„SLOVANSKA KNJIŽNICA" Slovanska knihovna. — CjauiiiicKavi Bii6jioxeKa. Snopič 41. — Cena 18 kr. (Cena naročnikom celoletno gld. 1'80, za snopič 15 kr.) Urejuje in izdaja Andrej Gabršček. v/ iosavGek. Slika iz življenja v polpretekli dobi. Spisal ANTON SUŠNIK. V GORICI. Tisk in zal. „Goriška tiskarna" A. Gabršček. 1895. í&.^f V Slika iz življenja v polpretekli dobi. Spisal ANTON SUŠNIK. . ï I. Oče so kleli, tepli me, Mati nad mano jokali se, Moji se mene sram'vali so, Ptuji za mano kazali so. Prešeren. Ugako krasno, kako veličastno drvi Sava svoje valove z gorenjske strani proti ljubljanski ravnini in odtodi dalje proti slovanskemu jugu. Nad Kranjem se ji je posrečilo izviti se gorskemu objetju, s katerim tesno oklepajo skaloviti orjaki bistro reko, oviraje njen divji tok z obronki in strmim skalovjem. Toda naša Sava se zvija liki ogromen, gladek gad dalje in dalje in, povečana po svojih hudournih pritokih, narašča v srebrosvetli veletok. Kolikrat sem zrl zamišljen nate, bistra Sava, s črnovškega mostu in neprestano bi gledal na ta veličastni prizor, ki me spominja, kako minljivo in spremenljivo je vse človeško delovanje, mišljenje in čustvovanje na tem svetu. Skrivnostno bobni Sava v somraku, ko posvetijo nánjo svetle zvezde. Toda pod srebrosvetlim površjem je živahno življenje, živahneje morda od živalskega na kopnem. Pod nje penečo gladino živi drugi svet, žive ribe in gibčne ribice, igrave in zaupne, pa tudi ujede, ki se bliskovito zaganjajo v svoje žrtve. Silovito, veličastno dere Sava po pečinah in po orjaški strugi, in kar se položi vánjo, odnaša seboj: brode, deske, hlode, in često preplavlja in trga plodonosno polje in bregove slovenskemu kmetu. Ali peneči valovi ne uprašajo, kdo si in odkod? Kdor se položi nanje, odnesó ga ter ne uprašajo po sprevodnem listu. * * * Bil je poletni večer leta 18**, takó čaroben, dražesten in mil večer, ds. bi bil zatisnil človek v prirodni blaženosti kar na veke oči. Solnce je zatonilo za polhovgraškimi gorami in zlatilo s svojimi zadnjimi žarki večerne oblačke, ki so obsevali v savski gladini od posavskega broda tja po' ljubljanskem polju. Po cesti, ki vede od Tomačevega do Šmartna, je korakala mlada ženska, nesoča v desni roki majhen kovčeg, takozvani „waterproof", ain v levi na prsih skrbno zavito dete. Dospela je do Zaloga, na mesto, kjer pere Sava s svojimi valovi skoro prah s ceste. Ze se mrači. Ženska se usede na bregu, položi kovčeg tik sebe, odgrne in zré na dete. Spi. Poljubi je in vzdihne. Malce posedi. Valovi šume po peščenem brodu. Dete, kakor bi se bilo zbudilo iz sanj, zeva, vzdihne in zopet zaspi. Ženska je zopet poljubi in globoko vzdihne. Na nočnem obzorju se prikazuje vedno več zvezdic, kakor bi hotele gledati radovedno, kaj dela ta ženska zvečer na savskem brodu. «Vse zaman» — de ona, — «zgoditi se mora! Odlašala sem dosti dolgo, dalje ne morem prenašati tega. Naposled bi me še kdo videl». — Umolkne in si podpre glavo z desnico. Rojil je v njej hud boj! Vzdrami se, ozre se okolu, odpre kovčeg in odgrne dete; na sebi je imelo samo srajčico. «Kaj dela neki zdaj tvoj oče?», šepeče spečemu detetu. «Laže ljubezen drugi, kakor je lagal meni? — Morda ima drugo ženo ? — Je-li mlada in lepa, kakor sem bila jaz ? Možno, ko bi vedel o svojem otroku, da je-deček, radostno bi ga vzel v naročaj in čuval, kot najdražji zaklad; krasen, ponosen je oče tvoj ! Morda ga objema druga, ki si ga je kupila. Kje ste moja mladost in lepota, in kaj mi je še ostalo? Samo sramota, beda in obup». «Pripravi se torej, človeški črviček, na pot. Bolje bo za te tu v vodi nego na zemlji med ljudmi in v objetju matere svoje. Bolje, da ne poznaš ni bedne matere svoje, ni očeta, ni sveta. — Naj te li vržem v vodo ? Ne ! ljubček moj! Ne utopim te kakor mačko. Nečem te videti umirati. Umri, ko bom daleč od tebe! V istini, zaslužil bi boljšo usodo ! Brez madeža si, samo na ročici imaš rdečo liso. Da bi bila tvoja mati soproga in šetala po krasnih sobanah, kakor je sanjala še tedaj, ko je bila naša hiša najiraovitejša v vsej okolici, — poljubljala bi te iz ljubezni in celo iztrgala tlapam krvoločne tigre. Toda bolje je, da umreš. Bolelo bi me, ako bi moral hoditi kedaj od hiše do hiše, ako bi te podili od vasi do vasi, naposled pritirali v tvoj rodni kraj, kjer bi paglavci in stare babure s prsti kazali in kričali na te : „Glejte, ondi vedo po odgonu sina tiste krasne a nekoč bogate Rezike"! Nikoli, ne zgodi se ! Umreti moraš, bolje za te! Toda, kaj blebetam ? Ljubim te, a v svoji obup-nosti in opuščenosti že sama ne vem, kaj delam! Kaj me niso sramotno pognali iz vasi ? O mati, mati, da bi še živela ! Tu imaš križec na vrat v spomin po tvoji stari rajni materi. Pravila je, da je blagoslovljen, in kedor ga nosi, ne umre silovite smrti. Jaz pa obdržim samo ta zlati prstanček, kateri mi je tvoj oče nateknil na prst še lani» .... Po tem samogovoru oprezno položi dete v odprti kovčeg, pokrije z ruto in položi na vodo. — «Z Bogom, ljubček moj!», vikne polglasno, zakrije si obličje z rokama in se obupno opoteče. Se jedenkrat se ozre nazaj po detetu, zajoče in izgine v nočni tmini. In veselo pljuskajo valovi Save, kakor bi je veselilo, da jim je izročeno tako nežno breme. Kovčeg plava dalje in dalje, a dete se ziblje na valovih slad-keje nego doma v zibeljki. Savski valovi veselo šume, kakor bi hoteli peti otročiču zibeljno pesem. Vedno dalje in dalje pluje ta čudna zibelj in je podobna samo še mali pičici. Kaj je to ? Glej, utrnila se je ondu nad njo zvezdica, ugasnila — izginila je tudi zibeljka. n. Prevoznik Jurca pod Zalogom nasproti Dovskem je uprav privezal svoj čoln k debelemu kolu ob brodu, mahnil z veslom ter se ulegel poleg svoje hišice na dolgo klop in zadremal. V tem trenotju nekdo prihiti od nasprotne strani, strese Jurco, da se zbudi. Tujec poprosi prevoznika, naj ga hitro prepelje, ker mora na somenj v Moravče. Jurca malce pokašlja, odveze čoln in molče prevaža prišleca na levi breg Save. V nekoliko minutah vesla zopet nazaj. Toda veslanje se mu upira, zaspan je; ko dospe sredi reke, butne z veslom ob neko reč, a še več — prevoznik Jurca prestrašen poskoči, kajti ta reč zajoče kot dete. Brodniki so babjeverni; menil je, da je povodnji mož, ki mu dviga veslo; toda neki dober duh mu šepeče: Ne bodi babjeveren, poglej — kaj je! Z veslom ustavi plavajočo reč, potegne jo k čolnu, otroški jok pa postaja vedno glasnejši. Stegne desnico, potipa v kovčegu hladno dete, potegne je hitro s kovčegom vred iz vode in položi tik sebe na ki opico. «Prej bi se bil nadejal, da mi sulec poskoči v čoln!» — de Jurca. — «Kam ž njim? Otroka dam ženi, naj stori ž njim, kar hoče!» Vrlemu posavskemu brodniku zaigra srce in nehote vikne: «Pri moji veri, da Bog čuva življenje tega črvička in da me je še o pravem času vzdramil iz spanja. Otrok, bodi že fant ali punčika, iz tebe bo še kaj!» Privesla do brega, priveže čoln in se napoti s kovčegom proti domu. «Poglej, Liza, kaj sem ti prinesel!» — kliče prevoznik Jurca svoji drugi polovici zakonski, stopivši čez prag. «Ali mi neseš poleno?», upraša Liza svojega moža in si mane zaspane oči. «E, nekaj drugega !> «Torej si ujel sulca?» «Nekaj živega je, toda ne vem, kaj porečeš na to. Prižgi luč!» «No, kaj pametnega, vem, da ne bode». Ženska radovednost jo spodbudi, da hitro prižge svetilko. Na to prevoznik odpre kovčeg in njega vsebino položi na mizo. Ubožec, spal je trdo. Še zmenil se ni za svojo daljšo bodočnost v trenotju, ko je šlo za njegov: biti ali ne biti. «No, to je bila prava mrha!» — jame prevoz-nikova Lizi, — «da ga je vrgla v vodo». «Da, neusmiljeno srce, kaj še, brez srca je morala biti ta ženska!» — odgovori Jurca. «Samo v srajčico ga je zavila in v ruto». «Možno, da kaj boljšega ni imela pri rokah». «Kaj tedaj ž njim? Povedati moram sosedinjam». Na to izgine, a kmalu je zopet nazaj v družbi sosedinj in vaškega biriča, ki je menil, da se mora dete poslati v najdenišnico. V tem trenotju se je revček zbudil ter jel zoper to protestovati po svojem običaju — z jokom. « Ubožček je lačen!», govore sočutne žene okolu njega. «No, lakote mu ne pustimo umreti», de neka mati, vzame dete iz kovčega, gre v stran in ga pritisne na prsi. Ta položaj je moral prijati našemu junaku, kajti v hipu je umolknil, v dokaz, da soglaša s tem, karkoli se sklepa o njega prihodnji usodi. in. Ostavimo zdaj našega revčka ter hitimo za njega nesrečno materjo. Iznebivša se zločinskim načinom svojega bremena, brzimi koraki hiti po savskem brodu in odtodi dalje proti Kresnicam. Bežala je v temno noč, kar so jo nesle noge. Cesto se ozira plahno nazaj. Domneva si, da beži dete za njo, da vzpenja ročici proti nji, kličoče : «Mamica, zakaj bežite pred menoj, kaj sem vam storil?!» In ona je še urneje bežala. «Mamica, zakaj ste me vrgla v vodo ?» In mati? — Bolestno oddihuje in hiti čedalje urneje. Klatež in begun Kajn ni bežal hitreje nego ta morilka svojega otroka. In zdi se ji, da dete kliče za njo : «Mati, počakajte me, vzemite me v naročaj, mati, pritisnite me na prsi. Mati, mati, zakaj ste me zapustila! — Mati, skočite za menoj v Savo, ne pustite me utoniti!» Obup ščuval je nesrečnico, da bi skočila v reko. V tem trenotju je bil nje razum vsled očitanja vesti tako utrujen, da skoro že ni vedela, kam jo neso V župnišču, nazivajmo je zasavsko, ker je stalo za Savo, imeli so psa sultana, ki je bil proti polnoči tega dne jako nemiren. Tekal je semtertja, tulil in cvilil, kakor stekel. V enomer je vtikal svoj smrček pod vrata in tekal zopet na dvor k župniškim durim in praskal po njih s svojimi silnimi tlapami. Nemirno počenjanje psa vzbudi starega duhovnika. «Kaj pa ima danes pes?», upraša župnik, vzdra-mivši se iz spanja. Ustane torej, ogrne se s plaščem in gre po prstih ven. Sultan se prekucne pred njim parkrat čez glavo, liže mu roki, a zopet teče k vratom. Župnik oprezno stopa za pozornim varuhom. Pri vratih malo posluša, in ker nič ne čuje, upraša : «Kdo je tu?» — in zopet upraša močnejšim glasom: «Ali je kdo tu?» Zdi se mu, da sliši hropeče oddihanje. Meneč, da bi mogel morda iskati kak siromak v pozni noči na njega pragu zavetišča, napoti duhovnika, da odmakne zapah in odpre vrata. V skoku je stal sultan tik nekega predmeta in ga marljivo ovohaval. - «Neka ženska iz porodišnice mi je pravila, da pod imenom : Posavček!» «Tim slabše za vas. To ime mu ostane tudi v najdenišnici». «Vi me strašite!» «iz ljubezni do vas. Svariti vas čem, da ste oprezna; materine čute morate premagovati v sebi». «To mi ni moči». «Svetujem vam odkrito. Nadejam se, da zdaj ne bodete še izdana, ker po vaših zasebnih zadevah in po otroku nikdo ne bode popraševal, ker to ne spada v to tožbo in preiskavo. Kocmur bo obsojen najmanj na pet let, in jako ustrežete ne samo ženi, temveč tudi detetu, ako je pustite ondu, kjer je. Možno, da vam bo kdo svetoval, da daste dete drugam ali vzamete k sebi. Ne storite tega, kajti otroku oskrbnik je ravnatelj najdenišnice, in odtodi bi vam pretila izdaja: To nesrečno ime Posavček!» Dr. Svetin umolkne. «Hvalo vam», — de na to Rezika — «za laskavi svet. V tem trenotju čutim se jako srečno !» «Zakaj srečno?», upraša dr. Svetin. «Radi tega, ker se mi je posrečilo najti ne samo dete, temveč...» — pri teh besedah mu s solznimi očmi milo pogleda v žareči obraz — «ker se mi je posrečilo najti tudi njega očeta!» Dr. Svetin ji iskreno stisne roko. «Boga bom prosila še te milosti, da bi je mogla vzgajati do šestega leta, potem je pa izročim vašemu varstvu in sama ...» «In sama?» — upraša doktor. «Sama, kakor slutite sami, — pojdem v zapor, in naloga moja bo dovršena». «Draga moja, opozoril sem vas samo kot pravnik na nevarnost, katera vam bo še dolgo pretila, in vam svetoval opreznost. Konečno še nekaj. Sredi mesta daje se v najem mala prodajalnica. Hočete li ondi zasnovati obrt s perilom in sličnim blagom?» «Nisem še toliko prištedila» .. . «Dolžnost moja je, kot očeta vašega otroka, pomagati vam in ga živiti. Nečem, da bi se še dalje ubijala. Znanosti imate dosti, obrt se vam dobro opo-nese. Tu imate na razpolaganje 500 gld. za zdaj. To je del dedščine moje po očetu. In ako bi ne hotela vzprejeti teh novcev, uporabite je za dete. V to me veže zakon in vest. Vi kot mati morate vzprejeti te novce». Debele solze, solze radosti uder^ se Reziki po obličju v odgovor na to ponudbo. w «Zdaj vas pa prosim, privedite seboj vsaj za pol dne dete sem v Ljubljano, da je morem'poljubiti». «Zgodi se prihodnjo nedeljo». «Zdaj pa, draga moja, z Bogom. Zanašajte se povsem na mojo pomoč in podporo». V tem trenotju ni bilo v beli Ljubljani pač srečnejših dveh ljudij. Spregovoriti nista mogla v hipu ni besede. Konečno se vzdrami dr. Svetin rekoč: «Kar sem zagrešil, moram skušati poravnati. Zdaj me pa kliče dolžnost — na svidanje!» «Z Bogom, na svidanje !» XI. Minulo je samo šest let od onega usodnega večera na savskem brodu, ko je Rezika izročila savskim valovom v nepopisni obupnosti svoje dete. Izpremenilo se je dokaj, ne sicer v krajih, temveč pri osebah, poznatih iz prejšnjih poglavij. Kolibica kraj gozda, kamor je bil zanesen Posavček, je stala sicer še na starem svojem mestu, toda v nji se je premenilo marsikaj. Zibelke, v kateri je spaval naš ubožec, plakal in trpel, iskali bi zaman ondu. Spravili so jo nekam med staro razvlako. Deca, ki je razgrajala po nji, razkropila se je med svet kot tički iz gnezda. Naš Posavček zletel je v Ljubljano — v najdenišnico. Nje mater, kramarico, bi zaman iskali po ljubljanskih gostilnah in kavarnah. Kedor bi jo pa vendar hotel najti, moral bi iti v znano ulico, kjer bi uzrl nad uhodom ugledne prodajalnice napis z velikimi črkami : «REZIKA MAVRINOVA, prodajalka perila». Odprimo torej steklene duri, in jedva vstopimo, že nas uljudno pozdravlja dama v najlepših letih, polnega, cvetočega obličja, mlade in ugledne zunanjosti. «S čim smem postreči ?» — pozdravi nas dama s čarobnim usmevom, in v tem hipu pozabljamo, da smo hoteli kupiti srajco ali zapestnike . . . Prosim, ta dama je — naša kramarica. Skozi zadnje steklene duri vidi se v delavnico, kjer se proti nam obrne petero dekliških glavic, šivilj, ki od zore do mraka šivajo na šivalnih strojih možko in žensko perilo. V prodajalnici pa neprestano tekate dve sem-tertja v obslugo kupcev. Z jedno besedo, obrt je tu živahna, in sosedje pravijo, da gospica Mavrinova stoji jako dobro, kar najbolje svedoči zadovoljni nje obraz .... Poglejmo pa še v stanovanje gospoda dr. Svetina. Takoj v prvem nadstropju na desno ugledamo nad koščenim gumbom na mesingasti deščici napis: „Dr. Andrej Svetin, namestnik c. kr. državnega pravd-nika". Pritisnimo na gumb, znotraj pozvoni, in v hipu nam odpira hišinja, ki nas vede v čakalnico. Kmalu na to pride mlad mož, stroge, ponekod čmerikave zunanjosti, ki se nam zdi, da hoče hladno raziskavati čut in srce. Na prvi pogled poznate moža pravice, ki vas pozdravi sicer dostojno, toda odmerjeno. V minulih šestih letih je upadel, da, postaral se je* Ustni ima še ožji. Polna brada dodaje obrazu izraz neizprosnosti, kakor bi hotela reči: «Gorje tistemu, ki pride meni v roke!» Karijera dr. Svetinova je bila skoro bajna. Sto-prav šest let je sodni uradnik in že je postal državnega pravdnika namestnik. In kak pravdnik! Njega zgovornost in pravdniška duhovitost sta strah vsem zločincem, in to je bil povod, da ga je načelnik priporočil v izredno povišanje. Radi tega mu je plam-tela iz očij samozavest, kakor bi hotel i;eči: Povišanje svoje imam zahvaliti največ sebi in ne samo protek-ciji svoje soproge. Dr. Svetin je bil priljubljen v uradniških krogih. Mnogo, mnogo nočij je prebil v pravdniških študijah, v uradu je bil uzor marljivosti in vestnosti, in radi tega so dejali isti, ki so ga nadrobneje poznali, da ima pred seboj še veliko bodočnost. V Svetinovem stanovanju je tiho, skoro soparno. Debele prevleke po parketu bolje zabranjujejo hrup z ulice in činijo mirno hojo. Duri se tiho odpirajo — da, v istini je tu tiho, skoro kakor v grobu. Toda, kaj je to? Notri je slišati kašelj — da, hrapavo kaš-Ijanje — jetičnega človeka. Glej, po stopnicah gori baš stopa zdravnik, katerega ustavi dr. Svetin v prvi sobi. «Kaka je bila noč?», upraša zdavnik. «Jako nemirna». «Ali se je potila?» «Precej». «Ali ji diši jed?» «Skoro nikaka». «Katastrofa se bliža. Nje slabotno telo ne more se dolgo upirati smrtonosni bolezni. Poglejmo k nji». * * * Toda ostavimo raje hišo, o kateri pripoveduje hišina, da v nji — straši. «No, kje je pa naš Posavček?», uprašaš ljubi čitatelj. Potrpi malce. Vrnimo se še za trenotje v prodajalnico gospice Rezike Mavrinove. Krasen julijev večer je. Ura se pomika na osem. Dasi so sosedne prodajalnice še otvorjene, Rezika vselej zapira prodajalnico točno ob osmih zvečer. Na to pa hiti v svoje stanovanje tik najdenišnice, ali prav za prav nad najdenišnico. Najela je stanovanje takoj tik vrta rečenega zavoda. Čemu neki? Hiti, kar jo neso noge, v svoje stanovanje, tu vrže raz sebe ogrtačo na divan, stopi k odprtemu oknu, pogleda na vrtin radosti skoro vsklikne: «Oh, življenje moje, moj Andrejček; oh, zakaj ga ne morem pritisniti vsak dan na srce!» Doli se smeje navzgor k oknom do drugega nadstropja kakih dvajset otroških okroglih obrazkov, med njimi najblaženeje obrazek plavolasega dečka. Vedo zakaj se smejo. Jedva se je prikazala pri oknu gospica, že sipa doli na vrt na glave sirotkov sadje in raznotere slaščice. Vsi stegajo ročice; ali roka, ki jim vse to meče doli, je tako radodarna, da vsakdo nekaj ujame. Mati gori je nepopisno vesela, srečna, ako jjiore videti vsak dan plavolaso glavico in zdrava, rdeča ličeca svojega — Posavčka. To je nje radost, zvečer sloneti na oknu in zreti na sirotke — gledati na svojega Andrejčka! Rezika Mavrinova je poznata kot največja do-brotnica ubogih sirotkov. Včasih prihaja v zavod, prinaša darove, katere deli med vse, toda najslajše vtika v žepke svojemu ljubčku. Vse poljublja, ali najnežneje svojega sinčka. Ne poljublja ga samo, pritiska ga na srce. In v takih trenotjih pogleda proti nebu, kakor bi hotela reči: Vsemogočni, čuvaj ubogemu detetu nesrečno mater! Toda nebo ji ne odgovarja — ona pa vedno sluti v duhu — črno izdajo. In to je uzrok, zakaj samo jedenkrat na mesec zahaja v sirotišče. Dobro se spominja dr. Svetinovega nauka; vendar ga v jednem oziru ni povsem ubogala. Ni hotel, da se je nastanila v najbližjem sosedstvu sirotišča, a ona mu je odgovorila s solzami v očeh: «Prijatelj, vi ne veste, kaj je materino srce. Da bi ne mogla otroka svojega, nad katerim sem se t»li pregrešila, videti vsak dan, morala bi umreti. To je jedino veselje moje!» «Rezika, to veselje more za vas postati usodno», odgovori dr. Svetin, kateri se je ves čas proti nji vedel prijateljski. Njemu je bilo z druge strani še celo po godu, da je najela stanovanje blizu svojega deteta, katero je lepo uspevalo, rastlo — in kako lepe, plave laske je imel Andrejček! Mati, ki more vsak dan, vsako trenotje, kakor ji drago in ljubo, poljubljati in pritiskati na srce svoje dete, nima še tisočeri del onega hrepenjenja, kakoršno je imela mlada mati Posavčkova. Čim bolj je morala biti oprezna, tem večje hrepenenje je prešinjalo nje srce po njem. XII. Povedali smo, da je Kezika često zahajala v sirotišnico, in radi sojo imeli ne le dečki, temveč tudi predstojnik. Nje naklonjenost do sirotkov je tolmačil predstojnik povsem za prirojeno. «Dobro srce ima», dejal je, «rada ima deco, kakor vsak pošten človek, in to tembolj še te sirotke. Da bi le bilo mnogo takih detinskih prijateljev!» Toda med služabniki je bil nekdo, ki ni v Reziki smatral samo dobrotnice, temveč na nji opažal tudi krasoto ženske. Ta je razvnela njega popačeno srce. Kedarkoli je prišla v sirotišče, imel je vedno kaj opraviti okolu nje. Bil je to človek star kakih 30 let, botlečih očij in priliznjenega vedenja. Rezika, katero je prešinjala edino le ljubezen do otroka, se še brigala ni za sitneža. Ko se nekoč poslavlja in hoče zapreti duri za njo, stisne ji pisemce v roko. Kezika, misleča, da hoče od nje podpore, smeje se odpre pisemce in čita. Vratar stoji nekoliko korakov od nje, vidi, kako ji udarja kri v lice ... in kako ga ona srdito meri z očmi od glave do nog. «Nesramnež, kaj se drznete!», vsklikne, raztrga pisemce in je vrže njemu pred noge, na to pa naglo zapusti zavod. Prišedša domov ni se mogla dolgo pomiriti. Očesu materinemu niso ušle posledice odklonjene ljubezni. Z okna je opažala, da vratar ž nje Andrejč-kom postopa neuljudno, da ga nepotrebno kara, da ga celo zmerja. Takoj je spoznala, da je izdana nje skrivnost, da je nje neprijatelj zmožen za vse. Odklonjena ljubezen je običajna spodbuja k najstrašnejim činom. Od te dobe je bila Rezika zelo razburjena. Nekega dne, ko se je igralo slabotno dete z Andrejčkom, priplazi se neki starši deček in jame slabotnejšega vlačiti za lase. Fantek jame plakati. Andrejček v hipu ustane in priloži nagajivcu gorko po plečih. Slednji se hitro ujunači in hoče po An-drejčku. Toda zadel je na pravega. Naš Posavček je imel v sebi nekaj zares posavskega. Bil je pogumen in jako gibčen. Predno se je nemirnež nadejal, že je ležal v pesku in Andrejček na njem. V tem trenotju ga pa nekdo zadaj zgrabi z močno roko za vrat, dvigne kvišku in ga strese. «Kaj ti se boš tu pretepaval, ti pritepeni Po-savec? Drugega ne boš nego potepuh». «Pustite me pri miru!», odgovori Andrejček vratarju. «Poglejmo no, tega črvička; nemara se hočeš metati tudi z menoj!», ta znova zgrabi dečka, toda ta se mu izvije iz rok in s krikom: «Jaz se ne pustim od vas pretepati», zbeži po vrtu, vratar pa za njim. Deček leti kot srnica. «Saj mi ne ubežiš!», upije za njim vratar. Zdaj nastane po vrtu divja gonja. Drugi dečki, kakor bi med nje ustrelil, utihnejo in zro na borbo med paznikom in našim Posavčkom Gonja ni mogla trajati dolgo. Vratar more vsak hip ujeti dečka v zaprtem vrtu. «Vrat ti zavijem, če te vjamem», kriči za njim vratar. «Jaz se pa ne pustim», upije deček in ko bi mignil spleza na visoko črešnjo. Drugi dečki veselja kar grohotajo in skačejo. «Čakaj no, spravim te s kamni z drevesa», srši jezen vratar — in že pobira kamenje, — v tem tre-notju čuje se sem od uhoda na vrt obupen krik — Rezika se iznenada pojavi na torišču, kajti videla je ves prizor s svojega stanovanja. «Kako se drznete tako ravnati z dečkom?», upraša razburjeno vratarja. «Pritožim se na pristojnem mestu», ter pokliče dečka z drevesa, rekši: «Dragi moj Andrejček, pojdi sem k meni, še dotakniti se te ne sme!» Seveda je ta hrupni prizor privabil mnogo radovednežev, ker je vratar pozabil zapreti duri. Med radovedneži pojavi se tudi redar. «Kaj se tu godi?», upraša mestni redar. «Tu-le vratar grdo ravna z dečkom, pretepa ga», toži Rezika. «To treba preiskati», odgovori redar. «Da», kriči vratar skoro besno, «to-le izprašujte, tu-le — to morilko svojega otroka!» Bolestni vsklik utrne se iz prsij Reziki. «Tu-le, redar, izročam vam nečloveško mater, ki je svoje dete vrgla v Savo», rujove vratar. Poslušalci in gledalci osupnejo. «Ta obrekovalec se drzne», oglasi se nekdo, «lopovski žaliti gospodično, katero poznamo vsi». «Nikak obrekovalec, govorim golo resnico», ugovarja vratar rekoč: «To je tisto dete, katero je bilo pred šestimi leti oteto iz Save, to je tisti P o-s a v č e k in ta-le tu — njega mati!» Vsi prisotni prestrašeno pogledajo Reziko, ki odgovori mirno: «Da, jaz sem njega mati!» «No, torej ste slišali?», grohoče licemerni vratar. «Je-li istina, da ste vrgla to dete v Savo?», upraša redar. «Da!», odgovori odločno Rezika. «Potem mi pač ne preostaje drugega, nego izvršiti svojo dolžnost». «Prosim, pošljite mi vsaj po izvoščeka», de Re-zika in se obrne proti Andrejčku: «Pojdi gori v sobano», in ga poljubi. «Mama, jaz vas ne pustim!», odgovori deček. «Pogumno dete», pohvali nekdo dečka. «Gospodična, izvošček je pri vratih», opomni redar. «Tedaj, z Bogom, ljubček moj!», in objame dečka, ki se oklene matere z obema rokama okolu vratu, pritiskajoč lica svoja k njenemu obličju. Po dolgem iskanju najdejo vodjo — spremil je bil med tem dogodkom nekega tujca na kolodvor. Dospevši na lice mesta, osupel de Reziki: «V srce me boli, kar je uzročila nespametnost in vratarjeva blebetavost. Toda glede na vašo izjavo moramo vse prepustiti zakonu». In ko ugleda An-drejčka, pravi dobrosrčno: «No, če hočeš, pa še ti pojdi z materjo». Vest, da so zaprli mater, ki je pred leti vrgla v Savo svoje dete, raznesla se je kot blisk po mestu, in da je ta mati — Rezika Mavrinova. Vsakdo je strmel, vsakdo se je čudil, pametni in razsodni ljudje so jo milovali, nespametni pa in opravljivci, katerih je povsodi v obilici, so obsojali revo. Rezika pa, ne meneča se za ljudsko sodbo, pritiskala je svoje dete k srcu. Zdelo se ji je, da jo r......— - • — 57 — za vse zasramovanje mora odškodovati veselje, da nje dete jo sme spremiti — v zapor. Redar jo najprej vede, seveda v zaprtem vozu, na mestno redarstvo, odtodi jo pa spremi na višji ukaz na Zabjak, k tedanjemu preiskovalnemu sodišču. Skoro se ustavijo pred sodnim poslopjem na Žabjaku. V tem trenotju se oglasi pri sv. Jakobu mrtvaški zvon. Reziko strese. «Tako hudo mi je pri srcu, kakor da bi slutila, da meni poje mrtvaški zvon», nasmehne se trpko. «To zvoni Svetinovi gospej, umrla je ravnokar», odgovori sluga. «Oh!», vsklikne, da jekne po vsem sodnem poslopju, in omedli na pragu. xnr. Oba dogodka, zapretje Rezike Mavrinove in smrt gospe Svetinove, sta dokaj razburila duhove po mestu. Dr. Svetin je naročil preminuli soprogi svoji ne sicer sijajen, dragocen, toda v vsakem oziru dostojen pogreb. Dogovorivši se s pogrebnim društvom odšel je v svojo sobo in taval gori in doli. Tisočero mislij prešinjalo mu je dušo. «Rešen sem svoje mučiteljice in zajedno — trpinke!», de sam v sebi, «skusila sva oba. Njo je trpinčila ljubosumnost, katera ji je razjedala srce, dasi ji nisem v to dal nikedar povoda. Trpel sem vse, kar je bilo moči, molče, toda med. nama ni bilo prave ljubezni. Ona je sicer vedno trdila, kako me ljubi, toda ta ljubezen je bila ljubezen lakomnika, ki se neprestano trese za svoj zaklad in siromaku ne privošči ni beliča. Bilo je trpkih šest let, katere sem prebil ž njo in ki so me časih tirale do obupnosti. Zdaj je vsemu konec — odpusti Bog njej in — meni. . . Zdaj mi vzhaja novo solnce — a ne novo, ono mi je samo zatonilo. Zavidni oblaki so mi je .samo zakrili, in zdaj se je mene usmilila usmiljena usoda. Zdaj stoprav se mi odpira raj! V duhu vidim dete svoje, preljubo dete, ki mi skače na nogah, vidim je plezati po meni — čutim njega dih, čutim njega kodraste laske — njega ustni čutim na mojih ustnih!......» V teh domišljijah zdrkne na zofa. «Kedo bode srečnejši od mene! — Kako rad je tudi uradnik — človek 1 Kot javni tožnik moram v sebi zatajevati sočutje, in dasi bi rad često za-plakal nad siromakom, vendar moram sladkim obrazom zakrivati vse sočutje. — Kako kočljiv je položaj sodnikov, in stoprav javnega tožnika. Kot sodnik moram tožiti, soditi kot človek, in odpuščal bi rad kot kristijan. Marsikak človek sodi nas napačno, nas obsoja, in mi smo pri vsem tem vredni pomilovanja — saj se v sodnikovih žilah pretaka ista človeška kri. . ! Toda zdaj nagradim srce svoje za vse muke, Prej, kedarkoli sem se vračal iz sodne dvorane k T domačemu ognjišču, našel sem je mrzlo, da ledeno — zdaj bom pa Svoje srce ogreval v objetji ljubljene žene in v laskanju svojega otroka. O ko bi bil ta trenutek že tu!.....Bog, o Bog! kako daleč sem zašel v svojili sanjah — v takih trenotkih. Odpusti — prizanesi — človek sem !» Dr. Svetin v blaženi domišljiji ni opazil, da služkinja že dlje časa stoji pred njim. Ker se je bala motiti gospoda svojega, prične nestrpno korakati po sobi. Parketi zaškripajo pod nje nogami. Dr. Svetin se zgane. «Kaj hočeš?» «Gospod doktor», jame pripovedovati, «to je bila gnječa, da malo kedaj». «Kaj se je zgodilo?» «Jo že imajo 1» «Koga?» «Tisto žensko, kije pred več leti vrgla v Savo svojega otroka». Doktor poskoči, kakor bi ga bil pičil gad. «Koga?», upraša srepim pogledom. «No, to gospodično, gospo, ali kaj je že.. . .» «Govori torej!», zadere se skoro vanjo. «Tisto, ki je pred šestimi leti . . . .» Beseda zastane dr. Svetinu v grlu, težko sope in zdrkne v fotelj. «Kaj praviš?», upraša iznova skoro plakajočim glasom. «Tisto gospo Mavrinovo pripeljali so baš na Zabjak, ko je milostivi gospej pel mrtvaški zvon». «Reziko.... ?», vsklikne z dolgim, bolestnim vzdihom. «Ne vem, kako ji pravijo. Izdala se je baje. sama, ko je neki paznik v sirotišnici hotel pretepsti nje dečka. Največ opraviti jim je dal še deček. Objel je mater okolu vratu in jo je hotel braniti. Da bi se mu česa ne pripetilo, dovolil je ravnatelj, da sme iti ž njo». Dr. Svetin si zakrije z obema rokama obličje. Zdelo se mu je, da se svet pogreza pod njim. Služkinja odide. Tiho, mrtvaško tiho je bilo v sobi. Kmalu ustane — gre v drugo sobo, kjer je ležala njega soproga, pristopi k nji in s sklenjenima rokama pravi grobovim glasom: «Osvetila si se, ugrabila si mi ženo, katero ljubim ....!» V tem trenotju bila sta obličji rajnice in njega slično bledi. «Kaj je življenje!», vsklikne dr. Svetin. «Same pene, zlata preja. Za mladosti upregamo svoj duh v rožnate nadeje, neusmiljena usoda nam pa trga cvet za cvetom. Je-li vredno to življenje, da bi se še dalje ukvarjal na tem svetu.. ? Jedna žena leži tu mrtva na postelji in druga mi je baš preminula. Obema je zvonil mrtvaški zvon. Naj odzvoni tedaj še meni. Kaj mi preostaja drugega? Nimam nadeje in kdor nima nadeje — naj — — umre!» «Izdal sem jedno ženo in dete svoje, da bi se mogel oženiti z drugo in ž njo učiniti karijero. Da — učinil sem karijero, skoro neverjetno — ha — ha — ha — to je karijera — prokleta karijera, — ki me sili, da postanem birič one, katero tolikanj ljubim. Ni li to grozovito — smešno ?!» Pri zadnjih besedah se skoro divje zakrohoče dr. Svetin, gre k postelji in sname s kljuke samokres, poigravaje se ž njim kakor brezumen. «Predstojnik», nadaljuje svoj samogovor, «seveda, izroči tudi to javno obtožbo meni. To je lepa karijera, ko bom moral tirati pred novodobno sodišče isto, katera je pred Bogom moja žena, ako hočem popraviti krivico in potolažiti vest. — Za Boga, ali je to karijera?» Tik mrtve soproge umolkne ... Na to pa zopet jame: «Maščevala si se za to karijero. Toda, čemu bom dolžil tebe, mrtvo truplo? Mi ljudje smo že taki nečimurneži, da vso krivdo pripisujemo drugim. Sam sem kriv, sodil bom samega sebe... Kaj je smrt?... Nič, samo ta-le košček svinca, ki predere srce... tu pod tem rebrom — jedna — dve — tri — da, tu je srce — sem-le pomeriti —-in — po tebi je, po tem bednem življenju ... Da, oh da, a kaj po tem — po smrti1! ? Bog . . . !» «In jaz naj bi bil pred poroto njen javni za-tožnik ?. . . raje volim smrt.....» «Toda prej jo še — še jedenkrat hočem videti — reči ji ,z Bogom'. Sicer je že večer — odbila je osem. Državnega pravdnika namestnik sem — izvestno je že dovršeno prvo zaslišanje ž njo». — To izgo-vorivši obleče svrhnik in odide. XIY. Jetnišničar vede dr. Svetina pred sobico, v kojo so zaprli Reziko in nje sinčka. «Hodiva tiho», de dr. Svetin ves razburjen — «in poglediva prej, kaj dela». Stopata po prstih in dospeta k okencu. Jetnišničar je odpre tiho. Skozi okence šine lučica. Notri se je oglašal ženski in otroški glas. Dr. Svetin skoro ne diha, zre v sobico in posluša. Dete vidi klečati na tleh poleg matere. Z jedno roko je objema, z drugo se pa opira ob klop. «... da tako živim, kakor hoče Bog moj. . .», čuje se materin glas, in dete s ščebetavim glaskom ponavlja za njo: « . . . . da tako — živim, kakor — hoče — Bog — moj, — po smrti pa — v večnih nebesih — daj, da Tebe hvalim — neprestano —». «'....Pod Tvoje varstvo — se zatekamo — sveta — Devica Marija ....!» Iz očij dr. Svetina se udero debele solze, plaka kot dete, in celo jetnišničar, sicer trdega srca — plakal je ž njim. «Nikar ju ne motiva», reče dr. Svetin, «poča-kajva, da zvršita molitev». «... Prosi za nas — Mati Božja», oglasi se iznova znotraj dvoglasno. «Sedaj pa — ljubček moj», de mati, «sedi poleg matere!» — Na to zopet jame mati pritiskati dete na prsi in poljubljati. . . «Tu mi vsaj nihče ne brani. Kako vrli so ti gospodje, da so te pustili pri meni — vidim, da imajo z nama usmiljenje». «Odprite», veli dr. Svetin jetnišničarju, «ter stopite malo na stran, govoriti moram ž njo glede na nje imovino». Jetnišničar sluša. Dr. Svetin postoji pri durih, dete ga takoj spozna. «Mama!», vsklikne, — «glej, to je tisti dober gospod....!» «Tiho bodi!», veli mati, pritiskajoča mu dlan na ustica. «Rezika. kak sestanek!» «Tamkaj, kamor me je poslal Bog». «Kaj, in še tako moreš govoriti?» «Hvala Bogu, da se je tako zgodilo. Bog me je odrešil velike teže, pod katero sem že omagovala... Sedaj mi je lažje pri srcu. Sedaj se smem vsaj javno priznavati k svojemu otroku». «Si li pomislila, kaj se bode sedaj godilo?» «Dobro vem, toda vse prepuščam Vsemogočemu. Ako me je varoval doslej, čuval me bode tudi nadalje. Kako sem skrbela celih šest let in se izogibala, da bi ne bila izdana, — in sedaj, kakor da se je vse podrlo. Kaj so neki vse naše skrbi, ako je pa življenje naše v božjih rokah ? Verjemi mi, dragi prijatelj, da iz globine svojegi srca hvalim Boga za to, kar se mi je sedaj pripetilo. Bog čuva življenje mojega otroka. On ni dopustil, da pogine, Bog me je prisilil, da sem ga poiskala, našla in vzgojevala. On bo skrbel tudi nadalje zanj, zgodi se z menoj, kar hoče. Poleg tega pa vem, ko bom obsojena in me odvedo nazaj v zapor, da je tu še nekdo, ki bo skrbel zanj...» «Jaz?», upraša dr. Svetin. «Kdo drugi?», odgovori Rezika prostodušno. Besedica „jaz", iž njega ust, nekako čudno naglašena, jo malo osupne. «Kaj, imaš li kake pomisleke!» Oči svoje upre nekako nezaupno na dr. Svetina, v katerem je besnel v tem trenotju velik boj. Hotel je umreti, in sedaj mu mati nalaga novo življensko ulogo. Med obema nastane mučen molk, le dete srepo zre v dr. Svetina, v očeta..... V hipu pravi dr. Svetin, kakor da se je zbudil iz težkih sanj, rekoč: «Menil sem, da te srečam v obupnosti in jadi- kovanju, mestu tega pa si tako.....» «Čemu bi obupovala in se žalostila? Vidim, da hoče Bog, da se pokorim v zaporu za svoj greh. Na to, kar se je danes dogodilo, bila sem pripravljena že davno. Moje stvari so v redu. Že pred petimi leti, ko sem s tvojo pomočjo ustanovila obrt, dala sem spisati pri beležniku in pri njem shraniti nekako oporoko, da se, bodisi da umrem, da hudo zbolim ali da se mi kaj drugega pripeti, ali pa da bi ne mogla več voditi svoje obrti, slednji proda in skupilo porabi v korist mojega sina, tako mi je svetoval duhovni oče moj». Dr. Svetin se ne more dosti načuditi odločnosti in udanosti Rezikini. «Zdaj, prijatelj, veš vse ....!» «Ne, vsega ne vem še», ugovarja dr. Svetin, «kaj nameravaš potem, ko bode tvoja usoda končana pred sodiščem in bode zadoščeno svetni pravičnosti ?» Mestu odgovora Rezika otožno pogleda dr. Svetina. «To vse je v božjih rokah», odgovori malce potem in vzdihne. «Morda bi ne hotela odklanjati pomočne roke prijatelja svojega?», upraša zadrežno. «Kako misliš to?» «Danes sem prost, udovec sem, in čez leto in dan . . . .» «Nikedar, Andrej. Tudi meni so na pragu v zapor odzvonili z mrtvaškim zvonom. Ti imaš pred seboj sijajno bodočnost. . . čast moja je pa na veke omadeževana. Pred svetom je ne opere ni potok solz». «Rezika», vsklikne iskreno dr. Svetin, «brez tebe nočem živeti, ki me zopet vračaš k življenju! Kaj me briga svet. Vse storim, da ti pomorem in 5 koristim. Za sedaj z Bogom! Dovoli, da smem pred odhodom še poljubiti svoje dete». «Hvala ti», odgovori — dvigne dete in mu je poda k poljubu .... «Da!», pravi sam pri sebi ves navdušen pri odhodu, «spolnoval bom dolžnost svojo v vsakem ozira, s krvavečim srcem bom izvrševal: poslednje krvnikovo delo..... izvršiti zadnjo javno obtožbo. Doslej ne sluti nikdo, v kakem razmerju sva drug proti drugemu, in ko izve svet, naj tudi izve, da je dr. Svetin do poslednjega trenutja vestno izvrševal uradno svojo dolžnost, kot stari Rimljan, in potem pa hočem biti — tudi — človek». Kakšno je bilo slovo, o tem naj molči moje pero. Le toliko naj izdam, .da je bilo polno najbrid-kejših čustev, črnih slutenj in tudi — sladkih nad. Ali oba je prešinjala le jedna misel, da sta si zaslužila to trpljenje, in ono, ki ima še priti. Dr. Svetinu so se podile po glavi najraznovrstniše misli, a vse, vse so merile na to, kako bi poravnal krivico, kako bi osrečil ubogo Reziko, ne da bi se pregrešil proti svojemu poklicu. «Kako vzvišen duh prešinja to preprosto žensko v preiskovalnem zaporu...!», vsklikne poln občudovanja, vrnivši se v svoje stanovanje. «Jedva je imela tako vzgojo, kakoršno imajo običajna mestna dekleta, in vendar kako visoko nadkriljuje vse, prekosi tudi mene pravnika ....!» «Kaj jo je učinilo tako pogumno? Kako globoko je zabredla, da je mogla pred šestimi leti položiti dete svoje na Savo, in kako visoko stoji danes ! Kaj jo je tako ujunačilo ? Kje si je vzela srce v svoji ob-upnosti in iti za detetom, iskati je tako dolgo, dokler je ni našla; celih šest let je hodila za njim, živila je, zanj skrbela v vednem strahu, kedaj bode izdana njena skrivnost? Kedo ji je navdihnil to iskreno ljubezen do otroka, to junaško odločnost in vstrajnost, da krepostno popravi prestopek mladosti svoje in storjeni zločin vsled obupne zapuščenosti ? . .. Skoro me je sram misliti na to! Bog jo je dovedel pred prag duhovnika, ki je revo vzprejel kot samaritan in ji rešil telo in — dušo. Ta samaritan vdihnil ji je novo pogumno dušo. On ji je v imenu nebeškega samaritana odpustil zločin, zajedno pa naložil pokoro, — vzvišeno zadoščenje, naj dalje spol-nuje nad otrokom svojo materino dolžnost, vzlic vsem nevarnostim, ki so ji pretile od vseh stranij . . . !» Še-le sedaj vrže raz se gorenjo obleko in hodi po sobi gori in doli mimo mrtve svoje soproge. «V istini», nadaljuje svoj samogovor, «od danes naprej hočem se bolj pečati s tem, kar mi učeni, prosvetljeni možje nazivljamo vero človeštva... Kako slabotni smo vzlic vsi učenosti! Kaj mi pomaga, kaj koristi vsa spretnost v grščini in latinščini, kaj vsa pravniška veda na poti tako zamotanega življenja? Tu leži jedna žena na mrtvaškem odru in druga mi je preminula uprav na pragu v zapor; malo prej sem že videl pred seboj zaprečeno pot mojega življenja, jedini izhod bila mi je — smrt! In priprosta ženska je igraje našla izhod iz tega labirinta s pomočjo — vere, s pomočjo trdnega zaupanja v Boga. Kaki suhoparneži smo mi učenjaki, ki smatramo vero povsem dobro za priprosto, neomikano ljudstvo! Da, v tej veri je nekaj neskončno vzvišenega. Prisezam sam v sebi, da bom od danes zanaprej zrl z večjim spoštovanjem v znamenje svetega križa!» In ta večer je dr. Svetin prvikrat zopet molil po mnogih letih, kakor za dobe, ko je še kot dijak pohajal ljubljansko gimnazijo. Padel sicer ni na koleni, ni sklepal rok pred Bogom, temveč vstopil se je skesano samo pred mrtvo soprogo z upognjeno glavo in sklenjenima rokama. Duh njegov se je molče pokoril Bogu, v čegar roki so človeške usode. V tem tre-notju se je zdel sam sebi silno malenkosten, neznaten, beden — tak je začetek molitve, začetek povratka omikanih, a hudo skušanih ljudij k Bogu! XV. Malokatera obravnava pred porotnim sodiščem je vzbujala toliko radovednosti in zanimanja, kakor ta z Reziko Mavrinovo radi nameravanega umora svojega deteta. Ne govorimo tu o ljudeh, ki običajno bod si zbog dolgočasja' ali radovednosti polnijo sodne dvorane, da tratijo čas in pasejo oči nad duševno razburjenostjo ubogih zatožencev. Ker je bil ta slučaj prvi v kroniki izza ustanove porotnega sodišča v naši stolnici, je seveda zelo zanimal izrek porotnikov zlasti pravniške kroge. Predmet obravnavi je bil v vsakem oziru jako zanimiv, in to pred vsem za obtoženko, ki je vzbujala v istini odkritosrčno sožalje v boljših stanovniških vrstah; dalje pa tudi r. di tega, ker se je imel vršiti pred porotnim sodiščem govorniški dvoboj med dvema proslulima pravnikoma: dr. Svetinom kot javnim tožnikom in med dr. Omanom kot zagovornikom. Ko odbije ura devet, zbero se v dvorani vsi porotniki, sodni dvor, javni tožitelj in zagovornik. «Privedite zatoženko !», veli sodnemu slugi. Postranske duri se odpro in na pragu se pojavi Rezika v črni obleki. Ko pogleda v dvorano in ugleda toliko radovednih očij, uprtih vanjo, spreleti jo zona. Priklonivši se sodnikom in porotnikom, na predsednikov migljaj, sede na klop blizu svojega zagovornika. Na to prične navadni sodni postopek pri sestavljanju porotne klopi. Javni tožnik dr. Svetin ni odklonil nijednega porotnika, prepustivši usodo golemu naključju. Na to so se odprla vrata in občinstvo je drlo v dvorano, katero je napolnilo do zadnjega prostorčka. Zlasti veliko je bilo prisotnih pravnikov in raznih dostojanstvenikov iz mesta. Priča je bila samo jedna — prevoznik iz Dov-skega. Prav za prav še tega ni bilo treba, kajti zatoženka ni tajila ničesar. «Kako je bleda!», šepeče občinstvo. «Prija ji to!» «Jako zanimiv obrazek ...!>• «Kedó bi se bil nadejal kaj takega od Rezike, ki nam je bila vsem pravi uzor poštene ženske!» Na to pozove predsednik zapisnikarja, naj prečita obtožbo. Ni treba tu navajati obtožbene vsebine, ker nam je nadrobno znana, a povdarjati hočemo samo nekatere prizore v zaslišanju. Mična oseba si je pridobila s skromnim vedenjem simpatijo vseh, ne iz-vzemši ni sodnikov ni porotnikov. S sklenjenima rokama sedela je tu na obtožni klopi brez vsakoršne razburjenosti. Na predsednikova uprašanja je odgovarjala brez pomisleka, odkritosrčno in skesano. Ko ji velé, naj pové, kako je izpostavila dete na vodo, vije- roki in dé ihteče, da je tako uči-nila iz nepopisne obupnosti in duševne zmedenosti. «Torej v tem usodnem trenotju svoje bridke dušne bolesti še vedela niste, kaj delate?», upraša jo sodnik. To uprašanje je svedočilo pač zadostno o sodnikovi dobrohotnosti. F - «Bila sem skrajno obupana v svoji nepopisni opuščenosti, v svoji bedi, ker sem imela samo bodočnost otrokovo pred očmi, in torej skoro vedela nisem, kaj delam. Vendar sem menila, da je bolje, da nikdar . ne spozna ni svoje nesrečne matere, ni očeta, ni sveta». «Kako pa more človek biti obupan, če ve, kaj dela?», narekuje ji zagovornik skoro na jezik. «Vedela sem, da je čin moj proti človeškim čutom in proti slehernemu zakonu, a neka skrivna sila, kateri se nisem mogla ubraniti, me je navajala k zločinu». Zagovornik je bil jako nezadovoljen s svojo klijenti njo. «Morda ste bila tudi neizmerno razburjena zbog nezvestobe svojega zapeljivca, ki vas je pritirala do čina, da ste dete izpostavila na Savo?», pomaga ji neki porotnik. «Bolelo me je sicer, a preklinjala ga nisem», odgovori obtoženka. «Saj ne ve, kaj govori», momlja polglasno zagovornik. S tem je bilo završeno zaslišanje. «Na to vstane namestnik državnega pravdnika in prične: «Priznavam», pravi dr. Svetin, «da sta mi pojav in obnašanje obtoženke dokaj otežkočila nalogo javne obtožbe. Ako bi smel soditi po utisih, kakoršne je učinila ne samo name, temveč na vse prisotne, bila bi takoj oproščena vsake obtožbe. Toda mi imamo jasen zakon, ki veli sicer neizprosno, toda pravično, da se sodi po dejanju, h kateremu se priznava ona s hvalevredno odkritosrčnostjo. Obtoženka je kriva hudega in težkega zločina. Nameravala je pred vsem nasilno smrt človeka, pravim in poudarjam, človeka brez vsake obrane; hotela je ugonobiti otroško življenje, katero ji je bila izročila nemila usoda. Toda ni še dosti na tem. Ko se je uveril oni posavski prevoznik, ki je tu stal za pričo, da plava po Savi neko človeško bitje, usmilil se ga je — poudarjam, usmilil se 'ga je preprosti prevoznik. Lahko bi si bil mislil : Kaj me briga ta človeški črviček! Ako ni imela usmiljenja ta, ki ga je povila, čemu bi se ga usmilil neki jaz? Kaj me briga on! Ne, ta trdi prevoznik usmilil se ga je vendar! Da, slavno sodišče, častiti gospodje porotniki, v tem je obsežen zločin obtožene, da je namerjala usmrtiti svoje — dete. Usmilil se je nad njim tuj človek, a usmilila se ga ni njega mati!» — Pri teh besedah si zakrije Rezika z obema rokama obraz in glasno zaihti. «Poskušan umor svojega otroka», nadaljuje javni zatožnik vedno bolj razburjenim glasom, kakor bi hotel vsako besedo nasilno puliti iz svojega osrčja, «pojavlja se nam v jako slabem svitu. Za priče poživljam vse tu prisotne matere, naj nam svedočijo, kako neizmerni, neizčrpni vir ljubezni je vcepil Bog v materino srce že pri rojstvu svojega otroka! Kako nepopisno se je morala spozabiti tu ta mati, da je odtrgala od materinih prsij dete in je vrgla v mrzle valove savske. (Med občinstvom nastane nemir). Uprašam, naj vsakdo položi roko na srce svoje: Kje bodi človek varen svojega življenja, ko ni dete, ni novorojenček ni več varen na prsih svoje matere?!» (Nemir med poslušalci narašča. Srditi pogledi so uprti na obtoženko, celo porotniki prikimavajo z glavami. Z druge strani pa se čujejo pomilovalni glasovi. Predsednik opominja občinstvo, naj se vzdrži sleherne opombe). «Še na jeden razlog usojam si opozarjati slavno sodišče in gospode porotnike», nadaljuje dr. Svetin v največji razburjenosti. Srepo zre na Reziko, kateri pri besedi mati zdrkneta roki z obličja in ona tako-rekoč nezavestno omahne na klop. Ne samo zagovornik, temveč tudi predsednik sta postala nepotrpež-ljiva, kakor bi hotela reči dr. Svetinu : Ne muči je tako! «Dovoljujem si opozarjati slednjič še na jeden razlog», nadaljuje državni pravdnik neizprosno dalje. «V poslednji dobi se po vseh kronovinah cesarstva našega množe detomori. Nadejam se, da vam javna blaginja tem odločneje, gospodje porotniki, nalaga sveto dolžnost, da nad obtoženo izrečete: Kriva! Vi ste varuhi javnega blagra, vi ste rodbinski očetje, in zbog tega vam ne veli samo vest, temveč tudi ljubezen do otrok vaših, da izrečete: Kriva je! Gospoda, dogovoril sem !» Utis njega govora bil je za obtoženko povsem neugoden — neugodnejši radi tega, ker je bil dr. Svetin neobičajno bled, in ta slučaj so nekateri pripiso-sovali velikosti zločina, ki pretresa dr. Svetina do srca. Predno je pričel zagovornik svoj govor, dogodil se je v sodni dvorani nemil prizor. Dr. Svetin, hoteč sesti po svojem govoru, zgrabi z levo roko stolni naslonjač, držeč v- desnici zakonik, kar omahne in se zgrudi s stolom vred na tla. Rezika brzo priskoči in vzdigne stol. »Hvala!», šepeče dr. Svetin in se navidezno hladno prikloni. «Zapovedal je Faraon», prične zagovornik svoj govor, «vsemu svojemu ljudstvu: Karkoli se porodi moškega spola, vrzite v reko. In porodila je neka žena iz Levijevega rodu sina in videča, da je krasen, skrivala ga je tri mesece. Ko ga pa ni mogla dalje prikrivati, vzela je jerbašček, namazala ga s klejem in smolo, položila vanj novorojenčka in ga izpostavila na vodo med trsje poleg rečne obali. — Slavno sodišče in gospodje porotniki, osmelujem se uprašati: Kateri Faraon je bil krvoločnejši, oni svetopisemski, ali ta, ki je velel položiti obtoženki dete na vodo in se nazivlje: beda in opuščenost povsem obupne deve? In kakor je tu svetopisemskega Mojzesa mati dete svoje položila v osmoljeno košarico, isto tako ■ je zopet skrbela ta mati, da bi ne utonilo nje dete, ampak da bi je našle usmiljene roke. Ne bomo se prepirali s previdnostjo božjo o tem, zakaj tudi tedaj - ni poslala v otetbo otroka kraljeve princezinje, temveč samo bornega prevoznika. Zadošča že, da je mati dete tako vložila v nepremočno košarico, da ni utonilo. S tem nočem tajiti nje zločina.. Da, vsekako je bil to zločin glede na značaj dejanja, a ne glede na nje duševni položaj. V svoji opuščenosti si je domnevala, da vidi pred seboj bodočnost detetovo, bodočnost, kakoršno imajo v sličnem slučaju na stotine in stotine otrok: bodočnost siromaščine, bede, večnega odrivanja, sramote, in često bodočnost v jetnišnicah. Usoda ubogih stvorov, v kakoršnem se je pri rojstvu nahajalo nje dete, je jako bridka. Videča tedaj, da je zapuščena od vsega sveta, iz svojega rojstnega kraja takorekoč sramotno iztirana, in opuščena od svojega zapeljivca, zdelo se ji je že, da bi bilo bolje, ko bi ona in dete ne bila nikedar zagledala božjega solnca. «Gospodje porotniki, mi, ki smo porojeni v mnogo srečnejših odnošajih in razmerah, si še ne moremo niti predočiti nje položaja. Ona, hči nekoč imovitega slovenskega kmeta, čislanega in premožnega posestnika, videla je za svojih mlajših let srečnejše dneve. Toda Bog ji je poslal trpko skušnjo s tem, da je poklical k sebi prezgodaj ono, ki bi jo bila z materinimi, skrbnimi in ljubeznivimi besedami svarila pred nevarnimi stezami življenja. Iz neznatne vasice je prišla iznenada med mestno življenje, da bi se tu izobrazila, in baš to je revo privedlo v bližnjo dotiko z zapeljivim svetom. Sme li kdo vreči vanjo kamen, uvažuje li, da nje ni čuvalo ni očetovsko, ni materino oko, in da je padla, ker je bila prepuščena sama sebi ? Prezgodaj je bila pahnjena iz blagobitja in deviškega raja v bedo, sramoto in opuščenost! «Kedor se mora boriti od svoje mladosti z revščino, on se ji lahko upira, nikdar ne tako obo-žavano dete sreče. Kedo tedaj bi se drznil na mojo klijentinjo vreči kamen zbog tega, da v mladostnem veku ni umela ujeti in odbiti strele, ki je udarila vanjo takorekoč z jasnega?! Nimamo li skoro vsakdanjih vzgledov, da bogatin, ne izgubivši , sicer vsega, temveč precej svojega imenja, zgrabi za samokres, da, včasih celo premišljeno pomori svojo obitelj radi tega, ker se mu dozdeva siromaščina neznosna? Mnogokomu se zdi že to neznosno, ako ne more imeti v službi toliko lakajev in služkinj, toliko konj kot prej, in ker ne more potovati v potratna kopališča in zabavna zdravišča. Tu je pa padlo, grešilo mlado, neizkušeno, od vsega sveta opuščeno in prevarano dekle. (Obče odobravanje med poslušalci). Padla je sicer, ali kako junaško se je zopet dvignila! Zatekla se je tja v tiho zasavsko župnišče zepeljana mati in ostavila je zopet mirni dom ter stopila med svet kot pogumna mati, ali da govorim jasneje: V zasavskem župnišču je izginil upadli duh in stopil iž njega v svet svetli, ozdravljeni, krepostni duh, prišel je angelj varuh, da išče svoje dete. Jako rad priznavam, da ima za to spreobrnenje, za ta tolažilni obrat največjo zaslugo velečastiti starček, gospod zasavski župnik, da je dete dobilo zopet svojo mater. . «Gospodje porotniki! V obče treba v to junaške odločnosti, vstrajnosti pri tem sklepu, kakor tu ta-le matr: iskati svoje dete, skrbeti zanj, vedno čuvati nad njim kot angelj varuh, poleg tega se pa tresti pred izdajo, ovadbo, kaznijo, po dnevi in po noči. Ali ni v teh mučnih šestih letih delala hude pokore za svojo pregreho? In, uprašam vas, kedo bi imel toliko poguma, tako mater izpuliti detetu. Ali ni pozdravila zapora kot osvobojenje iz ječe prostosti? Ozrimo se na to, kako lepo in uzorno je obtoženka živela v tej dobi, kako se je resno trudila, da postane v svojem obrtu koristen in prospešen član človeške družbe; ozirajmo se na to, kako ginljivo je skrbela za svojega sinčka; v tem oziru mogla bi biti marsikateri zakonski materi v posnemovalen vzgled. Ali naj jo obsodimo in kaznujemo radi čiste materinske ljubezni do otroka? Jasno je torej, da jo je tiral le obup k groznemu činu! In če obsodimo njo, kaznujemo grozno njenega nedolžnega sinčka, ki bi utegnil brez materine vzgoje še huje pasti kakor njegova mati. Gospodje porotniki! Pri koncu sem; sodite po svojem najboljšem prepričanju in vesti. Vrnite to ne- srečno mater njenemu otroku, katerega je toli skrbno iskala, našla ga in vzgojevala; vrnite jo človeštvu, kateremu je bila uzoren član; vrnite jo njeni obrti, katero je bila tako lepo razvila v našem mestu, a take obrti potrebujemo v poštenih narodnih rokah. Ako jo obsodite radi njenega obupnega čina, ne uničite le nje, uničite tudi njenega sinčka, njen obrt — a kaj bo imelo človeštvo od tega? Uboga slovenska deva je trpela že zadosti, pokora njena je bila popolna pred Bogom, popolna bodi tudi pred človeško sodbo. Oprostite jo, in tako bo najboljše zadoščeno pravici. In s tem končam!» Po teh besedah zaori po sodni dvorani veselo odobravanje, da je moral predsednik celo ostro opominjati poslušalce in groziti, da ukaže izprazniti dvorano. Ali bila je prva porotna obravnava in imel je potrpljenje z občinstvom. Vse je zrlo občudovaje v zgovornega in spretnega zagovornika, a tudi dr. Svetina je razvnel zagovornikov govor; napadna bledost mu je izginila z obličja in iz. očij mu je plamtelo veselje. Predsednik sodišča uprašaje pogleda na javnega zatožnika, ali bo kaj odgovarjal na zagovornikov govor, on pa odkima z glavo, da ne. Na to predsednik ponovi porotnikom skupni pregled vse obravnave. «Slišali ste, gospodje porotniki», pravi, «govor javnega zatožnika in zagovornika. Vrsta je zdaj na vas, da uvažujete zrelo in hladno vse te razloge „za" obtoženko in „proti" nji. Za obtoženko je tehten zlasti ta trenotek, da se je skesano priznala k svojemu činu, da ne taji svojega zločina in da je to storila samo v nepopisni obupnosti, duševni zmedenosti. Druge okoliščine pa govore za to, da ni do-» kazano samo izvršeno dejanje zločina, temveč tudi osebna krivda. Vam, gospodje porotniki, je izročena naloga, da sodite po svoji vesti, ali je obtoženka kriva in vredna one ostre kazni, katere določa naš kazenski zakonik za take matere». Na to stavi predsednik porotnikom dve upra-šanji, in sicer: 1. Ali je obtoženka izvršila zločin s poskušanim umorom deteta ? V slučaju zanikalnega odgovora. — 2. Ali je kriva obtoženka težkega prestopka proti varnosti življenja, ker je položila svoje dete na vodo?» Poslušalci so takoj slutili, da porotniki odgovore na prvo uprašanje najbrže zanikalno, na drugo upra-šanje pa poreko: Kriva je! V tem trenotju, ko hote porotniki oditi v posvetovalno sobo, dogodi se nekaj, česar dotlej še ni bilo zapisano v sodnih letopisih. Sem s hodnika se oglasi v hipu plakajoč otroški glas: «Kje je — ma — ma?», in predno se je kdo nadejal, pojavi se med durimi kodrasta glavica našega — Posavčka. Prisotni poslušalci se mu nehote umikajo, napravijo mu pot in — kot bi trenil je bil v objetju svoje matere. «Kaj pa hočete — vi — moji — mami? Kaj vam je — pa — sto—ri—la?», ihti deček. «Ona je — mo—ja — ma—ma, a ne va—ša!» in deček jo objame z obema rokama krčevito okolu vratu in se stiska k nji. «Ljubček moj», prigovarja mu mati, «umiri se in pojdi nazaj v sirotišče k gospodu, saj pridem za teboj». «Brez vas ne grem!», kriči dete — in ko ugleda dr. Svetina — kot bi trenil skoči k njemu, in prosi, prijemši ga za obe roki: «Vi imate mamo mojo radi, poj—di—te, gremo proč — proč od tu, saj ste dobri.. ..» Poslušalci bi bili najraje objeli dečka. «Tiho bodi, dete moje», šepeče dečku dr. Svetin in ga gladi po glavi, «tvoji mami se ne zgodi nič, ona pojde takoj s teboj domov. Umiri se, pojdi in sedi k mamici». Po teh besedah se umiri deček in, vrnivši se k svoji materi, se plaho ozira po sodni dvorani; ugle-davši smejoče in prijazne obraze, globoko oddahne. Med občinstvom je bilo videti mnogo poslušalcev, ki so si utirali solze iz očij — da, celo gospod predsednik je imel rosne oči... . Vsi so sedeli ali stali na svojih mestih, kakor prikovani, tako jih je iznenadil nepričakovan ginljivi prizor. V tem trenotju ni bilo srečnejše matere od te na zatožni klopi, ki je pričakovala — prve obsodbe porotnikov v našem stolnem mestu. S plemenitim ponosom je zrla na svoje dete, katero je božkala po nježni glavici in poljubljala na lici. Porotniki so ostali le malo časa v posvetovalnici. Njih izrek je slovel na obe uprašanji: Nekriva! Med poslušalci zaori nepopisno veselje. Vsi nakrat vstanejo, kakor na povelje, mahajo z robci in rokami, kličoči: «Dobro! Živio! Slava!» Predsednik jim v tem ni branil. Ko se radostno razburjenje ponekod poleže, izjavi predsednik, da obtoženka je oproščena obtožbe na podstavi porotniškega izreka. Ker ni bilo ničnostne pritožbe od strani javnega tožitelja, puste jo takoj na svobodo. Nov pojav radosti med občinstvom. Na to pristopi dr. Svetin k zagovorniku, in mu iskreno čestita na uspehu. Oba stopita v postransko sobo, za njima pa Rezika in Posavček. «Ne meni», odgovori zagovornik dr. Svetinu, 6 «temveč svojemu sinčku ima največ zahvaliti opro-ščenje. Mali Posavček je govoril še najginljiveje . . .» Andrejček pa prime z jedno roko dr. Svetina za desnico, z drugo ročico pa mater, uprašaje z otroško priprostostjo : «Kaj ne, da pojdete z nama?» «Da, otrok, pojdem z vama», odgovori dr. Svetin; in res, vsi trije ostavijo skupaj poslopje deželnega sodišča. Dr. Svetin se ni sramoval družbe — oproščene Andrejčkove matere. Prišedši na Stari trg, dr. Svetin namigne iz-voščeku — voz zaropoče, in kot bi trenil izginejo proti Karlovski cesti — —--- — —--- * * * Drugi dan so bili čitatelji domačih novin poleg nadrobnega poročila o senzacijonalni porotni obravnavi presenečeni z beležko, da se je dr. Svetin odpovedal svoji službi. Zvedeli so še pozneje, da dr. Svetin namerava nastaniti se kot odvetnik nekje ob slovenski jezikovni meji, kjer bije naš narod od pamtiveka ljuti boj za svoj narodni obstanek, kjer bo kot ljudski zagovornik, njega učitelj in buditelj po svojih močeh mogel koristiti slovenskemu ljudstvu. Sumljivo je bilo ljudem tudi to, da sta zajedno ž njim izginila — Rezika in Posavček. Pred odhodom iz bele Ljubljane obiskali so še starino, zasavskega župnika, in ga iskreno zahvalili za njega pastirsko dobrosrčnost in modrost, s katero je otel mater in njenega sinčka ohranil pri življenju, kajti tako imajo za Bogom njega zahvaliti za vso sedanjo srečo. Ob slovesu jima je moral obljubiti župnik, da pride v šestih tednih — na svatbo in da zveže z nerazrušno zvezo roditelja —■ našega Posavčka. V Ljubljani, dne 22. junija 1895. (Dovršeno v baraki št. 8. na Ledini, po ljubljanskem potresu tretji mesec).