Novi učiteljski grobovi Spominski list učitelju Milošu Levstiku na grob Celjski Miklavški hrib in Levstikova hiša pod njo — moj drugi dom! Tu mi je bilo usojeno preživeti pet gimnazijskih let, saj so me sprejeli Levstikovi pod streho od tretje do sedme. Tako se je zgodilo, da sem se podil s tovariši - fantiči po gozdovih Miklavškega hriba, včasih kot ravbar in včasih zopet kot žandar... Pa nas je popadla resnost. pričeli smo pisati in se zbirati zopet na Miklavškem hribu, da smo skupno presojali svoje izdelke in jih pisali v svoj listič... Pa so prišle plesne vaje ..., skratka iz otroka sem doraščal v mladeniča. Pri tem pa sem živel v srečni domačnosti v neposredni dotiki z življenjem narave, kajti takoj pred pragom je rasla trava, v vrtu so cvetele rožice, v hlevu je mukala živinica, na dvorišču so se sprehajale kokoške, v hlevčkih pa so ždeli kot skrita ljubezen moji zajčki... Vse je bilo tako mirno, tako božje, da nič ne vem, kdaj so minevala leta... Na Miklavški hrib pa je ostal spomin, kos mladosti, prelepe tiste mladosti, ki si jo želimo vedno in vedno zopet nazaj. Vse je na domu uravnavala blaga gospa, bila naša največja zaupnica, tolažnica in svetovalka, ie tri strani domačega življenja je upravljal naš gospod, učitelj Levstik sam: svoje čebelice, svoje dreveščke in svoje knjige... In dodeljeno mi je bilo, da sem smel biti ob njem pri čebelicah, pri dreveščkih in zlasti še pri knjigah ... Gospod Levstik je imel bogato knjižnico slovenskih in nemških klasikov ter sila zgodovinskih in zemljepisnih del, kajti za slednja predmeta se je zanimal prav posebno. Iz svoje knjižnice pa mi je posojal knjigo za knjigo in kar nič ne vem, kdaj sem bil prebral vsega Jurčiča, Kersnika, Stritarja, Tavčarja, da sem bil kar ponosen, ker pač tovariši niso imeli take prilike. da bi bili enako lahko vse te knjige prečitali... S čitanjem pa je prihajala tudi ljubezen do knjig in občudovanje knjižnice in želja po njej. Tudi sam bi jo hotel imeti, tako, prav tako kakor jo je imel gospod Levstik. In gospod Levstik je videl željo v mojih očeh in sklenil. da mi pomaga. Ko je sam naročal knjige, jih je naročil še za mene; le to je bila težava, da nisem imel denarja za knjige •. Pa Ijubeznivi gospod Levstik mi je denar posodil... in od takrat si nisem več kupoval žemljice v šoli, samo da sem zbiral po krajcarjih, da bi odplačeval dolg, sedemdeset kron, kar je bilo za tretješolca pač že premoženje. Ko je bil dolg poravnan, sva naročila zopet in zopet, končno mi je podpisal še jamstvo, da sem prejemal knjige na odprt račun iz ljubljanskih knjigarn. Moja mamica se je veselila z menoj in mi oskrbela za praznike k stari še novo knjižno omaro, knjig pa se je množilo in množilo in nabralo, da so mi v napotje ob selitvah, napotje v majhnih stanovanjih, celo v jezo, ko so tako hitro brez cene, če bi hotel katero zopet izločiti... Ali vendar: ob tistih trenutkih, ko hoče biti človek sam s seboj, takrat pohitim h knjižnim omaram, pobožam knjige in sanjam svoje sanje ... Spomin pohiti nazaj v mladcst, pohiti v rodni dom, nikoli pa ne pozabi na njega, ki me je tako obogatil s to silno ljubeznijo do knjig in mi pomagal do lastne knjižnice. Takrat tudi vem, kako lepo je biti učitelj, ko ni zgubljena niti ena sama blaga misel, ko rodi že sad blaga beseda in ko prinaša življenjsko srečo eno samo blago dejanje. Edino to mi greni moj hvaležni spomin, da gospodu Levstiku ne morem več razkazati svoje knjižnice in se mu ob njej zahvaliti za njegov nauk. Morda mu bo vsaj nekaj hvaležnega spomina, ko bodo stale moje knjižne omare ravno tam, kot so stale nekoč njegove. Tako bo spomin še večji in hvaležnost še silnejša. Ave anima pia! Dr. P. Strmšek. f Tomo Grah V soboto, 29. julija, je preminul v Celju v 91. letu starosti učitelj v pokoju in posestnik tov. Tomo Grah, znana in spoštovana celjska osebnost. Ugledni pokojnik se je rodil 1848. v Gotovljah pri Žalcu. Po maturi na maribonskem učiteljišču je 1871. pričel učiteljevati v Vojniku, nato je služboval 24 let v St. Jurju ob južni železnici, do svoje upokojitve 1908. pa na Ponikvi, odkoder se je naselil v Celju. Že pred 68 Ieti je vstopil v Celjsko učiteljsko društvo, v katerem se je odločno boril za to, da je to zavzelo 1882. slovensko narodno\ smer. Prav tako je naistopal proti snovanju ponemčevalnih šol na Spodnjem Štajerskem. Bil je uspešen vzgojitelj, ki si je tudi kot izboren sadjarski strokovnjak in čdbelar povsod pridobival ljubezen ljudstva. Že v prvih letnikih »Popotnika«, ki je 1880. pričel izhajati v Celju, najdemo razprave pedagoške in metodične vsebine izpod njegovega spretnega peresa. Kot umen gospodarstvenik si je v Celju pridobil bogato domačijo, na kateri je srečno preživel 31 let pokoja, ne da bi bil prenehal biti delaven. Tomo Grah je bil markanten predstavnik stare, narodno zavedne in borbene učiteljske generacije ter kremenit značaj. Do konca dni je bil prijatel) mladini, nikoli ga ni zapu&til izredno svež in zdrav humor. Redno se je udeleževal sestankov upokojenega učiteljstva, na katerih je podajal marsikaj iz svoje bogate življenjske in učiteljske prakse. Še pred pol leta je na iskrenem sestanku s tovariši slavil 901etnico svojega življenja. Zdaj je sledil svoji pred 15 leti umrli gospe soprogi in mnogim isvojim tovarišem, ki so že davno pred njim šli to svojo zadnjo zemsko pot. Množica prijateljev in znancev, zastopnikov društev in uradov, zlasti na mnogo pokojnikovih upokojenih in aktivnih tovarišev, mu je dajalo zadnje spremstvo. Predsednik JUU sreskega društva v Celju tov. Roš je vzglednemu in zaslužnemu tovarišu v slovo izpregovoril ob odprtem grobu. Zagotovil mu je, da bo ime Toma Graha v kroniki Celjskega učiteljskega društva slej ko prej ostalo ohranjeno na enem izmed najčastnejših mest. t Rudolf Žnidarčič Rojen v Gradišču nad Prvačino v Spodnji Vipavski dolini kot sin premožnega posestnika, krščen od pesnika Simona Gregorčiča, je doštudiral učiteljišče v Kopru in kot učitelj preromal vso slovensko zemljo; omahBil ie v grob pod Kamniškimi planinami, star komaj 54 let. Njegova označba je izpopolnjevaje, smoter resnica. Vse isvoje žive dni, skozi vse boje in nehanje je sledil k enemu cilju — k popolnosti človeka. Notranje popolnoma izgrajen, s širokim obzorjem je šel po poti življenja, vzgajal, _čil, delil dobrote in se boril ter iskal še vedno višjih smotrov. Zato je bil prvenstveno vzgojitelj. Vzgajal pa je učence z vzgledi, ne s praznimi be(sedami. Vzgajal je narod, pa ne samo s pustimi predavanji, temveč s prijazno 'besedo v hišah bednih in zapuščenih. Te je smatral za narod. Zato so ga ti smatrali za svojega prijatelja. Roditeljski sestanki so ise vršili v domovih šolarjev, tam je obiskal starše, tam je bila beseda najiskrenejša in najtehtnejša. Šel je po poti slovenskega učitelja: ie učil, predaval, režiral, igral, prepeval, vodil najrazličnejiša društva in pomagal povsod, kjer je bilo potrebno. Pot mu ni bila z ¦rožami poisuta: prestal je svetovno vojno, bil ranjen, izgubil svojce, porušili so mu življenjske ideale: vero v delo in pravičnost. Bil je utrujen, a ne izčrpan Težko bolan je učil in predaval, zraven zgradil šolo in pisal zgodovino črnuške fare. Zdaj spi v Ka mniku na Žalah ob edinki Sonjici. Združena sta gotovo srečna. Njegovo prvo delo je zvezano z delom za naše osvobojenje. Ob pričetku isvetovne vojne, v januarja 1915. je zaprisegel mobilizirane Gradiščane na zvestobo jugoslovanstvu, slo vanstvu in antanti. Tako ni nihče izmed njegovih rojakov zaslužil avstro-ogrske medalje. V maju 1918. je izbruhnil radgonski upor, ki je postavil na zatožno klop 12 vojakov. Za tolmača je bil imenovan iporočnik, pokojni Žnidarčič. kateremu se je posrečilo rešiti živIjenje 4 vojakom. »Slovenski narod« je ob sedmi obletnici teh dogodkov, dne 26. maja 1925. o tem poročal: »Zasliševanje številnih prič in obtožencev je trajalo le kratko časa in že dne 26. maja 1918. ob 9. uri dopoldne je bila razglašena obsodba, s katero ie pretila smrt vsem dbtožencem. Po zaslugi islovenskega oficirja Žnidarčiča pa je s prizivom uspelo četvorici rešiti se smrti, medtem ko je glede ostalih osmih obtožencev bila smrtna obsodba potrjena in torej smrt neizogibna. Po prevratu je k'lju'b temu, da je imel družino, ostal na prošnjo v Celju in z 18 vojaki vršil ves čas demobilizacije službo kolodvorskega poveljnika. Takoj po končani demobilizaciji je odhitel na Koroško, kjer se ie udeleževal vseh ©peracij naše vojske, nato pa stopil v učiteljsko službo tudi na Koroškem. Po nesTečnem plebiscitu se je umaknil v Grahovo pri Cerknici, kjer je nastopila zanj gotovo najmirnejša in najsrečnejša doba. V toplem družinskem krogu je učil in pomagal graditi vodovod. Potem je šel v Moravče in nato v Leskovec pri Krškem, kjer je doživel največja razočaranja. Vsa njegova notranja zgradba se je hotela zrušiti ob težkih udarcih. Leskovec je bil mejnik v njegovem življenju, a iz vseh spoznanj in doživetij je izšel čistejši in popolnejši. Tu se je zgodilo tudi najhujše: tragično je umrla komaj dvanajstletna Sonjica, ljubka in dobra kakor svetel sončni žarek. Šel je potem na hrib Št. Rupert in zopet v dolino v Črnuče, kjer je zgradil šolo. Počasi je po težki bolezni v njem rasla življenjska moč in se vračala vera v pravico. Kakor da je čutil, da se bliža zadnji postaji. Dneve in noči je presedel pri delu, urejal šolo, pisal zgodovino Črnuč in se še bolj sklenil z družino. Iznenada pa se je poslovil od zvestih in umolknil za vedno. Njegovo spanje je spanje pravičnega. V življenju težko preizkušan si je izklesal idealni lik človeka, izobražen in delaven je izpolnil življenje z delom, za T>ravico vedno neustrašeno se boreč. Vedoč, da ni delo za narod samo govoričenje in da narod brez trdne gospodarske podlage le malo pomeni, je uvedel v šoli v Leskovcu poseben sistem varčevanja, da so učenci nalagali denar in se privajali poznejšemu skrbnemu gospodarskemu življenju. Izdelal je nešteto zemljevidov, znan je posebno zemljevid Spodnjega Posavja. Govoril je vedno najčistejšo slovenščino ter bil zvest član JUU. Njegov pogreb je izpričal geslo »Zvestoba za zvestobo«. Za njim so stopali užaloščena Todbina, šolarji, narod s Črnuč in zvesti rrojaki. Od Koroške bo vel veter in prinašal tožbe naših. Od rodne Vipavske doline bo pomlad dihala vzdihe. Lačni narod in nevzgojeni otroci bodo hodili po svetu. Znidarčič bo vzor kako je tr^ba vzgajati male, nasititi lačne in služiti domovini. Bil je vzornik, zato ni umrl. B. '' *t Frančku Žličarju v spomin Tih in skromen v življenju, dober in velik v dejanju, mil in dobrosrčen do bližnjega. Takšen je bil Tvoj obraz, takšno Tvoje življenje! Ne bi bilo v skladu s Tvojo življenjsko potjo, če bi v visokem poletju namesto da si se za vedno poslovil, šel z nevajenim korakom lastni sreči nasproti, ki se Ti je k najvišjemu dnevu življenja vsa zoreča ponujala s praga tihe sreče v ljubezni. Sreča ni hotela priti v opreko s Tvojim življenjem, v katerem si bil pač vajen, da si dajal drugim, nase si pa ob vedno trajajočem delavniku pozabil. Vdan v življenje, ki danes tepe, jutri gladi, potem pa zopet tepe, si v svojem plodonosiiem delovanju izven šole delal od zgodnje pomladi do pozne jeseni na vrtu, v sadovnjaku in v gorici. Ko si svoje vrtnice in drevesca, katere je vse leto skrbno negovala Tvoja vrtnarska roka, ob dnevih, ko se začne iz Pesniške doline vleči v griče Slovenskih goric gosta jesenska megla, dobro obvaroval pred mrazom, si pa obrnil korak v svojo delavnico na šolskem podstrešju, ki Ti je bila poleg vrta Tvoj drugi dom. Vrt, Tvoje pisane vrtnice, Tvoja delavnica, so Ti bili vedno sveživir vedrini, ki se Ti je lesketala v očeh, ko si živel med svojimi učenci v razredu, ko sd krenil med naše kmečko ljudstvo, ko si se mudil med svojimi tovariši. Cepljenje sadnega drevja in sajenje vrtnic na vrtove vaških hišic, Te je privedlo v sredino vaškega življenja, da si kot malokdo med nami poznal slovenjegoriškega kmeta in njegov dom. Še več, ne samo, da si spoznal te skromne koče naših lepih gričev, saj jih pozna marsikdo, tudi vzljubil si ljudstvo, kakor je to isto ljudstvo vzljubilo Tebe in Tvoje, večinoma samo njim posvečeno življenje. Obisk v Tvojo delavnico bi bil zgovorna priča, da tudi v zimskem času lahko najdeš na vasi dovolj živega in zdravega stika z našo vasjo. Najbrž ni bilo ročnega dela, ki bi ga ne zmogla Tvoja vešča roka — od okvira za podobo, ki si ga rad rezljal v narodnem slogu, do barvanja lesenih križcev, na katerih je lepelo s starostjo vred še mnogo mnogo neutešenih želja in neuslišanih molitev, do vezanja knjig, s katerimi si marsikateremu prijatelju okrasil knjižnico, in marsikateri kmečki družini ohranil dobro otivo, ki se bo še leta čitalo iz roda v rod. Kdo še ni videl napisov na domači šoli, na slikah, pri domačih obrtnikih ali bilo kje, katere je krasila svojstvena pisava Tvoje vešče roke? Menda je ni hiše pri Sv. Andražu v Slov. goricah, kjer je bilo Tvoje prvo službeno mesto, da bi ne imela nate kakšnega spomina, ki bo živo pričal o tvoji delavnosti in zdravi ljubezni do ljudstva. Z živo vnemo si se zanimal tudi za narodna ročna dela, jih marljivo in z velikim razumevanjem zbiral in se potem pri njih učil kaj je naše ljudsko delo in kaj nam je prinesla meščanska prosveta. Tvoja hižica v gorici pri Mali Nedelji, katere slehemo podobo in pohištvo si hotel okrasiti v narodnem slovenskem slogu, bi vedela o tem Tvojem poslanstvu povedati marsikatero mično zgodbo o delu, kako si prišel do tega ljudskega zaklada. Če bo pa kdaj noga ošabnega tujca, ki se tako rad sprehaja po teh zelenih gričih, prestopila njen prag, bo morala nehote kloniti pred lepoto, ki je samo naša pred sosedi in svetom! Dobri tovariš Franček, v trpkem trenutku, ko moramo verjeti, da si odšel k trem že umrlim dragim tovarišem iz našega šolskega gnezda, sili v človeka misel — vprašanje: zakaj si moral ravno Ti tako zgodaj zapustiti svoje delo? Mar zato, ker je kruta pravica smrti takšna, da se morajo najboljši poslovit prvi? Ne vem! Vem le <to, da mi tovariši ne bomo nikoli več slišali Tvoje žive besede, Tvoj vrt in Tvoja delavnica pa ne bosta našla mojstra Tvoje roke. V slovo pa Ti lahko iz srca kličemo: mnogo si ustvaril za svoja mlada leta, mnogim si lahko svetal vzor tihega dela! V gričkih Slovenskih goric pa se bo v živem spominu ljudstva šepetalo od ust do ust, od cveta do cveta Tvojih vrtnic: nekoč je živel tu mlad učitelj, dobro in skromno srce, pa je prezgodaj umrlo, zakaj, kdo ve? Tvoj sošolec Zmago. t Kokl Jožef V nedeljo, 2. julija, smo pokopali v Studenicah pri Poljčanah tovariša Kokla Jožefa, šol«kega upravitelja v pokoju. Ponosen na svojo Prlekijo, kjer je bil njegov rojstni kraj in kjer je tudi nastopil svojo prvo učiteljsko službo v Vržeju in Kapeli od 1. 1887. do 1898., se je je rad spominjal ob vsaki priliki. A že leta 1898. ga najdemo v slovenjebistriškem sodnem okraju, iz katerega ni več odšel. Služboval je v Poljčanah, Spod. Poljskavi, Slov. Bistrici, kratek čas v Šmartnem na Pohorju, a največ pa je bil v Studenicah, kjer ie bil prvič kot učitelj od 1899. do 1903., drugič pa kot šolski upravitelj od 1908. do svoje smrti, saj je ostal tukaj po svoji upokojitvi 1. 1925. Prijazne Studenice z zelenim Bočem so se mu tako priljubile, da so postale njegova druga domačija. Tu je našel tudi svojo življenjsko družico, ki pa mu je zgodaj umrla, zapustivši mu 3 majhne otroke. Vendar naš Kokl ni obupal. Prevzel je sam vzgojo svojih otrok ter jim skušal nadomestiti prerano umrlo mater. Vse tri je z lastnim samozatajevanjem ispravil do kruha, kar je vedno poudarjal in bil srečen, ko je videl, da so tudi njegovi otroci srečni. Kdo ni poznal tov. Kokla? S svojimi jeklenimi živci in odločnim, samozavestnim nastopom si je pridobil vsakega, kdor koli je prišel z njim v stik. Bil je odkrit poštenjak, zagovornik pravice ter neustrašen, ki je s svojo jasno in odločno, četudi včasih navidez ostro 'besedo vsakega prepričal, da bije v njegovih prsih blago srce. Bil je odličen družabnik, dovtipen in obdarjen s polnim košem humorja. Kot izvrsten pevec in godbenik se je rad družil s pevci, vodil pevske zbore, sodeloval pri raznih orkestrih, kajti čutil se je kljub svoji staro&ti — bil je v 72. letu — vedno mladostnega ter ljubil družbo mladih življenja polnih ljudi. In zato ni čudno, da se ga je mladina tako rada oklepala. Kot učitelj in upravitelj je fcil istrog, ljubil je red ter bil vzgled svojim tovarišem. Še nedavno, ko je čutil, da z njim ni nekaj v redu, je pel: »Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom«, kakor bi slutil, da se mu bliža zadnja ura. Bil je odločen Slovenec ter kot tak bil med vojno tožen veleizdajalstva, ker je pri neki ipriliki na zemljevidu kazal, kako so razvrščene bojne sile ter dejal, da je Rusija večja, kot bivša Avstro-Ogrska. Bil sem priča, ko Be je zaradi tega moral zagovarjati pred sodiščem. Ni imel nobenega zagovornika, ampak zagovarjal se je samozavestno sam ter bil tudi oproščen. Dokaz, kako je bil spoštovan v svojem kraju od domačinov, katerim je bil kot šol. upravitelj in kot mnogoletni občinski tajnik in nekaj let tudi gerent svetovalec in dobrotnik, je bila obilna udeležba pri pogrebu, pri katerem so ga spremljali tudi njegovi tovariši od blizu in daleč ter mu v slovo tudi zapeli. Od pokojnika se je iposlovil g. Koropec Ivan, upokojeni šolski nadzornik, domači g. župnik in jaz, ki mi \e bil učitelj in moj dobri in tovariški upravitelj. Dragi tovariš Kokl! Počivaj sladko pod zelenim Bočem, ki si ga tako ljubil in našel pod njim syoje zadnje počivališče. Slava Tvojemu delu in spominu. Živko Janko