XXVI.
Številka
SLOVENSKI PRAVNIK
Izdaja društvo „Pravnik" v Ljubljani.
Odgovorni urednik:
D= DANILO MAJA K O X.
V LJUBLJANI.
Natisnila ..Narodna Tiskarna" 1910.
VSEBINA.
1. Fr. Milanski: Iz delovanja mladinskega sodnika ...    97
2. Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
a) Vprašanje o pravdni legitimaciji je stvar pravne presoje in je torej dopustno, da se ugovor pomanjkanja legitimacije uveljavlja šele v prizivnem postopanju. — Ravnatelj pojetja nima nikake osebne odgovornosti napram uslužbencem iz njih pogodeb s podjetjem, dasi mu je od podjetja podeljena pravica postopati po svojem preudarku glede službe-
nega osobja (§§ 1151, 1155 o. d. z.)
122
b) Enostransko od enega samega pogodnika podpisana izjava ne ustanavlja podsodnosti kraja izpolnitve, in to niti tedaj ne, ako je sopogodnik svojo voljo s sprejemom izjave in nje uveljavljanjem molče izrazil.................
124
3. Razne vesti
126
Slovenski Pravnik.
Leto XXVI. V Ljubljani, 15. aprila 1910. Štev. 4.
Iz delovanja mladinskega sodnika.
Poroča Fr. Milčinski, c. kr. deželnosodni svetnik.
Nič učene razprave, le pregledno sliko o delovanju mladinskega sodnika nameravam podati.
Mladinsko sodstvo se je pričelo v naši državi z lanskim letom in sicer brez sleharne izpremembe kazenskega zakona ali postopanja zgolj s preprosto odredbo, da se kazensko postopanje zoper mladostne osebe pod 18. leti izloči iz dosedanje razdelitve opravil in da je odslej prestopke mladostnikov soditi varstvenemu sodniku, pregreške in hudodelstva pa posebnemu stalnemu mladinskemu senatu. Vsa novotarija tiči torej le v izpremembi osebe sodnika: to je videti malo! Toda z osebo naj se je iz-premenil duh postopanja zoper mladino, to pa je veliko.
Pri sodnem dvoru, kjer je preiskava v drugih rokah nego glavna razprava in sodba, dočim je varstvena oblast sploh drugod, tam se posledki te izpremembe ne kažejo tako očitno in pregledno nego pri okrajnem sodišču, kjer so vsi ti posli združeni v eni roki, v roki osebe, ki daje šele pravo signaturo vsemu postopanju, v roki varstvenega sodnika.
In o tem delovanju mladinskega sodnika na okrajnem sodišču hočem pripovedovati.
V obče je razširjeno mnenje, da tiči posebnost mladinskega sodnika v tem, da ves pod 18 let stari drobiž, ki mu prihaja v roke, kar odkraja oprošča ali ga vsaj, če ga že obsodi, obsodi z rokavicami. To bi bilo sicer zelo komodno stališče, — stvarno in pravilno pa ne bi bilo.
Razloček med rednim kazenskim in med mladinskim sodnikom je bolj bistven, sega dalj in sega globlje. Naj povem primero. — Vzemimo moža, ki tepe svojega sinčka. Vprašamo ga, zakaj? in mož nam odgovori: »Tako sem jezen, ta paglavec — to in to je naredil!« In ko paglavca pošteno naklesti, vzame klobuk in gre v kavarno tarokirat.   —   Vzemimo pa druzega
7
98
Iz delovanja mladinskega sodnika.
moža, tudi ta daje šibo fantiču, na vprašanje po vzroku pa pove: »Tako sem žalosten, to in to je naredil, kaznovati ga moram, da bo vedel za drugič.« In ko mu jih je pametno mero naštel, ne vzame klobuka in ne gre tarokirat, ampak sede k fantičku in potrpežljivo se uči ž njim. — Tisti, ki iz jeze kaznuje in gre potem tarokirat, je redni sodnik, oni, ki kaznuje zaradi poboljšanja in se potem naprej ukvarja z mladim grešnikom, je mladinski sodnik.
Kazenski sodnik sodi v obče le kaznjivo dejanje; v kazensko razpravno dvorano pride obdolženec, komaj se ve o njem, kako se piše in koliko je star; da je le dognano, kaj je storil, pa se ga obsodi. — Mladinski sodnik pa ne sodi dejanja, ampak sodi človeka, ki je zagrešil dejanje. Dve dejanji sta si lahko slični kakor jajce jajcu, a kak razloček je morda med storilcema in kako različna mera njune krivde! Morebiti je bila krivda enega že poprej na svetu nego on sam! Mladinski sodnik, predno sodi, hoče dodobra spoznati svojega pacijenta. Zgolj okolnost, da obdolženec še ni bil kaznovan in da se o njegovem glasu ne ve »nič posebnega«, kakor poročajo županstva, mu ne more zadostovati, da določi pravo zdravilo, pravo kazen in pravo mero kazni, tisto in toliko, da obeta poboljševalen učinek.
In dočim se rednemu sodniku posel konča s sodbo oziroma z nastopom kazni, se mladinskemu sodniku cesto pravzaprav šele pričenja ; saj je kazenska stvar le epizoda v življenju mladostnika in tudi kazen je le eno izmed vzgajalnih sredstev, ki jih uporablja mladinski, hkratu varstveni sodnik v prid na kriva pota zašlemu mladostniku!
Mladinski sodnik je bolj varstveni sodnik nego kazenski; a kazenska oblast v njegovih rokah mu množi moč, dviga mu ugled in mu silno krepi sugestivni vpliv na mladega zani-karneža.
V tem duhu torej deluje mladinski kazenski sodnik. Kako se pa udejstvujf ta novi duh v okviru starega, neizpremenjenega kazenskega prava, to si ogledamo sedaj bližje.
* *
*
Podlaga   pravični   sodbi, še  bolj  pa pravilnim nadaljnjim vzgajalnim ukrepom je zadostna jasnost o telesni  in du-
Iz delovanja mladinskega sodnika.
99
ševni kakovosti mladostnika, njegovih osebnih in družinskih razmerah in njegovem dosedanjem življenju. V to svrho je pač treba poizvedeb. Seveda »cum grano salis«!
Ako so n. pr. obtoženi vaški fantalini, da so v proslavo božičnega večera po starem običaju streljali po vasi, tedaj pač ne kaže vznemirjati in po pravici ozlovoljati županstev, šolskih vodstev, sirotinskih svetov in še bogsigavedi koga z vprašanji o vedenju obdolžencev, o lastnostih njih značaja, o njih domači vzgoji i. t. d., in dala se bo najti poštena sodba, naj se je potem že upoštevalo ali ne, da ima eden teh fantalinov priraščene uhlje, da je drugi prestal v zgodnji mladosti oslovski kašelj, tretji pa da ima strica, kateri ljubi jeruš! Nadaljnjih varstveno-oblastvenih  ukrepov  pa zaradi takih slučajev pač ne bo treba.
Čim bolj protidružabno pa je ovajeno dejanje, čim bolj diši po nravni izprijenosti, tem potrebnejši je točen vpogled v osebnost obdolženca in njegov razvoj. Ne le v svrho pravične sodbe in pravilnega varstvenooblastvenega ravnanja, ampak tudi iz sledečega razloga. Ko stopi mladi krš telj zakona prvikrat pred kazenskega sodnika, tačas se mnogemu odloči vsa njegova bodočnost na dobro ali na slabo in to odločbo ima v odlični meri v rokah sodnik. Le izjemnokateri mladostnik je tako zakrknen, da ne bi nanj vplivala resna sila nevajene te situacije; večina je mehka in pristopna sodnikovemu vplivu; ta vpliv bo pa tem bolj prepričevalen, čim trdnejšo dejstveno podlago bo imel. Mladostnik mora čutiti, da mu sodnik vidi v dušo! Saj sodnik je lahko skrajnje mil, toda le ako smatra to na podlagi podanih okolnosti umestnim. Mil pa biti zaradi nezadostne informacije, to bi bila potuha zločinu! Sodniku, ki je površen, ki se mu da prikrivati zanikarnost, ki se ga da preslepiti — kdo bo verjel takemu sodniku, kdo vpošteval njegove nasvete, kdo se ga bal za v bodoče! In z njegovim osebnim ugledom bo trpel ugled sodišča sploh! —
Kako je pa vršiti te poizvedbe o osebnosti mladostnika, se ravna pač zopet po posamnem slučaju. Jaz osebno delam rad. s čim priprostejšimi sredstvi; zlasti nerad vznemirjam druga oblastva, ako količkaj lahko opravim brez njih. Marsikaj pojasnila se cesto najde že kar na sodišču, v varstvenih spisih in drugih listinah.
7*
100
Iz delovanja mladinskega sodnika.
Ovajen je n. pr. posestnika sin A., da je pri sosedu ukradel bič. Posestnika sin — torej grem gledat v zemljiško knjigo; iz nje posnamem, kako je očetu ime in materi, da je posestvo veliko in brez dolga razun materine dote: pri taki hiši se pač navadno ne krade bičev! Potem stopim še h kazenskemu vpisniku in se prepričam, da ni bil nikdo te družine še kaznovan. Odredim torej zgolj glavno razpravo in naročim obdolžencu, naj prinese seboj šolsko izpustnico oziroma zadnje šolsko naznanilo. Več se mi začasno ne zdi potrebno. Glavna razprava je potem res dognala, da je bila ovadba neutemljena in zgolj plod na-sprotstva med nezrelim naraščajem naših dveh telovadnih organizacij. — Ali drug slučaj! 15letni B. je ovaden, da je neko žensko otepel To pot mi pove zemljiška knjiga, da je njegov oče zaradi zapravljivosti preklican. Zahtevam torej skrbstvene in varstvene spise in poučim se iz njih, da je obdolženčev oče pijanec, mati slaba gospodinja, da ni torej doma ne vzgleda ne reda. To pot sem pač vprašal županstvo in županstvo je priporočilo, naj se fanta, ki je silovit in se ga že vsa vas boji, odstrani z doma in ga da izučit se rokodelstva. Obdolženec, predrzen, toda razborit fant, je dobil svojo kazen, potem je pa moral v uk.
Kadar obstoje o mladostniku ali o njegovih bližnjih svojcih že varstveni ali kazenski spisi, ti cesto zadoščajo namesto vseh drugih poizvedeb, seveda le onemu mladinskemu sodniku, kateri si jih da predložiti in jih potem tudi pregleda. Vprašanja na druga oblastva oziroma na sirotinske svete ne prineso vedno zanesljivih podatkov ali sodbe o mladem obdolžencu. Pripetilo se mi je, da so se v takem poročilu zapuščeni otroci brez doma označili za vlačugarje, zreli za prisilno delavnico; pa niso bili vlačugarji ampak pridni in pošteni, koj ko se jim je preskrbel kotiček pri poštenih ljudeh; — slaboumni se pogo-stoma označujejo za hudobne in narobe: malopridni navihanci za idiote! Človek in zlasti mlad, nezrel, razvijajoč se človek, je pač prekomplicirano bitje, da bi se ga dalo kar z eno besedo označiti: lopov je ali priden, tepec je ali pameten, — treba si ga ogledati od vseh strani!
Povprašujočemu mladinskemu sodniku tudi ne hasne toliko izvedeti sodbo drugih oblastev o mladi osebnosti; to sodbo si mora ustvariti sam ali pa s pomočjo zvedencev psihiatrov!
Iz delovanja mladinskega sodnika.
101
Česar potrebuje, to so dejstva, tičoča se osebe mladostnika in njegovega kroga. Ta dejstva so pa mnogolična: telesno stanje obdolženca, morebiti telesne hibe, telesni razvoj od rojstva, prestane težje bolezni, morebiti podedovanost, duševno stanje glede razumnosti na eni strani, glede čudi in značaja na drugi strani, duševni razvoj, napredek in vedenje v šoli, domača vzgoja, vzgledi pri svojcih in rejnikih, od kdaj in kako se pojavlja zanikarnost pri mladostniku in katere so njegove pohvalne lastnosti oziroma sposobnosti.
Iz teh in takih podatkov se sestavlja končno zanesljiva slika obdolženčeve osebnosti. Ako išče potemtakem mladinski sodnik tozadevnih pojasnil pri drugih oblastvih, naj natančno navede točke, o katerih potrebuje pojasnila; čim določnejše bo vprašanje, tem določnejši bo odgovor. Med takimi poročili prihajajo najbolj v poštev šolska poročila.
Najzanesljivejšo podlago pa za presojo obdolženčeve osebnosti, ako je ne nudijo že obstoječi varstveni ali kazenski spisi, si ustvari mladinski sodnik sam z osebnim zaslišanjem svojcev mladega obdolženca, s katerimi se mora itak posvetovati tudi kot varstveni sodnik, morebiti tudi sosedov, gospodarjev, gospodinj, mojstrov i. dr., ki jim je bilo opraviti z mladostnikom, in seveda mladostnika samega, vse kakor nanese potreba in prilika. Ako okradenega soseda že zaslišujem o tatvini, ne bom ga zamudil hkratu izprašati tudi o obdolžencu in njegovi družini. Ta zaslišanja se vrše ali pri glavni razpravi ali pa tudi že poprej, kakor baš kaže slučaj. Ako je slučaj tak, da utegne priti v poštev oddaja mladostnika v poboljš evalnico, tedaj je pač sigurno umestno, da si sodnik že pred glavno razpravo pridobi popoln vpogled v mladostnikovo osebnost in v njegove razmere.
V takem, za mladostnika in njegovo bodočnost osodepolnem slučaju je zlasti važno, da sodnik mladostnika vidi in govori z njim že pred razpravo, sam, brez javnega obtožitelja in zapisnikarja, zlasti brez očeta ali varuha: tedaj se mu bo kakor iz-povedniku zaupnejše odkrila mlada duša, jasnejše se mu bodo pokazali mera in vzroki izprijenosti nego se to zgodi pri javni razpravi z njenimi tujimi, plašečimi vtiski. Kakor so starši navadno zadnji, ki kaj izvedo o pogreških svojih otrok, tako so tudi v obče mladostniki v njih odsotnosti odkritosrčnejši. Da jim
102
lz delovanja mladinskega sodnika.
le sodnik z dobrohotno besedo prežene bojazen in vzbudi zaupanje, pa s presenetljivo odkritostjo razlože svoje razmere in pregrehe. V teku prijaznega razgovora se sodnik prepriča tudi o njih telesnem stanju, o snažnosti lica in obleke, in ko slednjič na poziv sodnika mladi prijatelj še izprazni svoje žepe in razloži svoje zaklade po mizi, ve v takih stvareh izvežbani sodnik nemara že več, nego vedo starši. Onim, ki so v preiskovalnem zaporu, ponajveč vlačugarjem, pa rad ukažem, da spravijo svoj životopis in svoj načrt za bodočnost na papir; to store zelo radi in zelo obširno; pri tem so dosti točnejši in resničnejši nego pri ustnem zaslišanju.— laž jim gre lažji z jezika kakor iz peresa — in to mirno, zbrano razmotrivanje njihovega življenja vpliva nanje blagodejno kakor duševna kopel, kakor generalna izpoved. Takih življenjepisov imamo že mnogo v naših mladinskih kazenskih spisih.
Ker nisem le kazenski, ampak tudi varstveni sodnik in se o vsakem obdolžencu, ki je zanemarjen in obeta dela preko glavne razprave, otvarja takoj tudi varstven spis, vršim poizvedbe o obdolženčevi osebnosti lahko v kazenskih ali v varstvenih spisih. Ce zaslišim obdolženčeve svojce za priče v kazenskem postopanju, mi lahko po zmislu kaz. prav. reda odklonijo pričevanje, vsekako jih pa bo predpisani pravni pouk toliko osupnil da bodo nehote zadržljivejši v svoji izpovedbi. Zato jih tekom poizvedeb rajši zaslišujem kot varstveni sodnik, saj potrebujem njih izjavo tudi za ukrepe po glavni razpravi in saj mi ne gre samo za njih zaslišanje, ampak v obilni meri tudi za posvet z njimi in za njih lastni pouk. — Glavna razprava gre seveda svojo, po kaz. prav. redu očrtano pot, in ako obdolženčevi svojci tedaj ne marajo pričati, pa ne pričajo. Mislim pa, ako lahko šola, županstvo, orožništvo izreka svoje mnenje in daje nasvete za-stran obdolženca, sme to storiti tudi varstveni sodnik napram kazenskemu sodniku, če sta prav oba združena v isti osebi. Pozabiti se ne sme nikdar, da je čim natančnejša diagnoza le vprid obdolžencu, dasi mu prinese morebiti kazen; kajti mladinski sodnik uporablja kazen pred vsem za zdravilo, zdravila pa ni zametati zgolj zato, ker je grenko! Sicer pa baš to nekoliko kočljivo vprašanje o zaslišanju mladostnikovih svojcev kaže, kako se mladinski sodnik nič kaj dobro ne počuti v sponah kaz. pr. reda!
Iz delovanja mladinskega sodnika.
103
Poizvedbe o obdolženčevi osebnosti — kaj vse spravijo na dan, naj osvetljuje par primerov.
Deset let stari deček C. je ovaden, da je kot član organizirane družbe mladih tatov zakrivil več tatvin, katere bi mu bilo objektivno prištevati za prestopek nedoraslih po §-u 279 a) kaz. zakona. Fantič tudi vse priznava, kar se ga vpraša, in še več. Poizvedbe so pa dognale zastran dečkove osebnosti sledeče: Telesno je šibek, v rasti zaostal, ima dolgo koničasto glavo. Govori še po otroški, hodi uže 4. leto v prvi razred, od 30 nazaj ne zna šteti, koliko je 6 in 2, zračuna na prstih. Izpoved in birmo je opravil. Hoditi je pričel šele z dvema letoma, govoriti s pet leti. Mati mu je umrla, ko je bil star tri leta, za jetiko. Ima še mlajšo sestro, ta je gluha. Trije nadaljnji otroci so umrli za božjastjo. Oče je železniški delavec in se je v drugič oženil. Mačeha je fantiča pretepavala. — Fantič je bil oproščen od obtožbe, ker je brez lastne razsodnosti zgolj to delal, kar so mu ukazovali starejši tovariši. Njegove domače razmere so se uredile.
Ali vzemimo 15 let staro, v rasti nekoliko zaostalo, vendar pa povoljno razsodno deklino Č. Tožena je zaradi vlačuganja, beračenja in tatvine. Debele solze toči pri sodbi, obeta pobolj-šanje in kleče prosi, naj se je nikari ne pošlje v poboljševalnico. Solze so to pot pristne, izvirajo pa iz nepopolnega kesa, to je iz bojazni pred poboljševalnico. Mogoče deklina ta hip tudi res misli, kar obeta, toda baš pogled na njeno preteklost mora uve-riti sodnika, da poboljšanja ni pričakovati, ker za poboljšanje ne zadostujejo zgolj obeti, ampak je treba tudi moralne sile, — te pa ni! Deklici se je zanikarnost že pregloboko ukoreninila, da bi jo s svojo šibko voljo mogla izruvati, najsi ima tudi namen v to. Navada je železna srajca, ki trdo oklepa človeka, in kar sleči je ne more človek; le počasi, polagoma, z vztrajnim vplivom in delom se da spiliti s telesa in hkratu nadomestiti z drugo, boljšo, pa tudi železno navado, ki ne pušča več prostora prejšnji. — Deklina je nezakonska hči zanikarne ženščine, ki, dasi delozmožna, rajši izkorišča nepreudarno dobrosrčnost dobrih ljudi in brez skrbi in brez truda lagodno živi od njih dobrote, da ne rečem neumnosti. Kadar ji postane gosposka kaj nadležna, pa izgine za nekaj časa  iz tega kraja in je tako v Ljubljani, v
104
Iz delovanja mladinskega sodnika.
Gradcu, v Zagrebu in v Trstu enako domača. Stanovitnega stanovanja nima nikoder, pač pa stanovitnega, za 16 let mlajšega ljubimca, ki ga vlači seboj po svetu in ji ga potemtakem vzdržuje naša neorganizirana dobrodelnost. Hčerka te matere se je torej že v najnežnejši dobi privadila beračenju in brezdelju, postala je pa kmalu samostojna in komaj 7 let stara je že znala oguljufati mater za priberačene novce, ki so ob cestnih vogalih jokajoči in lažnjive zgodbe pripovedujoči deklici v obilni meri kapali v roke. Šole se je nadaleč ogibala in ni bila stara še 10 let, ko je pričela uhajati tudi materi in se je kar po par mesecev na svojo roko potikala okoli, Bogve kodi. Tako jo je slednjič štajerska dežela, kamor dekle spada, staro 10 let vtaknila v deželno poboljševalnico. Ko je čez 3 leta odtod prišla zopet v prostost, sta se domovinska občina in varstveno sodišče zavzeli zanjo, da jo spravita v delo, toda tem poizkusom se je dekle hitro umaknilo z begom po svetu in dasi vešča vezenju, s čimer bi se lahko preživljala, sta ji bili beračenje in prilična kraja edini posel, dokler da ni prišla slednjič po dveh letih takega življenja zopet v roke mladinskemu sodniku, ki je baš z ozirom na to dosedanje njeno življenje ukrenil, da pride po sedemtedenskem zaporu zopet nazaj v poboljševalnico. Ondu vsaj ne bo nevarna svoji mlajši še ne izprijeni sestri, katera je bila odvzeta materi in oddana tujim ljudem v oskrbo, pa jo je obdolženka že enkrat seboj bila zvabila po svetu.
* *
*
Toliko o osebnosti obdolženca in preidimo sedaj na dejanje, katerega je ovajen! Razmotriva in dokazuje se to dejanje v glavni razpravi in zato najprvo par splošnih besed o nji. Poglavitna oseba v glavni razpravi je mladostni obdolženec; ne le, da mu prinese glavna razprava obsodbo ali oprostitev, tudi pouk naj mu nudi vseskozi in vzpodbudo za bodočnost. Zato pa mora biti taka, da ji mladi človek lahko sledi in jo razume, in ne le to, tudi v dušo naj mu sega!
Ni vse eno, kako razpravljam z mladostnikom. Ali sedim na podiju, odet v bajno čudni talar, pred menoj se sveti kruci-fiks in se blesketata dva svečnika, in od zgorej doli izprašujem globoko pod  menoj  stoječega, od novih vtiskov povse raztre-
Iz delovanja mladinskega sodnika.
105
senega 14 let starega frkolina, — ali se pa menim brez podija in brez talarja lepo po domače s fantičem, prijemši ga za roko in tolažeč ga, naj se me nikar ne boji! Poizkušal sem oboje in ostal pri drugem domačem načinu. Vem, da so v tem pogledu drugi sodniki drugega mnenja. Različna starost in zrelost obdolžencev zahtevata seveda tudi različno ravnanje. To že upošteva sodnik.
O glavni razpravi zoper mladostnika je obvestiti redno tudi njegovega očeta oziroma zakonitega zastopnika, ki mu pristoje pri razpravi nekakšne pravice zagovornika. Obveščajo se torej, prihaja jih pa komaj tretjina, in če bi tudi ti, zlasti roditelji, izostali, se ne bi posebno pogrešali. Saj najstvarnejši zagovornik mladostnika je itak mladinski sodnik sam ali vsaj skuša to biti, dočim se roditeljem, ki so izvečine vsaj posredno sami krivi obdolženčeve zanikarnosti, nič kaj ne prilega ta vloga. Vrhu tega so mladostniki v njih odsotnosti le odkritosrčnejši. Edini hasek, ki ga prinese njih prisotnost pri glavni razpravi je ta, da jih sodnik lalko pošteno ošteje za preteklost in pouči za bodočnost; toda ta pridiga jim itak ne uide; če je ne dobč od kazenskega, dobe" jo od varstvenega sodnika.
Pri glavni razpravi se torej razmotriva ovajeno kaznjivo dejanje, razmotriva se, kakor običajno, v dvojnem oziru, v objektivnem in v subjektivnem, v slednjem oziru pa ne le, ali je obdolženec storil dejanje, katero je ob sebi kaznjivo, ampak nadalje, ali mu je to ob sebi kaznjivo dejanje tudi prištevati z ozirom na posebno kakovost njegove osebnosti.
Ugotovitev, kaj je obdolženec storil, ne bo posebno težavna. Mladi obdolženci v obče ne taje; — narobe: če so zelo mladi, se je le bati, da bodo še več priznali, nego je res. So pa izjeme, ki trdovratno taje in se lažejo, da se kar bliska. Ti so radi nepoboljšljivi. Semkaj spadajo:
1. Psihopatični mladostniki.
2. Oni, katere so doma naučili, kako naj se lažejo. Ti ne taje le dejanja, tudi starost svojo cesto skušajo potisniti pod kazensko mejo 14. let ali se delajo celo slaboumne. V takih slučajih pride seveda gotovo tudi oče k razpravi, da nadzira in podpira nadobudnega sinka pri naučenih lažeh. Ponavlja se to zlasti  rado  pri  tatvinah rib, divjačine, lesa in enakih domačih
106
Iz delovanja mladinskega sodnika.
potrebščin in baš složno postopanje očeta in sina pri razpravi vzbuja sum, da je tudi pri tatvini obstojalo vsaj molčeče spo-razumljenje obeh. Ob taki potuhi so vse dobrohotne besede sodnika zgolj bob v steno; za mladega človeka pač ni avtoritete na svetu nad ono staršev in tudi zaporna kazen, ki ga doleti, se ga ne prime, da so le starši z njim zadovoljni! Edino, kar bi vzgajalno vplivalo nanj, bi bilo kaznovanje staršev, toda tem je težko priti do živega!
3. Tretja vrsta mladostnikov lažnikov so dekline, in sicer se lažejo skoro vse od kraja. Mladostna obtoženka, ki govori resnico, je redka kakor bela vrana. Res je, da je ženskih ob-toženk petkrat manj nego moških, zato pa te v povprečni izprijenosti daleko prekašajo moške. Lažejo pa ne le z besedo, starejše izmed njih so mojstrice tudi v hlimbi z licem in s pogledi, znajo markirati solze ob suhih očeh in poizkušajo celo s koketiranjem svojo srečo. Skratka, taktiko, ki se jim v življenju redno obnaša, uporabljajo tudi pred sodiščem.
Sicer je pa mlade lažnike lahko ujeti v lastnih lažeh, pa tudi prisiljeni glas in nesigurni pogled jih razodevata.
Pri takih zakrknencih mladinski sodnik ne sme biti pre-štedljiv z dokazovanjem; ni dovolj, da je on prepričan o dejanski krivdi mladostnika, tudi temu bodi čisto očiten poraz njegovih laži. Ako mladinski sodnik s silo dokazov slednjič tudi taječega obdolženca pripravi tja, da se uda, mu je zlomil trmo in ga dobil zanaprej v svojo vodečo roko.
* *
Težja od ugotovitve dejanskega stana je rešitev vprašanja, ali je dokazano dejanje mladostnemu obdolžencu z ozirom na stanje njegovega duševnega razvoja v istini prištevati v krivdo ali ne. Za um oboi ne mladostnike imamo seveda izvedence in § 2 k. z.; z njimi torej ni težav. Ali jasno je, da tudi taki mladostniki, ki niso umobolni, nimajo vsikdar zadostno izkušenega in zrelega preudarka in dovolj utrjene volje in da bi bilo krivično, jih soditi po tistem kopitu, kakor odrasle. To je jasno mladinskemu sodniku, toda zakonite podlage, da bi udej-stvil, kar se mu vidi jasno, nima, kajti naš stari kazenski zakon ne upošteva stanja problematične zrelosti mladostnika, novi ka-
h delovanja mladinskega sodnika.
107
ženski zakonik je pa šele v načrtu. Pač pa se mu je boriti z raznimi zakonitimi ovirami.
§ 3 našega kazenskega zakona določa, da se z neznanjem tega zakona nihče ne more izgovarjati. Ta določba je sigurno potrebna; trda je pa zato, ker država pač domneva splošno poznavanje kazenskega zakona, ne skrbi pa primerno za to, da se državljani v istini seznanijo vsaj s poglavitimi njegovimi točkami. Posebno kruta je ta določba baš za mladino, kateri nedostaja celo ona merica tozadevnega znanja, katero si odraslec polagoma pridobi po izkušnjah življenja. Spominjajmo se le lastnih mladih let! Kaki so bili moji mladinski pojmi o policiji, o sodniji in o ječi! Približno isto vlogo so igrali v mojem življenju kakor parkelj, za strašilo sem jih smatral, za strašilo v rokah staršev in učiteljev. O sodniji sploh nisem več vedel rego ime, vso kazensko oblast je zame predočeval policaj; da pa obstoje kaki pisani zakoni in da se mora policaj ravnati po njih, o tem se mi ni niti sanjalo! Česa vsega ne smem, sem seveda pogosto slišal doma in v šoli in tako sem pač vedel, da ne smem krasti, da ne smem kaditi, da ne smem spehan vode piti, da ne smem kleti, da ne smem sedeč z nogami bincati, da ne smem čevljev trgati po drsalnicah, da se ne smem lagati, da ne smem škode delati in da ne smem občevati s sosedovim Cirilom, ker je enkrat teti jezik pokazal; ako ne ubogam, se mi je reklo, me vzame parkelj, oziroma pozneje, ko sem bil že svobodomiselnejši, da me vzame policaj! Zakaj vse se je nam mladim ljudem grozilo s policajem! Ni čuda, da nismo imeli o njegovem pravem delokrogu prav nobenega pojma. Le to sem bil trdo uverjen, da ni oblastva pod milim nebom, ki bi zoper voljo staršev ali učiteljev se me smelo tudi le dotakniti! In to neznanje mojih državljanskih zaveznosti po kazenskem zakoniku se mi ni dosti razbistrilo noter do mature. Kako tudi in odkod! — Zato smatram nele koristnim, ampak naravnost potrebnim, da se mladi ljudje uže v šoli polagoma seznanjajo z načelnimi določbami kazenskega zakona. Ako se ta uk združi s krščanskim naukom, ne bi praktična vrednost le-tega gotovo nič trpela.
Imamo torej § 3 kaz. zak. in ta § velja tudi za mladino. Imamo nadalje lepi § 237 k. z., ki izroča nedorasle že od zače-
108 Iz delovanja mladinskega sodnika.
tega enajstega leta naprej kazenskemu sodniku, in imamo modri § 2 k. z., po katerem le popolna brezumnost in stanje blaznosti izključujeta kazen. Nezrelosti duha pri mladih ljudeh naš zakon torej ne pozna in ne upošteva. Razsodba kasacijskega dvora od 18. decembra 1886 št. 9888 celo izrecno prepoveduje, zgolj zaradi mladosti storilčeve jemati v pretres, je li imel v istini tisto po zakonu domnevano izprevidnost, ki je potrebna, da se dejanje prišteva za hudodelstvo.
*
Navzlic vsem tem oviram pa čuti mladinski sodnik vendarle, da mladostnega človeka ne more soditi tako, kakor zrelega človeka. In temu nesoglasju svojega pravnega čuta z zakonom skušajo potem mladinski sodniki priti v okom po raznih ovinkih in sicer vsak po svoji poti, včasih celo s hotoma površnejšo presojo dokaznega gradiva; to pa povzroča silno nesigurnost, nestanovitnost in neenakost v mladinskih sodbah. V istini imamo težko nalogo: vidimo cilj, poznamo smer, a pot naravnost tja nam je prepovedana, prepoveduje jo zakon!
V ilustracijo te nesigurnosti in neenakosti naj sledi par mešanih vzgledov izpred mladinskih sodišč:
Zelo mlada služkinja je stala pred deželnim sodiščem v Trstu, ker je svojemu gospodarju ukradla dvajsetkronski zlat. Skraja je spbh tajila, ko se je pa zlat našel zašit v njenem krilu, se je zagovarjala, da je hotela vzeti le dvavinarski denar, pa se je zmotila, ker ni še nikdar videla dvajsetkronskega kosa. Zagovornik se je opiral na točko c) §-a 2 k. z., češ obdolženka je bila v zmoti, in predlagal je z ozirom na neznatno vrednost dveh vinarjev oprostitev deklice. In temu nazoru se je sodni dvor v istini pridružil in jo oprostil.
Ali par dunajskih slučajev. — Šestnajstletna kontoristka Greta je posojen ji prstan prodala za 30 kron, dasi je imela zgolj dovoljenje, zastaviti ga. Sodnik jo je oprostil, ker ni imela namena, trajno poneveriti prstana, in ker ni mogla uvidevati posledic svojega koraka. — Čevljarski vajenec je dalj časa pri sosednjem krčmarju kradel zemlje, dokler se ga ni zasačilo, ko je baš tri vtaknil v žep. Priznava, da je vseh vkupe ukradel 17. Gladen ni bil, pravi, le mikale so ga. Sodnik ga je oprostil, češ,
Iz delovanja mladinskega sodnika.
109
ker ni uvideval kaznivosti svojega dejanja. — Praktikant Artur se je navzlic prepovedi zabaval v javnem vrtu z nogometom. Ko ga zaraditega stražnik vpraša po imenu, mu napove napačno. Bil je oproščen, češ storil je to iz nepreudarnosti. — Ti trije slučaji so vsi izpred istega mladinskega sodnika.
Ta sodnik je gotovo posebno dobrega srca; on bi bil brez dvoma oprostil tudi ono prodajalko, ki je svoji gospodinji zmak-nila nekaj sladkorčkov in šokolade za svoja lastna sladkosneda usta in 4 ali 5 razglednic z znamkami; prišla je pa žal pred drugega sodnika, ki ji je naklonil 5 dni zapora, a tudi vzklicno sodišče ji ni popolnoma prizaneslo, ampak kazen le znižalo na 15 kron.
V nekaterih vaseh ljubljanske okolice se izdelujejo po zimi zobotrebci. Udeležuje se tega dela vsa družina, potrebni les se pa, če ni domačega pri rokah, rad jemlje kar po tujih gozdih, seveda v veliko ogorčenje dotičnih lastnikov. Zaradi take gozdne tatvine sem lansko leto obsodil 15 let starega fanta na 24 ur zapora. Dejanje ni spadalo več v okvir milejšega gozdnega zakona fant si je bil očitno svest krivičnosti svojega čina, ker je bil šele par tednov poprej sosedov fant obsojen zaradi enake tatvine, in ker se nisem smatral upravičenega sam pomiloščevati nekako tako, kakor oni dunajski sodnik z dobrim srcem, sem ga pač, kakor rečeno, obsodi), hkratu sem pa tudi sklenil, z ozirom na malenkostno vrednost kradoma posekanega lesa priporočiti ga Najvišji milosti. Temu predlogu se je pridružilo tudi nadsodišče in v svoje veliko zadovoljstvo sem zvedel, da nadpravdništvo celo sploh ne želi preganjanja mladih ljudi zaradi takih malenkosti. — A glej, v pravosodnem ministrstvu, kjer so se rodila mladinska sodišča, ondu niso imeli niti milostnim potom ozira na mladost in zavrnili so predlog na pomiloščenje; niti v denarno kazen niso hoteli premeniti zapora, dasi je fantov oče cerkveni ključar.
V prilogi k lanskemu ukazniku pravosodnega ministrstva je objavljen slučaj, ki se peča s 14 let staro deklico, tatico. Bila je tako tatinska, da je celo zagovornika okradla o priliki informacije. Sodna psihiatra sta o nji podala mnenje, da je v svojem duševnem razvoju zaostala in da je moralno defektna vendar pa v inteligenci ni tako omejena, da ne bi mogla uvide-
110
Iz delovanja mladinskega sodnika.
vati nedopustnosti svojih dejanj; z ozirom na njeno mladost v zvezi z moralnim defektom se od nje ne more pričakovati, da bi se uspešno upirala pojavljajočim se nagonom. Tako sta zve-denca prišla do sklepa, da je to deklino glede njenih duševnih zmožnosti smatrati enako otroku pod 14. leti. Ni dvoma, da bi bil na podlagi tega mnenja oni dunajski sodnik z dobrim srcem deklino sijajno oprostil, toda pred kasacijskim dvorom bi bil grdo pogorel. Kasacijski dvor je rekel: Intelektualna podvrednost obdolženke ni tolika, da obdolženka ne bi mogla uvidevati ka-znjivosti svojega dejanja; moralna podvrednost pa ne izključuje uporabe kazenskega zakona, vpoštevati jo je zgolj za olajšavo. Ako zvedenca izjavljata, da je deklica vsled zaostalega razvoja enaka nedorasli, je temu nasproti se sklicevati na pozitivno določbo kazenskega zakona, ki sodniku ne dopušča, iz takih vzrokov izključevati odgovornosti za hudodelstvo. — Tako je bila deklina dokončno obsojena.
Na eni strani vidimo torej pretirano milost, izvirajočo iz ozirov na mladost in njeno nezrelost, na drugi strani dosledno brezobzirnost na podstavi obstoječega zakona.
In mladinski sodnik je krojač, ki iz starega blaga naj dela nove hlače!
* *
*
Navzlic vsej tej nesigurnosti se pa da vendar določiti približna smer, v kateri se razvija preudarna, ne po goli neumestni sentimentalnosti vodena praksa mladinskih sodišč v vprašanju osebne prištevitosti.
Prilagoditi se skuša — in to je pač najbolj priprosta rešitev — duhu tozadevnih določeb v načrtu novega kazenskega zakonika, toda v okviru sedanjega kazenskega zakonika. Upoštevati pa je, da je baš ta določba načrta, ki se peča s problematično odgovornostjo mladostnih, glede svoje končne vsebine in besedila še zelo nesigurna. Leta 1909. je predložila vlada načrt novele o kazenskopravnem ravnanju z mladostniki in o njih kazenskopravni zaščiti. V tem načrtu določa § 4 a), da ni ka-znjiv, kdor ob času dejanja še ni izpolnil 14. leta, kaznjiv pa tudi ni oni mladostnik od 14. do 18. leta, kateri je bil vsled zaostalega  razvoja nesposoben   izprevideti   krivičnost svojega
Iz delovanja mladinskega sodnika.
111
dejanja ali pa uravnati svojo voljo po tem izprevidu. Istega leta malo pozneje je pa vlada predložila prednačrt kazenskega zakonika sploh, ki obsega tudi tvarino pravkar omenjene nameravane novele, in v tem prednačrtu se glasi zadevna določba o mladostnikih (§ 6) že mileje. Dočim je prejšnji načrt le oni ne-dostatnosti izprevida ali volje dajal kazen izključujočo moč, katera je izvirala iz zaostalega razvoja, upošteva novi načrt poleg zaostalega razvoja z isto posledico tudi še nedostajanje dušne zrelosti, ako vsled njega mladostnik ni bil sposoben izprevideti krivičnosti svojega dejanja ali uravnati svojo voljo po tem izprevidu. Utegne pa ta določba doživeti še nadaljnje izpremembe, kajti baš okolo nje se suše še vroč boj učenjakov. Zato more služiti ta pogled na bodoči kazenski zakon mladinskemu sodniku le kolikor toliko in približno v smer.
Načela se bo vsekakor moral držati — in temu tudi sedanji zakon ne nasprotuje — da je posebno pozornost posvetiti razvoju mladostnika, njegovi dušni zrelosti in vprašanju o njegovi izprevidnosti in o jakosti njegove volje; in kjer bo naletel v tem pogledu na resne nedostatke, bo preudaril, ali niso taki, da po pametnem zmislu §§ 1 in 2 sedanjega kaz. zakona izključujejo hudobni naklep in z njim vred kaznjivost. V ostalem pa mora sedanji kazenski zakon, dokler velja, ostati zakon pač tudi za mladostnike!
Da se res obeta razvoj prakse v tej smeri, kažejo razni pojavi.
Pravosodno ministrstvo opozarja že v svojem ukazu od 25. novembra 1902, št. 51 uk. I. na mladostnike, kateri so sicer prekoračili ono starostno mejo, ki jih tvori odgovorne po zakonu, so pa vendar v svojem dušnem razvoju zaostali in ali ne morejo izprevideti posledic svojih dejanj ali pa še nimajo dovolj močne volje, da bi se upirali hipnim nagonom; takim naj se iz-posluje pomiloščenje. — Dobri dve leti pozneje, z ukazom od 15. marca 1905 št. 5540, javlja isto ministrstvo, da je, poslujoč s pomilostilnimi predlogi naletelo na sodbe, ki so v kvar mladim obdolžencem premalo upoštevale njih dušno stanje; zato napo-tuje sodišča, naj pri nedoraslih in onih, ki so pravkar šele prekoračili mejo nedoraslosti, pazljivo in vestno razmotrivajo, je li z dejanjem združeno zlo bilo v istini preudarjeno in sklenjeno,
112
Iz delovanja mladinskega sodnika.
ali pa tega preudarka in naklepa ne izključuje zmota v dejstvih, neznanje posledic, nepremagljiva sila i. t. d.; pri vprašanju o pri-števitosti naj skrbno uvažujejo nezrelost duševnega življenja, pa tudi moč zunanjih vplivov, kakor vzgledov, ukazov, bede itd. — Iz teh in še iz nadaljnjih ukazov se uže dokaj razločno svitajo načela, ki smo jih potem našli v načrtih od lanskega leta. Iz dobe mladinskih sodišč pa imamo razsodbo kasacijskega dvora od 17. februarja 1909; ta za hudobni naklep po § 1 k. z. uže odkrito zahteva izprevid krivičnosti dejanja od strani storilca, torej nekaj, o čemer ni govora v sedanjem kazenskem zakonu in se nam obeta šele v bodočem.
V tej smeri naprej se torej utegne polagoma in previdno razvijati naša praksa. Polagoma, previdno in brez sentimentalnosti!
Nemški kazenski zakon od 13. maja 1871 določa v tem pogledu v § 56. sledeče: »Obdolženca, ki je storil kaznjivo dejanje v času, ko je pač že izpolnil dvanajsto leto, ne pa še osemnajstega, je oprostiti, ako pri svojem započetju ni imel potrebne izprevidnosti, da bi spoznal kaznjivost« Kako to določbo, ki je torej še znatno milejša, nego nam jo obeta naš načrt, uporablja praksa, oglejmo si na par berolinskih slučajih, katere povzemam  iz  knjige  Wilhemine Mohr  »Kinder vor Gericht«:
Šele dvanajst let osem mesecev stari deček je zapeljan po starejšem tovarišu pomagal ukrasti kokoš. Obsodi se ga na ukor. — Nemški kazenski zakon pozna namreč za mladostnike tudi kazen ukora. To za mladostnike zelo primerno kazen, katere obstoj preprečuje marsikako neopravičeno in škodljivo oprostitev, ima tudi naš načrt. — Trinajstletni deček je tožen, da je beračil in brez obrtnega lista prodajal razglednice. Oprosti se ga, češ kaznjivost beračenja širšim slojem ljudstva ni splošno znana, tem-manj 13letnemu dečku; tudi ni imel spoznanja, da je kaznjivo prodajati razglednice. »Preneumen si bil, dečko,« je dostavil sodnik. »Upam, da te je današnja razprava izpametovala.« — !5letna pohabljena deklica je v prodajalni igračic ukradla pun-čiko; hotela jo je podariti bratu. Obsojena je bila v ukor. — 16 let star delavec je poneveril 20 K; zato je bil kaznovan z ukorom. Od ukradenega denarja je dal 15letnemu tovarišu 10 kron; ta je bil oproščen, češ pojem o deležnosti poneverbe že ni več tako
Iz delovanja mladinskega sodnika.
113
priprost, da bi bil 15leten fant izprevidel kaznjivost svojega početja. — Dvanajstleten deček je ukradel 10 vinarjev vreden nakit za božično drevesce. Oproščen je bil.
Navedel sem te berolinske slučaje za vzgled utrjenejše in doslednejše prakse na zakoniti podlagi.
In sedaj se lahko vrnemo zopet domov, v lepi sodni okraj ljubljanski.
Poleg rabutanja sadja spada pri nas med najrazširjenejše prave mladinske delikte lov rib, rakov in jerebic. Dočim se pa mladinski sodnik pri sadju lahko zateče k zakonu o poljskih okvarah, da mu ni treba mladih ljudi zaradi vsake malenkosti za vse žive dni ožigosati za tatove, nima pri ribah, rakih in jerebicah tega rešilnega izhoda. In vendar, ali je sploh kdo med nami, kateri ni v svojih mladih letih tudi lovil vsaj rib, če ne kaj drugega, in sicer brez pravice in dovoljenja! Jaz vsaj sem jih; ujel seveda nisem nobene, zato sem bil preneroden. Postavil sem se pa seveda na najbolj očitno mesto, recimo na most, ker se mi je pač imenitno zdelo moje početje. Kako lahko bi bil prišel kak bridki stražnik ali čuvaj, ne le da bi mi zaplenil vrvico ali nit z nanjo privezano priprosto, zakrivljeno bučko,, še zapisal bi me in ovadil. Tačas še ni bilo mladinskih sodnikov, nedvomno bi bil obsojen in danes ne bi bil sodnik, ampak nemara čevljar ali kaj takega. Nič ne rečem, saj čevljarska, če je človek priden in sposoben, ni slabša od sodniške in človek ima svojo usodo vsaj v svojih lastnih rokah; poudarjam le, da bi se mi bila krivica godila. Kajti niti sanjalo se mi ni, da velja kak ribarstven ali lovski zakon; bil sem mesten otrok, stika nisem imel z lovskimi krogi in tako sem imel nemara že maturo v žepu, predno se mi je pričelo svitati o zasebnopravnih pravicah posamnikov do rib in rakov in divjačine. Saj državljanskega pouka nam ni nudila gimnazija nobenega in ga menda tudi dandanes še ne nudi, niti nam ni posredovala stika z realnim življenjem. In kakor sem bil jaz neveden revež v takih stvareh, enako nevedni so lahko brez svoje krivde tudi drugi mladi ljudje. Morebiti niso, toda lahko da so! Dočim se v obče domneva, da je vsak kršitelj kazenskega zakona mogel izprevideti krivičnost svojega dejanja, tvorijo mladostniki izjemo, pri njih se te izprevidnosti ne domneva, ampak jo je vsaki-
8
114
Iz delovanja mladinskega sodnika.
krat šele preudariti na podstavi njih osebnosti in razvoja innapodstavi okolnosti dejanja. Da ostanemo pri ribicah, si torej mladega ribiča, če mi pride v roke, najprvo dobro ogledam, potem upoštevam okolnosti, ali je očitnG lovil ali skrivaj, morebiti že iz njih lahko sklepam na dobro ali slabo njegovo vest, in slednjič ga še izprašam zastran izprevidnosti. Seveda ni treba, da ga vprašam kar naravnost: »Ali si vedel, da ne smeš loviti rib?«, kajti s takim vprašanjem mu pač suge-riram negativen odgovor, — temveč vprašam ga nemara takole: »Čigava je pa pravica v tej vodi?« ali »Kdo je pa čuvaj za to vodo?« — »Koliko časa ga že poznaš?« - »Kak posel pa ima?« itd. In ako se prepričam, da je mladostniku lastnost ribic kakor zasebne lastnine kogarkoli sploh tuja in da po osebnih in krajevnih razmerah ondotnih sploh ni pričakovati drugače, ga o stvari pač pošteno poučim, obtožbe ga pa to prvo pot oprostim, najsi bo potem po §-u 1 ali §-u 2 kaz. zakona.
Posebno dvomljiva bo izprevidnost mladostnika pri onih kaznjivih dejanjih, ki jih kdo zakrivi po nemarnosti ali neprevidnosti.
* '        * *
Poleg izreka o krivdi ima tudi izrek o kazni pri mladinskem sodniku svoje lice. Glede obtežav in olajšav, katere je vzeti v poštev pri odmeri kazni, ni sicer nič izpremembe, a vse se pri mladinskem sodniku strnejo v ta poglavitni preudarek: »Kolika kazen je v posamnem slučaju potrebna, da bo dosegla kolikortolik poboljševalni uspeh.«
17letni natakar E., varčen mladenič z lepimi izpričevali, je vozeč se iz Opatije na Dunaj pri bufetu ljubljanskega kolodvora si hotel kupiti škatljico sardin. Ker mu pa prodajalka ni mogla menjati in je okoli bufeta bila gneča, si je prisvojil za-željeno škatljico brez plačila. Imel je pa smolo, zasačili so ga in aretirali. Ne le da je moral plačati vzeto škatljico, tudi vožnjo je moral prekiniti, 48 ur je bil v zavarovalnem zaporu na policiji in na sodišču, predno je prišel potrt in skesan pred-me. Obsodil sem ga na denarno kazen — 2 kron. Kazen je neznatna, a zadostna, kajti vse druge neprilike za borih 40 vinarjev so bile uže sameobsebi tolike, da jih mladi mož ne pozabi iz lepa.
Iz delovanja mladinskega sodnika.
115
Tovarniški delavec F., 16 let star, je klofutnil delavko, domišljujoč si, da je slabo govorila o njegovi ljubi. Dasi se je izkazala neistinitost te njegove domneve, je bil vendar pretrmast, da bi razžaljeni delavki privoščil tudi le prijazno besedo in se oprostil.   Dobil je tri dni zapora in ni se mu zdelo nič preveč.
12letni G. je ukradel svojemu gospodarju iz zaklenjene omare 20 kron, ki jih je zapil. Fantič je zelo razborit, z živahno domišljijo, ima pa to slabo lastnost, da se uže od 10. leta naprej rad do brezzavesti opija; in v ta namen krade. Oče je že parkrat za njim poravnal škodo. Žal mi je bilo za fantiča, da bi se pogubil, in obsodil sem ga baš zato za šest mesecev v za-pirališče na odločenem prostoru, kakor se imenuje zaporna kazen za nedorasle pod 14. leti. 12leten deček — morebiti bi ga bil lahko tudi oprostil! Toda storil mu ne bi bil s tem nič dobrega. Kazen zapirališča se namreč pri nas ne izvršuje v sodnih zaporih, ampak v salezijanskem zavodu na Rakovniku, kjer ima ta kazen le ime kazni, v istini je pa vzgoja, dobra, uspešna vzgoja, in če sem hotel fantiču to dobro uspešno vzgojo nakloniti na državne stroške, sem ga moral obsoditi v takozvano zapirališče.
Tako se dogaja, da pod 14 let stare grešnike zoper kazenski zakon ali oprostim, če jih pa obsodim, dobi vsak najvišjo kazen, to je 6 mesecev zapirališča. Če bi imel, bi jim iz srca rad še več zapirališča naklanjal. Saj so hvaležni za to starši in mladi obsojenci.
Lansko leto sem jih poslal tako 6 na Rakovnik. Med njimi je bil tudi komaj 12 let stari poglavar predrzne tatinske klape iz ljubljanske okolice. Izredno divji, zanikaren dečko. Na sodišče ni maral priti, na vozu ga je pripeljal oče. Na moja prijazna vprašanja je prav malo, nevoljno godrnjaje odgovarjal. V tla je bulil in škripal je z zobmi. Pač pa je predrzno rohnel nad pričami, če mu niso govorile povšeči. Nepristopen sleharni dobrohotni besedi ga tudi razglasitev sodbe — 6 mesecev zapirališča — ni omehčala, le ozrl se je hitro, ali bi ne mogel uiti. Od očeta se niti posloviti ni maral. Čez nekaj dni sem ga obiskal na Rakovniku; pogledal me je po strani in se mi čisto malo nasmehnil; zdelo se mi je, da ga je nekoliko sram. Pred kratkim mu je potekla kazen; izpuščen v prostost se mi je prišel javit.
8*
116
lz delovanja mladinskega sodnika.
Bil je izpremenjenega, mlajšega lica, gledal je zaupljivo in odkritosrčno in odgovarjal prijazno. Povedal mi je, da bo ob nedeljah še hodil na Rakovnik obiskovat tovariše in gospode, in ko sva se pomenila, kar treba, mi je iz lastnega nagiba ponudil roko. — Take kazni torej ni smatrati za nikako zlo, dasi vsled svojega trpeža vsakogar osupne, kdor ni o stvari poučen. Ko dobimo novi kazenski zakon, potem bo seveda še boljše, ker se bodo nedorasli izprijenci brez obsodbe lahko pošiljali v skrbstveno vzgojo in ne le za 6 mesecev.
Pripetilo se mi je pa v kakem slučaju, da si navzlic vsem poizvedbam do konca razprave le še nisem bil ustvaril sigurne sodbe o poboljšljivosti mladostnika, dasi se mi je videlo to vprašanje zelo važno tako za določitev kazni, kakor tudi za nadaljnje varstvenooblastvene ukrepe.
Bilo mi je n. pr. soditi 15 let starega čevljarskega vajenca J. Bil je iz poštene družine, toda daleč proč od njenega nadzorstva in vpliva. Nad leta razvit je hodil že rad po gostilnah, in da si pridobi potrebna sredstva, je pač goljufal odjemalce, kakor to običajno delajo čevljarski vajenci: svojevoljno zvišajo mojstrov račun za eno ali več desetič in to doklado si pridrže. Ko ga je mojster zaradi teh nerednosti pošteno oštel, mu je pa ušel. Par mesecev je delal v neki prodajalni, par mesecev pri nekem peku, nikoder ga niso pohvalili zastran poštenosti, povsod so se ga radi iznebili. Tako je prišel slednjič v moje roke, obtožen zaradi goljufij pri čevljarju. Nebrzdanost v užitkih, za katere ni imel sredstev, nagnenje k nepoštenostim, nestanovitnost v delu, samostojnejši, brezbrižni nastop pred sodiščem, vse to je kazalo, da mladi mož skoraj krene na stran protidružabnih elementov. Od tega pa sem ga hotel odvrniti, toda nisem vedel, v kaki meri je mladi mož zakrknen in ali bo šlo izlepa ali izgrda. Razložil sem mu torej, da zakon določa za tatvino kazen od enega tedna do šestih mesecev, in potem sva se domenila, da se zopet lepo vrne k mojstru, kateremu je ušel, v uk in da ondu vztraja, jaz ga obdržim pod svojim nadzorstvom, glavna razprava se pa bo nadaljevala čez tri mesece, tačas bom šele izprevidel, kolika kazen je zanj primerna. Tako se je zgodilo, fant se je rad ali nerad vrnil k mojstru, naš sirotinski skrbnik ga je hodil prijazno nadzorovat, mojster je prihajal tupatam poročat.   Fant se je v
Iz delovanja mladinskega sodnika.
117
istini resno zopet oprijel pouka in po preteku treh mesecev se je opravila kazenska stvar v splošno zadovoljnost s 24 urnim zaporom. Drugače bi pela drugačna! Ako bi se bil mojim dobrohotnim namenom upiral ali brez vzroka ne bi vztrajal pri mojstru, bi s tem pač jasno pokazal, da je zanikarnost njegova že tako globoko ukoreninjena, da ji bo le z ostrejšimi sredstvi treba hoditi v okom. Fant je sedaj jako dober čevljarski delavec.
Naj povem še drug slučaj, v katerem je opazovalna doba med razpravama neugodne podatke spravila na dan. 15 let stara, skrajnje delomržna in lahkomiselna deklina K. je bila obtožena zaradi beračenja. Njena krivda je bila v objektivnem oziru do-gnana, nisem bil pa siguren, koliko zasluži kazen, in zlasti ne. ali je že zrela za prisilno delavnico oziroma poboljševalnico. Poučil sem jo torej, kaj jo čaka, ukazal ji delo in da mi pride vsakih 14 dni poročat, razpravo sem pa prenesel na 3 mesece. Prvih par tednov se je držala dela v tovarni, toda na sodišče ni marala prihajati izlepa, moral sem jo siliti predse. To je obsebi slabo znamenje, kajti oni, kateri imajo resnično voljo pobolj-šanja, radi prihajajo k mladinskemu sodniku, uvidevajoč njegove dobre namene. In res, kmalu je zopet popustila delo in se pričela vlačiti. Zdaj je bila pač očitna mera njene zanikarnosti in z mirno vestjo sem jo obsodil za 14 dni v hudi zapor in sem hkratu izrekel za dopustno, da se jo drži v poboljševalnem oddelku prisilne delavnice. Ta sodba jo je vendar omehčala; zdaj prvič je pričela prositi in obetati poboljšanje. Kazen je takoj nastopila, glede oddaje v prisilno delavnico sem pa vsled živih njenih prošenj, in ker vedno še rad poizkušam rešitev mladega človeka, izposloval, da se je čas izvršitve odložil in prepustil mojemu, varstvenega sodnika preudarku. To je zadnji moj poizkus z deklino. Tisti hip, ko bi se zopet izneverila delu, bi šla brez sleharnih ceremonij, brez nove razprave in sodbe kar naravnost tja v Lankovic, v prisilno delavnico! Vsak mesec enkrat jo pokličem predse, da ji zopet zabičim, kaj jo čaka. Nimam pa dosti upanja, ker železna srajca se težko odloži in dekline so sploh redkokdaj poboljšljive.
Pri tej priliki naj o poboljševalnih oddelkih prisilnih delavnic povem še sledeče. Pošiljal sem vanje le one mla-
118
Iz delovanja mladinskega sodnika.
dostnike, nad katerih poboljšanjem sem sploh obupal. Naši poboljševalni oddelki, kakršni so sedaj, so namreč pred vsem sami potrebni poboljšanja, da si prislužijo svoje ime. To ne velja samo o našem kranjskem poboljševalnem oddelku za moške, ampak tudi o štajerskem poboljševalnem oddelku v Lankovicu, kamor se pošiljajo naše izprijenke. Tudi iz Lankovica ne vem poročati niti o enem uspehu, dasi smo od tam izpuščenim našim varovankam radi pomagali k možnosti poštenega življenja. Ako sem navzlic tem slabim izkušnjam se vendar v posamnih slučajih posluževal teh zavodov, storil sem to zaradi svarilnega vzgleda za druge, in da neškodljive storim one izprijence, ki so bili protidružabni in nevarni.
Uverjen sem pa, da bi se tudi v poboljševalnih oddelkih, ako se pravilno urede, dali doseči povoljni uspehi, in zato imajo oni činitelji, katere zadeva skrb za njih potrebno preosnovo, pa se ne brigajo zanjo, toliko in toliko izgubljenih eksistenc na svoji vesti!
Po takih preudarkih se torej ravna mera kazni in morebitno njeno nadaljevanje v prisilni delavnici. Kazen se mora pač prestati, kolikor je je, iz prisilne delavnice pa rad vsakemu zopet pomagam še pred pretekom običajnih treh let, ako imam količkaj povoda misliti, da se je prenaredil in da bo izpuščen vztrajal v delu in poštenosti.
Rekel sem, da se kazen pač mora prestati Seveda — ako se ni slučajno izpregledala potom cesarjeve milosti. Nebroj ukazov višjih pravosodnih oblastev priporoča sodiščem in jih poučuje, kako naj pri mladih obsojencih skrbno preudarjajo, ali jih ne bi bilo morebiti kar uradoma priporočiti Najvišji milosti. Doživela so pa sodišča, ki so stavljala take pomilostilne predloge, bridka razočaranja in si sedaj v obče prihranjujejo to neplodno delo. Stvar je pa tudi taka. Sodba, vrsta in mera kazni, kazni sledeči varstveni ukrepi, vse je preudarjeno, vse preračunjeno glede na zaželjeni uspeh. Mladostni sodnik ima mladega obdolženca takorekoč čisto v svojih rokah in baš določnost, doslednost in moč njegovih odredeb vplivata sugestivno na mladega človeka. Ves pomilostilni postopek pa ustvarja zopet neko ne-sigurno stanje včasih za dalj nego pol leta, bega mladostnika, slabi  avtoriteto  sodnika.   Skraja  sem  stavil par pomilostilnih
Iz delovanja mladinskega sodnika.
119
predlogov —¦ eden izmed njih je bil rešen šele čez 8 mesecev! — potem pa nisem več naletel na noben slučaj, kjer bi možnost pomiloščenja odtehtala navedene pomisleke, in tako izhajam sedaj povsem dobro brez pomilostitev.
* *
*
Že v začetku sem poudarjal, da se s sodbo oziroma s kaznijo nikakor še ne konča delo mladinskega sodnika; le redki so tisti slučaji, kjer zadošča primeren, obdolžencu pa tudi staršem naklonjeni pouk pri glavni razpravi in gredo potem spisi lahko počivat. Mali kršitelji kaz. zakona so pač izvečine doma v krogih, kjer se kot posledica imovinskih in družinskih razmer rad šopiri nered v vzgoji in oskrbi otrok; kazenska stvar, dasi obsebi malenkostna, je razkrila nedostatke in mladinskemu sodniku je skrb, da s primernimi, včasih zelo preprostimi sredstvi podpre domačo vzgojo ali jo nadomesti.
Tudi pri oprostitvah. Na primer. Mnogo jih je bilo ovadenih zaradi sadja, da so ga rabutali. Bili so sicer oproščeni, toda da jim oprostitev ne bo v potuho, so morali iti odpuščanja prosit in škodo poravnat in lepo točno so mi prinesli o tem potrdila. Ali 1 Sletni L., ki je iz razposajenosti skakal po mizi in jo poškodoval, bil je takisto oproščen; ker pa je prišlo na dan, da je brez opravila, vsled česar ima baš čas za razposajenosti, se je vplivalo nanj in na očeta, da se je šel učit ključarstva. Takisto se je drug deček spravil v čevljarstvo. — Mnogim oproščenim so se postavili varuhi, katerih še niso imeli i. t. d.
Kako se je z obsojenimi mladostniki ukvarjati po prestani kazni, naj pokaže par vzgledov.
16 let stari delavec M., sin poštenih staršev, je precej lahkoživ, lažnjiv, v službah nestanoviten. Zadnji gospodinji je ukradel drož za 3 K 60 h. Za to je dobil 3 dni hudega zapora, kar je obsebi precej obilno za prvo kazen, toda v tem slučaju za protiutež napram lahkomiselnemu razpoloženju mladega moža le umestno. Potem sem ga vzel pod zaščitno nadzorstvo. Oče mu je preskrbel zopet službo, a se hkratu po mojem naročilu dogovoril z gospodarjem, da fant brez očetovega dovoljenja ne sme odpovedati službe in da bo tudi plačo oče prejemal in hranil za
120
Iz delovanja mladinskega sodnika.
sina, ki dobi vsak teden le eno kronico za priboljšek. Vsak mesec enkrat se je pa moral fant osebno pri meni zglasiti. Prihajal je rad in ko je tretjič prišel, se mi je samodsebe zahvalil za ono kazen; rekel je: »Hvala, da s>e me zaprli, dobro mi je storilo.« In segel mi je v roko. — 17letna N. si je prisvojila neko najdeno stvar. Morala jo je vrniti in dobila je 24 ur. Bila je precej zanikarna, od 13. leta naprej je že delala pri zidarjih, tam pa je slaba šola. Njen oče je pijanec in neizvesten. Postavili smo ji varuha in nazadnje — jo omožili, da bo mir. — Vajenec O., 16 let star, je izmaknil pri sosedu okolo 40 kron; z denarjem je šel hazardirat s trdnim upom, da si priigra toliko denarja, kolikor mu ga treba za pot v Ameriko. Rad je namreč čital pustolovske povesti. Toda stvar se mu ni stekla po programu. Denar je zaigral, pridobil pa si 5 dni zapora. Mojster ga je hotel zapoditi iz uka, a preprosil sem ga, da ga še obdrži, ker se mi fant ni zdel še izgubljen. Vzel sem ga pod svoje zaščitno nadzorstvo, fant rad prihaja k meni, mojster je zadovoljen z njim, ko pa postane pomočnik, bo tudi povrnil ukradeno svoto; te dolžnosti si je popolnoma svest. — 15 let stara, telesno nekoliko zaostala P. je bila obsojena zaradi tatvine na 24 ur zapora. Vzrasla je v zelo zanikarnih razmerah. Šole ni dosti videla od znotraj — to se pogosto še pri nas dogaja navzlic splošni šolski obveznosti — niti prvega sv. obhajila ni opravila, pri njeni materi se rade shajajo tatice in vlačuge. Z njo je bilo težavno delo. Pred vsem se jo je s pomočjo župnega urada spravilo k prvemu sv. obhajilu in je bila pri tej priliki od dobrih ljudi obdarovana z obleko. Potem je morala z doma, to pa ni šlo gladko, ker ji je mati branila. Šele, ko se je materi zagrozilo z zaporom, če bi se upirala varstvenooblastvenim odredbam, se je izvršila ta ločitev. Dekle je prišlo začasno v poselsko zavetišče na račun društva za otroško varstvo, odtod pa v službo. Za delo je zelo pridna, le lažnjiva je in vzlic vsem mazilom vedno ušiva, to pa oboje nič dobrega ne obeta. Stoji pod zaščitnim nadzorstvom. — 14letni navihani tatic in potepuh F. se je po prestani 3mesečni kazni oddal v uk k čevljarju; za obleko mu bo skrbelo društvo za otroško varstvo. Hkratu se mu je pa dal, ker je njegova stanovitnost še zelo dvomljiva, po občini ukaz v zmislu §-a 4 vlač. zak., da mora v odkazanem mu delu kakor
Iz delovanja mladinskega sodnika.
121
vajenec vztrajati. Ako bi ušel, zapade kazni in prisilni delavnici. O tem Damoklejevem meču se je fant natančno poučil. Morebiti mu pomaga. Seveda ga imam pod nadzorstvom.. I. t. d., i. t. d.
Jemal sem pa mlade grešnike v svojo skrb, naj so že bili varovanci našega sodišča ali kakega drugega, ako so le bivali tukaj. Tuje pristojno sodišče sem le obvestil o svojih odredbah in prosil naknadne pritrditve. Ako je pa mladostnik po prestani kazni zopet odšel ali bil odpravljen v okoliš svojega pristojnega sodišča, sem seveda le-temu prepustil vse nadaljnje varstvene odrebe, vendar sem pa obveščajoč ga o kazenski stvari rad dostavil, kaj bi bilo po vtisku, ki ga je mladi človek napravil name, umestno, da se z njim ukrene.
* *
*
Tako smo prišli do konca! Podal sem malo sliko o delovanju mladinskega sodnika, ni mi toliko do tega, da je popolna, kakor da je živa. Izrecno tudi odklanjam jamstvo za pravilnost vsega načina, kakor sem postopal. Ne poučiti, le zanimati sem hotel. Kajti zanimanja za to delo, ki je delo svoje vrste, niti v sodnih krogih ni posebno dosti. Narobe! Že najmlajši praktikant ve povedati z zaničljivim poudarkom, da delo mladinskega sodnika ni pravniško. In ima deloma prav. Pravniško res ni v tem zmislu, da bi jedro mu tičalo v skoraj abstraktnem tolmačenju, sukanju in raztezanju posamnih zakonitih določeb, v blestečih sodbah in sklepih in v zanimivi tekmi instanc. Delo mladinskega sodnika je manj papirnato, manj se pozna v spisih, tem bolj pa v življenskih posledicah. Če potemtakem ni čisto pravniško, je pa zato socialno. Oni, ki se jim važna zdi le pravniška stran sodnikovega dela, še niso pač preboleli veselja na tehniki pravne vede. Imponira jim še tehnična spretnost sama na sebi, virtuoziteta. Praktičnemu sodniku pa mora biti tehnika pravne vede le potrebno sredstvo za socialno delo. V tem zmislu se vrši že nekaj let preobrat v zakonodavstvu in pravosodju; sredi tega preobrata živimo, čas je, da se ga tudi zavedamo!
122
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Iz pravosodne prakse.
Civilno pravo. a) Vprašanje o pravdni legitimaciji je stvar pravne presoje in je torej dopustno, da se ugovor pomanjkanja legitimacije uveljavlja šele v prizivnem postopanju. — Ravnatelj podjetja nima nikake osebne odgovornosti napram uslužbencem iz njih pogodeb s podjetjem, dasi mu je od podjetja podeljena pravica postopati po svojem preudarku glede službenega osobja (§§ 1151, 1155 o. d. z.). Tožnik je bil portir v hotelu akcijske družbe »Union« v Ljubljani, ki pa ga je novo nastopivši ravnatelj hotela odpustil. Trdeč, da je odpust neopravičen, zahteva od ravnatelja odškodnino.
Okr. sodišče v Ljubljani je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Vsled priziva tožnikovega je prizivno sodišče, ker prvi sodnik s svojega stališča ni imel povoda razpravljati o visokosti škode, razpravo v tem oziru popolnilo po zmislu §-a 493 št. 3 c. pr. r. Pri dotični razpravi, če prav je bila omejena zgolj na ovedbo škode, je toženec uveljavljal nov ugovor, da on ni pravi toženec, ampak da bi tožnik moral tožiti akcijsko družbo.
Prizivno sodišče je potem s sodbo 2. novembra 1909 opr. št. Bc lil 102/9-5 prizivu ugodilo in spoznalo po tožbenem zahtevku iz razlogov, ki se priobčijo, kolikor zadevajo gorenja vprašanja:
Utemeljen pa je prizivni razlog pravnopomotne presoje.
Po ugotovitvi na prvi stopinji je toženec ravnatelj hotela »Union« v Ljubljani, podjetja, ki je, kakor priznano, akcijska družba. Osobje, ki je potrebno za obratovanje hotelskega podjetja, služi podjetju samemu, a ne ravnatelju. Če nastopi torej v osobi ravnatelja prememba, potem se ta prememba prav nič ne dotika pravnega razmerja med osobjem in podjetjem, le-to ostane gospodar, osobe pa uslužbenci. Ker pa je, kakor je to potrjeno po izpovedbah prič . . . upravni svet družbe tožencu kakor novemu ravnatelju izročil vse zadeve glede osobja in mu v tem oziru podelil popolno prostost, potem mu je odstopil v samostojno upravljanje vse razmerje med uslužbenci in družbo.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
123
Ugovor toženca, da mu manjka pasivne legitimacije, stvarno ni opravičen in zat6 se ni spuščati v rešitev vprašanja jeli uve-ljavljenje tega ugovora stoprav pri dopolnilni razpravi na pri-zivnem sodišču dopustno ali ne.
Že iz zgorej navedenega namreč izhaja, da toženca ni smatrati samo za pooblaščenca, ampak za organ akcijske družbe, ki je od nje prevzel razmerje z uslužbenci v popolno samoupravo.
Izhaja pa to tudi iz izpovedbe toženca samega, ki je bil zaslišan kakor stranka v namen dokaza, da je on nekaterim uslužbencem povišal plačo, da je pridržal si poselsko knjižico tožnikovo, ker ga je hotel pozvati radi prekršaja službene pogodbe; dalje iz njegovih navedeb v pravdi, da opravlja službo ravnatelja neomejeno, da se mu je glede uslužbencev dala popolna prostost in da sme službovanje vrediti po svoji volji.
Vrhovno sodišče je z odločbo 4. januarja 1910 št. Rv VI 514/9-1 reviziji ugodilo in obnovilo sodbo prvega sodnika iz razlogov:
Revizijski razlog napačne pravne presoje je utemeljen. Po nižjesodnih ugotovitvah je toženec ravnatelj hotela »Union« akcijske družbe. Prizivno sodišče stoji na čisto pravilnem stališču, ko smatra, da v hotelu nameščeno osobje ne stoji napram hotelskemu ravnatelju, nego napram podjetju v pogodbenem razmerju in da vsled izpremembe v osobi hotelskega ravnatelja ni nastopila izprememba pravnih odnošajev med podjetjem in hotelskim osobjem.
V nadaljnem pa argumentaciji prizivnega sodišča ni pritrditi, kajti če je podjetje — kakor ugotavlja sodba prizivnega sodišča — tožencu prepustilo prosto razpolaganje z osobjem ter je v tem oziru nanj preneslo izvajanje pravic, ki pristojajo podjetju, izražen je v tem le obseg tožencu glede osobja podeljenega pooblastila, katero je smatrati za neomejeno. Z ozirom na ne-omejenost pooblastila pa je čisto nedopustno domnevati, da je bil toženec vsled podeljenega mu pooblastila zavezan opustiti vsako izpremembo, ki bi jo bilo moči smatrati za poseg v pravice, ustvarjene s službeno pogodbo.
Pravno razmerje toženca napram podjetju na eni strani in pa napram tožniku na drugi strani je presojati iz naslednjih vidikov.
124
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
Tožnik je bil uslužbenec podjetja »Union«. Vsled tega bile so pravice in dolžnosti iz službene pogodbe le med tožnikom in podjetjem ; po tem ravna se tudi odgovornost. Ta pa zadeva v zmislu §§ 1151 in 1155 o. d. z. le pogodbenika, po čegar krivdi je bila kršena pogodba. Toženec, samo organ podjetja, stoji izven pogodbe ter nima nikake osebne odgovornosti, če se kršijo pogodbene pravice, čeprav je nastopal za podjetje.
Podjetje more kakor akcijska družba nastopati le po svojih zastopnikih ter mora jamčiti za učinek njih dejanj, kolikor spadajo v obseg zastopniškega pooblastila. Tega okvira pa toženec ni prestopil, če mu je, glasom ugotovitev sodbe, bila od podjetja podeljena pravica postopati po svojem preudarku glede službenega osobja. Če bi bil pa z odredbami v obsegu podeljene mu upravičenosti kršil pogodbene pravice tožnika, bi pa tožnik ne smel prezreti, da imajo veljati dejanja, ki so kršila pravice, za dejanja podjetja, ker bila so storjena v imenu podjetja in vsled pooblastila, od podjetja podeljenega.
Da pa je tudi tožnik naredbe toženčeve smatral za dejanja podjetja, izhaja iz tega, ker je krivico, prizadeto mu po postopanju toženčevem, vporabil za vzrok, da je razrušil službeno razmerje s podjetjem brez odpovedi.
Po vsem tem je jasno, da ni nobenega naslova, ki bi bil merodajen za toženčevo osebno odgovornost.
Ta razlog, iz katerega se tožba zavrača, izhaja iz pravne ocene dejanskega stanu, ki je bil podan v pravdi, dasi toženec ugovora radi pomanjkanja pasivne legitimacije ni izrecno povdarjal, ker je stvar sodišča, da pravno presodi dejanski stan.
Sodbo l. stopinje je treba torej obnoviti. K,
b) Enostransko od enega samega pogodnika podpisana izjava ne ustanavlja podsodnosti kraja izpolnitve, in to niti tedaj ne, ako je sopogodnik svojo voljo s sprejemom izjave in nje uveljavljanjem molče izrazil.
Tovarna za perilo I. B. v Monakovem je tožila pri kr. uradnem sodišču I v Monakovem Franceta S. v Mariboru na plačilo 91 M 80 p. s pr.  Pristojnost se je uveljavljala s sklice-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
125
vanjem na naročilni list, ki je bil samo od toženca podpisan in je imel med drugim tudi besedilo, da je obojestranski kraj za izpolnitev pogodbe Monakovo. Na naročilnem listu bil je izven teksta rudeče tiskan zaznamek »plača in toži se v M o n a k o v e m«. Tožeča firma je izposlovala zamudno razsodbo ter je na podstavi nje predlagala pri c. kr. okrožnem sodišču M. izvršbo.
Ta predlog je bil na vseh treh instancah zavrnen, in sicer od vrhovnega sodišča z odločbo od 12. oktobra 1909, o. št. R VI 281/9-1 z naslednjo utemeljitvijo:
Odločilno za vprašanje o dopustnosti izvršilnega predloga, ki se opira na razsodilo inozemskega sodišča, je edino le določilo §-a 80 t. 1. izvr. r., po katerem naj se takemu izvršilnemu predlogu le tedaj ugodi, kadar se je mogla pričeti pravda po določilih, ki veljajo v tuzemstvu za pristojnost, tudi v vnanji državi.
Sklicevanje na § 101 jur. n. torej ne more dopustnosti izvršilnega predloga podpreti, ker § 24 c. pr. r. za Nemčijo dopušča podsodnost kraja izpolnitve v večji meri, negoli avstrijska jur. norma. Za uporabo §-a 80 t. 1. izvr. r. pa je treba, da se je smela pravda v vnanji državi po določilih avstrijskega zakona pričeti. Vsled tega je bilo raziskovati, ali so dani pogoji jur. norme, in to §-a 88, ker se je upotrebila podsodnost kraja izpolnitve za pristojnost uradnega sodišča v Monakovom.
Po pravici sta spodnji instanci to vprašanje zanikali. § 88 jur. n. zahteva pismen dogovor strank, v kojem mora vrhu tega še stati, da je z določitvijo kraja izpolnitve tudi pravica ustanovljena, da se sme na tem kraju tožiti. Pojem pismenega dogovora pa zahteva obojestransko pismeno izjavo. Le enostransko od toženca samega podpisana izjava take obojestranske izjave ne more nadomeščati, niti tedaj ne, ako je bila volja sopogodnika molče na ta način sprejeta, da je ta izjavo sprejel in uveljavljal. Inače bi se bil zakon poslužil namesto izraza »pismen dogovor« — besed »pismena izjava dolžnika«. Nasprotno, ker se zahteva tudi v §-u 104 jur. n. izrecno dogovor, je opravičen sklep, da za ustanovitev iztožnosti na kraju izpolnitve z molkom izražena volja ne zadošča.
Zavrnitev izvršilnega predloga je bila torej opravičena in bilo je revizijski rekurz zavrniti. Dr. M. D.
126
Razne vesti.
Razne vesti.
V Ljubljani, dne 15. aprila 1910.
— (Zveza slovenskih odvetnikov) je imela dne 13. pr. m. v ljubljanski mestni posvetovalnici ob obilni udeležbi svoj 5. redni občni zbor, ki je trajal od 11. do l/*2. in od 3. do 5. popoldne.
I. Predsednik g. dr. Triller je srčno pozdravil vse navzočne, osobito pa štajerskega zastopnika drja. Hrašovca, koroškega drja. Miillerja in primorskega drja. Rvbafa ter predsednika odvetniške zbornice drja. Majarona. Omenil je, da sta med letom umrla člana dr. Hribar v Ljubljani in dr. Omulec v Ormožu. Zborovalci so se v znak sožalja dvignili s sedežev. Kar se tiče sklepov lanskega občnega zbora, je poročal, da spomenica o jezikovnih razmerah še ni mogla iziti, da pa se vse gradivo zbere še letos ; tudi za centralno pisarno še ni bilo moči dobiti mlajšega kolege. V jezikovnih zadevah je društvo poslalo 57 pritožb. Ta kontrola prav ugodno vpliva, in predsednik le želi, da bi vsi slovenski odvetniki pošiljali pritožbe v vsakem slučaju, ko oblastva kršijo jezikovno enakopravnost. Omenjal je slednjič korakov, ki so se storili zaradi odvetniških izpitov v slovenskem jeziku. Odbor je bil v stiku z obema slovenskima državnozborskima kluboma.
II. Tajnik g. dr. Žirovnik je poročal, da je število članov narastlo na 100. Pohvalno konstatira, da so s par izjemami vsi slovenski odvetniki in odvetniški kandidatje na Kranjskem člani društva. Želi si pa več članov po drugih kronovinah. Glavni namen društva je, braniti pri sodiščih in drugih oblastvih pravice slovenskega jezika. Ta namen je društvo tudi preteklo leto vestno izpolnjevalo. G. tajnik je podrobno našteval in označil slučaje, v katerih je društvo vlagalo pritožbe na razna oblastva, vsega skupaj 37, od katerih pa je ostalo jih 25 nerešenih; v tem oziru da se predvsem odlikuje Celje. Društvo je pa tudi informiralo državne poslance o vseh kršitvah zakonito zajamčene jezikovne enakopravnosti.
V razpravi o tem, pohvalno sprejetem poročilu se je oglasil najprej g. dr. Rybar, ki je med drugim poudarjal, da finančnemu ministrstvu mora biti znano, kako postopajo finančne prokurature v jezikovnem oziru. On sam da je zaradi tega vložil v drž. zboru dve interpelaciji, na kateri pa ni dobil rešitve. Izjavlja se proti likvidiranju stroškov za prevode slovenskih spisov, odnosno proti retorziji. Tudi se izjavlja proti tolmačem za slovenščino, kjer je ta deželni jezik. Proti odvetniškim zbornicam v naših krajih, katere nočejo prejemati slovenskih vlog, treba provocirati razsodbo državnega sodišča. Zastran vrhovnega sodišča, ki še vedno ne izdaje predpisanih slovenskih odločeb, se je storilo že mnogo korakov, a izgovarjajo se s postranskimi oziri.
G. dr. Maj aron je izjavljal, da ga je letošnje tajniško poročilo, ki je pregledno in ki kaže velik trud predsedstva, prav prijetno iznenadilo.
Razne vesti
127
Le na tak način se približamo centralni pisarni, ki jo je govornik pred dvema leti bil nasvetoval. Ako se društvene pritožbe, kakor videti, ne rešujejo, naj se neprestano urgira. Zbrano gradivo naj se da slovensko-hrvat-ski delegaciji v poslanski zbornici na razpolago. Zlasti naj se jo znova in pravočasno opozori na vrhovnosodne odločbe, o katerih je pred dvema leti budgetni poročevalec dr. Glabinski menil, da se mu vidi nemožno, da bi vrhovno sodišče ne izpolnjevalo zakona tudi za Slovence. Vzrok, zakaj vrhovno sodišče ne prične izdajati slovenskih odločeb, je globlji, kakor se navadno misli, in ravno zato ni odnehati od te zakonske zahteve. Glede odvetniških zbornic se pridružuje mnenju predgovornika in apelira na odvetniške kandidate, ki lahko brez kvara za svojo prakso ženejo stvar do zadnje instance. Kranjska odvetniška zbornica sprejema nemške vloge, a bo morala to prenarediti, ako se izkaže, da so druge zbornice v pravici, ko odklanjajo vloge v drugem deželnem jeziku. Končno je izrekal zahvalo predsedniku in tajniku, ki sta opravljala vse delo.
G. dr. Kušar je govoril o znanih jezikovnih razmerah pri nadsodišču graškem, g. dr. Švigelj pa priporočal odvetnikom več doslednosti pri zastopanju slovenske ravnopravnosti.
Nato je bilo tajnikovo poročilo' odobreno.
III. G. dr. M ii 11 e r je glede razmer na Koroškem kratko naglašal, da so vedno enako žalostne, potem pa je obširno in zanimivo govoril o stališču, katero bi bilo zavzeti k načrtu novele o omejitvi revizij. Končno je priporočal ustanovitev odseka za proučevanje načrtov justičnih zakonov.
IV. G. dr. H rašo vec iz Celja je podal temeljito revizijo o imenovanjih na Spodnjem Štajerskem v preteklem letu ter podrobno sliko o enakopravnosti pri sodiščih celjskega in mariborskega okrožja. Poročilo to, za katero mu je g. predsednik ob splošnem pritrjevanju izrekal posebno zahvalo, utegne »Slov. Pravnik« priobčiti v celem obsegu.
Na to je g. notar Hudovernik poročal, kako finančna prokuratura za Kranjsko dosledno prezira slovenski jezik. Pridružil se mu je g. dr. Kokalj in predlagal odločen protest zoper tako postopanje. Predsednik g. dr. Triller je opozarjal na dejstvo, da je vsled takih razmer deželni odbor kranjski odklonil vsako zastopanje po finančni prokuraturi.
Predlogi gg. drja. Hrašovca in drja. Kokalja so se odobrili soglasno.
V. Blagajnik g. dr. Kokalj je izkazal za lansko leto prebitka okroglo 1045 K, a imovine sploh okroglo 5424 K.
Na predlog g. dr. Šviglja se podeli vsemu odboru absolutorij.
VI. Volitve so se izvršile vzklikom in sicer dosedanji predsednik g. dr. Triller ter tudi ves dosedanji odbor, razun da je bil na mesto prese-livšega se g. drja. Leskovarja izvoljen na novo g. dr. V. Schvveitzer, advokat v Ljubljani.
Potem je ob 5. uri zaključil g. predsednik občni zbor z zahvalo vsem udeležencem.
128
Razne vesti.
— Spomenik Bogišiču. Osnoval se je odbor, ki hoče poskrbeti, da se slavnemu Bogišiču postavi dostojen spomenik v Cavtatu, njegovem rojstnemu kraju. Izdal je naslednji poziv:
»Mi Srbi i Hrvati možemo s ponosom da brojimo velik broj izabranih narodnih sinova, koji su i sebe i svoj narod prodičili na raznim poljima, bilo naučnom, bilo književnom ili umjetničkom, bilo patriotskom.
Pred godinu i p6 dana oteo nam je udes jednog takog velikog sina našega naroda, odličnog naučnika, vrsnog pravnika i čestitog rodoljuba; čovjeka puna najiskrenije ljubavi prema svom narodu i čitavom slavenstvu, čovjeka, koji je svojim sijajnim znanjem i plodnim radom stekao vrlo vidno mjesto i u našemu narodu i u cijelom slavenstvu. To je
VALTAZAR BOGIŠIČ.
Ves kulturni i naučni svijet, i slavenski i strani, iskazao je Bogišiču dostojnu postu i istakao njegove neprocjenjive zasluge na polju znanosti i nauke, te udario svijetli pečat besmrtnosti na njegova djela.
Naš narod, čiji je Bogišič veliki sin i koji je on žarko ljubio, ma da je iskreno oplakao njegovu smrt, ipak nije toj sijajnoj zvijezdi još pokazao vidan, trajan i vječan znak poštovanja i priznanja, još nije iskazao svoju blagodarnost svome velikom sinu.
Slavi i besmrtnosti, koju je Bogišič svojim svijetlim znanjem i plemenitim radom stekao, treba da i narod u nekoliko doprinese.
Na grobovima velikana mjeri se moralna snaga jednoga naroda; na grobovima velikih otaca odskače ljubav njihovih sinova; tu se stječe, tu se doDiva, tu se uči i crpe snaga, čili duh i jača nada u bodučnost.
Zato potpisani odbor, znajuči, kako naš narod zna i umije da poštuje svoje velikane, i uvjeren da shvača i tumači osječaje njegove, odlučio je, da u Cavtatu, mjestu rodjenja Valtazara Bogišiča, podigne mu spomenik zahvalnosti narodne, dostojan spomenik, koji če biti simbol narodne ljubavi i biti tumač narodne blagodarnosti.
U tu svrhu Odbor počinje da sakuplja priloge, kako bi spomenik bio što dostojniji i naroda, koji ga diže, i imena što nosi.
Priloži neka se šalju na ruke g. Gjura Bijeliča u Cavtatu (Dalmacija), a biče obijelodani u listovima.
Cavtat-Dubrovnik na Nikoljdan 1909.« —
Prispevke za spomenik sprejema tudi upravništvo »Slov. Pravnika«.
»Slovenski Pravnik« izhaja 15. dne vsakega meseca in ga dobivajo člani društva »Pravnika« brezplačno; nečlanom pa stoji za vse leto 10 K,
za pol leta 5 K.
Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani, Miklošičeva cesta št. 26. oz. 22.
Bi. It Volčič v
je za društvo „Pravnik" v Ljubljani uredil ter se dobivajo pri njem in pri knjigotržcih naslednje pravne knjige:
a) knjige slovenske:
Civilnopravdni zakoni z obširnim slovenskim in hrvatskim stvarnim kazalom, nad' 900 strani, vez. a K 8-.
Dopolnilo Civilnopravdnim zakonom za leta 1906 do 1909 K 1-20.
Odvetniška tarifa od 11. dec. 1897 in 3. junija 1909, določila o rabi slovenskega in hrvat. jezika pred sodišči, sodne pristojbine, broš. a K 1'80. Nova odvetniška tarifa od 3. junija 1909 s alfab. stvarnim kazalom K -'80. Nova odvetniška tarifa v obliki
stenskega plakata K —'80. Zakoni o javnih knjigah, I. in
II. del, vez. a K 6-—. Zakoni o javnih knjigah, I. del,
vez. a K 3 20. Zakoni o javnih knjigah, II. del,
vez. a K 3-20. Tabela o zemljiškoknjižni kol-
kovnini K —'60. Zakon o dovoljevanju poti za
silo, s pojasnili a K —'40. Pristojbinske oiajšave ob konverziji  hipotečnih   terjatev, a K - 80. Predpisi o razdelbi in ureditvi ter o zložbi zemljišč, a K 2—. Predpisi o obrambi poljščine,
a K —'80. Kazenska določila iz teh predpisov, a K — 20.
b) knjige hrvatske:
Zakoni o javnim knjigama I. dio
(A), vez. a K 3 60. Zakoni o javnim knjigama I. dio
sa II. dijelom (slovenski), ukupno
vezano a K 6'—. Zakon o dozvoljavanju prijekih
puteva, sa tumačem, a K —'40. Tabela o zemljišničkoj biljego-
vini, a K — 80 Jezikovna naredba za Dalma-
ciju od 26. aprila god. 1909,
a K -'08.
Društvo „Pravnik" v Ljubljani izdaja mesečnik „Slovenski Pravnik", v katerem so slovenski in hrvatski članki pravne vsebine; list stane 10 K na leto.
Isto društvo je izdalo še naslednje pravne knjige: Kazenski zakon,   uredil dr. J.
Kavčič, vez. K 560. Kazenskopravdni red (postupnik),
dr. J. Kavčič, vez. K 6'—. Izvršilni red (ovršni postupnik)
uredil Iv. Kavčnik, K 7—. Ako ni dogovorjeno drugače, se pošiljajo knjige s pošto proti poštnemu povzetju, tako da se k navedenim cenam priračunijo le resnični in poštni izdatki; pri naročilih do 2 K je najceneje, ako se pošlje naprej kupnina in 10 h poštnine v gotovini ali v poštnih znamkah.
6320
(P       "     11       'Ejft
Najbolj varno naložen denar
je v slovenski
L
Stanje hranilnih vlog nad 37 milijonov kron.      Rezervni zaklad nad 1 milijon kron.
Za varnost denarja je porok zraven rezervnega zaklada mestna občina ljubljanska z vsem premoženjem in vso svojo davčno močjo. V to hranilnico vlagajo sodišča denar mladoletnih otrok in varovancev ter župnišča cerkveni denar.
Mestna hranilnica ljubljanska obrestuje hranilne vloge po 41/4°„ ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu.
—    Dne i. in 16. vloženi denar se obrestuje takoj. =
Rentni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega in ga vlagateljem ne zaračuni
Denar se lahko pošilja tudi po pošti. Sprejemajo se tudi vložne knjižice drugih denarnih zavodov kot gotov denar, ne da bi se obrestovanje prenehalo.
Posoja se na zemljišča po 5% obresti in proti amortizovanju posojila po najmanj 1 .% na leto. Dolžnik more svoj dolg poplačati tudi poprej, ako to hoče.
Posoja se tudi na menice in vrednostne papirje.
Mestna hranilnica izdaja lične
-  domače hranilnike.   -
Priporočamo jih zlasti staršem, da z njimi navajajo otroke k varčnosti. V podpiranje slovenskih trgovcev in obrtnikov vpeljala je ta slovenska hranilnica tudi
-   kreditno društvo.   -
Mestna hranilnica ljubljanska je v lastni palači
v Prešernovi, prej Slonovi (Elefantovi) ulici štev. 2.
^=i' -"       ==u        -ii=jy
56