Uiiteljica ISie prlmernega inteligenta za družbo Učiteljica, 30-letna, išče sebi primernega inteligenta za družbo. Ponudbe na ogl. odd. »Jutra« pod .... (»Jutro« z dne 16. jan. 1938.) Na sličen oglas je prinesel »Hrvatski učiteljski dom« sledeči članek izpod peresa I-verja Mladi učiteljici je monotono. »Mlada učiteljica želi dopisovati z inteligentnim gospodom, da ubije monotonijo vasi. Ponudbc na upravo pod ...« (Jutarnji list od 19. in 21. X. 1937.) Spoštovana mlada tovarišica! Zelo me je iznenadil Vaš dopis, s katerirn iščete inteligentnega gospoda radi »ubijanja monotonije vasi«. Gotovo se je na ta Vaš oglas žc kdo javil, pa se bojim, da bom prepozen. Vkljub temu se Vam javljam tudi jaz, ker se Vam mogoče s takim pismom ni še nikdo javil. Neki prijatelj me je opozoril na Vaš oglas v »Malem oglasniku«, pa sem se uveril, da je dobro včasih prečitati tudi tega. Tako čitanje zamore biti celo poučno. Tu se vidi marsikaj, kakor pri kakšnem starinarju. Tu se vidi be- da velikih obitelji, ki iščejo sobioo s štedilnikom. Siti špekulant oddaja zopet nekje na periferiji ali na kakem dvorišču med štirinadstropnimi palačami »krasno stanovanje sestoječe se iz ene sobe s štedilnikom«. Odda se samo »mirnemu stanovalcu in točnemu plačniku brez otrok, ki je ves dan zaposlen«. (Včeraj je zapodil iz stanovanja tuberkuloznega delavca, ki je ostal brez dela.) — Neki siromašen uradnik išče skromno sobico s hrano, a uboga študentka išče tovarišico ali »skromno nameščeno uradnico radi skupnega stanovanja v IV. nadstropju«. Nekdo zopet išče »diskretno sobo s posebnim vhodom v čctrti vil samo za popoldne«. Drugi išče zopct sobo »pri tini dami«. Sedmošolec, sirota brez roditeljev in brez sredstev, poučuje razvajene, bogate učence za kosilo> ali najskromnejšo sobico itd. Spoštovana tovarišica, tako moralno in materialno mizerijo najde človek v teh oglasih. Kupuje, nudi in prodaja se vse, pričenši pri prašku zoper stenice pa do prodaje lastnega telesa. In vse to radi siromaštva, radi lakomnosti ali kakega drugega sličnega razloga. Med vsem tem se šopiri tudi Vaš dopis, dopis učiteljice, ki išče družbe, kateri je »monotono na vasi«. Preden Vam še več napišem, je nujno da se predstavim. Delavčev sin sem, moj stari oče »krampa« na železnici. Odtod moje simpatije napram vsem tistim, ki si s silo svojih mišic pridobivajo kruh. Kot dijak sem jedel odpadke v bolniški kleti in tako sem se prerival skozi šole. Bil sem tudi zaročen, a moja zaročenka je prejemala poleg mojih pisern tudi pisma »inteligentnih gospodov«. Slednjič ji je pisal tudi neki mornar iz »boljše fannilije«. Ker nisem bil niti »inteligenten« niti iz »boljše familije«, je prestala najina korespondenca. To se mi bo zgodilo najbrž tudi z Vami po tem mojem pismu. Ko bi moja zaročenka slišala vse pripombe tega »dobro vzgojenega« mornarja iz »boljše familije«, bi se naveličala tega dopisovanja. Kaj takega se zgodi lahko tudi Vam, če se vam javi eden izmed uglednih gospodičev z zagrebškega korza kot »inteligenten gospod«, da vam ubije monotonijo vasi. Na korzu bo pripovedoval svojim drugim sigurno sledeče: »Dopisujem z neko eksotično vaško goskico, z učiteljico«. To bo res prelepo za Vas in za naš učiteljski stan! Predlagam Vam mesto tega Tajši nekaj boljšega. Za pričetek naj ne bo pretežko: Ste že opazovali prekrasne barve jesenske in zimske prirode, sončne zahode za belo zasneženimi vršeci, ste že kdaj uživali v vsej tej lepoti? Mogoče bi zamogli z dnevnimi sprehodi ubiti monotonijo vasi. Imam star radio aparat. Nekako škrebeta, a vendar uživam ob njem. Včasih mi zapoje iz njega prav objestno Dvofkova »Humoreska« ali odlomek "VVagnerjeve glasbe — in uživam, nenavadno uživam — ubijam monotonijo vasi. Ste li čitali »Durdico Ogičevo«? Jazsem jo pred nedavnim časom ponovno čital in užival v (čeprav že zastareli) romantiki (saj danes te ni več, vsaj v »Malih oglasih« je ni). Čital sem knjigo in mislil na neko tovarišico iz bližnje okolice, katere konec je bil žalostnejši nego Ogičin. Zbolcla je na jetiki in umrla v Stenjevcu. Poznatc li »Branko« Šenoe? — Res je, Šenoa je zastarel, ali... Čitajte Cankarjevega »Martina Kačura«. 2e četrtič ga čitam. Tako ubijam monotonijo vasi. Tudi, če Vas knjige ne zanimajo, bi jih morali vzeti v roke. Ne samo kak roman, temveč tudi kako strokovno knjigo. Ali ste mogoče prinesli z učiteljišča preveč znanja? Sumim v to! Ste li na učiteljišču čuli kaj o praktični psihoanalizi, ki bi Vam kot učiteljici bila tako potrebna? Ste li n. pr. že kdaj videli, kako se raziskuje inteligenca deteta? Mislite, da bi Vam bilo to odveč? Kaj veste o psihoanalizi, o individualni psihologiji? fyO bi vedeli, kako potrebno Vam je to znanje! Ne vem, če Vam je znano Vaše vaško dete? Mogoče smatrate Vi spoznavanje slednjega odvišnim. Naj Vam na hitrico povem nekaj iz svojega razreda: Ko pride otrok k meni v šolo, je toliko zapuščen, da ne zna niti lastnega imena. Nikdo se ni v predšolski dobi zanj zanimal. Njegov prihod na svet je bil mogoče pričakan z nevoljo, a ne z veseljem. Malo je pojmov, ki jih prinese s seboj. Čudi se višini vaškega stolpa in mojim naočnikom, čudi se vsemu. V šolo pride preplašen, bos, raztrgan in lačen — v splošnem tako nebogljen, da Vas zaboli srce, če ga pogledate. Da bi bil prihod v šolo čim bolj svečan, je eden oblekel mesto srajce sestrino »bluzo«, a drugi je obul materine čevlje, ki so mu za 7 številk preveliki. Tega ni napravil radi komedije, marveč, ker drugega ni bilo. Oni tam je ves hrastav, drugemu teče gnoj iz ušesa, da se širi neznosni smrad po vsej šolski sobi. Nekateri je zaspan, ker ga je utrudila pot v šolo. Prišel je tam izza tretjega brda po blatnih potih in kolovozih. Namesto mleka so se napili žganja, da »bi bili močnejši«. Trebušček jim je trd, poln glist, pod očmi črni podočnjaki. Mnogi smrde po urinu. »Spimo oblečeni na klopi«, tako pravijo. — Ne morem vzbujati in občutiti napram njim usmiljenja, ker usmiljenje človeka ponižuje. Občutiti hočem veliko in iskreno ljubezen — oče jim bom, več nego oče. — Ko bi vedeli, kako rad jih imam in kako težko se ločimo v četrtem razredu! Krasen občutek je to, biti zapisan v stotinah teh srčec, imeti zavest, da ste Vi, njihova uči teljica, pojem, ki ga ni lepšega in bolj vzvišenega. Ali je pri Vas tudi tako? Ne dopustite, da zvcdo, da jih ne maratc, da Vam je radi tega »monotono«, ker ne mislite nanje... Če zvedo, ste propadli v njih očeh. Ali mislite, da to ni važno? Z dvorišč moje vasi, po jarkih ob cesti teče gnojnica. V leseni koči, pod slamnatim krovom spi oni, ki hrani Vas in menc in stotine drugih. »Mrak« in gosto blato povsod. Ste li kdaj pomislili, zakaj ste prišli v ta »mrak«? Mogoče radi tega, da poiščete tu »inteligentnega gospoda«, ki Vam pomaga »ubijati monotonijo vasi«? Veste kako oni v »mraku« imenujejo take ljudi? Imenujejo jih »pokvarjena gospoda ...« Pojdiva v mračni noči v hišo teh ljudi! »Edina postelja v hiši?« vprašate. Da, edina! In na njej se stiska jetična babica z najmlajšim vnučkom. Tudi mati in oče se stiskata na tej postelji. Očetu so noge še blatne z njive. Utrujenost mu ni dala, da bi si jih očistil. — Čudite se jetični babici v zdravem vaškem okolju? Mnogo ironije je na tem svetu! — S čim so pokriti? Odeja je bila to nekdaj, tovarišica. A otroci na peči, na klopi, na tleh — pokriti so z vrečami. — Čudite se ostankom hrane na mizi. Pustite to, če imate slab želodec! Ne bežite še! Oral in pol zemlje imajo v ilovnatem bregu — težka zemlja! Na tem kosu je travnik in njive, a pašnik je ono prepotje tam. Edina krava vleče plug in daje mleko. Za njo mu je več nego za dete, če oboli eno od teh dveh. To sem zagrabil kar tako z vrha, s pestjo, kar je pač plavalo na površju in še to je tako strašno. — Ali je tudi pri vas na vasi tako. Ali Vas vest kdaj peče? Človek sevedanikriv, ali neugodno je vendar — zelo neugodno. — Kaj naj si misli ta človek, ko zve, da je Vam monotono v njegovi sredi, ker nočete dvigniti teh ljudi, nočete, da jim prožite ročico oblečeno v nadiševljeno »krem« rokavico? — V meni zatrepeče stalno neugodno čustvo, če mi kak kmet s svojo trdo, žuljavo roko potrese desnico. Sramujem se svojih mehkih rok. Čudno je to, kajne? — Čitajte (spet o čitanju!) Pribičevičevo knjigo »Seljak« in Bičeniča »Kako živi narod«. Potresle Vas bodo, če imate srce in vest. Začenjam se jeziti in komaj se obvladam, da Vas ne vprašam: Ali Vas ni sram? Ali ni nesramno, da iščete gospoda, s katerim bi ubijali monotonijo vasi, a okrog Vas je toliko dela? Povejte mi iskreno, kakšna je ta Vaša vas? Kakšne so ekonomske, kulturne itd. prilike? Uverjen sem, da so strašno zaostale kot v mnogih drugih vaseh. Poiščite vsaj kako dekle, dajti ji kako dobro knjigo, naučite jo kako sc pospravlja v hiši, na dvorišču, na vrtu in drugod; poučite jo o kužnih boleznih. Če Vaša vas ni zaastala, če je standard višji, boste pa lahko našli inteligentno družbo in razvedrilo — tedaj je monotonija nemogoča. Še marsikaj bi Vam lahko povedal! Pa samo še to! V odseku brezposelnih tovarišic in tovarišev sem našel mnogo krasnih deklet. »Krasnih« ne mislim v fizičnem poglcdu (četudi sem sam mlad). Imponirale so mi s svojo pridnostjo in vztrajnostjo pri delu, četudi za to dclo ne prejemajo nobenega plačila, niti ga ne zahtevajo. One ne občutijo monotonije, a o razvedrilu ni govora pri njih, ker nimajo sredstev. Ena izmed njih mi je pravila: »Nisem odposlala prošnje za nameščenje, ker nimam denarja za kolke ...« Pišite jim in vprašajte jih, kako naj ubijate monotonijo vasi! Za oglas v časopisu stc dali 26 dinarjev — mogoče še več. Za ta denar bi bili lahko odkuoili 3 »Abecedarke«. Hvaležni bi Vam bili oni, ki bi se naučili čitati. Drugič vcč. Priredila M. Š.