386
Jos, Kržišnik:  Pesence.
»Bojiš se trona?!  — Ti ječiš ? . . O vreden, da na njem sediš!«
Priklanja drugi se,  veli: »Naš kralj Matija naj  živi!«
»Brez krone kralja nočemo;  — Mi krdnati te hočemo!«
»Na tronu svetlem že sediš, A zdaj še krono t d dobiš.«
»O raci jo, prejasni knez, Iz mojih rok vzprejeti dnes!«
»Žari se ko zlato ti vsa —
Saj  v živem —  ognji je bila . . .«
»Trepečeš ?! . . .  Dosti si krepak, Za krono rojen si junak !«
Priklanja tretji se,  veli: »Naš kralj Matija naj živi!
»O kralj slovanski,  kmetov voj, Na stolu zlatem pred menoj!«
»Od mene vsprejmi  pa v rok d Ognjeno-svetlo žezlo to!«
»Krepko je drži! . . .  Z njim vojiij, Podložnikom zapoveduj!«   —
In vsi zvonovi zapojd In bobnarji zabdbnajo:
»Matija Gubec  —  živel kralj ! Razlegaj  se do daljnih dalj !«
Na tronu Gubec kralj sedi, Z mrtvaškim glasom govori:
»Kot kralj dnes prvič gledam vas, Vi zadnjič slišite moj glas.«
»Ves narod kronan si z menoj, S kraljevoj venčan zdaj častjdj.«
»O kak te diči krone kras! KraljeV pod njoj je tvoj  obraz!
»Za njo duh moj vas spremljaj v brdn, In — pomnite denašnji dan!«
»O naš veliki petek sam! . . . Kdaj  vzkrsne stara pravda nam?«
Gorazd.
Pesence.
n
t
gasni mi tu notri, O Bog,  žare"či plamen, Namesto mehkega srca Daj v prsi mi trd kamen.
Da svet mi kdaj  osreči, Močij ima premalo, No,  oh,  čemu li večno bi Zaman grenko plakalo?
O zdrava,  ljuba deva! Vse sreče ti želim, A jaz med hrum in vihro Osamljen se potim.
Hrumii in vihre trdi Mi duh se ne boji, A srce, mehko srce Mi joče in trpi.
O ne tolaži me, bratec, Ce žalosti me terd, Ostavi mirno me samega Z nesrečo in boljo!
Načeli se nam rana,
Polagoma nam zdravi,
A če se zadeneš je količko,
Na novo zakrvavi.
Jos. Kržišnik.
Š>