Vladimir Drozg Morfologija vaških naselij v Sloveniji
Geographica Slovenica 27, Ljubljana 1995
Predelano in dopolnjeno doktorsko disertacijo o morfologiji vaških naselij lahko štejemo med temeljna metodološko-teoretska dela iz naselbinske problematike pri nas. V njem avtor na teoretskih izhodiščih in metodologiji dosledno gradi tudi inter-
pretacijo konkretnih primerov. Od samega začetka delo presega zgolj geografski vidik morfologije naselij, saj avtor sledi predvsem vidnim elementom morfološke zgradbe. Torej elementom, ki poleg temeljnih naravnih in družbeno-gospodarskih vključujejo še arhitekturne, umetnostnozgodovinske in druge elemente. Skratka, izhaja iz širših pogledov, deloma tudi filozofskih, ki ustvarjajo kombinacijo številnih procesov, elementov, dejavnikov oblikovanja vidne in zgradbene podobe vaških naselij.
Vsebina je razdeljena v dva dela, prvi teoretski in metodološki, se končuje z opredelitvijo morfoloških tipov, ter opredelitvijo razmerij med morfološkimi tipi in pokrajinskimi enotami ter med morfološkimi tipi in kultumo-zgodovinskimi območji. Temu sledi regionalni prikaz morfoloških tipov strnjenih vaških naselij v Sloveniji. V temeljih je to pet tipov vaških naselij, opredeljenih na podlagi vidnih zasnov, oziroma položaja hiš, v tem primeru objektov, pri čemer avtor ugotavlja, da se razmestitev morfoloških tipov v grobem ujema s pokrajinskimi enotami. S tem pa seveda poudarja geografskost predmeta svoje obravnave kot rezultata naravnih razmer in kulturno-gospodarskih dejavnikov.
Sicer pa avtor na koncu prvega dela sintetično opozori še enkrat na naslednje osnovne lastnosti morfologije naselij in naselij na sploh: naselje je celota, katere bistvo je skupnost; naselje je zgrajeno in zasnovano na določenih temeljnih načelih; v zgradbi naselja izstopajo njegovi “konstitutivni elementi”, ki imajo v njegovi morfologiji poseben pomen; da obstajajo bolj ali manj ustaljeni načini povezovanja med morfološkimi elementi in da imajo oblike povezovanja regionalni značaj, saj so omejene na določena območja.
Drugi del knjige z naslovom “Argumentacija ugotovljenega” pomeni v bistvu aplikacijo za morfološko analizo izbranih primerov na podlagi treh skupin kazalcev, oziroma sestavin: temeljnih načel (prilagojenost naravnim razmeram, členitev prostora po pomenu, členitev prostora po socialnih elementih, enotnost morfoloških elementov, univerzalnost, individualizem, podrejenost tehničnim sistemom), načinom povezovanja morfoloških elementov (zazidanost, odprtost, način oblikovanja središča, položaj naselja) in samih morfoloških tipov naselij. Iz različnih slovenskih pokrajin je bilo izbranih več kot 20 naselij, ki jim avtor vsakemu posebej opredeli prilagojenost naravnim razmeram, členitev prostora po pomenu, členitev prostora po socialnih elementih, poenotenost morfoloških elementov.
Čeprav je težišče na prvem delu “Zasnova proučevanja in poskus interpretacije morfologije naselij”, (manjka verjetno pridevnik vaških), in je izbira predstavljenih naselij ter tudi izbranih regij zelo subjektivna, predvsem pa je posameznim od štirih elementov odmerjen različen prostor, kar velja še posebej za skromnejše prikaze členitve po socialnih elementih, je tudi drugo temeljno poglavje nadvse zanimivo in tehtno. Na eni strani je sicer nekaj manj, kar bi pričakovali geografi, na drugi strani pa precej več z negeografskih področij. Večje tudi nazornosti, k čemur prispevajo številni tematskimi tlorisi naselij ter prav posrečene in kakovostne likovne ponazoritve zgradbe in položaja naselij.
Čeprav tudi sam avtor postavlja vprašanje o popolnosti, prilagojenosti kazalcev,
območju proučenega, izboru naselij in drugem, je knjiga nedvomno pokrila že dolgoletno belo liso v proučevanju naselij, ki jih naravnost brutalna urbanizacija naglo spreminja v dele uniformiranega urbanega kontinuuma. Posebej dragocen se mi zdi prvi metodološki del, prvi takšen pri nas in tudi ne tako pogost v svetu, zaradi česar se je avtor obilo posluževal tudi negeografske literature. To bo zanesljiva podlaga za podrobnejša tovrstna raziskovanja in inspiracija za večjo geografsko zavzetost na področju, ki gaje geografija v zadnjih desetletjih v glavnem kar obšla.
Mirko Pak