Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 1?
Naročnina četrtletno 15 Din za pol leta 30 Din za vse leto 60 Din Posamezne številke 1.50 Din Za inostranstvo celoletna naročnina 90 Din
Ljubljana, 18. septembra 1936.
I JA
Upravništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Slovenska politika
1	Priobčujemo	vrsto političnih sestavkov kot
! svobodno mnenje prijatelja našega lista.
Za realno smer v naši politiki.*
Naš zunanjepolitični položaj ni zavidljiv. Poznamo račune nekih sil, ki nas obkrožajo. Tesnobna čustva nas navdajajo ob misli, kakšna bi bi bila naša usoda, če tbi nacionalizem s svojim naukom o pravici močnejšega neomejeno zavladal v Evropi. Ni treba misliti samo na vojno, so še druge nevarnosti, ki nam prete in s katerimi ne računamo. Sporazum med Avstrijo in Nemčijo je sicer pregnal habsburgovski strah, a na obzorju se pojavljajo drugi, še temnejši oblaki. Države, ki jih narod brezpogojno priznava za svoje, so kolikor toliko varne pred objestnost jo imperialističnih sosedov — imamo v Evropi majhne narode in države, ki se jim danes ni bati za svoj obstoj — a lakota po tuji zemlji se takoj pojavi, ko vidijo ti sosedi notranjo šibkost kake države.
Slov enci smo s svojo nedosledno, oportunistično narodno politiko doslej pomagali zavlačevati edino mogočo rešitev našega notranjega državnega vprašanja ter po svoje pripomogli k današnjemu notranje- in zunanjepolitičnemu položaju, ki najbolj ograža prav nas same. Zavedajoč se tega položaja, je vaš list neprestano bil plat zvona ter opozarjal im rotil Slovence, da se na zunaj strnejo ter tako preprečijo, da bi drugi kovali našo usodo brez nas.
Čas pa je, da od splošnih razpravljanj preidemo h konkretnejšemu obravnavanju naših notranjih slovenskih zadev. Slovenski stvari bomo samo koristili, če se potrudimo kritično razčleniti naše današnje politično stanje ter tako pomagamo k jasnejšemu glodanju in spoznavanju tega, kar je najvažnejša naloga današnjega dne.
Hvala Bogu, v tem so si danes vsi razsodni Slovenci na jasnem, da ni samostojnega kulturnega razvoja brez neke gospodarske in politične
* Ta sestavek in sledeči sestavki so bili sicer napisani že pred več meseci, pa so tudi daues še aktualni. Op. ured.
samostojnosti. Preveč trdo smo čutili in še čutimo vzročno povezanost kidturnega življenja s političnim in gospodarskim. Utihnili so zato tisti naivni modrijani ali pretkani ciniki, ki so Slovencem priporočali, da naj v kulturnem oziru gojijo svoje posebnosti, v političnem in gospodarskem oziru pa naj sc zavzemajo za unitarno ureditev države.
Zato pozdravljamo, da se zavedno slovensko razumništvo in zlasti mladina bolj in bolj zavedata pomena politične akcije in prave, odločne, slovenske politike.
Priznajmo si: to, kar smo doslej imenovali slovensko politiko, je bilo zgolj tipanje, tavanje, iskanje in eksperimentiranje brez jasnega načrta za daljšo dobo. Količkaj ostrejša analiza našega današnjega političnega položaja bi nam to prepričevalno dokazala.
Bolj čustveno ko razumsko-kritično ismo prišli do prepričanja, da je treba na Slovenskem premagati stara politična naspTOtstva kot nesodobna in neživljenjska in da moramo na zunaj voditi enotno slovensko politiko. Iz takega duševnega nastrojen j a so se rodili klici po enotni slovenski politični fronti po izgledu Hrvatov. »Slovenija« je prva poudarjala potrebo po slovenski politični skupnosti. Misel sama je odrešilna, a sporne so
Eoti do te skupnosti. Težkoče se šele začen jajo, o skušamo misel prenesti v praktično življenje. Takrat šele spoznavamo, kako malo predhodnega dela smo opravili in koliko nejasnosti vlada pri nas v osnovnih stvareh političnega življenja. Mnogo moči in dobre volje se trosi za neizvedljive stvari. Odtod potem razočaranja. Velike geste in močne besede nam ne bodo nič pomagale, če za njimi ne bo stalo realno delo in jasno hotenje. Danes nimamo enotnosti niti v poedinih političnih skupinah, pa jo hočemo imeti v celotni slovenski politiki.
Realen politik računa z danimi pogoji, ki so drugi v dobi politične svobode in drugi v dobi diktature. Vsako možnost političnega gibanja je treba izrabiti. Resnega političnega gibanja pa ni
brez trdne organizacije. Tu pa moramo računati na trdoživost političnih tvorb. Stare politične stranke niso nastale čez noč in se tudi čez noč ne umaknejo novim političnim tvorbam. V narodni politiki so torej važne postavke.
Razčlenjenost političnega 'življenja sama po sebi ni nobeno zlo. Z narodnega vidika je edino važno to, da politično-strankarsko življenje narodne moči v celoti dviga, da speče ljudske sile budi in aktivizira. Vsaka stranka lahko na področju, ki je predvsem njej dostopno, vrši narodnopolitično vzgojno delo ter postavi strankarsko disciplino v službo skupnih narodnih ciljev in koristi. Neorganizirane, brezoblične množice rade podlegajo raznim sugestivnim političnim geslom od zunaj in so v usodnih dneh nezanesljive.
Stremljenje po umetnem, nasilnem zlitju raznih političnih slcupin z močnimi načelnimi razlikami lahko koncentraciji narodnih moči več škodi ko koristi, ker zbuja nezaupanje na eni ali drugi strani ter povzroča notranje trenje. Jasna opredelitev v programu in medsebojno zaupanje je prvi pogoj za skupen nastop več političnih skupin.
Oblika skupnega političnega nastopa’je zato pri politično tako razčlenjenem narodu, kakor je slovenski, oblika koalicij, pri kateri ohrani vsaka koalirana skupina neko mero svobodnega političnega gibanja za delo v smeri svojih posebnih nalog in ciljev.
Takii politična koalicija more biti š slovenskega narodnega vidika danes usmerjena le na rešitev naših perečih državnopravnih vprašani' in za ustvaritev političnih pogojev za delo in boj v tej smeri. Ker pa teže slovensko ljudstvo še druge skrbi in mora imeti slovenska politika svojo socialno, kulturno in gospodarsko vsebino in ker je slovensko življenje povezano z velikimi vprašanji. ki razgibajo svet, je čisto naravno, da se uveljavljajo poleg skupnih skrbi tudi nasprotujoče si prizadeve, ki lahko močno ovirajo skupni nastop in skupni boj.
Nevarnost je velika, da bi se neke separatne prizadeve tako močno pojavljale, da bi prevladale vse druge in vezale vse sile v medsebojnem boju slovenskih skupin ter onemogočile složen
Gabrščkovi »Goriški Slovenci44 pred strokovno oceno
V ijugoslovenskem istoriskera časopisu«, ki ga izdaja v srbsko-hrvatskem in slovenskem jeziku »Jugoslovensko istorisko društvo«, je priobčil dr. Dragotin Lončar v 3. in 4. zvezku (1035), str. 573 do 577, oceno o GabrSčkovih »'.loriikih Slovencih«. To oceno ponatiskiijemo, (la z njo seznanimo bralce, ki se zanimujo /,a taka vprašanju.	Opomba	uredništvu.
1.
Te »narodne, kulturne, politične in gospodarske črtice«, kakor pisatelj v podnaslovu označuje svoj spis, podajajo v prvi vrsti (časih skoraj izključno) gradivo za zgodovino goriških Slovencev od njih prerojenja do današnjih dni. Iz nedostopnih ali težko dosežnih virov, t. j. iz dnevnega časopisja dobe, je nanizal Gabršček dogodke v časovni zaporednosti. V tem je prednost njegovega spisa, da je marsikaj. otel pozabnosti, kar pomen za narodno zgodovino, a na drugi strani zopet slabost, da je uvrščal vmes tudi precej brezpomembnega ali vsaj manj pomenljivega gradiva. Ak0 bjl pisal »spomine« (kakor pravi na 318. strani I. knjige, da jih je, kar pa velja samo oeloma za dobo, v kateri je sam sodeloval), potem bi bila umevna marsikakšna oseba ali dogodek, ki bi bil sicer izostal, a bi bil umesten glede na pisateljevo razmerje do njega.
Skratka: nekoliko manj bi bilo v tem primeru precej vec, ker bi bile odpadle mnoge podrobnosti in ponavljanja, da bi bila tvarina bolj zgoščena
po odločujočih kulturnih, gospodarskih in političnih mislih, liiko se je pa težko preriti skozi to množino nanizanih oseb in dogodkov, ki jih
druži v celoto zunanja vez časovnosti. Z zrelišča splošnosti in trajnosti (večnosti) ni bilo in ni vse enako pomembno, ampak je treba znati razločevati med potrebnim in postranskim, med razvojno nujnostjo in priložnostno enodnevnico. Zato je n. pr. leta 1896. tržaška »Edinost« pisala pravilno, da postavlja goriška politika namesto načel posamezne osebe v ospredju boja. S tega stališča tudi razumemo Gabrščlcovo zatrdilo, češ, da bi bila dobila najbrž vsa slovenska politika drug tir, ako bi bil sam deloval v Ljubljani kot urednik »Slovenskega naroda« (L, str. 318). To naziranje kaže sicer samozavest, obenem pa nedostatek pojmovanja o zgodovinskem dogajanju, ki je družbeno, a ne izključno osebno. Kdor tako pojmuje zgodovinsko dogajanje, da ne upošteva zadostno pri-rodnih, gospodarskih in duhovnih sil, ki sodelujejo pri oblikovanju človeške družbe, temu se mora prikazovanje zgodovinskega razvoja razbliniti v drobce in osebnosti. Seveda Gabršček ni pisal zgodovine, čeprav to pravi (I., str. 553, 560); toda tudi zgodovinske črtice bi morale biti izvedene bolj strnjeno in sestavno. Tako je pa v glavnem zbral, kakor rečeno, veliko raztresenega gradiva, ki ga je sem ter tja poskusil obdelati v primerni zaokroženosti. Hvalno je treba omeniti seznam društev pred italijansko zasedbo, da se vidi, kar smo prepustili Italijanom (II., str. 565—594), kakor tudi imenik nekaterih žrtev fašizma (II., str. 596—597).
n.
V	stvarnem oziru bi se hotel dotakniti nekaterih posameznosti.
Dežman se ni še leta 1861. začel podpisovati »Deschmann« (I., str. 57), ampak so ga tako pisali na gimnaziji že 1835. leta, a sam se je tako podpisal 1853. leta poleg slovenskega »Dežmann, Deš-
mann in Dežman«; pravilno je toliko, da se je od leta 1861. dalje vedno podpisoval le z nemškimi črkami »Deschmann«, medtem ko poprej ni bil dosleden v pisavi svojega priimka (glej: Razprave, V.—VI., str. 306). — Tolminska čitalnica ni bila menda druga ali tretja v Sloveniji (L, str. 63, 198, 222), ker so bile pred njo ustanovljene čitalnice v Trstu, Ljubljani, Mariboru in Celju; pravilno pa je, da je bila prva na Goriškem (glej: Koledar SM., 1865., str. 105—107). — Ni točno povedano, zakaj naj bi bil Josip Tonkli prvi slovenski doktor prava (I.. str. 71); najbrže je to mišljeno lokalno v narodno-političnem oziru, ker dr. Lavrič, ki je deloval pred njim narodno, ni bil rojen na Goriškem. — Mariborski program leta 1865. ni bil »nekak minimalni program slovenskega naroda« (I., str. 82), ampak nasprotno: to je bil po češko-hrvatškem zgledu nekak slovenski državnopravni program t. i. Notranje Avstrije; slovenski minimalni program te dobe je bila narodna enakopravnost v šoli in uradu ter razširjenje deželne avtonomije v okviru ustavne Avstrije. — Živi jen jepisni podatki o bivšem gori-škem županu Favettiju niso pregledni, da bi imeli jasno sliko o njem, ker se govori zdaj o županu (str. 56), zdaj o občinskem tajniku (I. str. 86, 92, 128), ne da bi se dovolj pojasnila izprememba njegovega položaja.
Zveza Hohenwartove vlade s predelsko železnico ni podana točno. Ne moremo reči, da je padel Hohenwart zaradi češke abstinence (I., str. 111, 127, 179), ker so ga vrgli t. i. fundamentalni članki, proti katerim sta nastopila zlasti zunanji minister Beust in ogrski min. predsednik Andrassy (glej: Charmatz, Osterreichs innere Geschichte von 1848 bis 1907, P, str. 114). O padcu Hohen-wartovega ministrstva govori pisatelj obenem z
nastop proti skupnemu sovražniku slovenstva. Ta nevarnost je pri poliiično nedozorelem narodu večja, kakor pri politično prebujenem, pri Slovencih večja, ko pri drugih narodih, ker je naš položaj vse težji, ko pri kateremkoli drugem narodu v Evropi in ker imamo najmanj odvečnih moči za tvegane politične poskuse. Ne smemo zatisnili oči pred dejstvom, da so na eni ko na drugi strani na delu sile, ki bi rade preprečile tako politično zbiranje, ker to ne gre v njih račun in bi rade odvrnile pozornost od naših najbližjih in najnujnejših skupnih nalog. To dokazuje, da še
izjemnim stanjem na Češkem, češ, tega leta — 1868. namreč — je bila predelska železnica že skoraj zagotovljena in je vlada grofa Hohenwarta
Eredložila državnemu zboru zakonski načrt, a je ila strmoglavljena zaradi abstinence čeških poslancev. Nepoučen bralec bi domneval, da se je zgodilo to 1868. leta, ker takrat je bilo izjemno stanje na Češkem, a Hohenwart je vladal 1871. leta, kar omenja pozneje pisatelj pravilno pri poročilu iz tega leta. Prav tako ni nastalo 1868. leta zaradi abstinence med češkim narodom dunajskemu centralizmu sovražno gibanje (I., str. 127), ampak se je to zgodilo zaradi dualizma in odklonitve t. i. deklaracije, ki so jo bili predložili Čehi deželnemu zboru in terjali uresničitev svojega državnega prava. — Ako pravi Gabršček glede dualizma, da so bili na Dunaju brez glave po vojni s Prusi, češ, da se mora z Ogrsko skleniti mir za vsako ceno, in da je bila v tem smislu izbrana komisija 67 terih, ki je hotela Ogrom pogojno priznati ustavo iz 1848. leta (I., str. 121—122), ni to pravilno povedano, ker ta komisija 67 terili je bila pred vojno s Prusi dne 1. marca 1866. leta izbrana od ogrskega deželnega zbora, s čimer se je naravnala kot konkretnemu pogajanju, ki se je končno z uspehom izvršilo skoraj leto pozneje.
V	ospredju goriškcga narodno-političnega življenja 60. in 70. let je stal dr. Karel Lavrič in zato se ga spominja tudi Gabrščkov spis večkrat in zlasti obširneje v I. knjigi na strani 197. do 200. Po Pirjevčevem življenjepisu dr. Lavriča (Slovenski biografski leksikon, str. 621—624) popravljam n. pr. da je bil rojen 1818. leta (ne 1820.), se preselil v Ajdovščino 1863. leta (ne 1865) in v Gorico 1870. leta (ne 1869.); ali je bil ustanovitelj tolminske čitalnice (L, str. 63, 199, 222) ali so jo pa ustanovili nekateri duhovniki, ni dognano.
nismo preboleli otroških bolezni v svojem političnem življenju.
Dokler se v tem oziru ne streznimo, nas bo tepla usoda. Ni ga tako lahkomiselnega naroda na svetu, ki bi v našem položaju ne storil vsega, da si reši golo življenje. Verujemo, da bo elementarni odpor iz ljudstva samega zrušil vse umetne ovire na poti k politični skupnosti slovenskega naroda.	L—i.
■— -— ---------—-—	—..
Samo politične kokoši kokodakajo, še preden zneso jajce.
Gabršček je priobčil bistveno vsebino t. i. ljubljanskega južnoslovanskega programa, ki mu je »prva majska deklaracija« (L, str. 148); obenem je poudaril iz Lavričevega govora na občnem zboru društva »Soče) leta 1871. zamisel, da bodi združenje Slovencev, Hrvatov in Srbov zveza s tremi deželnimi zbori »za vsak narod posebej«, a višji uradi naj bi bili skupni (L, str. 177). Podobno je pisal že 1866. leta celovški »Slovenec«, da stopi Slovenija kot »regnum socium« ali avtonomna vojvodina v zvezo s Hrvati in Srbi (I., str. 99).
K temu pripominjam, da je bila to zamisel tudi dalmatinsko-hrvaško-slovenskega sabora leta 1848. ter da je o posebni upravi pridruženih dežel (srbske vojvodine in slovenskih pokrajin) razpravljal zlasti Ivan Kukuljevič. In Lavričevo poročilo o »Jugoslovanski zvezi« se je dotikalo programa, ki ga je bij sestavil sestanek hrvaških in slovenskih politikov v Sisku dne 8. nov. 1870. leta, a ga shod južnoslovanskih politikov v Ljubljani dne 1. decembra istega leta ni sprejel v celoti, ampak samo načelno z znano izjavo. O tem glej mojo objavo programa v Sisku (Naši zapiski, 1912, str. 353—354) in Prijateljevo študijo o celotni tej akciji (Razprave, IV., str. 93—137).
»Rdeči« princ Konrad Hohenlohe ni dal Avstriji tako imenovane »pete kurije« (I., str. 416), ampak to je storil leta 1896. grof Badeni, ker princ Hohenlohe je bil ministrski predsednik 1906. leta, ko je bilo na dnevnem redu že vprašanje splošne in enake volilne pravice, torej deset let pozneje.
—	Znani slovenski zgodovinar in politik Kobiar je bil ob času »Slovenskega lista« kurat v prisilni delavnici in ne župnik (I., str. 444).
(Konec prihodnjič.)
žamo celo v trdni Savinjski dolini. Vendar vsega tega ne bi bilo treba, če bi se količkaj zavedali odgovorni ljudje, da nosijo odgovornost ne samo za nedotakljivost državnih mej, marveč še bolj za intaktnost srčnih žil slovenskega naroda. Med vojno, takoj prve mesece, je izšel zakon, da je za vsak prenos lastnine kmečkih posestev morala dati privoljenje posebna komisija, obstoječa iz župana dotiene občine, predstojnika okrajnega sodišča in državnega tožilca. Celo takrat je zakonodajalec skušal preprečiti spekulacijo s kmečko zemljo od strani vojnih dobičkarjev. Neslavni pretekli režim pa je ta zakon odpravil leta 1931 ali 1932 — letnica je postranskega pomena — in danes se vrši nemoteno nakupovanje naše zemlje od nemških magnatov, ki, bodimo odkriti, idejno živijo s tretjim cesarstvom in njegovim voditeljem Hitlerjem. Odkod je prišel duh med našo inteligenco, ki tu pa tam občuduje Hitlerja in se zavzema za prijateljstvo z Nemčijo, če ne po teh skrivnih kanalih? Na čigavo pobudo je bil odpravljen zgoraj omenjeni zakon, da se je omogočila neovirana gospodarska ekspanzija Nemcev v našo domovino? V neštetih primerih se je do odpravitve zakona, ki smo ga omenili, preprečil nakup slovenske zemlje in Hin-derhonderjev, pred nekaj leti na je še ta slednja ovira odpadla. Ko se tedaj nekateri vnemajo za politično preorientacijo po trgovskih načelih, naj pri tem dobro vedo. da je s tein v zvezi trgovinska
Rolitika, ki prodira s svo jim kapitalom v naše telo. emštvu začasno ni za ljudi, marveč le za zemljo, ker dobro vodo, da se sužnju, kadar se mu vzame kruh, vzame lažje tudi jezik in kultura.
Odgovorni politiki naj si zapišejo v listnico in jo vsak dan prečitajo: »Varujmo svojo zemljo z vsemi močmi, da ohranimo svoj narod!« Timeo Danaos!
Sv. pismo pravi: Preklet, kdor zaupa v človeka: v modernem času je pa zaupanje v enega človeka glavno strankotvorno načelo.
v
Španije
v Španiji več narodov. Saj je bila nekaj časa ka-talanščina celo prepovedana kot književni jezik, zmeraj pa je bila zapostavijana, celo v lastni deželi. Vse to seveda v imenu »nacionalnega edin-stva«, tako da se človeku včasih nehote zdi, da so jugosloveni hodili v šolo pri španskih centralističnih reakcionarcih. K temu prihaja še, da so Katalanci pridni, pridobitni, da je bila zaradi tega njihova dežela gospodarsko najbolj razvita. Centralizem pa seveda ne le da ni gospodarskega razvoja »separatističnih« Katalancev pospeševal, ampak jih je naravnost in hotoma tlačil z davki in centralistično zakonodajo, da bi tako zatrl ka-talansko narodno zavest.
In nasledek vsega tega? Ni ga zlepa med dvema popolnoma tujima si narodoma večjega nasprot-stva in sovraštva, kakor med narodno in jezikovno sorodnimi Katalanci in Španci, in Katalanci gredo rajši v zvezo z bolj tujim, a^ zato svobodoljubnim narodom, 'ko da bi ostali še nadalje pod eno državno streho z »bratovskimi« Španci.
Mar je res treba še posebej izvajati iz španskega zgleda edini mogoči nauk tudi za nas? Nauk, ki se glasi, da so nasilni zenačevalci in centralisti najhujši uničevalci sleherne države? Ali ki se v našem primeru glasi, da so jugoslo-venski nacionalci naj večji dejanski uničevalci državne skupnosti in največji podpihovalci narodnega sovraštva?
Še nekaj je zanimivo v tem poročilu nemškega nacionalističnega časnikarja. Namreč tisto, da so Baski raje pripravljeni, postati angleška kolonija, ko da bi jih še kdaj upravljal koruptni nacio-nalno-centralistični Madrid. Tu bi predvsem pripomnili, da poročevalec ali ni dobro poslušal ali pa mu načelni razloček med angleško kolonijo in samoupravnim dominionom ni jasen. Kajti Anglija tvori s svojimi dominioni Irsko, Kanado, Južno Afriko, Avstralijo, Novo Zelandijo in Novo Fundlandijo dejansko popolnoma svobodno britansko zvezo narodov, tako svobodno, da bi se londonska vlada po izjavi vodečih angleških državnikov niti ne upirala s silo, če bi kak dominion hotel izstopiti iz te zveze. Pa kljub temu ne izstopi noben dominion iz nje. Čemu tudi! Vse ugod- , nosti močne državne, ali morebiti bolje: meddržavne zveze mu nudi Vel. Britanija, a nobenih bremen. Prav zato pa je ta čut solidarnosti med dominioni in Angli jo tako močan, zavest, da bi pogin enega dela neizogibno prizadejal veliko škodo drugemu je tako globoka, da stoje dominioni v vseh velikih stiskah ramo ob rami z Anglijo. Najbolje je to dokazala svetovna vojna: en dominion za drugim je po angleški vojni napovedi Nemčiji stopil v vojno zoper Nemce, čeravno bi jih nihče ne bil mogel siliti. In Anglija ve, da se v vsaki veliki stiski lahko zanese na svoje dominione in iz globoke politične preudarnosti svojih državnikov jim je sama dala vso svobodo — rarvT\(? zaradi tega. Kajti angleški državniki so se ucih iz zgodovine in so videli, da so vprav zaradi svoje centralistično-absolutistične politike v 18. stoletju zgubili države ameriške unije.
Če so torej Baski pripravljeni raje postati bri-
Politična trgovina in trgovska politika
(Dopis.)
Čuden pojav se opaža že dalje časa zlasti med našo inteligenco, pojav namreč, da se ogrevajo nekaterniki za politično prijateljstvo z Nemčijo, češ, Nemci (so naši najboljši odjemalci, največ blaga spečamo v njihov rajh, medtem ko nimamo od naše politične prijateljice Francije nikakšnih koristi, poprej še gospodarsko škodo. Toda tako naziranje in govorjenje kaže le na neodpustljivo naivnost in nepoznavanje globeli, po katerih sc napeljava zgodovina. Potemtakem je bila Italija vsa leta do sankcij naša in sploh Jugoslavije največja prijateljica, ker je prednjačila z na j večjim izvozom iz naše države. Francija pa bi bila naša najhujša nasprotnica zaradi neznatne trgovine z nami. Ni treba dalje pojasnjevati zmote tistih, ki tako govorijo in s tolikšnim zaupanjem in dobrodušnostjo, da ne rečemo s simpatijami, zrejo v Nemce in si želijo njihovega najtesnejšega sodelovanja. Ne vidijo, da je politika eno, trgovina pa drugo. Noben trgovec ne pride k nam kupovat iz ljubezni, da bi nas podprl, marveč le zaradi svojih koristi, kajti bistvo trgovine je spekulacija z gospodarskimi dobrinami zaradi lastnega dobička.
—	Politika pa je spet nekakšna spekulacija z idejami in prečesto, po domače pravilno rečeno, trgovina z neumnostjo. Čim bolj se večne ideje svobode, pravice, enakopravnosti in neodvisnosti mešajo v trgovino z žitom, krompirjem, slivami, svinjami itd., tem slabše za ideje same. To bi posebno morali imeti pred očmi mi Slovenci. Z geslom »svoji k svojim«, ki je prešinilo pred revolucijo 1918 ves slovenski narod do zadnje koče, smo se do takrat z neprimerno^ domoljubno požrtvovalnostjo borili proti nemškemu kapitalu, ki nas je gospodarsko, to je socialno, kakor tudi narodno ogražal. Bila je to borba za naše človečnostne pravice, da ostanemo gospodarji na svoji zemlji, s svojim jezikom in lastno kulturo. Borba se je vodila za otroka človeka, da ga izneveri materinemu jeziku. Po letu 1918 zaradi novih razmer kajpak ni bilo mogoče potujčevati naših otrok. Poznejša leta pa kažejo, da so se Nemci po prvotnem strahu in onemoglosti začeli gibati in polagoma prodirati v našo zemljo, dokler jim ni prejšnji režim odprl vrat na stežaj. In danes je geslo Nemčije in Nemcev: »Ne ponemčevati otrok in duš, marveč ponemčiti zemljo.« Nemec se med drugimi narodi kaže kot najboljši državljan, govori na zunaj dosledno jezik naroda, med katerim živi, prvi izobeša državne zastave in se udeležuje državnih slovesnosti, na znotraj pa je dosleden bojevnik za nemštvo in nemške ideje o svetovnem nemškem gospodstvu. Tako vidimo prežalosten pojav, kako nemške veletvrdke sprav-
ljajo v svoje roke naša s tolikimi žrtvami slovenskega ljudstva osamosvojena podjetja. Tako piše »Slovenec« dne 12. 8. 1936 št. 183 iz Maribora:
»V času od 1. aprila 1928 do 31. decembra 1935 je v Mariboru prešlo iz narodnih rok v roke tujih državljanov 163.308 nr površine zemljišč in posestev v vrednosti 14,795.563 Din. Iz narodnih v roke naših državljanov tuje narodnosti je pa prešlo 169.520 m2 v vrednosti 27,173.141 Din. Naši državljani tuje narodnosti so od tujih državljanov kupili 54.476 nr zemljišč in posestev v vrednosti 6,368.960 Din, tuji državljani pa so od naših državljanov tuje narodnosti kupili 73.011 ms v vrednosti 9,551.376 Din. To se pravi, da je v teku 7 in pol let prešlo v roke pripadnikov tuje narodnosti in države 460.115 nr zemljišč in posestev v skupni vrednosti 57,889.051 Din. Za obmejni Maribor more to nekoč postati usodno. Zato je dolžnost vseh odločujočih, da posestnemu gibanju posvetijo vso svojo pozornost.«
K temu bi mi samo še dodali, da tudi vedno večji kompleksi kmečke zemlje prehajajo v roke nemškega velekapitala. To žalostno dejstvo opa-
Razpad
Dopisnik nemško-nacionalnega »Berliner - Lokal - Anžeiger«-ja, lista, ki simpatizira seveda s španskimi uporniki, poroča o španskih homatijah:
»Vse upe, ki prerokujejo, da se bo po padcu Madrida Katalonija prostovoljno podala, moramo imenovati iluzije. Katalonija je danes ena sama trdnjava. Razen tega je še trdnjava bratovskega sovraštva, kakor si ga more misliti le malokdo izven Španije. Baskovski narodnjaki so izjavili javno, da postanejo rajši angleška kolonija, ko da ostanejo pri Španiji. Katalanci gredo še dalje. Že se pogajajo s Francozi glede odstopa Balearov. Popolno neodvisnost hočejo, lastno državo, in če bi tega ne dosegli, tedaj se raje pridružijo Franciji.« i
To sovraštvo Katalancev do Špancev bi bilo nerazumljivo, če bi ne poznali zgodovine Španije. Kajti katalanščina je španščini prav tako blizu, kakor na primer slovenščina srbohrvaščini. Še celo stroge meje med obema jezikoma ni mogoče potegniti. Da pa se je sovraštvo med Katalanci in Španci tako poglobilo, za to je precej vzrokov. Poglavitni je vsekako ta, da je monarhistična in centralistična Španija sploh hotela popolnoma izbrisati katalanski narod. Koliko jih je sploh do nedavnega vedelo celo med izobraženstvom, da je
Opazovalec
f Svetozar Pribičevič
Dne 15. t. ju. jc umrl v Pragi Svetozar Pribi-cevic v svojem 61. letu.	.
V	naši politični zgodovini ima Pribicevic dvojno podobo. Spočetka je stopil v politično življenje slovenskega ljudstva'kot brezobziren .jugoslovenski centralist. Tudi centralistična vidovdanska ustava je stopila v veljavo precej z njegovo pomočjo, četudi je res, da bi brez glasov jugoslo-venov slovenskega plemena ne bila postala nikoli zakon. Z njegovim imenom je zvezana nacionalistična strahovlada v Sloveniji. Zapor je tedaj grozil tistemu, ki bi se bil drznil dvomiti nad popolnostjo te ustave, ene najslabših, kar jili je kdaj bilo. Prav tako je zvezana z njegovim imenom slaboglasna Orjuna in kar je bilo podobne nacionalistične navlake v tistih dneh. Res pa utegne biti, da za vsa tista nasilstva ne zadene morebiti krivda toliko njega, kolikor njegove prišepto-vavce v Sloveniji. Sam je pozneje potožil, da je bil o Sloveniji večinoma napačno poučen...
Ali že za tedaj mu je treba zapisati v dobro, da jc šel mimo vseh različnih nacionalizacij čistih rok. Drugi nacionalni jugosloveni so bogateli, njega so morali podpirati prijatelji, ko je moral
v tujino.	.11
kar pa je poglavitno in kar bo zmeraj govorilo zanj in kar bo v zgodovini opravičevalo njegove _ včasih usodne — zmote, je bilo dejstvo, da je te zmote spoznal, priznal in brezobzirno zavrgel, četudi je lahko vedel, da mu bo to kot politični osebnosti škodovalo.
Pribičevič je bil značaj, a bil je tudi mož. Njegovo prepričanje ni bilo naprodaj za ministrske stoličke. Ko je spoznal, da je na napačni poti, je to naravnost priznal in je takoj tudi izvedel vse nasledke iz tega spoznanja. Nič ni sle-pomiškal s kakšno zlagano državotvornostjo in svoje ljubezni do ljudstva ni dokazoval s hinavskimi puhlicami o naših »posebnih« razmerah, ki »žal« ne dopuščajo, da bi ise »ljubljeni« narod zaradi svoje »nezrelosti« sam vladal in ki —spet žal! — silijo požrtvovalnega, a »zrelega« jugo-slovena, da ga vlada — seveda s krvavečim srcem! — avtoritarno, to se pravi z zapori, ječami, globami in pendreki. Ne, Pribičevič je šel ^takoj svojo ravno pot. Namesto ministrskega sedeža mu je ta ravna pot prinesla konfinacijo in pregnanstvo, namesto akcij pri »nacionaliziranih« podjetjih pomanjkanje ter telesno in duševno trpljenje. A kljub vsemu — klecnil ni, niti pred pritiskom niti pred lepimi obljubami.
Zato mu bo politična zgodovina ohranila časten spomin.
Izbran fižol
56.
Vsestranski župan
Ob proslavi jubilejev nekega društva je dal tfamošnji JNSarski župan, »izvoljen« leta 1933 z najčistejšim nacionalnim »belim« terorjem, objaviti, da je v petih letih, odkar županuje (sem je vštel tucfi čas, ko je bil »izvoljen« samo od dr. Marušiča), z odkritosrčnim veseljem »zasledoval« prosvetno delo dotičnega društva in doživljal nje-ove plodonosme jubileje. Pristavil je tudi, da je otično društvo klin za klinom odbijalo od mostu, ki ga je nemštvo gradilo do Jadrana. Takšna je objava tega vsestranskega župana. Predstavljati režim, ki je dotično društvo »zasledoval« z razpustom (= z odkritosrčnim veseljem?), potem pa sesti pri proslavi tega društva na tribuno in pri maši med kar dva »klina« nemškega mostu, pomeni po njegovem »doživljati plodonosne jubileje društva«, sprehajati se »po terenih tega prosvetnega društva«.
57.
Tisk in — jetika
V	Belgradu izhajajoči »Ostriženi Jež« toži zadnje čase, da se ga prijema jetika in da ne ve, koliko časa bo še živel. To elegično razpoloženje nam priča, da iz tiskarske obrti še vedno niso odpravljene naprave, zaradi katerih je tiskarski stan tako zelo izpostavljen obolenju za jetiko, temveč da je delovanje takih naprav v največjem razmahu.	Z.
Ko so starega Kranjca vprašali, če se mu kaj dobro zdi, da so ponehala preganjanja političnih centralistov^ je odgovoril: »Pa še kako, na misel mi prihajata Ribničana, ki sta v medsebojnih stavah kroto snedla in ki sta se na koncu vprašala, zakaj sta jo prav za prav jedla.«
tanski dominion, kakor ostati predmet za razne centralistične nacionalne izkoriščevalce, je to nekaj popolnoma naravnega za slehernega preudarnega človeka in samo dokaz, da imajo Baski v svojem vodstvu preudarne može.
Moč svobode! Tista moč, ki ostane seveda za >endrekovske jugoslovene zmeraj nekaj nerazum-jivega.
Ven iz slovenskih vrst!
Nekaj precej razločnih besedi je povedal dr. Kulovec na velikem javnem shodu v Novem mestu dne 13. t. m., kakor beremo v »Slovencu«:
Mi pripadniki bivše SLS lahko govorimo odkrito navzgor in navzdol. Ko je bila naša stranka ustanovljena, je prisluhnila utripom naše ljudske duše, strnila tc utripe v program, ga javno izpovedala in se zanj borila in od njega ne bo nikdar odstopila. Hočemo dela, ki bo zajelo ves narod, hočemo sproščenja vseh narodnih sil in hočemo, da se odstranijo tudi vse ovire, ki so nam na poti. Zaradi tega smo rekli: Mi zahtevamo avtonomijo! Ko smo to izgovarjali, so nam očitali protidržavnost. Danes zopet kličemo: lločemo polno samoupravo! V smislu tega zahtevamo, da se nam prepusti sorazmeren del naših dohodkov in naših davkov, da moremo razviti vse naše delavne !sile! Leta 1920 smo rekli, da bo država pahnjena v nesrečo, če jo oblečemo v centralistični jopič. Tedaj se je dal narod ogoljufati: s slovenskimi glasovi je bila izglasovana centralistična ustava. Takrat smo prerokovali nesrečo, in ker smo jo prerokovali in zraven ne odnehali od naših zahtev, smo bili razvpiti kot protidržavni elementi. Danes se splošno govori, da se centralizem ni obnesel, da pomeni nesrečo, lako govore celo tisti, ki so ga zakrivili in sedaj zahtevajo od nas, da ga čez noč odpravimo. Le-tem pravim: Vi očetje našega centralizma, ki ste zakrivili toliko nesreč in gorja slovenskega naroda, imate edino pravico, da se poberete iz slovenskih vrst!
Zlasti te zadnje besede so nad vse razločne. Zadnje čase, ko je postalo očitno, da je centralizem kriv ne samo naše slovenske nesreče, ampak tudi državne stiske, so začeli celo jugosloveni preklinjati centralizem, plod svojega nerodovitnega, protiljudskega duha. Še zatajili bi ga najraje, če bi le kako šlo. Vse to pa zgolj zato, da bi ga po drugi poti in pod novo krinko spet tako ali tako mogli uveljaviti. Zato pa govore sramežljivo, da se centralizem ni »obnesel«, da so naredili z uvedbo centralizma »pogreško«, da so za »široko« samoupravo — menda tako, kakor jo je naslikal jugoslovenski »ideolog« Pirkmajer v »Misli in del lu«.
In mislijo si pri tem naši jugosloveni, če se ta njihova jugoslovensko-široka samouprava spet ne bi obnesla, bomo pa čez nekaj let spet priznali »pogrešiko«, med tem pa uživali prijetnosti vladne oblasti in jugoslovenili dalje.
Tega slepomiškanja pa mora biti za vselej kraj! Za slehernega političnega analfabeta je moralo biti jasno, da je centralizem celo za kulturno in gospodarsko enotne države škodljiv, da pa mora biti naravnost poguben za države, kakor je naša, kjer med pokrajinami kulturna in gospodarska raznoličnost skoraj ne more biti večja. In prav tako je bilo očitno na prvi pogled, da mora plačati pri taikem centralizmu račun razvitejša, naprednejša, kulturnejša pokrajina.
Tako smo morali Slovenci centralistično brezvestnost plačati z milijardami, ki se nam ne povrnejo nikoli!
Vsak gospodar bi človeka, ki bi mu v njegovem gospodarstvu napravil samo sorazmeren del škode, kakor so jo povzročili naši jugosloveni Slovencem, postavil pred vrata, pa če bi še tolikanj česnal o svojih »pogreškah« in obljubljal poboljšanje.	*
Zato ne sme biti besede o tem, da bi povzročitelje jugoslovenskega centralizma mogel kak pravi Slovenec sploh še priznavati. In da bi jim dal, da bi se s skromnim priznavanjem »pogreške« vtihotapljali v naše vrste.
Ne, ljudje, ki so zagrešili take zgodovinsko-usodne napake, naj zginejo. Zanje naj velja:
Pojte ven iz Slovenije, vi tujci!
Zoper centralistično uniformiranje šolstva
piše »Trgovski list« med drugim:
Mi moramo od mladine mnogo zahtevati, ker le na ta način bo naša mladina gotovo prišla do kruha, in tudi do dobrega kruha, zato pa moramo tudi zahtevati, da šola mladini mnogo da. Danes pa šola te svoje naloge ne izpolnjuje, ker se je — kakor na vseh drugih poljih — tako tudi v šolstvu začela s centralizacijo nivelizacija šolstva navzdol. In v tej centralizaciji, v tem uniformiranju šolstva navzdol je tista osnovna napaka, ki tlači naše šolstvo, da ne donaša onih uspehov, ki bi jih moralo donašati.
Ta centralizacija šolstva pa je tem bolj usodna in napačna, ker je tehnično čisto nesposobna. Tik pred začetkom šolskega leta smo, a še ni končana razvrstitev šolskega osebja. Šole so prenatrpane in ponekod imajo le popoldanski nauk, ki je dokazano manjvreden. Učne moči so plačane preslabo, da se večina učiteljev in profesorjev sploh ne more posvetiti šolstvu in da zaradi tvarnih skrbi nimajo pravega veselja do dela. Dober vzgojitelj moie storiti voe kakor pa je njegova dolžnost, a nemogoče je to zahtevati od vzgojitelja, ki ga tarejo tvarne skrbi. Kontakt med šolo in domom pada in niti misliti ni na to, da
bi se pri nas dovolili vsaj približno takšni šolski odbori staršev, kakor jih je dovoljevala celo caristična Rusija.
Počitnic, raznih praznovanj in proslav je mnogo preveč, da se skoraj nikdar do konca ne predela niti tista na minimum skrčena predpisana učna snov. Šolske knjige so novo bolno poglavje. Kmalu se slovenski otroci iz slovenskih knjig sploh ne bodo več učili. Vedno več je tudi profesorjev, ki slovenščine ne znajo, kar zopet silno škoduje učnemu uspehu. Še vedno tudi ni konec poseganja politike v šolo, kar ima samo kvarne posledice na učitelje in na dijake. Podobnih napak bi mogli našteti še celo vrsto, ki vse dokazujejo eno, da se šolstvo ne bo izboljšalo, dokler ne bo popolnoma decentralizirano. Takoj pa dostavljamo, da se lepo zahvaljujemo za vsako decentralizacijo, ki bi pomenila le novo davčno obremenitev Slovenije. Decentralizacija šolstva se mora izvesti tako, da bo država nakazala dravski banovini tudi toliko svojih dohodkov, kolikor plačuje danes za šolstvo v Sloveniji.«
K tem izvajanjem, ki jih po njihovi tvarni strani seveda podpisujemo z obema rokama, bi dostavili to-le:
Popolnoma napačna, se nam zdi zahteva »Tr-
f;ovskega lista« glede načina finančne decentra-izacije šolstva. V prvi vrsti nam ne more biti prav in dovolj, da bi država nakazala Sloveniji samo toliko svojih dohodkov, kolikor plačuje danes za naše šolstvo. Kajti to bi pomenilo prvič, da bo naša obubožana dežela slej ko prej vzdrževala dobršen del šol na jugu. Saj je prav »Trgovskemu listu« dobro znano, da plačuje »Slovenj
a« dvakrat toliko državnih dajatev, kakor bi jih morala po številu prebivalstva. To bi pomenilo dalje, da bi moralo naše šolstvo slej ko prej životariti namesto pošteno živeti, kajti prav tako mora biti »Trgovskemu listu« znano, da dobivamo za svoje šolstvo mnogo premalo, tako da se odpravljajo slovenske gimnazije (Kočevje!), da ne morejo najvišji naši učni zavodi nikamor, da primanjkuje vsepovsod učnih moči, učil, knjig itd. Če bi naj torej država »odstopila« isamo tisti del dohodkov, ki jih plačuje za naše šolstvo, bi se reklo to uvesti stalnost za našo šolsko mizerijo, kaj še, da bi mogli misliti kdaj na kako zboljšanje. In nazadnje, saj vemo, kako je is tem »odstopanjem«: leto za letom bi se zmanjševali »odstopljeni« zneski, Slovenija bi pa morala prav ,tako leto za letom z novimi javnimi dajatvami obremenjevati in dušiti našega človeka.
Sicer pa moramo reči, da se nam tista beseda o »odstopanju«, ki zveni zmeraj preveč po nekaki milostljivosti od zgoraj, prav nič ne dopada kot ljudem, ki ne moledujejo za usmiljenje, ampak hočejo pravice. V resnici tudi prav nič ne rabimo nobenega »odstopanja« in nobene miloščine. Mi zahtevamo marveč, da upravljamo svoje zadeve in zlasti svoj denar sami. Če nam ga bo kaj ostalo, ga bomo potem magari sami odstopili za šole v južnih krajih.
Motna doba za jugoslovene
Poročali smo že, kako se nekdanji ministrski predsednik in pripadnik JNS dr. Milan Srskič otresa te stranke, četudi je bil sam med njenimi ustanovitelji. To dejstvo je za nas sicer samo za toliko važno, kolikor nam potrjuje našo trditev o popolni notranji trhlosti te »milijonske« stranke. Sicer pa vemo, tla je Srskič ravno tak jugosloven, kakor tisti, ki »neomajno vztrajajo« v tej trhli stranki, ker pač drugam ali ne vedo ali ne morejo. Le da je Srskič nekoliko bolj pameten in ve, če kje, v JNS nima oblastiželjen politik česa iskati. Pa je pljunil nanjo.
»Jutro« je seveda to uiskoštvo v dno jugoslo-venske duše zabolelo. Pa vzdihuje nad »Simptomi motne dobe«:
Že mesec sem je JNS izložena psovkam in klevetam, kakršne celo v naši moralno tako neuravnoteženi javnosti le redko čujemo in doživljamo.
Katere psovke, katera obrekovanja so neki to? Vsaj obrekovati JNS res skoraj ni mogoče. Kajti za vsako slabo stvarjo, ki je zadela zadnja leta naše ljudstvo, so stali neomajni pripadniki JNS.
Žal nam je, da moramo ugotoviti, da se je v zadnjem času pridružil napadalcem na JNS tudi bivši predsednik vlade dr. Milan Srskič. Nedavno je razposlal nekaterim bivšim radikalom posebno pismo, v katerem jim razlaga svoje politične poglede. V tej svoji razpravi dr. Srskič obračunava z JNS, pri tem pa se izjavlja tudi o JNS na način, ki njegovemu pismu daje značaj premišljeno zasnovanega napada na politično organizacijo, katere soustanovitelj in vodilni član je bil ves čas, dokler je bila na oblasti.
... je treba to pismo zabeležiti kot simptom motne dobe, v kateri živimo, ko mnogi mislijo, da jim je vse dopuščeno.
Če bi kako JNSarsko tajništvo moglo opravljati cenzuro, bi seveda tako pismo ne bilo dopuščeno.
»Jutro« pripoveduje nato, da vabi Srskič ljudi, naj se zbirajo raje okoli svojih starih strank, radikali pa, med katere bi se sam hotel vrniti, okoli
Ace Stanojeviča. Ti pa menjda ljudi, ki so stranko zapustili, ko jim je to bolje kazalo, ki bi se pa spet hoteli vrniti, ko tako bolje kaže, ne cenijo
fireveč. Zato so na Srskičevo ponudbo kar tiho. n »Jutro« takole opisuje Srskičevo mikavno po-litično-strankarsko preteklost:
Seveda je v Jugoslaviji prav mnogo ljudi, ki se še dobro spominjajo, kaj je govoril g. dr- Srskič o JNS poprej in kakšno je bilo njegovo mnenje o starih strankah. V svečani obliki je g. dr. Srskič ponovno razglasil vračanje v stare strankarske razmere za nesrečo, katero je treba za vsako ceno preprečiti. Da, še več! Je nekaj ljudi v tej državi, ki dobro vedo, da je bil dr. Srskič med tistimi političnimi osebnostmi, ki so se svojčas naravnost zaklele, da se nikdar več ne bodo vrnile v svoje stare stranke. Kdaj in komu je dr. Srskič to moško besedo zastavil celo s svojim lastnoročnim podpisom, to on sam najbolje ve.
Takšnele zgodbice so za razumevanje našega političnega življenja nad vse mikavne. Precej motne so res. Ali, če bi bili natančni, bi se dalo takih motnih zgodbic nabrati takole okoli milijona in več, kolikor je pač ljudi zapustilo JNS v tistih nekaj mesecih, ko se ji je kot prvi izneveril Jevtič. Ni čuda, če se zdi »Jutru« ta zadeva tako motna, da misli, da je motna sedanja doba sploh. Pa je motna samo na dnu. Tam, kjer jo kale jugo-sloveni. Ko se blato poleže in struga osnaži od ju gosi o venskega centralističnega blata, bo pa doba 'spet čista. In kolikor bo s tem dela — izvršili ga bomo.
Dva načina
V	»Gorenjcu« nadaljuje kranjski župnik Matija Škerbec svoje spomine o šenčurskih dogodkih, ki so spravili tudi njega v zapor. Tam je prišel v stike s srbskim zemljoradniškim voditeljem Dra-goljubom Jovanovičem in njegovimi tovariši. Zanimivo za miselnost teh ljudi je, kar pripoveduje Škrbec o načinu njihovega političnega dela:
»Prav za prav bi mi rekli, da je Dragoljub Jovanovič s tovariši naravnost silil v zapor. Izdajali so letake in brošure s tako vsebino, ki je bila po zakonu o zaščiti države kazniva. Oni so naravnost želeli, da pridejo v zapor. Morda se bo komu to zdelo perazumljjvo, pa je res tako. Družba, ki je razmnoževala in razširjala letake, je naprej vedela, da pridejo vsi v zapor, kakor hitro jih zaloti oblast. Namenoma so hoteli priti pred sodišče, da bi tam na javnem procesu zagovarjali svoje politične nazore in tako vzbudili pozornost vse javnosti, kar se jim je sijajno posrečilo. Značilno za razpoloženje Jovanoviča in njegovih sodelavcev in za ves njegov proces je to-le: oblast vseh sodelavcev ni zaprla, ampak le nekatere izmed krivcev. Oni, ki niso bili aretirani, so bili zaradi tega zelo žalostni. Tako se je n. pr. Milan Pribičevič, ki ima nekje na Kosovem polju svoje posestvo, prišel sam javit na sodišče, da je tudi sodeloval pri tej nelegalni akciji. Ko ga niso hoteli aretirati, se je — jokal. Ta politična borbenost in požrtvovalnost nam je imponirala. Pred njimi nas je bilo skoraj sram. Seveda, res je pa tudi to, da bi bili mi, če bi bili le del tega pisali in delali, kar so oni, gotovo zaprti vsak po 10 let. Ko smo Jovanoviču in tovarišem povedali, kakšne grehe imamo nad seboj, so se smejali, da je mogoče v Sloveniji priti zaradi takih inalot v ječo.«
Tudi sodba poštenih Srbijancev o jugosloven-skem policijskem režimu v Sloveniji je premisleka vredna. Sicer je pa to- pot nismo slišali prvič in bržkone tudi zadnjič ne. Nov dokaz nam je za staro resnico, da je odpadnik zmeraj hujši od poštenega nasprotnika. Janičarji, poturčeni kristjani, so bili najhujši sovražniki krščanstva. Samo iz te odpadniške miselnosti si je mogoče razložiti tistega ogabnega ovaduštkega duha, ki je hotel slovenski narod zaznamovati kot izdajalskega zgolj zato, ker ni hotel zatajiti svoje narodne samobitnosti.
Kakor da bi bilo sploh mogoče, da bi bil ves narod ali vsaj njegova velika večina izdajalska! Kajti kadar se je narod za kakšno -stvar odločil po svobodnem preudarku in v svobodni volji, je mogoče govoriti samo o boju zoper nasprotnika in sovražnika, ki mu ta in tako izražena narodna
volja ni všeč, izdajalec pa je edinole tisti, ki vleče in drži z nasprotnikom zoper izraženo voljo lastnega naroda.
Nedavno tega smo brali, da so Katalanci obesili nekaj nacionalistov, ki so jim razlagali pomen španskega nacionalističnega upora. Če pomislimo, da so prav španski nacionalisti bili tisti, ki so Ka-talance zatirali, zapostavljali in izrabljali, kata-lanščino pa prepovedovali, nam postane umljiva ta obsodba: z veleizdajalci je treba opraviti pravdo na kratko!
Tudi za izdajalce slovenskega naroda še nastopi čas obračuna!
Pravilen predlog
Zbornjca za TOI zbira po zaslugi bivšega svojega predsednika Jelačina predmete za umetnostno - obrtni in trgovski muzej. »Trgovski list« je predlagal, naj bi se v ta muzej dejale tudi nekatere posetbne razstave z ljubljanskega velesejma. Odbor za lesno razstavo je na to pred kratkim povabil vse razstavljalce z letošnjega jesenskega velesejma, naj bi mu prepustili razstavljene predmete v last. Na seji lesnega odbora so nekateri členi priporočali, naj se lesna razstava ohrani kot trajna, da se ne porazgubi dragoceni in z velikimi stroški zbrani material. Za to se je zlasti zavzemal vseuč. prof. dr. Rebek, ki je uredil kemični oddelek za lesno razstavo. Ustanovil se je nato pripravljalni odbor, ki naj misel muzeja prestavi v dejanje.
»Trgovski list« predlaga še, naj bi se ta muzej imenoval Slovenski muzej. To pa zaradi tega, ker bo njegova naloga, da daje kar naj popolnejšo sliko o slovenskem gospodarstvu in gospodarski kulturi. V tem imenu bi bila tudi vse drugačna propagandna sila. Slovenski muzej naj bi se imenoval tudi zategadelj, ker naj velja vsemu slovenskemu narodu in ker naj nanj vzgojno vpliva.
Mi ta predlog po njegovi stvarni in zunanji strani kar najtopleje pozdravljamo. Naslov »umetnostno obrtni in trgovski (pravilno: trgovinski) muzej« je preveč brezizrazen in komaj če bi utegnil izčrepati dejansko vsebino. Če bi bilo res potrebno, se da strokovna opredelitev vse natančneje opisati v primernem podnaslovu. Sicer pa delajo po vsem svetu tako in tehnični nemški muzej v MUnchenu ima na primer ime »Deutsches Mu-seum«, torej nemški muzej.
1.
Opozarjamo in vabimo
»Slovenija« je začela izhajati v najtežjih časih, ko je bila vsaka svobodna beseda popolnoma zatrta. Mnogi se je niso upali naročiti, drugi so jo dobivali v ovitku. Vzdržala je, vzdržala s pomočjo naročnikov. Drugih virov ni imela. Dostikrat je šlo težko, celo prav težko, a šlo je. Sedaj izhaja že peto leto. Še vedno se bori s težavami. Ne bomo prikrivali: nekaj ji je škodovalo lansko znižanje plač, nekaj stavka v tiskarski stroki, ko je morala za več mesecev prenehati. Uredništvo in uprava se trudita, da izgubljeno kolikor mogoče popravita. Je pa to tudi stvar naših naročnikov in prijateljev, predvsem tistih, ki so nam od vsega začetka zvesti. Te prosimo v prvi vrsti, da nam priskočijo na pomoč z nabiranjem novih naročnikov. Dobrodošli so nam tudi samo naslovi takih, ki z mislijo, ki jo zastopa »Slovenija«, soglašajo, pa nanjo še niso naročeni! Pošljite nam jih* Oglasilo se je sicer že mnogo novih naročnikov, a še vedno ne toliko, da bi lista obstoj bil popolnoma zagotovljen. Vabimo prav posebno mladino, ker prav njej utira list pot v boljšo bodočnost.
Mimogrede
Iz književnih oglasov.
Učitelji, profesorji, pedagogi sploh dobivajo ob začetku šplskega leta mnogo književnih oglasov in spiskov učbenikov. Največ jih je srbskih, pošiljajo jih pa večinoma belg-rajske knjigarne in založbe.
V nekem takem spisku učbenikov sem poleg seznama šolskih knjig in iseznama bibliotek, šolskih piscev i. dr. našel pod rubriko »Razno« v isti vrsti s Platonom in Mažuraničem Pitigrillija »Šest ljubavnih noči« za 10 Din. Pisatelj je znan in ludi naslov pove, za kaj gre.
Zdi se -mi celo, da je v spisku imenovana Kreditna in pripomočna zadruga prof. društva.
»Hodil po zemlji sem naši«
V Slatini-Radencih je večja trgovina, ki ima na vseh predalih še nemške napise. Ker vemo, da trgovcu posel težko nese, si bo morda le kdaj naibavil slovenske napise...
V istem kraju je zdravilišče, čigar lastnik je Zagrebčan. A ne le zdaj, že nekaj let so skoraj vsi napisi v kopaliških prostorih hrvaški. Ker je zdraviliški kraj slučajno na Slovenskem in ker vemo, da noben Slovenec v Srbiji ali na Hrvaškem s svojim vplivom^ ne bo dosegel, da bi se tam uradovalo v slovenščini ali da bi služabništvo »lomilo« slovenski jezik, priporočamo zdravilišču, da rabi domači jezik, in na vse strani bo prav...	S.
Dr. Kramerjevo stališče do strank in demokracije
Leta 1926. je napisal dr. Albert Kramer pred-ovor dr. Albin Ogrisovi knjigi: »Politične stran-e«. V tem predgovoru pravi:
»Strankarsko življenje je dobilo zlasti za nas Slovence, odkar imamo svojo državo, povsem nov pomen. Postali smo državen narod in šele v Jugoslaviji postajajo nam stranke to, kar je glavna sociološka funkcija stranke: nositeIjice državotvorne volje (v najširšem pomenu besede) in sredstvo za udeležbo pri tvorbi skupne volje celega naroda, ki prihaja do izraza v državni politiki (gospodarski, socialni, kulturni itd.). Sentimental-no-naivni ljudje imajo pri nas eksistenco strank za zlo, ki nam kvari mir in nas razdvaja. Njihovi želji, naj bi bila cela Jugoslavija »ena čreda«, bi sc dalo ustreči le, ako pristanemo, da se pretvori naša država v avtokracijo. V demokraciji, v državi, v kateri je ljudska volja suverena, pa naj bo ta država republika ali monarhija, je strankarsko življenje funkcija, boj med strankami gibalo napredka, zdravi strankarski egoizem najboljša garncija pred opasnostmi nedemokratične reakcije.«
Znano je, kakč se je to stališče dr. Kramerja spreminjalo kasneje in kakšno je danes.
Ali ste poravnali naročnino?
Mali zapiski
Prepovedana knjiga.
Državno pravdništvo v Zagrebu je prepovedalo prodajati in širiti knjigo »Drhtaji duše« in »Oba-veštenje radikalima«. Obe knjigi sta izšli v Zagrebu.
Jugoslovenski jezik...
V »Slovenskem narodu« od 7. t. m. sem čital: »Nastavnik meščanske šole... je izdal pred leti za slovenske osnovne šole v dravski banovini zelo praktično srbsko in hrvaško 111. čitanko, ki jo toplo priporočamo kot učbenik...« itd. A pred kratkim mi je prišla slučajno v roke tiskovina za izpričevala meščanskih šol v Zagrebu, v katerem je vpisan »srpsko-hrvatsko-slovenački« jezik kot en predmet. Morda imajo tudi pri nas v Sloveniji takšne tiskovine. In ako se to da tako koncentrirati, zakaj ne bi bil potem tudi latinsko-francosko-italijanski jezik en predmet...?	K.
Čehi Cankarju v spomin.
V Pragi so te dni imenovali neko ulico po Ivanu Cankarju.
Novi krediti
20 milijonov dinarjev prevzame država kredita za Glavno zvezo srbskih kmetijskih zadrug.
Jugoslovenski uvozni režim.
»Trgovski list« piše:
Naši trgovci posebno zahtevajo, da se izenačijo pogoji, po katerih se dobe uvozna dovoljenja. Na noben način ne bi smelo pri tem igrati kakšne vloge, kje ima prosilec uvoznega dovoljenja svoj sedež. Popolnoma nedopustno je, da dobe uvozna dovoljenja belgrajske tvrdke laže ko druge tvrdke, še bolj čudno pa je, da tudi tuje tvrdke laže dobe uvozna dovoljenja ko domače. Domači trgovci imajo zaradi tega že vtisk, da se je uvedla uvozna kontrola samo zaradi domačin trgovcev. Nujno je, da vlada te pritožbe trgovcev preuči ter da ostro nastopi proti tistim, ki bi tako napačno izvajali uvozno kontrolo.
V Jugoslovanski knjigarni si naročite sledeče knjižne zbirke:
Leposlovno knjižnico Ljudsko knjižnico Zbirko domažih pisateljev Zbirko mladinskih spisov
za malenkostne mesečne obroke. Zahtevajte naš Vestnik, ki ga pošljemo brezplačno z natančnimi podatki.
JUGOSLOVANSKA KNJIGARNA V LJUBLJANI
Urednik in izdajatelj: Karel Andreč v Ljubljani.