PASTOŠKIN: TVOJE OČI.
55
Bridki, prebridki so spomini življenja; bridke, prebridke so ure samotne in na vse kraje ena sama je pot: mrka in rezka, v smrt vodeča.
Kam bi z otrokom, kam bi z mladostjo? In kam s trpljenjem in s smrtjo — kam? V vsem je skrivnost:
Bog.
V  polumraku trepeče lučka kakor rdeča roža drhteča v vetru. Iz polumraka v polumrak plahutajo misli in se naslanjajo s krili ob lučko.
V  vsem je skrivnost: Bog.
PASTOŠKIN:
TVOJE OČI.
Ves božji dan sredi učenih glav razmišljal sem  nad knjigami  in listi, najglobljim ugankam ril je do obisti ta vražji moj razum-nepridiprav.
A venomer sijali iz razprav
očesi  tvoji sta mi jasnočisti
in žgali vame rfiiJk sta vedno isti,
ve3, draga, oni nauk, močan in zdrav:
«Modrost, ki ti iz knjig ne more rasti, iz nas poganja, v nas ti dozori; imej vse tiskane resnice v časti,
a še bolj vneto v nas globoko zri> Sladko je, draga, v tvoje mreže pasti, najslajše — ti poljubljati oči