ODDALJITEV OD SMISLA IN POMENA KNJIŽEVNIH DEL Zorita Turjačanin: Ključevi zlat- nih vrata. Banjaluka, Glas 1978. Zorica Turjačanin se že dolgo vrsto let oglaša v revijah in časnikih kot tolmač in spremljevalec literar- nih del za otroke. Tako je sčasoma nastala knjiga poročil, v kateri prvič celoviteje prikazuje svoje na- ziranje o književnosti. Poklicno je obremenjen s katedrskimi razlaga- mi, zato dolgovezno in utrudljivo razlaga poetiko ustvarjalnosti za otroke, tako da ji ne preostane kaj dosti prostora za komuniciranje z delom. Knjiga, ki obsega zbirko predsta- vitev, pretežno obravnava dela o problemih kritike literarnih stvari- tev za otroke v Bosni in Hercego- vini. Zorica Turjačanin, ki polemizi- ra z nevidnim sobesednikom, posre- duje dileme o umetniških značilno- stih knjige za otroke, paradira s ci- tati, ki jih je napaberkovala, kar pa ne pripomore k rešitvi še danes pri- sotnih problemov o tem, ali je lite- ratura za otroke umetnost ali ne. Zorica Turjačanin, ki rada poeno- stavlja komplicirane umetniške strukture, brez argumentov uporab- lja nenavadne teorije o različni or- ganizaciji bosanskohercegovske poe- zije, stkane »od drugačijih niti i tki- va od onih ko j i se javljaju u pje- smotvorima beogradskih, zagrebač- kih ili novosadskih stvaralaca.« (11) V čem so te zemljepisne značilno- sti vplivale na drugačne »niti i tki- va« in kakšne teorije okolja danda- nes lahko pripomorejo k osvetlitvi komplicirane umetniške strukture? Ustvarjanja za mlade v Bosni in Hercegovini avtorica ne opazuje ge- netično kot nadaljevanje tradicije, prizadevanje preseči anahronistične literarne postopke, spodbujanje k te- mu, da bi novi pesniki in prozaisti posodobili in modernizirali svoje iz- ražanje. Tako na primer registrira nekatere skupne lastnosti v pesmih Šukrije Pandže, Branka Čopiča, Dra- gana Kulidžana, Velimira Miloševiča, toda navaja le označitve, bistvenih določil pa ne osvetli. Poezijo Ismeta Bekriča je o značila kot socialno, prav tako pesmi Stanislava Bašiča v zbirki Mame i tate (ne Tate i mame, kakor piše Z. T.), hkrati pa navaja tudi zbirko Rajka Petrova Noga kot potrditev »socializacije sveta otro- štva in sveta poezije« (16). Ni pa od- govorila na vprašanje, zakaj Nogov »mali buntovnik odbacuje literatu- ra« (15) in na to, ali je pesnikova vizija resničnost otroštva, resničnost socialne situacije otroka v sodobni družbi. Mar je ustrezno uporabiti be- sedo »agresija odraslih« (16), ko teče beseda o poeziji Rajka Petrova Noge, in kakšen je smisel te retorike? Knjiga Ključevi zlatnik vrata je napisana na temeljih nekaterih na- čel izbora, v njej se zvrsti nekaj poskusov opisovanja in vrednotenja, toda avtorica nima vpogleda v celo- vitost literarnih stvaritev književni- kov, o katerih razpravlja. V zanimi- vi temi — Narodnooslobodilačka borba u romanima za djecu srpsko- hrvatskog-hrvatskosrpskog jezičkog područja — upošteva le malo avtor- jev vojnih romanov in zbirk povesti, pa še to brez kritične presoje. Če smo se že odločili razlagati literarne stvaritve za otroke, je pač čas, da začnemo ločevati to, kar menimo, da je umetniško uspelo, od onega, kar ni. Literarnega dela sicer ni mogoče analizirati, opisati ali oceniti, če se stalno ne zatekamo k načelom kri- tike. »Književni istoričar mora biti kritičar čak i zato da bi bio istori- čar«. Zorica Turjačanin je najbolj celo- vito prikazala prozna besedila Mate Lovraka z analitičnim postopkom. Uspešnejša je, kadar uporablja filo- loško metodo, ustrezno za pisate- lja, kakršen je Mate Lovrak. Avtori- ca kaže smisel in posluh za doživlja- nje dela, čeprav se tudi tu ne more znebiti konvencionalnosti in kliše- jev: »Nju je poznavao, nju je volio, njom je disao, patio i njenim očima i srcem otkrivao puteve ljepote, pra- ve i neporecive vrijednosti životac (39). Razen prispevka o Matu Lovra- ku je med uspelimi prikaz o pravlji- cah Ahmeta Hromadžiča, toda bese- dilo kdaj pa kdaj zdrkne v utrudlji- vo retoriko katedrskega predavanja. Za razlago umetnine je povsem ne- bistveno, kako je ustvarjalec našel motiv, čeprav ni, da bi to zanemar- jali, vendar ni vse v tem, zato Hro- madžičevih pravljic ne pojasnjuje dejstvo, da je zgodaj spoznal divjino in lepoto planin ter njene prebival- ce. Za kritiko je važno, da pove, če se je ustvarjalec dokopal do resnice in kako je to storil. Otroštvo in trd- njava, ki o njej nekateri pišejo, go- voreč o Hromadžičevih pravljicah, nista sama po sebi nekaj skrvnostne- ga niti poetičnega, to pa postaneta v procesu umetniške imaginacije. Pravljice A. Hromadžiča so tako pojasnjene »par lui même«, in sicer s pisateljevimi izjavami in navajanji, ki jih zgodovinar lahko upošteva, ne pa da bi jim v tolikšni meri »verjel«, da bi na njih temeljil svojo sodbo. Namesto da bi Zorica Turjačanin presojala in vrednotila, rajši uporab- lja teoretične posplošitve. Pretirano povezuje biografske podrobnosti in delo, zanemarja pa dejstvo, da je bi- stveno, da se je v pravljici nekaj zgodilo ali se dogaja, ne pa v nara- vi, ki je umetniška pravljica po pra- vilu ne posnema in ne nudi njene realne projekcije. Hromadžičevi škratje so podobni ljudem, pravza- prav so ljudje, preoblečeni v škrate, a to je način, ki ga je pisatelj izbral, ko se je odločil za tako govorico o svoji resničnosti in viziji sveta. A v - torici je bolj uspelo, ko bistvo dela pojasnjuje z njegovim notranjim po- menom in smislom, čeprav ni odgo- vorila na vprašanje, ki bi si ga tako- le zastavljali: mar pravljica kot pra- oblika literarne proze lahko izraža senzibilnost sodobnega mladega člo- veka? A. Hromadžič je samo eden izmed pisateljev pravljic, ki kot praizvor pesništva, kot folklora in kot pra- umetnost izražajo mitološke izkušnje sveta. Pravljica pripoveduje o ču- dežnem, ki ga sprejmemo kot nekaj navadnega in vsakdanjega, in ne »pruža maštovitu projekciju jednog stvarnog stanja« (6.3), kakor misli Zorica Turjačanin. V pravljicah je izbor motivov omejen, čudežno se dogaja, toda nihče se temu ne čudi, ljudje se naravno vedejo v naravnih situacijah, zmaji in škratje žive ka- kor ljudje, rastline in predmeti se pogovarjajo z ljudmi. Odločiti se za pravljico ni hrepenenje po otroštvu, zakaj pravljica kot način literarnega oblikovanja ima svoje konvencije. Prav zaradi omejenosti pravljice in njene nemoči, da bi izrazila razno- vrstnost sveta in doživljanja, je A. Hromadžič večkrat opustil obliko pravljice in se vrnil v konkretno, realno situacijo življenja. Očitno je tedaj prevladovala drugačna spod- buda in terjala novelistično obrav- navo, ki pa ne dosega ravni pravljic (Bistri potoci), saj se je pogosto zni- žala na nivo faktografske pripoved- ke. Dvojnost literarnega postopka A. Hromadžiča, ali zgovornost oziro- ma živahna komunikativnost, kakor to imenuje Z. T., potrjuje dejstvo, da je razlika med novelo in pravljico le v tem, da to prozno besedilo obrav- nava resnično tematiko, je »realistič- no«, ono literarno delo pa obravnava tematiko čudežnega in je »fanta- stično«. Rekli bi, da je avtorica teh prika- zov na napačni poti glede izbire me- todologije in kritične obravnave. Avtoričina metaforična govorica in leksika je vsiljiva s svojim sijajem in bliščem, ki sta le navidezna, izza nji- ju pa ostane le bore malo. Nastaja vtis, da je umetniška stvaritev osta- la v ozadju kot nekaj povsem dru- gotnega, nekaj stranskega in je le povod temu, da se Z. T. preizkuša v stilski ekvilibristiki in metaforiki. Zato so njene »analize« zasičene in prezasičene s težnjo kombinirati štrene besed. Z. T. piše hvalnico de- lu, ga nadgrajuje, »nadaljuje« tam, kjer je besedni ustvarjalec »obstal«, ter povsem opušča razlago, nastaja proces »identifikacije« z ustvarjal- cem, pojasnitev pomena in smisla dela pa stopi v drugi plan. Ravna kakor pesnik, ki mu je presahnil vir inspiracije in najde motive v prebra- ni lektiri. Temeljno pravilo pisanja kritike je v tem, da leksika in izra- žanje kritike vzpostavita odnos do literarne stvaritve. Že pri prvem branju teh prikazov se vsiljuje vpra- šanje o njihovi funkciji in nameri, zakaj očiten je razkorak med željo in uresničitvijo. O zelo uspelih stihih in pesniških dosežkih Nasihe Kapi- džič-Hadžič v zbirki Liliput Z. T. pi- še: »Urasla š k r t i m k o r i j e - n j e m (spac. M. I.) u nesigurno tle potonjih godina, a željna da pod spuštenim trepavicama što duže sa- čuva produženi san djetinjstva (69) in »Usredsredjena na minijaturnu ornamentiku svojih tkanica i vezova, ona zazire od š i r i n e i o b u - h v a t a (spac. M. I.) u kojima bi se raspršila i izgubila krhka ljepota malih stvari« (69). Poezija te naše kvalitetne pesnice se po nepotreb- nem minorizira, hkrati tudi pesni- štvo za otroke, ki naj obravnava ma- le stvari, saj zanj niso ustrezna bistvenejša sporočila. Kar trdi tu, nasprotuje besedilu na strani 72, kjer piše, da N. Kapidžič-Hadžič »od- bacuje parcijalnost vidjenja i zalaže se za univerzalnost pristupa lirskoj temi djetinjstva koje shvata kao — prvu i pravu biografij u — svakog čovjeka«. Kje v tem je resnica in katero mnenje bi naj bilo sprejem- ljivo? Manj uspele predstavitve literar- nih del Kornelije Šenfeld-Oljača (Seme trave), Šukrija Pandže (Zeleni strah), Alekse Mikiča (Zvonici i dalji- ne), Draška Ščekiča (Planina), Vladi- mira Milariča (Djetinjstvo-poezija), Velimira Miloševiča (Zlatna knjiga djetinjstva) motijo homogenost knji- ge, pa ne samo zaradi bežnih in neutemeljenih vtisov in pohval, temveč tudi zaradi nekoherentnega izbora, saj je skoraj slučajen, temat- sko nedoločljiv in nejasen, pa tudi zaradi načina, kako so te predstavit- ve napisane. V breme so jim po šolsko napisani uvodi (Šukrija Pan- džo Zeleni strah), kaj pomeni pisati za otroke, kaj je književnik (gledano skozi optično in psihološko lečo), preroške besede o krizi bosansko- hercegovske proze (Aleksa Mikič Zvonici i daljine), v receptih, kako je treba pisati kritike in kakšen je njen smisel v tekstu o Zlatnoj knjiži dje- tinjstva Velimira Miloševiča. Z. Turjačanin piše, da »poslednjih godina bosanskohercegovačka pjes- ma za djecu doživljava stagnaciju« (72), a takoj sama sebi nasprotuje zaradi vrednot, ki jih je neizogibno našla v poeziji Nasihe Kapidžič-Ha- džič. Mar ni to ponovni poskus mino- riziranja pesniških stvaritev te avto- rice? Meditirajoč tako o usodi knjige za otroke v Bosni in Hercegovini, Z. Turjačanin nadaljuje: » . . . U sa- vremenom trenutku bosanskoherce- govačke pripovedne proze za djecu os ječa se uočljiv zamor i odsutstvo stvaralačkih inicijativa« (85). Mar to pomeni, da je nastopila kriza ustvar- jalnosti? Da so nastopila leta suše? Da ni literarne bere? Lahko bi rekli, da so preroške besede o krizi in stag- naciji prej rezultat improvizacije in pomanjkljivega poznavanja knjig za otroke, kot pa resničnost. Ne bomo več govorili o nedosled- nostih v teh predstavitvah, pač pa bomo navedli nekaj stilskih in jezi- kovnih ilustracij, izbrali nekaj pri- merov, a ne posebno iskane ali zna- čilne: » . . . Po ovom shvatanju dječja li- teratura se približava, čak izjedna- čuje se .pravom' stupnjem, mjerom svoje literarnosti. Ona ne ostaje na tangenti stvaralačkog kruga več se supstituiše kao njegova autonomna kreativna mogučnost« (6). Torej sa- mo kot možnost, ne pa kot ustvar- jalno dejanje, umetnost sama. Dalje: » . . . Bašič je svojom zbirkom pro- govorio u ime ugnjetne (menda ugnjetene M. I.) dječje klase, u ime njenog prava na djetinjstvo, slobo- du i radost« (14). Mar dandanes lah- ko govorimo, da je kdo med nami zatiran, mar obstaja razrednost otrok in komu so namenjene te vrstice? Kakšen smisel ima takšno besedo- vanje? Str. 79: »Samo slabiji pisci, siro- mašne imaginacije prosto preslika- vaju iz sječanja, dok bogatije stvara- lačke ličnosti polaze od vlastitog doživljaja kao primarnog kreativnog impulsa.« Spominjanje ne obstoji izven last- nega doživljanja, toda za prikazova- nje resničnosti ni bistveno niti last- no doživetje niti spomini. Ustvarjalec ne more in zanj ni nujno, da vse empirično dojame. Umetniško delo ni empirično dejstvo duševnega sta- nja kateregakoli posameznika ali katerekoli skupine posameznikov. Lahko bi rekli, da je v umetnini pri- kazana resnica, tudi če ni to njegovo lastno doživetje, ravno tako neomaj- na in pristna kakor tedaj, ko ustvar- jalec vse to sam doživi. Seveda, ne obstaja le eno pojmo- vanje literature, temveč precej na- ziranj, ki so neodvisna in različna ter se medsebojno izključujejo in vsako izmed njih ima na neki način svoj »prav«, zato ti očitki niso na- vedeni, da bi spodbijali takšno ali drugačno pojmovanje književnega dela, temveč ker se mu pripisuje po- men, ki ga nima . . . V tej knjigi prikazov se »esejistič- no-metaforični« način interpretacije znajde v koliziji s predmetom in ni ustrezen za razlago literature o otroštvu, ki je napisana v obliki realistične deskripcije. Te osvetlitve pripisujejo literaturi za otroke pomene, ki jih nimajo niti nekatera dela za odrasle, pa ne da bi bile knjige za otroke manjvredne, temveč ker so po svoji naravi na- menjene še nezrelemu in neizkuše- nemu bralcu, ki nima moči ne spo- znanj, da bi se dokopal do sfere »on- kraj metafizičkih svjetova«, kakor pi- še Z. T., in to v zvezi s knjigami za otroke. Mar more mlada osebnost, ki še ni stopila na prizorišče življenja, doumeti skrivnosti metafizične sfere. V prikazih, ki so hvalnice literar- nih del, vsekakor ne moremo najti odgovorov, ki jih kritik mora dati. Ta članek lahko zaključim z beseda- mi, ki jih je Turjačaninova napisala o knjigi Velimira Miloševiča Zlatna knjiga djetinjstva, namreč, da je »neujednačenih dometa i divergent- nih polazišta i podsticaja« (95), da ekvilibrira s stilsko retoriko in kva- zipoetično govorico ter s frazeologijo kritike, v kateri se po stokrat ponav- liajo besede: sfera otroštva, območje dogajanja, otroška radost, začude- nost, vpraševalna vnema, začaranost, čistost naivnih otroških vizij itd. Prikazi intonirajo melodijo s prav- cato »simfonijo različnih zvokov«, ki so preglasili avtorje in njihova dela. Ob sklepu naj rečemo, da se je avto- rica oddaljila od smisla in pomena del, o katerih piše in jih obravnava. Besednih ustvarjalcev in njihovih del nam ni približala in jih ni osve- tlila s temi prikazi, ki so ponesrečen poskus interpretacije, brez pristnega doživljanja umetnosti — brez tega pa tudi ni kritične presoje. Muris Idrizovič (prevedla Gema Hafner) SVETLOBA IN SENCE OTROŠTVA Dragutin Ognjanovič: Stvaraoci i deca. Beograd, Nova knjiga 1978. Čeprav Dragutin Ognjanovič ne izgublja z vida stvaritev sedanjega trenutka, v katerem je njih edino stikališče njihov slučajni in trajni obstoj, je svojo pozornost pretežno usmeril na tiste pojave v literaturi za najmlajše, ki so, četudi zgodovin- sko obeleženi, živo prisotni v seda- njem nenehnem dialogu otroka in sveta. Seveda, zgodovinskost teh del je samo zunanja, označena s kole- darskimi podatki nastanka, po bi- stvu pa so sodobna zaradi tistih kva- litet, ki umetnini podare razsežnost splošne in trajne veljavnosti, od- prtost, bogastvo oblik, v katerih ve- dno znova odkrivamo neposrednost prvotnega doživetja in svojevrstno globino estetske izkušnje. Z drugimi besedami: Ognjanovič obravnava to, kar je v otroški lite- raturi trajno, neokrnjeno v svoji prvotnosti in smiselnosti ne glede na družbeno-zgodovinski kontekst na- stanka in gostoto kritičnega filtra časa ter sprejetih in sprejemljivih kriterijev vrednot in vrednotenja. Dragutin Ognjanovič v svoji naj- novejši in doslej najcelovitejši knjigi Stvaraoci i deca obravnava nekate- re avtorje, zanje pa je značilno, da se v njihovih delili potisnjena in po- zabljena resničnost najzgodnejših do- živetij vrača v zavest kot stvarna in umetniška resničnost. V vidnem po- lju svojega analitičnega zanimanja je zajel devet ustvarjalcev: na stra- neh njihovih del pa se kakor v ogle- dalu zrcali otroštvo v širokem raz- ponu doživljanja, od prekipevajoče- ga veselja do trpljenja. V delih različnih ustvarjalcev je prikazal notranje povezano sklad- nost tematske opredelitve in obliko- tvornih postopkov, ki ne ogrožajo samoniklosti subjektivne vizije, ter svoja razglabljanja skoncentriral okrog treh dominantnih literarno- psiholoških problemov. Poglavje Poetski tokovi obsega študije in prikaze o vrednosti življe- nja v Zmajevi, Zupančičevi in Vu- čevi poeziji. Poglavitna postavka prispevka o Zmaju je dvojno indikativna: defini- ra Zmaja kot utemeljitelja srbsko- hrvaškega pesništva za otroke, dolo- ča pa tudi izhodiščno vrednost, po kateri se da z dinamičnimi parame- tri presojati o delu in otroštvu kot o psihološkem in literarnem dejstvu. Ognjanovič, ki analizira številne vidike Zmajevih poetičnih stvaritev, kakor že prej dr. Miloš Savkovič, je vsekakor poudaril, da je Zmaj zelo dobro poznal otroško duševnost, da je imel izreden poetični posluh in sposobnost, da izrazi »naivnost i ljupkost dečje fantazije, bezazlenost njihove invencije, čednost njihova straha, zanos nestašluka, toplinu tek rodjenih osečanja«. Toda očitne so tudi oscilacije kvalitete, ki se je več- krat znižala zaradi didaktičnosti, kar bo vsekakor vplivalo na dokončno oceno pesnika, ki mu ni uspelo, ra- zen v trenutkih izrednega navdiha, da »uhvati najčistiji lirski korak«.