septembra je bila v cerkvi sv. Pavla v Chicagu slovenska Pontifikalna maža. Od slovenske cerkve Sv. Štefana se je razvila procesija udeležencev k sv. Pavlu, o kateri poročevalec približno tole pove:
Pred procesijo je šel policijski voz, začeli so jo pa mladi možje, ki so Uosili belo bandero, na kateri je bila upodobljena podoba Baraga kot misijonarja. Na robu bandere je visel dolg trak, na katerem je bilo napisano, da so isto bandero nosili tudi med Baragovima dnevoma v Mihvaukeeju 1982 in v Manistiqueju 1983. Banderi je sledil voz z zvočnikoma. Ob začetku pro-c°sijo je p. Fortunat zmolil molitev za Baragovo beatifikacijo, nato je vodil molitev žalostnega dela rožnega venca. Tomu vozu z. zvočnikoma, so sledile narodne noše in člani župnjskih društev s 15 banderi in zastavami. Dolgo 'isto procesije je zaključila duhovščina s škofi: škof iz Kopra, ki je zastopal slovenske škofe, dr. Janez Jenko, John J. Vlazny, ki je zastopal čikaškega nadškofa Jožefa kardinala Bernardina, in škof Mark Schmitt iz Marquette-ja. ^kofe sta spremljala frančiškanski provinc'al iz Ljubljane p. Miha Vovk in župnik p. Vendelin Špcndov. Somaševalo je poleg škofov še kakih 20 duhovnikov, večinoma slovenskih. Skupino duhovnikov in škofov je vodila častna sLaža Kolumbovih vitezov.
Pri maši, ki je sledila, so v darovanjski procesiji, v katero so bile vključene narodne noše, prinesli hostije in vino za sveto daritev, kelih, ki ga je rabil Baraga, molitvenika »Dušna paša" in Baragov indijanski molitvenik 'er cvetje iz slovenskih vrtov.
Berili sta brala Jože Rus in sestra Marta Trinko, evangelij pa je proglasil Drago Klemenčič, urednik Družine. Pridigal je škof Jenko, ki je ob berilih in evangeliju 22. navadne nedelje orisal duhovno podobo Baraga kot golečega in požrtvovalnega duhovnika in misijonarja, ki naj nam služi v zgled.
Službo božjo jo spremljal zbor „Slovenska pesem" pod vodstvom Janeza Arka. Cerkev se je pridružila zboru posebno pri pesmi „Zlatomašnik, hod’ pozdravljen!", ki so jo peli potem, ko so po obhajilu čestitali škofu Jenku k njegovi zlati maši, in potem še ob koncu za zaključek ,,Marija, skoz življenje. ..“
Za to mašo je p. Fortunat sestavil prošnje vernikov, ki so se glasile: Za sveto katoliško Cerkev, za njene pastirje in vse oznanjevalce božje besede; za nas, za vse kristjane, posebno mladino, da bi bili odprti navdihom božje besede; za oblastnike križem sveta, da ne bi ovirali Cerkve pri oznanjevanju radostnega oznanila o odrešenju; za vse preganjane in za vse v pomanjkanju; za duhovnike in vernike, da bi imeli razumevanje za versko resnino o občestvu svetnikov; za pcspeševatelje Baragove zadeve, da bi imeli v zgledu božjega služabnika razumevanje in navdihnjenje za posnemanje njegovih kreposti; za pokojne pospeševatelje Baragove zadeve, posebno za pokojnega marguettskega škofa Noa, za pok. Jožefa Gregoricha, pok. Viktorja Mladiča in pok. Ludvika Leskovarja.
Po maši se je procesija vrnila k Sv. Štefanu. Slovenski del Baragovih dnevov je pokazal, da so priprave zajele dobesedno skoro vso faro. Sv. obhajilo je prejelo 1.2(10 vernikov, maše se je pa udeležilo 1.500 ljudi.
Naslednji dan, v nedeljo 2. septembra je bila splošna proslava, ki se je začela ob treh popoldne v katedrali Svetega Imena, kjer je bila pontifi-kalna maša, pri kateri je spet v odlični meri sodelovala fara Sv. Štefana z zborcm ..Slovenska pesem", to pot pod vodstvom p. Vendelina, z otroškim zborom farne šole Sv. Štefana, z ministranti in reditelji ter Kolumbovimi vitezi.
Oba dneva, so vsi dobili v roke program s sporedom za božjo službo. V spomin na pokojnega Jožefa Gregoricha so izdali njegov življenjepis: Baraga, apostol Očipvejcev.
Udeležba pri pontifikalni maši v katedrali je bila zelo. dobra. Udeleženci so bili večinoma Slovenci in nekateri drugih narodnosti, ki so jih povabili njihovi slovenski prijatelji.
Glavni mašnik je bil nadškof kardinal Jožef Bernardin. Ob njem sta bila slovenski škof Janez Jenko in marketski škof Schmitt Mark. Somaševalo je pa še pet drugih škofov. Pridigal je kardinal Bernardin. Ob berilih in evangeliju 22. navadne nedelje je pokazal Baragovo veličino. Poudaril je> <!a smo zbrani pri tem obhajanju, ker potrebujemo zgled, ki nam ga daje Baraga. V nedeljskem evangeliju je vzklik „Kaj pomaga človeku, ko si pri' dobi ves svet, pri tem pa pogubi sebe" in ta misel je podobna Baragovemu škofovskemu geslu .,Le eno je potrebno". Kardinal Bernardin je ob zgledu preroka Jeremija in sv. Pavla ter ob evangeliju, ki govori o križu, ki ga moramo nositi za Kristusom, orisal Baragov zgled.
Ob petih popoldne je bil banket v hotelu Continental v bližini katedrale it1 nato zborovanje Baragove zveze. Za ženo je bila izbrana vdova Mary Gre-gorich, ki je podpirala svojega pokojnega moža vse življenje v njegovem delu za Baragovo zadevo. Med zborovanjem so številni izročili svoje darove za Baragovo zadevo. Ob tem p. Fortunat v svojem poročilu v „Ameriški domovini" razvija tele misli:
„Darovi so dobra dela, kar mora biti poudarjeno ob vsaki priliki, ko se zbirajo za podpiranje verskih zadev. Nikoli ne bo dovolj poudarjeno, da smo tudi zaradi darov, ki jih verniki obračajo v dobre namene, dolžni več kot samo preprosto zahvalo. Posebno smo dolžni nuditi vsem dobrotnikom Baragove zadeve duhovno hrano, ki jo lahko zajemamo iz Baragove duhovnosti. Baragovi dnevi imajo pred vsem ta namen, vedno bolj spoznati Baragovo duhovnost, ki nas navdihuje k urejenemu in trajnemu prizadevanju v posnemanju Baragovega zgleda. To je bilo poudarjeno pri pridigi v cerkvi ev. Pavla in tudi pri pridigi v katedrali Svetega Imena. Med zborovanjem pa je to povdaril samo škof Jenko."
In pristavlja: „Dobili smo pa vtis, da ameriška duhovščina smatra delo za Baragovo zadevo za slovensko domeno, daje Slovencem priznanje za to delo, a se ne priključi k sodelovanju."
ENAJSTI BARAGOV DAN V TORONTU
Hvalevredna je vztrajnost rojakov v Kanadi, da prirejajo redne Baragove dneve tudi oni. Navadno se te prireditve pripravijo na slovenskem letovišču. Tako je bilo tudi letos 2. septembra.
Na podlagi sporeda, ki smo ga prejeli, in sporočil, da je tako potekalo, navajamo vsebino prireditve. Oh 11 dopoldne je bilo somaševanje pri kapelici letovišča; glavni mašnik in pridigar je bil kanonik Melhior Golob iz Ljubljane, pri maši so prepevali „Fantje na vasi". Po maši je bilo najprej v dvorani letovišča kosilo, ob pol treh popoldne je bila pa v isti dvorani Baragova proslava. Po pozdravnih besedah so najprej „Fa:itje na vasi" zabeli tri pesmi, nakar je kanonik Melhior Golob imel govor o Baragu. Sledila je ..vokalna suita" iz Baragovega sveta, ki jo je sestavil prof. Jože Osana in so besedila vzeta deloma iz Rebulovega najnovejšega Baragovega življenjepisa, deloma od drugod. Pri uglasbitvi je pa menda uporabil tudi nekaj iz prof. Geržiničevega Baragovega oratorija, ki ga je izdala Slovenska kulturna akcija v Argentini že pred četrt stoletja.
BARAGOVA POŠTNA DOPISNICA
Velik korak pri spoznavanju Baraga je bil storjen letos, ko je vrhovni Prad „The United States Postal Service" izdal Baragovo poštno dopisnico. S tem je bilo od federalne vlade prvič prikazano Baragovo delo. Baragovo •nisijonsko delovanje je „Assistent Postmaster General" William Johnstone Prikazal in osvetlil v svojem odličnem govoru v Marquettu dne 29. junija 1984 (na Baragov rojstni dan), in sicer zasluge misijonarja Baraga za kul-
turni in socialni napredek Indijancev na področju Velikih jezer. - Objavljamo iz poročila Ane Gaber v »Ameriški domovini" za Baragove dni 1984.
ŠE O POKOJNEM BARAGOVEM ZGODOVINARJU
P. FORTUNAT OFM, Ave Maria, ZDA, maj 1984
Dne 29. februarja 1984 ob petih popoldne je umrl v Mother Theresa Home v Lemontu, Illinois, Joseph Gregorich, ki je večji del svojega življenja posvetil Baragovi zadevi. Bil je zgodovinar — samouk — in je zbiral za arhiv Baragove zveze v Marquettu zgodovinske dokumente o Baragovem življenju in delovanju.
Pokojnik je bil rojen 12. septembra 1889 v Chicagu. Po poklicu je bil inženir in je bil od tedaj, ko so bile ZDA vpletene v prvo svetovno vojno pa do premirja, vojak v Franciji v Armadi ZDA pri inženirskem oddeluku za postavljanje ograj z bodečo žico in graditvi obrambnih jarkov. O njegovem poklicnem delu ni bilo mogoče dosti zvedeti, ker o sebi ni nikoli govoril. Poznan je bil le kot zgodovinar za Baragovo zadevo in kot takega ga je marquettski škof Noa sprejel v Zgodovinsko komisijo za zbiranje, urejevanje in raziskovanje zgodovinskih listin za Baragovo beatifikacijo.
Spoznal sem ga kmalu po svojem prihodu k Sv. Štefanu v septembru 1951 in sicer v župnišču, kamor je prišel, kadar je bil škof Rožman tam, in pa v dvorani pod cerkvijo ob sestankih in prireditvah, ki so bile v zvezi s pospeševanjem gibanja za beatifikacijo. Posebno je rad prišel k prireditvi slovenske šole v počastitev spomina škofa Baraga. Mislim, da je bilo leta 1954, ko sem julijske nedelje popoldan prišel v lemontski samostan in tam srečal v rekreacijski sobi njega in msgr. Zaplotnika. Ko sta zvedela, da imam pred seboj tri tedne počitnic, sta me povabila na potovanje po Baragovi deželi. Rad sem na to pristal, ker mi je bila Baragova dežela popolnoma neznana. S tega potovanja so mi ostali mnogi spomini in verjetno je družba obeh vplivala na moje nadaljne zanimanje za Baragovo zadevo. Vozil je Mr. Joseph Gregorich po cesti 41. Spomnim se prvega počitka v Wisconsinu. Ob cesti smo se krepčali z malco, ki jo je pripravila Josephova žena. Joseph in msgr. sta govorila samo o zgodovinskih zadevah, predvsem o slovenskih misijonarjih v tem delu Amerike. Fo vseh znakih tedaj turizem še ni bil razvit, a čimbolj smo se bližali Gornjemu jezeru, tem bolj je bilo opazno, da lepota pokrajine privlači ljudi. Prvi cilj našega potovanja je bila marquettska katedrala sv. Petra, kjer v grobnici počivajo prvi trije škofi, vsi Slovenci: Friderik Baraga, Ignacij Mrak in Janez Vrtin. Od tedaj sem rad obiskoval marquettsko katedralo. Vzhodno od Marquette je kraj Munising-Sedaj vem, da sta Joseph Gregorich in msgr. Zaplotnik tedaj potovala v Baragovo deželo, da sta se udeležila Baragovega dne oziroma letnega sestanka Baragove zveze, ki je bil v Negaunee v cerkvi sv. Pavla, kjer je bil tedaj župnik pok. msgr. Zryd. Obiskali smo L’Anse. Na vzhodni strani zaliva je zgodovinski spomenik, kamor so Indijanci pripeljali prekupčevalcem naprodaj ribe, predvsem pa kože divjačine. Prenočili smo v Assinins, kjer je tedaj še stala Baragova cerkvica, a ni več služila za božjo službo. Spomnim se, da
je Gregorich iskal sliko Dobrega pastirja. Tedaj je bila tam tudi sirotišnica za uboge indijanske otroke. Oskrbovale so jo redovne sestre, zgradil jo je Pa msgr. Režek, Vi je v začetku stoletja napisal obširno zgodovino škofije Marquette v dveh delih (1900 in 1907). V obeh knjigah je mnogo tiskanih fotografij. Spomin na Barago je bil koncu prejšnjega stoletja precej močan in dobro je bilo znano, da je bil Slovenec. Za Avstrijca so ga naredili emigranti v začetku tega stoletja. Večkrat sem slišal, da v marquettski škofiji Baraga več ne poznajo. Gotovo je to pretirano. Kdor potuje zapadno od Marquetta proti Severnemu Wisconsinu, srečuje kraje imenovane po Baragu: vas, park, eounty, gozd, jezero. . . Tedaj in ob poznejših obiskih sem na lepih Baragovih križih in na grobovih slovenskih misijonarjev z marmornatimi Spomeniki bral napisano: Postavili Kolumbovi vitezi. V Eagel Harbor stoji Baragova cerkvica - Holy Redeemer Church, ki jo še uporabljajo za božjo službo; že ob mojem prvem obisku sem opazil, da je delno tudi muzej, ki spominja na Baraga in na njegovo delo; npr, spovednica, nad katero je prižnica, izdelal jo je Baraga. Zlezli smo tudi v sobico nad zakristijo, kjer je Baraga v zgodnjih jutranjih urah moli! in pisal knjige. Pred cerkvijo je precej velika plošča, na kateri je opisana zgodovina cerkvice. Peljali smo se do konca polotoka v Cooper Harbor, kjer je bila tedaj zgrajena cerkvica iz drevesnih debel na čast Our Lady of Pine. Dobro se spominjam, da naju je Gregorich peljal na nek grič, iz katerega je bil lep razgled na okolico in obširno Gornje jezero. Tu so lepi sončni zahodi. Najlepšega sem videl v Eagle Harbor. V Eagle Harbor je blizu cerkvice tudi pokopališče, na katerem smo poiskali grob misijonarja Andolška.
Peljali smo se še naprej v Severni Wisconsin, do Bayfielda. Tam smo naložili avto na ladjo in se odpeljali v La Pointe na otoku. Tam je Baragova cerkvica sv. Jožefa, a ni več ista, ker je prva pogorela. La Pointe je zgodovinski kraj in tam smo obiskali zgodovinarja, ki ni bil katoličan, a sta se s pokojnikom poznala. Raziskoval je francosko trdnjavo, ki je bila tedaj že pod vodo. Dobro je poznal misijonarja Baraga in tudi povedal, da mu je bil zastopnik vladne komisije, ki je bil protestantski pastor, nenaklonjen.
To pripovedujem, ker so to spomini na pokojna Josepha Gregoricha in msgr. Zaplotnika. Poslušal sem njun razgovor med vožnjo in med ogledovanjem misijonskih postojank. To je bilo res praktično spoznavanje Baragove dežele. A kar sedaj omenjam, je le majhen del tega, kar sem tedaj spoznal. Ob poznejših obiskih teh krajev nisem nikoli toliko zvedel kot ob tej priliki v družbi dveh slovenskih zgodovinarjev.
Ob svojih poznejših srečavanjili s pokojnikom sva se večkrat spomnila tega potovanja. Kadar smo pozneje od Sv. Štefana skupno romali v Baragovo deželo, sem lahko marsikaj povedal, kar sem zvedel na prvem potovanju. Pokojnika sem srečaval na sestankih in prireditvah v pospeševanje zanimanja za Baragovo zadevo. Iz Chicaga je včasih prišel v Lemont med tednom. Spominjam se, da nikoli ni govoril o sebi in o svojih zadevah. Vedeli smo samo, da ga žena Mary podpiia, spremlja in dela z njim za Baragovo zadevo. To je bil njegov poklic večji del življenja.
Z Baragom ga je seznanil pok. p. Hugo Bren OEM, ki je postal njegov vzornik. Trdna volja in premočrtna usmerjenost p. Hugona je vplivala tudi
na Gregoricha, da je ostal do konca stanoviten v delu za Baragovo zadevo. Kar je pokojnik začel, pri tem je vztrajal in zdelo se je, da se pri tem nič ne sili. Imel je pa tudi bridke trenutke. Spominjam se, da je nekoč '.nepričakovano prišel v Lemont. Nekaj ur sta sedela s p. Benediktom ms klopi pri garaži. Kaj sta govorila, ne vem, bile so zanj to temne ure, ko je tudi njegov trden in neupogljiv značaj potreboval opere in jo iskal pri frančiškanu duhovniku. P. Hugo ga je pridobil za Baragovo zadevo s svojim člankom „Friderik Baraga, prosi za nas“. Objavil ga je v Ave Maria 1. 1922. P. Hugo je verjetno vplival na pokojnika s pridigami in razgovori. Pokojni Gregorich ni nikoli govoril o sebi, tudi njegova srečanja s p. Hu-gonem so ostala skrivnost, ki bi bila odkrita, ako bi pisal dnevnik ali pa napisal spomine. Vedno je govoril o delu za Baragovo zadevo. Področje teh razgovorov je bilo zelo obširno, zato ga je bilo lahko poslušati. Opazil sem, da je imel ob zbranih dokumentih še mnogo vprašanj, ki so zahtevala nadaljnje raziskovanje.
Nova srečanja z njim so se začela eno leto pred njegovo smrtjo, ko je prišel v Mother Theresa Home. Ob prihodu v dom je bil njegov spomin še zelo svež. Spomin je ostal svež do smrti. Nekaj mesecev sva se lahko še pogovarjala, polagoma je pa postalo njegove govorjenje težko razumljivo in ko je govoril o zgodovinskih zadevah, nisem mogel ugotoviti v kateri čas spada stvar, o kateri je govoril. Tudi ni mogel slediti mojemu pripovedovanju o nadaljevanju dela za Baragovo beatifikacijo. Zaupal mi je in bil je preplačan, da mi mora dati navodila, kako nadaljevati to delo. Spočetka sem mislil, da bo nekaj napisal, kmalu sem pa uvidel, da ni več sposoben za to delo. Ponavljal je, da Baragova zadeva potrebuje dva duhovnika, izvedenca v dogmatiki in izvedenca v cerkvenem pravu. V zadnjih tednih sem mu skušal dopovedati, da je veliko delo, ki bi ga bilo treba podvzeti, že dovršeno z doktorsko disertacijo duhovnika Andreja Pirša „Du-hovni lik škofa Baraga". Rad bi mu knjigo pokazal, a ni več mogel brati. Na koncu knjige so pod naslovom ..Slovstvo o Baragu" navedeni Gregori-chevi spisi o Baragu.
Ob nekem obisku mi je govoril o svojih spominih na čas po svoji vrnitvi iz Francije, kjer je bil vojak ameriške armade. Govoril je v pesniškem slogu. Nikoli prej ga nisem slišal govoriti s takim zanosom, z navdihnjenjem je opisal leta depresije. Bil je zamišljen, ko je govoril o bedi in stiski tistih časov. Svojo zaposlitev kot inženir je le mimogrede omenil. Njegove misli so bile pri množicah v bedi in stiski.
Kdaj se je prvikrat srečal s p. Hugonom, ne vem. Bil je navzoč pri ustanovnem sestanku Baragove zveze 29. decembra 1930 pri Sv. Štefami v Chicagu. Na ustanovitev Baragove zveze so najbolj vplivali p. Hugo Bren OFM, msgr. John Zaplotnik, p. Bernard Ambrožič OFM in Joseph Gregorich. P. Bernard je v Amerikanskem Slovencu 22. novembra 1930 priobčil načrt za Baragovo zvezo.
P. Hugo se je 1926 vrnil v domovino, 1929 so ga povabili na vseslovenski katoliški shod v Lemontu. Prišel je, a se je spet vinil v domovino. 1930 je ponovno prišel v Ameriko in se 1939 vrnil v domovino, ker je želel umreti doma. Zdravniki so mu tedaj povedali, da ne bo dolgo živel. In vendar je
živel do 1. 1953. Umrl je v Rimu, kjer je bil profesor na Antonianum in pa generalni definitor za slovanske narode pri vrhovnem vodstvu frančiškanskega reda. Od 1930 do 1939 je bil Joseph Gregorich njegov učenec. Oba sta bila odlična in vztrajna pri delu. Tako se je pokojnik popolnoma posvetil delu za Baragovo zadevo že v času, ko bi lahko še ostal pri zaposlitvi primerni njegovi izobrazbi in izkušenosti. S tem se je pa odločil tudi za skromnost. Kdor ga je kdaj obiskal, je lahko videl, da je bilo njegovo stanovanje skromno opremljeno in je bil večji del prostora porabljen za arhiv, ki ga je dopolnjeval in je bil pozneje odpeljan v Marquette.
Farani Sv. Štefana so poznali pokojnika kot sem ga poznal jaz. Njegov nastop je bil vedno dostojanstven, primerno temu je bila tudi njegova obleka, navadno temna; vedno je bil lepo napravljen. Z ženo sta hodila skupaj v cerkev in k prireditvam. Kadar je govoril na sestankih in ob prireditvah, je vedno govoril o Baragu in o delu za njegovo zadevo. Ne spominjam se tudi, da bi v zasebnem razgovoru govoril kaj drugega.
Umrl je 29. februarja. Med obiskcm 23. februarja je bil še sposoben za razgovor. Ta dan ga je obiskala tudi žena. To je bil njen zadnji razgovor z možem. Omenil mi je, da ga je obiskala. Ta dan je malo govoril, je samo poslušal. Zato nisem začel z njim nobenega razgovora in sem bil pri njem samo kct duhovnik. Skupno sva molila očenaš in zdravomarijo, kesanje in mu dal odvezo. Sveto popotnico sem mu dal že preje. Sedel je na bolniškem vozičku. Po polurnem obisku sem opazil, da je postal utrujen. Vprašal sem ga, ako bi rad počival. Pritrdil je, dal sem mu še blagoslov in se poslovil.
Ob njegovem umiranju v sredo 29. februarja je p. Andrej vodil molitve Za umirajoče ob navzočnosti hčerke Pauline, redovnih sester in bolniških sester. Predstojnica s. Doroteja mi je povedala, da je bila lepa in mirna smrt.
Kljub težki bolezni je v pešanju srca in v večih hudih srčnih oslabelostih pokojnik vedno ohranjal mir. Imel je dober spomin do zadnjega, le sposobnost pripovedovanja je proti koncu pešala, a ravno teden pred njegovo smrtjo se je njegovo stanje zboljšalo in mislili smo, da bo še nekaj časa živel.
Pogreb je bil privaten s pogrebno mašo v kapeli Mcther Theresa Home v petek 2. marca. Glavni mašnih in pridigar je bil družinski prijatelj Rev. Richard A. Laurick, CSC, somaševali so p. Vendelin Špendov OFM, župnik sv. Štefana, P. Leonard Bogolin OFM, p. Andrej Svete OFM, p. Fortunat Zorman OFM in še dva duhovnika, ki sta v Domu. Pogreb je bil na pokopališču sv. Cirila v Lemontu.
Pri pogrebni maši in pogrebu so bili žena Mary, hčerka Pauline, sorodniki, redovne sestre in bolniške sestre iz Doma, Mr. in Mrs. Anton Gaber st. in Sally Kavčič.
V soboto 17. marca ob desetih je bila spominska maša za pokojnika v cerkvi sv. Štefana. Za farane je bila to pogrebna maša. Maševal je župnik p. Vendelin Špendov OFM, ki je imel tudi slovensko pridigo, Rev. Richard A. Laurick CSC, ki je imel angleško pridigo, kustos p. Blaž Chemazar OFM in p. Fortunat OFM.
NASI MISIJONARJI PIŠEJO
OCEANIJA
Koncem septembra nam piše iz Pa-pue, misijon Araimivi, salezijanski brat JOŠKO KRAMAR sledeče:
„Naša gradnja misijonske postaje gre proti koncu. Za praznik Brezmadežne, ko bomo slavili srebrni jubilej našega škofa, bo tudi blagoslovitev dveh cerkva na našem misijonu: Župnijske cerkve Marije Pomočnice tu v Araimiri in podružne cerkve Fa-timske Marije v najbolj zanemarjeni vasi Agapiru. Slednja je zgrajena z darovi dobrih Slovencev širom sveta in jo gradim ob koncu tedna s fan-ti-prostovoljci in s pomočjo domačinov. Tudi versko stanje se v vasi počasi, a stalno dviga. Žal mi manjka denarja za šipe v oknih te cerkve in za tlak, pa upam, da se bo tudi za to našla dobra slovenska duša.
Zadnjič sem Vam pisal o naši denarni valuti, kateri služi tudi ptič Kasovari. Naj Vam tu kaj več povem •o tem drugem največjem ptiču, kar jih obstoji na svetu danes.
Kasovari (casuarius casuarius) je za nojem (Ostrich) res največji. Polno razvit (v desetem letu življenja) doseže višino dveh metrov in težo do 220 kg.
Njegovo meso je temnordeče barve, njega okus pa je med okusom purana in govedine. Orjaško telo pokriva dolgo, bliščeče črno-sivo perje, ki bolj sliči dolgi dlaki, in mu kot ogromen čopič pada raz telesa. Vrat je mesnat in ob straneh živo svetle plave barve, le zadaj ima liso kričeče škrlatne barve. Od grla mu padata dva kot prst debela podbradka zelo kričečih barv. Peruti sta tako majhni,
da se izpod perja sploh ne vidita in niti ne prideta v rabo. Kasovari ne leti, pač pa teče tudi med gostim grmovjem z br.zino do 48 km na uro. Pred udarci vej in debel mu glavo brani do 10 cm debela koščena kapa. Pri teku se brez obotavljanja vrže v vodo in iziedno hitro plava. Ob najvišji brzini s skokom v zrak v hipu spremeni smer tudi v nasprotno stran.
Njegove orjaške noge nosijo smrt-nonosno orožje. Srednji od treh krempljev na vsaki nogi je 10 cm dolgo koščeno bodalo, s katerim zaseka globoko rano in človeku navadno razpara trebuh. Nevaren je zlasti zato, ker tega ne stori iz maščevanja ali zaradi obrambe, temveč iz čiste muhavosti.
Dasiravno je kasovari danes v svetu malo poznan, igra na gorovju Men-di v Papui še danes zelo važno vlogo: nosilec miru med razprtimi rodovi in kot denarna valuta. Kasovari jim služi za ugled, bogastvo, orožje in zadnja kocka k neoporečni zmagi, število kasovari jev ti odpre pot do številnih pristašev in do posesti zemlje in ti da možnost, da postaneš poglavar. Toda največji ugled si boš pridobil, če premoreš zaklati veliko število kasovarijev. S tem dokažeš, da res nekaj veljaš.
Če med dvema rodovoma pride kaj navzkriž, se vsak umakne v svojo stran in skuša spraviti skupaj čim večje število kasovarijev. Po končanih pripravah ima vsak poglavar obredni pohod kasovarijev, nakar začneta s klanjem ptičev. Tisti, ki zakolje več svojih ptičev, je zmagovalec in mu tega ne bo nihče oporekel. Seveda ob končani tekmi, po bogatih
Priprava na svetonočno mašo v Agapiri. kjer naš Joško Kramar s slovenskimi darovi gradi vaško cerkvico. (Misijonar uči, stoječ na sliki.)
pojedinah ton mesa obe strani padeta v uboštvo in za celo desetletje ne bo govora c- maščevanju. Take tekme so baje vpeljali misijonarji, da bi rešili ljudi medsebojnega klanja."
AZIJA
JAPONSKA
Prvega septembra nam je pisal O. VLADIMIR KOS S. J. iz Srednje Japonske:
„Iz srca bohlonaj za pisemce in za dar 200 dolarjev. Kako dobrodošel je!
Prilagam članek za Katoliške misijone. Prosim, oprosti mi, da ga nisem pisal na stroju; nisem mogel, ker se nahajam trenutno v Srednji Japonski, kjer skušam končati v angleščini tekst o logiki za naše študente.
Med drugim sem Ti poslal tudi razglednico s križem, pa me prosiš, naj Ti jo malo razložim. V kraju Unzen so bili mučili nagasaške kristjane v začetku 17. stoletja; kraj je oddaljen dve avtobusni uri od Nagasakija. Unzen je kraj žveplenih vrelcev, ki še zmeraj sikajo iz vulkanske zemlje. Kristjane so bili pomakali v te vrelce, da jih prisilijo k zatajitvi vere; kristjane — može in žene — so tako dejansko kuhali žive. Po ustnem izročilu je večina mučenih vzdržala do konca, do krone mučeništva. Kmalu so oblasti nehale s to obliko mučenja; morda tudi zato, ker ni rodila zaželenih rezultatov. Danes je kraj pozidan s sanatoriji in hoteli, a vrelci so do določene mere še zmeraj na ogled; kristjani so bili postavili križ v hvaležen spomin mučencem." (Glej sliko v Kosovem članku spredaj!)
TAIWAN
Iz kraja Peipu nam je s. ROSA-RIJA BRILEJ pisala najprej koncem avgusta:
„Kakor vidite, me je obiskal misijonar Stanko Pavlin in tudi g. Rebol je prišel z njim ozirc-ma g. Rebol je s svojim avtom pripeljal Pavlina k nam v Peipu. Po 24 letih misijonskega dela na otoku sva se z Rebolom prvič videla, kar jo bilo zame veliko veselje. Hvala za pismo! čeka še nisem šla vnovčit, a mislim, da ne bo nobene komplikacije, saj čeke vnovčujem pri enem Vaših sobratov, lazaristu v Tajpeju."
Sredi septembra je pa o tem srečanju nekaj več povedala:
„Doživela sem prihod Stankota Pavlina na Taivvan. Najprej sva se videla v Taipeju pri naših sestrah, kjer je tudi maševal in bil pri nas
Misijonar Stanko Pavlin SDB in misijonarka s. Brilej Rozarija sta se srečala na Formozi.
na kosilu, čez nekaj dni je pa prišel z Rebolom v Peipu, kjer jaz misijo-narim. G. Rebol je potem takoj odšel nazaj na svojo faro, dočim je g. Pavlin ostal kot gost pri nas. Prenočil je v župnišču in sta zjutraj somaševala z župnikom. Ob dveh popoldne sva se odpeljala skupaj nazaj v Taipei, ker prihodnji dan se jo že imel vrniti nazaj v Hong Kong. Gospod Pavlin Vam bo sam vse lepo popisal, kar je doživel na našem otoku, kot je rekel."
HONG KONG
Res nam je misijonar dvakrat pisal o svojem bivanju na Taivvanu. V prvem pismu, ki ga je pisal iz Peipu, ko je bil pri sestri Rozariji, nam STANKO PAVLIN tole pove:
„Misijonar Rebol me je sprejel kot enega najboljših prijateljev, vozil me je naokrog po okolici, da sva obiskala razne cerkvice njegovega misijonskega področja. Bilo je zelo lepo in sem se počutil kot doma. Rebol gre koncem septembra v Z.D.A. in od tam v Palestino, iz Palestine v Hong Kong, iz Hong Konga pa na kitajsko celino do Pekinga. Vso to pot mora napraviti v času dveh mesecev, ker dalj časa ne more biti odsoten, kajti ima veliko dela na dveh farah, ki ju vodi. Jaz grem pa 30. avgusta nazaj v Hong Kong, kajti 3. septembra začnemo spet novo šolsko leto. S. Brilej je bila z-alo vesela najinega obiska. Jutri bo potovala z menoj v Taipei po opravkih. Na Formozi je res zelo lepo: škofje prosijo več salezijancev, a kaj, ko manjka osebja..."
V naslednjem pismu iz Hong Konga nam pa misijonar dne 3. septembra poda popolnejše poročilo o svojem potovanju in obiskovanju Taiwana. Potem ko se zahvaljuje za poslane mu čeke, pravi:
„Dr. Janež je še zelo zaposlen. Govoriti sva mogla komaj kako urico,
Z Rcbolovega misijona? naš misijonar asistira pri maši, ko visoki gost obhaja njegove vernike.
Pa je bil spet poklican na novi kirurški oddalek. Drugi dan je prišel z avtom Franc Rebol iz Peitoua in smo se spet pogovarjali kar dobro uro. Dr. Janež se ima dobro (po svoje!), Jc pa z- eno nogo podrsaval radi reu-aiatizma. Tudi želodec mu nagaja in si ga zdravi sam (tudi po svoje!)... Z Eebolom sva potem z njegovim avtom šla kar naravnost v Taipei, kjer sva prenočevala pri misijonarjih maryknolcih, drugi dan pa šla na Pot proti Peitou, kjer Rebol misijonark Ima lepo cerkev, šolski vrtec in drugo, kot naprimer lep bazen, tako da ima mlade in odrasle vedno okrog sebe. Na noben način ne trpi osamljenosti ali kakega domotožja. Rebol ra-^ume slovenščino, govori pa največ v angleščini. Tudi ko smo bili skupaj z dr. Janažcm, smo govorili po ameri-kansko.
Odprtje župnijske cerkve salezijancev v Taipeju je bilo zelo slovesno. Navzočih je bilo pet škofov in nad 100 salezijancev in drugih duhovnikov z raznih krajev Formoze. Iz Hong Konga nas je prišlo kar 45! Cerkev je bila nabito polna katoličanov in poganov ter raznih redovnic, med njimi tudi s. Brilej.
Pri s. Brilej sem se zadržal kar cel dan. Zjutraj sem maševal pri sestrah v kitajščini, potem so me povabile na kosilo, po kosilu sva kramljala s s. Rozarijo do štirih, ko sem se vi nil na kamilijansko prokuro, kjer sem bil v Taipeju gost p. Crottija, ki se z njim poznam še s Kitajske. On sam me je povabil k sebi, med tem ko so se morali drugi salezijanci spraviti po kakih hotelih.
Pri Rebolu sem bil tri dni, nakar me je peljaj do Pei-pu, da sva obis-
kala s. Rozalijo v njenem delokrogu, kamor se je vrnila iz Taipeja. Tako sem bil prav za prav jaz vzrok, da sta se Rebol in ta sestra po 24 letih dela na istem otoku prvikrat srečala. G. Rebol se je pri sr. Rozariji ustavil le toliko časa, da je nekaj spil in da smo se skupaj slikali, potem je pa odbrzel nazaj proti Pei-tcu, svojem misijonu.
Če bodo slike s teh srečanj za rabo, Ti jih pošljem!"
Tz Hong Konga nam je pisala tudi s. ANICA MIKLAVČIČ v začetku septembra med drugim tudi tole:
»Prejela sem »Katoliške misijone" za julij-avgust, v katerih je velika slika naše drage sestre Ksaverije Pirc. Kdo bi rekel, da ima že 90 let! In je še vedno na delu in čvrsta. Kako zanimivo je vse, kar piše o sebi in o svojem poklicu v mladih letih! Res, velika duša! No, vsaka ima svojo pot do Kristusa. Meni je bilo vse drugače, svet me ni nikdar privlačil, čeprav sem preživela svojo mladost v tistem posvetnem mestu Trstu. Hvala Bogu tudi za to, da sem imela dva brata duhovnika, ki sta me imela zelo rada. Vsi trije smo bili enih misli in enih želja, slediti Jezusu. Boj za poklic je bil samo tedaj, ko je mamica želela, da ostanem doma do mojega 30. leta, da je ne zapustim tako kmalu, ker je bila vdova in sama. Jaz sem pa kar ušla, ko sem imela 19 let.
Tukaj v Caritas Centre sem zelo zadovoljna in vesela, kajti naokrog živijo samo ubogi. A moj delokrog je celoten Hong Kong in v raznih jezi-kih. Prav ta mesec avgust je spet ozdravel v naši Canossa bolnici Hrvat, mornar. Sedaj me v tej veliki bolnici že vsi poznajo kot „suora yugoslava“ in me kličejo, kadar pride po pomoč tja kak Jugoslovan. Tega zadnjega, ki je tudi že ozdravel, je obiskal tudi misijonar Pavlin.
Res, 50 let sem misijonarka, a sedaj pri delu prvič uporabljam tudi slovenščino. Veste, zakaj pridejo vsi oboleli mornarji v našo bolnico ? Zato, ker je družba »Jugoline" z našo bolnico napravila tozadevni dogovor, kajti ta bolnica je na dobrem glasu in prihajajo vanjo tudi Evropejci. Seveda to ni Caritas Centre, kjer sem jaz...“
INDONEZIJA
Od tu, z otoka Java, kraj Bandung, nam je uršulinka s. DEODATA HOČEVAR pisala dvoje pisem. Prvo je z dne 23. septembra in v njem med drugim tudi tole pravi:
»Novo šolsko leto se je začelo 16. julija. Ko se je nekako vse uredilo, sem v avgustu delala svoje osemdnevne duhovne vaje. 5. septembra sem šla pa z eno skupino učenk najvišjega razreda v Srednjo Javo za njih duhovna vaje. Je bilo prav lepo, hvala Bogu! Z drugo skupino bi morala iti v Srednjo Javo 22. septembra, toda radi izpitov sem morala odložiti duhovne vaje do decembra. Vodstvo šolstva zahteva pismene izpite za vse šole zahodne Jave v polovici semestra in potem zopet v decembru, koncem semestra. Želeli bi videti uspehe različnih šol. To vse prinese precej dela, toda z božjo pomočjo že gre.
Z Vami se veselim novih duhoviv-kov sobratov. Eden argentinskih no-vomašnikov je 1. julija 1984 daroval novo maše na Žalostni gori pri Mokronogu, mojem rojstnem kraju. Tudi brat Tone je tedaj prišel iz Beograda in somaševal z novomašnikom-Zadnji duhovnik, ki je daroval novo mašo na Žalostni gori, je bil prav moj brat Tone pred 44 leti. O smrti prelata dr. Fajdiga nisem še nikjer nič brala. »Družino" mi pošiljajo z navadno pošto in včasih potuje mesece. Ko sem bila v Ljubljani leta 1980,
V župniji ,,Kalvarija" v Bangkoku, kjer deluje s. Frančiška Novak O.S.U., se je šolska mladina zbrala na dvorišču k neki proslavi.
sem prelata Fajdiga srečala. Naj v miru počiva! Novega voditelja slovenske misijonske akcije sem pa srečala v Rimu, kjer je takrat študiral, menda prav misijonstvo."
V nasledjem pismu nam pa sestra malo razloži slike s proslave 450 letnice Cerkve tamkaj, ki jih je v prejšnjem poslala; pismo je z dne 7. oktobra:
„Veseli me, da ste prejeli moje pismo s slikami. Praznovali smo v državnem štadionu, kjer je bil pripravljen oltar, ki je bil tako preobložen s cvetjem in zelenjem, da na sliki skoraj ni viden kot oltar. Duhovniki v ornatih so duhovniki somaše-valei iz družbe sv. Križa. Oni, ki stoje ob strani v črnih uniformah in belih albah so tudi duhovniki te družbe v njihovih redovnih oblekah. Škofija Bandung je v oskrbi te družbe Križarjev, škofijskih duhovnikov je še zelo malo. (Glej slike v njenem članku!
Dekleta v pestrih narodnih nošah (na slikah, ki so čmo-bele, pač ni vidna ta pestrost) in s cvetjem v rekah in moški s čepicami na glavah prinašajo darove na oltar pri darovanju. Bilo jih je cela vrsta, a za ljudi, ki ne poznajo indonezijskih običajev, je seveda precej nerazumljivo.
Za oltarjem je večja skupina v belo oblečenih z rdečimi mapami v ro ■ kah, to je eden najboljših pevskih zborov, ki se imenuje „Laudate“, je zbor stolne cerkve. Ta zbor je v glavnem pel nespremenljive dele svete maše v latinščini. So zelo lepo pali. Navadno grem tudi jaz k tej maši in pomagam pri razdeljevanju svetega obhajila. Naš samostan je zelo blizu stolnice, in ker ob nedeljah primanjkuje duhovnikov, da bi pomagali pri obhajanju, prosijo nas uršulinke, da jim pomagamo, in sicer vsako nedeljo pri petih mašah v stolnici, ki
je vedno polna vernikov.
Na desni strani oltarja je bil še en drug velik pevski zbor, ki pa se ne vidi na sliki. Ta zbor je pel pesmi v indonezijskem jeziku, tako da smo mogli tudi verniki poprijeti. Z velikim navdušenjem so se vsi navzoči skušali zahvaliti Vsemogočnemu Bogu za vse milosti, ki jih je delil indonezijskemu narodu skozi 450 let. Navdušenje je dospelo do vrhunca, ko smo na koncu vsi zapeli: Kristusove priče moramo biti!
Novi škof, ki ga bomo po smrti prejšnjega dobili, je domačin, mons. Aleksander Djajasisvvaja iz Srednje Jave. V škofiji Bandung ni še nikdar deloval in je zato seveda v težkem položaju, sam je rekel, da je moral sprejeti imenovanje res kot križ. Bandung se ga je pa odkritosrčno razveselil.“
TAJSKA
Iz pisma naše pridne sodelavke s. FRANČIŠKE NOVAK O.S.U. z dne 2. septembra podajamo tele za vse zanimive stvari:
„To šolsko leto sem zelo vprežena, tako da je težko priti do proste urice. Na fari namreč med drug m tudi poučujem verouk odrasle, s tem pomagam našemu župniku. A ker imam precej dolžnosti tudi na šoli in ker me verouk zaposli tudi v soboto in nedeljo, mi prostega časa kaj malo ostane; to Vam povem, da se oprosfm radi zamude z. odgovorom. Pred menoj leži številka KM za julij-avgust z lepimi članki. Vaš o g. Francu Sodju me je posebej prevzel. Kako čudovito Beg vodi naša pota vsakega po svoje! Lep je tudi spis o. Mirka Tružnjaka, živa priča njegove misijonske gorečnosti in njegove Batharramske kongregacije. In prav on kot višji predstojnik je začel delo za domači naraščaj! Beg ga blagoslovi! Splačalo bi se priti še enkrat na Tajsko, da
srečate tega misijonarja in njegove gorske misijone! Pred kratkim so mi poslali iz Ljubljane več paketov koristnih stvari, posebno obleke za naše uboge. Vso toplejšo obleko sem poslala p. Mirku, da bo za njegove gorjance, ker pozimi jih zlasti ponoči in zjutraj res zebe, med tem ko se tu v Bangkoku potimo skoraj polnih 12 mesecev.
Našo drago gotsko cerkev „Kal-varijo" popravljajo. Kitajski mojster je menda rekel, da bo delo trajalo 400 dni. Cerkev je pravi arhitektonski biser ob reki sredi Bangkoka, a je bil res že preveč „oguljen“ in umazan ob nebotičnikih in drugih modernih poslopjih, za katerimi se pa bolestno skriva množ bornih lesenih bajt bangkokovega sluma, kjer živi tudi precej kristjanov.
Azijske uršulinke bodo imele svoje sestanke v Bangkoku od 2. do 12. oktobra. Zastopnice bodo prišle iz Indonezije, Tahvana, Japonske in Indije. V zadnjih dveh deželah uršulinke ne pripadajo rimski uniji. Sestankov se bosta udeležili tudi nova francoska generalna prednica naše rimske unije in ona kanadske unije. Duhovna in apostolska zamisel sv. Angele, ki bomo drugo leto praznovali njeno 450 letnico, naj se končno in plodno zakorenini v azijski duhovni miselnosti in kulturi. Taki sestanki so bili že pred leti na Formozi in drugič v Indoneziji. Nekatere mlade tajske sestre so se jih udeležile in se vrnile vse navdušene. Zdaj je vrsta na njih, da organizirajo zborovanja v malem uršulinskem provincijalatu v Satupradit, ki ni daleč od naše šole Vasudevi — Regina mundi - Kraljica sveta.
Iz Ljubljane je prišla vest, da je dolgoletni misijonski delavec prelat Vilko Fajdiga odšel v večnost 5. avgusta. Naj v miru počiva! Kako dober je bil do Mirka Tružnjaka in
Cerkvi delovanja Ivana Bajca na Slonokoščeni obali. Zgoraj cerkev v Fresco (z novim zvonikom) in cerkev na njegovem novem misijonu v kraju Guitry.
do mene, ko sva se mudila na dopustu v Ljubljani jeseni I. 1978! Saj p. Mirko je bil v Sloveniji samo nekaj prav mokrih deževnih dni, vendar naju je pokojni prelat peljal na Brezje in Bled."
INDIJA
Iz Bandela nam je s. TEREZIJA MEDVEŠČEK, Hči Marije Pomočnice, poslala daljši sestavek o zgodovini romarske cerkve v Bandelu, k jelena zdaj deluje. Sestavek bomo objavili, ko nam dobra sestra pošlje vsaj kako fotografijo o tej romarski cerkvi in čudovitem Marijinem kipu v njej, kot smo jo prosili. V spremnem pismu pa nam sestra dne 18. avgusta tudi tole pove:
„Ko sem bila v Shillongu na duhovnih vajah, sem se srečala s Pavlom Bernikom, on me je pa obiskal tukaj v Bandelu, ko je bil na potu v Delhi, da odpotuje v domovino. Slučajno sem morala iti potem tudi jaz v Delhi, da dobim novi potni list na jugoslovanskem poslaništvu, pa sem tam spet dobila našega Bernika, ko se je nekaj dni mudil v kraju."
AFRIKA
TANZANIJA
Beneški rojak p. EMIL ČUK iz družbe Korzolata misijonarjev, ki deluje v kraju Iringa, nam je v začetku septembra približno tole sporočil na naša vprašanja, kako je s temi in onimi:
„želite kaj vesti, kako se imaje moji domači in sobratje, katere ste spoznali, ko sto me obiskali. Moja sestra je zdrava, a njen mož, ki je bil tedaj tudi v Dar Es Salaam, je pa spet bolj bolan in vsi se bojimo, da se je spet pojavil rak. .. -Dva od sobratov, ki sta bila tedaj na naši postojanki, sta sedaj v Evropi; eden je šel na počitnice, drugi pa na novo
delovno mesto.- O Hrvatih-duhovni-kih, ki sodelujejo tu z nami, pa lahko z veseljem povem, da jih je zdaj sedem, dva sta misijonarja „Fidei donum", ostali pa nam pridruženi. Dva od teh sedmih sta trenutno na počitnicah v Splitu oziroma Mostarju, ostali pa pridno delajo vsak na svojem misijonu.
Pretekle dni sem imel precej razgibano življenje, ker sem moral pre-peljavati številne turiste, ki so prišli k nam na obisk: sorodniki misijonarjev, dobrotniki in izletniki. Ob njih obisku sem se spominjal Vašega prihoda semkaj, ki sem ga bil posebno vesel.
Jutri odpotujem na osemdnevne duhovne vaje v samostan v Mafingi. Vsega skupaj nas bo kakih 30 udeležencev. Blizu tega samostana smo odprli naše notranje semenišče za domače fante, ki bi se nam radi ori-družili v družbi Konzulata misijonarjev."
KENIJA
Kratko, a jedrnato je pismo salezijanskega brata ŠTEFANA BURJA z misijona Siakago, ki ga nam je tam pisal sredi meseca septembra. Takole notoži:
»Včeraj sem dobil Vaše pismo in ček v njem. Najlepša hvala vsem dobrotnikom! Nimamo problema, kam z denarjem, sedaj, ko je tu toliko težkih potreb radi suše in lakote. Stari ljudje se ne spomnijo, da bi že kdaj bilo radi tega v Keniji tako hudo kot sedaj. Dan na dan prihajajo na misijon lačni prebivalci prosit pomoči. A večkrat jim nimamo kaj dati.
Na žalost sc moje zdravje raje slabša kot boljša; nič čudnega, v teh razmerah. Tudi sobrat duhovnik Darijo je utrujen in ima težave z zdravjem. Bog nam pomagaj!"
BURUNDI
Od tu smo prejeli pi vo pismo naše nove misijonarke, usmiljenke s. ANKE BURGER, ki nam je pisala v začetku avgusta. Takole pravi:
»Prvič se Vam oglašam iz Burundija. Prišla sem v to deželo 26. junija skupaj s s. Bogdano, ki se je vračala z dopusta. Moji prvi vtisi so zelo lepi, zlasti ker je to res misijonska dežela, kar sem si želela. Hvala Bogu za vse! Seveda se je veliko spremenilo v načinu življenja, pred vsem doživljam veliko revščino. Toda ljudje so jako prijazni in gostoljubni, da se moraš med njimi počutiti kot doma.
Za enkrat sem nastavljena tu v Ki-nami, predmestju glavnega mesta Bu-jumbura. Malo že pomagam v dispanzerju, pred vsem pa se učim jezik, kar je zdaj najvažnejše. Domačinski jezik je res zelo težak a je nujno, da se ga čim preje in čim bolje naučim, saj drugače ne morem začeti z delom. Upam, da bo počasi že šlo.“
ZAMBIJA
Od tu nam je pred meseci pisala laična misijonarka, višja bolničarka BARBARA ROVS. Pravi, da se z slovenskimi misijonarji od povratka z dopusta še ni srečala. In nadaljuje:
„Tudi ne vem, kdaj bom mogla potovati v Lusalco, ker sem moj tukajšnji letni dopust že porabila, polovico radi bolezni, drugo polovico pa radi popravila zob in radi obnove mojega vozila. Poleg tega je bencin zelo drag. in pa tudi avtomobil že slab.
Eden od naših poljskih misijonarjev se po sedmih letih delovanja tu vrača domov, a je bil preje šest let na drugem misijonu. Odhaja, ker ni najbolj zdrav, pa tudi jezik mu dela težave. . . Eden njegovih tovarišev je tu že četrto leto, drugi pa šele prvo.
Naša hladna doba je zdaj pri kraju. Tako upam, da se ne bom več pre-
hladila, kot sem bila kar dvakrat, podobno kot drugi, kajti to hladno-dobo smo bili vsi precej prehlajeni. Kajpada pridemo v bolnici v kontakt z vsemi prehladi. Malarije pa, hvala Bogu, ni imel nobeden, kot so radi nje trpeli misijonarji po mnogih drugih misijonih."
JUŽNOAFRIŠKA UNIJA
Iz Port Nollotha nam je pisala v sredi junija oblatinja s. ELIZABETA POGORELC, ki med drugim poroča sledeče:
„Hvala Bogu, sem še kar nekam zdrava. Le moj vid se spreminja, ker se ravna po mojem siceršnjem zdravju. Zdaj morem delati celo najfinejša ročna dela.
Tudi sicer nam gre tu v Južni Afriki zadnje čase nekoliko na boljše. Vse naše ostarele sestre, ki imajo nad 60 let, domačinke in misijonarke, prejemajo že nekaj čez- leto dni mesečno pokojnino, kar preje ni bilo. Isto-tako prejemajo stari prebivalci vseh ras. Vlada skuša ljudem olajšati življenje, tudi proti nameram protestantskih burov. Sedanja vlada je tudi podpisala premirje z Mozambikom, ki mu zdaj pomaga s prehrano, kajti tam ljudstvo umira od lakote. Naš zunanji minister Botha skuša tudi z domačimi državicami ostvariti lepo sožitje, pred vsem si pa prizadeva, da bi Kubanci odšli iz Angole, ker bi rad tudi s to deželo dosegel premirje in sožitje. Tako se glede bodočnosti Južne Afrika le nekaj svetlika. Ta naš zunanji minister P. W. Botha je obiskal svetega očeta v Rimu in ga povabil na obisk Južne Afrike. O papežu se je potem takole izrazil: Ta papež je pravičen mož.
Pri nas smo katoličani kar lepo obhajali sveto leto odrešenja. Naš škof je odločil, da se svetoletni odpustki morejo doseči v vsaki naši cerkvi, kjer se hrani Najsvetejše. Naj nas
tudi vnaprej spremlja božji blagoslov.
Iz kraja Ceres čisto na jugu Afrike sta nam pisali obe rodni in redovni sosestri BENIGNA in ALOJZIJA ŠTEH. Prva tam pomaga bolnim sestram, druga je pa kuharica samostanske družine. Tudi oni dve se zahvaljujeta za poslano jima pomoč:
„Naši predstojniki, zlasti s. Agnes, ki se je še spominjate, ko Vas je z menoj vozila, ko ste nas obiskali, so Vam zelo hvoležni za vse! Nakupile bodo postelje in vse potrebno za nove prostore v Koelenhofu, kjer ste tudi Vi gostovali.
V novicijatu v Koehlenhcfu je zdaj kar veliko življenja. Tam se še zadržujejo tri, ki so komaj napravile svete obljube, potem šest novink in tri kandidatinje. Nekaj mladih črnih sester je pa že na delu po šolah in pri krščanskem nauku. Zelo smo vesele, da nam Bog pošilja poklicev!"
Pisal je tudi Kladnikov sobrat, br. VALENTIN POZNIČ, ki že desetletja deluje v misijonu Glen-Cowie:
»Sporočam Vam, da imamo v naši škofiji sedaj črnega škofa, ker so v Kirnu določili, da morajo biti v Južni Afriki škofje le črnci. S tem hoče Cerkev dokazati, da smo v katoliški Cerkvi enakopravni beli kot črni. Imeli smo tudi že birmo in je bilo 153 birmancev. Kot berem v časopisju, katoliška Cerkev v Južni Afriki zelo lepo napreduje. Tukajšnji katoličani so ponosni, da se prištevajo Cerkvi, ki raste.
Jaz sem zdrav in čakam lepo na smrt, ki je gotovo že blizu; seveda vem, da je Bog Gospod življenja in smrti."
MADAGASKAR
RADO SUŠNIK je pisal iz Tana-narive svojim domačim med drugim tudi tole, in sicer 22. julija:
»Kot vidite, sem spet v glavnem mestu. Prišel sem v torek z Rokom Gajškom, pred vsem po opravkih, pa tudi, da se poslovim od Petra Opeka, ki je priletel z avionom že pred dvema tednoma, da se da zdravstveno pregledati, ker ne bi rad bolan hodil po svetu. Ob odhodu iz Vangain-drana je bil kar pošteno utrujen in opešan, pa so v bolnici ugotovili, da je samo utrujenost in da potrebuje počitka. Seveda se bo dal še v Franciji pregledati, ker tu dobiš razne parazite, katerih ne odkriješ na prvi pogled.
Tako bom za nekaj mesecev ostal sam v Vangaindrano, zato Vas še posebej prosim, da molite za moje fizično in moralno zdravje. V maju se je vrnil Janez Puhan, ki je bil leto dni v Sloveniji. Vrnil se je poln meči, pa ga je kar hitro potipala malarija, in ko sva z Rokom šla na pot, je bil na eno uho gluh od gripe, a upam, da je zdaj že dobro. Rok se je pa v juniju preselil v Ankarano, tako da mi ni treba več hoditi tja, je pa zato v Ranoineni ostal Klemen štolcar sam od duhovnikov, ker je tam tudi Janko Erjavec, ki trenutno postavlja hišo za razne namene pri sestrah.
Verjetno Vas tudi zanima, kako je z našo novo cerkvijo. Temelji so skoraj končani, pa nam je zmanjkalo cementa. Tudi za to sem prišel sem v Tananarive, če bi se dalo tu kje kaj dobiti. Morda bo kaj, a je prevoz skoraj tako drag kot cement. Z dostavo nas bo tona cementa stala okoli 300 dolarjev.
Stanje v državi se je v nekaterih pogledih malo zboljšalo, sedaj se vsaj po trgovinah dobi sladkor, sol, petrolej... Po drugi strani pa zgleda, da je vsak dan več revščine in nasilja. Kot pravi junijska številka revije Familia Cristiana na zadnji strani: No es el reino de la abun-clar.cia, pero si el de la impunidad...
Sveiolefna procesija s križem, ki ga nosijo moški v sredini, bo vstopila v staro cerkev v Vangaindranu.
(Ne vlada obilje, a vlada nekaznji-vost) samo da je tukaj to res še v veliko večji meri kot pa v Argentini."
S. MARJETA MRHAR, ki vodi dispanzer v Tangainonyju, nam je pisala 19. avgusta iz mesta Fiana-rantsoa, kamor je šla na letne duhovne vaje in na popravilo zobovja, sledeče:
»Zahvaljujem se Vam za pismo in dar, ki ste mi ga poslali za naše reveže. Rog in Brezmadežna naj vsem dobrotnikom bogato povrneta!
Hvala Rogu, da sem še kar zdrava, <i sem vseeno težko kos delu v dispanzerju, saj je vsak dan več bolnikov. Res, da sta moji dve pomočnici zelo pridni, a je kljub temu vsega preveč. Zato vedno upam in molim, da mi pridejo naša slovenska dekleta na pomoč. Mogoče imate v Argentini kako pametno in pridno bolniško sestro, ki bi bila pripravljena za nekaj
let priti k nam na pomoč ? Pisala sem tudi g. Kopeinigu na Koroško, ki je že imel eno na razpolago, a je odletela na Guinejo. On pravi, da pride prihodnje leto na Madagaskar, da obišče slovenske misijonarje in misijonarke in vidi potrebe ter bo potem morda navdušil kaka dekleta za to, da nam pridejo pomagat. Moja predstojnica me je že večkrat v-prašala, ali pridejo ali ne kake sodelavke. Vidi, koliko dela imam, a nima sester, da bi mi katero poslala v pomoč. Tudi ona bo zelo vesela laične dekliške pomoči.
15. avgusta sem bila v Manakari na novi maši domačina lazarista; zelo lepo je bilo vse, saj Malgaši ima-je zelo radi slovesnosti. Tudi naši gospodje so bili vsi tam, razen Puhana, ki je moral v bolnico v Tana-narive.
V pogledu hišice za laične misijonarke sem načrt zidave spremeni-
la, Gospod škof raje vidi, da bi bila hišica na pol zidana in na pol lesena, pa bo tudi sam nekaj prispeval za to malo boljšo gradnjo. Le Bog daj, da bi že kmalu prišle te laične misijonarke!"
MADAGASKAR
Iz pisma FRANCETA BUHA CM z dne 20. septembra v Vondrozo:
„Čujem, da pride prihodnje leto Jože Kopainig na Madagaskar, in sicer v spremstvu Vašega Marka Vilfana. Naj bi ostal še za nadaljna tri leta in še meni kaj pozidal. ..
Naj Ti povem zadnje novice. Er.a je ta, da greva prihodnji teden z Erjavcem v Tananarive. Tja zapeljeva Janeza Puhana, ki je pred meseci oglušil in mu je dolčas po opojnih glasovih malgaškega življenja (se pravi, da bi spet rad slišal, op. ur.) Zadeva je bila približno takole: Janez
je hotel po povratku z dopusta čim prej obiskati svojo podružnico na jugu. Podal se je na pot. Pregret je moral prebresti več voda in morda ga je tudi dež premočil. Drugo jutro naj bi obhajali nedeljo s čimbolj slovesno liturgijo, a Janez se je zbudil gluh. IC sreči se mu je eno uho kmalu odprlo in Gospodov dan je potekel v znamenju veselja in sreče za ljudi in zanj. Upal je, da bo tudi drugo uho sledilo zgledu prvega, a ga je upanje opeharilo. Šel je v najboljšo bolnišnico v Tananarive, a vse zastenj. Tokrat gre na francoski otok Reunion, dobre pol ure z avio-nom vzhodno od Madagaskarja. Tam upa najti sposobne zdravnike in sredstva. Spet mora slišati, naj bo z zdravljenjem ali operacijo. (Opomba uredništva: Peter Opeka pravi, da je mc-ral Puhan oditi reševat svoj sluh v Evropo, ker mu menda tudi v Reunion niso mogli pomagati.)
Skupina usmiljenk na Madagaskarju. Na stiki je fudi s. Amanda Potočnik (največja, v sredi laični misijonar Janko Erjavec, na skrajni desni je pa menda s. Marjeta Mrhar.
Seslnek cerkvenih svetov z misijonov slovenskega področja. V sredi je škof, zraven njega Peter Opeka in poleg s. Marija Pavliiič. Pred novo farno dvorano v Vangoindranu.
O Roku Gajšku si morda že slišal, da je hotel preskusiti japonsko solidnost svojega motornega vozila in svojih slovenskih kosti: Na nekem ovinku na poti v Ranomeno sc je zaletel v trd avtomobil. Pravi namen je sicer bil, izogniti se veliki jami. To ga je zavedlo čisto na levo stran ceste in ker ovinki na Madagaskarju niso pregledni, se je nenadoma znašel na tleh z zobom v okrvaveli roki. škode je pa utrpel več avtomobil kot Rokov motor. Torej je delno le dosegel svoj namen. Kar kosti zadeva: kake 14 dni si je pomagal z berglja-mi. ,Taz sem ga našel v Vangaindrano pri električnem harmoniju, brez ber-gelj, z dobrim apetitom in previdno hojo. Sedaj je verjetno na vse to že pozabil, ker ga razjeda pastoralna gorečnost.
Meni še zmerom nič hudega. Zdrav kot ob rojstvu, apetit večji kot Salo-
monova modrost. Vrt mi daje solate in mehkih malgaških paradižnikov, da mi ni treba umetnih vitaminov požirati. Pozneje kdaj pa kaj za objavo! (Misijonar Buh pač misli, da tega njegovega hudomušnega pripovedovanja r.e borno dali v tisk, a se moti; prav iz tako pisanih vrstic se nam smehlja celotni Buh...; op. uredn.)
Sestra A M AND A POTOČNIK, usmiljenka v Vangaindrano, nam v svojem pisemcu tudi omenja Puhanovo oglušitev. Piše nam iz drugega glavnega mesta Madagaskarja, Fianaran-tsoa 8. oktobra:
„Danes se nahajam v tem kraju, kamor so me poslali na zdravniški pregled. Hvala Bogu, vsi rezultati so v redu. Naš gospod Janez se je moral vrniti v domovino, ker je nenadoma oglušil na eno uho in so mu zdravniki svetovali, naj gre v domovino na zdravljenje. Vi pa imate se-
da.i tam Petra Opeka; upam, da si bo vzel kaj časa za počitek.
Pri nas je sedaj precejšnje pomanjkanje riža, zato je dosti lačnih ljudi; nekaj jim pomagamo, dosti jim pa ne moremo."
Več je napisal v svojem pismu z dne .1. avgusta JANKO SLABE, ki nam tudi veliko ve povedati o Madagaskarju in Malgaših v prednjem delu lista:
„Iz vsega mojega pisanja in novega članka o grobnici imate verjetno vtis, da posebno rad pišem o smrti. V resnici pa se vse malgaško življenje suče okoli smrti in grobnice. Prav sedaj pripravljamo vsemalgaško sinodo mladih, ki bo prihodnje leto v Tananarive. Po podružnicah so že odgovorili na poslana jim vprašanja. Včeraj srno imeli prvi sestanek z njihovimi predstavniki na župnijski rav-
S. Amanda Potočnik z malgaško sosestro.
.JI
ni. Ob danih vprašanjih smo razpravljaj! o današnjih problemih. Med drugim je bil govor tudi o avtoriteti. Mladi so sami prišli do zaključka, kako kibory (grobnica) in ray atnan-dreny (vaški starešina) izgubljajo svojo moč, med tem ko država še ni vsemu kos. Iz teh korenin rastejo vsi problemi, čeprav se zdi, da so vzroki drugod.
Ko človek površno opazuje mladino, ima vtis, da ta nič ne misli in da se ne zaveda situacije. Pa ni tako. Presenečen sem bil nad enotno ugotovitvijo vsake skupine posebej, da ima Cerkev odločilno vlogo pri vzgoji morale, ljubezni in čuta odgovornosti v nekem narodu. Sama sinoda verjetno ne bo prinesla Bog ve kaj, pač pa je velikega pomena, da bo mladino med samo pripravo pripravila do razmišljanja.
Za Veliko noč je bil škof v Manarn-bondro. Obzirno sem mu „očital“, da se nazaj grede ni ustavil v Matangi, da bi videl novi zvonik. Mož je ,,očitek" vzel zares in je prišel iz Fara-fangane nalašč zato sedmega avgusta, sredi tedna. V sredo je zvonik tudi blagoslovil s preprostim blagoslovom. Že večkrat sem mu potožil, kako župnijski svet zadnje čase nazaduje. Radi bi se znebili odgovornosti, ki jo imajo tudi oni za krajevno Cerkev. Videl je, da že kar malo obupujem. Zato smo zbrali večino ray amandre-ny in Marijinih družbenic, da jim je škof govoril. Pripravili so več vprašanj, češ da v nekaterih stvareh nimam prav, če jih zahtevam od njih. „.Jezus je pustil apostole same in šel v nebesa. Apostoli so ustanovili krajevne Cerkve in odšli drugam ustanavljat nove. Enako tudi misijonarji. Njihova naloga ni, da ostanejo pri nas, pač pa da oznanijo evangelij in gredo. Na to se moramo pripraviti." To je bilo bistvo škofove razlage. Seveda je vse bolj podrobno razložil.
Peter Opeka s fanti pred novim mostom v bližini Vangaindrana; zdaj vsaj tu ni treba več čakati na motorne splave, kadar treba čez reko.
Naštel je še več njihovih dolžnosti kot jih pa jaz ud cerkvenega odbora pričakujem. Ker so razlago razumeli, so vsa pripravljena vprašanja pa-
dla v vedo. Postavili pa so nova, ki pomenijo, da so vsaj takrat škofovo razlago vzeli zares. To si je mogel privoščiti samo škof domačin."
Dragim slovenskim misijonarjem, misijonskim dobrotnikom, sodelavcem, poverjenikom, naročnikom in bralcem iz srca voščimo
VESEL BOŽIC IN SREČNO NOVO LETO
Ob slovesu od starega leta pa vsem iskreni Bog plačaj za vso zvestobo v misijonskem sodelovanju!
NASLOVNIK SLOVENSKIH MISIJONARJEV
Rev. BAJEC IVAN Mission de Fresco B. P. 825 - DIVO COTE DTVOIRE AFR1 CA
Rev. p. ERNEST BENKO OEM
St. JoseplVs Mission
P.O. Box 155
KALULUSHI
ZAMB1A - AFRICA
Fr. PAVEL BERNIK SDB Saci ed Heart College MAWLAT SHTLLONC, 798008 Meghalaya - INDIA - Asia
Rev. FRANC BRATINA FSC
Pte. Bag 1620
St. MichaePs Mission
Middelbur g
Transvaal
SOUTH AFRICA
Sr. ROZALIJA BRILEJ Society of the Helpers P e i p u, Hsinchu-hsien TAIWAN
Rep. of CHINE - ASIA
Rev. FRANC BUH CM E. K. A. R.
Vondrozo (Farafangana) MADAGASCAR SUD
BURGER ANKA Mission Kinama B. P. 2511 B u j u m b u r a BURUNDI, Aflica
Rev. ESTEBAN BURJA SDB Catholic Church P.O. Box 986
E M B U - KENIA - AFRICA
Rev. EMIL CHIUCH Consolata Fathers P. O. Box 503 I R I N G A
TANZANIA - AFRICA
Rev. JOŽE CUKALE S. J.
St. Anthony Church
KEORAPUKUR
P. O. R. C. Thacurani
Via Joka - 24 Parganas
West Bengal - INDIA 743512
Rev. MIHA DREVENŠEK Franciscan Centre P. O. Box 70992 NDOLA ZAMBIJA - AFRICA
JANKO ERJAVEC
Mission Catholique
320 V a n g a i n d r a n o B.P. 28
MADAGASCAR SUD
Rev. ROK GAJŠEK CM Mission CathoIique Ankarana MADAGASCAR SUD
S. GERKMAN VIDA Centre de Sante M u k u n g u B. P. 7 KIBUVE R W A N D A AFRIQUE CENTRALE
Rev. s. DEODATA HOČEVAR O.S.U. Biaravvati Ursulin Jalan Merdeca 24 P. D. Box 23
BANDUNG - INDONESIA
Rev. HORVAT AVGUST SDB Rukago B. P. 22 N g o z i
BURUNDI (Africa)
Dr. JANEZ JANEŽ St. Mary’s Hospital LOTUNG
R.O.C. - TA1WAN - ASIA
Rev. s. BERNARDA JURKOVIČ
Mission de Fresco
B. P. 825 DIVO
GOTE DTVOIRE
AFRICA
Rev. p. MILAN KADUNC OEM Mission Catholique B O G O U par Mombuaka TOGO - AFRICA
S. BOGDANA KAVČIČ B. P. 22 - RUKAGO N g o z i BURUNDI AFRIQUE CENTRALE
Rev. MARCEL KERŠEVAN CM Mission Catholique B i k o r o (par Mbandaka)
Z A I R E , AFRICA
Rev. IVAN KEŠPRET SDB Citadel, Siga, Taylor Road 10 Madras 600010 1 N D I A
P. EVGEN KETIŠ OFM Mission Catholique K a n d e
TOGO, AFRICA
O. VLADIMIR KOS Sophia University c/o Jesuit House 7 Kioicho, Chiyoda-ku TOKIO 102 - 'JAP AN
Rev. KRAMAR JOŠKO SDB Don Bosco Araimiri, P. O. Box 159 KEREMA, GULF PROVINCE P A P U A - OCEANIA
Rev. ZDRAVKO KRAVOS Ccllege STOLL A K O N O , B. P. 48 CAMBROUN AFRICA
Sr. TEREZIJA MEDVEŠČEK Auxilium Convent Bandel H o o g h 1 y P. O. 712103 W. Bengal - N. TNDIA
Rev. s. ANICA MIKLAVČIČ
Caritas Social Centre
20, Tin Wan Str.
Aberdeen
HONG KONC, - ASIA
Rev. MLAKAR JANEZ S. J.
Box Ch. 55
Chelston Catholic Church LUSAKA - ZAMBIA - AFRICA
Rev. JOŽE MLINARIČ SDB Rukago B. P. 22 N g o z i
BURUNDI - AFRICA
Sr. MRHAR MARJETA Mission Catholique Tangainony (par Farafangana) MADAGASCAR SUD
Rev. s. FRANČIŠKA NOVAK OSU Kularb Wattana Snhool 1328 Yotha Rda, Sampunthawong Bangkok 10100 T h a i 1 a n d - Asia
Rev. s. MARIE VICENT NOVAK R. C. Mission Heirachabis P. O. Box 21 ARIAMVEEI 9000 South Afrika West AFRICA DEL SUR
Rev. OPEKA PETER CM
320 V a n g a i n d r a n o B. P. 28
MADAGASCAR SUD
Rev. TONE PAČNIK Mission Catholique LUKOLELA - flove ZATRE - AFRICA
Rev. STANKO PAVLIN SDB Don Bosco Youth Centre 30 Kwai Hop Street KWAI CHUNG, Tsuen Wan N. T. Hongkong - ASIA
Rev. s. TEREZIJA PAVLIČ Leproserie St. Vicent AMBATOABO - B. P. 91 309 Farafangana MADAGASCAR SUD
Rev. s. MARIA PAVLIŠIČ B. P. 19
320 VANGA1NDRANO (par Farafangana) MADAGASCAR SUD
S. MARIE X. PIRC OSU Regina Mundi Institute 1110 Sol Wat Phal 12 Bangkok TH A ID AND ASIA
Rev. s. JEANNE E. POGORELC R. C. Mission, P. O. Box 20 FORT NOLLOTH 8280 C. P. - SOUTH AFRICA
Rev. s. AMANDA POTOČNIK 320 V a n g a i n d r a n o B. P. 19 par Farafangana MADAGASCAR SUD
Fr. VALENTIN POZNIČ FSC P. O. Glen - Cowie 1061 P. O. Box 1 Middelburg, Transvaal SOUTH AFRICA
Rev. JANEZ PUHAN CM Manambondro
E. K. A. R. MADAGASCAR SUD
Rev. FRANCIS REBOL M.M. Catholic Church PEITOU 521 Changau Hsien - R.O.C.
T A I W A N - ASIA
Sr. KONRADINA RESNIK St. Elizabeth’s Nursing Home Y Mehta Rd - Malabar Hill BOMB A Y 400006 I N D I A
Rev. LOUIS RINK C.S.C Vivika Parish Box 176, Fort Portal UGANDA, Africa
■Rev. s. CECILIA RODE Cheik Bahai, B. P. 489 ISFAHAN 81465 IRAN- ASIA
ROUS BARBARA Our Lady’s Hospital Box 30 - M PIKA Z A M B I A - AFRICA
Rev. ROVTAR JOŽE S. J. Mpima Seminary P. O. Box 31011 Z A M B I A - AFRICA
Rev. STANKO ROZMAN S. J. Mumbwa Catholic Church P. O. Box 22, MUMBWA Z A M B I A - AFRICA
Rev. RUDEŽ RADKO S. J. Mumbvva Catholic Mission P. O. Box 22 - MUMBWA Z A M B I A - AFRICA
Rev. JANKO SLABE 320 MATANGA VANGAINDRANO MADAGASCAR SUD
Sr. SREŠ MARIJA Nana Kantharia Post: L u s a d i y a Sabarkantha Distr. 383250 GUJARAT - INDIA
Rev. s. ANICA STARMAN Mission de Fresco B. P. 825 DIVO GOTE DTVOIRE AFRICA
Rev. ŠKERLJ ZORA O.S.U. Ursulines
Box 685 S E R O W E BOTSVVANA - AFRICA
Manipera ŠT ANT A IVAN CM E. K. A. R.
I h o s y - MADAGASCAR SUD
Sr. ŠTEH TEREZIJA ALOJZIJA Voortrekkerstraat 118 C E R E S 6835 R. SUD AFRICA
Sr. ŠTEH BENIGNA Voortrekkerstraat 118 C E R E S 6835 R. SUD AFRICA
Rev. KLEMEN ŠTOLCER Mission Catholique RANOMENA MADAGASCAR SUD
Rev. SUŠNIK RADO CM Mission Catholique 320 V a n g a i n d r a n o B. P. 28 MADAGASCAR SUD
L. TOMAZIN S. J.
P. O. Box 310020 L u s a k a - Zambia - AFRICA
Rev. MIRKO TRUSGNACH S.C.J. Ban Betarram 195/1 Thanon Chang Khlan Chiengmay 50000 THAILAND - ASIA
Br. LEOPOLD VIDMAR S. J. Probhu jisu girja 76 Rafi Ahmed Kidwai Rd. Calcutta 16, West Bengal INDIA
Rev. LUDVIK ZABRET SDB
Salesian Training Institute
GANGAPUR ROAD
422002 N A S I K - Maharastra
INDIA
MISIJONSKI DAROVI
V SKLAD KM ZA VSE MISIJONARJE
Argentina (v pesih): Olga Milavec, 600; Neda Fink, 300; A. Geržinič, 500; Tončka Zajc, 400; Marjan Lisjak, 30; Justina Pahor, 1.000; N. N., za najbolj potrebno misijonarko, 1.000; Mehle Ivan st., 1.000; prijateljski krog Plus Ultra, namesto cvetja na grob Markeževe mame, 1.500 pesov; N. N., v zahvalo, 100 dolarjev.
Kanada (v kanadskih dolarjih); Jožef Kmetič, dvakrat po 500; družina Štefana Muhiča, 100; ista, za lačne otroke, 100.
Venezuela: Anton Uija, 200 USA dolarjev.
Gorica: Mons. dr. Kazimir Humar iz zbirke goriških rojakov, 1.000.000 Lir. ZA POSAMEZNE MISIJONARJE
Za novo cerkev v Vangaindrano na Madagaskarju: Misijonski asado v Slovenski vasi v Arg., 540 dolarjev; Baragovo misijonišče, 3.000 dolarjev; Kermesse Misijonskega krožka Misijonskega zavoda, 1.000 dolarjev.
Za misijon Štefana Burja v Keniji: Za skorjico kruha ubogi družini, N. N., Slov. vas, 9 dol.; Andrej Goljevšček, 2.000 pesov.
Za misijonarja Mirka Tružnjalca na Tajskem: N. N., 2.000 pesov.
TISKOVNI SKLAD “K. M.”
N. N., Montreal, 25 kan. dol.; Eva Ribnikar, Argentina, 1.500 pesov; t Mary Vavpotič, 20 dol.; N. N., Cleveland, 60 dol.; Micka Žun, Arg., 175 pesov; Matilda Furlan, 500 pesov. Ivan Mehle st., 1.000 pesov; dr. Peter Urbanc, Kanada, 20 kan. dolarjev.
RAZNI DAROVI IZ TRSTA
Trst (v lirah) po Marijini družbi na Via Iiisorta 3: Vstopnina in izkupiček srečolovs pri prireditvi na misijonsko nedeljo, 755.000; nabirka pri Novem sv. Antonu v Trstu, 500.000; župnija Trebče, 106.000; razni misijonski prijatelji, 804.000; Ana Coceani, 50.000; N. N., 50.000; v spomin staršev Emilija in Marija Šajn. 150.000; Pina Kante, 100.000; za lačne: Gregorčič Lojzka, 30.000; N. N., 10.000; namesto cvetja na grob Viktorja Dolgan, Šajn Emilija in Marija, 20.000; za Ivana Štanta CM na Madagaskarju, Kenda Marija, 50.000; za mater Terezijo, Emilija in Marija Šajn. 50.000; za s. Anco Miklavčič v Taivvanu, Kenda Marija, 50.000; Pavla Vovk, 50.000; Foški Ivanka, 25.000; Coceani Ana, 50.000; Žerjal Emilija, 100.000.
VSEM ZA VSE TISOČKRAT BOG PLAČAJ!
Rojaki Velikega Buenos Airesa se bomo na sam praznik Razglašenja Gospodovega spet zbrali v Slovenski vasi, da skupno molimo in žrtvujemo za slovenske misijonarje. Prihodnja, že
34. MISIJONSKA VELETOMBOLA
bo 6. januarja 1985.
Ob 17 bomo pri sveti maši molili za slovenske misijonarje, ob 18 bomo igraje tombolo žrtvovali zanje.
Vsi naročniki in bralci ,,Katoliških misijonov" ste prijatelji naših misijonarjev. V njih imenu vas toplo vabmo, da pridete na tombolo in sodelujete pri njej! Ljubezen do Kristusa naj vas priganja!
SVET KRISTUSU, KRISTUSA SVETU!
"‘KATOLIŠKI MISIJONI" so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih družb, slovenskih misijonarjev, “Slovenske misijonske zveze’’. Izdaja ga “Baragovo misijonišče". Urejuje in upravlia Lenček Ladislav C.M. — Naslov uredništva in uprave: El Cabezuelo (ex Loubet) 4029, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. Tiska “Editorial Baraga del Centra Misional Baraga'*, Colon 2544, 1826 Remedios de Escalada, Provincia Buenos Aires. S cerkvenim dovoljenjem.
Naročnina v letu 1984 in vse za nazaj: 20 USA dolarjev oziroma odgovarjajoče v drugih valutah (v Kanadi 25 dolarjev). Letalsko 10 dolarjev več! V Argentini 500 pesov.
PLAČUJE SE NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina- Baragovo misijon iiče, El Cabezuelo 4029, 1826 Remedios de Escalada, Piov. Buenos Aires. — Dušnopastirska pisarna, Ramčn L. Falcdn 4158, 1407 Buenos Aires. — Pisarna Sloge, Bme. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia.
ZDA: Rev. Charles A. Wolbang CM, 131 Birchmount Road, SCAPBOROUGH, Ont., Canada MIN 3J7 — Mr. Rudi Knez, 17826 Brion Ave., Cleveland, O. 4419 — Mrs. John Tushar, Box 731, Gilbert, Minn. 55741. — Mrs. Ana Gaber 2215 So. Wood Street, Chicago, lil. 60608 U.S.A.
Kanada: Župnija Marije Pomagaj: rev. Ivan Jan C.M., 611 Manning Ave, Toronto 4, Ont.: župnija Marije Brezmadežne: 739 Brovvn s Line, Toronto, Ont. M8W 3V7; Za Montreal in Ouebec: rev. Letonja C.M., 3470 Boul. Saint-Joseph, Montreal, Que. H1 X 1 W6.
Italija: Dr. Kazimir Humar, Corte San Mario, 7, 34170 Gorizia.
Trst: Oddajati na naslov: Marijina družba, 34133 Trst, Via Risorta 3 Francija: s. Rozalija Šmalc, Rue du Bac 140, Pariš 75340, Cedex 07 Avstrija: B. B. Seelsorgeamt, Viktringer Ring 26, Klagenfurt A-9020.
Anglija: Rehberger Gabrijela, 132, George Street, Bedford, Gran Bretana.
Avstralija: Slovenske sestre, 4 Cameron Court, KEW, Vic. 3101.
Misijonar Cukale Jože, ki je poslal to sliko, je k njej pripisal med drugim tudi tole: ,.Ministrski predsednik Bengalije Džoti Basu v pogovoru z m. Terezijo. Čeprav je s srcem in dušo komunist, se vsaj do danes z m. Terezijo kar dobro razumeta...; tudi kadar se ,,udarita", ostaneta v prijateljskem ravnotežju."
Registre de Prop. Inf. Nv 231147 Director responsable, Lenček Ladislav Donicillo legal, El Cabezuelo 4029, 1326 Remedios de Escalada (B)
	
	FRANOUEO PAGADO
lii	Concesion N" 3143
3 M	TARIFA REDUCIDA
< s	Concesion N"' 5612