David Doktorič:
Andrej Voiarič
(1833—18&5.)
(Nadaljevanje.)
V Volaričevi družbi so vedno peli in lepo peli. S svojo živahnostjo in dovtipnostjo je največ prispeval k dobremu razpoloženju na prijateljskih sestankih. Njegovi prijatelji in znanci pripovedujejo, da je bil majhne in vitke rasti. Njegov vedno smehljajoči se obraz je razodeval priprosto in plemenito notranjost.
Za spoznanje Volaričevega značaja so značilna pisma, ki jih je objavil v Učiteljskem Tovarišu« 1. 1909. njegov prijatelj Janko Leban. Bridko se pritožuje radi neugodnega gmotnega položaja, ki mu do konca življenja ni dovolil, da bi se mogel globlje posvetiti glasbi. Po krivici se čuti zapostavljenega od svojih predstojnikov. Njegove skladbe so sicer vsem všeč, a založnika ne more dobiti, zato pravi, da bo opustil skladanje, češ, čemu, če mu vse obleži v miznici. Tudi gibanje v našem javnem življenju ni šlo brez vpliva mimo njega. Bolijo ga napadi na pesnika Simona Gregorčiča in zaradi njih je prav hud na dr. Mahniča in njegove somišljenike. Zasleduje pojave v našem slovstvu, hvali mladi Dom in svet« in njegovega urednika. Iz vsega njegovega življenja in delovanja seva pred vsem goreča ljubezen do slovenskega naroda.
V svojih skladbah je Volarič mehek pevec ljubezni do slovenskega dekleta; je zastopnik preprostega naroda, gorskega raja kakor njegov starejši vrstnik pesnik Gregorčič, vesel pastirček, ki zna biti tudi po domače šegav in zabaven, vendar se skuša njegova lirična duša tudi v zelo resnih strunah, ko se spomni svoje drage, nad vse ljubljene domovine.
Dvojna zasluga gre Volariču, prvič: svoje skladbe je prilagodil popolnoma takratnemu novemu prosvetnemu gibanju čitalniške dobe in dal s tem temu svežemu narodnemu pokretu na Goriškem mnogo vzpodbude, in drugič: bil je vnet ljubitelj in marljiv nabiratelj narodne pesmi.
Po raznih virih sem sestavil sledeči zapisnik njegovih .skladb.
1. Venec č e t v e r o g 1 a s n i h pesmi. Zložil Hrabroslav Volarič, učitelj v Kobaridu. Delo 1. Izdal in založil skladatelj. V Ljubljani. Natisnila Klein & Kovač (Eger) 1884.
Janko Leban pravi, da je Volarič te pesmi že na učiteljišču v Kopru zložil. Pregledal in za kamnotisk prepisal jih je Danilo Fajgelj.
2. Pozdrav iz daljave. Parafraza za klavir zložil H. V. Op. 2. Na svitlo dala in založila Glasbena Matica« v Ljubljani. Tiskala Engelmanu in Midilberg v Lipsiji (1884), 4". 7 str.
\lMom3ccm krogu. Potpourri slovenskih narodnih pesmi za klavir IpS&L in velečastitemu gospodu ravnatelju Francu Dominku udano poklonil 1Lw Op. 4. Na svitlo dala in založila »Glasbena Matica« v Ljubljani. Musiftiniendruckerei v. Jos. Eberle & Co. in Wien, VII. (1885), 4". 7 str.
4.	»S I o v e n s k i svet, ti si krasa n«. Op. 3. Ta znani mosk i zbor je izšel 1.1885 v Zbirki Slovenskih narodnih napevov Glasbene matice.
5. Narodne pesmi. Nabral na Koboridskem in cveterogla»no npravil H. V. Cena 60 kr. Založil skladatelj. Natisnili J. Blasnikovi dediči.
V	Ljubljani. (Op. 5. 1887).
- Vsebina: 1. Oj tovar’š. 2. Je ura štir’ odbila. 3. Oj sijaj, sijaj soln-čece. 4. Solnce mi doli gre. 5. Vesele so te ptič’ce. 6. Barčica (Fantje so po vasi šli). 7. Vsaki dan (Te dobro poznam). 8. Rožmarin se je posušil. 9. Kdor pa če vedet, kaj je ljubezen. 10. Nesrečen zakon (Fantov družbo sem zapustil). 11. V nedeljo zjutraj vstala bom. 12. Slovo (Prišel sem pod oknice). 13. Bolna ljubica (Dobil sem pismice žalostne šriftice).
14.	Popotnik pridem čez goro. 15. Ločiva se, zdrava ostani. 16. Venček (Sem slovenska deklica; Na Gorenjskem je fletno; Moj ljubček je z gornjega kraja; Po cesti špancira gospod in gospa; Kdor če pa vedet, kaj je ljubezen; Men’ se dečva smili; Lepa je cvanckrca ; Hej Slovani, kje so Vaše meje?).
6. Gorski odmevi. Čveteroglasne pesmi. Zložil H. V. Op. 6. Založil skladatelj. V Ljubljani. Natisnili J. Blasnikovi nasledniki (1888).
7. Od železne ceste« (1889?) Ta skladba za zbore in samospeve z glasovirjem je ostala v rokopisu. Omenjata jo Janko Leban in Fran Rakuša. Lucija Podgornikova jo je pregledala in napisala o njej: >Ni mi znano pri Slovencih nobeno delo, ki bi bilo podobno komadu: Od železne ceste«. To je opereta in nuce«. Cela priredba se je nad vse posrečila, tekst je ilustrovan s prav srečnim humorjem.«
8. Domovini«. (1889?) Rakuša omenja to skladbo med neobjavljenimi. Bila je zložena za zbore in samospeve, spremljanje z glasovirjem ali pa orkestrom.
9. Slovenske pesmi za sopran, alt, tenor in bas. Uglasbil in velečastitemu g. Sim. Gregorčiču, slavnemu pesniku slovenskemu posvetil II. V. Op. 7. V Ljubljani. Lastna založba. Tiskali J. Blasnikovi nasledniki. Cena 70 kr. (1891). Vsebina: 1. Slovanska pesem. 2. Pogovor z. domom. 3 Ne zveni mi. 4. Pomlad. 5. Gospodov dan. 6. V noči. 7. Ljubav. 8. Na planine. 9. Poziv k petju.
10. Zvezdica. Polka-mazurka za klavir. Op. 9. V Brežicah. Založila knjigarna L. Schwentner 1893.
11. Slovenske pesmi za 4 moške glasove. Zložil in slavnemu društvu Nabrežina« udano poklonil H. Volarič. Op. 10. Tisk Eberle in dr. na Dunaju (1894). Vsebina: 1. V zvečer (Levstik). 2. Bedak je! (1. Bedenek). 3. čolničku (S. Gregorčič). 4. Slovo (Po narodnem motivu). 5. Novinci (Pagliaruzzi-Krilan). 6. Pondad in jesen (Levstik). 7. Eik< devo le bom ljubil (S. Gregorčič). 8. Moja domovina (S. Gregorčič).
S.	Zdravljica (Funtek). 10. Razstanek (Levstik). 11. Kvišku bratje. 12. Nos, (Šaljiv zbor). 13. Ti osrečiti jo hoti (S. Gregorčič).
12. 1. D i v j a rožica. — II. Slovenskim mladenkam. Za ženski dvospev in klavir. Op. 12. V Ljubljani 1908. Tiskala Učiteljska tiskarna. Založila Frančiška vdova Volaričeva. 4°. 15 str. Cena 1 K 50 v.
13. Hrabroslav Volarič. Skladbe I. Samospevi s klavirjem. Založila Franja Volaričeva. Izdal Josip Čerin. Vsebina: Oj Rožmarin! (A. Pin.) Op. 10., št. 2. — 2. Biserji (S. Gregorčič) Op. 23., št. •§. — 3. Ne žaluj! (Svojmir). Op. 10., št. 3. — 4. Dekliški vzdihi. (Fran Gestrin). Op. 14., št. 2. — 5. Pregovorjena otožnost (Pavlina Pajkova). Op. 14., št. 5.
—	6. Dekliška tožba. Op. 10., št. 1. — 7. Pogled v nedolžno oko. (S. Gregorčič). Op. 10., št. 4. — 8. Ledene rože. (Anton Aškerc). Op. 14., št. 3. -----9. Zopet solze. (Josip Stritar). Op. 23., št. 1. — 10. Zvonček (Janko Leban) Op. 10., št. 5.
10
14.	Sladko srce Marije. Izšla	je ta	pesem	za mešani zbor
prvikrat	med prilogami Cerkvenega glasbenika«	1. 1883.	Ponatisnjena je
v Premrlovi zbirki >40 Marijinih pesmi«.
15.	B 1 a g o s 1 o v n a. Tudi to pesmico	za	mešani	zbor je objavil
Cerkveni Glasbenik«, in sicer I. 1919. Za natis jo je preuredil St. Premrl.
Besedilo:	Ponižno	na	kolena pademo.«
Zložil je najbrž še marsikatero cerkveno pesem. V svojih pismih prijatelju Janku Lebanu se pritožuje, da mu delajo očitke radi neke latinske maše, ki jo je pred štirinajstimi leti zložil (1881!) in so jo organisti brez njegove vednosti prepisovali in širili. Pred smrtjo je nameraval izdati cerkvene pesmi za šolsko mladino z molitvami v obliki mašnih bukvic.
Volaričeve pesmi so ponatisnjene: v Druzovičevi »Liri« (I. štev. 14. Pomlad in jesen«. — II. štev. 14. Kukavica«), v Aljaževi Pesmarici (II. štev. 7. Slovenski svet«) in v pesmarici Glasbene Matice« (štev. 62. Izgubljeni cvet«, štev. 76. Slovenski svet« in štev. 100. Razstanekc).
Pobudo za to bežno črtico mi je dala Prosvetna zveza v Ljubljani, ki me je lansko leto naprosila, naj na njenih prosvetnih večerih prevzamem predavanje o Volariču. Od kraja mi ni bila prijetna ta naloga, ker mi žal Volarič ni btf dovolj znan. Med iskanjem gradiva sem pa občutil čim dalje večje spoštovanje do tega našega priprostega vaškega učitelja s Primorskega in zato se mi je zbudila iskrena želja, da bi se gradivo, tu v naglici nabrano, s časom izpopolnilo. Zelo hvaležen bi bil raznim osebam, ki so še osebno poznale Volariča, in vsem, ki še hranijo njegove tiskane ali rokopisne skladbe, če bi mi hotele pomagati pri tem izpopolnjevanju.
Uporabil sem sledeče vire: Dr. Janko Šlebinger: Slov. bibliografija. 1903—1905. — Janko Leban: Hr. Volarič (Dom in svet 1896). — Janko Leban: Hr. Volarič. (Učiteljski Tovariš 1909). — Mladika 1922 (v Gorici).
—	Fran Rakuša: Slovensko petje v preteklih dobah. 1890.
Dolžni smo, spominjati se iz hvaležnosti takih vrlih mož, ki so pred nami orali ledino slovenske kulture, ki jo mi danes uživamo. Naj bi spomin na Volariča vnel v nas gorečo ljubezen do tiste prelepe zemlje, ki jo je on sam neizmerno ljubil in nam je rodila njega, slavnega Simona Gregorčiča in še celo vrsto odličnih mož, stvariteljev slovenstva in borcev za svobodo našega naroda.
w y>'	O	slovenski izreki.
(Dalje.)
Namen tega spisa pa ni strokovna znanstvena razprava fiziološke vsebine. Kdor se hoče v tej smeri poglobiti v snov, naj predela poglavja iz fiziologije, ki jih je spisal prav na široko in na globoko z vso vestnostjo prof. Grobming in so priobčena v Cerkv. glasbeniku v letnikih 1928, 1929 in 1930. Moj namen je v prvi vrsti opozoriti na nekatere napake, ki jih pri pevskih prireditvah še vedno slišimo, in dati našim zborom nekaj smernic za lepo in pravilno izreko. O tem predmetu smo govorili dosedaj pri vseh pevskih tečajih Pevske zveze. Zbori so v veliki večini že krenili v pravo smer. Vendar ne bo škodilo, če bodo imeli za točno posnemanje pri roki nekaj kažipota, zlasti oni, ki jih naši tečaji še niso dosegli.
Za lepo ubrano petje je nujno potrebno, da je ritmika pesmi uglajena in enotna, točna. Kakor gugajoč se voz, kakor neurejena tropa prerivajočih se ljudi, kakor divje valovanje je pesem, ki je ne pojemo točno v predpi-
11
sanem ritmu. Pevci begajo sem in tja, zastajajo, prehitevajo, zadržujejo-
—	uhajajo vsak po svoji poti in »bližnjici«. Vse se maje, človek se boji: zdajzdaj jo bodo polomili.
Nič manjša ni slaba ubranost glasov, če pevci ne pojo vsi točno in natančno ubrane melodije, če eni nižajo, drugi višajo, eni dvigajo, drugi padajo. Tako petje je za nič, poslušalcem je zoprno, pevcem mučno, ker se vsak mah bore, ali bodo prišli do konca, ali ne, glasovi se tepo in prerivajo vsak za svoj prav. Enotnost in lepota melodije je skvarjena in popolnoma zrušena.
Tretji rušilec lepega petja je pa slaba in neenakomerna izreka. Imamo dva jezika: pismeni književni in živi jezik, ki ga govorimo. Ta dva jezika se pri več narodih ne krijeta in ne ujemata. V knjigi pišemo besede drugače, kakor jjh narod izreka. Pa je zopet razloček v govoru enega in drugega kraja: vsak jezik ima ob enotnosti književne (pismene) oblike različna narečja. Pri govoru posameznika nas različnost izreke ne moti, če pa pevci, ki pojo v zboru, ne izrekajo vsi enako, je pa enotnost speva prav tako skvarjena, kakor, če se ne ujemajo v ritmu ali gredo svoja pota v napevu.
Za lepo petje je nujno potrebno, da je ritmika zbora ubrana tako, kot čvrst korak izvežbanih vojakov, melodija mora biti tako enotna in ubrana, kot je vrsta vojakov strnjena v eno samo ravno črto, izreka pa tako zlita in enaka, kot je njihov kroj vsem enak. Potem je pesem lepa in enotna, potem učinkuje, prevzame človeka s tako notranjo silo, da se ji ne more ustavljati, ker mu ne moti niti najmanjša trohica čuta estetske enotnosti. Pravilna in enotna izreka, videli bomo to pri več zgledih, pesem ojači, okrepi, nje obseg razmahne, nje dramatsko silo poglobi. Zato naj pevci in posebno pevovodje nikar ne zanemarjajo te plati, kadar se uče novih pesmi!
Zgoraj sem že omenil narečja. Ta obstoje iz slovniško-jezikovskih in glasbenih različic. Te oboje različice so pa večinoma med seboj tako tesno združene, da upi ivajo prve na druge, druge pa na prve. Jasno je pa, da moramo imeti za skupnost eno izreko, ki je izoblikovana na nekako srednjo pot vseh narečij, kakor imamo e n književni (slovniški, pismeni) jezik, ki je na zgodovinski podlagi nekak posnetek glavnih narečij. V pisavi pišemo vsi skupni književni jezik, zato moramo imeti tudi v skupnem govoru skupno izreko. In k tej hočejo pripomoči naslednje pripombe.
Vsak črka ali pismenka je znak za en glas. Ti so pa kaj različni. Tvorimo jih vse s pomočjo zraka in govorilnih organov ali kratko s pomočjo govorila. Sem spadajo pljuča, jabolko z glasotvornicami in glasilko, sapnik, ustna votlina z jezikom in ustnicami in nosna votlina. Pri nekaterih glasih pa sodelujejo še tudi razne mišice in kosti glave, vrata in prs (ojačenje, rezonanca!) Za lepo in pravilno izreko mora imeti človek vse te dele normalno razvite. Kterikoli del bi manjkal, ali bi bil pokvarjen, bi onemogočil pravilno izreko. Ne samo to. Pri govoru (in petju) mora delovati vsakteri omenjenih delov brez prisiljenega truda, naravno, lahkotno. Zato moramo imeti prsa prosta, vrat naravno iztegnjen, ne skrčen, pa tudi ne prisiljeno nazaj zavit, jabolko mora biti prosto, brez vsakega pritiska, torej primerno prostran ovratnik. Ustna votlina mora biti primerno razprta. Nad vse važen pa je vsak mig ustnic, kajti njih lega določa posamezne glasove. Te delimo po bistvu v samoglasnike in soglasnike. Med te pa moremo vriniti one glasnike, ki niso pravcati samoglasniki, a morejo tvoriti zlog; ti so 1, m, n in r. Imenujemo jih polglasnike ali zlogo-tvorne soglasnike.
12
Za samoglasnike imamo pet znakov ali črk: a, e, i, o, u. Med temi pa leži vse polno prehodnih samoglasnikov, ki tvorijo naraven prehod od enega do drugega. Najdemo si jih sami lahko, če oblikujemo na nepretrganem tonu vse po vrsti zapored od a do u. Nekateri jeziki imajo za različice samoglasnikov posebne znake, n. pr. nemški a, o, ii, y, v slovenščini pa imamo v govoru vse te različice, a jih v pisavi ne označujemo posebej, temveč jih pišemo s tisto črko, kateri se nam zde najbližje. Tako smo včasih v zadregi in hočemo pisati Cirknica, lip (lep), kar pišejo Hrvatje.
Poleg teh različic moramo paziti pri izreki še na trajnost samoglasnikov in izrekamo brat« drugače kot »strast, oblaste. Na te podrobnosti se ne bom oziral, ker so preveč teoretične in ne bi prinesle kaj prida uspeha, utegnile bi pa odvrniti tega ali onega od dobre volje. Poznejši zgledi bodo opozorili na napake, saj rojenemu Slovencu ni treba za izreko toliko podrobnega teoretičnega (slovniškega) znanja, treba je le, da z zavestjo izrekamo besede neprisiljeno in se ne pačimo« s pretiravanji in narečji.
Pri petju nam ne gre za hipne glase. Za melodijo so ti sploh brez pomena. Važni in porabni so le trajajoči glasniki, ti pletejo melodijo in jo predajajo drug drugemu. Ker so samostojni trajajoči glasniki v prvi vrsti le samogsaniki, zato so ti za pevca najvažnejši. Ti morajo biti pravilno in lepo, jasno in razločno izoblikovani, zato moramo na nje pri petju posebno paziti. Ti so tudi vsi zlogotvorni, in sicer sami za se in v zvezi s soglasniki. Po dva samoglasnika pa tvorita dvoglasnike.
Čim več ima jezik v besedah samoglasnikov, tem p e v h e j š i je. In ta pevnost je tem večja, čim več besed se s samoglasniki začenj a in končuje, ker je tem lažji nastavek in konec zlasti v zboru. Naš jezik štejemo po vsej pravici med najlepše, najmehkejše jezike. Različnost naših samoglasnikov omogoča vsako modulacijo glasu, prav zato so njegovemu značaju prilagojene naše ljudske pesmi tako mehke, gladke, da se oklenejo vsakega tujega srca na prvi mah. Tu jo temeljni vzrok miline naše narodne (ljudske) glasbe.
Toda ravno ta različnost naših samoglasnikov dela naš jezik tujcu težak, da se ne more lepe pravilne izreke izlepa naučiti.
Vestnik "Pevske Z.vese.
Izredni občni zbor. Dne 3. februarja 1930 se je vršil ob pol 10 v Rokodelskem domu izredni občni zbor, ki je veljal izpremembi pravil in nekaterim temeljnim smernicam novega dela zlasti z ozirom na 10letnico Pevske Zveze. Zastopanih je bilo po enem ali več zastopnikih 7 okrožij, in sicer: novomeško, ribniško, ljubljansko, kamniško, Iraško, radovljiško in cirkniško, ki se bo šele organiziralo.
.Predsednik je po otvoritvi in pozdravu najprej prečital pozdrav slovenskih pevcev z Nemškega, ki nameravajo priti poleti k nam in prirediti več koncertov. Sklenjeno je bilo, da se jim za pozdrav zahvalimo in jim sporočimo, da jih bomo po okrožjih in zborih podpirali, 'kamorkoli bodo prišli. (Spored bomo sporočili takoj, ko bo obisk in razpored koncertov izdelan.)
Iz predsednikovega poročila smo posneli, da je položaj, ki smo ga prevzel i na občnem
zboru zelo težaven. Ima pa odbor trdno voljo, postavili Pevski Zvezi zopeit trdno podlago in ji dati prvotno smer. Za to je tudi že izdelal načrt.
Tajnik je poročal, da je odbor reševal tekoče in važne principielne zadeve v 'Mili dolgih sejah, ari. odsek pa v dveh pretresu! zlasti vprašanje »Pevca« in način proslave društvene desetletnice. »Pevec« se bo mogel izkopati, če ga bodo naročniki krepko podpirati. Število naročnikov mora narasti in naročnino bo treba izlirjavati. Portem ni nevarnosti. Ker je izšel avtorski zakon, ki prepoveduje razmnoževanje pesmi, je storil odbor vse, <’:■ on' "oči nabavo »Pevčevih«' prilog po neverjetno nizki ceni letnih 10 dinarjev. Če bi vsi zbori naročili za vse pevce (pevke) prilog«-, bi bil Pevec« prav trden, ne da bi mu bilo treba kdaj zvišati naročnino, ki je ostala še vedno .-urno 30 Din. Ko
13
je poročal podrobno še nekatere organizačne stvari, je bilo tudi njegovo poročilo sprejeto.
Nato so prišla v pretres popravljena pravila, ki so v bistvu ostala dosedanja, priobčena v 1. letniku »Pevca«, le nekaj manjših poprav in izprememb je bilo sprejetih k posameznim točkam. Pravila bomo priobčili, ko bodo potrjena.
V	smislu novih pravil so bili izvoljeni v odbor še sledeči gg.: 1). Doktorič, dr. Ploj, ravn. St. Premrl in Iv. Zdešar.
Sklepno je bil živahen razgovor o društveni desetletnici. Sprejeti so bili soglasno vsi odborovi predlogi, ki jih bomo sporo-
-}• Andrej Volarič.
čili zborom po okrožnicah in prosimo že sedaj, da bi se po njih ravnali.
Ljubljansko okrožje je imelo dne o. marca sejo, ki se je je udeležilo 8 zastopnikov,
1.n sicer: Preska, Sora, Šmartno pod Šmarno goro, Smlednik, Št. Vid, Vič, Ježica in Rokodelski pomočniki. Pri volitvah je ostal za predsednika še nadalje L. Hafner, za blagajnika je bil izvoljen Fr. Bricelj (Št. Vid), za pevovodjo pa D. Cerar (Ježica). Seja se je sukala v glavnem o prihodnji prireditvi, ki bo na Ježici dne 29. junija. Poleg te se bosta vršili še dve, katerim bo kraj in čas pozneje določen. Sodelovanje je obljubilo sedem zborov, v skupnem petju bodo peli štiri pesmi.
Pevski zbor Rokodelskega društva je v ojačenem številu prav krepko sodeloval s tremi pesmami pri društveni prireditvi dne
2. marca 1980.
Ženski zbor s Preske je pel dne 16. februarja v radiju več narodnih pesmi s klavir-
jem. Pred koncertom je imel pevovodja L. Hafner zelo jedrnat Uvod o naši narodni pesmi.
Pevski zbor na Vicu pripravlja lep cerkveni koncert, ki se bo vršil še v postu. Prav tako čujemo, da hiti »Ljubljana' s pripravami za svoj cerkveni in svetni koncert in se pripravlja za turnejo na Moravsko.
Pevski zbor K. P. I). v Zagorju je vpri-zoril Lavtiižarjevo spevoigro »Darinko« in jo ponovno (19. marca) odpel s prav lepim uspehom.
Dne 19. marca ije imel pevski zbor Dr. sv. Jožefa v Tržiču svoj samostojen koncert. Podrobno poročilo o koncertu morda. prihodnjič.
Dne 1(i. februarja je sodeloval pri prireditvi v Šmartnem pri Kranju pevski moški, ženski in mešani zbor in tamburaški zbor.
Dne 23. februarja je nastopil z nekaterimi pesmami v domači dvorani pevski zbor v Stranjah.
Iz časopisov razberemo, da naši zbori prav pridno delajo — pri neštetih prilikah sodelujejo. Naj nam zbori v smislu pravil o svojem delu poročajo, ker potrebujemo poročila nujno za pregled pevskega življenja sploh.
KONCERT CERKVENEGA PEVSKEGA ZBORA V DOBU.
Dne 3. marca je imel cerkveni pevski zbor v Dobu, naš najmlajši član svoj koncert. Neverjetno brž se je zbral mladi zbor krog svojega živahnega pevovodje Iv. Mazovnika in se s tem koncertom prav lepo predstavil hvaležnim župlijanom. Koncert se je vršil v Domu. Pred njim je prav lepo govoril pevovodja o pomenu petja, o njegovem vplivu in prešel sklepno na blagoslovljeno delo Pevske Zveze in njeno desetletnico. Občinstvo je vidno prav z zanimanjem sledilo njegovim izvajanjem, kar dokazuje, da hoče poleg prijetne pesmi tudi primernega k orisi-n e ga p o uka.
Za tem ije nastopil z 8 pesmami mešani in s 3 moški zbor.
Moški zbor ima zvočne, a šibke base, te-nori so še malo »težki«, bo vse izginilo z vestnimi vajami. V splošnem je pel lepo zaokroženo, med vsemi so zapeli prav lepo v Maroltovi harmonizaciji »Oj ta vojaški boben«. Peli so več kitic, pa jih ni bilo nikomur preveč. Tudi Jerebova »Moj deklič« je lepo zvenela. Vodopivčeva »Žabja svatba je bila pa mestoma premalo živahna.
Mešani zbor ima sicer dobre soprane, a jim je treba vliti še veliko mehkobe, zmerne vzdržnosti, izravnati naraščanje in pojemanje in ugladiti izreko. Alti so primerno močni, pa bi jim svetoval, kar sopranom. To pa zato poudarjam, ker obeta zbor izredno lep napredek in sem prepričan, da bo izklesal pevovodja iz njega kmalu prvovrsten zbor. Sporeda bi bilo škoda. Ko prestane takle zbor svoj prvi »krst«, potem naj spored še malo predela - in gre ž njim k sose-
14
■doni »v vas«. Disciplina je v zboru prav dobra, volja izvrstna, prvi nastop je bil prav časten.
Zaključek je bil draniatsko poživljen: Vodopivčevi »Snubači«, so bili odpeli že brez
začetne bojazni, prav dobro v točnem nastopu, v igri in tudi pevski niso zastajali. Zboru in njegovemu vnetemu, požrtvovalnemu pevovodju prav iz srca čestitam v trdnem upanju, da bodo spet kmalu kaj priredili. .B.
Is glasbenifr listov.
V	»Ljubljanskem Zvonu« leta 1929. je v 11. štev. priobčil g. Marij Kogoj kratek članek o »Posvetni zborovski produkciji pri Slovencih«, ki je prav za prav le nekaka površna skica vsebine, omenjene v naslovu. V starejši dobi pač omenja dosti natančno imena skladateljev: preko Slomška in Potočnika našteva Fleišmana, Riharja, Hašnika, Vilharja, dalje Lebana, Kocjančiča, Hajdriha, Vogriča, Koruna, Juvanca, Hudovernika, Sachsa i. dr. Pri novejših je pa že bolj izbirčen, kajti ne omenja niti Klemenčiča, niti Kimovca, niti Vodopivca, prezrl je še katerega drugega, ki pač tudi kaj pomenijo, morda vsaj toliko, kolikor ta ali oni naštetih. Med revijami sta brez pomena za našo novo dobo reviji »Zbori« in »Pevec«, ki že 6., oziroma 10. leto požrtvovalno delujeta kar na široko. Ko bi bili navezani naši zbori samo na pesmi, žal, ugaslih »Novih akordov« in omenjene, menda 'tudi ugasle »Nove muzike«, bi izgledala naša pesem danes drugače, kot izgleda. Mislim, da ni brez pomena za dviganje naše pevske umetnosti tudi v produktivnem smislu delo »Zborov« in »Pevca«. In če se ozira ta ali o-ni list, ta ali oni skladatelj tudi na šibkejše zbore, ki so v nastanku in razvoju, če deta na široko za našo glasbo med narodom, je to delo vsaj toliko vredno, kakor ono, ki naj velja le izbranemu krogu strokovnjakov. Za nas Slovence ni članek važen, niti nam njegove verzell ne škodijo. Ce pa bi ga čital tujec in bi žarel iz njega informacije o naši produktivni glasbi, bi mu bilo premalo.
»Zbori« letnik 6. (1930). V prvi številki je poleg drugih stvari nekaj življenjepisnih stvari o Karlu Brvarju, Janku Lebanu, Janku Žirovniku in našem vrlem soitrudniku
Ivanu Ocvirku. Poleg tega je zbranih nekaj zanimivih uglasbenih drobtin. V prilogi je kratek opis zgodovine »Ljubljanskega Zvona«, ki je praznoval dne 23. marca s slavnostnim koncertom svoj 25letni jubilej, in 20 letnico svojega pevovodje Z. Prelovca. Prvi jubilej ni na prvi pogled nič izrednega za nas, ko ne moremo iz različnih 10-, 15-, 20-, 25- in 30 letnih jubilejev dalje. Nam pevcem se pa vendar povzdigne pogled in nam veselja zapolje srce ob 25. jubileju zbora, ki je vztrajal pri svojem delu nepretrgoma vseh 25 let v najtežjih časih nar. preporoda. Temu vztrajnemu plemenitemu delu se spoštljivo odkrijemo in mu prisrčno čestitajmo k že doseženim in bodočim uspehom. Še iskrenejše so naše čestitke zvestemu pevovodju, ki vztraja 20 leit na istem mestu. Člani so se menjali, so odhajali, so prihajali, on je ostal. Ne moremo drugače, 'kakor, da se z vsem spoštovanjem ustavimo ob tem zaslužnem jubileju dela in 83 učimo od zbora požrtvovalnosti, vztrajnosti in discipline. Samo izredna ljubezen do slovenske pesmi in do svojega zbora more vzdržati v zboru tako konstantno črto navzgor. Samo popolno zaupanje v svojega pevovodjo in popolna vdanest njegovemu vodstvu more doseči taiko lepe uspehe. Kdor ve, koliko in kakšnih intrig mr,ra večkrat premostiti pevovodja, če jih še more, ta ve, da je tako prisrčna sikupnosl mogoča srnic v lepi slogi. Te' slogi Zvonašev in njihovi notranji disciplini veljajo naše čf.stitke prav tako, kakor njihovemu umetniškemu delu in blagoslovljenemu uspehu. V glasbeni prilogi so pesmi skladateljev: Jobsta, Juvanca, Premrla in Mirka. Mnogokaj bo dobrodošlo tudi podeželskim zborom. Kdor zniore, naj naroči!
Nove sKladbe.
Bera n Eni e rak: Tri slovenske maše. Založila in izdala Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Skladatelj pravi, da so pesmi namenjene »zlasti manjšim cerkvenim in srednješolskim zborom«. Pa jih bodo tudi krepki zbori peli prav s pridom in vnemo. Pisane so za mešani zbor in orgle. Vse tri so prepletene tako, da zadoščajo za vso mašo, vsaka za se. Nekateri deli se začnejo z enim glasom po koralnem načinu; menjajoč glasove, posnemajoč motive in melodije se plete sta-v®k ves čas tako gladko — zvočno, da se Prav tesno oklepa onega tihega miru, ki ga občutimo samo v cerkvi. Pestrost petj>a bo
tuintam prav lepo poživil vpleteni samospev, ki ga pa lahko pojo tudi vsi pevci istega glasa. Vse tri maše so polne prave pobožne iskrenosti in verske lirike, niso vsakdanjega kova, dasi so priproste, kot je molitev priprosta, vsak dan sveže iskrena. Morda bo kdo tuintam obstal pri besedilu. Ni vsakdanje, a je primerno in od kn.-šk. ordinariata odobreno. Zbirko prav toplo priporočamo.
Anton Job st. Pet postnih pesmi. V.
založništvu Jugoslovanske knjigarne je z odobritvijo kn.-šk. ordinariata izšla zbirka dostojnih cerkvenih pesmi. Orgle so obligatn?
15
in bo lepo spremljal lahko samo dober orglavec na dobrih orglah. Priporočam. B.
M. Bajuk, Narodne. Ista založnica je izdala v priročni obliki novo zbirko narodnih, in sicer so v njej tri za moški, štiri za
mešani in tri za ženski zbor. Pesmi so preprosto harmonizirane, namenjene i za nastope i za dobro voljo, zlasti našim zborom. Zmore jih tudi najšibksjši zbor. Podrobno poročilo prihodnjič.
Naše priloge.
Pisma, ki prihajajo uredništvu od vseh kraljev, dokazujejo, da je naša priloga 1. in
2.	številke ubrala pravo pot. Boljši zbori so izredno veseli Hochreiterjeve šaljive »Zimske«, ki jim bo dala pač dela a bo trud izredno dobro plačala. Gibek tok pesmi, šaljiva koncepcija v (podrobnem in v splošnem, krepek poudar v harmoniji, pestra ritmika, šaljiv zalet melodije na markantnih mestih ne more izgrešiti namena. Treba je pa pač dobre volje in stopiti na prste. Ocvirkove »Setve« so kaj veseli vsi vprek. Lepo zveni, okusno se pretakajo dvospevi višjih in nižjih glasov, polna je harmonija, kjer jo zahteva globina vsebine. Težav ne bo pri pesmi ne ritmičnih, ne melodičnih, ne glasovnih (višina. nižina), pesem bo zagrabila gotovo vse mešane zbore. Vodopivčeva nežna O večerni uri« je .pa jedrce svoje vrste. Kakor je začetek priprost in preprozoren, tako je, čisto v skladu z vsemi zahtevami umetnosti, srednji del poln, dehteč, naravno se prelivajoč. Od pevca zahteva samo mehko srce, drugega nič. Prepričani smo, da bo pesem ponarodela, kakor je Vodopivčevih več. Krepka v kar moči priprosti obliki je pa Pre-nirlova »Slovanska pesem«; je kot ustvarjena za skupno tpetje številnih zborov pri skupnih nastopih. Krepka, umerjena je v ritmu, priprosta v harmoniji, a krepka v izrazu. Težave ne bo delala; ogrela bo maloštevilne in navdušila mnogoštevilne zbore.
Na isti poti sledi prvi prilogi današnja. Premrlova: »Srce človeško, sveta stvar« je globoko vznikla srčna zadeva. Nežno, iskreno proseča v prvem delu, se zdaj v živahnem,
zdaj razposajenem in očitajočem, pa zopet v resno poučnem spevu tako tesno oklepa besed, da zadrhti v pesmi vsak vzdih, vsak utrip srca ti odjekne iz nre. Globini besed je primerna vsa koncepcija. Boljši zbori jo bodo s pridom zmogli. Železnikova Kukavica' je pestra, mestoma v narodnem tonu sveže poslikana. Ne bo delala težav, a ne bo obležala, ne bo dala miru; kjerkoli jo bodo vzeti v roke, jo bodo zopet in zopet peli. Prekmursko je Mlinar-Cigale oblekel v prav pestro obleko. Pevska Zveza ima že od vsega začetka v svojih pravilih gojitev ljudske pesmi. »Pevec« je vedno odpiral svoije priloge posebno ljudskim pesmam. V novih oblikah so šle nazaj med narod, sporedi koncertov so jih polni. Tudi ta bo lep prispevek našim srednjim in boljšim zborom. Vodopivčeva • Dobra žena je posrečena šavljivka najpri-prostejšega kova. Brez truda bo šla, je nekaj izvrstnega za »dobro voljo«. .
Vrstniku »Slovanski pesmi« je v gladkem ljudskem tonu zloženi Premrlov »Pozdrav . Zanimiva je mena mere 2X4, ki jo pozna naša ljudska pesem v več primerih (Primeri: Bajuk, O meri v naši nar. pesmi!). Pesem bo ponarodela, ker tima v sebi vse. česar je za to treba. Besede so že itak zašle med narod po Fleišmanovi ponarodeli pesmi.
V	tej smeri bomo skušali ostati i v bodoče: ogibajoč se klanca navzdol, puščajoč za seboj ravnino bomo skušali najti vedno dobre, utrjene steze navzgor in vedno naprej, 'ležišče našega dela bodo glasbene priloge, pouka in poročil v književni prilogi pa bo le jx> možnosti in razmerah. Uredništvo.
Is uredništvu in upravnišiva.
Zbore opozarjamo ponovno, da si morejo naročiti, priloge posebej za 10 Din za vse leto. Prepisovanje pesmi je po zakonu prepovedano in ga ne bomo dovolili nikomur. Cena je tako nizka, da jo zmore vsak pevec in stane že papir za prepisovanje več, kot vse priloge tiskane. Narof?ite skupno, da nam olajšate delo v upravi.
Pevski zbor »Sloga« v Radovljici, ki je vedno zelo delaven, v prvih vrstah naših zborov, je takoj, ko ije prejel 1. in 2. številko, naročil priloge za ves zbor. (46) in jih tudi takoj — plačal. Posnemajte!
V	zalogi imamo še pesmarice vseh letnikov. Pri skupnem naročilu moremo dati primeren popust.
One, ki jih zanima struktura naše pesmi, opozarjamo na knjigo: Bajuk, Mera v slov. nar. pesmi.
Naročnino, prosimo, čimprej po položnicah.
Nabirajte naročnike! Vsak pevec imej svoj »Pevec« ali vsaiji prilogo!
Uredništvo opozarja funkcionarje na dolžnost, da morajo o vsem društvenem (zboro-vem) delu poročati sproti. Za vsak nastop obvestilo vnaprej!
Izdajatelj: Pevska Zveza Vinko Lavrič v Ljubljani. —.Urednik: prof. M. Bajuk v Ljubljani. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani: Karel Čet.
16