ARHIVI 30 (2007), št. 2__________Ocene in poročila o publikacijah in razstavah
197
Zbornik o šolstvu v Vipavi: Stoji učilna zidana,
Vipava 2007, 158 strani
Oktobra 2007 so nekdanji dijaki nižje gimnazije v Vipavi proslavili 50. obletnico zaključka šolanja z izdajo bogatega zbornika. Z njim so sprva želeli obuditi le spomin na svoje šolske dni, a so zamisel kmalu razširili in napisali zgodovino vipavske šole od njenih znanih začetkov do ukinitve nižje gimnazije leta 1957. Prvo obdobje do konca druge svetovne vojne je s pomočjo literature in arhivskih virov zelo berljivo, doživeto, preprosto in hkrati dovolj verodostojno, opisala urednica zbornika, jubilantka in glavna gonilna sila pri njegovem nastajanju, Magda Rodman. Ponosna na častitljivo starost svoje šole, predstavi Žigo Herbersteina, ki se je menda prav v domači Vipavi naučil slovenščine, spomni na protestantskega pisca Sebastjana Krelja v tedaj močnem luteranskem središču Vipavi. Veliko zaslug pri razvoju šolstva v Vipavi je imel v 19. stol. vipavski dekan Jurij Grabrijan, tudi društveni in politični delavec. Njemu je Vera Poniž v zborniku namenila poseben sestavek. Magda Rodman nato omenja še več pomembnih Vipavcev, med njimi Štefana Kociančiča, Ernesta Klavžarja, Franca Mesesnela, Draga Bajca, Ivana Sčeka. Pri pisanju šolske zgodovine sta ji bili v veliko pomoč zlata knjiga vipavske šole z vpisi od let 1844 do 1905 in stara šolska kronika, ki je nastajala v letih od 1895 do 1919. Obe hranimo v Pokrajinskem arhivu v Novi
Gorici. Iz kronike je domiselno izbrala odlomke in z njimi v bistvu razgrnila bralcu živo podobo dogajanja v obravnavanem obdobju.
Pristop k obdelavi šole v Vipavi pod Italijo je nekoliko drugačen. Temelji predvsem na osebnih pričevanjih. Sploh je urednica izredno zavzeta zapiso-valka spominov posameznikov kot tudi zbiralka raznovrstne dokumentacije in materialne dediščine, saj je že marsikatero rešila pozabe ali uničenja. Nekaj prostora je v zborniku namenjenega tudi ilegalnemu poučevanju v času pod italijansko oblastjo in šoli po razpadu Italije.
O razvoju osnovne šole po drugi svetovni vojni v Vipavi, ustanovitvi in življenju na nižji gimnaziji od leta 1950 do njene ukinitve leta 1957, je zapisala nekdanja ravnateljica obeh šol Nada Hoenigman. S potrpežljivostjo in veliko vnemo je prebirala šolske kronike in drugo arhivsko gradivo v Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici, da bi izluščila bistvena in zanimiva dogajanja ter jih predstavila bralcem.
Poseben sestavek Magde Rodman predstavlja jubilante iz njenega, 4. letnika. K sreči imamo v arhivu ohranjen dnevnik tega razreda in so z njegovo pomočjo razrešili dvome in dileme, kdo vse so bili sošolci. Na koncu je objavila seznam vseh dijakov nižje gimnazije v Vipavi. Dijaki so bili z vseh koncev Primorske. Nekaj je bilo domačinov, okoličanov, nekateri — vojne sirote pa so stanovali v dijaškem domu. Nižjo gimnazijo so obiskovali tudi seme-niščniki, ki so bili gojenci njim namenjenega dijaškega doma v stavbi vipavskega semenišča.
Skoraj polovica zbornika je namenjena spominskim zapisom najprej učiteljev, vzgojiteljev (Vera Poniž, Vika Radojevic, Mija Božič, Nada Hoenigman, Marjan Stefančič, Stana Faganeli, Pavel Medvešček, Franc Kralj) in nato dijakov (Evgen Ferjančič, Boža Ferjančič, Albert Hrovatin, Pavla Birsa, Magda Rodman, Mirko Fabčič, Marija Makuc, Jadranka Trošt, Janko Kosmač, Danica Rehar, Niko Strancar, Dora Vovk, Jolanda Slokar, Vivijana Pogačar, Katarina Markič, Marjan Bučinel, Franc Raspor). Nekateri avtorji člankov so se oglasili v našem arhivu, si ogledali dokumentacijo nižje gimnazije, vsaj šolsko kroniko, da so obudili spomin in zapolnili z leti nastale vrzeli. Ker so to pač spominski zapisi, citiranja virov v njih ni.
Zbornik krasijo in bogatijo številne, tudi prvič objavljene fotografije in preslikave dokumentov, precej jih je iz fondov in zbirk našega arhiva. Že na pogled všečna pa je tudi ovojnica zbornika, ki jo je oblikoval akademski slikar Pavel Medvešček, nekdaj mlad učitelj na nižji gimnaziji v Vipavi. Na ovojnici je upodobljena impozantna stara šolska stavba, prava učilna zidana, kot so jo v zborniku poimenovali njegovi avtorji.
Danes  sicer nastaja veliko publikacij, ki obrav-
198
Ocene in poročila o publikacijah in razstavah__________ARHIVI 30 (2007), št. 2
navajo zgodovino posamezne šole, vendar večinoma s pobudo in podporo kakšne ustanove. Posebnost pričujočega zbornika pa je v tem, da so ga pripravili, izdali in založili nekdanji učenci ob obletnici šolanja sami, ter da so njegovo vsebino razširili tako, da lahko s ponosom pokažejo domači javnosti pomembno zgodovinopisno delo.
Vlasta Tul
120 let Turističnega dfuštva Ptuj - 1886-2006,
Zgodovinski arhiv na Ptuju, uredila Katja Zupanič, Ptuj 2006, 60 strani, razstava v refektoriju mino-ritskega samostana na Ptuju, avtorica Katja Zupanič, 16. do 26. junij 2006
120-letnico Turističnega društva Ptuj je ob številnih prireditvah zaznamovala tudi publikacija, ki je izšla na pobudo Turističnega društva v Zgodovinskem arhivu na Ptuju. Glede na to, da je ob 110-letnici društva Zgodovinski arhiv pripravil zelo odmevno razstavo, ki jo je dopolnjevala spremljajoča publikacija, smo se v dogovoru z vodstvom Turističnega društva odločili, da v počastitev 120-letnice društva ponovno pripravimo jubilejno publikacijo, tokrat v manjšem obsegu (zaradi finančnih težav), s poudarkom na delovanju in dosežkih društva v obdobju od leta 1991 do danes.
Naslovna stran publikacije ob stodvajsetletnici Turističnega društva Ptuj
Spoštljiva starost društva kaže, da so se nekateri Ptujčani že v preteklosti zavedali zgodovinskega in kulturnega bogastva Ptuja, ki je sicer vedno privlačilo (po)potnike od blizu in daleč. V 120-letni zgodovini je Turistično društvo Ptuj ves čas skrbelo za lepši in urejen videz mesta, njegove okolice ter dobro počutje obiskovalcev.
Ker se je bilo treba organizirano lotiti skrbi za videz mesta in razvoja turizma, so Ptujčani 23. januarja 1886 ustanovili Olepševalno društvo Ptuj (Ver-schönerungs Verein Pettau). Ker so bili med člani dovolj vplivni ljudje, ki so društvu lahko pomagali tudi finančno, je tako postalo eno najdejavnejših v mestu. Prvotnemu imenu so dodali še tujskoprometno društvo (Verschönerungs und Fremdenverkehrs Verein). Med letoma 1890 in 1895 so ob pomoči občine in premožnejših meščanov zgradili mestno kopališče, uredili park ob Dravi, nekaj let pozneje so tam postavili Učen paviljon za koncerte, na novo zasadili Ljudski vrt in zgradili leseno gostišče Svicarijo, ki je postalo eno najlepših na Ptuju. V skrbi za pospešitev turizma so člani Olepševalnega in tujskoprometnega društva skrbeli za turistično propagando s plakati, objavami v časopisih in razglednicami. Te pa niso bile zgolj zasluga društva, temveč so odražale okus in želje takratnega časa. Leta 1895 je na pobudo tujskoprometnega društva izšel prvi pravi popotni priročnik Ptuj in okolica; to je pomenilo velik korak k večji prepoznavnosti Ptuja. Leta 1893 se je društvu porodila zamisel o ustanovitvi za ustanovitev Muzejskega društva. Društvo je takoj nato začelo urejati prve muzejske zbirke. Kljub prizadevanju društva, da bi Ptuj postal turistično mesto, je bil za obdobje do prve svetovne vojne za Ptuj značilen tranzitni promet, mesto pa je imelo tudi težave s pomanjkanjem prenočišč. Do druge svetovne vojne je dejavnost društva nekoliko usahnila, vzroke pa gre vsekakor iskati v težkem finančnem položaju, v katerem se je društvo znašlo. Se vedno pa so si prizadevali za čistočo v mestu in pospešitev turizma. Mesto je imelo v letu 1940 le en hotel, pet restavracij in tri gostilne. Pred vojno je privabljalo največ turistov iz Gradca in Dunaja. 1. decembra 1942 je bilo društvo s prihodom okupatorja ukinjeno, ponovno pa je oživelo pred 53 leti, 30. januarja 1953. Skupina posameznikov je s svojimi akcijami društvu želela povrniti staro slavo in prinesti mestu dohodek od turizma. Se vedno so največ skrbi posvečali urejanju okolja (urejanje zelenic v mestnem parku, na Grajskem hribu in v Ljudskem vrtu), kot tudi skrbi za tujce, ki so obiskali Ptuj. Nenehno so opozarjali na slabe razmere v turizmu in gostinstvu, saj je v petdesetih letih na Ptuju primanjkovalo prenočišč za tujce, gostinski lokali pa so bili na nizki ravni. V okviru društva so tako delovale številne sekcije, ki so s svojim delom pripomogle k večji prepoznavnosti in urejenosti Ptuja.