Džungla Roman iz afriških pragozdov. Anglešfci spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 22 XII. TEean — »zli duh džunglc«. Zdelan in polomljen od borbe s Kršakom ter z ve_ko krvavo rano na glavi se drugo jutro odpravil Tirzan proti obrežju. Saborin kožuh je vzel seboj. Pot je bila za ranjenega in potolčenega Trzana preoej dolga. Počasi je potoval, prenočil je v vejah in šele pozno drugega dne je prišel do koče. Par dni se ni genil z ležišča, razen če se je šel k potoku umivat ali pa gozd si iskat sadežev in druge hrane. V desetih dneh je bil spet čisto zdrav, le vrh glave se mu je vlekla strašna, polzaceljena brazgotina'od levega očesa k desncmu, — spomin na rano, ki m_ jo je zadjala težka roka Kršakova. Čas zdravljenja je hotel tudi sicer koristno izrabiti. Lotil se je Saborinega kožuha in si začel krojiti obleko. Pa koža se je tekom dni posušila in ker o strojarstvu ničesar ni vedel,, je moral na svojo veliko žalost opustiti vse lepe načrte s Saborinim kožuhom. Uničene so bile njegove nade, da bo imel obleko in da bo podoben ljudem. Zabrižen je gubal čelo. Z vivalskimi kožami ni bilo nič. Prehitro so se posušile in trde so postale kakor skorja. Kje bi dobil obleko —? Misli so mu uhajale k črncem. Dolgo je ugibal, kako bi storil, nazadnje pa je sklenil, da ofoišče vas in si vzaiuf jkar bo našel, prar kakor si je vzel pred dnevi puščice. Za trdno je bil adločen, da hoče na vsak način pokazati razloček med seboj in med živalmi. In glavni razloček je bila po njegovem mnenju obleka. . Svoj sklep je tudi koj izvedel. Ranega jutra se je odpravil na pot v naselbino črncev. Skrbno je zaklenil vrata koče in pozorno je pregledal okolico, ali ni morebiti blizu kateri njegovih nekdanjih tovarišev, ki bi nm iz same hudobije še škodo naredil, in je odpotoval. Dolga je bila pot po džungli, cele dneve bi zanjo rabil navad<3i •ilovek, pa Trzan je samo enkrat prenočil v vejah in opoldne drugega dne je že sedel na drevesu, ki je stegalo svoje goslo obraščene veje črez vaški plot. Vse je bilo kakor pred tedni, ko je prvikrat čepel v drevešu. Moški so lenarili v senci šatorov, ženske so delale na polju, gruče oboroženih črncev so stale tu pa tam na robu džungle in stražile vas. Le pod njegovim drevesoni topot ni nihče kuhal strupa 7a puščice. Zaman pa je tisti dan čakal, da bi se spet kaj zgodilo in zvabilo črnce iz vasi. Očitno pa si ni upal med koče, vkljub vsej svoji pogumnosli^se je vendarle bal puščic, ki so prinašale tako naglo smrt. Zvečertlo -se je. Ženske so se vračale s polja, stražeso prihajale domov. Vrata so se zaprla, veliki ognji so zaplapolali na vasi. Trzan je še nekoliko počakal, nato pa si je poiskal udoben prostor med vejami in legel spat. Nevoljen je bil, da je zaman čakal, in tudi glad ga je inučil. Drugo jutro je vstal s solncem. Tudi vas se je zgodaj vzdramila. Ženske so zanetile in pripravljale zajutrk, moški so se zbirali t gruče med šatori in siikali orožje. Trzan je sklenil, da si poišče sočno divjačino ter senato vrne v svojo opazovalnico. Pa ni imel sreče. Nobena žival mu ni prišla na pot in s kislimi j«godami si je moral napolniti lačen želodec. Nepotrpežljiv bi bil, če bi bil poznal to slabost. Pa vajen je bU potrpljenja in čakanja. Džungla ne pozna nepotrpežljivosti. Cele dneve je videl čakati Saboro na plen, cele ure je mimo čepela v zasedi in se ni genila. Džungelski Iovec je Yaj«n čakanja. Malomarno je stopal proti vasi. Džungla tod ni bil# gosta. Črnci so jo zredčili, posekali so mnogo dreves za drva in za druge polrebe. Celo precej shojena pot je pcljala proti naselbinL Ko zavije krog gostega, Tisokega grmičja, se mahoraa znajde oko v oko z oboroženim črncem. Za kratek trenutek sta se gledala, oba enako iznenadena. Obraz, ki ga je delal črnec, je bil skoraj smešen. Čudenje, iznenadenje, groza, strah, vse se je zrcalilo na njem. Trzanu je šinila roka po lok in tulj. Pa še preden je m#gel prijeti za orožje, s« je trnec, obrnil in v silnih sunkih planil po poti. Kjričal je kot bi ga na meh drli. Najbrž je hotel posvariti tovariše, ki so kje v bližini lovili. Trzan je skočil v veje. Pot po drevju je hirrejša in krajša. , V par minutah je zagledal pred seboj gručo črncev. Štirje so bili in v gosjem redu so v obnpnem strahu drug za dioigim bežali proti vasi. , Kmalu jih je prehitel. Nobeden ni opazil tihega zasledovalca v visokih vejah, mirno si je izbral Trzan pripravno drevo nad stezo, odvil z ramena svojo vrv iai si jo t rahlih kolobarjih naložil na levo roko. Prve tri je pustil mimo, ko pa je četrti, tisti, ki ga je prvega srečal, nekoliko zapoznel prisopihal pod drevo, je siknila Trzanova leteča zanka, obvisela za trenutek nad črncem in mu legla krog vratu. V sinrtnem strahu je kriknil čmec. Tovariši so se preplašeni obmili in videli, kako ga je nevidna moč podrla na tla in počasi vlekla v gosto vejevje. Zakričali so od slrahu in groze, niti tienutek se niso obotavljali. Planili so v goščavo in v divjem begu hiteli proti domu —. Trzan pa je skočil z drevesa in oddrgnil zariko svoji žrtvi. Ni hotel umorili črnca. Le njegovo obleko in njegovo orožje je hotel imeti. Ročno mu je pobral puščice iz tulja, mu snel blesteče se obroče z zapestja in zanožja in mu slekel — kako veselje! — lično izdclano obleko iz ustrojene antilopine kože. Kdo ve, kako jo je črnec dobil, pa Trzan se ni menil za to, brž si jo jc oblekel in si nadel tudi svetle obroče. Sedaj končno je bil oblečeij kakor so oblečeni ljudje, scdaj je labko pokazal vsej džungli, da je več nego so živali, da je človek. Skoraj bi si bil žclel, da bi se vrnil med Kršakovo čredo, jim pokazal svojo novo pridobitev in vzbudil njihovo zavist. Črncc se je kmalu vzdramil iz omotice, se pobral in skokoma odbežal za tovariši. Nili ozrl se ni za Trzanom. Vsa vas je bila po koncu. Kricaje je pripovedoval oropani črnec, da je srečal neznano bclo bitje v gozdu, prav blizu vasi, da ga je kmalu nato nevidna moč podrla na tla in potegnila v veje. Tovariši so prilrjevali njegovi povesti. Slrah je obhajal črnce. Kričali so in begali po vasi, pa se spet v plabem molku stiskali v goste gruče ter se boječe ozirali proti džungli, kot bi pričakovali, da se bo zdaj pa zdaj prikazalo na robu gozda neznano, strahotno bitje. Mbonga pa, poglavar svojega rodu, je molčal in zamišljeno kimal. Čudne reči je doživljal njegov rod, cxikar so stanovali v džungli —.  Neznano bitje je obiskovalo vas, jemalo puščice, obleko, orožje, ogrožalo življenje njegovih podanikov—. Nibče ">e ni videl tega bitja, nevidno je bilo. Le črnec Gondoko ga je danes videl in življenje bi bil skoraj pustil. Že pri prvem obisku neznanega bilja je slutil jMbonga, da je zliduh džungle prišel nad nje. Gondokovi in njegovih tovarišev doživljaji pa so mu njegove slutnje potrdili —. V džungli je imel svoj dom zli duh, kralj in gospodar pragozda. Nihče ga ne sme videli, kdor ga zagleda, mora plačati z življcnjem svojo ncprcvidnost. In Mbonga se je naselil s svojim rodom v džungli, pa ni prosil dovoljcnja duha džungle —. Darovati mu bodo morali, potolažiti ga —.  Mbonga je pokimal svojim mislim, zbral starešine ljudslva v posvet in ukrenil, da se mora odslej vsak večer 'položiti svcženj puščic pod veliko dvrevo, ki s svojimi vejami sega črez vaški plot, in lonec prosenega močnika. — In tako se je zgodilo, da je Trzan od tistega dne naprej redno dobival puščice, ki jih je r>olreboval z» lov, in tudi tečno, toplo hrano. Česar _pa je Ł• sicer po- treboval, pa si je sam vzel ob ugodni priliki, pa vsikdar tako da ga nihče ni opazil in da ni naredil škode jMbongovemu rodu. Mirno in zložno so potekali njegovi dnevL Večinoma jih je prebil v koči očetovi pri knjigah. Pa tudi na =lov je hodil. Kadar pa mu je zmaujkalo puščic in si je zaželel prosenega močnika za izpremembo, se je zavihtel v veje in pohitel v naselbino črncev v goste. Kršakovega rodu se je izogibal. Zavedal se j«, da je človek in živeti je hotel kakor Ijudje živijo. Imel je obleko, stanoval je v »hiši«, umival se je in kopal, negoval svoje lepe temne lase, prav kakor je bral da delajo to tudi ljudje, in — celo bril se je. Da, bril se je!' Dvajset let je štel in na licu so se mu prikazali slfidovi brk in brade. To mu ni ugajalo —. Njegovi nekdanji tovariši iz Kršakovega rodu so imeli dlako na licu- ljudje pa, ki jih je videl na slikah, so imeli vsi gladka lica — ne smemo namreč pozabiti,. da je bral Trzan le angleške knjige ui da se Angleži skrbno brijejo —. Trzan se je zbal, da ne bi kje postal podoben gorilam. Tega ni hotel. V vsem je hotel biti podoben ljudem —. Ostro si je nabrusil nož in z uporno vztrajnostjo si je oslrgal in si izpipal vsako dlako, ki jo je otipal na bradi ali pa pod nosom. Bolelo ga je, pa človck je hotel biti —. Tako je živel Claytonov sin t džungli, lovec V pragozdu. (Dalje prihodnjič),.