------    231    ------
Podučne stvari.
Nekoliko besedic o godbi.
Z živejšim narodnim življenjem se živejše goji in izobražuje tudi n&rodno slovansko petje. Radostno opazuje vsak rodoljub, kako se množijo društva, v kterih se prepeva slovenski, in kako si prizadevajo pevci, da napredujejo. Gotovo je tedaj zanimivo in koristno , ako se izve kaj več o slovanskem petji in v obče o slovanski muziki.
Ta misel me je spodbodla, da pojavim Slovencem, kako je godbeni odsek „umelecke besede" v Pragi rešil vprašanje: , j e li slovanski ton*) izključno trd (dur) ali mehek (moli)? Pritrdil je godbeni odsek temu, kar je razlagal o tem slavnoznani umetnik gosp. Zvonar, in se glasi na kratko tako:
Slovanski ton ni ne izključno trd, ne izključno mehek ton. Mehki ton dopolnuje trdega; trdi ton bi pa brez mehkega ne bil popolen. *
Iz narodnih napevov vseh narodov se more posneti, da se oba tona uzajemno spletata, bodi si v enem in istem napevu, ali v raznih napevih. V prvi priliki prehajajo napevi v trdem tonu v mehkega, ali pa napevi mehkega prehajajo v trdi ton; v drugi priliki izvija se ves napev ali v mehkem ali v trdem tonu. Da v ne-kterem napevu nadviaduje trdi ton, v nekterem mehki, je morebiti le zgolj naključba; sicer je stvar naravna, da tam, kjer sta dva skladatelja, po okolnostih nadvladuje za nekoliko časa zdaj ta zdaj uni.
Večidel imajo napevi kterega koli naroda enega samega skladatelja; po naravi njegovi je tedaj različen plod njegovih misli (duha). Ako so misli njegove krotke, nježne, tožne, je pesem njegova najbrže v mehkem tonu; ako je pa duha živahnega, veselega, brž ko ne da pesem poje v trdem tonu.
Pesem, ktero si izmisli narodu priljubljen pevec, lahko pride med narod. Po takem se lahko primeri, da o kakem času se rodi več napevov v trdem, o drugem pa več v mehkem tonu.
Vzrok temu so zopet ali zgolj naključba ali pa posebne razmere časov. Ako napravi kdo pesem v mehkem tonu in se ta pesem priljubi narodu, lahko je potem, da se navadijo ljudje za nekoliko časa mehkega tona. Ako so časi žalostni, je tedaj mogoče, da pevec in po njem ljudstvo izrazuje čutila potrtih svojih prs v mehkem tonu.
Za to in uno najdemo prilik pri češkem narodu (v muzikalnih zadevah staroslavnem).
Z vpeljavo rimskega korala, kterega so se bili po-prijeli Cehi zelo zgodaj, navadili so se onega mičnega zibanja med trdim in mehkim tonom, kar je posebnost nekterili cerkvenih skladeb; tako so pa tudi v časih preganjanja tolažili potrtega svojega duha večidel v mehkem tonu.
Glede na naravo slovenskega duha, ki rad premišljuje letaje v neznane višine, toda tudi rad vživa s polnimi požeri radost in slast življenja, pa nad ideali ne pozablja materijaluosti, — se ne more reči, da bi le edini, mehki ton njemu bil lasten.
Po vsem tem se more to-le reči: Slovanski ton je namešan (zdaj trd, zdaj mehek); kajti le v taki zvezi obeh tonov se more slovanski duh popolnoma izrazovati. Da bi Slovan peval zmiraj le v trdem tonu, zato je preveč gibljivega značaja in preveč občutljiv za vnanje vtiske; brž mu seže do živega vse grenko, kar mu kali veselje; ker je mehkega srca, si da radost kmali kaliti, pa je tudi premalo filozof, da bi ga ne brigalo, kar mu je zoprno.
Da bi pa neprenehoma popeval le v mehkem tonu, a to tudi ne; kajti toliko trdne, možke narave je pa vendar, da ga ne potere vsaka žal; tudi ima lahkomiselnosti toliko, da se zopet iz nadlog izviti upa, nadjaje se, da mu Bog pomore. Vse to mu ne pripušča, da bi dolgo pobešal glavo, — brž se mu duh zvedri in — zapoje v veselem tonu.
*) Da kakega neskusenega in nevedenega slovenskega jezikotrebca (purista) ne prestraši beseda ton, čes, da je gerraanizem, mu rečemo v tolažbo, da ton v muzičnem pomenu rabijo vsa slovanska narečja, ker ni nemškega, ampak je grškega izvira od rovog (Spannung) , od kterega si ga je tudi Nemec izposodil.
------    232    ------
Cehom pa je Bog vrh tega dal še nekoliko humora, kteri jim pripušča , da ogledujejo hotnatije sveta skozi očala, pa jih tudi nekoliko varuje, da ne prepevajo zmiraj v mehkem tonu.
Potrebno se nam je zdelo, omeniti vse to, da se ne sodi pesem slovanska le „po enem tonu", in da skladateljev slovanskih, tedaj tudi slovenskih pesem, ne zapeljuje kriva misel, da značaj slovanske muzike je edini mehki ton.                                                      —k.