»BalkanL
„ ekspres«
V	JL	• 11 • •
zanr v »cirilici
Branko Baletič: Balkan ekspres
j Pulj, 1983
«
Začnimo provokativno, je Balkan ekspres tvoj film ali je to film drugih ?
Baletič: Mislim, da je bistvena komponenta mojega drugega celovečernega filma v tem, da je v njem teamsko delo pripeljano do nivoja, ki je redek tako v srbski kot tudi v jugoslovanski kinematografiji. Morda film nima kakšnega visokega »umetniškega« dometa, je pa film, v katerem so vsi člani ekipe delali enakovredno in s polno paro! To je prispevalo k temu, da ta film kaže stilsko enotnost, ki je rezultat usklajenega dela med sektorji režije in scenografijo, kostumografijo, glasbo, fotografijo,...
Ne glede na čas dogajanja - med tvojim prvencem Slivov sok in Balkan ekspresom obstaja neka tematska podobnost, saj se oba ukvarjata z nekim »na videz« marginalnim družbenim fenomenom, ki je sicer dokaj značilen za t. i. filme »srbske dramaturgije« (folklorne atrakcije, narodno-zabavna glasba, »ruralne« oblike življenja, instinktivnost in elementarna čustvenost ljudi s socialnega roba, »ležernost« in »prebrisanost« kot modus vivendi...). Vidne pa so precejšnje razlike v režijskem pristopu, saj se zdi, da je »motor« prvega filma neka tematska ekscentričnost, gibalo Balkan ekspresa pa narativna ekonomija, značilna za ameriško dramaturgijo.
Baletič: Ker se ne bi rad sprenevedal, vam povem, da mi je S//Vovso/rtudi danes ravno tako pri srcu, kot mi je bil v času nastajanja. Zavedam pa se, da je ta film slabše artikuliran od Balkan ekspresa, obenem pa prepoznavam v njem kopico potez, ki pa so kar zadeva režijsko delo, v drugem filmu resnično bolje definirane, precizneje formulirane. Drži pa tudi, da je scenarij Gordana Mihiča za film Balkan ekspres bolj natančno izdelan kot pa scenarij, ki sva ga skupaj z Milanom
Šečerovičem napisala za Slivov sok. To mi je omogočilo, da sem se v večji meri posvetil režiji in formalnim vprašanjem, ki sem jih marsikje reševal v skladu z žanrsko tradicijo. Kar zadeva »srbsko dramaturgijo«, ki jo upravičeno navajate, pa mislim, da je tudi Balkan ekspres neke vrsta žanra v cirilici. Sicer pa se danes v Jugoslaviji veliko baranta na račun žanra, toda prepričan sem, da sta v zadnjih nekaj letih nastala le dva prava žanrska filma, in to Variola vera Gorana Markoviča in Kdo neki tam poje Slobodana Šijana. Morda se jima s filmom Balkan ekspres pridružujem skozi mala vrata. Dodal bi še, da je pri nas zelo težko narediti žanrski film, in to iz dveh razlogov: najprej zato, ker to v zelo majhni meri omogočajo produkcijske kapacitete, drugič pa zato, ker v naši kulturi in med uradno kritiko vlada odpor do žanra. Pri nas to vrsto filma še vedno ocenjujemo kot nekaj nižjega, kot nekaj v umetniškem pogledu manjvrednega. Takšno gledanje se mi zdi smešno, še posebej takrat, ko z muko išče in utemeljuje umetniške filme v jugoslovanski kinematografiji. Sam sicer nisem kakšen zanesenjaški ljubitelj žanrskega filma, saj, če kdo naredi žanrski film, še ne pomeni, da je tudi dober, kajti vprašanje žanra je veliko bolj zapleteno, kot si marsikdo pri nas zamišlja. Ta problematika se v svetovni kinematografiji zelo intenzivno prečiščuje, pri nas pa so te stvari še v precejšnjem zaostanku, zato najbrž tudi vlada tako primitivna dramaturgija v jugoslovanski kinematografiji. Dra-maturgija, ki je počasna, zavlačujoča, »literarna« dramaturgija, ki smo jo včasih imenovali »turška« dramaturgija oziroma »turška« režija. Ker pa v Turčiji zadnje čase delajo odlične filme, je ta termin že nemogoče uporabljati.
Dnevna kritika, vsaj njen precejšen del, ti je zamerila, češ da si z Balkan ekspresom dokazal samo to, da znaš dobro prepisovati modele žanrskega filma oziroma da kopiraš celo nekatere žanrske matrice,
24
ki so se s Šijanom in Markovičem uveljavile tudi v naši kinematografiji. Menimo, da ni tako in da ti ne prepisuješ »jezika« žanra, ampak da pišeš svoje fdmske tekste po kodu, ki ga je s številnimi variantami izoblikovala klasična žanrska produkcija. Ta tvoja pisava pa ima specifična obeležja.
Baletič: Priznati moram, da se na teoretičnem nivoju z žanrsko problematiko nisem kaj posebej ukvarjal, zato tudi ne morem določneje govoriti, v kolikšni meri obvladujem žanrsko pisavo. Pri delanju Balkan ekspresa me je prej vodil nekakšen »žanrski instinkt« kot pa neka vnaprej določena koncepcija oziroma šolska, priučena, »avtomatizirana« žanrska pamet. Med žanrskimi filmi so me posebej pritegovale glasbene komedije in menim, da sem tudi iz njih prevzel gledanje, kako vključiti glasbene segmente v celoto filma. Ti glasbeni segmenti namreč ne smejo biti neke samostojne točke, neki vložki za oddih, ampak morajo biti funkcionalno vključeni v zgodbo filma, in to z »glasbeno-spektakelsko« pojavnostjo kakor tudi z vpetostjo glasbene točke v pripoved. To sem se naučil na akademiji, če se nekoliko poigram, ko sem »šprical« predavanja in gledal ameriške filme. Zato sem tudi bil slab študent.
Balkan ekspres lahko opredelimo kot žanrski film z distanco, saj klasičen žanrski film le malokdaj vzpostavlja razmik (ironičen, »zavesten«...) do tega, kar pripoveduje. Vendar pa distanca ni izpeljana samo na formalnem nivoju, ampak se še bolj izrazito kaže v načinu pripovedovanja, v izboru teme in v zastavitvi junakov. Vse to pa postane še toliko bolj razvidno, če Balkan ekspres primerjamo z jugoslovanskim »vojnim filmom«.
Baletič: Kakor koli že, ko sem delal Balkan ekspres, se nisem držal nekega vnaprej določenega modela filma. Prej bi rekel, da sem iz »strahu«, imenujmo to tako, da žanrskih pravil dosledno ne obvladam, vzporedno z režiranjem neprestano razmišljal o načinu dela. Strinjal pa bi se z vami, da je v filmu Balkan ekspres najbolj vidna morda prav distanca do t. i. »discipline« jugoslovanskega vojnega filma. Zdi se mi, da sem opravil premik v pristopu k obravnavanju nekega obdobja, v mojem primeru do leta 1941, ki je v naši kinematografiji že skorajda drastično kanoni-zirano. Zdi se mi, da so filmi iz petdesetih let, ki so obravnavali temo vojne in revolucije, veliko boijši kot pa kopica filmov, ki je nastala v zadnjih dvajsetih letih.
Tvoj film je zgrajen na številnih domislicah, šalah in gagih, na operacijah, ki ta film najbolj odmikajo od konvencionalno - realističnega narativnega filma in ga vpisujejo v območje »stilizacije«. Ta »komedijantski« aparat vnaša v film številna presenečenja, saj se dogodki neprestano odvijajo na dvoumen način, zunanji videz se mnogokrat izkaže le za masko, skorajda vsa predvidevanja pa so izigrana. Lep primer za to je epizoda z nemškim vojakom, kjer vsi pričakujemo, da bo postopal kot najbolj kruti nacist, v resnici pa se izkaže za komunista.
Baletič: Če smem tako reči, »komično« logiko našega filma smo zavestno oblikovali. Kot sem
že omenil, mi smo želeli razbiti neke kanone, ki veljajo za jugoslovansko kinematografijo oziroma za naš vojni film. V njem je vse črno-belo, jasno. Vojna se v njih kaže zgolj kot vojna uniform, brez duha in življenja. Prav zato smo v našo filmsko pripoved vnesli dvojne in trojne obrate. V tej luči je tudi zastavljena sekvenca z nemškim vojakom, »dobaviteljem,« mleka, ki ste jo pravkar omenili. Vendar pa se v poteku filma z njim še marsikaj dogodi, kar sicer »kvari« njegovo podobo komunista, toda v bistvu se v filmu izkaže kot pozitivna figura. Ne bi rad filozofiral, toda z našim filmom smo želeli predstaviti vojno kot »kaos«, kot situacijo, v kateri se vsi običajni parametri največkrat zamenjajo, kjer se cel sistem vrednosti ruši, kjer nastopa absurd.
Naslov filma Balkan ekspres je tudi ime za glasbeno skupino, kije v središču pozornosti tvojega filma, za skupino, ki ji je glasba predvsem maska za drugačna početja, maska za uspešnejše opravljanje »malih in večjih« kriminalnih poslov. In prav zato, ker imajo dovolj dobro izdelano masko, tudi lahko marsikoga prinesejo okrog oziroma celo uspešno trgujejo z »nacistično« ideologijo, ki ne prepoznava, da je velikokrat v njihovi pasti.
Baletič: Naša glasbena skupina, naši junaki so pravzaprav majhni tatovi, simpatični negativci. Kakršnikoli so že, oni so dosledni, celo tako dosledni, da gredo zaradi tega v smrt. Oni sicer so marginalci, ljudje, ki se obnašajo »izven« vseh moralnih kodeksov, vendar pa, kakršnikoli so že, oni so boljši od okolja, v katerem so, prav gotovo pa boljši od trenutka, v katerem živijo. Zato smo si tudi film zamislili kot igro, v kateri morda prav oni najbolj dosledno igrajo svojo vlogo, pa četudi za ceno smrti. V skladu s tem smo jim tudi dodelili imena junakov iz stripov; recimo glavnemu junaku je ime Popaj. Zanj vemo, da deluje instinktivno in intuitivno, on ni član partije ali zastopnik kakšne ideologije, vendar pa - kadar se razbesni in če ima pri roki špinačo, vsi vemo, kaj doleti tiste, ki ga razjezijo.
Balkan ekspres je v tematskem pogledu dokaj »subverziven«, vsaj kar zadeva tradicijo jugoslovanskega vojnega filma. Subverzivna dimenzija je predvsem v vpeljavi lumpen-proletarcev kot osrednjih nosilcev zgodbe. Vendar pa se zdi, da so zato, ker si jim omogočil nastop v žanru vojnega filma, moral plačati ustrezno ceno oziroma so morali lumpenproletarci nastop v filmu plačati s svojim življenjem.
Baletič: Možna je tudi ta razlaga, čeprav menim, da je vzrok za »plačilo« predvsem v njihovi doslednosti. Dosledni so med drugim tudi tako, da ne glede na vojno vihro še vedno opravljajo svoj osnovni »posel«. In ker so v tej novi situaciji tisti, ki imajo denar Nemci, njih sleparijo in jim kradejo. Na koncu filma ostaneta živa sicer res samo ilegalec in židovska deklica; tudi to je »bolezen« jugoslovanskega filma, namreč, ker mora nekdo na koncu ostati živ, da prenaša neko spoznanje in ideje naprej. Kar zadeva moj film, menim, da konec ne prinaša samo »ideološko« bogastvo, ampak da prinaša tudi bogastvo, ki je posledica srečanja in izkušnje z ljudmi, z lumpenproletarci iz glasbene skupine Balkan ekspres.
25
Balkan ekspres
Na koncu filma plava po reki tudi »duh« in »šarm«	avtorjem, ampak se nelagodno počutim vsak tisti
iumpenproletarske »bande«. Dodal bi tudi, da je	trenutek, ko kritika skuša odkriti v mojih filmih
v Jugoslaviji v drugi svetovni vojni umrlo več kot	kakršnekoli poteze, ki bi me priključile k starim
milijon in pol ljudi aii vsak deseti Jugoslovan. Med	konceptom o avtorskem filmu. Predstava o avtor-
njimi je bilo prav gotovo precejšnje število tistih,	ski kinematografiji pri nas je resnično nekaj, kar
ki niso bili organizirani, ki niso bili partizani in	me v slabem pomenu besede vznemirja. Sam
komunisti, torej številni, ki niso zavestno umrli v	hočem čedalje bolj obvladati režijski posel, ne pa
imenu revolucije in boljše prihodnosti. O delčku	da bi nekoga prepričeval o mojih sanjah in vizijah,
njih sem naredil film Balkan ekspres, o ljudeh,	Jaz sem pač režiser, in želim, naj me zaposli,
ki so umirali, pri tem pa ohranjali »zdrav« odnos	kdor ima denar. Ne zahtevam ga veliko. Kot
do življenja, in morda je ta njihova »življenjskost«	režiser se prištevam k tistim filmskim delavcem,
v marsičem prispevala, da se je vojna končala	ki delajo »bioskopske« filme. Prav zato tudi pojava
tako, kot se je. Po drugi strani pa sem tudi	t.i. šund filmov v jugoslovanski kinematografiji ne
nekatere Nemce v mojem filmu prikazal kot ljudi,	gledam zgolj z negativnimi očmi, ampak jih razu-
ki čustvujejo in mislijo. V naših vojnih filmih so	mem kot tisti predpogoj, ki je vrnil publiko jugoslo-
Nemci večinoma uniforme. Zato sem tudi na-	vanskemu filmu in hkrati tudi zagotovil publiko
merno posnel sekvenco z nemškim oficirjem, ki	filmskim režiserjem, kot so Kusturica, Šijan,
ga igra Radko Polič, v kateri žaluje za žensko, ki	Grlic... Naša naloga je predvsem v tem, da
jo je ubil in ki jo je imel rad, sekvenco, v kateri je	delamo dobre »bioskopske« filme in da prese-
Radko Polič tragično »zaskočen« in ga sploh ne	žemo nivo primitivnih, cenenih, banalnih »urba-
zanima ozadje, kjer leti v zrak obalno gostišče,	nih« in »ruralnih« komedij. Vse njegove vojne in bitke so se končale v
trenutku, ko je ubil žensko, ki jo je ljubil.	Zato je najbrž res, da je bila jugoslovanski
kinematografiji potrebna poplava slabih žanrskih Po tem sklopu bolj tematskih vprašanj in odgovorov, filmov> /j/mov, ki so na zdo hanakn načm kM
bi se ponovno vrnili k problemu režije. Kako ti gledaš	ddočem tma[ske in formalne značilnosti žanrske
na vlogo in mesto režiserja kot avtorja v filmu, ki	pwdukcije_ Vendar pa je treba pnzmtL da je bil
ima izrazitejša žanrska obeležja? Vemo namreč, da	deM režijskega dela v tej produkciji skorajda
je pojem Avtor v jugoslovanskem filmu vezan v	zanemarljiv. Predpostavljamo, da se šele s filmi
prvenstveni men na avtorski film, na tip filma, ki	Markoviča> šijana> Tadiča_ režija ponovno
izpostavlja režiserja kot »magično« figuro, ki ima	uMja kot tistl oblikovalni princip, ki je temeljni
celoten film v oblasti in ki to svoje privilegirano mesto	nmlec metonimijskih in metaforičnih dimenzij
izrablja tudi zato, da v filmu materialnim svoje	Umskega teksta. In to je najbrž tudi edini prostor,
subjektivne vizije.	kjer se reaser iahko kot aV[0r vpiSuje v film.
Baletič: Ne samo to, da se ne prištevam k Baletič: Razumevanje režiserja kot avtorja spre-
_
jemam. Nimam pa nikakršnih iluzij, da bo kdo v naši kinematografiji kaj kmalu razumel to pozicijo režiserja. Zato tudi trdim, da ne glede na to, ali rečemo za Šijanove, Tadičeve, Markovičeve... filme, da so žanrske mojstrovine ali ne, pa njihov pomen za jugoslovansko kinematografijo še dolgo časa ne bo razviden. Njihova vloga je pri nas še vedno nejasna.
Zadnje čase seje v Jugoslaviji ponovno izoblikovala generacija režiserjev, ki želi delati »bioskopske« filme. To v naših razmerah pomeni skorajda »eksces«, saj gre za filme, ki imajo številno publiko in so hkrati zelo dobri. V razvitih kinematografijah je to povsem normalen pojav, saj je film kot oblika »kulturne industrije« samoumevno vpet v trikotnik režiserji, publika in producenti (kar je pri nas pravzaprav kulturna politika). Zdi se, da so v naši kinematografski situaciji elementi tega trikotnika v precejšnjih nasprotjih.
Baletič: Menim, da je zadnje čase prišlo med nami, režiserji in publiko, do določenega sporazuma, saj je večina kvalitetnih filmov zadnjih let
imela tudi številen obisk. Veliko težje pa se je boriti za dobre projekte z žanrskimi obeležji pri producentih oziroma pri za film zadolženih kul-turno-političnih »institucijah« in forumih, saj filme še vedno delijo le na visoko umetniške in komercialne. Zato je najbrž Zoran Tadič, ki menim, da dela resnično režiserske filme, čeprav specifične in komorne, potreboval toliko časa, da je prišel do prvenca. Pred kratkim je izjavil da je kot režiser pravzaprav marginalna pojava v jugoslovanski kinematografiji. Ta njegova misel je lucidna, vendar pa se mi zdi, da stvari le niso tako pesimistične, saj se je s Šijanom, Markovičem, Grličem izoblikoval v jugoslovanski kinematografiji trend, ki spreminja utečene odnose v našem filmskem kolesju. Mislim tudi, da je bila ena izmed zmot velikokrat prenapetih »ideologov« in ustvarjalcev avtorskega, umetniškega filma ta, da so podcenjevali publiko. Vsekakor nočem zanikati, da se je jugoslovanski avtorski film šestdesetih let dvignil na evropski nivo; hočem le reči, da se je ta izvirni pojav v sedemdesetih letih predvsem umetno podaljševal, in to večinoma na račun ideje, da je treba naše« ljudstvo« razsvetliti in izobraziti. Naša izhodišča so drugačna, mi publike ne podcenjujemo.
Branko Baletič
Režiser in scenarist. Rojen 5.6. 1946 v Beogradu. Po študiju prava se je vpisal na študij režije na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je diplomiral I. 1971. Od 1969 dalje je delat za TV Beograd in Titograd glasbene oddaje (Secondo tempo), TV serije (Drži bure vodu dok majstori odu/Sod drži vodo, dokler mojstri ne odidejo), TV filme (Laka lova/Lahek denar, 1972), dokumentarne reportaže itd. Pri filmu je začel delati 1979 kot statist, kaskader, pomočnik režiserja. Od 1986-1990 direktor Avaia filma v Beogradu.
Sok od šljivalSlivov sok, 1981
s - Branko Baletič, Milan Šečerovič, r - Branko Baletič, f -Živko Zalar, sc - Miljen Kljakovič, g - Zoran Simjanovič, i -Predrag (Miki) Manojlovič, Velimir (Bata) 2ivojinovič, Vojislav Brajovič, Snežana Nikšič, Pavle Vuisič, Radmila Zivkovič, Cvijeta Mesič, Vladica Milosavljevič, Branko Cvejič, Predrag Lakovič, Dušan Janjičijevič, Milivoje (Miča) Tomič, ¿ika Milen-
kovič, Stevan Krunič, p - Film danas, Art film, 35 mm, barvni, 2500 m
Balkan Ekspres ! Balkan Ekspres, 1983
s - Goran Mihič, r - Branko Baletič, f - Živko Zalar, sc -Vladislav Lašič, g - Zoran Simjanovič, i - Dragan Nikolič, Bora Todorovič, Tatjana Boškovič, Velimir (Bata) Živojinovič, Olivera Markovič, Radko Polič, Branko Cvejič, p - Art film, lnax film, 35mm, barvni, 2800m
Uvek spremne žene I Vedno pripravljene ženske, 1987
s - Milan Šečerovič, r - Branko Baletič, f - Živko Zalar, sc -Nemanja Petrovič, g - Zoran Simjanovič, i - Mirjana Karanovič, Radmila Živkovič, Tanja Boškovič, Dara Dokič, Gordana Gad-žič, Cvijeta Mesič, Ksenija Pajič, p - Film danas, Croatia film, Smart Egg Pictures, 35mm, barvni, 2900m
Bojan Kavčič in SUvan Furlan, ki je pogovor pripravil za objavo Ekran, št. 718, 1983
27