271 2016 Ocene in poročila Nataša Cigoj Krstulović: Zgodovina, spomin, dediščina: ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2015, 342 strani. Znanstvena sodelavka Muzikološkega inštitu- ta ZRC SAZU Nataša Cigoj Krstulović je po šte- vilnih prispevkih o glasbenem delu čitalnic in Glas- beni matici napisala obširnejši pregled tega prvega slovenskega glasbenega društva, ustanovljenega leta 1872. Po predgovoru se je v prvem poglavju, Prelu- diju, osredotočila na ustanovitev društva in načrte, ki si jih je zadalo za bodočnost. Nato si skozi mono- grafijo sledijo poglavja, skozi katera po kronološkem redu spremljamo različne oblike dejavnosti Glasbene matice od njenih začetkov do konca delovanja druš- tva po 2. svetovni vojni. V grobem bi lahko osrednji del knjige delili na dva širša sklopa, na oris razvoja Glasbene matice do 1. svetovne vojne in čas po njej. Za prvo obdobje velja, da so postopoma uveljav- ljali tisto, kar so si zapisali v pravila. Sprva so, ker so slovensko glasbeno življenje gradili povsem na novo, naleteli na številne težave, a se je položaj bistveno po- pravil, ko so prišli do hiše na Vegovi. Društvo si je v prvem obdobju najbolj prizadevalo, da bi lahko na- tisnili čim več skladb in s potrebnim gradivom oskr- beli razvijajočo se slovensko glasbeno sceno. Skromni čitalniški začetki so narekovali predvsem lažja, ne- zahtevna zborovska dela. Težavnostna stopnja se je začela stopnjevati proti koncu stoletja, kar je kazalo na zrelost delovanja Glasbene matice in na višanje kakovosti zborov slovenskih kulturnih društev, ki so bili uporabniki knjižnih izdaj Matice. Širši javnosti najbolj prepoznavni del Glasbene Matice je bil njen pevski zbor. Dokaz njegove uspeš- nosti delovanja je bilo znano gostovanje na Dunaju leta 1895. Kakšen ugled je pevski zbor užival v tistem času, nakazuje podatek, da se je na Dunaj iz Londona pripeljal sam Antonin Dvořák, da bi dirigiral zboru Matice. Ugled in kakovost glasbenikov Matice je ob prelomu stoletja že dosegel takšen nivo, da si skorajda ni bilo mogoče zamisliti zelo pomembne slovenske narodne prireditve brez njihovega sodelovanja. To je bilo vidno tudi v kritiki, ki ni bila več tako kot v prvih letih delovanja zadovoljna že zgolj s tem, da delujejo v slovenščini, temveč je zahtevala raven, primerljivo s kakovostnejšimi tujimi ansambli. Za razliko od vokalne je za pričakovanji zaosta- jal razvoj orkestralne glasbe. Za dvig kakovosti glas- benikov so ustanovili glasbeno šolo, ki je dobivala podružnice v drugih slovenskih mestih. V knjigi lah- ko sledimo napredku delovanja šole Glasbene matice skozi desetletja njenega delovanja. Za nekatere iz- med prvih učiteljev na šoli, katere cilj je bil vzgajati bodoče slovenske glasbenike, velja, da niti niso znali govoriti po slovensko; so se pa morali obvezati, da se bodo, če so hoteli obdržati službo, naučili slovenščino v doglednem času. Šolanje pa ni izpolnilo vseh pri- čakovanj. Predvsem je bilo premajhno zanimanje za učenje pihal in trobil. Veliko število vpisanih na ure klavirja, zlasti deklet, pa je dovolj jasno nakazovalo na vlogo igranja klavirja v družinskem okolju meščanske kulture. Vodilnih ni zadovoljevalo število vpisanih za učenje inštrumentov, potrebnih za sestavo močne- ga filharmoničnega orkestra, ki bi lahko tekmoval z nemško Filharmonično družbo in njenim znameni- tim orkestrom. Toda ustanovitvi prve Slovenske fil- harmonije je že po nekaj letih sledil tudi njen razpust. Med težavami za njeno delovanje bi lahko omenili 272 2016OCENE IN POROČILA, 271–286 tudi nezadostno število slovenskih šolanih glasbe- nikov, poleg tega pa je slovensko občinstvo bistveno raje kupovalo vstopnice za koncerte vokalne glasbe, medtem ko orkestralna ni naletela na tako ugoden odziv. Omenjanje slovensko-nemških sporov najdemo že od konca 19. stoletja. Avtorica prepričljivo opo- zarja, da vseh konfliktov le ne gre preveč enostav- no pripisati narodnostnim nasprotjem, temveč da je treba pri nesoglasjih, do katerih je prihajalo v glas- benem svetu, upoštevati tudi idejne, generacijske in osebnostne razlike. Da pa ne bi vedno nacionalnih sporov razlik pripisovali zgolj agresivnosti nemške strani, nam v poduk pove podatek, da je Laibacher Zeitung poročal o prireditvah vseh ljubljanskih glas- benih društev ne oziraje se na organizatorja, med- tem ko sta osrednja slovenska časopisa »pozabljala« omeniti tudi slovenske prireditve, če so potekale pod patronatom »napačnega« organizatorja. Kar nas se- veda nehote spomni tudi na poročevalsko raven slo- venskega časopisja dandanašnjega časa. Po 1. svetovni vojni je Glasbena matica v novi dr- žavi vstopila v novo obdobje razvoja, ko je izgubila konkurenco nemške Filharmonične družbe, kar se je slabo odrazilo na orkestralnem področju. A so Slo- venci še vedno raje bolj pridno obiskovali koncerte vokalne glasbe. Novosti, kot sta bili npr. Koncertna poslovalnica ali organizacija 1. glasbenega festivala s široko paleto raznolike ponudbe, sta dokazovali po- let, ki ga je Matica doživela v novih pogojih delo- vanja. Dvig kakovosti je v obdobju med svetovnima vojnama zaznaven tudi v bolj ostri kritiki, ki ni bila več zadovoljna zgolj s tem, da je nekaj (narodno) slo- vensko. Še posebej, ker je zbor Glasbene matice dobil močno konkurenco v novih pevskih zborih z mlajšim članstvom in sodobnejšim programom. Že pred 1. svetovno vojno je Glasbena matica dosegala rezultate, ko se je bilo treba vprašati, ali še vztrajati na amaterski ravni ali nadgraditi delovanje v poklicno smer. Težavo pri tem je predstavljalo neravnovesje med visoko ravnjo vokalne glasbe in zaostajajočim orkestralnim delovanjem. Ta razkorak se je nadaljeval tudi še po 1. svetovni vojni, ko je vodenje Glasbene matice prevzel Vladimir Ravnihar, pod katerim je društvo doživelo silovit razvoj. Do- zidani so bili prostori Glasbene matice, organizirani novi festivali in razširjena izdajateljska dejavnost. Le do velikega, dobro uigranega simfoničnega orkestra je bila še kar dolga pot in med prireditvami Kon- certne poslovalnice so bili v izraziti prevladi še vedno vokalne. Ustanovljen je bil konservatorij, sprva kot del društva in kasneje podržavljen in kot Glasbena akademija ena od redkih visokošolskih ustanov na Slovenskem pred 2. svetovno vojno. V hudih letih vojne je Matica branila svojo avtonomnost, kolikor se je dalo, po vojni pa je bila ena izmed tistih kul- turnih ustanov, ki se je branila popolnega podržav- ljenja. Toda pod komunistično oblastjo, ki je hotela spraviti pod svoj nadzor celotno kulturno dejavnost, to preprosto ni bilo mogoče in v domeni društva je ostal le še pevski zbor. V sklepnem poglavju, Postludiju, je avtorica spretno predstavila pomen Glasbene matice v slo- venskem kulturnem razvoju. Poudarila je nacionalni poudarek v zasnovi njenega delovanja, kot nekakšno protiutež »kranjsko« orientirani Filharmonični druž- bi. A ob tem hkrati nakazala, da Matica le ni bila samo slovenska, saj je bila močno navezana na Čehe in južne Slovane. Pa tudi v slovenski komponenti je bila pazljiva in opozorila na potrebo po razlikovanju med »slovenskim« in »ljudskim«. Tudi dilemi, s kate- ro se je Glasbena matica soočila že kmalu po prvih uspehih, ali vztrajati na amaterski podlagi ali preiti na profesionalno raven, je posvetila potrebno pozor- nost. Avtoričine ocene vodijo do nedvoumnega spo- znanja, da popoldansko ljubiteljstvo pač kmalu naleti na ovire, želje in pričakovanja bolj zahtevne publike pa lahko izpolni le dolgotrajno in študiozno delo. Cigoj Krstulovićeva je s tem delom dopolnila po- znavanje kulturnih društev, ki jih je slovensko meš- čanstvo na začetku avstrijske ustavne dobe ustanovilo kot protiutež nemškim s ciljem, da v doglednem času pripeljejo do oblikovanja osrednjih poklicnih sloven- skih kulturnih ustanov. Za nekatere od teh že ima- mo preglede njihovega delovanja (npr. za Slovensko matico), nekateri so bolje raziskani le v posameznih obdobjih svojega delovanja (npr. Dramatično druš- tvo). V nabor obsežnejših monografij o delovanju najstarejših slovenskih kulturnih ustanov lahko sedaj vključimo tudi celovit pregled Glasbene matice. Avtorica v svojem delu popravlja nekatere sta- re napake ali spodrsljaje, ki smo jih lahko prebira- li v starejših knjigah. Posredno ali bolj neposredno polemizira tudi z naziranji, ki so bili nekdaj del »standardiziranih« obrazcev pisanja o preteklosti. Tako npr. s konkretnimi podatki negira ocene, da je bil upad števila članstva Glasbene matice v osemde- setih letih posledica idejnih sporov s Cecilijanskim društvom. V nasprotju s tem je pokazala, da sta bili društvi dejansko tesno povezani in da sta sodelovali kljub razlikam v pristopih razvijanja glasbenih navad. Za razliko od idejnih so bile te na začetku bolj na je- zikovni ravni, saj je Glasbena matica gojila petje, tudi cerkvenih pesmi, v slovenskem jeziku, medtem ko so Cecilijanci vztrajali pri latinščini. Ob prebiranju knjige se nam zastavijo še nekatera vprašanja, ki od- stopajo od stereotipnih predstav. So učitelji zapuščali delovna mesta v šoli Glasbene matice res le zaradi slabega plačila in nestalnosti mest v Ljub ljani? Ni ob tem morda preveč spregledan nekoliko provincial- ni značaj Ljubljane, ki je zlasti Čehe ali pa Nemce vodil v iskanje drugega službenega mesta v močnej- ših kulturnih središčih monarhije? Saj je tudi v kn- jigi omenjeni primer Frana Gerbiča, ki je prišel na skromno plačano delovno mesto v Ljubljano z boljše plače, ki jo je dobival na konservatoriju v Lvovu, po- 273 2016 OCENE IN POROČILA, 271–286 kazatelj, da plača le ni bila alfa in omega odločanja, da je treba upoštevati tudi »narodno stvar« in druge, z emocijami in pričakovanji nabite želje. Bralec lahko ob tem ali onem poudarku pogreša še kakšno besedo ali pojasnilo več. Za vsako obdobje njenega delovanja je avtorica pojasnila veljavna pra- vila, ki so narekovala delo Glasbene matice. Morda bi veljalo ob njihovi temeljiti analizi tistega, kar jim je uspelo izpeljati, bolj izpostaviti tudi cilje, ki jih niso dosegli. Pri detekciji koncertnih sporedov, priprav- ljenih programov, vodilnih v Matici in imen sklada- teljev, ki so jih izvajali, je avtorica zelo natančna in to rdečo nit sledi skozi celotno delo. Premalo pa ob tem izvemo o »drugih« na prireditvah, o poslušalcih. Kakšne so bile vstopnine, so bile predstave dosegljive širšim krogom ali pa zgolj meščanski eliti? O tem, kako so nastope sprejemali kritiki, bi prav tako želeli izvedeti še kakšno besedo ali misel več. Ob omembi ustanovitve Glasbene akademije bi verjetno veljalo dodati, da je bila to edina od umetniških akademij, ustanovljena pred 2. svetovno vojno in da so bila prizadevanja na drugih dveh področjih, na likovnem in gledališkem, z ustanovitvijo ustreznih akademij kronana šele po koncu vojne; s tem poudarkom bi tozadevna prizadevanja Glasbene matice dobila še dodatno vrednost. Knjiga je zanimiva za branje za širši krog publi- ke, podatkovno pa je vsekakor najbolj nabita s po- datki, ki bodo pritegnili muzikologe. Povezava na širšo družbeno stvarnost, kar bi jo naredilo še atrak- tivnejšo za ljubitelje drugih humanističnih strok, je nekoliko šibkejša točka monografije. V literaturi tako ne najdemo nekaterih temeljnih del o razgibanosti kulturnopolitičnega prostora na Slovenskem v času delovanja Glasbene matice, v več knjigah natisnje- ne kulturnopolitične zgodovine Slovencev v avstrij- ski dobi Ivana Prijatelja, analizo kulturne politike v Kraljevini SHS Ervina Dolenca, kulturnopolitičnih dilem v času 2. svetovne vojne Bojana Godeše itd. V tovrstnih delih bi lahko našli še marsikaj takega, kar bi izpostavilo pomen Glasbene matice in utrdilo njen opis kot enega izmed najpomembnejših slovenskih društev iz svojega obdobja. Avtorica je skozi delo poudarila pomen posameznih najbolj vidnih članov društva, marsikje lahko slutimo, da je njen uspeh zasluga »diplomatskih« spretnosti obeh Ravnihar- jev, Frana in sina Vladimirja, ki sta bila predsednika Glasbene matice dolga desetletja. Da ob tem ni bilo prostora za gnilo kompromisarstvo, kakšna stopnja odločnosti je obveljala v odnosu do oblasti, bi težko izvedeli zgolj iz gradiva društva. V znanstveni litera- turi npr. že omenjeni podatek, da je predsednik Glas- bene matice Vladimir Ravnihar leta 1941 kot naj- starejši član deputacije slovenskih kulturnih ustanov pri najvišjem predstavniku italijanskih okupacijskih oblasti prebral tako odločno spomenico kulturnih ustanov, da o njej časopisje tedaj niti ni poročalo (za razliko od tistih, ki so se prilizovali predstavnikom Italije), bi npr. še okrepilo vtis o odločnosti vodstva Matice ob soočenjih s predstavniki oblasti. Izpostaviti velja še tiste odlike knjige, ki zelo popestrijo branje že sicer zelo zanimive monogra- fije. Verjetno niti ni potrebno posebej razpredati, da na znanstveni aparat ne moremo imeti kakšnih pripomb, saj je avtorica vestno citirala zbrano gra- divo in vire na koncu tudi komentirala in sistema- tično navedla; to bi pač moralo biti načelo, ki naj bi ga spoštoval vsak resnejši raziskovalec. Ni pa vsako znanstveno delo tako kot to obogateno z drugimi dodatki. Besedilo skozi celotno knjigo krasi izvrsten izbor slikovnega gradiva. Del izbora so tudi portreti pomembnih članov in sodelavcev Glasbene matice. Ob teh je avtorica dodala obširnejše biografije z os- novnimi življenjskimi podatki, glasbenimi uspehi in bolj konkretno njihovem prispevku pri ustvarjalni rasti Matice. Bralca ti dodatki povsem nevsiljivo vo- dijo do preprostega sklepa, da uspešnega delovanja katerekoli kulturne ustanove pač ne more biti brez predanih in kreativnih ustvarjalcev. Znanstvena monografija Nataše Cigoj Krstulović je zanimivo branje za vse, ki jih zanima naša kulturna preteklost. Knjiga se bere tekoče in bralca ne pusti preveč lahko od sebe. Aleš Gabrič Milan Bračika: Žumberak. Zemljepisni položaj in zgodovinska vloga Žumberka v Vojni krajini ter ljudska kultura Žumberčanov. Metlika: KUD Žumberak Novo mesto, 2015, 95 strani. Avtor knjige Milan Bračika je leta 1984 diplo- miral iz zgodovine in etnologije na Filozofski fakul- teti v Ljubljani. Na srednjih šolah v Novem mestu, Črnomlju in Metliki je poučeval zgodovino in zem- ljepis. Po materi izhaja iz ene najstarejših metliških meščanskih rodbin, vendar se po očetovem poreklu smatra za trdnega Žumberčana in pravega potomca Uskokov. Zato se je posvetil zbiranju gradiva za zgo- dovino Žumberka in vlogi Uskokov v njeni preteklo- sti. Njegovo delo o Žumberku je doslej edini celovit prikaz tega področja. V času študija mi je predlagal, da bi pripravil načrt ekskurzije na območje Žumberka. Z veseljem sem sprejel njegovo pobudo in 23. oktobra 1984 sem študente zgodovine popeljal na to območje. Najprej smo se ustavili v Metliki, se seznanili z njeno prete- klostjo in ogledali znamenitosti. Nato pa nas je Bra- čika usmeril na območje Žumberka proti Vivodini, kjer nas je sprejel tamkajšnji župnik Slovenec Ludvik Slamnik (rojen 24. julija 1904 v Žirovnici, župnik na