PIRAČIŠKI GROHI V LJUBLJANI DR. L. DOLAR-MANTUANI Kjer se dandanes v vedno večji meri uporabljata beton in umetni kamen, so bili svoj čas naši predniki navezani na naravni gradbeni material. V ta namen so posebno služili tako zvani mehki kamni, to so pe ščenjaki, grohi in apnenci. Material so dovažali od najrazličnejših, včasih prav oddaljenih krajev, kar je bilo v prvi vrsti odvisno od dovoznih prilik. Vendar opažamo v nekaterih dobah vpliv nekakšne mode za posamezne vrste kamna ter lahko zasledujemo, kako se je širil daleč izven lokalnih meja. Tako imajo pri nas na Gorenjskem mnogoštevilne hiše okvire vrat in oken, stopnice in podstavke (sokle) iz svetlozelenkastega kamna. Celotne okvire oken, imenovane oknjače, in okvire vrat (podboje) opazu jemo zlasti pri hišah iz prejšnjega stoletja. Zlasti pod boji so pogosto tako lepo izklesani, da vzbujajo na ravnost pozornost in občudovanje. Zeleni kamen, ki je bil pri naših dedih in pradedih tako v čislih, se je dobival ob potoku Piračici, ki iz vira izpod Dobrče (severovzhodno od Radovljice) in se izliva blizu Otoč v Savo. Njegovi bregovi vzhodno od Dvorske vasi ter Zg. in Sp. Otoka in severno od Črnivca so iz tega kamna. Globoko si je zarezala Pi- račica strugo v razmeroma mehke kamnine, ki tvorijo le na enem mestu deber z vodopadom, medtem ko so drugod zaradi sipanja in drsenja ostrejše oblike za brisane. Dočim je večino kamnin, ki jih nahajamo na Kranj skem, končno izoblikovala voda, so piračiške v glav nem delo ognjenikov in jim je voda dala tako rekoč le zadnjo polituro. Matice teh kamnin so vulkani, ki vsebujejo andezitsko magmo ali zarjo. Ob njihovem izbruhu, ko požene ogromni pritisk vulkanski prah in pepel ter večje drobce visoko v zrak, pokrivajo ti izmečki, ko padejo na tla, večje površine, se sčasoma sprimejo in tvorijo kamnine, imenovane grohi ali tufi. Najfinejši drobci, kapljice in nitke vulkanskega stekla sestavljajo steklaste grohe, če pa tvorijo kam nine v glavnem Iapili in bombe — tako pravimo večjim delcem — pa grohaste ali turfske brečije. Prvi se od likujejo po svoji enakomernosti in drobnozrnatosti, dočim so navadno pri drugih večji delci drugačne barve kakor drobnozrnata masa, ki jih je zlepila. Pri kamninah ob Piračici sta zastopana predvsem oba opisana tipa, med katerima pa dobimo popolne prehode. Če se namreč zmanjšajo večji, intenzivneje zeleno barvani drobci turfskih brečij, se približujejo te po svoji zunanjosti vedno bolj steklastim grohom. Takšni prehodni tipi, pri katerih so večji drobci ver jetno zaradi gorotvornega pritiska navadno jako splo- ščeni — ponekod tanki kakor list, so v ozemlju po toka Piračice posebno razširjeni.1 Tufe so svoj čas lomili v večjih kamnolomih, od katerih je bil glavni prav ob potoku Piračici, dva dru ga pa pod Sv. Lucijo. Majhen odkop je bil tudi tik pod vasjo Črnivcem. Tam pa ni bil kamen zadosti 1 Podrobna petrografska karakteristika v članku: L. Dolar-Mantuani, »Piračiški tufi«. Vesnik Geološkog Insti tuta Kraljevine Jugoslavije, Beograd (v tisku). dober, zato so odkop kmalu opustili. Grohe so obi čajno obdelavah na licu mesta in že gotove dele vozili na stavbišča. Iz tega si lahko razlagamo, da kažejo na pr. podboji kljub mnogovrstnim oblikam vendar neko sorodnost v izdelavi. Sloves kamna je segal do Ljubljane in celo še dlje. Ima lepo sivozelenkasto barvo in relativno kompakt- nost; pri tem pa je mehek in se lahko obdeluje in fino izklesava. Uporabljali so ga v obliki kvadrov, klad in plošč različne velikosti posebno iz prehodnega tipa med steklastim tufom in tufsko brečijo, medtem ko se prava tufska brečija sploh ni uporabljala.2 V Ljub ljani se dajo ugotoviti nedvomno sledeči primeri uporabe grohov: Kot preprost vratni okvir je vzidana tufska brečija pri hiši Sv. Petra cesta 28, sedaj v posesti rodbine Rohrmann. — Prav zanimiva je uporaba tega groha pri hiši Celovška cesta 42 (si. 1). Podklade pri oknih, ki gledajo na vzhod in zapad, spominjajo po obliki povsem na gorenjske hiše, pri vratih pa sta oba pi- lastra spojena s konzolo, ki nosi balkon. Del konzole je prav slabo ohranjen in skoro čisto prenovljen z ometom. — Pri hiši Novi (Turjaški) trg 4 obdaja preprosta široka oknjača prvo zamreženo okno, ki gleda na Gosposko ulico. — Posebno bogato izklesan je vratni okvir hiše »na Frtici«, Emonska cesta 10 (si. 2). Sklepnik je iz apnenca in nosi letnico 1814 ter iniciale L. M., to je Luka Mrak, ki je bil njen lastnik v letih 1798—1840.3 — Nadalje je ohranjen groh na zapadni in severni strani kakih 100 let4 stare hiše Kolodvorska ulica 12, takrat last rodbine Kanduč, sedaj Hudovernig. Podzidek (sokel) je tu obložen s 60 do 120 cm krat 55 cm velikimi ploščami. Južna stran hiše, ki gleda proti Komenskega cesti, ima tudi 2 V naslednjem označuje naziv tufska brečija ravno take prehodne tipe. 3 I. Vrhovnik — »Trnovska župnija v Ljubljani«. Ljub ljana, 1933, p. 227 228. 4 Po podatkih sedanjega hišnega posestnika. SI. 1. Hiša Celovška cesta 42 SI. 2. HHa Emonska cesta 10 152 KRONIKA na podzidku že navadni omet. — Na Novem trgu je uporabljen groh še pri hiši št. 3 (Kmetijska družba). Velika, zgoraj nekoliko zožena kvadra tvorita posta- menta obeh parov stebrov iz apnenca, ki krasita por- tal (si. 3). Na podzidku, ki poteka pod višino hišnega vogala, je vsaka tretja plošča iz tufske brečije, ostali dve sta iz svetlosivega oziroma temnosivega, prvotno črnega apnenca, kar je moralo dajati hiši svoj čas prav pester izgled. Razen na pročeljih imamo ohranjene tufske plošče tudi v notranjosti stavb. Plošče so običajno iz stekla stega groha ali iz tufske brečije in se ločita obe vrsti po tem, da so one iz tufske brečije na površini mnogo bolj hrapave. Prav radi hrapavosti so bili grohi za tlakovanje hodnikov posebno priljubljeni, ker ni na njih drčalo. — Pravkar omenjena hiša Kmetijske družbe ima iz piračiških tufov podeste in hodnike. Vse stopnišče od stopnic in podestov do hodnikov je iz grohov pri hiši Novi trg 6, sosednja hiša št. 5 pa ima ohranjenih le še šest stopnic, ki vodijo iz tretjega nadstropja v podstrešje, ter plošče na hodnikih se vernega prizidka. Pa ne samo skoro vse hiše na Novem trgu imajo ohranjene piračiške tufe, uporabljena je bila ta kam nina najbrž v večini imenitnejših zgradb prejšnje Ljubljane. — Na magistratu so na prekritem delu srednjega dvorišča položene mestoma izrazito svetlo- zelene tufske plošče. — Tudi hodniki obeh nadstropij v škofijskem ordinarijatu, Pred škofijo št. 4, so iz grohov. Msr. Steska je mnenja, da so bile tufske plo šče tamkaj položene okrog 1830, kar sklepa iz na slednjega dogodka: Srečal je pred leti moža, ki je motril tamošnji tlak ter povedal, da ga je dobavil še njegov ded z Otoka. Pred dvema generacijama je bil čas, ko je začel groh prihajati močno v modo. — V »Grubar - Virantovi« hiši, sedaj poštni direkciji na šentjakobskem trgu, so položene take plošče na stop nišču in hodnikih, verjetno po zidavi levega trakta palače (bivše Virantove hiše iz 1. 1840.1), ker so bile v obeh traktih uporabljene tufske plošče. Da se ščiti razmeroma mehki kamen pred premočno obrabo, je bil del glavnega hodnika v prvem nadstropju prekrit SI. 4. Srednji podest stopnišča pred Tivolskim gradom SI. 5. Podklnde pri oknih hiše Miklošičeva cesta 16 1 Po podatkih msr. V. Steske, ki se mu zanje najlepše zahvaljujem. z ometom, ki pa je v teku časa že precej odpadel. — Točno letnico vzidave grohov na stopnišču imamo za Medijatovo hišo, Tvrševa cesta 17, ki je zgrajena leta 1850., kot to vidimo vklesano v sklepniku glavnih vrat. — Iz piračiškega tufa sta tudi tlak v ladji in stranskih kapelah ter mensa (oltarna plošča) veli kega oltarja v Trnovski cerkvi, zidani v letih 1854 do 1855. Leta 1886. so položili vrh kamnitnega tlaka še samotni.2 — Slično so uporabljene plošče pred vho dom v staro šišensko cerkev (sv. Jerneja), s katerimi je v glavnem tlakovan del pod stolpom. — Popolnoma na prostem so položene plošče iz tufa na obeh stran skih višjih in deloma na srednjem nižjem podestu (platoju) stopnišča pred Tivolskim gradom (si. 4). — Služil pa je verjetno svoj čas poleg peščenjaka tudi kot pločnik pred hišami, kakor to opazujemo delno še tu pa tam na Gorenjskem. Kot zadnji ostanek na hajamo med peščenjaki nekaj majhnih plošč iz tuf ske brečije na hodniku za pešce pred brivcem v hiši Novi trg 2. V novejši čas (1907) sega obkladanje pritličja ter vhoda in tina s tufsko brečijo pri bivši Kleinmavr- Bambergovi hiši, Miklošičeva cesta 16. Uporabljeni pa so tudi tufovi kvadri kot stebri pri vrtni ograji, ki pripada tej hiši. Sklepati smemo, da so bili piračiški grohi svoj čas v Ljubljani mnogo bolj razširjeni, da pa so okviri oken in vrat pri prezidavi in obnovi hiš, ki je v zvezi z razvojem mesta posebno po potresu ter v sedanjem času, bili najbrž v mnogih primerih odstranjeni, ker so bili menda tako slabo ohranjeni, da se ponovna vzidava ni izplačala. Tufi so se namreč v mnogih pri- 2 I. Vrhovnik, 1. e. p. 324. SI. 6. Tin (erker) pri hiši Miklo šičeva cesta Si. 7. Stebri ograje pri hiši Miklošičeva cesta 16 KRONIKA 153 SI. 3. Portal hiše Novi trg 3 merih izkazali, da so proti vremenskim vplivom malo odporni. Ta njihova občutljivost je osnovana pred vsem na njih veliki poroznosti, ki omogoča vsrkava nje vode v razmeroma precejšnjih količinah. (Poroz nost znaša 14.2 %, prejem vode 0.61 %}) Obe last nosti povzročata, da je kamen razmeroma malo od poren in pod neugodnimi okolnostmi prav hitro pre- pereva. Kolikor je mogoče presojati, so tipični ste klasti grohi proti preperevanju mnogo bolj odporni kakor tufska brečija. Posebno slednja se pod vplivom dežja in talne vlage začne kmalu luščiti v skorjah, drobiti in sipati, kar je videti v pritličju Bambergove hiše na šele 29 let starih podkladah pri oknih (si. 5). Obloga hiše je razmeroma še dobro ohranjena; le pod balkonom, kjer se je odcejala voda, so plošče in oken ske podklade pri podboju bolj trpele (si. 6). (Pročelje hiše je popravljeno to poletje.) škodljivi vpliv talne vlage je viden posebno pri stebrih ograje iste hiše, ki so pri dnu močno izjedeni (si. 7). Da bi kamnu podaljšali življenjsko dobo, si sku šajo pomagati z ometavanjem, zlasti pa z barvanjem in pleskanjem. Tako so skoro vsi grohi na hišnih pro čeljih v Ljubljani prevlečeni. Vrata pri hiši na Emon- ski cesti so barvana s temnozeleno, okna na Celovški cesti s temnosivo oljnato barvo. Sivo pleskana so vrata na Celovški cesti, z ometom je prekrit tuf pri fasadah obeh omenjenih hiš na Novem trgu. Varo valne obloge pa včasih celo več škodujejo nego kori stijo. Zlasti ako imamo opravka s talno vlago, uteg nejo takšne prevlake v kraktem uničiti kamen. Vsak kamen je porozen, posebno kot omenjeno piračiški grohi. Sprejemajo vlago in vodo skozi drobne Iuk- 1 Podatki g. prof. dr. A. Krala, predstojnika zavoda za preiskavo materiala, za katere se mu najlepše zahvaljujem. ) njice, jo pa tudi skozi nje oddajajo. Voda pride v ka men potom dežja in snega, vlago vsrkava kamen iz zraka ali iz tal. Ako zaščitimo na zunanji strani ka men s slabše propustno (navadne barve, omet) ali celo z vodo nepropustno plastjo (oljnate barve), ovi rajo te sicer dostop vode iz atmosfere, ne preprečijo pa nadaljnjega vpijanja talne vlage. Ta vlaga tedaj ne more izhlapevati in se nabira pod oblogo ter raz- i maka kamen, ki postaja tam vedno mehkejši, če dobi i zunanja obloga špranje ter se začne luščiti, pride na , dan plast kamna, ki je izgubila svojo prvotno kom- ; paktnost in se drobi v obliki peska. Takšni sipki sloji utegnejo segati globoko v prvotno trdni kamen in 1 vodijo do njegovega razpada, ki ga ni mogoče več za ustaviti.2 Če torej kamen pod »varovalno« oblogo še : ni preveč trpel, je najbolje, da jo odstranimo, kakor s se je to zgodilo pri prenovljenju Rohrmannove hiše i pred nekaj leti (1932). Prekrivanje kamna z barvo in ometom je tudi vzrok, da ni mogoče dognati, ali se ne nahajajo grohi morda i še drugod v Ljubljani. Ako je kamen izklesan, je nje gova oblika tako značilna, da jo je le težko zgrešiti, posebno če jo primerjamo z ono na Gorenjskem. Težje i je kamen dognati pri preprostih oblikah, ako so ob- i loge sveže in še nepokvarjene. i Glede stremljenja novodobne arhitekture za soupo rabo žlahtnejših materialov pa je treba ugotoviti, da grohi v svojih steklastih različkih nikakor niso slab material, kar dokazujejo razni po 100 let stari na grobniki na Gorenjskem, ki so izvrstno ohranjeni. Pač pa je treba material posebno skrbno zaščititi predvsem pred talno vlago. i 2 A. Kieslinger — »Zerstorungen an Steinbauten«. Wien 1932. p. 51—82. 154 KRONIKA