„GLASBENA MATICA“ v Ljubljani.
XVI. leto rednih društvenih koncertov. gj Sezona 1906 /07.
z°r
V nedeljo, dne 13. januarija 1907.
ob pol osmi uri zvečer
v veliki dvorani hotela „Union“
 = VELIKI =---------------------------------------------
LJUDSKI KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje g. M. Hubada.
Sodelujejo: gdč. J o sipi na Šušteršič (sopran), gdč. Angela Malič (alt), g. Ernesto vitez Cammarota, operni pevec iz Zagreba (tenor), g. Julij Betetto, operni pevec (bas), pevski zbor »Glasb. Matice« in orkester c. in kr. pešpolka št. 27., pomnožen z nekterimi člani »Glasbene Matice«.
© (£2) (g)
V Z P O R E D:
1. Anton Foerster: Turki na Slevici. Besede spisal Josip Stritar. Za samospeve, mešan zbor in orkester. Op. 75. (Nova slovenska izvirna skladba, prvikrat izvajana.)
Tenor-solo .... g. Ernesto vitez Cammarota.
Bas-solo............„	Julij Betetto.
Sopran-solo .... gdč. Josipina Šušteršič.
Alt-solo............„	Angela Malič.
2. a) Orefice: Arija,
b) „ Smrt Chopinova iz opere »Chopin«.
c) Anton Nedved: Pogled v nedolžno oko.
Poje gosp. Ernesto vitez Cammarota.
3. a) Ludovik Hudovernik: V celici. Basovski samospev s spremljevanjem
klavirja in mali moški zbor. Bas-solo poje g. Julij Betetto.
b) Stanko Premrl: Lilije. Mešan zbor.
c) Anton Nedvid: Nazaj v planinski raj! Mešan zbor.
4. Karel Bendi: Švanda dudak. Narodna pravljica. Besede spesnil J a r o s l a v Vrchlicky. Za soli, mešan zbor in orkester.
Švanda dudak (tenor-solo) . . g. Ernesto vitez Cammarota.
Tujec (bas)................„ Julij Betetto.
Marinka (sopran)...........gdč. Josipina Šušteršič.
OOO
Nil. „Pogled v nedolžno oko‘‘, „V celici“ in „Nazaj v planinski raj‘‘ se pojo v spomin SIMON GREGORČIČA.
Začetek točno ol» pol osmi uri zvečer.
Cene proßtorom: Sedeži po 1, 2, 3 in 4 K, stojišča po 60 h, za dijake po 40 h se dobivajo v trafiki gospe Češarkove v Šelenburgovih ulicah in na večer koncerta pri blagajni. — Besedilo se dobiva istotam brezplačno.
Mrtite/.
BESEDILO.
i. Turki na Slevici.	(j„8iP	swiar.,
Mešan zbor. »Grmade po gorah gore,
V nebo njih plamen šviga.
Privrel je Turek; koder gre,
Rohni, mori, požiga.
Pred njim je jok, za njim je stok,
Pomagaj zdaj nam večni Bogi Če 011 se nas ne vsmili,
Ni nam pomoči v sili.
Kakor čez polje vodni val Divja ob hudi uri,
Rohneča se drvi druhal,
Ne branijo ji duri.
Krvi pijani vriskajo,
Bridke se sablje bliskajo;
Zdaj, zdaj bo truma cela
V vasico prihrumela.«
Tenor-solo. Križ starček je sč stene snel,
Podobo smrti božje:
Bas-solo. »Kaj boš s sekiro sin začel?
Križ nam je zdaj orožje.
Le urno, urno za meno K Mariji gori na gorö;
Tam bo devica mila
V nadlogi nas branila
Mešan zbor. Tam bo devica mila
V	nadlogi nas branila.“
A It-sol ü.
Ženski tercet. (Soli.)
(Tutti.) Mešan zbor. Mešan zbor.
Bas-solo.
tSopran-solo.
Tenor-solo in mešan zbor.
Mešan zbor.
Otroka, ki v zibeli spi,
V naročje jemlje mati:
Kako se, glej, na smeli drži, A zdaj ni časa spati!
In hčerko prime za roko,
Sin krila se drži plaho,
Mož pa očeta vzame Na mlade, krepke ranic.
Iz smrečja temnega blišči Zvonik s cerkvico belo; Marija milost tam deli Med romarjev krdelo.
V oltarji venčana stoji,
V naročju Jezusa drži: Pozdravljena, kraljica, Kristjanom pomočnica!
Pozdravljena, kraljica, Kristjanom pomočnica!
Že begajočih je ljudij Vsa polna Slevska gora; Cerkvica, oh, velika ni,
Ne bode vsem prostora! Otroci, starčki in žene
V hram božji plahi se drve, Pred vrata se cerkvena Mož trdna vstavi stena.
Tako se stiskajo ovce,
Ko gladni volk jih straši;
Tako golobje koprne,
Kadar jih jastreb plaši.
»V oltarji, mati, tu stojiš,
V naročji Jezusa držiš;
O	sliši nas uboge
Ter reši nas nadloge!«
»Čuj, bliže se drvi druhal,
Po krvi naši vriska;
Kdo nam bo zdaj pomoči dal Na vrata že pritiska!«
Sekire s sabljami zvenče,
Že omagujejo možje,
Razbiti so zapahi,
Gorje zdaj trumi plahi!
Čez prag na konji prirohni, Gorje, sam turški paša, Krvavi v roki meč vihti,
Zdaj bije ura vaša!
Ticnor-solo.
Sopran-solo.
Mešan zbor.
Tenor-solo.
Solo-kvartct, nato mešan zbor.
c) Pogled
A — čudo čudovito glej!
Konj ne premakne se naprej,
Ne gane ga ostroga,
Pribita mu je noga.
Marija — kdo se stavi v bran! —
Grozečo roko dviga;
Glej, iz očij — pogled strašan!
Ognjen plamen ji šviga.
Plašan spusti se paša v beg,
Za njim neverniki vsi vprek.
Oteti so kristjani Marija svoje brani.
Še dandanašnji priča vara To zgodbo čudovito Za pragom v kamen konjsko tam Vpodobljeno kopito.
V oltarji mati tam stoji,
V naročji Jezusa drži;
Češčena, ti kraljica,
Kristjanom- pomočnica!
v'nedolžno oko. (Simon Gregorčič.)
Nikar, nikar se me ne boj,
Nedolžni, nežni angelj moj!
Le semkaj k meni sedi,
Okö v oko mi gledi!
Pogled ti čist, oko mirno,
V	njem seva celo ti nebö In meni v njem leskeče Odsev vže davne sreče.
Budi spomin mi krasnih dni,
Ko bil sem še, kot si zdaj ti,
Spomina me mladosti Brez toge, brez bridkosti.
Spomina me čarobnih let',
Ko bil je v cvetji ves mi svet Enako vrtu v maji,
Ko živel sem ko v raji.
Zgubljen je, oh, zgubljen Tnoj raj,
Ne smem, ne moreni vanj nazaj,
Zaklenjena so vrata,
Proč, proč je doba zlata!
Pa če zaprt je sreče raj,
Da gledam vanj, se zdi mi vsaj, Ko v tvoja zrem očesa,
Odprta v njih nebesa.
Srce se v prsih mi topi, Zamaknjeno v nekdanje dni,
V	presrečno dobo cveta
O	zlata, zlata leta!
3.	a) V celici.
Iz neme cele v živi svet Mlad samotar strmi,
Venočih lic bledeči cvet Krope mokre oči.
Star potnik v okno vspne oko, Ko truden mimo gre,
Blagruje one, ki mirno Po celicah žive.
»Ne moti, potnik, se nikar!
Ni tukaj dom miru,
Ni vselej svet pokoj vladar Sred tihega zidu.
Moj dom je nizek in tesan, Brezmejno to srce.
Če brat zaklepa samostan,
Kdo vklene pa želje?
Dokler se prsi dvigajo,
Srce še hrepeni,
(Simon Gregorčič.)
Dokler želje se vžigajo,
Pokoja, sreče ni!
Zapustil svet sem mladolet,
Se v celico zaprl,
Umrl je zame celi svet,
Jaz nisem zanj umrl.
Zabiti ga — mi moči ni,
Vživati ga — ne smem.
Plamen, ki v srci mi gori,
Morim in mrjem nem.
Ne vlada vselej svet pokoj Sred tihega zidu;
Če ne prineseš ga s seboj,
Ne najdeš tu miru.
Le romaj, romaj svojo pot,
Glej, svet je lep ko vrt;
Rad bi s teboj iz teh samot, Izhod mi je zaprt!«
b)	Lilije.
(Simon Jenko.)
Lilije trgam,	Več vas	na solnce
Lilije bele,	Ne bom	nosila,
Več mi ne boste	Več vas	z vodico
Mladi cvetele.	Hladno rosila.
Lilije bele,
Le usehnite!
Z mano cvetele,
Z mano venite!
c)	Nazaj v planinski raj!
(Simon Gregorčič.)
Pod trto bivam zdaj
V	deželi rajskomili, Srce pa gor mi sili Nazaj v planinski raj! Zakaj nazaj ?
Nazaj v planinski raj!
Tu zelen dol in breg, Tu cvetje vže budi se, Tu ptičji spev glasi se, Gore še krije sneg. Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
Glej ta dolinski svet, Te zlate vinske griče 1 Te nič, te nič ne miče Njih južni sad in cvet? Zakaj nazaj?
Nazaj v planinski raj!
In to ti nič ni mar,
Da dragi srčno vdani Ti kličejo: Ostani! Nikar od tod, nikar! Zakaj nazaj?
Ne vprašajte zakaj!
O, zlatih dni spomin Me vleče na planine,
Po njih srce mi gine, Saj jaz planin sem sin! Tedaj nazaj!
Nazaj v planinski raj!
4.	Švanda dudak.
Narodna pravljica.
Spesnil Jaroslav Vrhlick
Poglavje I.
(V vaški krčmi odzvenevajo poslednji zvoki Švandovih dud.
Zbor gostov. Godec, igraj nam na dudi še!
(Mešan zbor.) Malo se tu pomudi še!
Godi nam! Šli so ravno v klet,
Piva prinesli od čepa spet,
Godi nam! Godi nam!
Zadnjič igraj še za kratek čas!
Skok na skok, bok na bok miče nas! Godec, igraj nam na dudi še!
Godi nam ! Godi nam !
Tebi napili bi tudi še.
Švanda. Hvala sosedje, fantje mladi!
Vem, da me imate radi.
Gosti pa se mi ne dä!
K Marici sem se obljubil,
Prva je za Bogom ta,
In če ne bi je poljubil,
Ne zaspal bi do rana.
Dajte, da grem,
Piti ne smem!
Odmor.)
Saj je koža mojih dudi Itak vsa razklana.
Oh, dajte, da grem ;
Piti ne smem !
Ne zaspal bi do rana!
Zbor. Daj si reči, začni gosti!
Eno polko, pa bo dosti!
Švanda. Noč je temna v logu, v hosti In čas je, da grem.
Dajte, da grem;
Piti ne smem!
Ne zaspal bi do rana!
Zbor. Smeha, šale danes nečeš,
Lahko, Švanda, k vragu stečeš!
Še igraj! Še igraj!
Godec, igraj nam na dudi še!
Malo se tukaj pomudi še! j Godi nam! Godi nam!
| Smeha, šale danes nečeš,
| Lahko, Švanda, k vragu stečeš!
Švanda. K Marici sem se obljubil,
Prva je za Bogom ta.
Ko bi je ne poljubil,
Nič se spati mi ne da.
Dajte, da grem! Oh dajte, da grem!
Piti, ne, piti ne smem!
Zbor. i Še igraj! Še igraj!
1 Lahko, Švanda, k vragu stečeš!
Mi pa bomo pili v tem!
Poglavje II.
(Temna noč. pusta krajina, na razpotja vislice. Švanda sam. Pozneje tujec.)
Švanda. Kako to pot me često Je gnala želja v vas:
Za svojo greš nevesto,
O, tak ne moti glas!
Ljubezen naju bila Je kakor v popju cvet,
Ko golobica mila,
Ki spne se prvič v svet.
Na popje pade slana,
Da skloni se mrtvo,
Ljubezen bo končana,
Ko sem ubog tako.
In golobico s hoje Ugrabi kragulj še.
Greš do neveste svoje,
A glas je varal te!
Tujec.
Švanda.
Tujec.
Švanda.
Tujec.
Švanda.
Tujec.
Švanda.
Tujec.
Švanda.
Hola, dečko, nehaj teči!
Morda mi utegneš reči,
Kje je tista krčma, kjer Gode Švanda ta večer?
Jaz sem Švanda, gost ponočni,
A za ples mi ni poskočni.
Ni za zlate ne igraš ?
Kje pa zlatov kaj imaš?
Sto se v kapi jih zablisne,
Ko ti roka dudi stisne.
Malo strani, bliže boru Shod imamo „v črnem dvoru“,
A zaspano le pri kvartali beži nam čas. Dudi, dudi, dudi, dudi to je kaj za nas!
To se sveti v temni noči!
Nekaj stopinj se potrudi
Ni se mi braniti moči!
Kolik glas in kolik soj!
Ljuba spravi se z menoj! Torej naglo k boku dudi,
Z vami grem, prijatelj, k vam!
Nekaj se stopinj potrudi, Koder zid se beli tam!
To se sveti v temni noči,
Oh, ni se mi braniti moči! Kolik glas in kolik soj!
Ljuba spravi se z menoj, Spravi se dekle z menoj!
(Soba v »črnem dvorcti'
Poglavje III.
Družba obešencev igra karte, dudakom.)
Tujec vstopi z
Tujec.
Zbor obešencev. (Moški zbor.)
Strani kvarte! Dudak sem prihaja, To je prvi vsega kraja!
Več ne bo se dalo vam sedeti,
Ko prično njegove dudi peti.
Zdrav, tovariš, sedi v kot!
Kar utegnil bi zaznati,
Ni z očmi ne treni tod!
Kupoma ti v kapo zlati Naši bodo vprek pršeli.
Kje pa bi plesalke vzeli ?
Teh bo dosti tu in tam,
Ko zagode Švanda nam.
Tujec.	Glej, da bi za dež zlata,
Ki ga naša družba da,
V ples in šum in vrišč okrog Ne zaklical: »Plačaj Bog!*
Švanda.	Že umejetu, stiskani dudi.
Tenori. Dobro, s poda krepko, udi,
Se spustite gibkih nog!
V ples in skok vsi krog in krog!
Ženski zbor. (Vešče.)
Mešan zbor.
Peklenski raj.
Moški zbor.	Ob žvižganju v nočnem vrišču
(Obešenci.)	Vešč sto jaha na metlišču.
Kolik v zraku je brlizg ln nad mlinom vrisk in pisk!
Sova vpije, z njo skovir,
V okno bije netopir,
Kolik ples in kolik dir!
Vse se suče v glasnem vrišču,
Čudna vihra tu in tam.
Ve na kozlu in metlišču,
Dobro došle, vešče, nam!
Kaj godi se, kaj imate?
Kakor šega je pri nas,
Na metläh črez skale, trate Smo letale v nočni čas.
Hu! huhu! huhu! huhu!
I	K trupu trup in roke v bok ' Brez miru in skok na skok!
To je dir in zvok na zvok,
Vprek drevi se plesni tok!
Hej, kako zvenči iz dudi!
V njih vse piska, trobi tudi!
Ko jih stiska,
Godba vriska Vun iz meha,
Ples ne neha!
Hejsa, hej!
S trama pada prah ometa,
Krilo pa nad meča leta!
Oj, to miče, kliče, viče, siče,
Dudi plesati uče še le mrliče!
Svanda. To so novcev mi natresli!
A kako se bodo nesli?
To Marinki bo veselja kaj;
Za denar vam Bog plačila daj!
Zbor. Hu!
(Vse izgine v peklenski hrup. Dolg premor.,
Poglavje IV.
(Dani se. Pastirji pozdravljajo novi dan s piskanjem na žvegle, ptički prepevajo. Švanda spi na tramu vislic. Zbor kmetovalcev, idočih na delo.)
Marinka.
Švanda (v sanjali.)
Eden izmed vaščanov.
Moški zbor.
Eden izmed vaščanov.
Švanda.
Marinka.
Švanda.
Marinka, Svanda in zhor.
Čakala sem brez uspeha Ga do zore, o bolest!
Najina ljubezen neha,
Dudak moj mi je nezvest!
Oj, ljubezen je zbežala Kot iz gnezda droben ptič!
In s solzö, ki pada žala,
Moja radost pada v nič.
Oh!
Čakala sem brez uspeha,
Sen do dne mi ni prišel,
Najina ljubezen neha,
Cvet ljubezni je uvel.
To Marinki bo veselja kaj,
Za denar vam Bog plačilo daj!
Glejte, glejte, tam nasproti, Kjer vešala so ob poti,
Ha, ha, ha, ha!
Kaj od smeha sam ne znam! Ha, ha, ha, ha!
Švanda sedel je na tram!
Tam sedi in dudi stiska,
Oh, kako to žalno piska! Švanda, slišiš?
Ha, ha, ha, ha!
Smeh nas ta še pokonča!
Ha, ha, ha, ha!
Kak vrag te je del na les?
Vragom sem igral na ples.
Ti si živ, o Bog nebes!
Dol mi pomagajte in povem Vam v gostilni vse potem.
( Greš li k ljubi stat pod okno, | Da bi srečen bil pri njej,
| Naj ni vrag te ne premoti,
I	Stopaj ravno pot naprej!
Prevel A. Funt ek.
,1. Itlnxnikovi rmnirilnikl, LJiililjnn
s UUILM*