Pisma mlademu tovarišu Prijatelj, tvoja pisma mi dajejo povod, da odgovarjam nanja javno. Saj zadevajo tvoje stiske in nadloge nas vse in nič ni slabšega kot naš molk in zapiranje vase, da si še s tem grenimo bridko sedanjost. Nikakor si ne domišljam, da bi mogel dati s tem odgovorom kako uspešno zdravilo tvojim obtožbam. Težave, ki se moramo boriti z njimi dan za dnem, naj bodo le javen dokument naše, ne še pravilno ocenjene dobe. Sipomniti te hočem le na mnoge najine .razgovore, preden si odhajal na prvo službo. Videl sem te, s kakim idealizmom si se pripravljal na svojo pot. A iz tvojih pisem sltitim, da so padli prvi streli iz zasede na ponosnega orla, ki je meril svojo zračno sončno pot in da že padajo prve kaplje krvi iz njegovih ranjenih peruti na orno zemljo. Nisi prvi ne zadnji. Nešteto jih je hodilo že isto pot, imdo iste ovire in pritožbe. Molčali so in si sami za silo zacelili rane, vendar spomin nanje je ostal neizbrisen. Zato imamo ravno v našern stanu toliko zagrenjenih ljudi kot morda v nobenem drugem. Le vprašaj starejšega tovariša, kaj je moral že v svojem življenju prestati. Nekoč mi je eden izmed teh rekel: »Rad sem bil v šoli, veselilo me je delo — a če bi se še enkrat imel odločiti za kak stan, bi gotovo ne tebral učiteljskega. Kar mora prestati učitelj, to presega moči navadnega zemljana. Drugi tovariši mojih let mi zatrjujejo isto, pa so med njimi sončne narave, rojeni optimisti.« — Tako sivolasi, v življenjskih izkušn.jah utrjeni tovariš. Marsikaj se je sicer danes že izpremenilo, PTišle so ipa novc, do teh dob neznane težave, ki jih hočem omeniti v sledečih vrstah, ker si me s svojimi pismi naravnost vzpodbudil k temu. I. Ne soglašam popolnoma s teboj glede enorazrednice. Res imaš več dela kot tam, kjer si lahko tovariši vzajemno pomagajo. Pravim: tovariši. Niso pa vselej ljudje, ki delujejo s tebo.j na isti šoli, tvoji pravi tovariši. Če si upravitelj, nosiš odgovornost za vse, kar se na šoli dogaja. Mnogi tega nočejo razumeti. Vidijo edinole sebe in če si še tako prizanesljiv, se bo našel še vedno kdo, ki bo to tvojo dobroto izrabljal do skrajnosti. Rahel tovariški migljaj mu že daje povod, daspravi za hrbtom na dan vse tvoje čisto človeške slaboeti in doda iz svoje okužene fantazije snovi za razgovore po javnih lokalih. Pelji se v prostih dneh po železnici ali v avtobusu, ali sedi v kavarno sredi Ljubljane, pa boš čul same »nepristranske« sodbe skoro o vseh šolah v bližnji in daljni okolici. Na enorazrednici si kot kralj. Res je pouk v oddelkih težji, a ko se mu privadiš, ti postane igrača, seveda, če ni preveč ofcrok. To je prava delovna zajednica. Starejši pomagajo mlajšim, a ti pridobe marsikaj od starejših. Mi sploh Tadi pretiravamo in te varljive sodbe se ponavljajo v vseh mogočih referatih, pa ga ni, ki bi jih skušal ovreči. Sponnni se samo na to, da so izšli skoro vsi naši najboljši možje iz oddaljenih enorazrcdnic. Ta jim je dala prvo in trdno podlago. In koliko samoukov raznih strok so nam dali ravno naši najbolj oddaljeni kraji. Danes temu ni več tako. Kmetski človek ne more več poslati svojega otroka v višje šole, ker bi mu en otrok uničil najbolj trdno posestvo. Tako bo ostal duševno in telesno najbol} zdrav človeški matorial za všijo kulturo neizTabljen in prinesel morda v prihodnjih generacijah zopet zdravega dotoka našemu propadajočemu inteligenčnemu sloju. Le pomisli na polpretekle in scdanje čase, koliko moralne gnrlobe se j'e iprijelo naše tako zvane boljše družbe. Dnevna kronika nam to dovolj jasno izpričuje, a največji grešniki pa ostanejo navadno zakriti s plaščem prizanesljivosti z ozirom na ugled stanu, sorodstva in na močne zveze. ^MaLaJiia, degeneracija se je pokazala zlasti o priliki sprememb raznih režimoV^ D<ijuiu»ciacije, maščevanje, petolizništvo \p /zvezi z zajčjo strahopetnostjo, boji za Sttjlčke — prav ista slika kot zadnja stodtja propacTajočega rimskega imperija. \i / Vsega tega pristfci sloyenski čloVčk ne prenese. T^ je fže /tuja dnševnost, kk-ie še pred nekaj/^deseiietji ^i^riio poznaM/ vsaj v tako ost^jhf^oblikah ne^ Tudi v pivši monarhiji je bil. včasih pri>isk silen, ^eznosen. A našli so se vedno pbkonci -možje, ki se sili niso uklotmi in so' navadno končno zmagali. To so bife onc *lrdne korenin)? iz naroda, ki jim ni bilo mar, če se po toliklh letih službe poprimejo zopet dela v očetoH hiši, kjer bi / našli šc vedno skromen kos kruha in sti^eho nad seboj. Od današnjih brezdomcev, sinov izstradanih služabnikov in uradnikov, ki nimajo ničesar drugega kot papirnata fipričevala, tega poguma seveda ne moremp pričakovati, kar je tudi opravičljivo zanjie. Ni pa dobro za splošno moralo in za — držŁvo. Kajti ta potrebuje močnih osebnosti, kiiie klonejo pred vsakomur in zlasti ne pred )trivičnimi diktatorji. Slepa pokorščina je nej^redna človeškega dostojanstva in/*vodj sa6fo v propast. posameznika kot člove&;<| dupbe. Znane 90 besede, kiyih j/ rekel moralno visoko stoječ državni u/adrjfK svojemu prijatelju, ko je moral voliti proti svoji vesti: »Prijatelj, prosim te, pljun/ mi v obraz, ker sem izdal sebe in svoj-o yest, edino na kar sem bil v življenjil ponosen!« V takem vzdušju jc seveda pravemu čioveku, zlasti idealnemu učitelju, ki ho^Vzaajati .poštene, iskrene in značajne ljudi^ivljenje že v terj( oziru za^rcnjcno in delcFVanje po vesti oneniogočeno. Kako naj -skier vzgaja znač^Je-^o -pa ljudstvo vidi, dfi mora vzgojitelj nji|i9vfi otrdk dostikrat'* kloniti pred vaškimi fŁ ftTugii^ii mogotci; \\ bi mu sicer odjedli še bbrni košček že jfako zagrenjenega kruha. ~ \J Vse/lb se v samotni''vasi bolj čuti in opazi kdt v vj6čjem krajli, kjer se človek nekako izgubi / množ^ei. Kajti politična demoralizacija ježe zašla' Vjzadnjo gorsko vas, ker imajo stranke v .v^akčrrt- kraju svoje zaupne opazovalcfe. Ti dalajo nlrv^dno največjo zmcdo v najfem fevnem življ^jiju, ker isčejo največkrafle sami sebe, brez ozira na poštenje ter poyzroČ4jo s svojimi ovadbami posameznikom kot oblastcm zmedo in neprilike. Teh zajedavcev in podjedov današnje diužbe bi se moral vsak pošten človek daleč O^niti. Ce zaideš v njih mreže, boš lutka in ne kaže drugega kot da pospraviš svojo ropotijo in se ogneš drugam. To so slabe strani oddaljenih krajev. Do: kler se učiteljstvo v vsgft ozirih ne osamosvoji, toliko časa btvfrnela javnost pogum znašati se nad njim,/ II. Samota oddaljene gorske vasi spTva neprijetno vpliva na človeka. Lepo je, obiskati tako vas v nedeljo popoldne in se zopet vrniti, a stalno življenje v samoti vzbuja v človeku čut osamljenosti, robinzonstva. Z našimi kmetskimi Ijudmi se da čisto lepo občevati; tudi zanimivih opazovanj in spoznanj boš doživel, vendar se hoče človeku, ki je izšel iz drugačnega kulturnega ozračja, sebi enake družbe. Iskal je boš v prvi vrsti pri sosednih tovariših. Ako najdeš v njih prave tovariše in prijatelje, ti bo že s tem bivanje v samoti mnogo olajšano. Vse težave, ki tarejo tebe in one, si lahko zaupate in svetujete drug drugemu, kako bi se rešili raznih nevšečnosti. Prijateljstvo s sosednimi tovariši zelo blagodejno vpliva tudi na sodbo Ijudstva o našem stanu. Večkrat sem čul iz ust preprostega človeka: »Še nam se lepo zdi, da se tako razumete med seboj.« Če zaidete slučajmo vsi skupaj v veselo, spodobno družbo, nič za to. Slučaji pa naj nikoli ne postancjo navada, sicer bo sodba ljudstva hitro drugačna, da namreč iščete samo uživanja, ne pa prijateljske opore v raznih težavah. V javnih lokalih razpravljati o naših zadevah je skrajno neokusno in tudi škodljivo. Marsikaka beseda da lahko povod za nadaljnje razmotrivanje pri ljudstvu in končno nastane iz komarja slon, iz prenagljene besede pa cela afera, ki ustvarja napačne sodbc o celotnem stanu, ki smo sploh preglasni tam, kjer ni treba. Svoje zascbne stanovske zadeve obešamo večkrat na velik zvon, da žanjemo posmeh. Kjerkoli smo, je polno šolskega ozračja. Dmgi stanovi nikoli ne razmotrivajo svojih zadev tako neženirano in se že s tem zavarujejo pred javno kritiko. Na vasi ne dobiš navadno drugačne sebi enakc družbe kot duhovnika. So mcd njimi S'_.čno dobri ter inteligentni možje. Občevanje s takimi je pač lahko in prijetno ter navadno V obojestranski užitek v vaški samoti. Seveda ne boš naletel vedno na take uvidevne može. Če pa greš globlje, boš našel pri mnogem iz tega ali onega vzroka čut zagrenjenosti in boš po tem tudi mileje sodil njegovo ravnanje. »KdoT vse razume, vse odpušča,« pravi Francoz. Tudi ti boš lahko temu ali onemu odpustil, če nima na primer socialnih čutov tako razvitih kot drugi. Pomisliti moraš, da so sami brez d>ružin in se že zato dostikrat ne morejo z vso dušo vživeti v položaj trpečega človeka. So pa tudi med njimi že od narave in po samovzgoji popolni altruisti. Mi sploh sodimo Ijudi in stanove preveč po enem kopitu. Povsodi so dobri in slabi. Po teh lastnostih boš vedel uravnati tudi svoje .razmerje do njih, ne pa po kaikih drugih kriterijih ali kakih daljnih tujih interesih. Na vsak način si moraš poiskati v samotnem kraju kako plemenito razvedrjlo. Družba sama še mi vse. Mnogim jo deloma nadomcšča lepa knjiga, leposlovna ali znanstvena, gospodarstvo, godba in razne druge panoge umetnosti. Kdor ni navezan na eno teh opravil, tega skoro ni mogoče šteti med izobražence. Nekje je zapisano, da po zasebni knjižnici takoj spoznaščloveka. jNJi pretirana ta sodba. Imam prav značilne priče za to. Poznal sem nokoga, ki ni imel menda niti ene svoje knjige. Bil je po značaju zakrknjen in nedostopen, v šoli naravnost surov in strahovito zaljubljen v svojo modrost, pravi strah okoliški družbi. DTugi je ob selitvi prej prevažal zaboje knjig kot kaj drugega. Po prvem srečanju sem spoznal v njem ravno nasproten tip prejšnjega. In po daljšem občevanju sem videl, da se nisem prav nič motil. Ni bil sam umetnik, a odličen poznavatelj lepih umetno9ti, ki so poleg prave domače vzgoje tudi pomagale vzgojiti v njem plemenitega človeka. Rečem ti samo: Človeka z lepo knjigo Se ne boj, boj se pa onega, ki je naravnost zaverovan v evangelii kakega političnega lista. s To so navadno duševno manjvredni Ijudje iz one velike črede, ki ne zna sama iskati potov, ampak se zanaša edinole na glas zvonca ipred seboj, pa naj mu zvončklja tudi k pogubi. III. Dotaknil ibi se Tad še neke bolj delikatne :zadeve. Ker si me pa izrecno prosil, naj ti pišem o vsem, kar se mi zdi važno, bodi tudi to. »Človeku ni dobro samemu biti.« Resničnost tega svetopisemskega reka boš morda kaj kmalu o^bčutil na svoji koži, če se boš kaj dalje časa potikal okrog tujih Ijudi. Družinsko življenje je naravna zahteva in se ji člbvek ne more dalje časa upirati. Redki so, ki se tej potrebi prostovoljno odtegnejo. Skaro •edino med umetniki boš ,našel take ljudi, navadni zemljani pa se rajši ravnamo po navodilu iz svetega pisma. Marsikoga v našem stanu tirajo do tega odločilnega koraka neizprosne ipotrebe ipreživlanja. Vendar se visak prenagljen sklep gotovo maiščuje prej ali slej. Boljše je vedno nekaj pretrpeti in stopiti s pokvarjenim želodcem v zakon, kot si pa z neprevidnim zakonom, pokvariti življenje. Vendar ti v tem oziru ne upam podajati pirav nikakih navodil. Le -Gpozorii bi te na nekatere momente, ki sem jih opazoval tekom svojega križarenja preko dveh dežel. Sicer ti pa zdravo ljudsko načelo, ki ga je rodilo izkustvo, prav dobro svetuje: Naglica ni nikjer dobra. Spomniš se morda, da se je pred nekaj leti o tem tako intimnem vprašanju vzbudila pri nas celo v časopisju neke vrste propaganda. Neki gospodje so nam hoteili naravnost predpisati, kje bi si smel učitelj poiskati svojo življenjsko družico. Manjkal je samo še seznam obupanih kandidatinj za zakonski stan in pa kaka natedba. Tem oudnim razmotrivanjem se je krohotala vsa slovenska javnost, ki je to sploh brala. Škoda, da ni izvedel za to tudi »Ošišani jež«. — Rečeno je bilo nekako takole! Večina učiteljev živi na kmetih, zato naj si tud'i tam izbira svoje družice za življenje. — Z enako pravico bi lahko rekli mi učitelji: Advokati žive največ od Ijudske trmoglavosti, torej naj tudi tam rešujejo svoje srčne zadeve. — Kam vodijo taka nepremišljena izvajanja, je jasno dovolj. Prepovedati bi si pa morali za vseiej, da bi javnost brila na ta način norce na naš račun. Zadeva je toliko resna, da se ne more obravnavati tako na aplošno. Zato ti ne vem svetovati o tem ničesar, čeravno si se dotaknil v svojih pismih tudi tega vprašanja. Po svojih opazovanjih bi ti lahko razodel samo svojtp zasebno mnenje, oprto kolikor toliko na resnično življenje. Sola potrebuje in zahteva mirnih, ne živčno razboljenih ljudi. Najhujše je, če ne najde učitelj po naipornem delu v šoli vsaj doma potrebnega miru in razumevanja. Delo in trpljenje učiteljevo pa presodi najbolj oni, ki čuti vse to na svoji koži. Zato je zveza s stanovsko tovarišico pač najnaravnejša in najidealnejša, ker imata skupne boli in radosti ter se tudi pri svojem stanovskem defu lahko dopolnjujeta. Saj so od pravega zakona v veliki meri odvisni uspehi učiteljevega delovanja v šoli. Nasprotniki učiteljskih parov sicer trdijo, da trpi pri tem gospodinjstvo in domača vzgoja. Kot pri vsaki stvari, tako tudi teh primerov ne smemo posplošiti, ker izjeme ne ustvarjajo pravil. Iz zveze dveh duhovno zelo raziličnih bitij pa nastane prej ali slej življenjska tragedija. Vso to moraš seveda presoditi in pretehtati sam. Nič ni bolj nevarno kot dajati v takih zadevah kaka navodila. Zato se dotikam tega le mimogrede in ti želim samo, da se ne prenagliš. Ker se bodo gorenji odgovori na tvoja vprašanja morda prilegali še komu drugemu, jih izročam javnosti. Želeč, da bi ti prvi viharji ne polomili jader in obrnili tvojega življenja v nevarne smeri, te tovariško pozdravljam! Francž.