170 J. Apih : Plemstvo in niCrodni razvoj. v drugič vprašal. Pa Omahne je le prišel in ostal delavec in tamo smo ga našli, ko smo pričeli povest. IV. Miklavžu se je z novo ženitvijo silno mudilo. Domačim nasproti o svoji nameri ni zinil besedice, niti sestri ne, ampak skrbel je, da se jc vršil že prvo nedeljo po njegovi snubitvi cerkveni oklic. Ljudje po cerkvi so kar usta odpirali, ko je oznanjal župnik, da se bo Topolščak poročil z Brnotovo rejenko, in sami svojemu sluhu niso verjeli. Tudi Tomaž je stal na svojem starem prostoru blizu velikih vrat. Zazdelo se mu je skoro kakor pred petindvajsetimi leti, ko je cul z leče Topolščakovo ime, da se obračajo ženske zvedavo proti njemu, a danes vendar ni bilo tako, nego sam bi se bil najrajši obrnil k bližnjemu sosedu ter povprašal, kaj in kako, ko bi mu neka čudna, nenadna slutnja ne bila šinila v glavo. Zakaj se ženi Topolščak ? In tako naglo — na vrat na nos — — kaj, ko bi to bilo v zvezi z onim — ? Pa kako bi to bilo mogoče? Gotovo je le, da Omahne pri tej maši svojega rožnega venca ni zmolil. Po glavi mu je brodil jedino le Topolščak in njegova ženitev in skrivnost, ki ga je mučila vse zadnje dni. Ko je bila služba božja končana, bil je med prvimi, ki so silili iz cerkve. Trpelo ga ni tukaj, kakor tedaj pred petindvajsetimi leti ne. Pred cerkvijo ga potiplje nekdo po rami. Klander je stal za njim. (Dalje prihodnjič.) Plemstvo in narodni razvoj, Spisal Jos. Apih, I. ko primerjamo zapadno-evropske države med sabo kar se tiče stopinje, katero so dosegle v industriji, moramo odkazati Nemčiji šele četrto mesto; stoprav za Nemčijo nastopa Av-stro-Ogerska. Narodno-gospodarske razmere so jako različne pri nas in v Nemčiji, a glavna proga narodno-gospodarskega značaja je ista pri obeh: za obe je jednake važnosti kmetovalstvo v najširšem pomenu. To je statistična istina; ali ravno taka istina je, da je tu in tam industrija neobhodno potrebna, in da bi sosebno na Nemškem J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 171 kmetovalstvo* samo ne moglo preživljati stanovništva, ki se množi v taki progresiji, kakeršne ne nahajamo pri nijednem narodu več. Kakor naša industrija in naše poljedelstvo trpita škodo po inostranski konkurenci, takisto se godi tudi sosedom Nemcem. Zato se morajo tudi oni braniti s colnino, ki podražuje tuje zdelke. To stališče zavzema ondu sam Bismarck, ki je, predlagaje načrt v povišanji colm'ne: od Enostranskih poljedelskih uvožnin, naravnost rekel: „Nemci smo kmetski narod". Ta izrek se je mnogim zdel nekaj smel, namreč tistim zagovornikom neomejenega gospodstva kapitalovega, ki menijo, da Se kmetu godi še predobro in da si pomagaj sam, ako ga kje žuli čevelj ekonomičnih kriz, sosebno pa tekmovanje s poljedelci izven-evropskimi. Navzlic cvetoči in mogočni industriji in kupčiji, trdi Bismarck, da so rojaki njegovi narod kmetov; kaj bi neki rekel, ako bi:ga mi povprašali, med katere narode vrsti Slovence? Zgodovina nam kaže Bismarcka jako poučenega o naših avstrijskih razmerah in on sam je kos avstro-ogrske usode v zadnji dobi; zato smemo trditi, da bi nas ta državnik brez pomisleka uvrstil med narode kmetske, ne da bi mu kdo izmed nas mogel oporekati. Slovenci smo kmetje, kmetski narod »katexochen« in bomo ta značaj menda ohranili, dokler ostanemo Slovenci. Seveda ne bomo zanikali, da imamo tudi obrtnike, trgovce, t. j. tiste stanove, ki obdelujejo surovine in tiste neštevilne stvari in stvarce zdelujejo, katere potrebuje človek, ako seje le za spoznanje povzdignil nad neumno žival in stopil vsaj na najnižjo stopinjo tiste lestve, ki se ji pravi omika. Ti stanovi žive večinoma po mestih in trgih; toda uprav število vsega stanovništva mest in trgov nam svedoči, da je prvi in glavni stan pri nas kmetski stan. Število kmetovalcev je dokaj večje od števila meščanov in tržanov, kar se nahaja samo pri narodih in v krajih z menj razvitim mestnim življenjem, čegar poglavitno delovanje je na polji obrta in kupčije. Sploh vidimo, da ima naša država jako malo velikih mest; še menj jih ima Rusija itd.; njih število raste proti zapadu, torej proti tistim državam, v katerih je najživahnejše obrtno delovanje; vrhunec doseže na Angleškem. Po Slovenskem imamo sicer dokaj mest in trgov; a izvzemši Ljubljano, Maribor, Gorico, so jako majhna mesta in prijazni, pridni, pa vendar le skromni trgi; marsikatero mestece bi ne moglo oteti svoje časti kot mesto, ako bi ne bilo upravno in sodno središče svojemu okraju. Imen navajati ni treba. Naša mesta in mesteca do najnovejših časov niso bila nič kaj mila našemu narodu, kar se dostaje narodnih teženj in naporov; torej jih skoraj nismo mogli: prištevati narodnemu telesu; prištevala so se 172 J. Apih: Plemstvo in naiodni razvoj. z nekim ponosom drugim, tujim narodom, mene, da rallika v omiki med meščanom in kmetom se mora izraževati s tem, da mora 6ni biti „sin" omikanejšega naroda, nego li je narod kmetski, bivajoč okoli mesta. Dandanes so se razmere v tem oziru že jako povoljno predru-gačile; naše meščanstvo uvideva čimdalje bolj, da ni nikakor nečastno, prištevati se svojemu narodu in podpirati ga z vso silo višje omike in ugodnejših gmotnih pomočkov. Pridno se ruši dandanes po mestih tisti bronasti malik z ilovnatima nogama, ki seje zval »nemškutarstvo« in kateremu so pošteni slovenski obraz po opičje deli v tako grdo-smešne nemške gube! Čimbolj se čisti narodova kri in izmetuje vse tiste tvarine iz sebe, katere so kot tujke provzročevale toliko stoletij narodnih bo-leznij med nami in slabile prvotno tako krepak napredek, tembolj se množi in narasta moč — ne po ekstenzivnem osvojevanji tujih življev, za kar nimamo niti nagona, niti volje, najmenj pa moči; ampak narod raste intenzivno. To je tisti način narodne propagande, ki se nam zdi jedino dostojna omikanega časa, ki zna spoštovati razven elementarnega pojma v posesti in lasti takisto svetost in nedotekljivost idealnih, tudi narodnih pravic in svetinj. Mislimo si zdaj, zroči nekoliko desetletij naprej v bodočnost, že dovršen ta proces; mislimo si narod že očiščen, jednoten in čvrst, pa samostalen — ali ne bodemo še ničesar pogrešali? Ali nam ne bo še manjkalo jednega stanu, ki je skoraj povsodi, sosebno kulturnim narodom, bistven del narodove celote? Na kratko: kaj nam bo poreči o plemstvu ? Ga li imamo ? Ga li bodemo morebiti imeli kdaj ? Da plemstva dandanes pri nas ni, to je znano, žal, znano le preveč ; isto tako gotovo je, da smo imeli svoje plemstvo, dokler je narod užival svobodo, pred podjarmljenjem po Nemcih in Madjarjih. Seveda ni bilo to plemstvo uničeno ali potujčeno hipoma; prebilo je vsaj po nekoliko še nekaj časa; potlej pa ga je zasul diluvij tujstva in s tem vsekal narodni celoti strašno rano. v ... Cestokrat smo že čitali o tistih pomočkih, s katerimi so tujci, v prvi vrsti seveda Nemci, pri nas krčili pot svojemu gospodstvu in jeziku. Nobeden pameten človek ne more zahtevati, naj mi pritegnemo nemškim, menda — objektivnim zgodovinarjem in priznamo, da je bilo to zmagovalno prediranje tujega življa res samo »mirno osvo-jevanje«, osvojevanje »s sekiro in plugom«, »zmaga nemške marljivosti nad slovansko surovostjo« ali celo »dobrota, za katero so prosili Slovenci sami«, itd. — Stari Slovenci niso bili, naselivši se po dolinah planinskih, tako brez kulture, da bi bili pustili zemljo neobdelano in živeli ob plenu; svoboda jim je bila gotovo tudi dražja nego robstvo J. Apih : Plemstvo in naVodni razvoj. 173 in nezmisel je, trditi, da bi bili tuji gospodje, vitezi in duhovniki, ove-seljevali naše pradede, jemljoči jim dom in zemljo. Kjer ne gre zlepa, ondu nastopi sila, moč krepkejšega — pravica, katere zakonik je — pest! So se li bojevali naši premagalci za omiko, ko so šiloma jemali našim pradedom lastnino in svobodo, dasi so imeli doma na Nemškem še preobilo neobdelanega sveta? — Napak bi pa bilo dolžiti naše nasprotnike, da so oni jedini vzrok vse bede, ki je takrat in pozneje zadela naš narod. Težko, da bi nam bili storili toliko škode, da jim niso bile našega naroda svojske napake in slabosti, pa nesrečne razmere krepki zavezniki. Baš zdaj, v dobi našega preporoda, imela bi nam biti dolžnost, seznaniti se s pregrehami in popustljivostjo starih Slovencev iz Slovanov sploh: knjiga, ki bi obsezala vse dotično gradivo, bila bi nam prepotreben in pre-koristen svaritelj in učitelj! Nekaj doneskov za tako berilo nam podajajo naši nasprotniki še dandanes. Ako si hočeš vsaj v nekoliko razjasniti vzroke zmagovitega prediranja tujstva v slovanstvo, ki se je vršilo nekdaj tudi pri nas in iz tolikih pokrajin izpodrinilo slovenstvo, ostavivši ondu samo izvirna slovenska zemljepisna imena, prave kratke ali tožne nagrobne napise na mogilah nekdanjih gospodarjev — čitaj tiste vsako leto od pruske vlade priobčevane izkaze o premikanji veleposestva na Poznanskem. Odkar je ta pokrajina odcepljena od celote poljskega naroda in priklenena k Pruski, od takrat že pogreša potrebne zaslombe in v svoji osamljenosti gine ondu poljski živelj in se umika nasilstvu nemštva — platonske simpatije kozmopolitičnih narodoljubov francoskih, angleških i. dr. mu ne pomagajo čisto nič. Srednjeveških pomočkov ondu zmagujoči živelj res da nima več vseh in zahteve »pravne države«, za katero je »justitia« tolikrat samo umišljeni »fundamentum regnorum«, ne dopuščajo že zavoljo lepšega ne presilovitih dejanj narodno državne oblasti. Navzlic temu, dasi je minulo fevdstvo, ki je bilo nekdaj silno orožje narodnega podjarmljevanja, širi se na Poznanskem neprestano nemštvo z brzim korakom, podpirano po vladnem vplivu z več nego samo mo-raličnim, krepkim, samosvestnim ravnanjem, katero ima privesti gotovo do zaželenega zmotra. Poleg nadvladanja nemškega jezika in zatiranja poljščine se podirajo stebri poljski z ekonomičnimi pomočki, s6sebno s prehajanjan poljskih plemenitaških posestev v nemške roke. Slovanska pijavka, Zid, pogladi pot, po kateri strmoglavi nepremišljeni Poljak v dolgove in po njih v revščino. Kako izdatno se vrši to gospodarsko iztiravanje poljstva, to nam kažejo tiste številke, ki jih sle-harno leto priobčuje vlada sama. Te številke so Nemcem veseli poroki, I74i J.'Apih :'Plemstvo m. narodni razvoj. da bodo kmalu uničili svoje poljske državljane in da bode tem odbila zadnja ura, kadar: bo zapel zadnji udar na boben pri dražbi posestva poslednjega poljskega plemiča. , Kako naj bi se pa tudi Poljak ondu ubranil svojega tekmeca! Poljak je Slovan, ki ga dičijo vse tiste proge slovanskega tipa, čegar po lipovo mehka narava ni ustvarjena za srečen boj s trdnim, železnim Nemcem saksonskega rodu; dobrovoljnemu, toda malomornemu in gospodarski slabotnemu Poljaku se je boriti s tekmecem, čegar urojeno krepko volj nost podpira višja omika, vstrajnost in umno gospodarjenje. .: Vsem narodom, hotečim podjarmiti si ta ali oni narod, bila je podstava daljšega postopka osvojenje zemlje, prilaščenje tujih zemljišč, Boljšega stališča bi menda sam Arhimed ne bil mogel izumiti. Za gmotnim uničenjem mora nastopiti brezpogojno uničenje narodnosti. Izjem imamo tako malo, da služijo pravilu samo v potrdilo. Sosebno veljavno je pa ono pravilo kar se tiče usode Slovanov, in ne v zadnji vrsti kar se dostaje Slovencev. A mi Slovenci smo, imeli še nekega sovražnika poleg tistih, ki kopljejo dandanes grob bratom Poljakom: pri nas je bila s posvetnimi nasprotniki tesno zvezana c e r k e v. Pokristjanili so nas inostranci — Rog ne daj, da bi jim mrzili nemara zato, ker so nam prinesli luč svete vere; za ta dar jim bo Slovenec vedno hvaležen. Nikdar pa jim ne bode mogel pozabiti in odpustiti, da so prišli k nam ne samo kakor apostoli, nego tudi kakor poslanci in poverjeniki naroda svojega, da so zlorabili svete evangelije za zmotre, pogubne novim kristjanom in da so sejali poleg plodonosnega semena prave vere grdo lju-ljiko narodnega sovraštva in zatiranja. , , In dolgo, dolgo je bila naša zemlja podrejena vladikam, katerih stolice so stale na tuji zemlji in ki so našemu narodu bili tujci po rojstvu in duhu. Pozno šele so nam ustanovili vladikovine na domačih tleh — ali podrejene inostranskim metropolijam. Komu se je podeljevala .škofovska čast ? Merodajne niso bile niti razmere, niti potrebe, najmenj pa skromne želje vernikov, niti vselej sposobnost za tako prevažno dostojanstvo. Odločevali so mnogovrstni oziri in vplivi: osebne zveze, politični oziri, oblast mogočnih rodbin itd. in pošiljali so nam škofe skoraj same plemenitaše nemške in laške ali morebiti iz katere domače, toda neslovenske rodovine. Za te može niso veljali nazori apostolov slovanskih, bratov solunskih, ker za narod kmetski niso imeli srca. Ni jim šlo v glavo, kako krepko in milo odmeva v si;ci človeškem beseda božja, ako se oznanjuje v tistem jeziku, v katerem; je draga mati nas učila molitev Gospodovo, ko nas je učila J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 175 sklepati ročice in klicati: »Oče naš!« Zanje ni bilo tistega prvega binkoštnega praznika, ko je Bog poslal apostolom dar jezikov, da so šli in oznanovali besedo božjo vsem narodom! Nekaj se mora pri tej stvari v poštev vzeti, da ne sodimo krivo svojih nekdanjih višjih pastirjev: nikjer se ni cerkveno, škofovo dostojanstvo tako tesno združilo z državo, katere kos je bila naša domovina. Večina škofov in dokaj opatov je imela knežjo čast in s knežjo oblastjo je vladala prostrana posestva, cele dežele. Zaradi tega so jih posvetne skrbi in stvari zanimale tako, da so bili čestokrat bolj posvetni nego cerkveni dostojanstveniki in da so se vtapljali čeloma v vsa zanimanja nemških knezov. Mnogi so bili spretni dvorjani, diplomati ali državniki; odkazovali so jim zato vladarji radi dvorna posla, upravo deželno, poslanstva i. t. d. Tem načinom so se odtujili narodnim interesom, navzeli se pa duha vladajočega v visokih, nemških, za slovenstvo se ne zanimajočih krogih: kogar je pa prešinil ta duh, izpremenil se je v bolj ali menj marljivega pospeševatelja potujčevanja naroda našega. Slovencem se je bilo takrat hudo bojevati z nasprotnikom, ki mu je bil baš tako močnejši, kakor je dandanes Nemec Poljaku. Usoda nam je podelila mehak tip in nas poslala v boj, predno je bila pro-sveta nadomestila to, kar nam je odrekla priroda. Poleg Nemca nas je jel stiskati še Lah in Madjar, torej troje sovražnikov, katerim nismo bili niti po številu nikdar kos. Od zapada, severa in iztoka je pritiskal tuji vpliv, troseč med nami barbari menda »prosveto« — za krvavo plačilo: za ono »prosveto« so »srečni« proseliti morali dati dedno zemljo, zlato svobodo in materin jezik! Nekaj drugače in, če se ne motimo, resničneje bi morali soditi Nemci o tem zmagovitem postopanji prednikov svojih, ako bi se postavili na novodobno stališče prirodoznanstva: saj so menda veliki če-stilci in oboževatalji Darwinovi in uče trditve, ki sezajo dalje, nego li je hotel iti preslavljani mojster sam. Kdor zmatra ta mednarodni boj, ki se je vršil, dokler je človeški rod na zemlji, raz stališča darwinizma, mora ga zvati »boj za obstanek«. Ta boj vidimo po vsem kraljevstvu organizmov; značaj tega boja je tem brezozirnejši in krutejši, čim niže na lestvi organskih bitij stoje boreči se nasprotniki. Poglavitna poteza v značaji tega boja je gola sebičnost, ki ne priznava nobene pravice tam, kjer hoče zavladati. Zastonj iščemo idealnih, vzvišenih nagibov, kjer vlada večno sovraštvo elementarnih sil. Seveda sodelujejo v tem boji med narodi marsikateri faktorji, katerih ne poznajo bitja nižjih vrst. Poleg nekega vsemu človečanstvu urojenega nagona za boj, osva- 176 Književna poročila. janje in gospodovanje, vlada tudi pri najnižjih in najsurovejših narodih tista moč, ki jo ima v vsem stvarjenji jedino le človek: prosta volja 1 Volja je silen faktor in modifikuje »boj za obstanek« v sleharni meri. Volja je tako silno orožje, da nadomešča dostikrat bogato orožarnico; da bi sleharni narod ga hotel uporabljati, gotovo bi se marsikdaj »boj za obstanek« končal drugače. Nobenemu narodu ni tako zelo potreba krepke, neupogljive volje, kakor prav nam. Nas je usoda posadila prav kakor nalašč med najmočnejše in najbrezozirnejše sosede, ne da bi nam bila dala dosti sposobnega in potrebnega orožja v hudi »boj za obstanek«. Naš boj je bil zmerom sama obramba, in pohlevni Slovenec se nikdar ni spomnil, da je obramba vspešna samo, ako je tu in tam združena s krepkimi naskoki, kateri porušijo sovražnika najsitnejše obsipe. Skromni slovenski ratar je bil .zadovoljen, da je našel, sledeč drugim narodom, kraje, kjer ni bilo nič ali malo stanovmkov in obilo proste zemlje. Razrušena so bila mesta rimska, ne po »ljutih« Slovencih, nego po narodih grmanskih in mongolskih; na razvalinah si je postavil Slovenec rad svojo borno kočo, potrebil grmovje, zoral zemljo in ravno plug je bil našim pradedom tisto silno pero, s katerim so si vknjižili na dotlej prosti božji zemlji pravico svojo. Plug jim je bil orožje za mirno osvajanje — ne pa kruti meč. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila. (Dalje.) 2. Der Lautiverth dcr Nasalvocale im Altpolnischcn. Etne grammatische Studie von Dr. J. Leciejeivski. Wien, 1886, 8° 16j. Pisatelj te učene razprave je nam Slovencem znan po svojem spisu »Z žycia Slowericow% s katerim je rojake svoje Poljake z našimi literarnimi in kulturnimi razmerami seznanil; a učenemu svetu po svojih dialektologičnih študijah, objavljenih v 9. knjigi »Rozpr. i Spraw. akad. um. v Krakowie* in v razpravi o jeziku florijanskega psalterja v »Archivu*. Najnovejše njegovo delo o nosnih samoglasnikih v staropoljščini je bilo že leta 1883. dogotovljeno ali je šele zdaj izdano. Osniva se na jako vestnem in natančnem preiska-vanji vseh do zdaj izdanih starejših poljskih virov in rokopisov; podaje tedaj mnogo zanesljivega gradiva in ima trdno podlago. O poljskih nosnikih, o njih razvitku in zgodovini, o njih odnošaji nasproti staroslovenskima nosnikoma se je mnogo pisalo, odkar je Vostokov 2?2 J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. počasi čez rano, dokler je ne pokrije. A prostor, kjer je bila rana, pozna se še leta in leta; zaceljene rane — grče — opazujemo na starih lipah, hrastih, topolih in dr. Vendar se tudi pripeti, da se rana neče prevleči z varujočo odejo. Zrak pristopa zraven in prej ali slej začne rana gniti. Pri mehkih, zelnatih rastlinah se gniloba posebno naglo širi. Površje rane se iz-premeni v rjavo, gnilo tvarino, ki seza vedno globlje v srce rastline. Lesnatim deblom začne les rumeniti ter postajati lahek in prhek. Mesto rane zapazimo konečno rjavo snov — trhljad — v kateri se naseli bogato organsko življenje in se goste obilni zajedalci. Opisani proces se navadno vrši pri otlih deblih, ki gnijo v sredi. Rana se je pač pričela pri kaki odlomljeni veji; natora si ni pomagala sama in razdiranjc je napredovalo sicer počasi, ali stalno. Deblo vedno bolj izgublja svoj poklic kot mehanična podpora vsemu truplu. Stalo je stoletje za stoletjem, toda gnijoča rana mu je razjedi a telo. Podre ga morebiti prvi vihar. . . . (Dalje prihodnjič.) Plemstvo in narodni razvoj. Spisal Jos. Apih. II. dkar nas omenja zgodovina, bili smo kmetski narod; da smo pa tudi postali in ostali kmetje »par excelence« za vselej, to je jedna najvažnejših posledic nemškega vpliva, katerega sta podpirala tu Lah, tam Madjar. Da bi kdo hotel ves narod naš stopiti v jedno politično stranko in tej dati pri krstu primerno ime, morala bi se taka narodno-politična stranka zvati samo »demokratsko«. Ali smemo biti ponosni na to, ali pa bi morali obžalovati, da je prišlo tako ? Ako prav razumevamo, kar uči zgodovina, opisujoča usodo narodov, reči moramo, da je potrditi obe vprašanji z ozirom na ogromne žrtve, za katere se je v onem zmislu razvila naša zgodovina in utemeljil naš narodni značaj. Že davno je Slovenec izgubil svoje narodno plemstvo. Nekoliko ga je zatrla sila prcmogočnih sosedov, deloma pa ga je zadela tista usoda, kateri je zapadlo slovanstvo na svoji, nekdaj tako obširni periferiji in po mestih: pospeševalo je kot plodovit gnoj rast in cvet J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 283 novih gospodarjev, sosebno moč novih plemenitih rodbin, došlih iz tujine k nam. Slovenec neizmerno rad posnema tuje šege, navade itd.; ne brani se zakonske zveze s tujci, najmenj pa se je branil stopiti v službo mogočnih gospodov in tam so mu zamorili narodni čut, po-tujčili mu srce in um in čimbolj je napredoval v tej Šoli potujče-vanja, tembolj se je oddaljeval svojemu narodu. To so bili poglavitni vzroki, da je jako hitro utonilo naše plemstvo. Baš za nas Slovence je bil to strahovit udarec, pravi »mene tekel« vsemu narodu. Pri onih narodih, kjer se je na podlagi velikega posestva razvilo močno plemstvo, zvezano je to tako tesno s celoto narodovo in je tako eminentno bistven del naroda, da narod ni več sposoben zvrševati vseh dolžnostij narodnega življenja, ako se mu odvzame ta stan in namesto njega vsili tuje plemstvo. Tak narod je podoben hromemu človeku, ali možu, kateremu je krogla vzela nogo, katero mu za silo nadomestuje lesena okorna berla; podoben je stroju, katerega je šušmar popravljal, ali namesto dobrih kolesec itd. ga pohabil s slabozdelanimi novimi deli. Tak stroj ne more dolgo služiti. Seveda, tudi tukaj je nekaj razlike med bitji organskimi in ne-organskimi; živo bitje si nekako opomore s tem, da ostali udje po sporazumljenji kolikor toliko nadomeščajo izgubljenega tovariša — a vendar je pohabljen stroj. Tudi narodna celota je organsko truplo, sestavljeno jako umetno od neštevilnih delov, in sleharni del ima v narodni družbi v soglasji z drugimi zvrševati nalogo, ki mu jo je odkazala roka tistega mojstra, kateri je izumil in sestavil tako umetno telo. Tem delom je pristaviti tudi plemstvo: zgodovina priča važnost tega stanu za človeško družbo v obče in za narodni razvoj posebej. Le poglej v srednjeveško zgodovino nemško. Nemcem (da ne navajam tukaj drugih mnogoštevilnih vzgledov) bilo je plemstvo prvi reprezentant narodne posebnosti, izraz narodnega tipa, pa tudi prvoboritelj za narodno veljavo, in akoravno ne vselej gojitelj narodne prosvete, vsaj v sleharni dobi barometer, kažoč stopinjo, do katere se je povzdignila posrednja omika narodova. Izbriši iz zgodovine čine tega stanu — kaj potem še ostane ? Zgodovina plemstva je zgodovina vsega naroda! Da plemstvo svoje uloge ni igralo povsod in vedno tako, da bi mu smeli izrekati svoje priznanje — to nas ne sme motiti, kadar govorimo o pomenljivosti vpliva njegovega za celoto. Nam so vzeli plemstvo, kakor hitro so mogli; zamenili so nam je s tujim, nam sovražnim plemstvom, ki je narodu postalo to, kar je zevajoča rana telesa. Odkar smo pa narod brez domačega plem- 284 J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. stva in brez narodnega meščanstva, od takrat smo »narod brez zgodovine«, kakor nas, rogaje se nam, pitajo dandanes nemili nam so- v sedje. Zal, da tiči v tem pitanji grenka resnica: Izgubivši plemstvo je bil precej narod slovenski nezmožen, ustvariti si svojo narodno zgodovino; v tem zmislu je narod slovenski, odkar so ga podjarmili tujci, narod brez zgodovine. Res je, da v tem oziru nismo Slovenci jednega mnenja in da nekateri trdijo, da Slovenci imamo vendar svojo zgodovino, katero nam menda odrekati hočejo samo naši nasprotniki. Ali zakaj se nam še ni vzbudil učenjak, ki bi nam bil spisal to našo zgodovino — narodno zgodovino, ne krajevne kronike ali kaj takega ? Da bi bilo temu krivo zgolj pomanjkanje virov, katerih je treba šele priobčiti in preiskati, to ne more biti resen razlog. Kar je doslej znanih virov, zadostuje vsaj gotovo za pregledno zgodovino, za glavne in v bistvu nepremične poteze; kar se za popolnjenje narodno-zgodovinske slike naše potrebuje podrobnostij, ne smemo se nadejati več tako imenitnih razkritij, da bi mogli na njih podlagi ustvariti narodno zgodovino. Nam se vidi, da je temu nasprotju mnenja kriva razlika v pojmu, katerega je imeti o narodni zgodovini. Ako hoče biti zgodovina res verno zrcalo narodne minulosti, ne sme biti zgolj nepretrgana vrsta bede, trpljenja in morebiti še takih činov, ki so jedino le dokazi molčeče, pasivne ali trpeče pokorščine. Naj so taki čini še tako slavni — na rovaš narodov se bode zapisal samo j ako skromen delež. Ako se hoče narodna posebnost, ki jo sestavljajo vse sile in zmožnosti narodove, jasno pojaviti, mora imeti tudi volja priliko, da se pokaže v dejanji; to dejanje mora biti torej aktivno; narod mora sodelovati tudi sam, kjer snuje zgodovino svojo; slušati mora marsikrat sam nase, ne vedno le na tuje povelje. Kako se nam pa vidi naša minulost, ako jo opazujemo raz tega stališča ? Hlapčevali smo Obrom, Frankom, Lahom, Madjarom; pošiljali smo svoje mladeniče, da so prelivali na bojiščih svojo kri in izpolno-vali dolžnost vernih podanikov; a niso se borili za svoj narod; kri, ki so jo prelivali v hudih bojih, ni plodila tal narodnih interesov, ni pospeševala narodnega razvoja. Borili smo se, trpeli smo za tujo stvar; in celo takrat, kadar smo branili svoj dom, bili smo borilci »in ma-jorem Germaniae gloriam«, ki se za narodne naše težnje niti zmenila ni. — Pokristijanjenje ni bil naroden čin v zmislu narodne samodoločbe; Slovenec se je dal krstiti brez kakega posebno krepkega odpora; za krščanske nauke je imel krotki Slovenec neko dovzetnost in naglo je v bil vnet kristjan. Cez dolgo potem se zatrosi med nas iz Nemške J. Apih: Plemstvo in nžrodni razvoj. 285 seme luteranstva — in Slovenec se ga ni branil! Bati se je bilo, da ne bi se izneveril narod čisto stari veri po posvetnem pritisku in modrem postopanji predikantov, ki so' izkušali svojo iz tujine vpeljano vero udomačiti in utrditi na narodni podlagi, v pismu in besedi domači. Tako surovo, kakor je Nemec preganjal katoliške duhovnike in menihe, vedel se ni slovenski kmet nasproti luteranskemu črnosuknježu. Toda ukoreniniti se reformacija pri nas ni mogla, ker so ji hitro minile razmere ugodne. Naglo so se bili dali Slovenci poluteraniti — še hitreje so jih zopet pokatoličanili; vzeli so jim knjige, čvrste prvence novoslovenske književnosti, in so jih požgali na grmadi — ali ogenj teh grmad ni nič ogrel naših pradedov! Kako čudovito hitro so morali Slovenci vsprejemati druge verske resnice in menjavati verske, naj-vzvišenejše nazore, kakor bi bila to samo obleka, ki se more menjati, kakor se komu zljubi, ne pa prepričanje, ki mora biti zasejano v srce in vladati vsega človeka. Pa — tu in tam, povsod se je narod klanjal jedino tujemu vplivu; ne da bi ga bili povprašali, porinili so ga na tisto bojišče, kjer so se bojevala nasprotna načela za nadvlado sveta. Celo junaških bojev pradedov naših zoper Turka neče priznavati preširna muza nemške zgodovine kot pravi narodni boj slovanski, niti ji ne veljajo slavne zmage onih let za narodne čine slovenske. Obširno in zgovorno pripoveduje, da je ta in oni slavni — Nemec, sin te in one staroslavne —- nemške rodbine vodil vojake iz »notranje-avstrijskih pokrajin« v boj na Turka; gostobesedno slavi hrabrega načelnika kot prvoboritelja kulture — nemške in slika ga, kako zmaguje ali najde smrt Leonidovo. No, kje so pa naši »fantje« ? Kje so dela hrabrega srca in krepke pesti naših junakov? Saj menda ti niso bili zgolj statisti, kadar je prišlo do boja, kaj ? Mislim, o teh menda ni treba govoriti tam, kjer vodi pero zgodovinarjem nemška modrica: kaj bi mari bilo lepo, govoriti o ljudeh, ki so bili sami hlapci, seveda čvrsti, pogumni in celo verni in poslušni, a vendar samo orodje, brezvoljni stroji in po vrhu še celo —¦ Slovenci! Zdelo se nam je potrebno, poudariti značaj naše minulosti in zakaj moramo v omejenem zmislu reči, da smo brezzgodovinski narod; o naši, res naši zgodovini se more govoriti samo v zgoraj omenjenem ožjem pomenu. Se odločneje pa se morajo ometati trditve, da se morajo našemu narodu prištevati odlični državniki, vojskovodje, škofje itd., kakor n. pr. Žiga Herberstein, Janez Kacjanar, grofje Turjaški, Ravbarji i. dr., katerim je tekla zibel na slovenski zemlji in ki so kolikor toliko vplivali na usodo ne samo naše domovine, temveč vse države in si prislužili častno mesto v zgodovini. Odkar je osrednja 286 J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. slovenska pokrajina, Kranjska, prišla pod nemško vlado, varovati se je zamene pojmov »kranjsko« in »slovensko«; na naša tla se je zasadilo mnogo tujih rastlin; aklimatizovale so se jedino v zemljepisnem, ostale so nam tuje v narodopisnem oziru; tem tujim rastlinam so odrezali nebrojno mnogo cepičev in ž njimi »požlahtnili« domače. Take tuje in potuj cene rastline so vzrasle košata drevesa in so lepo cvetele na naši zemlji —¦ a »domače gore listi« to niso bili; ali morebiti izjemoma. Kadar so naši »stanovi« branili svoje stališče, svoje predpravice proti osrednji vladi, ni bilo temu razlog narodno nasprotje, nego jedino le tisti odločno stanovski ponos, ki je branil provincijalno samoupravo, da bi otel svoje gospodstvo nad podaniki in predpravice in svoboščine proti najvišji vladi. Naj navedem le dva vzgleda. P. pl. Radics trdi, daje Žiga Herbersteina prištevati slovenskemu plemstvu in našteva v svojih spisih cele tolpe »slovenskih vitezov in gospodov;« ali dokaza, da so te rodovine in ti možje bili Slovenci po krvi in po duhu, seveda ne more dognati. Se celo tega ne vemo, ali so bili ti možje taki poštenjaki, kakor Žiga Herberstein, ki je v najslavnejšem svojem spisu (»Raittung meines Lebens«) še na stare dni z nekim dandanes pri Nemcih ne več običnim ponosom se spominjal, kako pridno se je učil slovenščini in da ga niso mogli ustrahovati po-smehi in priimki, s katerimi so ga pitali plemeniti njegovi tovariši. Ako se je tako godilo plemiču, bivaj očemu v kraji, oddaljenem od meje nemške, med čisto slovenskim stanovništvom, kako bi se bilo šele godilo plemičem v drugih krajih, ko bi bili tako predrzni, prištevati se Slovencem? Samo slovensko ime in zemljepisna domovina ne smeta priti z odločilnim poudarkom v poštev, ako hočemo n. pr. določiti narodnost temu ali onemu plemiču, živočemu v 15., 16., 17. i. t. d. veku. Dokler nam pa niti najslavnejši kemiki ne izumijo načina, kako človeško kri razkrajati v narodne svoje delce in preračunjati, koliko odstotkov je v nji nemške, koliko slovenske in drugačne krvi, in ker ne smemo narodne zavesti minulih stoletij jednačiti svetski sili moderne ideje narodnostne, morajo nam samo viri in splošne razmere onih dob povedati narodnost tega ali onega moža. Naše plemenitaške rodbine so bile nekoliko izvirno tuje, nekoliko pa potujčene po tistih vzrokih, ki smo jih že navedli. Že dečkom se je vcepal v glavico tuji jezik, češ, da je za plemiča nedostojno, govoriti jezik kmetski; s ple-menitaškim stanovskim ponosom, zaničevanjem nižjih stanov in s tistim tujim jezikom so zgradili okoli graščin orjaške zidove kitajske; na stolpe pa so postavili čuvaje istega duha, da obrani narodnemu duhu predirati v nemško plemenitaško svetišče. J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 287 Niti sam Kacjanar se ne sme prištevati zavednemu narodnemu plemstvu; sodimo o njem tako ali tako, karajmo ga ali pomilujmo in primerjajmo slavnemu Wallensteinu: »slovenski« Wallenstein Kacjanar gotovo ni bil, navzlic svojemu izvirno menda vendar slovenskemu imenu. Že stari Rimljani so rekali, da se sme iz običnega občevanja sklepati na značaj človeški. Kolikor so nam znane obiteljske razmere Kacjanarjeve, kaže vse na to, da je bila ta, prvotno slovenska, rodbina ponemčena že davno pred njim. V obče se moramo, navzlic tistim zgodovinarjem, (ki prištevajo slovanskim umetnikom celo Kalteneggerja, Strahla, Rotha itd.!) odločno odreči nadi, da bi bilo kdaj mogoče dokazati, da smo imeli n. pr. ob začetku novega veka še slovensko plemstvo. Kar ni storila sila, to so pomogli doseči stanovski predsodki, ki so odtrgali plemstvo od narodne celote in je priklopili k tujemu narodu. Da se nam ni izneverilo narodno plemstvo in ga nadomestilo tuje, nam nemilo, težko da se bi nam bile tako grozno skrčile meje in pogubil bogati zaklad narodnih ustanov z narodnim duhom vred! (Dalje. N&rodne pesmi iz Viniškega okraja. Stoji mi vrtec ograjen, Pa mi je rožic nasajen; Po njem se šeče grofica, Za njo se klanja rožica. 1. Stoji mi vrtec ograjen. (Podklanška.) Kaj se mi klanjaš rožica? Te nimam komu trgati: So oče, mamka prestari, Bi dragemu te trgala, A drag mi je predaleko: Je prek tri gore visoke, In sestra, bratec premladi. Je prek dve vode široke. Na roki nosi prstan moj, Da se pozna, da je on moj. Za vratom nosi robec moj, Da se pozna, da je on moj. Le rasti, rasti rožica, Te trgala bo grdfica Ko pride, pride k meni V pozni že jeseni. Fantje mi vriskajo, Tičice pojejo; Solnce mi doli gre Tam za gore. Kupil bom flintico, Flintico srebrno; Tič'ce postrelil bom, Ženil se bom. 2. Fantje mi vriskajo. (Iz Goleka.) Če se pa ženil bom, S tega se kraja bom, Tja na hrovaško stran Dečve bom zbral. „Kaj mi jo branite, Srce mi žalite. Ta je za me", Za moje srce". Njej tudi branite, Srce ji žalite, Pa njeno srce Le bije za me.« Očka jo kregajo, Mamka jo tepejo. Ljubca ne mara nič, Poje ko tič. Jej kupil bom rutico, Rutico zidano, Da si bo brisala Svoje solze". Kupil bom rinčico, Rinčico zldčeno, Da se bo troštala Ljubica ž njo. Zapisal J. A—č. ¦^5- J. Apih : Plemstvo in narodni razvoj. 351 Plemstvo in nlrodni razvoj. Spisal Jos. Apih. III. godovina nam kaže, da je bilo mnogim ali morebiti večini narodov plemstvo . dokler narodu zvesto in v zdravem gospodarskem razmerji, krepak steber in vstrajna podstava narodnega obstanka in narodne veljave, podobno trdni skali, katera stoječ ob bregu, odbija ljute napade penečih se valov in varuje mehko, rahlo prst, da je ne pogoltne morsko dno. Dokler narodno plemstvo zvršuje v narodnem duhu, ne hrepeneč po prejednostranskih stanovskih dobičkih, to važno nalogo, dotlej je imeniten političen in kulturen činitelj in kolovodja na polji narodne duševne in gmotne prosvete. Nekaterim narodom je bila iste pomenljivosti vera za obrambo narodnega obstanka; Zidom n. pr. je vera postala bistven del narodnega tipa in brez nje bi židovstvo ne bilo učakalo devetnajstega veka; zgodovina Srbov, Bulgarov in Grkov tudi svedoči, kaj je pomagalo oteti narod pogina. Da se o važnosti plemstva za narodni obstanek in narodno moč bolje poučimo, treba je ozreti se v zgodovino vsaj nekaterih velikih narodov. Grkom so najstarejše države ustanovili plemenitaši, tisti «pastirji narodov», za katere je veljal izraz »aristoi«, t. j. najboljši ljudje, ne v v moraličnem, nego v stanovsko-političnem zmislu. Cimdalje hujše pa se je kazalo nasprotje med plemstvom in prostim narodom, dokler ljudstvo ni priborilo sebi ravnopravnosti. To je bil posledek temu dolgotrajnemu stanovskemu boju; državljanske pravice so se podelile cimdalje širšim krogom. Navzlic temu pa so v večini grških ljudovlad še dalje ohranili plemiči prvo veljavo in celo krmilo države. Kar so prej imeli kot podedovano predpravico, to so izgubili po ustavnih v prevratih, a obdržali iz drugih, sila veljavnih razlogov. Cisto naravno je, da je za veljavo v javnem življenji neobhodno potrebna široka in trdna gmotna podstava, bogastvo; grški plemiči pa so bili večinoma veleposestniki. Zajedno so bili plemiči tudi najizobraženejši možje, za-nimajoči se živo za duševni napredek. To je najsijajnejša stran slavne zgodovine atenske, v kateri se boj plemstva z nižjimi stanovi dostikrat sme imenovati boj tesnosrčnega, sebičnega stanovskega predsodka in na- 352 J. Apih : Plemstvo in narodni razvoj. puha zoper maso narodovo, zahtevajočo človeških in državljanskih svojih pravic — ali baš tolikrat je ta boj tudi boj za omiko zoper surove napore divjih demagogov. Tudi rimska zgodovina nam podaja mnogo slik hudih bojev med stanovi in opisuje lepo število značajev, tako krasnih in krepkih, da so naši dobi skoraj nedoumni, še bolj pa nedosežni. Poleg urojene. in tipične plemenitaške oholosti in preširnosti se blišče na tem nebu naj-krasnejše zvezde čistega domoljubja, občudovanja vredne požrtvovalnosti. Braneči svoje predpravice so zastopali plemiči krepko in brez-ozirno svoje zgodovinsko pravo, odločevati izključno v vseh vprašanjih narodnega življenja. V tem boji jih je vodilo pa tudi uverjenje, da so bogovi sami odmenili plemstvu odlično, merodajno mesto, gospodstvo v državi, in da se ta »osnovni zakon» ne sme omajati, če ne, podere se država. Celo sovražno mu nižje ljudstvo je naudajalo neko tradicionalno spoštovanje do plemstva, katero se je izgubilo le polagoma v zvezi z menjavo verskih nazorov rimskih. To izvirno veljavo je omajala in konečno pokončala šele preosnova vsega narodnega razmerja, sosebno gmotnega, gospodarsko propadanje plemstva in razširjajoča se omika narodova. Ko je pa narod dospel do te stopinje, kmalu se je začela rušiti moč njegova. O germanskih narodih velja bistveno to, kar smo rekli 6 Grkih in Rimljanih. Dasi je bilo javno življenje starih Germanov osnovano na podlagi občne osebne svobode, ki jim je bila pravi paladij, čislan nad vse zaklade zemlje, imeli so vendar tudi že mogočno plemstvo. Plemiči so imeli največja posestva, v zboru najtehtovitejšo besedo in v boji nadpoveljništvo — vse to navzlic občni svobodi. Baš plemstvo je s svojim spremstvom nekaterim narodom najizdatneje razširilo meje in osvajalo lepe pokrajine rimske države. Polagoma je fevdstvo uničilo občno svobodo in ravnopravnost; odločilo je plemstvo od mase narodne in povzdignilo v jedino upravičeno narodno zastopništvo, v narod v ožjem, političnem pomenu. Odslej je plemstvo odločevalo narodovo usodo do najnovejšega časa. Izvzemši zadnja stoletja, dobo po tridesetletni vojski, bilo si je na Nemškem plemstvo v svesti svoje velike odgovornosti, naložene mu po odlični ulogi, katero mu je bilo zvrševati. Neprenehoma je širilo svojo moč in narodnost svojo daleč preko prvotnih mej, uničevalo in spajalo si je tujih narodov plemstvo in sebi prisvajalo tisto pravico in tisto veljavo, katero je4 ono imelo doslej. Podjarmljenim narodom niso priznavali ti novi gospodje druge pravice, nego mirno in pokorno vtekniti glavo v jarem, ki je bil dostikrat tako tesan, da je zadavil ubogemu živinčetu — narodno živ- J. Apih : Plemstvo in ndrodni razvoj. 353 ljenje. Temu plemstvu je rasla moč, čimbolj so pritiskali ob zid kralja. Kraljeva ali cesarjeva volja ni odločevala usode Nemčiji, temveč beseda in meč knezov in plemičev do najnižjih vrst. Znano je, da je nemška reformacija poglavitno političen čin, ki se je iz raznih razlogov zavil v verski plašč; znano je tudi, da je reformacija ondu dosegla zmago največ s pomočjo plemstva vseh vrst. Plemstvo je sklenilo z Luthrom takoj od početka tesno zvezo in po nji v isti meri pomnožilo svojo moč, v kateri se je storilo neodvisnejše od cesarja. A baš na to zmago reformacije so pa še dandanes Nemci in drugi Germani sila ponosni: odpad od katoliške cerkve jim je velikansk narodni napredek; kar so takrat in pozneje dosegli na duševnem, gmotnem in političnem polji — vse to menda izvira iz cerkvene samostalnosti. Tukaj nam ni namen pričkati se z Nemci o tej stvari; nam zadoščuje, da iz te črtice razvidamo merodajno vlogo plemstva nemškega za one usodepolne dobe. Izmed romanskih narodov nam je, kar se tiče našega predmeta, vzgled narod francoski, tisti narod, ki je toliko pripomogel do silnega preosnovanja evropske družbe v osemnajstem in devetnajstem veku. Na Francoskem je plemstvo zavzemalo politično prvo mesto, dokler ga ni podrla premogočna monarhija in čisto okužil strupeni vzduh burbonskega kraljevstva, morala gnilega »ancien regima«. Da krepka monarhija, sezidana na razvalinah stanovskih pravic, ni hotela iti dalje in plemstvu odvzeti tudi tistih svoboščin in predpravic, ki so je poviševale nad preprostim narodom in strašno žulile delavni ljud; da monarhija ni imela dosti volje, postaviti sama novo poslopje državne osnove in se je marveč obotavljala, dokler se staro, gnilo poslopje ni zrušilo in vlado pokopalo samo — to je bil jeden tistih virov, iz katerih se je porodila revolucija; drugi glavni vir pa je bila nova filozofija, ki je podirala vse, kar se ji je zdelo slabega. Znano je, da so bili ti filozofi najhujši nasprotniki privilegovanih stanov, duhovščine in plemstva; ali glej! uprav med duhovniki in plemiči so nahajali najgoreč-nejše pripadnike. Duševna hrana, ki so jim jo podajali filozofi v krasno blesteči obleki duhovitih spisov, očarala jih je tako, da niso videli ali ne hoteli videti, koliko strupa tiči v njih. Menili so najbrž, da vse to ostane gola teorija; toda bili so med njimi tudi odločni možj e prakse, ki so krepko podpirali še poznejše somišljenike jim — brezhlačnike. Plemstvo samo je torej pomagalo podirati stari red in pokopavati stanovske predpravice v tisti grob, v kateri je revolucija vrgla toliko težkih verig, ki so jih nosili narodi. Kajti mnogo dobrega zrna se je zasejalo v viharji revolucije: saj je tudi zlatega zrnja malo v peščeni planoti in biseri so redki v blatu — a kdor jih išče, najde jih vendar. 23 354 J- Apih: Plemstvo in ndrodni razvoj. Nova doba je velik napredek človeštva, in francoskemu plemstvu gre častno priznanje, da je nekoliko hote, nekoliko nehote spešilo svobodni razvoj naroda svojega in torej zvrševalo lepo, res rodoljubno nalogo. Da se je prelilo toliko krvi v dosego tega zmotra, to je seveda plemstva in sploh privilegovanih stanov s kraljem vred po jedni strani negativna zasluga. Neposredni sosedje na vzhodu so nam Madjarji. Betvica mongolskega plemena si je osvojila prej slovensko nižavo ogrsko, ne s plugom, kakor nekdaj Slovenci, nego z golim mečem. Neizmerno oddaljeni od bratovskih rodov so si Madjarji ustanovili na razmejišči poglavitnih narodnih skupin evropskih samostalno državo, ki stoji dandanes že dolgih tisoč let. V tem času so se sila predrugačili in vsprejeli omiko zapadne Evrope; a tudi okrepčali so se z asimilova-njem ogromnega števila sosebno slovanskih življev, ki so jih sicer pre-sezali kar se tiče omike, ali ne kar se dostaje števila in krepkega tipa. Dandanes je država madjarska odločevalna in po pravici na svojo veljavo ponosna polovica habsburške države, in kopica Madjarjev v zunanjih stvareh mnogo več velja, nego štirikrat toliko Slovanov avstrijskih. Čuditi se moramo, da jih še niso uvrstili med znane vele-vlasti. Tako mogočen je narod, katerega najbolj madjarska statistika nabroji največ šest milijonov, t. j. pravih in ponarejenih Madjarjev. Do take veljave se je vspel narod navzlic silnim bojem, neprestanemu tujemu pritisku in groznim katastrofam, ki nam jih pripoveduje po-vestnica njegova. Svojo denašnjo veljavo je ustvaril narod največ po čudoviti svoji energiji, ki je brezozirno zatirala nemadjarske, sosebno slovenske, ob periferiji naseljene narode. Postopanje Madjarjev proti Slovanom se pa v jednem oziru strinja s postopanjem Nemcev: nekoliko so uničili, nekoliko pomadjarili nemadjarsko veleposestvo, oziroma veleposestnike, plemenitaže. Sebi pa so prisvojili združeni z visoko duhovščino, polnomoč državljansko, postali so narod v političnem zmislu. Malo moči so pustili kralju in še menj veljave nižjim stanovom. Tega plemstva sebičnost in samopašnost je cesto pritirala državo na kraj propada; vendar v narodno - političnem oziru je bilo plemstvo najčistejši izraz madjarstva in njega najkrepkejši steber: otelo je narodnost madjarsko, ž njo pa pogoj madjarski državi — dasi se je to plemstvo popolnoma navzelo zapadne omike. Ne moremo se prečuditi, kako tenko so čutili že od daleč vsako, tudi najneznat-nejšo nevarnost, ki je pretila ali pretiti utegnila madjarstvu; niti verski razpor ni napravil razdora, ako so se pri najmanjši priliki z divjo azijatsko energijo postavili v bran notranjim ali zunanjim sovražnikom. Za narodne dinastije so višji stanovi branili stanovsko-politično samo- J. Apih: Plemstvo in ndrodni razvoj. 355 voljo svojo proti kraljem; ko je bila Ogrska združena s habsburškimi deželami, branili so razven stanovskih svoboščin in predpravic tudi državno samostalnost proti dinastiji, ki so jo zmatrali vedno za tujo in vladajočo samo po milosti madjarski. Za vsak najmanjši kos državo-pravne posebnosti so se bojevali z vedno jednakim oduševljenjem in sosebno pobijali sleharni poskus nadomestiti madjarsko državno samostalnost s provincijalno podložnostjo. Narodu na čelu je stalo vedno plemstvo; mnogi velikaši so imeli velikanska posestva; imeli so pa tudi pomoč cerkvenih dostojanstvenikov, ki so bili večinoma vse drugačni neodvisni in neodvisno misleči možje, kakor naši vladike, med katerimi so menda tisti še najvrlejši, ki niso »ni kuhani, niti ne pečeni«. Tudi slovanskim narodom je bilo plemstvo sila velike važnosti. Žalostne razmere na Poljskem so le predobro vsem v spominu; ljudje jih zmatrajo za vrhunec nezmisla in zaslepljenosti v javnem življenji. Vendar v dobrem kakor v žalostnem pomenu je zgodovina Poljske tesno spojena z zgodovino plemstva poljskega. Poljsko je pokopalo v istini plemstvo svoje, ker si ni znalo brzdati neomejene sa-mopašnosti in se ni brigalo za narodne interese. V gospodarskem oziru je izdalo narod Zidom, v političnem pa mu odvzelo svobodo. Ali z narodno svobodo ni poginila tudi veljava plemstva, kjer si je to ohranilo posestva svoja. Na tej podlagi, s to podporo si bode zatirani narod spet opomogel, ako plemstvo žrtvuje interese svoje za narodno blaginjo. Ako se zave te vzvišene naloge, da, te dolžnosti, svoje in resno in nesebično sodeluje pri velikem poslu prerojevanja poljskega, potem bode plemstvo izbrisalo tisti velikanski in strahoviti dolg, ki si ga je nakopalo v dobi narodne, oziroma plemenitaške samostalnosti. Da se je Poljska ozbiljno podvrgla tej nalogi, za to imamo mnogo lepih dokazov, ki nas navdajajo z veselo nado v boljšo bodočnost. Kakor zgodovina Slovanov sploh, tožna je tudi zgodovina Cehov; a je tudi slavna, sosebno kar se tiče vstrajnosti, katero je pokazal ves narod, odkar ga je na obeh straneh jelo napadati nemško pleme. v 1 Častno se je v tem boji vedlo i plemstvo češko. Stoletja in stoletja v se je nemški živelj vsiljeval in naseljeval na Češkem in sredi gostoljubnih, mehkih Cehov si prisvojil drugo domovino. Sami vladarji, potomci Pfemislovi, odlikovali so se po preobilni prijaznosti proti tujim prišlecem; vzgled kraljev so posnemali mogočni plemenitaži. S pomočjo Nemcev so hoteli izboljšati gmotni stan svoj, sosebno kralji; ali imeli so za to i politične razloge. Vendar nada, da se bodo novi stanovniki, katerim so podarili mnogo svoboščin, narodno združili z domačini in da se bode obvaroval narodni značaj slovanske države, ni 23* 35& J- Apih: Plemstvo in narodni razvoj. se hotela izpolniti. Prirodno bogastvo dežele je vabilo čimdalje več tujcev, da so prihajali za rojaki v češko deželo; domačinom pa so jemali kos za kosom baš najrodovitnejših krajev. Ta krepka, brezozirna akcija nemška, žaleča narodne in gmotne interese Cehov, porodila je po naravnih zakonih dolgo časa potem krepko, ljuto reakcijo: husovstvo. V ljutih bojih husitskih so branili Cehi najsvetejši svoji narodni svetinji: narodni jezik in novo, mlado veroizpovedanje Husovo. V Husu so nekako poosebljene vse težnje, pa tudi vsa usoda narodova. (Ali je bilo njega versko stališče opravičeno ali ne, o tem nam tu ni govoriti). Celo plemstvo, dotlej sila potujčeno, stalo je na strani narodovi. Češka je bila. spet češka po jeziku in po duhu; plemstvo je ostalo odslej odločno narodno, odlikujoče se po gorečnosti svoji za prosveto in svobodo narodno-državno. Narodni značaj se je izražal tudi v verski posebnosti še potem, ko se je husovstvo v nekaterih, menj važnih točkah bilo približalo luteranstvu. Nemško-španjskim politikom avstrijskim je bila torej češka samouprava trn v peti v dvojnem oziru: v verskem in v narodno-političnem oziru. Oboje uničiti je bila želja mnogovrstnim sovražnikom češkim. Po bitvi na Beli Gori so dosegli zmoter svoj: zatrli so najprej domače, narodno plemstvo, ž njim vred politično v svobodo in ustavo, in naposled versko zasebnost Češke. Plemstvo češko je stalo kakor grčav hrast, ki s svojimi koreninami zadržuje rodovitno zemljo, na kateri varno in veselo rasto šibkejše rastline; posekaj ga z njegovimi drugo vi vred in ploha pa vihar uničita ves zarod, ki je dotlej varno živel v zavetji; otresla se ga bo s prstjo vred brezčutna skala. Uprav zato, ker je bilo češko plemstvo prvi nositelj narodnih tradicij, reprezentant narodne in državne samostalnosti, baš zato ga je podrla nemško - španjsko - katoliška reakcija in ustavo zamenila z absolutizmom. Zadela je jeza sovražnikov plemstvo mnogo huje nego li meščanstvo; meščanje so si mogli s prestopom h katoliški včri oteti vsaj gmotni obstanek. Za uničenje plemstva so pa izumili nalašč posebne pomočke:. vzeli so mu kar naravnost vsa posestva in samo z malimi vsotami odškodovali tiste, ki so bili menj zakrivili. Ne kaznovati, temveč uničiti se je moralo narodno plemstvo in ž njim vred ves narod. Domače plemstvo je prišlo na nič, njegova posestva so podarili ali ceneno prodali častnikom, špekulantom, dvor-nikom itd., ljudem, katere je bil nanesel bojni vihar onih dnij od vseh vetrov: z Nemške, Laške, Spanjske, Francoske itd. Ti so se naselili na gradovih prejšnjih gospodov in gojili v srci samo gnev in zasramovanje domačinov. O slavni minulosti češki, o zgodovinskih tradicijah so imeli prav tako malo pojma, kakor o narodnih, političnih J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 357 in kulturnih težnjah Čehov. Zaničevali so jih, ako so se dobrovoljno podvrgli in pohlevno nosili neizprosni jarem gospodov; zatirali so jih, ako se je v pohlevnih jim srcih vzbudil kdaj narodni čut, zavest človeške vrednosti in hude krivice, pa moški ponos. Naravno, da je tako postopalo to plemstvo, dokler se je moralo po svoji krivdi boriti za svoj obstanek; ako je hotelo varno gospodovati, moral mu je narod hlapčevati. A to novo plemstvo ni podedovalo po prejšnjem niti narodne vzajemnosti, niti ne tistega ponosa, ki sta označevala narodno plemstvo Madjarjev in Cehov, dokler so oduševljeno branili svojo ustavno pravo. Novo plemstvo je bilo navzgor orodje absolutizma in mu ostalo verno kakor svojemu stvaritelju. V tem, ko je ponosni Madjar junaški branil svobodo naroda svojega in države svoje proti kraljem, stopali so češki plemenitaši kar trumoma v dvorno službo, ki jim je bila vrhunec želja. Brez koristi tega niso delali: kajti ministri itd. širili so vpliv svoj daleč čez meje domovine svoje in vzdignili so se do pravega vladajočega stanu v Avstriji. Doma na Češkem pa je spal narod v narodni omotici; preko severne in zapadne meje so se vedno drvili v deželo valovi nemštva. v A navzlic temu spanju Cehov si ni moglo nemštvo osvojiti lepih dežel čeških. Močna je bila nekdaj aktivna sila Cehov; jednako vstrajna je bila zdaj njih pasiviteta, trpnost. Prebili so najšujše čase in učakali tiste lepe zore, ki je oznanjala zatiranim narodom nov, lepši dan, dan svobode narodne. Ona zora je vzbudila tudi Cehe na čvrsto delo. In glej : tisto plemstvo, ki je prišlo v deželo, da uduši narod, jelo se je zavedati, da ima morebiti drugo, lepšo nalogo: stopiti se z narodom! Znamenit del plemstva se je krepko postavil na narodno češko stališče, drugi plemiči pa so se kazali vsaj zvesti in odločni politični za- v vezniki Cehom. Da to ne velja ob vsem stanu, tega je krivo veliko v število nemškega prebivalstva, katero šteje dandanes na samem Češkem okoli dva milijona duš. A češki narod, kolikor ga je ostalo po tolikih viharjih in pritiskih, dandanes je združen, ker je potegnil k sebi plemstvo in meščanstvo. Prvaki so se mu rodili iz vseh stanov; polagoma si je narod tudi v gmotnem oziru opomogel in duševna omika se je razširila tako, da so kos Nemcem samim. Češki narod torej je dosegel toliko moč, da more biti zmagoviti boj za obstanek svoj in za obstanek vseh drugih Slovanov avstrijskih in moč svojo zajema iz treh virov: iz narodne jedinosti, iz vstrajnega, plodonosnega dela na gospodarskem polji in iz marljivega gojenja duševne omike, znanosti in umetnosti. Iz vsega pa se posnemlje, kako važno mesto zavzema v narodu tam zdaj plemstvo. (Konec prih.) 3* J. Apih : Plemstvo in ndrodni razvoj. 403 Plemstvo in n&roclni razvoj. Spisal Jos. Apih. (Dalje.) Hrvatih nam ni mnogo govoriti. Plemstvo se je tudi Hrvatom že davno potujčilo, nekoliko pomadjarilo, ponemčilo ali poitalijančilo; dokaj se je naselilo ondu inorodnih pleme-nitašev. To razmerje je obrodilo grenak sad: zatiraje narodno zavest se je prelevilo to plemstvo tudi v izdajico zgodovinske državno-pravne samostalnosti; pridno so pomagal' Madjarjem uničevati samoupravo in ustavo hrvaško. Pogoj obstanku madjarske države je bilo utelešenje najvažnejšega dela dežel krone Sv. Štefana; le v čisto odvisni krono-vini je moglo madjarstvo doseči tisti presilni vpliv, katerega je od hrvaške zemlje odbijala ustava hrvaška. Dvojin je bil zmoter mogotcev onkraj Litave: na jedni strani so se v bran stavili tujemu, posebno avstrijskemu gospodstvu in branili državno pravo Ogrske; na drugi strani pa so se trudili odpraviti vse tisto, kar je bilo v tej državi mad-jarstvu tujega po jeziku in od njega neodvisnega po političnih ali cerkvenih svoboščinah ; za pravno podstavo takih posebnostij se brezobzirni Madjar niti zmenil ni, ni pri Srbih, ni pri Rusinih, ni pri Ru-munih in Saših; in s Hrvati tudi niso delali izjeme. V mejah ogrske krone se je ponavljala tista težnja, ki poleg drugih znači razliko med državnopravnimi načeli srednjega veka in nove dobe: nivelizovanje, pojednačenje državnih pokrajin in prebivalcev brez ozira na vero, narodnost, naravne, politične in gospodarske stvari. Tak ustroj države je seveda Madjarjem sila po godu in je opravičen tam, kjer je razmerje preprosto vsaj v narodnem oziru, tam kjer biva samo jeden narod. Ako pa država obseza različnih narodov, mora se iz takih načel poroditi zatiranje onih narodov, ki niso dospeli do take moči, da bi se ubranili nasilstvu gospodujočega naroda. Na onem stališči stoje tudi Madjarji, in znano je, kako so oslabili Hrvate in njih ustavne pravice dejali pod nič. Da se je dandanes na Hrvaškem vzbudil narod in krepko zahteva staro svoje pravo, to je baš nekoliko posledica brez-ozirnega zatiranja, nekoliko narodnega probujenja. Katero stališče zavzema v tem boji plemstvo ? Žal, da ni še prišlo do prave narodne zavesti, razven nekaterih vrlih izjem; a dvojiti ne smemo, da narodna zavest predere prej ali slej tudi v te kroge, in potem bo tudi to plemstvo vodja narodu svojemu. 26* 404 J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. Ako se ozremo pri tem razgledu naposled tudi na Srbe, nikakor ne mislimo opisovati razmerja pri Srbih v kraljevstvu srbskem: ondu nimajo plemstva, tam vlada demokratiška osnova, nje verna zgodovinska zaveznica je pa bila cerkev. Znano je, kako trdna stebra sta ta bila narodu, sosebno za turške vlade. Nadejati se je, da zagotovita narodu obstanek tudi v bodočnosti. Ves drugačen je položaj Srbov v Bosni in Hercegovini: ondu se je plemstvo upognilo turškemu jarmu, izneverilo narodu v veri in mu postalo hujši zatiralec od samega Turka. Za tako ceno si je kupilo milost dušmanovo, otelo posestva svoja in gospodstvo nad kmeti, ki so ostali verni kristjani. S pomočjo tega poturčenega plemstva so brzdali Turki čvrsti narod srbski. Vendar je pomniti, da je plemstvo postalo turško jedino po veri Mohamedovi, po narodnosti pa je ostalo srbsko in se ni pomešalo z Osmani. Tu je važna razlika v primeri s potujčevanjem zapadnih Slovanov po Nemcih. Seveda ni koristilo narodu nič, da je ostala narodna zveza s plemstvom nepretrgana: tam doli ima versko prepričanje silnejšo moč od narodne zavesti, tem silnejšo tam, kjer je iz verskih razlogov,narod moral trpeti tako silno zatiranje. Poturčenim begom in agam ni bilo mari blaginje naroda svojega; ali uprli so se tudi Sultanu, ako je hotel kje se dotekniti osobnih ali gmotnih stvarij. Dandanes je to plemstvo pod avstrijsko vlado. Važnosti svoje ni izgubilo in je menda ne bode, naj se reši agrarno vprašanje še tako ugodno za kmete. Podstava tej važnosti ostane tudi v bodoče bogastvo plemstva. Nehote se pa nam vriva vprašanje: kaj ukrene plemstvo o narodnem svojem stališči? Ali ostane zvesto islamu in ohrani ta kitajski zid, ki ga loči od naroda? Ali bode imela zapadna, krščanska omika toliko moči, da potisne islam nazaj preko Bospora v azijatsko domovino ? Težko je, odgovoriti odločno temu vprašanju: ali poudarjati smemo, da so že cesto trdili poznavalci tistih dežel, da so se v nekaterih srbsko mohamedovskih rodbinah ohranile do denašnjega dne narodne in krščanske tradicije, da hranijo take rodbine še svetinje iz one davne dobe in da se niso nikakor pokorile vsem zapovedim prerokovim niti ne družbinskih in drugih uredeb osnovale na njegovih ukih, temveč v marsikaterem oziru ohranile oblike iz nekdanjih, krščanskih časov. Iz tega bi bilo sklepati, da vsaj pri nekem delu tega plemstva ni še pretrgana popolnoma zveza s krščanstvom; tem lože se smemo nadejati, da spet zavlada krščanstvo. Največ pa je pričakovati vspeha od vseh drugih činiteljev: od narodne ideje in od pametnega vladanja zapadno-krščanskega državnega reda. Taki oblasti se vsiljeno mohamedstvo ne bode moglo ustavljati dolgo, izvzemši v prvih rodovih. Potem pa bode srbstvo J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 405 spet vsaj narodno združeno in bode vrlo tekmovalo z ostalimi rodovi slovanskimi v vedi in omiki. Plemstvu se ni bati, da bi tak posledek uničil moč in veljavo njegovo: ravno nasprotni učinek bode posledica, ako se plemstvo odločno postavi na narodno stališče; njega vpliv se ne bode mogel prezirati niti ob vprašanjih državnih, niti kulturnih, dokler si ohrani zdravo materijalno podstavo. IV. Toliko vzgledov nam menda dovolj jasno dokazuje, kako imenitno je plemstvo v življenji narodov. Med te vzglede, žal, ne moremo vštevati našega naroda, ker nimamo svojega plemstva. A bas zategadelj je zgodovina našega naroda vzgled negativne vrste za naš predmet. Slovenci smo izgubili narodno plemstvo; na njegovo mesto so sč-dli tuji gospodje in porabljali velike pomočke svojega stanu v pogubo slovenstva; dušili so narodno zavest v podložnih jim kmetih, naseljuje med njimi tuje kmete ali otujčuje jih v svoji službi, v potuj ceni šoli in v potujčenem uradu. Na naša tla so uvedli tujci tuje institucije in odstranili domače staroslovenske uredbe, ki so bile dostikrat močni jezovi v obrambo domačega življenja pred navalom tujstva. V teh tožnih časih je narod nahajal pomoči in tolažbe samo pri duhovščini svoji, ki je bila jako različna od svojih vladik. Ti vrli duhovniki so bili večinoma sinovi kmetskih roditeljev; usoda jih je posadila med narod, zanj so skrbeli po očetovski, ž njim so se .radovali, ž njim trpeli, in kar je narod dobival dušne hrane, to so mu delili jedino duhovniki, oznanujoči mu slavo in čuda božja v materinem jeziku. Jako skromno je moralo biti narodno življenje pri nas; manjkalo je narodu kril, da bi se vspel nad duhomorne skrbi in težave trudapol-nega svojega delokroga. Velikodušnih mecenov nam ni prišlo od nikoder —¦ za mecenatstvo kmetski narod nima niti močij niti sposobnosti. Res, da je dežela rodila nekaj odličnih mož, ki so radodarno podpirali razvoj vede in umetnosti; ali vodila jih je pri tem nekoliko gola, da ne rečem suha ljubezen do mednarodne ali breznarodne vede in umetnosti same po sebi, brez ozira na katere praktične, najmenj pa slovensko - narodne potrebe, nekoliko pa naravnost navdušenje za kulturo germansko in laško, nekoliko tudi oba razloga za jedno. Taki možje, naj zaslužijo sicer še toliko slave, zmatrali so nas itak že godne za grob, v katerega je bilo položenega že toliko slovenstva; kar je bilo še ostalo narodu, to jim je bila morebiti le zanimiva, menda iz diluvijalne dobe prihranjena zanimivost ali rariteta! Zanimiva je ta-le dogodba: Leta 1651. so se upravitelji zbora Sv. Jeronima v Rimu 406 J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. obrnili do kranjskih stanov z vprašanjem, da li se smejo Kranjci prištevati Ilircem, t. j. Slovencem ali ne. Kranjski stanovi so se moški odrezali, rekoč, da se kranjski narod ima razumevati pod nemškim narodom, kjer zemlja kranjska pripada »sveti nemški državi!« A tudi »mi vstajamo!« Prebudil je revolucijski duh novega veka naš narod iz dolzega, predolzega spanja; v otrple ude je šinilo novo življenje. Sloven neče več biti samo trpin in neče nositi samo more težkega fizičnega života: kakor sosedje, hrepeni po višjih idejalnih zmotrih, hoče imeti svoje mesto med narodi. Kar smo do danes dosegli po hudih borbah, to nam ni podarila boginja slepe sreče, niti blaga volja vlade; ponosno smemo trditi, da smo selfmade man, svoje sreče kovači. Večji narodi, bogatini v primeri z nami, seveda se nam posme-hujejo in ne morejo umeti, da se radujemo, ako si priborimo to ali ono trohico narodnih pravic, mi smo jim ubogi Lazarji, katerim pripadajo k večemu drobtine, ako se gospodu zljubi, da nam dovoli jih pobrati na tleh. Tem narodom velja tisto neusmiljeno načelo, da imajo močnejša bitja pravico, zatreti slabejša in da je torej »boj za obstanek« nraven pomoček, po katerem si smejo mogotci podmetati slabejše organizme. In vendar je najzadnjejšemu siromaku življenje tako drago, neprecenljivo, kakor najbogatejšemu možu; oba imata isto pravico do življenja. Je li to drugače, kar se tiče narodov ? Tudi najmanjši in najbednejši narod hoče živeti in nikdo mu ne sme odrekati pravice, da sme živeti. Kdor mu neče priznavati tega prava, ta ne pozna, ako je tudi najgla-sovitejši pravnik, drugega zakonika za mednarodne razmere, nego — golo silo! Nič ne dč, ako nas svetovna zgodovina nikdar ne uvrščeva med narode, ki ustvarjajo usodo sveta in vladajo zemljo ; preporod našega malega, že skoraj uničenega naroda je vendar kulturno-zgodovinski čin prve vrste, kateri bodi naš ponos in porok lepše bodočnosti. Naš narod je razkosan, ker ga poleg zemljepisnih posebnostij dele tudi politične meje; živahni promet se pomika skozi naše dežele in odpira na iztežaje vrata tujemu vplivu; mnogi kraji so nerodovitni in revni; narod sam pa je mehak in se rad klanja samosvestim inostrancem. Istina je pa dalje, da ima narod tem težje breme narodnih dolžnostij, čim manjše je njega število; z večjim brojem rastejo narodne duševne in gmotne sile in pomočki v geometrični progresiji. Malim narodom, sosebno v slabih zemljah, težko je že samim producirati, kar zahteva kulturna njih stopinja; posledica je slabeča odvisnost od tujih sosedov; še teže pa je ustvariti celotno samostalno duševno omiko, J. Apih: Plemstvo in narodni razvoj. 407 narodno vedo in umetnost; zajemaje pa iz tujih virov, srka narod v se strup potujčevanja, ne da bi zapazil, kako se potujčuje narodu mišljenje in vedenje. Ista nesamostolnost se kaže na polji javnega življenja, na polji politike. Kako bi takim narodom ostajalo kaj moči za ekspanzijo ? V takem položaji smo mi; tega ne smemo nikdar pozabiti; isto tako ne smemo pozabiti, da so mogočni naši nasprotniki brezozirni, podjetni in bogati narodi in da so ekspan2ivne težnje očiten znak njih zgodovine, mi pa da smo zaostali za njimi, ne po svoji nemarnosti, nego po tuji krivdi. Navzlic temu ne smemo obupavati in pometati orožja od sebe! Težak je boj za nas; kaj nam storiti ? Širiti slovanstva preko naših mej nam ni mogoče, niti nas ni volja; zato pa se moramo tem bolj razvijati intenzivno: na podlagi naravnega in političnega razmerja moremo z neumornim delovanjem razvijati narodove moči in zmožnosti na vse strani; navzlic neizogibni dotiki s tujci in tujimi kulturnimi krogi nam je ustanoviti in dovršiti narodno omiko, duševno in gmotno; učeči se vedno od tujcev osvobajajmo mili narod gmotno in duševno kolikor mogoče raznarodujočega vpliva, bistrimo mu um, blažimo srce, krepimo roke! Duševni napredek mora biti vedno zvest zaveznik gmotnemu napredku; v tesni zvezi bodeta obrodila najlepšega sadu. Delo — to mora biti naše geslo, prvo odgojevalno načelo vsem, ki imajo sveto nalogo, pripravljati mladi zarod za življenje. Vse življenje pa prešinjaj sveto navdušenje, ki ne trpi prazne, gole ali celo lažnjive fraze! »Sveto služimo sveti domovini!« Vse to moramo storiti brez plemstva! To nam je izgubljeno za vselej in nadomestila nam ga ne bode nobena vlada, bodi nam še tako prijazna! Narod, »kmetski narod« sam mora biti sebi vse za-jedno : nositi nam je torej tudi butaro tistih narodnih dolžnostij, katere pri drugih narodih radovoljno in vspešno izpolnuje najbogatejši in najomikanejši stan — plemstvo. Ako nas naudaja ogenj narodne zavesti in izpolnujemo dolžnosti svoje v najširšem pomenu, prebijemo vse nezgode srečno tudi brez plemstva. Brez »višnjeve krvi« smo in ostanemo; težko, da bi se kdaj narodil državnik = zdravnik, ki bi nam mogel po transfuziji vliti take krvi v naše — kmetske žile. Pa to nič ne de več: priborimo, pridelaj m o si novodobno plemstvo, ki ga podelujeta pridnost in vstrajnost. To plemstvo bo seveda ohranilo svojo plebejsko rdečo kri; a zdravniki poreko, da je to zdravo, čvrsto plemstvo. Zdrav narod pa menda še ni bil pokopan nikdar! (Konec.)