Življenja pot.
Zložil   Anton   Medved.
Leta detinska, kdaj ste minila!? V Bogu zaspala je babica vela, duši zamaknjeni je odzvenela pravljic čarobna pripoved.
Stopil sem v gaj mladeniških upov. Uka željan sem ob urah slovesnih slušal iz ust učiteljev resnih bojev težavnih napoved.
A neustrašen sem hitel v življenje. Ko se je duša v slasteh mi kopala, tiho je vstajala, glasno je vstala v vesti globoki prepoved.
Rad bi zadušil nje gromke besede. Dala mi ni pokoja njih sila, dokler se ni mi v tožbah izlila krivde skesana izpoved.
Kliče viharno življenje: Preženi sanje mamljive, mehke spomine! Glej, oznanjajo vse ledine trdega dela zapoved.
Dan se nagiblje ...  Po stezah samotnih verna družica zdaj stopa z mano, skozi solze smehlja se vdano grenkosladka — odpoved.
KQ5Sm
Pesem mladosti.
Zložil Zvoni mir.
Hitim o, bratje junaki, živo umerjeno pot: Kamor se zvezde vrtijo, kamor vetrovi bučijo, kamor nas nese perot!
Lepe so vihre in strele, vzvišena borba in boj:  — Vera raz križ nam blesti se, v kelihu zlatem iskri se upanja večni opoj;
pesem ljubezni nas mami, ogenj njen v prsih plamti  — Vzdrami se vihra, oj vzdrami, živo zabliskaj nad nami, pevaj nam himno moči!
«2S3S2
1 i sinček moj, modra očesca zatisni v mehek pokoj! Glej, mrtva je mamica tvoja, in žalosten očka je tvoj.
Ti sinček moj...
Zložil Jož. Vandot.
Ah, prišla bolest je v zvonove in so zapeli glasno -in tisti čas dušo so mlado v visoko spremili nebo.
V srebrnih je solzah v jutru pokojni grob zablestel; a rekli so: v noči je roso oblaček rosil nanj bel.
Umiralo srce je v prsih, in v polju umiral je cvet; pa rekli so: padla je slana, in nagnil se cvet je bled . . .
Zapri le, moj sinček, očesca, ah, mehka kot dvoje zvezd, saj čuje nad tabo še očka, nad očkom pa — bleda bolest.