Razpravljanja
Boris Mlakar*
Nekaj podatkov k razjasnitvi stikov med slovenskim protirevolucionarnim vodstvom in Zagrebom ob koncu druge svetovne vojne
V tretji številki lanskega letnika Prispevkov za novejšo zgodovino je bil v rubriki »Historična dokumentacija« objavljen dokument pod naslovom »Prezrti memorandum generala Leona Rupnika in škofa Gregorija Rožmana Anteju Pavelicu«. Za objavo ga je pripravil prof. dr. Avgust Lešnik, ki je k temu prispeval tudi kratek uvod z nekaterimi obširnimi opombami. Čeprav bi tudi to profesorjevo besedilo zaslužilo nekaj dopolnitev, pa naj se na tem mestu pomudimo predvsem ob samem besedilu, pa tudi ob okoliščinah pojava omenjenega dokumenta. Skoraj istočasno je isti avtor ta dokument sicer objavil tudi v zborniku, posvečenem življenjskemu jubileju prof. dr. Jožeta Pirjevca.1
Kot nahajališče memoranduma prof. Lešnik navaja Arhiv Jugoslavije v Beogradu, konkretno tam nahajajočo se brošuro Sudenje Lisaku, Stepincu, Salicu i družini, ustaško-križarskim zločincima i njihovim pomagačima, ki je izšla v Zagrebu leta 1946. Tu gre pravzaprav za kar zajetno knjigo, saj skupaj s prilogami obsega več kot 500 strani in predstavlja eno od publikacij, običajnih za tisti čas, ki so jih tedanje jugoslovanske oblasti izdajale po končanih velikih procesih proti izpostavljenim medvojnim kolaboracionistom oziroma idejnim in političnim nasprotnikom. Podobno je v Ljubljani izšla knjiga z gradivom procesa proti Rupniku, Rožmanu in drugim, v Beogradu pa knjiga ob procesu proti Draži Mihailovicu in njegovim sodelavcem.2 Naj dodamo, da je knjiga Sudenje Lisaku... prosto dostopna tudi v nekaterih javnih knjižnicah v Ljubljani. V tem smislu po našem mnenju ni mogoče govoriti, da je njena vsebina, vključno z omenjenim memorandumom, na splošno bila prezrta ali nepoznana. Videli pa bomo, da je bil ta dokument poznan in upoštevan tudi v (hrvaški in slovenski) strokovni javnosti, tako da je malce presenetljiv odziv dela slovenske zgodovinske stroke ob »odkritju« tega dokumenta.3
* Dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI-1000 Ljubljana; e-naslov: boris.mlakar@inz.si
1	Avgust Lešnik: Jugoslovansko vprašanje v načrtih koalicije Združenih narodov in taborih slovenske/«jugoslovanske« kolaboracije. V: Pirjevčev zbornik. Koper 2011, str. 493—511.
2	Proces proti vojnim zločincem in izdajalcem Rupniku, Rosenerju, Rožmanu, Kreku, Vizjaku in Hacinu. Ljubljana 1946; Izdajnik i ratni zločinac Draža Mihailovic pred sudom. Stenografske beleške i dokumenta sa sudenja Dragoljubu-Draži Mihailovicu. Beograd 1946 (dalje Izdajnik i ratni zločinac). Slednja publikacija je v obliki reprinta ponovno izšla leta 2005.
3	»V Jugoslaviji smo Slovenci razširili svoje obzorje, stopili iz zapečkarske province in se
Ne da bi imeli ambicijo predstaviti celotni spekter hrvaške, srbske in slovenske publicistike ter tudi resne strokovne literature, v kateri se omenja tako zadevni memorandum kot tudi zgodovinske okoliščine, v katerih je bil napisan, naj vendarle omenimo nekaj primerov. Samo mimogrede ga je v svojem velikem delu Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji omenil beograjski profesor Branko Petra-novic.4 Drugače pa je hrvaški zgodovinar Bogdan Krizman, ki se je v veliki meri posvetil problematiki ustaštva in t. i. »Nezavisne države Hrvatske« (NDH), v svoji drugi knjigi Ustaše i treci reich, kar zadeva odnose med ustaši in slovenskim pro-tipartizanskim taborom, obširno citiral zadevne izjave, ki jih je v povojnem zaporu dajal predvsem bivši ustaški opolnomočeni minister Vladimir Židovec. Ta se je naslanjal na poročila in sploh aktivnost prof. Saliha Baljica, ustaškega konzula v Ljubljani, ki je poročal predvsem o politiki generala Rupnika, pri katerem pa je opažal preveliko navezanost na nekdanjo Jugoslavijo. Kljub temu naj bi se začele nekakšne z njim povezane kombinacije ob predvidenem nujnem umiku ob koncu vojne v Slovenijo in stiku z zahodnimi zavezniki, a ni prišlo do nobenega konkretnega dogovora. Židovec je omenjal tudi predlog o slovensko-hrvaški državni zvezi, ki naj bi izvirala od slovenskega mačkovca Pavleta Horvata, ki je med vojno bival v Zagrebu in igral vlogo nekakšnega slovenskega ambasadorja. Omenjal pa je še neko slovensko delegacijo, ki je prav ob koncu vojne prišla v Zagreb in o kateri bomo še govorili. Krizman končuje opis slovensko-hrvaških stikov ob koncu vojne prav z omembo memoranduma, in sicer z besedami: »Ostaja pa nedvomna zgodovinska resnica, da so kvizlinški krogi v Sloveniji pod vodstvom generala L. Rup-nika in ljubljanskega škofa G. Rožmana poslali poseben memorandum Pavelicu, nadškofu Stepincu in V. Mačku (z 21. aprila 1945), v katerem se zavzemajo za osnovanje skupnega predstavniškega telesa: Komiteja nacionalnega odpora Srbov, Hrvatov in Slovencev«.5 Kot vir za to svojo zadnjo trditev Krizman navaja prav knjigo Sudenje Lisaku...
Že nekaj let pred Krizmanom je sicer v nekoliko bolj sintetični obliki pojav ustaštva in NDH obdelala hrvaška zgodovinarka Fikreta Jelic-Butic. Tudi ona je, tako kot Krizman, ob pogajanjih Mihailovicevih predstavnikov z Zagrebom aprila 1945 omenila tudi ta memorandum, ga obširno povzela in poudarila, da temelji na predpostavki zanesljive obnove Jugoslavije, pri čemer naj bi bilo seveda nujno, da se najde neki kompromis med separatističnim hrvaškim in jugoslovanskim Mihailo-vičevim konceptom, nekako v smislu konfederativne rešitve, ter da bi se na tej podlagi vsi lahko vključili v »protikomunistično fronto Srbov, Hrvatov in Slovencev«. Enako je tudi ona kot vir navedla omenjeno knjigo s sojenja v Zagrebu leta 1946.6 V istem smislu je memorandum omenila in navedla njegovo kratko vse-
razgledali po svetu. Ali bi bilo vse to mogoče brez Tita?« — Dr. Jože Pirjevec, zgodovinar. V: Mladina, 23. 12. 2011, str. 79.
4	Branko Petranovic: Revolucija i kontrarevolucija u Jugoslaviji, knj. 2. Beograd 1983, str. 215.
5	Bogdan Krizman: Ustaše i treci reich. Drugi svjezak. Zagreb 1983, str. 286—287.
6	Fikreta Jelic-Butic: Ustaše i Nezavisna država Hrvatska 1941-1945. Zagreb 1977, str. 306307.
bino v svoji naslednji knjigi o hrvaški kmečki stranki (HSS), ne da bi slovensko avtorstvo memoranduma postavljala pod kakršen koli vprašaj.7 Pri vsem tem nekoliko bega podatek, da sta tako Krizman kot tudi Jelic-Buticeva, pač povzemajoč uvod v objavo dokumenta v knjigi z zagrebškega procesa, ponavljala trditev, da je bil memorandum izročen/poslan poleg Pavelicu tudi Vladku Mačku in Alojziju Stepincu. Objavljeni memorandum je namreč naslovljen samo na poglavnika.8 Ob tem naj znova poudarimo, da sta oba hrvaška zgodovinarja omenjeni memorandum obravnavala v širšem kontekstu navezovanja stikov med Dražo Mihailovicem in zagrebškimi voditelji, in sicer z vidika Mihailoviceve želje, da se ob koncu doseže neka politična platforma vseh jugoslovanskih protikomunističnih sil, kar se mu je zdelo pomembno glede na to, da so zavezniki nesporno vztrajali pri zahtevi, da se mora Jugoslavijo obnoviti. Mihailovic je imel ob tem še drugo skrb, povezano z ustaši, namreč kako zagotoviti varen premik različnih četniških formacij čez ustaško ozemlje v Slovenijo, čeprav se sam ni nameraval umakniti v Slovenijo.
Leta 1984 sem podpisani v reviji Borec objavil članek, posvečen stikom med protipartizanskim taborom v Ljubljani in ustaši na Hrvaškem. Povod za to pisanje sta bili prav omenjeni Krizmanovi knjigi o ustaših in tretjem rajhu, v katerih so se sicer sporadično pojavljali različni podatki o tem vprašanju. S stališča tedanjega poznavanja problematike in tudi s pomočjo omenjenih podatkov sem podal kratek pregled teh stikov, pri čemer sem posebno pozornost namenil predlogu o »hrvaško slovenski državni zvezi« ter ob tem tudi vlogi in dejavnosti že omenjenega Pavla Horvata.9 »Temeljna načela za državno zvezo med Neodvisno državo Hrvatsko in Slovenijo« so bila objavljena kot dodatek k temu članku.10 Ob opisu dogodkov ob koncu vojne sem seveda na podlagi zapisa v knjigi Sudenje Lisaku... tudi sam navedel, da je vodstvo slovenske protirevolucije »21. aprila poslalo k njemu (Pave-licu, op. p.) delegacijo, da mu je izročila memorandum«. Nato je sledil kratek povzetek vsebine memoranduma. Pomembno pa se mi zdi omeniti, da sem na koncu dodal, da pa za ta memorandum vemo le iz hrvaških virov in da se nam »glede na slovenske vire zastavlja vprašanje, kdo je ta memorandum poslal«. Namreč, prva konkretna ideja, da bi ob bližajočem se koncu veljalo navezati uradne stike z Zagrebom, se je v krogu vodstva slovenske protirevolucije pojavila šele 28. aprila 1945; o tem več v nadaljevanju. Kakor koli, podpisani sem tedaj pustil vprašanje odprto, hkrati pa tudi sam preprosto povzel podatek iz že omenjene publikacije iz
leta 1946.
Sredi decembra naslednjega leta se je na Brdu pri Kranju odvijala četrta okrogla miza jugoslovanskih in britanskih zgodovinarjev z naslovom »Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji«, ki se je je s svojim referatom udeležila tudi Fikreta Jelic-Butic.
7	Fikreta Jelic-Butic: Hrvatska seljačka stranka. Zagreb 1983, str. 259.
8	Sudenje Lisaku, Stepincu, Šalicu i družini, ustaško-križarskim zločincima i njihovim poma-gačima. Zagreb 1946 (dalje Sudenje Lisaku), str. 49.
9	O Horvatovi predvojni dejavnosti na Slovenskem in v Zagrebu mi je v pogovoru 8. 3. 1983 v Ljubljani zanimive podatke posredoval njegov takratni sodelavec Ivan Kreft.
10	Boris Mlakar: Ustaši in slovenska protirevolucija. V: Borec 1984, št. 5, str. 361-371.
V neformalnem pogovoru je beseda nanesla tudi na naš naslovni memorandum. Hrvaška kolegica mi je na podlagi na novo pridobljenih podatkov zagotovila, da avtorji memoranduma ne izhajajo iz Slovenije, temveč da ga je napisal inž. Vladimir Predavec, eden izmed Mihailovicevih delegatov, ki so aprila 1945 prišli v Zagreb. Dodala je, da ima kopijo izvirnega dokumenta in da je gornje ugotovila iz dokumentov v zapuščini politika Ilije Jukica, ki se nahaja v Arhivu Hrvatske, ter še namignila, da je vsebina memoranduma zelo verjetno povezana s pobudo vodje zadnje zavezniške misije v štabu Draže Mihailovica, ameriškega podpolkovnika Roberta McDowella, ki si je predvsem prizadeval doseči politično preživetje Mihailovica in sploh protipartizanskega tabora tudi po koncu vojne.11 V svojem referatu na omenjeni okrogli mizi je Jelic-Buticeva izpostavila dejstvo, da so si Predavec in drugi v skladu z Mihailovicevimi navodili pravzaprav prizadevali priti do Vladka Mačka, a so nazadnje pristali pri Pavelicu. Ta je pristavil svoj lonček in so morali četniški delegati upoštevati tudi njega oziroma tudi njemu predložiti določen memorandum. Je pa poglavnik nazadnje dovolil, da se napotijo tudi do Mačka. Toda, kot vemo iz drugih virov, je Maček srečanje z njimi odklonil. Sestavljen pa je bil tudi memorandum, naslovljen na Mačka, a je vprašanje, ali ga je ta sploh dobil.12 Po njenem mnenju je lahko ta memorandum prišel v Zagreb po ovinku, in sicer prek škofa Rožmana, ki ga je Predavec v začetku maja 1945 obiskal v Ljubljani.13 Se bolj obširno je to temo ista zgodovinarka nato obdelala v svoji knjigi o četnikih med drugo svetovno vojno na Hrvaškem.14 Vsekakor pa je v tej fazi še ostajalo odprto vprašanje, ali je memorandum Mačku zares prišel v Zagreb prek ovinka v Ljubljani, predvsem pa seveda, zakaj so organizatorji procesa proti nadškofu Stepincu leta 1946 presodili, da je tudi naš naslovni memorandum Pavelicu z dne 21. aprila 1945 prišel iz Ljubljane, in to kar od Rožmana in Rupnika. Velja dodati, da pa je bil edini, ki je ta memorandum že konec osemdesetih let v celoti objavil, publicist Aleksandar Vojinovic v svoji knjigi o generalu Rupniku, a pri tem še ni upošteval novih dognanj zgodovinarke Jelic-Buticeve.15
Na samem procesu leta 1946 je tožilec Jakov Blaževic ta memorandum še nekajkrat omenil, a Stepinac se na to ni odzval. Je pa tožilec nadškofa povprašal po že omenjeni slovenski delegaciji, ki je ob koncu vojne prišla v Zagreb in naj bi obiskala vse tri člane zagrebške »velike trojice«, Mačka, Pavelica in Stepinca. Slednji je odgovarjal, da je bila neka delegacija res pri njem, toda imen in drugih podrobnosti
11	Fikreta Jelic-Butic, ustna izjava 10. 12. 1985 na Brdu pri Kranju. Več o misiji McDowella in o njegovem zaključnem poročilu Dušan Biber: Neuspeh neke misije. V: Borec 1989, št. 10—11, str. 1065—1091; Miodrag D. Pešic: Draža Mihailovic u izveštajima američkih i britanskih obaveštajaca 1941-1944. Kragujevac 2003, str. 105-148.
12	Zbornik dokumenata i podataka o narodnooslobodilačkom ratu naroda Jugoslavije, tom XIV,
knj. 4 (dalje Zbornik), str. 1011-1015.
13	Fikreta Jelic-Butic: Neodvisna država Hrvatska kot združevalka kontrarevolucionarnih sil leta 1945. V: Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji. Borec 1986, št. 12, str. 745-746.
14	Fikreta Jelic-Butic: Četnici u Hrvatskoj 1941-1945. Zagreb 1986, str. 246-249.
15	Aleksandar Vojinovic: Leon Rupnik. Zagreb 1988, str. 216-220.
se ni spomnil. Videti je, da so tedaj na sodišču neposredno povezovali memorandum s prihodom te delegacije, res pa je, da tega izrecno niso izrekli. Tudi sicer je bilo izrazoslovje s tem v zvezi precej ohlapno, saj se (v obeh povezavah) enkrat govori o Rožmanu in Rupniku, drugič o slovenskem (narodnem) odboru, tretjič pa celo o vseh skupaj. Kot rečeno, Stepinac se je medlo spominjal samo delegacije, nekoliko več podrobnosti pa je tožilec Blaževic navedel s citiranjem izjave bivšega ustaškega zunanjega ministra Mehmeda Alajbegovica, ki jo je dal pred tem v zaporu. Ta tudi ni nič vedel o memorandumu, pač pa je o delegaciji dejal, da so jo sestavljale tri osebe, od katerih je eden bil duhovnik, njen namen pa je bil predvsem poizvedeti, kakšne so možnosti za organiziranje skupnega slovensko-hrvaško-srb-skega odpora pred prodirajočimi Titovimi silami na območju Slovenije.16 Tudi datume, ko naj bi delegacija prišla v Zagreb, so vsi navajali le približno ali pa sploh ne, saj se enkrat govori le o letu 1945, drugič pa o začetku istega leta.
Na podlagi slovenskih virov si lahko o tem, kaj se tedaj dogajalo med Ljubljano Zagrebom, ustvarimo nekoliko bolj natančno sliko, ki ji lahko sledimo po dveh »tirih«, po eni strani prek dejavnosti Narodnega odbora, po drugi pa prek potez generala Rupnika in njegovih sodelavcev. Po spominih generalovega tajnika Stanka Kocipra naj bi okrog 10. aprila 1945 Rupnik hrvaškemu konzulu Baljicu sporočil pripravljenost, da se izvede načrt, po katerem bi se hrvaški domobrani vključili v skupni operativni načrt proti komunistom. A naslednjič ga je konzul obiskal šele 29. aprila, ko Rupnik dejansko že ni več obvladal položaja, čeprav so potem k njemu z raznimi pobudami in prošnjami še hodili Hrvati in predvsem Srbi. Tak je bil predvsem primer hrvaškega ministra Ivice Frkovica, ki se je skupaj s polkovnikom Josipom Aleksicem pri Rupniku oglasil 3. maja in ponudil skupne akcije Slovenskega domobranstva in hrvaške vojske ob umiku ter hkrati tudi pomoč v orožju. Rupnik je dejal, da s tem ne bo problemov, a da morajo predvsem Hrvati urediti svoje odnose s Srbi, ki so se tedaj koncentrirali v Sloveniji. Frkovica je nato poslal k škofu Rožmanu, prek katerega naj bi dobil stik z Narodnim odborom.17
V krogu Narodnega odbora se do 22. aprila 1945 o kakšnih aktivnih stikih s Hrvati ni govorilo, so se pa seveda posamezne ideje pojavljale že pred tem. Tega dne pa je Vekoslav Spindler izrazil mnenje, da je nujno treba dobiti zveze s Hrvati, pri čemer je mislil na stranko HSS, ter dodal, da če vodstvo tega ne bo storilo, bo krivo za nesrečo, ki bo doletela slovenski narod.18 Ze naslednjega dne je bivši
16	Jakov Blaževic: Meč, a ne mir. Ljubljana 1981, str. 370; Branimir B. Stanojevic: Alojzije Stepinac zločinac ili svetac (Dokumenti o izdaji i zločinu). Beograd 1985, str. 345, 346, 387; Sudenje Lisaku, str. 344, 368.
17	Stanko Kociper: Kar sem živel. Ljubljana 1996, str. 291, 336. V svoji povojni izjavi je sicer Rupnik dejal, da je bil Frkovic pri njem že 29. aprila, a to je bila očitna pomota, tudi sicer je ob tem uporabil frazo »meni se čini«. Gl. Arhiv Republike Slovenije (ARS), Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev (AS 1827), Rupnikov proces, t. e. 76, Rupnikova izjava 1. 2. 1946.
18	ARS, Republiški sekretariat za notranje zadeve (AS 1931), Zbirka Albina Šmajda, Dnevnik, zapis 22. 4. 1945.
kranjski dekan Matija Skerbec, ki se je v zvezi s Hrvati v nadaljevanju še angažiral, tajniku Narodnega odbora, Albinu Smajdu, dejal, da mora ta (odbor, op. p.) nujno »stopiti v zvezo z Mandicem in Pavelicem — naj dovoli stik z Mačkom, kateremu naj prepusti oblast na Hrvaškem«.19 Zatem je prišlo v tej zadevi do nekajdnevnega zatišja, je pa prav dekan Skerbec nato 28. aprila na znamenitem sestanku med Rup-nikom, Rožmanom in zastopniki Narodnega odbora, ko so slednji skušali pridobiti Rupnika, da bi jim od Nemcev izposloval prepustitev oblasti, spet sprožil to vprašanje. Po Kociprovem spominu je dejal, da gre tudi na Hrvaškem za nekakšen podoben proces prehajanja oblasti, in zato dejal Rupniku: »Gospod prezident, vi nam boste izposlovali, da bo po vašem posredovanju šla naša deputacija na Hrvaško.« Rupnik je bil do te ideje skeptičen, saj je menil, da bi to stvar zapletlo in da je poglavnik povsem nemški človek, poleg tega pa da ima dokumente o njegovih apetitih po Slovencih.20
A delegacija je v Zagreb vseeno odšla, pri čemer ne vemo, koliko je bila za njen odhod potrebna še Rupnikova pomoč. Prvega maja je imel Narodni odbor sejo, na kateri so sklenili, da »delegacija naj bi takoj odšla. Poiskati osebe in način«. Popoldne istega dne je imel odbor srečanje z inž. Predavcem, ki je bil očitno že v Ljubljani. V skladu z navodili Draže Mihailovica je tudi Slovencem povedal, da je treba ustanoviti »jugoslovanski protikomunistični odbor«, vojska tega odbora pa naj bi bili vsi, ki se borijo proti Titu. Skupaj s Predavcem so znova sklenili, da gre slovenska delegacija v Zagreb, posebej tudi k Mačku. Tako Mihailovic kot tudi slovenski Narodni odbor sta namreč tedaj resno računala, da bo ta kot sprejemljiv človek za zahodne zaveznike na Hrvaškem prevzel oblast.21 Tretjega maja sta se pri Narodnem odboru oglasila še omenjena Frkovic in Aleksic. Frkovic je očitno v Ljubljano prišel, da bi ponudil sodelovanje ustašev, ki so čutili, da se jim bliža konec, hkrati pa menili, da morajo v Ljubljani imeti že neke zveze z zahodnimi zavezniki. Tudi sami so namreč tedaj k zaveznikom poslali delegacijo s posebnim memorandumom. Popoldne je Narodni odbor tako sklenil, da se delegacija takoj odpravi v Zagreb, ter izdal »Pooblastilo NO msgr. Skrbca M., ing. Berkopca Toneta in por. Meršola Miroslava, da se obvezno razgovarjajo in napravijo sporazum za skupno organizacijo borbe proti komunizmu. Dogovor postane obvezen, ko ga ratificira NO za Slovenijo. Ljubljana, 3. 5. 1945.«22
Delegacija Narodnega odbora v omenjeni sestavi je odšla v Zagreb naslednjega dne, 4. maja, spremljali pa so jo omenjena Frkovic in Aleksic kot tudi konzul Baljic, ki se je očitno takrat poslovil od svojega ljubljanskega službenega mesta. O tej poti v Zagreb je šef delegacije, dekan Skerbec, po vojni objavil sicer zelo kratek
19	Prav tam, Slovenska ljudska stranka 1945, zapis 23. 4. 1945.
20	Stanko Kociper: Usodni dnevi-usodni koraki. V: Tabor 1978, št. 9, str. 221.
21	ARS, AS 1931, Zbirka Albina Šmajda, Dnevnik, zapis 1. 5. 1945.
22	Prav tam, Narodni odbor 1945, zapis 3. 5. 1945. Inž. Berkopec je bil član Akademskega društva Straža, por. Meršol pa je bil domobranski častnik, pred tem pribočnik načelnika štaba pod-polk. Ernesta Peterlina, ki je bil sicer tedaj že nekaj mesecev v dachauskem taborišču.
spominski zapis. Po njem naj bi odšel v Zagreb na pobudo predsednika Narodnega odbora Jožeta Basaja, in sicer zaradi Frkoviceve prošnje, da gre do Mačka kak njegov prijatelj, ki bi ga pregovoril, da bi prevzel vlado na Hrvaškem. Skerbec pa je bil res Mačkov prijatelj, saj sta bila v tridesetih letih skupaj v zaporu.23 V hrvaško glavno mesto jih je z avtom peljal konzul Baljic. Ze ob 11. uri zvečer so se sestali s Pavelicem in njegovim štabom, ki ga je Skerbec obvestil, da so preteklo noč Slovenci razglasili svojo državo, in menil, da se Slovenci in Hrvati lahko uspešno uprejo Titovemu prodiranju. Poleg tega je bil naprošen, da pri Pavelicu posreduje za prosto pot srbskim četnikom skozi Hrvaško. Drugi dan, tj. 5. maja, sta z inž. Berkopcem šla k Mačku, ki pa se je že pripravljal na odhod in dejal, da je pač za kakršno koli kombinacijo vse že prepozno in zamujeno. Skerbec se je nato takoj odpravil proti Ljubljani, ki pa je ni več dosegel.24 Ze omenjene izjave ministra Alaj-begovica glede prihoda slovenske delegacije se torej ujemajo s pisanjem dekana Skerbca, čigar različico v glavnem potrjujejo tudi povojni zapisi Franca Bajleca, in sicer da je 3. maja v Ljubljano »prišla neka hrvaška osebnost s poročilom, da bo na Hrvaškem prišlo do spremembe, da bo vlado prevzel dr. Maček in da naj bi NO poslal takoj nekoga, ali kakšno delegacijo v Zagreb na razgovore zaradi skupnega nastopa Hrvatov in Slovencev. NO je naprosil msgr. Matijo Skerbca, ki je bil Mačkov osebni prijatelj in msgr. Skerbec je ta dan, to je 4. maja odpotoval v Zagreb z navodili, da se v imenu NO informira in razgovarja z dr. Mačkom, odnosno z novim hrvaškim narodnim vodstvom.«25 Ob tem ostaja še odprto vprašanje, ali se je tedaj v Zagrebu Skerbec oglasil tudi pri nadškofu Stepincu. Na procesu v Ljubljani leta 1946 so škofu Rožmanu očitno očitali tudi Skerbčevo pot do Pavelica in Stepinca zaradi političnih pogovorov. V svojem zagovoru je Rožman na to zapisal, da »dekan Skerbec je bil v Zagrebu pri nadškofu, da bi dobil kaj poročil, ker smo bili že dlje časa brez zvez s predsednikom škofovskih konferenc. Pri poglavniku ni bil, ker ni imel z njim nič opraviti.«26 Kakor smo videli, Skerbec morebitnega obiska pri nadškofu ne omenja, lahko pa da je imel poseben dogovor z Rožmanom in je to zamolčal, čeprav se to ne zdi logično, saj je bil omenjeni Rožmanov zagovor v emigraciji tedaj že objavljen, in sicer enajst let pred Skerbčevim spominskim zapi-
som.27
23	Matija Skrbec: Spomini in reminiscence na katoliško gibanje med Slovenci zadnjih 35 let. 1948, str. 35.
24	Matija Skerbec: Moja pot v Zagreb. V: Vestnik 1976, št. 7-8, str. 133-134; Tine Debeljak: Nekaj pogledov z naše perspektive na Josipa Broza Tita. V: Svobodna Slovenija, št. 42, 43, 44, 27. 10.-10. 11. 1983.
25	Franc Bajlec: Gradivo k Vetrinju. V: Vestnik 1962, št. 8, str. 186.
26	Jože Jagodic: Proces proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu. V: Zbornik Svobodne Slovenije 1965, str. 71.
27	O tem gl. tudi Rupnikovo izjavo pred sodiščem v Dušan Zeljeznov: Rupnikov proces. Ljubljana 1980, str. 287. V omenjenem delu A. Vojinovica se pojavlja celo podatek, da je slovenska delegacija tedaj obiskala tudi nemškega poslanika v Zagrebu Siegfrida Kascheja. Gl. prav tam, str. 224.
Kakor koli že, iz omenjene rekonstrukcije dogodkov ne izhaja oziroma ni videti, da bi iz Ljubljane pred 21. aprilom v Zagreb Pavelicu poslali kak memorandum ali pa da bi ga tega dne v Zagrebu kdo v imenu Rožmana, Rupnika ali Narodnega odbora sestavil in predal naslovniku. V Ljubljani so namreč tedaj sploh šele začeli razmišljati, da bi bilo dobro navezati stik tudi z Zagrebom.
Da pa bi to vprašanje vsaj malo dodatno razsvetlili, naj se vrnemo k vlogi inž. Predavca. Na sojenju Draži Mihailovicu v Beogradu je prišlo na dan, da je do posameznih stikov med četniškimi komandanti in ustaškimi oblastmi prihajalo že pred koncem vojne. V tem smislu je bila pomembna vloga beograjskega odvetnika Ranka Brašica, ki se je večkrat mudil v Zagrebu. Je pa Mihailovic vztrajal, da mu je dal samo nalogo, da dobi zvezo s hrvaškim domobranstvom in predvsem z »mač-kovci«, torej s funkcionarji HSS. Na sodišču so tedaj pokazali tudi dvoje Mihailo-vicevih pisem, eno naslovljeno neposredno na Stepinca, drugo pa na Brašica, ki govori o pogajanjih s Pavelicem. Mihailovic je avtentičnost pisem zanikal, češ da so pisci sicer uporabili le njegov lastnoročni bianco podpis. Videti je, da je bilo temu res tako.28 Sredi aprila pa je Mihailovic v Zagreb v skladu z že omenjenimi sugestijami McDowella poslal še inž. Predavca in generala Svetomira Dukica, da dosežeta sporazum z Mačkom, Predavec pa naj bi nato odšel še naprej v Ljubljano na podobne pogovore s slovenskim Narodnim odborom. Preden sta odposlanca prišla do Mačka, ki je bil tedaj še interniran, so ju prestregli ustaši in privedli pred Pavelica. Formalno nista bila ujetnika, Pavelic pa je zatem v bistvu z njima začel prave politične pogovore; Predavec, čigar glavna naloga je bila doseči razširitev Mihailovicevega Centralnega nacionalnega odbora s Hrvati in Slovenci, se je med 17. in 22. aprilom tako skupaj z Dukicem oziroma Brašicem trikrat sestal s Pavelicem. Ta je vztrajal, da je treba dogovor skleniti z njim, kar je Predavec na kodiran način sporočil Mihailovicu, ki se nato ni več odzval.29 Dogovora pravzaprav ni bilo, razen nekaterih sporazumov o prehodu četnikov skozi NDH, je pa 22. aprila Predavec skupaj z Brašicem Pavelicu po vsej verjetnosti predal memorandum, ki je glavni predmet tega prispevka. V njem je po vseh obrazložitvah potrebne nove strategije bistvena prav prošnja, da jima Pavelic omogoči srečanje s predsednikom HSS.30 Poglavnik je nato Predavcu dovolil, da gre tudi k Mačku, a je ta zaradi nezaupanja sestanek odklonil. Sta pa Mihailoviceva odposlanca 27. aprila sestavila še memorandum na Mačka, upajoč, da mu ga bosta na kakršen koli način lahko dostavila. Nato je s Pavelicevim dovoljenjem Predavec odšel v Ljubljano.31 Tam se
28	Izdajnik i ratni zločinac, str. 287-294; Josip Hrnčevic: Svjedočanstva. Zagreb 1984, str. 169— 170; Bojan B. Dimitrijevic: Kako je deneral video Hrvate? Dragoljub Draža Mihailovic o Hrvatima i hrvatskom pitanju 1941—1945. godine. V: Dijalog povjesničara-istoričara 6. Zagreb 2002, str. 107— 109.
29	Stephen Clissold, ki je na zahodu kot eden prvih pisal o teh dogodkih, je še menil, da je bila ta Mihailoviceva misija namenjena k Pavelicu, Mačka sploh ne omenja. Glej Stephen Clissold: Whirlwind. An Account of Marshal Tito's Rise to Power. London 1949, str. 217—218.
30	Fikreta Jelic-Butic v omenjeni knjigi o četnikih na Hrvaškem omenja, da se je enkrat skupaj s Predavcem s Pavelicem sestal tudi Mihailovicev hrvaški general Matija Parac.
31	Ilija Jukic: The Fall of Yugoslavia. New York, London 1974, str. 279—281; Bor M. Kara-
je, kot smo že videli, sestal z Narodnim odborom, a zatem bil navzoč tudi na znanem zasedanju na Taboru ob razglasitvi slovenske države. Zborovalce je ob tej priložnosti tudi na kratko nagovoril in predvsem pozdravil v imenu »vrhovnega poveljnika kraljeve jugoslovanske vojske v domovini generala Draže Mihailovica«.32 Inž. Predavec, sin nekdanjega podpredsednika HSS Josipa Predavca, je vsa povojna leta živel v Veliki Britaniji in tam, podobno kot Slovenec Ljubo Sirc, deloval tudi kot aktivni član t. i. demokratske alternative. Leta 1990 je dal obširni intervju za zagrebško revijo Start. V njem se je spomnil tudi svojih srečanj v Zagrebu in Ljubljani aprila in maja 1945. V veliki meri je potrdil potek dogodkov, kot smo ga na podlagi drugih virov prikazali zgoraj, pri čemer pa nekaj podrobnosti vendar še zmeraj ostaja nepojasnjenih. Po njegovem pričevanju je Pavelic, ko so ga privedli k njemu, takoj vedel, kdo je, čeprav se je sam predstavljal za nekega Janka Petrovica. Poglavnik je, kot rečeno, najprej vztrajal, da se morajo četniški emisarji pogajati z njim in ne z Mačkom. Ko pa Predavec ni »mogel« več dobiti zveze z Mihailovicem, je popustil in jim prepustil proste roke za dogovarjanje z Mačkom, h kateremu je za dogovor za srečanje sam naprej poslal generala Anteja Moškova, a kot že omenjeno, prvak HSS je srečanje odbil. Na tej točki nato Predavec omenja, da sta z Brašicem sestavila memorandum, naslovljen na Mačka, in ga oba tudi podpisala, ne navaja pa točnega datuma, kdaj je bilo to besedilo sestavljeno.33 Tudi ne omenja, da bi že pred tem (21. oziroma 22. aprila!) v posebnem memorandumu zaprosila poglav-nika, da bi jima omogočil stik z Mačkom. Na to je Pavelic dejal: »... jaz tu ne morem nič, pojdita k Slovenskemu narodnemu odboru«. Po prihodu v Ljubljano se je Predavec najprej pogovarjal z odborovim tajnikom Albinom Smajdom, nato pa je na lastno pobudo odšel še k škofu Rožmanu, ki je nanj naredil zelo pozitiven vtis. Rožman mu je po Predavčevih besedah obljubil, da bo poslal v Zagreb z memorandumom za Mačka kanonika Skerbca, ki je bil z njim skupaj v zaporu. Tu sledi zanimiva in pomembna Predavčeva trditev: »Njega (Skerbca, op. p.) so na poti ujeli, ker je ta memorandum v jugoslovanskem tisku objavljen kot memorandum škofa Rožmana ...« No, kot smo videli zgoraj, se kot memorandum škofa Rožmana (in generala Rupnika) v »jugoslovanskem tisku« navaja le memorandum Pavelicu z 21. aprila, medtem ko Predavec pravi, da je Skerbec v Zagreb nesel memorandum Mačku (z dne 27. aprila). Očitno je Predavec tukaj zamenjal oba memoranduma ... Tu torej nastopi tista temeljna nejasnost, kako so povojne hrvaške oblasti memorandum Pavelicu povezale z Rožmanom in Rupnikom. Ali je mogoče Skerbec dobil od Predavca tudi ta memorandum in ga nesel v Zagreb, kjer so ga po vojni našli v
pandic: Gradanski rat u Srbiji (1941-1945). Cleveland 1958, str. 436-445; Jovo Popovic, Marko Lolic, Branko Latas: Pop izdaje. Zagreb 1988, str. 366-367; Jozo Tomasevich: The Chetniks. Stanford 1975, str. 452-453.
32	Zgodovinska proklamacija. V: Slovenec, 4. 5. 1945, str. 2.
33	Ta memorandum z datumom 27. 4. 1945, a brez podpisov, je bil leta 1985 objavljen v zbirki četniških dokumentov. Glede na to, da se njegovo besedilo prične z besedami »pred nekaj dnevi smo vam predložili prošnjo, da nas sprejmete ...«, je omenjeni datum gotovo pravi. Gl. Zbornik, str.
1011-1015.
ustaškem arhivu, ki se je tedaj sicer nahajal v prostorih nadškofije, kamor ga je pred umikom iz Zagreba deponirala ustaška vlada? Vsekakor je morala obstajati neka povezava z Ljubljano ali Slovenci, da so lahko prišli do takšnega sklepa. Tudi Predav-cu je sicer spomin nekoliko šepal, saj je, recimo, zasedanje na Taboru, ki se ga je udeležil in ki se ga je spomnil v nekoliko ironičnem duhu, datiral s 6. majem. Ni se več vrnil v Zagreb, temveč se je skupaj z Brašicem odpravil na zahod k ameriškim zaveznikom.34 Naj tu še opomnimo, da tako škof Rožman v svojem zagovoru in še posebej dekan Skerbec v svojih spominih izrecno nista omenjala Predavčevega memoranduma za Mačka.
Ob koncu na memorandum Pavelicu z 21. aprila 1945 poglejmo še enkrat, in sicer predvsem z vsebinskega stališča. Že uvodni stavek, namreč »Poglavnik, na osnovi dobljenih navodil, razgovora, ki ste ga vodili z nami, kot tudi na osnovi pooblastil, s katerimi razpolagamo ...«, kaže, da gre za besedilo inž. Predavca (in Brašica), ki je sledilo že opravljenim pogovorom s Pavelicem, in da nikakor ne more iti za besedilo ali tudi samo idejo Rožmana in Rupnika. V nadaljevanju se vsebina memoranduma ukvarja predvsem s tem, kako rešiti srbsko-hrvaško nasprotje, da bi prišli do nekakšne politične platforme za vsaj konfederalno obnovo Jugoslavije in s tem pritegnili (pozitivno) pozornost in pomoč zahodnih zaveznikov. To je seveda problematika, ki je tipična za Mihailovicev Centralni nacionalni komite, medtem ko ni iz nobenih virov znano, da bi se Rožman ali Rupnik s tem kadar koli ukvarjala. Memorandum nato preide na izpostavljanje odločilne vloge Vladka Mačka kot človeka, ki ga v tujini (na Zahodu) še vedno štejejo za legitimnega predstavnika hrvaškega naroda. Zato pisci memoranduma prosijo poglavnika, da jim omogoči stik s predsednikom HSS. To je še eden od odločilnih dokazov, da gre tu za akcijo inž. Predavca in Brašica. O vsem tem namreč tedaj v Ljubljani nihče ni imel niti pojma. Hkrati to dokazuje, da tisti, ki so ob procesu proti Stepincu za omenjeni memorandum dejali, da gre za memorandum, poslan Stepincu, Mačku in Pavelicu, tega sploh niso natančno prebrali. Oba podpisa pod memorandumom sta navedena v obliki kratic. R.M.B. bi lahko pomenil podpis Ranka Brašica, medtem ko VI. (Vl.?) O. le težko vidimo kot podpis Vladimirja Predavca.
34 Mirko Galic: Politika u emigraciji. Demokratska alternativa. Zagreb 1990, str. 166—168.