•i ga ne mogel najti niti sani Lucifer, če... Kaj >če«? Če ne bi imel Cmeruli dolgega repa, ki mu je molel daleč v sredino podstrešja. Nova sestrica. Menda je tudi Mihec uganil, da mlada deklica ne sme bili brez dela. Prinesel ji je polno naročje kock in risb, kako iz njih sestaviš hiše in druge like. »Joj, kako sem vesela. Bom vsaj imela kaj početi.« »Bom še kaj poiskal. Ali /naš morda šivati?« Mihec ji prinese polno naročje kock in risb. »Šivati ne, pač pa plesti in kvačkati.« »Čakaj, bom pogledal v Mickino košaro, če ima kaj takega.« Fantje so se podili ix> vrtu, da jih je Micka komaj sklicala k večerji. Nazadnje jim je zažugala, da jim bo odtegnila posladek. Joj, kako so naglo pridrveli! Sami bi se posladku še odrekli, a kaj bo brez njega za njihovo »hčerko«? 5. Nika ob lase. »Pismo od mame!« kriči Jurče in maha z ovojem, ki je na njem bilo napisano njegovo ime. Vsi so s pobožno pozornostjo poslušali, ko je Jurče glasno bral ljubo pisino. Bilo je prisrčno in zabavno. Vsak drugi dan mama piše zdaj temu, zdaj drugemu sinku, vselej pa velja za vse tri. Mama se je naveličala zdravljenja v toplicah, zlasti pa se ji toži po njenih otročičih, zato je sklenila priti domov. Ne bo pa naprej povedala dneva, ker jih hoče presenetiti. Prihodnje pismo bo naslovljeno na Jakca. »Joj, bo lepo!« od veselja poskakuje Mihec. »Stavim, da bo mama že jutri doma.« »Jutri še ne,« ga zavrne Jakec, »saj piše, da prihodnje pismo dobim jaz. In do takrat sta še dva dneva.« »Ko pa mama pride, ali ji bomo o Nikici kaj povedali?« vprašuje Mihec. »Seveda, njej vendar ne moremo nobene stvari skrivati,« se odloči Jurče. »Najprej zato, ker nji vse povemo, potem pa se tudi vedno z nami igra in nikoli ne bomo sami. In kako bi mogli kaj nametati v škrnicelj, če bo mama zraven?« »»Bog ve, kaj si bo mislila?« zaskrbi Jakca. »Tudi mene skrbi, ker mama večkrat pravi, da punčk ne mara, in je kar zadovoljna, da smo samo fantje.« Fantom je srce težko, a ne dolgo. Kakor zmerom, tudi zdaj Jurče odloči: »Bo že mama uredila, da bo prav.« Ko je Jurče naslednje jutro česal Niko, je bilo še huje. Cela vrsta svaljkov se ni dula razvozlati. Jurče se je potil, Niko so oblivale solze. Zato se Nika odloči, da tej sitnosti napravi konec. Ko pride dopoldne Mihec na kratek obisk, mu pove svojo željo: »Veš, Mihec, tako ne more iti naprej. Jurče me preveč cuka; če se jokam, je pa jezen. Pa tudi ne vem, čemu mi bodo vsi ti lasje.« Tudi Mihcu se tako dozdeva. »Sicer pa imajo tudi druge deklice kratke lase,« raz-luga Niki, »celo gospe in še stare gospe.« »Tudi tvoja mama?« »Oh ne, včasih pa je le že rekla, da si bo dala lase ostriči. Pa nji se lasje tako lepo podajo, kakor da bi krono imela okoli gluve.« »Slišiš, Mihec, meni bo brez las dosti lažje. Kur po škarje steci in mi jih ostrižil« »Ali nuj Jurčetu vprušum?« se Mihec zboji prevelike odgovornosti. »Ne, ne, on bi se upiral. Če se bojiš, pa daj škarje meni in ostrigla si jih bom sama.« »Jaz se ničesar ne bojim!« jo Mihec nejevoljno zavrne. Saj je vendur tudi sam »oče« Niki, pa bi se česa bal? »Če bi jih kdo le rad gledal, jih bova pa obesila na žebelj in potem je vseeno, suj bodo isti lasje, pa naj so na glavi ali kje drugje.« Ta modra misel prežene Miliču še zadnje skrbi. Brž steče v sobo, kjer ima Micka svojo košaro z ročnim delom. Mama je včasih rekla, da je čarobna košara, ker si v nji dobil vse mogoče in nemogoče stvari. Mihec kmalu izbrska škarje, potem pa še začeto nogavico in klobčič bombaža. Kdo pa ve, kaj takimle punčkam lahko pride prav? »Kako boš zdaj naredil?« vpraša Nilca. »Takole,« pruvi Mihec in položi Niki prst na vrat. »Vse, kar je niže od ušesa, bom postrigel.« In že začne striči. »Čakaj, čakaj! Najprej lase spodaj zveži, drugače ne boš mogel odstriči vseli.« Na srečo iinu Mihec v žepu kos vrvice. Krik kra-kra kra-kra. Nika je zaprlu oči, Mihec pa ves bled drži v desni škarje, v levi ziute kodre in striže, striže. »No, vendar enkrat!« veselo vzklikne Nika. »Kaj pa ti je, Mihec, da si tako bled?« »Zdi se mi, kakor da sem ti naredil veliko škodo.« »Haha, beži no! Rajši povej, kakšna sem!« »Si — si — smešna si. Joj, kaj bosta rekla Jurče in Jakec! Grem ju poklicat.« Kakor bomba trešči v sobo k bratoma in zavpije: »Jurče, brž pojdi nekaj pogledat!« A zdaj zardi ko mak: v sobi je Micku! »Kaj pogledat?« vpraša Jurče. Ker pa zduj Mihec molči, takoj razume, da bo nekaj o Nikici. »Pogledat — kuj je na vrtu — nu najvišjem drevesu —« stoka Mihec. »Kajpada boste zdaj letali po vrtu! Mihec, usedi se hitro in deluj naloge!« veli Miclca. Mihec lepo poslušno sede in začne pisati. Micka pa se kar noče spraviti iz sobe. Jurčeta in Jakca strašno mika, da bi izvedela. Nazadnje pa Micka le odide. »Brž pojdita pogledat Nikico!« hlastne Mihec. »Zakaj?« »Le pojdita, bosta že videla!« Ker pa so dečki prav tako radovedni kakor deklice, že oba šineta kakor burja k Niki. »Ooo! Ooo!« Kar sapo jima je zaprlo. »Joj, kako si smešna!« uide Jakcu. »To grdobijo je prav gotovo Mihec naredil!« Nika se je Jurčeta kar bala, a brž je pogumno rekla: »Jaz sem tako hotela, je dosti bolj pripravno, pa tudi moda je zdaj taka.« Na takle razlog seveda še mož ne more nič odgovoriti, kaj šele deček. Jurče res ne reče nič, jezen pa je zelo. »Se ti vsaj ne bo treba vsako jutro truditi,« ga tolaži Nika. »Prava reč, če se. Ti bi svoje lase morala ohraniti!« »Ali si hud?« se mu dobrika Nika. »Hud? Ne ravno hud, samo hudo mi je, ko so pa tvoji kodri bili tako lepi.« »Meni se pa Nikica brez las zdi prav fletna,« se oglasi Jakec. »Podobna je Ivani Orleanski, kakor je naslikana v Jurčetovi knjigi.« Ta podobnost z njegovo sveto junakinjo zdaj tudi Jurčeta potolaži, da se nasmehne. »No, kar je, je. Bom pa kodre spravil.« »Kam?« »V mamino škatlo, kjer jih Micka gotovo ne bo iskala.« »Kaj bo pa mama rekla, ko jih najde?« »Saj jih Lom potem spet vzel in skril kam drugam.« »Zdi se mi, kakor da sem dosti lažja,« otrese Nika z glavo,« pa tudi bolj sveža. Veš, Jurče, lasje so mi bili huda nadloga.« Jurče prime z vrvico zvezane svilene kodre in jih vtakne v žep. Ko odhajajo, pa se še enkrat žalostno ozre na okroglo glavico brez lepega okraska. Spomin na sveto Ivano Orleansko pa ga spet vsaj kolikor toliko potolaži. Ze dopoldne je Jurče prebrskal svoio malo knjižnico in poiskal abecednik. Po kosilu, ki je Niki zelo teknilo, pa ji hoče začeti razlagati črke, .ves ponosen, da svojo »hčerko« lahko poučuje v prvi modrosti. »O,« se mu Niku iz srca zasmeje, »ali si res mislil, da še črk ne poznam? še celo zloge znam brati, samo besede še ne tečejo gladko.« Pošta malega Jezusa Kuko se pripravljalno na božič. Mi, ki smo kristjani, sc pripravljamo z adventom na božič. V adventu gremo večkrat k zornicum, več molimo, si tudi večkrat kaj pritrgamo v jedi in opravljamo še druga dobra dela. Opravimo tudi dobro spoved, da se rodi Jezušček v naših dušah. Glavno je, da pripravimo svoja srca za sprejem božjega Deteta v sv. Rešnjem Telesu. Veselim se že božičnega večera. Nekateri se pripravljajo s tem, da si pripravljajo dobrih jedi in pijače, na svojo dušo in Boga, ki jim vse da, pa pozabijo. Seveda si pripravi vsak, kolikor po svojih razmeran more, da se tudi v telesnem oziru malo poveseli. Marija Drofenik, učenka 6. razreda. Rogaška Slatina. Sv. Ana v Slov. goricah. Tudi pri Sv. Ani imamo sedaj Marijin vrtec. Zbrali so nas č. g. župnik in so nas sprejeli v Marijin vrtec. Imamo tudi lepo Marijino zastavico, na kateri jc narisan Jezušček, ki sedi v Marijinem naročju, spodaj pa klečita deček in deklica in podajata Jezuščku šopke. Na drugi strani pa je napisano »Tvoj otrok sem!« Kako len je ta stavek. To lepo zastavico so nam prevzvišeni knezoSkof blagoslovili na dan sv. birme. In pod to zastavico se bomo zdaj zbirali kot otroci Marijini. Boter tej zastavici je bil narodni poslunec Jožef Špindler. Klara Greiner, učenka IV. r. v. 1 j. šole pri Sv. Ani v Slov. goricah. Iz Stopič. V imenu vseh stopiških Lučkarjev in Lučkaric vam hočem napisati nekaj vrstic. Zelo lep list je »Lučka«, ki prinaša krasne poučne zgodbice in povesti. Zelo mi je všeč zgodba o »Škratu Cmeruhu«, ki ne govori Jerici na uho, ampak nam Lučkarjem in Lučkaricam, naj se varujemo trme, ugovarjanja in cmeravosti. Spolnjujem tudi »Jezusove dneve«. Imam jih že veliko. Rada bi vam napisala več, pa žal ne morem, ker ležim v novomeški bolnišnici. Lah Albina, učenka IV. razredu. Odgovor: Pozdravi se, draga Albina! Bridkost bolezni pa daruj božjemu Detetu za mir v Evropi. Če le moreš, mi pošlji Jezusove dneve«, vsaj en listič. Urednik. + Naši rajni prijateljčki 4" t Barbka Vodenik (umrla 28. okt. 1939). Naj ti postavim skromen spominček tudi v »Lučki«, draga Barbka, katere zvesta naročnica si bila. Kako rada si prebirala drobne lističe še v svoji zadnji težki bolezni. Zdai, draga Barbka, ne čitaš več, zdaj si sama ob večni Luči, upamo, da vsa srečna in blažena. Zakaj si nas zapustila, draga Barbka? Med trepetajočimi svečami si ležala kot angel. Sama si zaprla svoje kot nebo jasne oči. polne dobrote in miline. Okrog usten iti je zaigral vesel in lahen smehljaj. Prestano je! V mehke lase ti je vpletla mamica bele cvetove. Tvoja voščena desnica je stiskala križ, v levici pa si držala bel cvet. Položili smo te k večnemu počitku in zaprla so se črna vrata. Belo cvetje se ie usulo na zemljo, ki je sprejela to nežno mlado bitje. Grobna tišina je zavladala v razredu, kamor smo se vračale učenke z žalostnimi srci. Pekoča bolečina nam je krčila srca. Toda tebe, draga Barbka. ni bilo več — že si snivala na božji njivi o mirnem domu, kjer so vrata v večno veselje. Počivaj v miru, draga Barbka, in prosi tam v večnem domu za nas, tvoje součenke, da pridemo prav vse nekoč tja. kjer cvete večni maj. Marija Povše, učenka III. razr. višje ljudske šole nu Polšniku. + Jemec Marica, učenka 2. razr. višje ljudske šole v Reki pri Hočah, je dne 11. no- vembra ob 16. uri zapustila solzno dolino in odšla v lepšo domovino. Bila je vneta naročnica in prijateljica »Lučke«. Še na smrtni postelji bi jo bila zelo rada čitala. Skoraj tri mesece je neprenehoma ležala kakor prikovana na bolniško posteljo in se ni mogla niti ganiti. Mnogo je pretrpela, a vse je voljno darovala Jezusu. Na zadnji poti smo jo spremili v velikem številu, obsuli smo njen grob s cvetjem, ji govorili v slovo in zapeli pesem »Počivaj nam, sestrica mila«. Draga Marica nam je umrla, nad njo gomila temna se zaprla, njena čista dušica pa v nebesa je odšla. Januš Štefka, učenka 3. razr. + Elica Kmetič, učenka 4. razr. ljudske šole, Sv. Križ pri Rogaški Slatini. Dne 17. nov. 1939 smo položili v na- ročje zemlji drugo součenko Elico. Nenadoma je izginila izmed nas in odplavala med nebeške krilutce. Kako smo jo vsi radi iineli, ko je bila tako pridna in dobra, vesela in živahna. Ni se bala umreti. Sestri usmiljenki se je nasmehnila in rekla: Če umrem, bom pa šla v nebesa k Jezusu. Lepa je bila njena poslednja pot, grob posut s cvetlicami. Draga Elica, prosi za nas pri Jezusu in Mariji, da se snidemo v nebeški domovini. Silva Weinberger, učenka 4. razr. lj. šole, Sv. Križ pri Rog. Slatini. Uganke 1. Janezek vpraša: »Očku, ali veste, koliko sem star?« Oče mu odgovori: »Sum izračunajI Zdaj sein četrt letu več kukor št i ri k rut starejši od tebe. Pred tremi meseci je bil moj rojstni dan. Takrat sem dopolnil 55 let.« — Koliko je star Janezek? 2. Vsak me za ušesa grabi, 4. Zgoraj platno in blago, da sem k pridu, pa pozabi, spodaj je leseno dno. V sredi pa je kratko s 3. Lase ji vse populimo, do nagegu jo slečemo, pred hišo jo obesimo, potem jo pa pojemo. pa je Kratko spanje in velike lepe sanje. 5. Skozi eno luknjo noter, skozi tri pu ven. 6. Človek ima, Bog pu nimu. 7. m Krištof Kolumb odkrije Ameriko. Nuštej napake nu sliki! Imenu rešilcev vseh ugank priobčimo v prihodnji številki. Štirje izžrebanci dobe nagrade. — Pošljite rešitve vsaj do 5. januarja. Jezusovi dnevi 30 [29 28 3 26 irs OJ '-t CM "23I 22] CM O CM On 00 ▼H N. sO IA K\ ■»H (M S O rH On 00 N sO »A CM - 1. Ali sem opravil(a) jutranjo molitev? 2. Ali sem bil(a) pri sv. maši? 3. Ali sem obiskal(a) Jezusa? 4. Ali sem bil(a) pri sv. obhajilu? ai -3 ► « ■2 i s-0 0 0 51 i| = 0 < B vi 6. Ali sem se naučil(a) za šolo? 7. Ali sem molil(a) pred jedjo? 8. Ali sem molil(a) po jedi? 9. Ali sem komu nare-dil(a) veselje? H 10. Ali sem ubogal(a)? 11. Ali sem se za Jezusa v čem premagal(a)? 12. Ali sem molil(a) večerno molitev? Izpolnjujte »Jezusove dneue!“ Naj ne ho nobenega čitatelja »Lučke«, ki ne bi z vso vnemo izpolnjeval »Jezusovih dni«, in sicer v ta namen, da bi mednarodni kongres Kristusa Kralja, ki se je vršil meseca julija v Ljubljani, rodil trajne sadove za ves svet, zlasti pa še za našo slovensko domovino. s »Luč« izdaja in tiska Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). Stane za vse leto 5 din. Urednik: Cen. lektor P. Krizostom Sekovanič C). F. M., Lhibljana, Marijin trg 4. Uprava: Ljubljana, Kopitarjeva 2, ILNičuian. Izhaja mesečno.