i
i
“Prelog” — 2012/10/25 — 14:48 — page 142 — #1 i
i
i
i
i
i
ŠOLA
OB ROB PRISPEVKA PETRA PRELOGA O STANJU V
NAŠEM ŠOLSTVU
BOJAN HVALA IN DAMJAN KOBAL
V 1. številki Obzornika 2012 je izšel članek Petra Preloga, ki se odziva na
dva članka (Babič, Zabret) o slabem stanju v našem šolstvu.
Peter zaskrbljeno ugotavlja, da se nihče od poklicanih strokovnjakov na
članka ni odzval, da ni nikogar, ki bi se (bralcem Obzornika, učiteljem,
staršem, učencem in vsem drugim) čutil dolžnega stvari v šoli postaviti na
pravo mesto. Peter niti ni razočaran nad ministrom in državnim aparatom,
ampak nad strokovnjaki, ki se ne oglasijo in ne povedo dovolj jasno in glasno,
kako narobe so stvari.
Petrovi jezi in očitkom, vsaj nekateri, težko oporekamo. Zagotovo je
velika odgovornost vseh nas, ki ne storimo dovolj, da bi se stanje izbolǰsalo.
Za situacijo, kakršnakoli že je, smo soodgovorni vsi. Se pa odgovornost deli
glede na možnosti, položaj in pristojnosti, ki jih imamo.
Preden nadaljujeva, naj poudariva, da ta prispevek nikakor ni odziv
strokovne javnosti, ki ga Peter pogreša. Celo nasprotno, verjameva, da je
velik del problemov (tako v družbi kot v izobraževanju) prav v pomanjkanju
osebne odgovornosti, ki se je skoraj povsem umaknila abstraktni strokovni
odgovornosti. Zapisane misli so torej le osebna stalǐsča človeka, učitelja,
matematika, starša in državljana z imenom in priimkom.
1. O
”
postavljanju stvari na pravo mesto“.
Res je, da so družbeni problemi kompleksneǰsi od problemov eksaktnih zna-
nosti. Zato so tudi resnice teže preverljive, napake teže dokazljive in
”
prave
rešitve“ teže določljive. Tako se, drugače od resnic v matematiki, mnenja o
resnicah v šolstvu razhajajo. Nekateri menimo, da je situacija v izobraže-
vanju (in na sploh v družbi) res zelo slaba. Drugi verjamejo, da smo priča
začasnim težavam na poti napredka. Nekateri verjamejo celo to, da so bili
trendi v šolstvu zadnje čase pozitivni in da je problem le v tem, da jih nismo
razvijali še hitreje.
Nekaj tipičnih (prepletajočih se) tematik, ob katerih so mnenja v družbi
zelo različna:
• permisivna vzgoja, odnos do odrekanja, napora in trdega dela;
• poklicno usmerjanje (glede na želje ali/in glede na sposobnosti ter po-
trebe družbe);
• potreba po selektivnosti in primerni organizaciji šolske mreže;
• elitizem ali egalitarizem ocenjevanja in znanja;
142 Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 4
i
i
“Prelog” — 2012/10/25 — 14:48 — page 143 — #2 i
i
i
i
i
i
Ob rob prispevka Petra Preloga o stanju v našem šolstvu
• vloga prava v šolski praksi;
• imeti ali vedeti (razvijati strast/potrebo po posedovanju ali po razume-
vanju);
• način sprejemanja temeljnih odločitev (v šoli in v družbi).
To so le nekatera področja, na katerih ni soglasja. Zato ni presenetljivo, da
v družbeni organizaciji, kot jo poznamo, nimamo
”
pravih rešitev“. Se pa
strinjamo, da je obseg vsebinske in zavezujoče razprave o vseh teh temah
presenetljivo ozek.
2. O vtisu, da na dogajanje v šolstvu ni ustreznih odzivov.
Res je, kot pravi Peter, da ni odzivov, ki bi kaj spremenili. Ni pa res, da
odzivov na dogajanje v šolstvu sploh ni. V 4. številki Obzornika 2010 sta
podpisnika tega zapisa predstavila nekaj precej jasnih smeri, po katerih bi
bilo treba stopiti, da bi se kakovost v naših šolah izbolǰsala. V članku so
navedena stalǐsča glede večine zgoraj navedenih dilem v šolstvu in jih zato
na tem mestu ne bi ponavljali. Omenjeni članek je bil prispevek na enem
od posvetov, ki jih je organiziral SAZU na temo problematičnih razmer v
šolstvu, na katerih so na težave opozarjali tudi drugi.
Seveda je tudi drugih kritičnih zapisov in mnenj o omenjenih dilemah
veliko. Iz množice opozoril glede pogubnih posledic permisivne vzgoje iz-
postavimo že precej staro, a temeljno delo Bogdana Žorža [1]: Razvajenost,
rak sodobne vzgoje. Strokovnjaki, predvsem tisti, ki se na terenu praktično
ukvarjajo z zdravljenjem psihičnih težav in odvisnosti med mladostniki, na
to temo že dlje časa bijejo plat zvona. O mnogih vidikih prevladujoče vzgoje,
npr. o odsotnosti zavesti, da sta tudi nelagodje in napor normalna sestavna
dela vsake človekove aktivnosti, prepričljivo govori Viljem Ščuka ([2]). Zna-
menita je njegova krivulja, podobna grafu funkcije f(x) = − sinx na in-
tervalu [0, 2π], ki opisuje ugodje v različnih obdobjih vsakega človekovega
projekta. Brez
”
negativnega ugodja“ (napetosti, napora in dela) tudi
”
pozi-
tivnega ugodja“ (uspeha, zadovoljstva in rezultata) ni. Znana so tudi poglo-
bljena razmǐsljanja uglednih pravnikov, npr. Mira Cerarja ([3]) o mejah im-
plementacije prava in formalnega v šolskem prostoru. Poleg formalne ravni
namreč obstajajo še druge (zdravorazumske, etične), ki jih mora šola skrbno
gojiti in upoštevati. Tudi v zvezi z inflacijo odličnih ocen smo bili priče šte-
vilnih opozoril tako v strokovni literaturi ([4]) kot tudi v časopisih in na okro-
glih mizah ter predavanjih. Na to temo smo pred kratkim brali tudi odmeven
članek maturanta ([5]), ki v duhu Cesarjevih novih oblačil opozarja tudi na
splošno pomanjkanje zavesti, da je v fazi načrtovanja osebne kariere poleg
individualnih želja nujno upoštevati tudi osebne danosti in sposobnosti.
Tako bi lahko naštevali še naprej. Žal vsa ta razmǐsljanja v morju nav-
zkrižnih mnenj in neargumentiranega odločanja ostajajo premalo slǐsana in
neupoštevana.
142–146 143
i
i
“Prelog” — 2012/10/25 — 14:48 — page 144 — #3 i
i
i
i
i
i
Bojan Hvala in Damjan Kobal
3. Ali do spremembe lahko pride s poenotenjem strokovne
javnosti?
Bojimo se, da ne. Tako javnost posameznikov kot strokovna javnost sta
pogosto zapredeni v mreži egoizma in razpada vrednot.
”
Strokovnost“ je
postala tržno blago. Nekoč (npr. po Josephu Priestleyu (1733–1804)) je bila
znanost iskalka absolutne resnice in znanstvenika (strokovnjaka) so definirali
radovednost, pozornost/občutljivost, vztrajnost, verodostojnost, dvom, pogu-
mna ponǐznost, predanost. Danes strokovnjaka definira diploma, vrednost
in verodostojnost znanosti pa se meri z dodano vrednostjo. Spreminjajo se
način komunikacije, pomen in zavest o resnici. Z zavestjo, ki množično spre-
jema in celo promovira
”
individualne in relativne resnice“, je vse težje priti
do smiselnih družbenih rešitev. Ali, kot pǐse Ben Dupré v [6, str. 55]:
Dandanes posebno zahrbtno oviro nalogi izobraževanja predstavlja [. . . ]
relativizem, ki ne priznava ničesar, kar bi bilo neizpodbitno, kot glavno me-
rilo pa vidi posameznika in njegove želje. Pod pretvezo svobode pa [relativi-
zem] postane zapor za slehernika, saj ljudi med seboj razdvaja in jih prikla-
plja same nase, na
”
ego“.
Kako zelo se spreminja dojemanje argumenta in
”
resnice“, nam lahko
pove knjižica On Bullshit (O nakladanju/govoričenju) ([7]), ki jo je napisal
ugledni moralni filozof Harry Frankfurt. V njej govori o tem, kako usodna
je za razvoj družbe inflacija (pomena) besed. Nakladanje je po njegovem
mnenju nevarneǰse od laži. Pri laži se namreč pojem resnice ohranja, saj
lažnivec resnico skriva in se je zato (vsaj) zaveda. Nakladač (in njegovi
poslušalci) pa postopoma postanejo povsem indiferentni do laži in resnice,
saj je razlika med njima povsem nepomembna in obe uporablja le, če mu
služita (v obsesiji potrošnǐskega ugodja).
Na podlagi razbitja iluzije o vsemogočnem človeškem umu so zadnja
desetletja zaznamovana s pretiranim krčenjem razsvetljenskega zaupanja v
moč razuma. Namreč, reakcija na (sicer povsem razumno) spoznanje, da
razum niti ne ponuja vseh rešitev niti ne more povsem zaobjeti vseh spo-
znavnih vidikov, je bila pretirana. Nihalo je zanihalo nazaj in videti je, kot
bi celo v povsem preprostih situacijah začeli iskati rešitve z
”
alternativnimi
sredstvi“, brez moči argumenta. Ali, kot pǐse Francis Wheen v [8, str. 19]:
. . . [po razsvetljenstvu] je naslednjih 200 let razum ohranil svoje mesto kot
arbiter resnice in kot temelj objektivnega védenja. [Sedaj pa] razum naza-
duje tako kot ideal in tudi kot realnost. [. . . ] Ko pa razum spi, se v ospredje
prerinejo pošasti, in zadnji dve desetletji sta jih ustvarili obilo.
V svetu s takšnimi trendi je poučevanje matematike še posebej težavno.
V svojem bistvu namreč matematika uči prav to, kar moderni svet vrednot
zanika, to je občutljivost za argument. In jasno je, da se mnogim v hipe-
rinflaciji besed in ob razcvetu
”
lahkotnosti bivanja v objemu alternativnih
metod“ matematika zdi nekoristna in sitna starka.
144 Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 4
i
i
“Prelog” — 2012/10/25 — 14:48 — page 145 — #4 i
i
i
i
i
i
Ob rob prispevka Petra Preloga o stanju v našem šolstvu
4. Kje je torej rešitev?
Kje, kako torej začeti z akcijo? Ugledni in že davno upokojeni profesor
Barry MacDonald (Univerza Vzhodne Anglije) je že pred iztekom minulega
tisočletja o reformah v šolstvu povedal tole:
Vsi vemo, da gredo stvari v šoli hudo narobe. Politiki in reformatorji so
prepričani, da vedo, kaj je treba storiti. Ker smo, ne da bi kdaj kdo priznal
napako, v zadnji polovici stoletja imeli že veliko propadlih reform, refor-
matorjem nihče ne verjame. Potrebujemo nov kurikulum za skepticizem,
potrebujemo pokaži-ne-govori kurikulum . . . Reforme so šolo pripeljale do
sterilnosti, ki mrtvi um, onemogoča ustvarjalnost in inteligenco ter vsiljuje
surovo tehnologijo.
Takšne in drugačne reforme, ki so nas tudi pripeljale v trenutno stanje,
so se vse dogajale z blagoslovom in podporo strokovnjakov ter v imenu slabo
premǐsljenih in navidezno zveličavnih idej. Zato namesto novih naivnih in
bojevitih reform predlagamo raje zbran razmislek s sklonjeno glavo.
V zgodovini smo imeli in tudi še imamo družbe in skupnosti, ki so spod-
bujale iniciativnost ljudi, ki so ustvarjale občutek, da se z lastno aktivnostjo
da napredovati, da se agilnost splača, da bo vložena energija posameznika
mnogotero poplačana. To so bile in so družbe in skupnosti v vzponu. Poleg
teh smo imeli in imamo tudi družbe, kjer je iniciativnost nezaželena, dis-
kreditirana ali celo kaznovana. Ozračje v našem šolstvu spominja bolj na
to drugo. Sistem je obsežen, odtujen, vzgibi odločanja netransparentni in
povezani z birokracijo in strankokracijo. Večji strokovni premiki imajo svoje
korenine v vsakokratnih na hitro sestavljenih koalicijskih pogodbah, te pa v
programih strank, ki šolstvu posvečajo premalo pozornosti, v odločanje pa
jim ne uspe pritegniti ustreznih ljudi. Zato medli upanje, da bi posameznik
z lastnim vložkom lahko plemenitil ali izbolǰsal kaj več kot svoje področje
najožje osebne odgovornosti, ki se čedalje bolj krči. Širi se malodušje in
indiferentnost. Prav indiferentnost pa je kuga moderne dobe.
Za izhod iz vsega tega vidimo dve možnosti. Prva je, da bi zavest o nuj-
nosti sprememb pod težo dejstev diskreditirala staro in še vedno moderno
paradigmo udobja do te mere, da bi se nam, zbranim okrog nekega razu-
mnega in karizmatičnega jedra, uspelo poenotiti za niz tihih, a vsebinsko
pomembnih sprememb. A kot je videti pri nas, tudi v drugih družbenih
sistemih stare paradigme ne padajo zlahka, prav tako pa se karizmatična
jedra z zbranimi treznimi rešitvami ne pojavljajo prav pogosto. Morda za
to preprosto še ni dozorel čas. Zato bi bila morda druga rešitev v večji
svobodi, večjem pluralizmu in iniciativnosti v našem (javnem!) šolstvu. Če
glede osnovnih izhodǐsč nimamo enotnih mnenj, pa naredimo šole, ki bodo
bolj različne, kot so zdaj, ki bodo bolj paradigmatično oblikovane. Tako
bodo starši z izrazito skrbjo za otrokovo udobje dobili šolo, kjer bo – kot
je nekoč že veljalo – učenec na uro lahko zamudil prvih 15 minut, odšel
142–146 145
i
i
“Prelog” — 2012/10/25 — 14:48 — page 146 — #5 i
i
i
i
i
i
Bojan Hvala in Damjan Kobal
15 minut pred koncem, kjer domače naloge ne bodo obvezne in kjer bodo
prevladovale odlične ocene ter nenehne pohvale in aplavzi. Starši, ki želimo,
da se naši otroci razvijejo v delovne in odgovorne posameznike, pa bomo
dobili šole, ki bodo polne izzivov in otrok ne bodo podcenjevale, v katerih
bosta delo in spoštovanje dogovorov samoumevna, ki bodo sicer zagotavljale
dostojanstvo vsakega učenca, a tudi zaznale njegovo (vsakovrstno) sposob-
nost in priznale delovni vložek. V teh šolah se inšpektorji in odvetniki ne
bodo ukvarjali s formalnimi malenkostmi in kraljevali bodo iskriva radove-
dnost, medsebojno spoštovanje, zavzetost in moč argumenta. V soočenju
dveh (lahko tudi več) konceptov bi morda na kratki rok vzpodbudili inici-
ativnost pri izgradnji identitete in stila posamezne šole. Zaradi možnosti
izbire opcij bi se v družbi morebiti posledično odprl (dejanski in vsebinski)
diskurz o prednostih in pomanjkljivostih različnih pristopov. Na dolgi rok
pa bi morda kakovost (še zlasti če bi bila prepoznana tudi na zaposlitvenem
trgu) le prevladala nad navideznim udobjem.
5. Za konec
Odziv g. Petra Preloga je dragocen izraz senzibilnosti in primer upravičenega
protesta ter kritične odločnosti, ki, nasprotno od škodljivega malodušja,
drami zavest odgovornosti. Taki odzivi so pomembni ne toliko zaradi kmalu
pričakovanih rešitev, ampak zaradi odmevov, ki jih zbudijo v naših glavah,
in zaradi zaveznǐstev, ki jih utegnejo vzpostaviti med podobno mislečimi.
Za reševanje matematičnih problemov so potrebni sposobni ljudje. Druž-
beni problemi so kompleksneǰsi od matematičnih. Zato bi za njihovo reševa-
nje potrebovali najsposobneǰse. Kako poskrbeti za to, da bi odločali najbolj
sposobni in ne najbolj samozavestni, ostaja težak problem od začetkov ci-
vilizacije.
LITERATURA
[1] Bogdan Žorž, Razvajenost, rak sodobne vzgoje, Mohorjeva družba, Celje, 2002.
[2] Viljem Ščuka, Šolar na poti do sebe, Oblikovanje osebnosti, Priročnik za učitelje in
starše, Didakta, Radovljica, 2007.
[3] Miro Cerar, Pamet v krizi, Razmǐsljanja o miselnih, čustvenih in duhovnih izzivih
sodobnega človeka, Tempo trade, Škofja Loka, 2011.
[4] Darko Zupanc, Matevž Bren, Inflacija pri internem ocenjevanju v Sloveniji, Sodobna
pedagogika 61 (2010), št. 3, str. 208–228.
[5] Andrej Šterman, Pismo maturanta — Absurdi, dostopno na spletu: http://www.
delo.si/mnenja/blog/pismo-maturanta-absurdi.html, povzeto 8. 10. 2012.
[6] Ben Dupré, Filozofija, Najpomembneǰsa dognanja človeštva, Videotop, Maribor,
2011.
[7] Harry Frankfurt, On Bullshit, Princeton University Press, Princeton, Oxford, 2005.
[8] Francis Wheen, Kako so prodajalci megle zavladali svetu, Mladinska knjiga Založba,
Ljubljana, 2004.
146 Obzornik mat. fiz. 59 (2012) 4