IZDALA IN ZALOŽILA MOHORJEVA DRUŽBA V CELJU V REDNI KNJIŽNI ZBIRKI ZA LETO 1975
naznanilo
knjižnega daru za prihodnje leto:
1.	Mohorjev koledar za leto 1977
2.	Slovenske večernice: dve kmečki povesti pisatelja Ivana Sivca in pisateljice Ede Podpečanove
3.	Dr. Valter Dermota: Vzgojiteljem o vzgoji
4.	Knjiga o lepem vedenju
5.	Ivan Cankar: Izbor novel in črtic. Knjiga bo izšla v počastitev stoletnice pisateljevega rojstva
6.	Slikanica za otroke
Naročnina ostane nespremenjena, to je 85 din za broširane in 115 din za vezane izvode.
Koledar je uredil uredniški odbor. Barvni posnetki portretov in rojstnih domov slovenskih pesnikov in pisateljev na prvi in zadnji strani ovitka ter v kalendarskem delu: ing. Marin Bajd. Grafično opremo je oskrbel akademski slikar Ivan Fidler
REDNA KNJIŽNA ZBIRKA ZA LETO 1975
r
1825
%
MOHORJEV KOLEDAR
za prestopno leto
1976
fil
1975
Prestopno leto 1976
ima 366 dni, začne se s četrtkom in neha s petkom
Premakljivi prazniki
Pepelnica	3. marca
Velika noč	18. aprila
Vnebohod	27. maja
Binkošti	6. junija
Sv. Rešnje Telo	17. junija
1. adventna nedelja	28. novembra
Postna postava
Zapoved pritrganja v jedi (le enkrat na dan se do sitega najesti) velja za vse kristjane od izpolnjenega 21. leta do začetka 60. leta življenja na pepelnico in na veliki petek.
V	vseh slovenskih škofijah imamo zdržek od mesnih jedi .(mesna juha je dovoljena) vse petke v postu (znamenje +), strogi post (zdržek od mesnih jedi ter pri trgovanje v jedi, znamenje ++), na pepelnico in na veliki petek.
V	našem koledarju se oziramo na svetnike vesoljne Cerkve in na svetnike vseh slovenskih škofij. Za vsak dan smo napisali najprej tiste svetnike, ki jih ta dan Cerkev časti v bogoslužju po prenovljenem bogosluž-nem koledarju. Upoštevali smo tudi svetnike, ki jih časti ljudstvo in se jim priporoča. Novorojencem dajemo najraje imena svetnikov, ki so blizu dneva rojstva. Kadar ne najdemo primernega imena, pojdimo k dušnemu pastirju. Ta nam bo tudi povedal, kako bi se glasilo tuje svetnikovo ime po slovensko.
Godovinsko število
Zlato število	1
Sončni krog	25
Epakta	29
Nedeljska črka	D, C
Rimsko število	14
Letni vladar	Venera
Začetek letnih časov
Začetek pomladi: dne 20. marca ob 12. uri 50 minut; Sonce stopi v znamenje Ovna (pomladansko enakonočje).
Začetek poletja: dne 21. junija ob 7. uri 24 minut; Sonce na povratniku Raka.
Začetek jeseni: dne 22. septembra ob 22. uri 48 minut; Sonce stopi v znamenje Tehtnice (jesensko enakonočje).
Začetek zime: dne 21. decembra ob 18. uri 36 minut; Sonce na povratniku Kozoroga.
Znamenja v koledarju
Znaki za Lunine spremembe:
Mlaj	•
Prvi krajec	i
Ščip (polna luna)	©
Zadnji krajec	<§"
Državni prazniki
1. in 2. januar, novo leto 1. in 2. maj, mednarodni praznik dela 4. julij, dan borcev 29. in 30. november, dan republike Če pride kateri od dnevov novega leta (1. in 2. januar), praznik dela (1. in 2. maj) ali dan republike (29. in 30. november) na nedeljo, se šteje za praznik tudi prvi naslednji delavnik po teh dnevih. — Ob državnih praznikih SFRJ se ne dela v državnih uradih in ustanovah ter v gospodarskih organizacijah na vsem območju SFRJ.
Republiški prazniki
27. april	— Dan ustanovitve OF
Slovenije
7.	julij	— Dan vstaje srbskega
naroda
13. julij	— Dan vstaje črnogorskega
naroda
22. julij	— Dan vstaje slovenskega
naroda
27. julij	— Dan vstaje hrvaškega
naroda in naroda Bosne in Hercegovine 2. avgust — Ilinden, narodni praznik
Makedonije 11. oktober — Dan vstaje makedonskega naroda
1. november — Dan spomina na mrtve — državni praznik v SR Sloveniji
Pomembnejši dnevi
8.	marec — Dan žena
15.	april	— Dan železničarjev
9.	maj	— Dan zmage
21. maj	— Dan jugoslovanskega
vojnega letalstva 25. maj	— Rojstni dan maršala Tita
—	Dan mladosti 13. julij — Dan šoferje^
16.	julij	— Dan tankistov JLA
9. september — Dan vstaje v Istri, Trstu in
Slovenskem Primorju 10. september — Dan jugoslovanske vojne
mornarice 7. oktober — Dan topništva JLA 20. oktober — Osvoboditev Beograda 24. oktober — Dan Organizacije
združenih narodov (OZN)
—	Mednarodni dan
31. oktober 7. november 22. december
varčevanja Obletnica oktobrske revolucije
Dan Jugoslovanske ljudske armade
Herschlov ključ
Učenjaki sicer ne morejo dokazati, da Luna vpliva na vreme — podobno kakor vpliva na morsko dno — vendar opazovanja dokazujejo, da je Herschlov vremenski ključ, ki napoveduje vreme iz Luninih sprememb, precej zanesljiv vremenski prerok, posebno, če ga uporabljamo z drugimi vremeniki.
Zvezdoslovec F. J. Herschel je sestavil tabelo, ki jo podajamo spodaj. Na podlagi te tabele — vsaj približno — lahko ugotovimo vreme, če vemo, kdaj se izpremeni Luna, to je, ob kateri uri nastopi prvi krajec J, ščip zadnji krajec <5 in mlaj
Herschlov ključ pravi: Ce se Luna spremeni:
ob uri	bo poleti (16.4,—15.10.)	bo pozimi (16.10.—15.4.)
od 24. do 2.	lepo	mrzlo, če ni jugozahodnik
od 2. do 4.	mrzlo in dež	sneg in vihar
od 4. do 6.	dež	sneg in vihar
od 6. do 10.	spremenljivo	dež ob severo-zahodniku, sneg ob vzhodniku
od 10. do 12.	veliko dežja	mrzlo in mrzel veter
od 12. do 14.	veliko dežja	sneg in dež
od 14. do 16.	spremenljivo	lepo in prijetno
od 16. do 18.	lepo	lepo
od 18. do 22.	lepo ob severu ali zahodniku, dež ob jugu ali jugozahodriiku	dež in sneg ob jugu ali zahodniku
od 22. do 24.	lepo	lepo
Kratko si zapomnimo ta ključ takole:
1.	Vreme bo tem zanesljiveje lepo, čim bliže polnoči se Luna spremeni.
2.	Vreme bo tem bolj gotovo grdo, čim bliže poldneva se Luna spremeni.
Ako Herschlov ključ napoveduje lepo vreme za določen dan, moramo razumeti tako, da bo približno v tistih dneh lepo.
Naši dedje so zelo verjeli stoti uri po mlaju. Kakor se je vreme tedaj zastavilo, tako
i'e redno do ščipa (polne Lune) tudi trajalo.
Umljani so v svojem pregovoru to označevali kar s petim dnevom: Kakršno je po mlaju vreme peti dan, tako do ščipa (polne Lune) sleherni dan.
Sončevi in Lunini mrki
V letu 1976 sta dva Sončeva in en Lunin mrk:
1. Dne 29. aprila je kolobarjasti Sončev mrk, ki je viden kot tak v ozkem pasu, ki
teče čez severozahodni del Afrike, Malo Azijo, Sovjetsko zvezo in konča na Kitajskem. Kot delni mrk je viden na Atlantskem oceanu, iz severne Afrike, Evrope in velikega dela Azije. Pri nas je mrk viden. V Ljubljani je začetek ob 9. uri 58,8 minut, sredina ob 11. uri 30,1 minut, konec pa ob 13. uri 04,8 minut. Za kraje v Sloveniji bo ob največji stopnji mrka Luna zakrila 0,64 Sončevega premera.
2.	Dne 13. maja je delni Lunin mrk, ki je
viden iz Evrope, Afrike, Azije, na Tihem oceanu, na Indijskem oceanu in iz Avstralije. Pri nas bo mrk viden. Začetek mrka je ob 20. uri 15,7 minut, največja stopnja mrka bo ob 20. uri 54,3 minut, konec pa ob 21. uri 32,9 minut.
3.	Dne 23. oktobra je popolni Sončev mrk,
ki je viden kot popolen v ozkem pasu, ki teče čez Indijski ocean in skrajni južni del Avstralije. Kot delni mrk je viden iz jugovzhodnega dela Afrike, na Indijskem oceanu in iz Avstralije. Pri nas mrk ne bo viden.
Vidnost premičnic-planetov
MERKUR je na nebu zmeraj blizu Sonca in se od njega navidezno lahko oddalji največ za 10 do 28 stopinj: pot Merkurja okoli Sonca je namreč dokaj sploščena elipsa in največja navidezna oddaljenost od Sonca je odvisna od trenutne Merkurjeve lege na tiru in od istočasne lege Zemlje: Merkurja lahko opazujemo samo zvečer nad zahodnim obzorjem ali zjutraj na vzhodnem nebu pred Sončevim vzhodom. Na večernem nebu bo letos viden ob datumih okoli 7. I., 28. IV., 26. VIII. in 20. XII., na jutranjem nebu bo viden ob datumih okoli 16. II., 15. VI. in 7. X. Ker Merkurja v splošnem težko zagledamo na nebu, opozarjamo na njegovo srečanje z Luno dne 27. VIII., ko bo na večernem nebu viden le za 0,4 stopinje severno od Lune.
Merkur sreča Luno: 3. I., 28. II., 1. V., 25. VI., 27. VIII. in 22. XII.; Jupitra sreča 12. IV., Venero 24. VII. ter 6. IX.; Neptuna 25. XI.
VENERA je od začetka leta do maja Danica. Meseca januarja je v ozvezdju Škorpijona, sreča 8. I. zvezdo Antares ter vzide sredi meseca ob 5. uri. Sredi februarja se giblje v ozvezdju Strelca in vzhaja pol ure kasneje. Ob isti uri dneva vzhaja tudi meseca marca; v drugi polovici aprila, ko se giblje v ozvezdju Rib, vzide že pred 5. uro, vendar se vse hitreje približuje navidezno Soncu in je 18. VI. v zgornji konjunkciji s Soncem ter do srede julija zato nevidna. Proti koncu julija se začenja pojavljati na večernjem nebu kot Večernica. Meseca avgusta se giblje v ozvezdju Leva in sreča 7. VIII. zvezdo Regulus (Kraljevič), zaide pa že pred 20. uro. Septembra preide v ozvezdje Device, kjer sreča 10. IX. planet Mars, vendar zaide že ob 19. uri. Dne 20. IX. gre mimo
_ . ,„, , „	__,	i_„ rjo yastoia dne 27. III. se giblje navidez-
zvezde Spica (Klas) 3 stopinje severno od ^a Do zastoja^m. ^ ^^ v na
nje. Meseca oktobra se giblje v ozvezdju	novoorai	f zaide ob 4. uri sredi
Škorpijona ter sreča 28. X. zvezdoAntares.	preani.	Meseca	nad hori-
m,.„i_______3 nh 18. un JU	apnia	J____,. .
SKUipijona ter sreča io. yv. iv^u« ..—:----Oktobra in novembra zahaja ob 18. uri JU
minut. Sredi decembra je v ozvezdju Kozoroga in zahaja ob 19. uri 30 minut. V splošnem to leto ni ugodno za opazovanje Venere.
Venera sreča Luno: 28. I., 27. II., 29. in.. 27. VIII.. 25. IX., 25. X., 24. XI. in 24 XII Marsa sreča 10. IX., Jupitra". V., Neptuna 12 I ter 31. X., Urana 30. IX.
MARS je bil 15. XII. 1975 v opoziciji s S, ,,,,,,, zato se giblje navidezno še do 20 I 1976 v obratni smeri. Planet je viden vso noc v ozvezdju Bika, zahaja šele ob pol šesti uri. Po zastoju (20. I.) se giblje v napredni smeri. V ozvezdju Bika je še v naslednjih dveh mesecih, zahaja pa sredi februarja ob pol štirih, sredi meseca ob pol tretji uri. Aprila se gib-iic v ozvezdju Dvojčkov in zaide sredi meseca ob 1 uri 20 minut. Meseca maja gre (5. V.) mimo zvezde Poluks ter preide nato v ozvezdje Raka, kjer sreča 12. V. planet Saturn. Prizor bo krasil večernje nebo. Oba planeta zaideta nekaj minut po polnoči. Sredi junija zahaja ob 23. uri. Dne 5. VII. sreča Mars zvezdo Regulus v ozvezdju Leva. Avgusta in septembra se giblje v ozvezdju Device, zahaja pa sredi avgusta ob 20. uri 30 minut in sredi septembra ob 19. uri. Dne 10. IX. sreča Mars Venero, dne 27. IX. pa gre mimo zvezde Spica (Klas). Mars se nato vse hitreje približuje navidezno Soncu, dne 25. XI. je v konjunkciji s Soncem in zato do konca leta neviden.
Mars sreča Luno: 14. I., 10. II., 9 III 7 IV., 5. V., 3. VI., 1. VII., 30. VIL, 27. VIII.' 25. IX. Mars sreča Venero 10. IX., Saturna 12. V., Urana 18. X.
JUPITER se v prvem trimesečju giblje v ozvezdju Rib. Januarja je nad našim horizontom skoraj do polnoči. Sredi februarja zaide nekaj minut po 22. uri, sredi marca pa ze pred 21. uro. Dne 27. IV. je v konjunkciji s Soncem in zato aprila in maja neviden. Naj omenimo, da bo Luna dne 27. V. zakrila planet; pojav pri nas ne bo viden, saj vzide tedaj planet okoli četrte ure zjutraj. Sredi junija vzide ob 2. uri 20 minut. Julija je planet v ozvezdju Bika in se v tem ozvezdju giblje vse do konca leta. V drugi polovici meseca je viden po polnoči, sredi avgusta pa vzide že ob 22. uri 50 minut. Dne 19. IX. je v zastoju in vzide pred 21. uro. Odsihmal se giblje navidezno v obratni smeri. Sredi oktobra vzide pred 20. uro. Dne 18. XI. je v opoziciji s Soncem in je zato novembra in decembra viden vso noč.
Jupiter sreča Luno: 9.1., 6. II., 4. III. 1 IV 27. V., 24. VI., 21. VIL, 18. VIII., 14. IX., 12.x!; 8. XI. in 5. XII. Jupiter sreča Merkurja 12 IV., Venero 11. V.
SATURN je 20. I. v opoziciji s Soncem, za — to je v prvem trimesečju dejansko viden vso noč. Giblje se do konca leta v ozvezdju Ra-
preoni. oicui	■■
aprila ob 2. uri. Meseca maja je nad horizontom le prvo polovico noči, sredi junija zahaja že ob 22. uri, ker se navidezno približuje Soncu. Dne 29. VII. je v konjunkciji s Soncem. Začenja se pojavljati na nebu kot jutranji planet proti koncu avgusta, ko vzide ob 3. uri 30 minut. Sredi septembra vzhaja okoli 2. ure, oktobra je viden vso drugo polovico noči. Dne 28. XI. je v zastoju in se nato giblje v obratni smeri. Vzhaja sredi novembra ob 22. uri 25 minut, sredi decembra ob 20. uri 30 minut. Približuje se svoji opoziciji s Soncem, ki jo doseže v začetku februarja 1977.
Saturn sreča Luno: 17. I., 13. II., 12. III. 8. IV., 5. V., 2. VI., 29. VI., 24. VIII., 20. IX., 18. X., 14. XI. in 11. XII. Opozarjamo tudi na tem mestu na srečanje Saturna z Marsom dne 12. V.
URAN je na meji vidnosti s prostim očesom. Giblje se od začetka leta do oktobra v ozvezdju Device, novembra in decembra pa v ozvezdju Tehtnice. Meseca februarja je v zastoju in je viden vso drugo polovico noči. Dne 25. IV. je v opoziciji s Soncem in je viden vso noč. Dne 11. VII. je ponovno v zastoju in je tedaj viden vso prvo polovico noči. V konjunkciji s Soncem je 30. X., zato je oktobra in novembra neviden.
Uran sreča Luno: 24. I., 20. II., 18. III., 15. IV. 12. V., 8. VI., 6. VIL, 2. VIII., 29. VIII., 26. IX., 20. XI. in 17. XII. Uran sreča Venero 30. IX., Marsa 18. X.
NEPTUNA je možno opazovati le z zelo močnim daljnogledom. V zastoju je dne 16. III. in je tedaj nad horizontom vso drugo polovico noči. V opoziciji s Soncem je 3. VI. in je vso noč nad horizontom. V zastoju je spet 23. VIII. in je tedaj prvo polovico noči nad horizontom. V konjunkciji s Soncem je 5. XII. Giblje se v ozvezdju Škorpijona.
Neptun sreča Luno: 26. I., 23. II., 21. III 17. IV., 15. V., 11. VI., 8. VIL, 5.VIII., 1. IX.' 28. IX., 26. X.
PLUTON, deveti, najbolj oddaljeni planet, je v opoziciji s Soncem 30. III., v konjunkciji s Soncem pa 4. X.
PREGLED
Venera je od začetka leta do maja Danica, junija in julija je nevidna, od avgusta do konca leta je Večernica.
Mars je v začetku leta viden vso noč, maja le v prvi polovici noči. Dne 12. V. je srečanje Marsa s Saturnom. Avgusta in septembra je viden le v zgodnjih večernih urah. Od oktobra do konca leta ni viden.
Jupiter je v januarju viden v prvi polovici noči, aprila in maja ni viden, julija je viden v drugi polovici noči, od oktobra do konca leta je viden celo noč.
Saturn je januarja in februarja viden vso noč maja v prvi polovici noči, julija in avgusta ni viden, oktobra je viden v drugi polovici noči.	„
Na svoji poti bo Luna v tem letu srečala zvezdo Spico v ozvezdju Device in jo nekajkrat celo zakrila. (23. I.f 19. II., 18. III., 14. IV., 8. VI., 1. VIII., 29. VIII.) Zakritje Spice dne 1. VIII. bo vidno tudi iz naših krajev.
OZNAČEVANJE PRAZNIKOV IN GODOV PO NOVEM BOGOSLUŽNEM KOLEDARJU
Po novem odslej v kalendariju označujemo praznike in godove tako, kakor so o-značeni v novem bogoslužnem koledarju.
Stopnjo praznika oziroma godu označujemo s številko v oklepaju za praznikom. Pri tem pomeni: 1 — slovesni praznik, 2 — praznik, 3 — obvezni god in 4 — neobvezni god. Krog (•) razmejuje praznovanja bogoslužnega koledarja od navadnih godov. Tako so na levi od tega kroga (oz. pred njim) navedena praznovanja, ki se jih tisti dan spominjamo v bogoslužju, desno od kroga (oz. za njim) pa so koledarski godovi, ki se jih redno v bogoslužju ne spominjamo. Ce je krog že v začetku, pomeni, da tisti dan v bogoslužju ni posebnega godu in je zato maša in molitveno bogoslužje od delavnika (bogoslužni delavnik). Nezapovedani prazniki so označeni z zvezdico (*).
Premakljivi prazniki po gregorijanskem koledarju
Leto prestopno leto*	Pepelnica		Velika noč	Vnebohod		Binkošti		Rešnje telo		1. adventna nedelja	
1974	27.	febr.	14. aprila	23.	maja	2.	junija	13.	junija	1.	dec.
1975	12.	febr.	30. marca	8.	maja	18.	maja	29.	maja	30.	nov.
1976*	3.	marca	18. aprila	27.	maja	6.	junija	17.	junija	28.	nov.
1977	23.	febr.	10. aprila	19.	maja	29.	maja	9.	junija	27.	nov.
1978	8.	febr.	26. marca	4.	maja	14.	maja	25.	maja	3.	dec.
1979	28.	febr.	15. aprila	24.	maja	3.	junija	14.	junija	2.	dec.
1980*	20.	febr.	6. aprila	15.	maja	25.	maja	5.	junija	30.	nov.
1981	4.	marca	19. aprila	28.	maja	7.	junija	18.	junija	29.	nov.
1982	24.	febr.	11. aprila	20.	maia	30.	maja	10.	junija	28.	nov.
1983	16.	febr.	3. aprila	12.	maja	22.	maja	2.	junija	27.	nov.
1984*	7.	marca	22. aprila	31.	maja	10.	junija	21.	junija	2.	dec.
1985	20.	febr.	7. aprila	16.	maja	26.	maja	6.	junija	1.	dec.
1986	12.	febr.	30. marca	8.	maja	18.	maja	29.	maja	30.	nov.
1987	4.	marca	19. aprila	28.	maja	7.	junija	18.	junija	29.	nov.
1988*	17.	febr.	3. aprila	12.	maja	22.	maja	2.	junija	27.	nov.
1989	8.	febr.	26. marca	4.	maja	14.	maja	25.	maja	3.	dec.
1990	28.	febr.	15. aprila	24.	maja	3.	junija	14.	junija	2.	dec.
Na kateri dan prideta novo leto in božič
Leto	Novo leto	Božič	Leto	Novo leto	Božič
1974	Torek	Sreda	1983	Sobota	Nedelja
1975	Sreda	Četrtek	1984	Ponedeljek	Torek
1976	Četrtek	Sobota	1985	Torek	Sreda
1977	Sobota	Nedelja	1986	Sreda	Četrtek
1978	Nedelja	Ponedeljek	1987	Četrtek	Petek
1979	Ponedeljek	Torek	1988	Sobota	Ponedeljek
1980	Torek	Četrtek	1989	Ponedeljek	Torek
1981	Četrtek	Petek	1990	Torek	Sreda
1982	Petek	Sobota			
Sonce stopi v znamenje Vodnarja 20. ob 23.
® Mlaj 1. ob 15.40 J Prvi krajec 9. ob 13.39 ® Ščip 17. ob 05.47 @ Zadnji krajec 24. ob 00.04 ® Mlaj 31. ob 07.20
	Vzhod	Zahod Dolž.	
L) an	Sonca	Sonca	dneva
i.	07.44	16.27	08.43
6.	07.43	16.32	08.49
11.	07.42	16.37	08.55
16.	07.40	16.44	09.04
21.	07.36	16.50	09.14
26.	07.32	16.57	09.25
31.	07.27	17.05	09.38
Do	konca meseca		se dan
podaljša za 56 minut.
1	Četrtek	NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1) •
2	Petek	Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in cerkv. uč. (3) •
3	Sobota	• Genovefa Pariška, devica; Anter, papež, mučenec
4	Nedelja	2. PO BOŽIČU (2) • Angela Folinjska, redovnica
Beseda se je učlovečila (Jan 1, I—18)
5	Ponedeljek	• Simeon Stilit, puščavnik; Emilijana (Milena), devica
6	Torek	GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (I) •
7	Sreda	Rajmund Penjaf., duh. (4) • Lucijan Antiohijski, muč.
8	Četrtek	• Severin Noriški, op.; Erhard, škof; Jurij iz Hozibe, red.
9	Petek	• Julijan in Bazilisa, mučenca; Hadrijan, opat
10	Sobota	• Viljem iz Bourgesa, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red.
11	Nedelja	JEZUSOV KRST (2) • Pavlin Oglejski, škof
Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7—11)
12	Ponedeljek	• Alfred, opat; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof
13	Torek	Hilarij, škof in cerkv. uč. (4) • Veronika Milanska, dev.
14	Sreda	• Feliks (Srečko) Nolanski, duh.; Odon iz Novare, red.
15	Četrtek	• Pavel Puščavnik; Maver, opat; Habakuk, prerok
16	Petek	• Marcel, papež; Berard in tov., frančiškanski mučenci
17	Sobota	Anton (Zvonko), puščavnik (3) • Marijan, diakon, muč.
18	Nedelja	2. NAVADNA (2) • Priska, mučenka
Jezusovi prvi učenci (Jan 1, 35—42)
19	Ponedeljek	• Kanut (Knut), kralj; Germanik, muč.; Arsen, red.
20	Torek	Fabijan, papež in Boštjan (Sebastijan), mučenca (4) •
21	Sreda	Neža (Agnes, Janja), devica, muč. (3) • Epifanij, škof
22	četrtek	Vincenc (Vinko), diakon, muč. (4) • Teodolinda, kraljica
23	Petek	• Emerencijana, mučenka; Ildefonz, škof
24	Sobota	Frančišek Šaleški, šk., c. u. (3) • Felicijan, škof, muč.
25	Nedelja	3. NAVADNA (2) • Spreobrnitev apostola Pavla
Spreobrnite se in verujte- evangeliju (Mr 1, 14—20)
26	Ponedeljek	Timotej in Tit, škofa (3) • Robert, Alberik, Štefan, r. u.
27	Torek	Angela Merici, devica (4) • Vi talij an, papež
28	Sreda	Tomaž Akvinski, duh., c. u. (3) • Peter Nolasko, red. u.
29	Četrtek	• Valerij, škof; Julijan Ubogi, spokornik
30	Petek	• Martina, dev., muč.; Hiacinta (Jacinta) Marescotti
31	Sobota	Janez Bosko, red. ust. (3) • Marcela, vdova
Vremenski pregovori
Prosinec mrzel, da poka,
sadje v jeseni in moka.
Če na sv. Pavla (15.)
sonce sije, trikrat žito dobro dozori, gornik dosti vina v sode vlije
in po volji kmeta se godi.
Sv. Fabijan in
sv. Boštjan (22.)
sok v drevju poieneta.
Če na Vinka (22.) sonce sveti,
bo dosti rajnega vinca v kleti.
JANUAR prosinec
Lovričeva hiša na Mostu — dom Ivana Preglja
Marij Pregelj: Portret očeta, 1954; Moderna galerija v Ljubljani
Božična skrivnost
Z božično skrivnostjo stopamo v novo leto. Do kraja ubog je prišel med nas božji Sin. Samo ljubezen prinaša, ljubezen išče; ljubezen, ki z njo Bog nas ljubi, ljubezen, ki jo mi Bogu vračamo. Božjo ljubezen pa tako bogato in živo močno, da more v njej pognati korenine vsaka plemenita človeška ljubezen in se razrasti v vse naše življenje. To je veličina njegovega, to ob njegovem veličina našega življenja in dovrše-nje ter sreča. Zajemimo v polno iz tega bogastva!
Sonce stopi v znamenje Rib 19. ob 13.
) Prvi krajec 8. ob 11.05 ® Ščip 15. ob 17.43 g Zadnji krajec 22. ob 09.16
Zahod Dolž. Sonca dneva
Vzhod Sonca
07.26 07.19 07.12 07.04 06.57 06.48
09.40 09.55 10.09 10.25 10.39 10.55
Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 24 minut.
1	Nedelja
2	Ponedeljek
3	Torek
4	Sreda
5	Četrtek
6	Petek
7	Sobota
8	Nedelja
9	Ponedeljek
10	Torek
11	Sreda
12	Četrtek
13	Petek
14	Sobota
15	Nedelja
16	Ponedeljek
17	Torek
18	Sreda
19	Četrtek
20	Petek
21	Sobota
22	Nedelja
23	Ponedeljek
24	Torek
25	Sreda
26	Četrtek
27	Petek
28	Sobota
29	Nedelja
4.	NAVADNA (2) • Brigita Irska, devica Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21—28)
Jezusovo darovanje, Svečnica* (2) • Simeon in Ana Blaž, škof, mučenec; Oskar (Ansgar), škof (4) •
•	Andrej Corsini, škof; Janez de Britto, mučenec Agata, dev., muč. (3) • Ingenuin in Albuin, škofa Pavel Miki in tov., muč. (3) • Amand Belgijski, škof
•	Nivard, redovnik; Adavkt in frigijski mučenci
5.	NAVADNA (2) • Hieronim Em.; Prešernov dan Jezus ozdravi j a bolnike (Mr 1, 29—39)
•	Apolonija, devica, mučenka; Nikefor, mučenec Sholastika, devica (3) • Viljem Veliki, puščavnik Lurška Mati božja (4) • Cedmon, redovnik
•	Evlalija, mučenka; Benedikt Anianski, opat
•	Katarina de Ricci, redovnica; Gregor II., papež Valentin (Zdravko), mučenec (4) • Bruno Kverfurtski, m.
6.	NAVADNA (2) • Jordan Saški, opat Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40—45)
•	Julijana, mučenka; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta Sedem ustanoviteljev servitov (4) • Frančišek Clet, muč.
•	Simeon Jeruzalemski, škof, muč.; Flavijan, škof
•	Konrad iz Piacenze, spokornik; Barbat, škof
•	Sadot in tovariši, mučenci; Evherij, škof
Peter Damiani, šk., c. u. (4) • Maksimijan Puljski, škof
7.	NAVADNA (2) • Marjeta Kortonska, spok. Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mr 2, 1—12) Polikarp, škof, cerkv. uč. (3) • Dositej, menih
•	(Matija, apostol), Sergij, mučenec
•	Tarazij (Taras), škof; Valburga, devica
•	Matilda iz Hackeborna, devica; Porfirij, škof
•	Gabrijel Žalostne Matere božje, red.; Leander, škof
•	Roman, opat; Hilarij, papež; Osvald, škof
8.	Navadna (2) • Prestopni dan'
Jezus napoveduje novo dobo (Mr 2, 18—22)
' Po določbah novega misala velja odslej kot prestopni dan 29. II. in ne več 24., zato se godovi od 24. do 28. II. v prestopnem letu ne pomaknejo več za dan naprej.
FEBRUAR svečan
Vremenski pregovori
Ako je svečnica (2.)
zelena, bo cvetna nedelja snežena.
Če je na Blaževo (3.)
oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Kakršno je vreme sv. Petra stola dan (22.), tako bo potem mesec dan.
Po sv. Matiji (24.) ne gre lisjak čez led domov.
Svečan iztegne dan.
Darovanje
Ljubezen je po naravi darovanje. Kakor Marijino. Iti moramo preko sebe in v vsem obsegu sprejeti za svoje Kristusovo, božje mišljenje, hotenje, ljubezen. Zato pa najdemo v njem vsako zakonito ljubezen večjo, plemenitejšo, v božji veličini. Čim bolj resnično se v plemenitem darovanju brez pridržka izgubimo v Bogu, tem bolj resnično se v Bogu najdemo. Zato razumemo Kristusa: do pičice na i — a ne v suženjstvu črke, pač pa v duhu in službi ljubezni, do popolnega soglasja.
Sonce stopi v znamenje Ovna 20. ob 12 (začetek pomladi).
0 Mlaj 1. ob 00.25
J	Prvi krajec 9. ob 05.38 © Sčip 16. ob 03.52
@	Zadnji krajec 22. ob 19.54
•	Mlaj 30. ob 18.08
	Vzhod	Zahod Dolž.	
Dan	Sonca	Sonca	dneva
1.	06.41	17.49	11.08
6.	06.31	17.56	11.25
11.	06.22	18.03	11.41
16.	06.13	18.09	11.56
21.	06.03	18.16	12.13
26.	05.53	18.22	12.29
31.	05.44	18.30	12.46
Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 38 minut.
Ponedeljek
Torek
Sreda
Četrtek
Petek
Sobota
7	Nedelja
8	Ponedeljek
9	Torek
10	Sreda
11	Četrtek
12	Petek
13	Sobota
14	Nedelja
15	Ponedeljek
16	Torek
17	Sreda
18	Četrtek
19	Petek
20	Sobota
21	Nedelja
22	Ponedeljek
23	Torek
24	Sreda
25	Četrtek
26	Petek
27	Sobota
28	Nedelja
29	Ponedeljek
30	Torek
31	Sreda
•	Albin, škof; Svitbert, škof; Antonina, mučenka
•	Neža Praška, devica; Henrik Suzo, red.; Pust -I- + Pepelnica (1) • Kunigunda, cesarica Kazimir, kraljevič (4) • Arkadij, škof, mučenec
+ • Janez Jožef od Križa, redovn.; Evzebij, mučenec
•	Fridolin (Miroslav), opat; Koleta (Nika), devica
1.	POSTNA (1) • Perpetua in Felicita, muč. Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12—15)
Janez od Boga, red. ustan. (4) • Beata, mučenka Frančiška Rimska, redovn. (4) • Gregor Niški, šk.
•	Štirideset mučencev; Makarij, škof
•	Sofronij, škof; Evlogij, mučenec; Konstantin, spok. + • (Gregor Vel., papež) Doroteja (Rotija), mučenka Kvatre • Kristina, dev., muč.; Teodora (Božidara), m.
2.	POSTNA (1) • Matilda, kraljica Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2—10)
•	Klemen M. Dvorak, red.; Ludovika de Marillac, red.
•	Hilarij in Tacijan, muč.; Herbert, škof; Julijan, muč. Patricij, škof (4) • Jedrt Nivelska, opatinja
Ciril Jeruzalemski, šk., c. u. (4) • Salvator, redovnik JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE (1) • Sibilina, dev.
•	Klavdija in tov., muč; Kutbert, škof
3.	POSTNA (1) • Filemon, mučenec Jezus očisti tempelj (Jan 2, 13—25)
•	Lea, spokornica; Katarina Genovska, spokornica Turibij iz Mongroveja, šk. (4) • Viktorijan in tov.
•	Dionizij in tov., mučenci; Katarina Švedska, red. Gospodovo oznanjenje* (1) • Dizma, desni razbojnik + • Evgenija, mučenka; Kastul, mučenec
•	Rupert Salzburški, škof; Lidija, mučenka
4.	POSTNA (1) • Bojan (Vojan), knez, muč. Božji Sin Odrešenik (Jan 13, 14—21)
•	Bertold, red. ustanov.; Evstracij, mučenec
•	Amadej IX. Savojski, knez; Kvirin iz Neussa Modest Gosposvetski, škof (3) • Gvido, opat
1
K p f
MAREC susec
Pajštbarjev dom na Muljavi — rojstna hiša Josipa Jurčiča
Ivan Franke: Josip Jurčič, 1868, Mestni muzej v Ljubljani
Vremenski pregovori
Ako sušca grmi, dobra letina pohiti.
Če štirideset mučenikov dan (10.) ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.
Če breskve pred sv. Gregorjem (12.) cveto, trije eno pojedo.
Če je lepo vreme na
Joiefovo (19.), naj veselo bo srce kmetovo.
Sušca sneg je setvam kreg.
Križ
Darovanje je boleče; umiranje je. Umreti mora zaradi velike božje ljubezni v nas vsaka premajhna ljubezen, ki z božjo ni združljiva. Kristus je šel pred nami. Ne morda premajhno, temveč vso zakonito ljubezen do življenja je daroval in z njo življenje in kri, ko je ostal zvest eni veliki resnici in ljubezni. Njegov križ in naš ob njem, njegova smrt in ob njej naša res plemenita odpoved vsemu premajhnemu v nas — po božji meri — to je edina pot do resnične ljubezni, v polno življenje.
Sonce stopi v znamenje Bika 20. ob 00.
) Prvi krajec 7. ob 20.01 @ Ščip 14. ob 12.49 @ Zadnji krajec 21. ob 08.14 • Mlaj 29. ob 11.19
Dan	Vzhod	Zahod Dolž.	
	Sonca	Sonca	dneva
1.	05.42	18.31	12.49
6.	05.32	18.37	13.05
11.	05.23	18.44	13.21
16.	05.14	18.51	13.37
21.	05.05	18.57	13.52
26.	04.57	19.03	14.06
Do	konca meseca		se dan
podaljša za 1 uro 30 minut.
1	Četrtek
2	Petek
3	Sobota
4	Nedelja
5	Ponedeljek
6	Torek
7	Sreda
8	četrtek
9	Petek
10	Sobota
11	Nedelja
12	Ponedeljek
13	Torek
14	Sreda
15	Četrtek
16	Petek
17	Sobota
18	Nedelja
19	Ponedeljek
20	Torek
21	Sreda
22	Četrtek
23	Petek
24	Sobota
25	Nedelja
26	Ponedeljek
27	Torek
28	Sreda
29	Četrtek
30	Petek
•	Hugo Grenobelski, škof; Venancij, škof, mučenec + Frančišek Paolski, red. ust. (4) • Teodozija, muč.
•	Rihard, škof; Sikst I., papež; Agapa, mučenka
5. POSTNA (1) • Izidor Seviljski, šk., c. u. Jezus napove svoje trpljenje (Jan 12, 20—33) Vincenc Ferrer, duh. (4) • Julijana, opatinja
•	Irenej Sirmijski, škof, muč.; Celestin I., papež Janez Krstnik de la Salle, red. ust. (3) • Saturnin, š.
•	Albert, škof, mučenec; Valter, opat
+ • Marija Kleopova, svetopis. žena; Valtruda, red.
•	Ezekijei, prerok; Apolonij in tov., mučenci
CVETNA — NEDELJA TRPLJENJA (1) • Stanislav Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1—10)
•	Lazar Tržaški, škof, mučenec; Zenon, škof
•	Martin I., papež, mučenec; Hermenegild, muč.
•	Lidvina, devica; Valerijan in tov., mučenci Vel. četrtek (1) • Anastazija, mučenka
+ + Vel. petek (1) • Bernarda Lurška, devica Vel. sobota (1) • Rudolf, mučenec; Inocenc, škof
VELIKA NOC, GOSPODOVO VSTAJENJE (1) • Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1—9) Velikonočni ponedeljek* (1) • Leon IX., papež
•	Hilda, devica; Teotim, škof; Sulpicij, mučenec
•	Anzelm, škof, cerkv. uč.; Konrad Parzham, red.
•	Leonid, mučenec; Agapit, papež
•	Jurij, mučenec; Vojteh, škof, mučenec
•	Fidel (Zvest) Sigmarinški, d., m.; Honorij, škof
2. VELIKONOČNA, BELA (1) • Marko, evang. Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 19—31)
•	Pashazij, opat; Mati dobrega sveta USTANOVITEV OF; Hozana Kotorska, d. (4) • Peter Chanel, duh., muč. (4) • Vital (Živko), mučenec Katarina Sienska, dev., c. u. (3) • Peter Veronski, muč. Pij V., papež (4) • Jožef Cottolengo, red. ustanov.
Vremenski pregovori
Mali traven ima devet vremen na dan.
April sedemkrat na dan kmeta s polja spodi.
Če malega travna grmi, slane več se kmet ne boji.
Ako je na Jurijevo (23.)
lepo vreme, bo dosti vina.
Če malega travna toplo deluje,
rodovitno leto oznanjuje.
APRIL mali traven
Visoko — Tavčarjev drugi in tudi zadnji dom v Poljanah
Jakob Savinšek: Ivan Tavčar, 1957, Visoko
Življenje vstalega
Po iskrenem darovanju smo duhovno eno s Kristusom. Po živi, vseobsegajoči veri smo se vrasli vanj z vsemi vlakni svojega duha kot mladike v trto. Iz Kristusovega novega življenja zaživi v nas vse, kar je v nas duhovnega življenja zmožno. Tako široko zajema nova rast naše življenje, o-srečuje nas tako globoko, kakor daleč in globoko seže božja u-stvarjajoča ljubezen, ki ji je Kristus s svojim darovanjem odprl pot v naše življenje. In kolikor ji mi odpiramo svoje življenje, ko v svojem darovanju vztrajamo.
Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 20. ob 23.
)	Prvi krajec 7. ob 06.17 ® Ščip 13. ob 21.04
Š	Zadnji krajec 20. ob 22.22
©	Mlaj 29. ob 02.47
p\r> n	Vzhod	Zahod	Dolž.
uan	Sonca	Sonca	dneva
i.	04.48	19.10	14.22
6.	04.41	19.17	14.36
11.	04.35	19.23	14.48
16.	04.29	19.29	15.00
21	04.23	19.35	15.12
26.	04.19	19.40	15.21
31.	04.15	19.44	15.29
Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 7 minut.
1	Sobota
2	Nedelja
3	Ponedeljek
4	Torek
5	Sreda
6	Četrtek
7	Petek
8	Sobota
9	Nedelja
10	Ponedeljek
11	Torek
12	Sreda
13	Četrtek
14	Petek
15	Sobota
16	Nedelja
17	Ponedeljek
18	Torek
19	Sreda
20	Četrtek
21	Petek
22	Sobota
23	Nedelja
24	Ponedeljek
25	Torek
26	Sreda
27	Četrtek
28	Petek
29	Sobota
30	Nedelja
31	Ponedeljek
JOŽEF DELAVEC (2) • MEDNARODNI PRAZNIK DELA
3.	VELIKONOČNA (1) • Boris, kralj Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35—48)
Filip in Jakob ml., apostola (2) • Teodozij Kijevski, red. Florijan (Cvetko), mučenec (4) • Cirijak, škof
•	Gotard, škof; Angel, mučenec; Juta, spokornica
•	Marija, Srednica milosti; Dominik Savio, dijak
•	Gizela, opatinja; Domicijan, škof; Flavij, mučenec
•	Viktor Milanski, mučenec; Dezider (Željko), škof
4.	VELIKONOČNA (1) • Pahomij, opat; Dan zmage Jezus, dobri pastir (Jan 10, 11—18)
•	Antonin, škof; Gordijan in Epimah, mučenca
•	Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj Nerej in Ahilej, mučenca; Pankracij, muč. (4) •
•	Servacij, škof; Mucij, mučenec Matija, apostol (2) • Bonifacij, mučenec
•	Zofija (Sonja), mučenka; Izidor, kmet
5.	VELIKONOČNA (1) • Janez Nepomuk, duh., muč. Vinska trta in mladike (Jan 15, 1—8)
•	Paskal Baylon, redovnik; Jošt, opat Janez I., papež, muč. (4) • Erik, kralj
•	Peter Celestin, papež; Pudencijana, devica Bernardin Sienski, duh. (4) • Plavtila, spokornica
•	Krispin, redovnik; Valens, škof; Evtihij in tov.
•	Renata, spokornica; Marjeta (Rjeta-Rita) Kasijska, red.
6.	VELIKONOČNA (1) • Evfrozinija, redovn. Jezusova zapoved ljubezni (Jan 15, 9—17) Prošnji dan; Marija Pomočnica (3) • Socerb, m.
Pr. dan; Beda C.; Gregor VII., p.; Marija M. de' Pazzi (4) • Prošnji dan; Filip Neri, duhovnik (3) • GOSPODOV VNEBOHOD (1) • Julij, mučenec
•	German Pariški, škof; Bernard Menthonski, duh. Maksim Emonski, škof (4) • Teodozija, devica
7.	VELIKONOČNA (1) • Ferdinand Arag., kralj Naj bodo vsi eno (Jan 17, 11—19)
Obiskanje Device Marije (2) • Kancijan in tov., mučenci
MAJ veliki traven
Hiša na Klancu na Vrhniki, postavljena na pogorišču rojstne hiše Ivana Cankarja
Ivan Franke: Ivan Cankar, 1919; podoba je last družine Sire v Ljubljani
Vremenski pregovori
Če je majnika lepo, je dobro za kruh in seno.
Če Pankraca (12.) sonce peče,
sladko vince v klet poteče.
Po sv. Servati (13.) ni mraza se bati.
Če je na sv. Urbana dan (25.) lepo, rado suši se poleti seno.
Če sušeč suši, traven deži, maj pa hladi, kmetu se dobro godi'.
Resnična veličina v malem
Dvakrat se nam razodene veličina Marijine vere in ljubezni. Ko privoli v božje materinstvo in ko sodaruje s Sinom na Golgoti. Veliko pa je vse njeno življenje, ker je tudi v preprosti vsakdanjosti živela iz iste vere in ljubezni. Nagib odločuje. Po velikem nagibu dobe veličino tudi najmanjša, skrbno opravljena dela. Velika ljubezen mora dati resnično veličino tudi naj skromnejšemu življenju in pristno srečo, tudi če ni še neskaljena. Le Kristus nam mora biti blizu — kot Mariji.
Sonce stopi v znamenje Raka 21. ob 07 (začetek poletja).
) Prvi krajec 5. ob 13.20 ® Sčip 12. ob 05.15 C Zadnji krajec 19. ob 14.15 • Mlaj 27. ob 15.50
Hon	Vzhod	Zahod	Dolž.
uan	Sonca	Sonca	dneva
i.	04.14	19.45	15.31
6.	04.13	19.50	15.37
11.	04.11	19.53	15.42
16.	04.10	19.55	15.45
21.	04.11	19.56	15.45
26.	04.13	19.57	15.44
Do 21. junija se dan podaljša za 14 minut, nato pa skrajša do konca meseca za 3 minute.
1	Torek
2	Sreda
3	četrtek
4	Petek
5	Sobota
6	Nedelja
7	Ponedeljek
8	Torek
9	Sreda
10	četrtek
11	Petek
12	Sobota
13	Nedelja
14	Ponedeljek
15	Torek
16	Sreda
17	četrtek
18	Petek
19	Sobota
20	Nedelja
21	Ponedeljek
22	Torek
23	Sreda
24	četrtek
25	Petek
26	Sobota
27	Nedelja
28	Ponedeljek
29	Torek
30	Sreda
Justin, mučenec (3) • Pamfil, mučenec
Marcelin in Peter, muč. (4) • Erazem, škof, mučenec
Karel Lwanga in tov., muč. (3) • Klotilda, kraljica
•	Frančišek Caracciolo, r. u.; Kvirin iz Siscije, šk., m. Bonifacij, škof, muč. (3) • Svetko (Svetopolk), mučenec
BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1) • Norbert, škof Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19—23)
•	Robert Newminsterski, opat; Ana Garzia, devica
•	Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof
Efrem Sirski, diakon, c. u. (4) • Primož in Felicijan, muč.
•	Bogumil, škof; Janez Dominici, dubrovniški škof Barnaba, apostol (3) • Feliks, mučenec
Kvatre • Janez Fakundski, red.; Adelhajda, devica
SV. TROJICA (1) • Anton Padovanski, red. Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16—20)
•	Elizej, prerok; Valerij in Rufin, mučenca
Vid (Vitomir), mučenec (4) • Germana (Mana) Cousin, d.
•	Frančišek Regis, duh.; Beno, šk.; Gvido Kort, red. REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (i) • Adolf, škof
•	Marko in Marcelijan, mučenca; Amand (Ljubo), škof Romuald, opat (4) • Nazarij, škof
12.	NAVADNA (2) • Silverij I., papež, muč. Jezus pomiri vihar na morju (Mr 4, 35—41) Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3) • Evzebij, škof
Pavlin iz Nole, šk.; Janez Fisher in Tomaž More, m. (4) • Ahac, m.
•	Agripina, devica, mučenka; Jožef Cafasso, duhovnik Rojstvo Janeza Krstnika (1) kres • Favst, mučenec Jezusovo Srce (1) • Viljem (Vilko) iz Vercellija, opat Marijino Srce (4) • Vigilij (Stojan), škof
13.	NAVADNA (2) • Ema (Hema) Krška, kneginja Jezus obudi Jairovo hčer (Mr 5, 21—43)
Irenej, škof, mučenec (3) • Potamijena, mučenka PETER IN PAVEL, apostola (1) • Marcel, mučenec Prvi mučenci rimske Cerkve (4) • Emilijana, muč.
JUNIJ rožnik
Kajia pri Dolencu — rojstna hiša Franca S. Finžgarja
Gojmir A. Kos: Finigar, 1951, Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani
Vremenski pregovori
A ko sv. Medarda dan (8.) dežuje, štirideset dni dež še naletu je.
Dež na dan sv. Vida (15.)
ječmenu ne kaže prida.
Kakršno je vreme kresnic (24.), takšno bo tudi žanjic.
Če sta Peter in Pavel (29.) jasna, bo letina krasna.
Stvarnik Sveti Duh
Podarjeno božje življenje v nas je delo Stvarnika Svetega Duha. Iz Kristusovega srca ga zajema in vceplja v nas. Kot na začetku stvarjenja nad stvarstvom biva zdaj v notranjosti našega bitja in v čutečem svetu naše duše u-stvarja nove moči, novo življenje. Samo dobre, verne misli nam je treba, da bomo čutili njegovo osrečujočo bližino, ne samo njegovo delo. Zdramimo se za to dejanje osebne, žive vere. Našli bomo. srečo najzvestejšega prijateljstva in pogum za vsak položaj življenja.
Sonce stopi v znamenje Leva 22. ob 18.
$ Prvi krajec 4. ob 18.28 •v) Ščip 11. ob 14.09 f Zadnji krajec 19. ob 07.29 ® Mlaj 27. ob 02.38
	Vzhod	Zahod	Dolž.
Dan	Sonca	Sonca	dneva
1.	04.15	19.56	15.41
6.	04.18	19.54	15.36
11.	04.22	19.52	15.30
16.	04.27	19.48	15.21
21.	04.32	19.44	15.12
26.	04.37	19.39	15.02
31.	04.43	19.33	14.50
Do konca meseca se dan skrajša za 51 minut.
1	Četrtek
2	Petek
3	Sobota
4	Nedelja
5	Ponedeljek
6	Torek
7	Sreda
8	Četrtek
9	Petek
10	Sobota
U	Nedelja
12	Ponedeljek
13	Torek
14	Sreda
15	Četrtek
16	Petek
17	Sobota
18	Nedelja
19	Ponedeljek
20	Torek
21	Sreda
22	Četrtek
23	Petek
24	Sobota
25	*• Nedelja
26	Ponedeljek
27	Torek
28	Sreda
29	Četrtek
30	Petek
31	Sobota
•	Teobald (Bogoslav), pušč.; Estera, svetopis. žena
•	Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), mučenec Tomaž, apostol (2) • Heliodor, škof
14.	NAVADNA (2) • DAN BORCA; Urh, škof Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1—6)
Ciril in Metod, slov. ap. (1) • Anton M. Zaccaria, duh. Marija Goretti, dev., muč. (4) • Bogomila, spokornica
•	Vilibald, škof; Edelburga, devica
•	Kilijan, škof, mučenec; Prokop, mučenec
•	Veronika Giuliani, opatinja; Gorkumski mučenci
•	Amalija (Ljuba), redovnica; Rufina in Sekunda, m.
15.	NAVADNA (2) • Olga Kijevska, kneginja Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7—13)
Mohor in Fortunat, mučenca (4) • Nabor in Feliks, muč. Henrik (Hinko) I., kralj (4) • Evgen, škof Kamil de Lellis, duh. (4) • Frančišek Šolan, redovnik Bonaventura, šk., c. u. (3) • Vladimir Kijevski, knez Karmelska Mati božja (4) • Evstazij, škof
•	Aleš (Aleksej), spokornik; Marcelina, devica
16.	NAVADNA (2) • Friderik, škof, muč. Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30—34)
•	Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlatka), devica
•	Marjeta Antiohijska, devica, muč.; Elija, prerok Lovrenc iz Brindisija, duh., c. u. (4) • Danijel (Danilo), pr. DAN VSTAJE; Marija Magdalena (Majda) (3) •
Brigita Švedska, red. ust. (4) • Apolinarij, škof, muč.
•	Kristina, devica, mučenka; Boris, mučenec
17.	NAVADNA (2) • Jakob st., apostol Jezus nasiti pet tisoč mož (Jan 6, 1—15) Joahim in Ana, starši DM (3) • Valens, škof Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3) • Pantaleon, m.
•	Viktor (Zmago) I., papež; Samson (Samo), škof Marta iz Betanije (3) • Olaf, kralj
Peter Krizolog, škof, c. u. (4) • Angelina, kneginja Ignacij Lojolski, red. ust. (3) • Fabij, mučenec
JULIJ mali srpan
Gradnikova domačija v Medani — pesnikov drugi dom
Alojz Gradnik: Fotogra fija, 1965
Vremenski pregovori
Kukavica se glasi do sv. Vrha (4.).
Dež na Cirila in Metoda (5.)
orehe in kostanj domala ogloda.
Ce sv. Marjete (20.)
deževalo bo, težko boš pod streho spravil seno.
O sv. Jakobu (25.) pšenica zori ali zgori.
O sv. Jakobu (25.) gre grozdje na božjo pot, o sv. Jerneju pa nazaj pride.
Delo z Bogom
Delo je ustvarjanje, soustvarjanje z Bogom. Bog sam osebno s svojo močjo nosi našo moč za delo. Zakaj nam je prav v delu le prevečkrat skriti Bog. Ključ je v našem osebnem razmerju z Bogom. Po živi veri ustvarimo razmerje živega osebnega prijateljstva z njim. Srečujmo se z njim v res osebnem razgovoru v molitvi. Potem ga bomo kot spremljevalca ob sebi in v sebi čutili verno tudi v svojem delu. Tako v molitvi kot po delu se bo poglabljalo naše-sožitje z njim. Od vseh blagoslovov dela je ta največji.
Sonce stopi v znamenje Device 23. ob 01.
) Prvi krajec 2. ob 23.06 ® Sčip 10. ob 00.43
Zadnji krajec 18. ob 01.12 O Mlaj 25. ob 12.00
Vzhod	Zahod	Dolž.
Sonca	Sonca	dneva
04.45	19.32	14.47
04.51	19.24	14.33
04.56	19.17	14.21
05.02	19.09	14.07
05.08	19.00	13.52
05.15	18.52	13.37
05.21	18.42	13.21
Dan
1. 6. 11. 16. 21. 26. 31.
Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 26 minut.
1	Nedelja
2	Ponedeljek
3	Torek
4	Sreda
5	Četrtek
6	Petek
7	Sobota
8	Nedelja
9	Ponedeljek
10	Torek
11	Sreda
12	Četrtek
13	Petek
14	Sobota
15	Nedelja
16	Ponedeljek
17	Torek
18	Sreda
19	Četrtek
20	Petek
21	Sobota
22	Nedelja
23	Ponedeljek
24	Torek
25	Sreda
26	Četrtek
27	Petek
28	Sobota
29	Nedelja
30	Ponedeljek
31	Torek
18.	NAVADNA (2) • Alfonz M. Ligvorij, škof Kruh iz nebes (Jan 6, 24—35)
Evzebij iz Vercellija, škof (4) • Štefan, papež
•	Lidija, makedon. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof Janez M. Vianney, duh. (3) • Perpetua, žena Posvetitev bazilike Marije Snežne (4) • Ožbalt, kr. Jezusova spremenitev na gori (2) • Pastor, muč. Sikst II., papež in tov., muč.; Kajetan, duh. (4) •
19.	NAVADNA (2) • Dominik, red. ust. Jaz sem kruh življenja (Jan 6, 41—51)
•	Peter Faber, redovnik; Roman, mučenec Lovrenc, diakon, muč. (2) • Asterija (Zvezdana), muč. Klara (Jasna), devica (3) • Tiburcij in Suzana, muč.
•	Evplij, mučenec; Inocenc XI., papež Poncijan, papež in Hipolit, duh., mučenca (4) • Maksimilijan Kolbe, muč. (4) • Evzebij iz Rima, duh.
MARIJINO VNEBOVZETJE (1) • Tarcizij, muč.
Marijin slavospev (Lk 1, 39—56)
Rok, spokornik; Štefan Ogrski, kralj (4) •
•	Hijacint Poljski, redovnik; Liberat (Svobodan), op., m.
•	Helena (Jelka, Alenka), cesarica; Agapit iz Preneste Janez Eudes, red. ustan. (4) • Ludvik Toulouški, škof Bernard, opat, c.u. (3) • Samuel (Samo), prerok
Pij X., papež (3) • Baldvin, kralj; Sidonij, škof
21.	NAVADNA (2) • Sigfrid, škof Gospod, h komu pojdemo? (Jan 6, 60—69)
Roza iz Lime, devica (4) • Filip Benizi, redovnik Jernej, apostol (2) • Emilija de Vialar, redovnica Ludvik IX. Francoski, kralj; Jožef Kalasanc, d. (4) •
•	Ivana Elizabeta Bichier, red. ust.; Rufin, škof Monika, mati sv. Avguština (3) • Cezarij, škof Avguštin, škof, cerkv. uč. (3) • Hermes, mučenec
22.	NAVADNA (2) • Mučeništvo Janeza Krstnika Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1—23)
•	Feliks (Srečko) in Adavkt, muč.; Gavdencija, muč.
•	Rajmund (Rajko) Nonat, redovnik; Pavlin, škof

Vremenski pregovori
Če se avgusta po gorah kadi,
kupi si kožuh za zimske noči.
O porcijunkuli (2)., če je vročina, huda bo v prihodnje zima.
Ako je na sv. Lovrenca dan (10.) lepo, bo vsa jesen lepa.
Kadar velikega šmarna (15.) sonce peče, tedaj dobro vino v sod poteče.
AVGUST veliki srpan
Prežihova bajta — domačija, ki so si jo Kuharji trdo prigarali
Anton Sigulin: Prežihov Voranc, v spominski sobi na Preškem (Prežiho-vem) vrhu
Počitek ob Bogu
V delu čutimo Boga ob sebi. V počitku mu pogledamo v obraz. Zaživimo z njim in ob njem v mirnem sožitju kot otrok ob očetu. Duhovno in telesno se krep-čamo za novo sodelovanje z njim, duhovno v molitvi in daritvi. Tako poglabljamo sožitje z njim. In v novi ljubezni se povežemo med seboj. Zato je dan počitka svet; podoba večnega počitka je. In našemu delu daje polni smisel, uravnava ga k večnim ciljem, večne mere mu daje. Po počitku, kakor ga Bog hoče, bo vsak dan dela znova dragocen in sožitje v delu tesnejše.

J Prvi krajec 1. ob 04.34 >i) ščip 8. ob 13.52
f Zadnji krajec 16. ob 18.20 @ Mlaj 23. ob 20.55
) Prvi krajec 30. ob 12.12
D Vzhod Zahod Dolž. Sonca Sonca dneva
Dan
1.	05.22	18.40	13.18
6.	05.29	18.31	13.02
11.	05.35	18.21	12.46
16.	05.41	18.11	12.30
21.	05.47	18.02	12.15
26.	05.54	17.52	11.58
Sonce stopi v znamenje Tehtnice 22. ob 22 (začetek jeseni).
Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut.
1	Sreda
2	Četrtek
3	Petek
4	Sobota
5	Nedelja
6	Ponedeljek
7	Torek
8	Sreda
9	Četrtek
10	Petek
11	Sobota
12	Nedelja
13	Ponedeljek
14	Torek
15	Sreda
16	Četrtek
17	Petek
18	Sobota
19	Nedelja
20	Ponedeljek
21	Torek
22	Sreda
23	Četrtek
24	Petek
25	Sobota
26	Nedelja
27	Ponedeljek
28	Torek
29	Sreda
30	Četrtek
•	Egidij (Tilen), opat; Verena, devica
•	Maksima, mučenka; Kastor, škof
Gregor Vel., papež (3) • Evfemija, Tekla, Doroteja, m.
•	Rozalija (Zalka), devica; Ida, spok.; Mojzes, prerok
23.	NAVADNA (2) • ANGELSKA; Viktorin, šk. Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31—37)
•	Petronij, škof; Favst, Makarij in tov., mučenci
•	Marko Križevčan in tov., muč.; Regina, dev., muč. Marijino rojstvo* (2) • Hadrijan, mucenec
•	Peter Klaver, redovnik; Dorotej in Gorgonij, mučenca
•	Nikolaj Tolentinski, spokornik; Otokar, redovnik
•	Prot in Hijacint, muč.; Erntruda (Erna), devica
24.	NAVADNA (2) • Tacijan (Tihomil), mučenec Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27—35)
Janez Zlatousti, škof, c. u. (3) • Mavrilij, škof Povišanje sv. Križa (2) • Notburga, devica Žalostna Mati božja (Dolores) (3) • Melita, muč. Kornelij, pap. in Ciprijan, šk., muč. (3) • Ljudmila, kneg. Robert Bellarmino, škof, c. u. (4) • Lambert, škof, muč. Kvatre • Jožef Kupertinski, duh.; Irena in Zofija, muč.
25.	NAVADNA (2) • Januarij, škof, muč. Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30—37)
•	Suzana, mučenka; Kandida (Svetlana), mučenka Matej (Matevž), apostol in evang. (2) • Jona, prerok
•	Tomaž Villanovski, škof; Mavricij in tov., muč.
•	Paternij (Domogoj), škof, mučenec; Lin, papež
•	Pacifik, redovnik; Gerard, škof
•	Avrelija (Zlata), devica; Sergij Radoneški, škof
26.	NAVADNA (2) • Kozma in Damijan, muč. Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38—48) Vincenc Pavelski, duh. (3) • Hiltruda, devica Venčeslav (Vaclav), muč. (4) • Lioba (Ljuba), devica Mihael, Gabrijel in Rafael, nadangeli (2) • Hieronim, duh., c. u. (3) • Zofija, spokornica
SEPTEMBER kimavec
Prenovljena domačija Bevkovih v Zakojci — pisateljev drugi dom
France Gorše: France Bevk, 1931, bron, Moderna galerija v Ljubljani
Vremenski pregovori
Tilen (1.) meglen, grda jesen.
Ako je na malo mašo (8.) lepo, potem bo dva meseca suho.
Kdor po mali maši (8.)
kosi,
ta za pečjo suši.
Če se na Marije sedem Žalosti (15.) na polju dela,
se letina žalostno drži.
Če na Miholovo (29.)
sever vleče, veliko zimo in sneg obeče.
Skupno delo in sadovi
Ko delam, nisem nikdar sam. Skupnost je ob meni in množica brezimnih sodelavcev, ki so mi pripravili vse, kar delo omogoča. Zato tudi pri pobiranju sadov ne smem misliti sebično nase. Bog nas je povezal v skupnem delu in dal blagoslov. Zato hoče, da smo sadov vsi deležni, si jih velikodušno delimo. Ne po prisili, temveč po pravičnosti, ki raste iz ljubezni. Pa da imam še preko tega odprto roko za prizadete, ki so izročeni moji dobroti. V delu in uživanju sadov nas hoče Bog videti kot eno svojo družino.
Sonce stopi v znamenje škorpijona 23. ob 07.
f3) Sčip 8. ob 05.55 g Zadnji krajec 16. ob 09.58 # Mlaj 23. ob 06.09 J Prvi krajec 29. ob 23.05
Zahod Dolž. Sonca dneva
Vzhod Sonca
06.01 06.07 06.13 06.20 06.27 06.34 06.41
17.42 17.33 1723 17.14 17.06 16.57 16.49
11.41 11.26 11.10 10.54 10.39 10.23 10.08
Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut.
1	Petek
2	Sobota
3	Nedelja
4	Ponedeljek
5	Torek
6	Sreda
7	Četrtek
8	Petek
9	Sobota
10	Nedelja
11	Ponedeljek
12	Torek
13	Sreda
14	Četrtek
15	Petek
16	Sobota
17	Nedelja
18	Ponedeljek
19	Torek
20	Sreda
21	četrtek
22	Petek
23	Sobota
24	Nedelja
25	Ponedeljek
26	Torek
27	Sreda
28	Četrtek
29	Petek
30	Sobota
31	Nedelja
Terezija Deteta Jezusa, dev. (3) • Remigij, škof Angeli varuhi (3) • Legerij, škof
27.	NAVADNA (2) • ROŽNOVENSKA; Evald, m. Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2—16) Frančišek Asiški, red. ust. (3) • Petronij, škof
•	Marcelin, škof; Flavija, mučenka
Bruno, redovni ustanovitelj (4) • Renato, škof Rožnovenska Mati božja (3) • Marko I., papež
•	Demetrij, mučenec; Pelagija, spokornica
Dioniz, šk. in tov., muč.; Janez Leonardi, duh. (4) •
28.	NAVADNA (2) • Hugolin, mučenec Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17—30)
•	Emilijan (Milan, Milko), škof; Aleksander Sauli, škof Maksimilijan Celjski, škof (4) • Serafin, redovnik
•	Edvard, kralj; Koloman, mučenec
Kalist I., papež, muč. (4) • Cavdencij (Veselko), šk., m. Terezija (Zinka) Velika, dev., c. u. (3) • Avrelija, devica Hedvika, redovn.; Marjeta M. Alakok, dev. (4) • Gal, opat
29.	NAVADNA (2) • Ignacij Antiohijski, šk., m.
Luka, evangelist (2) • Julijan, puščavnik
Izak Jogues in kanadski mučenci; Pavel od Križa (4) •
•	Irena (Miroslava), mučenka; Vendelin, opat
•	Uršula, devica, mučenka; Hilarion, opat
•	Marija Šaloma, svetopis. žena; Bertila Boscardin, red. Janez Kapistran, duh. (4) • Severin iz Kolna, škof
30.	NAVADNA (2) MISIJONSKA • Feliks, šk., m. Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46—52)
•	Krizant in Darija, muč.; Krišpin in Krišpinijan, muč.
•	Lucijan, mučenec; Amand iz Strasbourga, škof
•	Vincenc in Sabina, mučenca; Frumencij, škof Simon in Juda Tadej, ap. (2) • Cirila, mučenka
•	Narcis, škof; Ermelinda Brabantska, devica
•	Marcel, mučenec; Alfonz Rodriguez, redovnik
31.	NAVADNA (2) ŽEGNANJSKA (1) • Volbenk, šk. Največja zapoved (Mr 12, 28—34)
Sv. Gal (16.) suhoten oznanjuje, da ob letu suša pripotuje.
Dan sv. Uršule (21.) si zelje z zelnika spravi, da ti ga vreme Simona in Jude (28.) v nič ne pripravi.
Ko žerjav leti na tuje, zima že se približuje.
OKTOBER vinotok
Dom Franca Ksaverja Meška v Gornjih Ključar ovcih
Vremenski pregovori
Če vinotoka mraz in burja brijeta, bo prosinca in svečana ljubo sonce sijalo.
P. Markovič: Ksaver Meško, 1910, Sokličev muzej v Slovenj Gradcu
Pogovor z Bogom sredi božje družine
Molitev je najbolj naravno človekovo dejanje. Tudi pogovor o-troka z očetom je samo podoba tega, kar bi po prisrčnosti moral biti naš pogovor z Bogom; Bog nam je še neprimerno bližji. Povsem naravno je, da v razgovor vpletemo brate in sestre iz vsega občestva svetih — v božji Cerkvi, brate in sestre. v poveli čanju, duše rajnih. Pa Kristusovo in našo Mater, ko se v molitvi spominjamo skrivnosti odrešenja, ki je pri njih sodelovala. Premagajmo vsako trdoto, ki bi nam zapirala pot do prisrčnega razgovora z Bogom sredi božje družine!
Sonce stopi v znamenje Strelca 22. ob 05.
® Ščip 7. ob 00.14 (g" Zadnji krajec 14. ob 23.39 ® Mlaj 21. ob 16.10 9 Prvi krajec 28. ob 13.59
Dan
1. 6. 11. 16. 21. 26.
Vzhod Sonca
06.43 06.50 06.57 07.04 07.11 07.18
Zahod Dolž. Sonca dneva
16.48 16.41 16.35 16.29 16.25 16.21
10.05 09.51 09.38 09.25 09.14 09.03
Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 8 minut.
1	Ponedeljek
2	Torek
3	Sreda
4	Četrtek
5	Petek
6	Sobota
7	Nedelja
8	Ponedeljek
9	Torek
10	Sreda
11	Četrtek
12	Petek
13	Sobota
14	Nedelja
15	Ponedeljek
16	Torek
17	Sreda
18	Četrtek
19	Petek
20	Sobota
21	Nedelja
22	Ponedeljek
23	Torek
24	Sreda
25	Četrtek
26	Petek
27	Sobota
28	Nedelja
29	Ponedeljek
30	Torek
VSI SVETI (1) • Cezarij, diakon, mučenec Spomin vseh vernih rajnih (1) • Marcijan, puščavnik Viktorin Ptujski, šk., m.; Just, tržaški m.; Martin Porres, šk. (4) • Karel Boromejski, škof (3) • Vital in Agrikola, mučenca
•	Zaharija in Elizabeta, starši Janeza Krst.; Bertilda, op.
•	Lenart (Narte), opat; Sever, škof, mučenec
32.	NAVADNA (2) ZAHVALNA • Engelbert, šk. m. Dar uboge vdove (Mr 12, 38—44)
•	Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež Posvetitev lateranske bazilike (2) • Teodor (Božidar) Leon Vel., papež, c. u. (3) • Andrej Avelinski, duh. Martin iz Toursa, škof (3) • Menas, puščavnik Jozafat Kunčevič, škof, muč. (3) • Kunibert, škof Stanislav Kostka, redovn. (4) • Homonobus, trgovec
33.	NAVADNA (2) Nikolaj Tavelič, muč. Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24—32) Albert Veliki, škof, c. u. (4) • Leopold, knez Marjeta Škotska; Jedrt iz Helfte (4) • Otmar, op. Elizabeta Ogrska, redovn. (3) • Evfemija in Tekla, muč. Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla (4) • Abdija, prerok
•	Narsej, škof, mučenec; Barlam, mučenec
•	Edmund, kralj, muč.; Feliks Valois, redovnik
JEZUS KRISTUS, KRALJ (VLADAR) VESOLJSTVA (1) • Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jan 18, 33—37) Cecilija (Cilka), dev., muč. (3) • Maver, škof, muč. Klemen, papež, mučenec; Kolumban, opat (4) •
•	Krizogon Oglejski, muč.; Flora, dev., muč.
•	Katarina Aleksandrijska, dev., muč.; Erazem, muč.
•	Leonard Portomavriški, red.; Valerijan Oglejski, šk.
•	Virgil, apostol Karantanije; Jožef Pignatelli, red.
1. ADVENTNA (1) • Eberhard, škof Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25—28.34—36)
•	DAN REPUBLIKE; Saturin, mučenec Andrej, apostol (2) • Justina, devica
NOVEMBER listopad
Rojstna hiša Simona Gregorčiča na Vršnem — obnovljena v muzej
Peter Žmitek: Simon Gregorčič; podoba je last družine Vuk iz Mirna pri Gorici
Vremenski pregovori
Ako je na dan vseh svetnikov (1.) lepo vreme, bo drugo leto čuda žita.
Kakršno je vreme na Lenartovo (6.), tako bo do božiča.
Če Martin (11.) sonce ima,
pride rada huda zima.
Sveta Elizabeta (13.) na belem konju prijezdi.
Sveta Kata (25.), sneg pred vrata.
Sveta lakomnost
Le kako so se mogli bogoslovni učenjaki in cele Cerkve spreti ob vprašanju o zasluženju, o plačilu za dobra dela? Da, Bog plačuje za vsako dobro delo, storjeno v ljubezni — z novo ljubeznijo in blagoslovom, ki ji je pridružen. Po vsakem takem dobrem delu smo nove božje ljubezni vredni in zmožni v moči milosti, ki jo po trdni božji obljubi prejmemo. Kako si ne bi želeli nove ljubezni in blagoslova in sreče, ki je v njej in z njo? Le čestitajmo bratom in sestram v poveličanju za to plačilo in bodimo samo la-komni nanj: na večjo ljubezen.
Sonce stopi v znamenje Kozoroga 21. ob 18 (začetek zime).
© Ščip 6. ob 19.14 <f Zadnji krajec 14. ob 11.14 ® Mlaj 21. ob 03.07 t Prvi krajec 28. ob 08.47
Dan
1.
6. 11. 16.
21. 26. 31.
Vzhod Sonca
07.23 07.29 07.34 07.38 07.41
07.43
07.44
Zahod Dolž. Sonca dneva
16.19 16.17
16.17
16.18 16.19 16.22 16.25
08.56 08.48 08.43
08.40
08.38
08.39
08.41
Do 21. decembra se dan skrajša za 18 minut, nato pa podaljša do konca meseca za 3 minute.
1	Sreda
2	Četrtek
3	Petek
4	Sobota
5	Nedelja
6	Ponedeljek
7	Torek
8	Sreda
9	Četrtek
10	Petek
11	Sobota
12	Nedelja
13	Ponedeljek
14	Torek
15	Sreda
16	Četrtek
17	Petek
18	Sobota
19	Nedelja
20	Ponedeljek
21	Torek
22	Sreda
23	Četrtek
24	Petek
25	Sobota
26	Nedelja
27	Ponedeljek
28	Torek
29	Sreda
30	Četrtek
31	Petek
•	Natalija (Božena), spokornica; Eligij, škof
•	Bibijana (Vivijana, Živka), muč.; Blanka, spok. Frančišek Ksaver, duh. (3) • Kasijan, mučenec Janez Damaščan, duh., c. u. (4) • Barbara, dev., m.
2.	ADVENTNA (1) • Saba (Sava), opat
Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1—6) Nikolaj (Miklavž), škof (3) • Apolinarij Tržaški, m. Ambrož, škof, c. u. (3) • Agaton, mučenec BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE (1) •
•	Peter Fourier, red.; Valerija, muč.; Abel, očak
•	Melkijad, papež, mučenec; Judita, svetopis. žena Damaz I., papež (4) • Danijel Stilit, puščavnik
3.	ADVENTNA (1) • Amalija, mučenka
Janez Krstnik pričuje o Kristusu (Lk 3, 10—18) Lucija, devica, muč. (3) • Otilija, dev.; jošt, pušč. Janez od Križa, duh., c. u. (3) • Spiridion (Dušan), šk.
•	Kristina (Krista), devica; Marija K. di Rosa, red. ust.
•	Albina, devica, mučenka; Adelhajda, cesarica
•	Lazar iz Betanije; Olimpija, redov, ustanov. Kvatre • Teotim in Bazilijan, muč.; Gacijan, škof
4.	ADVENTNA (1) • Urban V., papež Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39—45)
•	Evgenij in Makarij, mučenca; Dominik Siloški, op. Peter Kanizij, duh., c. u. (4) • Severin, škof
•	Demetrij, m.; Frančiška Cabrini, red.; Dan JLA Janez Kancij, duh., c. u. (4) • Viktorija, dev., muč.
•	Sveti večer; Adam in Eva; Hermina (Irma), devica BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1) • Anastazija, m.
SV. DRUŽINA (2) • Štefan, prvi mučenec Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 41—52) Janez Evangelist, apostol (2) • Fabiola, spokornica Nedolžni otroci, mučenci (2) • Kastor in tov., mučenci Tomaž Becket, škof, mučenec (4) • David, kralj
•	Rajner, škof; Liberij, škof; Evgen, škof Silvester I., papež (4) • Melanija, opatinja
DECEMBER gruden
Jurkova hiša v Moravčah — Detelov rojstni dom
Tine Kos: Fran Detela, spominska plošča na pisateljevem domu
Vremenski pregovori
Ako se grudna bliska in grmi,
drugo leto vetrov dosti buči.
Lucija (13.) krati dan, je znano vsem ljudem.
O božiču (25.) zeleno, o veliki noči sneženo.
Če na Štefanje (26.)
burja buči, trta prihodnjič nič kaj ne obrodi.
Gruden — malo vljuden.
Božje prihajanje
Bog nam je tuj, čeprav vse naše bitje nosi, dokler ga ne sprejmemo v ljubezni. Ko pa zaživimo v novi, Kristusovi ljubezni, prihaja k nam Oče, Sin in Sveti Duh. Na novo in resničneje prihaja, ko se odpiramo za novo ljubezen, ko ljubezen raste. Ker mora rasti neprestano, je vse naše življenje božje prihajanje v nas. Čim bolj se uresničuje ta advent v nas, tem bolj bo živ in vesel spomin na njegov prihod o božiču, tem bolj osrečujoč Kristusov prihod v slavi. Tembolj bomo prečiščeni za večnost v polnosti njegove ljubezni.
(Jože Kunstelj)
JANUAR
1	C Novo leto ®
2	P Bazilij
3	S Genovefa
4	N Angela Fol.
5	P Milena
6	T Trije kralji
7	S Rajmund Pen.
8	Č Severin
9	P Julijan f
10	S Viljem, šk.
11	N Jezusov krst
12	P Tatjana
13	T Veronika Mil.
14	S Odon iz Nov.
15	C Maver
16	P Marcel
17	S Anton Pušč. @
18	N 2. nav. Suzana
19	P Knut
20	T Boštjan
21	S Neža
22	Č Vincenc, m.
23	P Emerencijana
24	S Frančišek Sal. (§
25	N 3. nav. Pav. spr.
26	P Timotej, Tit
27	T Angela Mer.
28	S Tomaž Akv.
29	C Valerij
30	P Hiacinta
31	S Janez Bosko ®
APRIL
1	Č Hugo
2	P Frančišek P.
3	S Rihard, šk.
4	N 5. postna
5	P Vincenc Fer.
6	T Irenej
7	S Saturnin J
8	C Albert
9	P Valtruda
10	S Apolonij
11	N Cvetna
12	P Lazar Trž.
13	T Hermenegild
14	S Lidvina (g)
15	C Vel. četrtek
16	P Vel. petek
17	S Vel. sobota
18	N Velika noč
19	P Vel. ponedeljek
20	T Hilda
21	S Anzelm ®
22	C Leonid
23	P Jurij
24	S Fidel
25	N Bela, Marko
26	P Pashazij
27	T Ustan. OF
28	S Vital
29	C Katarina Sien. ®
30	P Pij V.
FEBRUAR
1	N 4. nav. Brigita
2	P Svečnica
3	T Blaž
4	S Andrej Cors.
5	C Agata
6	P Ljubo
7	S Rihard, kr.
8	N 5. nav. Hieron. |
9	P Apolonij a
10	T Sholastika
11	S Lurška MB
12	C Evlalija
13	P Katarina Ricci
14	S Valentin
15	N 6. nav. Jordan ©
16	P Julijana
17	T Silvin
18	S Flavijan
19	C Konrad
20	P Sadot
21	S Irena
22	N 7. nav. Marjeta (g
23	P Polikarp
24	T Sergej
25	S Taras
26	C Matilda
27	P Gabrijel ŽMB
28	S Roman, op.
29	N 8. navadna
MAJ
1	S Jožef Delavec
2	N 3. vel., Boris
3	P Filip, Jakob
4	T Flori j an
5	S Angel
6	C Dominik Savio
7	P Gizela J
8	S Viktor Milan.
9	N 4. vel., Beat
10	P Antonin
11	T Žiga
12	S Pankracij
13	C Servacij v;
14	P Bonifacij
15	S Zofija
16	N 5. vel., Jan. N.
17	P Jošt
18	T Erik
19	S Peter Celestin
20	C Bernardin (§'
21	P Valens
22	S Renata
23	N 6. vel., Željko
24	P Marija Pomoč.
25	T Beda, Dan ml.
26	S Filip Neri
27	C Vnebohod
28	P German
29	S Maksim Emon. ®
30	N 7. vel., Ferdo
31	P Mar. obisk
MAREC
1	P Albin ®
2	T Pust
3	S Pepelnica
4	Č Kazimir
5	P Evzebij
6	S Fridolin
7	N 1. postna
8	P Janez od B.
9	T Frančiška R. )
10	S 40 mučencev
11	Č Sofronij
12	P Doroteja
13	S Kristina
14	N 2. postna
15	P Klemen Dvorak
16	T Herbert ®
17	S Jedrt
18	C Edvard, m.
19	P Jožef
20	S Klavdija
21	N 3. postna
22	P Lea f
23	T Turibij
24	S Dioniz in tov.
25	C Oznanjenje
26	P Evgenija
27	S Rupert
28	N 4. postna
29	P Bertold
30	T Amadej $
31	S Modest
JUNIJ
1	T Justin
2	S Erazem
3	C Klotilda
4	P Kvirin
5	S Svetko >
6	N Binkošti
7	P Robert
8	T Medard
9	S Primož
10	C Bogumil
11	P Barnaba
12	S Adelhajda
13	N Sv. Trojica
14	P Elizej
15	T Vid
16	S Gvido, šk.
17	Č Telovo
18	P Marceli j an
19	S Nazarij @
20	N 12. nav., Silv.
21	P Alojzij
22	T Ahac '
23	S Zeno
24	C Janez Krstnik
25	P Jezusovo Srce
26	S Marijino Srce
27	N 13. nav., Ema <§;
28	P Irenej
29	T Peter, Pavel
30	S Prvi mučenci
JULIJ
1	Č Estera
2	P Oton Bamb.
3	S Tomaž
4	N 14. n., D. borca 5
5	P Ciril in Metod
6	T Bogomila
7	S Izaija
8	C Kilijan
9	P Veronika Giul.
10	S Amalija
11	N 15. na v., Olga ©
12	P Mohor, Fortunat
13	T Henrik
14	S Kamil
15	C Vladimir
16	P Karmelska MB
17	S Aleš
18	N 16. nav., Frid.
19	P Arsen ®
20	T Marjeta Ant.
21	S Danijel
22	C Dan vstaje
23	P Brigita Švedska
24	S Kristina
25	N 17. nav., Jakob
26	P Ana, Joahim
27	T Gorazd in tov. ©
28	S Viktor
29	C Marta
30	P Peter Krizolog
31	S Ignacij Loj.
AVGUST
1	N 18. nav., Alfonz
2	P Evzebij J
3	T Lidija
4	S Janez Vianney
5	Č Marija Snežna
6	P Jezus, spremen.
7	S Kajetan
8	N 19. nav., Domin.
9	P Jaroslav
10	T Lovrenc, m. ©
11	S Klara
12	Č Inocenc IX.
13	P Radegunda
14	S Maks. Kolbe
15	NVel. Šmaren
16	P Rok
17	T Hiacint
18	S Helena g
19	Č Boleslav
20	P Bernard
21	S Pij X.
22	N21. nav., Zmago
23	P Roza Lim.
24	T Jernej
25	S Ludvik ©
26	Č Rufin
27	P Monika
28	S Avguštin
29	N 22. nav., Sabina
30	P Feliks, muč.
31	T Rajmund Nonat
SEPTEMBER
1	S Egidij J>
2	Č Kastor
3	P Gregor Vel.
4	S Rozalija
5	N Angelska
6	P Petronij
7	T Regina
8	S Mali Šmaren @
9	C Peter Klaver
10	P Otokar
11	S Erna
12	N 24. nav., Gvido
13	P Jan. Zlatoust
14	T Pov. sv. Križa
15	S Žalostna MB
16	C Ljudmila f
17	P Lambert
18	S Irena
19	N 25. nav., Jan.
20	P Evstahij
21	T Matej
22	S Mavricij
23	C Paternij ©
24	P Gerard
25	S A vreli j a (Zlata)
26	N 26. nav., Kozma
27	P Vincenc Pav.
28	T Venčeslav
29	S Mihael
30	C Hieronim $
OKTOBER
1	P Terezija DJ
2	S Angeli varuhi
3	N Rožnovenska
4	P Frančišek As.
5	T Marcelin
6	S Bruno
7	C Marija rožnv.
8	P Pelagija ©
9	S Dioniz, šk.
10	N 28. nav., Hugol.
11	P Emilij an
12	T Maksimilijan
13	S Edvard, kr.
14	C Kalist
15	P Terezija Vel.
16	S Hedvika {f
17	N 29. nav., Ign.
18	P Luka
19	T Etbin
20	S Vendelin
21	C Uršula
22	P Kordula
23	S Jan. Kapistr. ©
24	N Misijonska
25	P Krizant, Darija
26	T Lucij an
27	S Sabina
28	Č Simon, Juda
29	P Narcis J
30	S Alfonz Rodr.
31	N Žegnanjska
NOVEMBER
1	P Vsi sveti
2	T Verne duše
3	S Just
4	C Karel
5	P Zaharija
6	S Lenart
7	N Zahvalna ©
8	P Bogomir
9	T Božidar
10	S Leon Vel.
11	C Martin
12	P Jozafat
13	S Stanislav
14	N 33. nav., Nik. T. @
15	P Leopold
16	T Otmar
17	S Elizabeta
18	Č Roman, m.
19	P Narsej
20	S Edmund
21	N Kristus Vladar ®
22	P Cecilija
23	T Klemen, p.
24	S Krizogon
25	C Katarina Al.
26	P Peter Aleks.
27	S Virgil
28	N 1. adventna 1
29	P Dan republike
30	T Andrej
DECEMBER
1	S Natalija
2	Č Bibijana
3	P Frančišek Ks.
4	S Barbara
5	N 2. adventna
6	P Nikolaj, šk. ©
7	T Ambrož
8	S Brezmadežna
9	C Valerija
10	P Melkijad
11	S Damaz
12	N 3. adventna
13	P Lucija
14	T Dušan <ff
15	S Kristina
16	C Albina
17	P Lazar iz B.
18	S Gacijan
19	N 4. adventna
20	P Evgen
21	T Peter Kan. ©
22	S Demetrij
23	Č Viktorija
24	P Adam, Eva
25	S Božič
26	N Sv. Družina
27	P Janez Evang.
28	T Nedolžni otr. }
29	S David
30	C Rajner
31	P Sivester
slovensko
Imena mesecev hrvatsko	srbsko
makedonsko
I.	prosinec	siječanj	januar	januari
II.	svečan	veljača	februar	februari
III.	sušeč	ožujak	mart	mart
IV.	mali traven	travanj	april	april
V.	veliki traven	svibanj	maj	maj
VI.	rožnik	lipanj	jun	juni
VII.	mali srpan	srpanj	jul	juli
VIII.	veliki srpan	kolovoz	avgust	avgust
IX.	kimavec	rujan	septembar	septemvri
X.	vinotok	listopad	oktobar	oktomvri
XI.	listopad	studeni	novembar	noemvri
XII.	gruden	prosinac	decembar	dekemvri
	nemško	angleško	francosko	italijansko
I.	Januar	January	janvier	gennaio
II.	Februar	February	fevrier	febbraio
III.	Marz	Marcli	mars	maržo
IV.	April	April	avril	aprile
V.	Mai	May	mai	maggio
VI.	Juni	June	juin	giugno
VIL	Juli	July	juillet	luglio
VIII.	August	August	aout	agosto
IX.	September	September	septembre	settembre
X.	Oktober	October	octobre	ottobre
XI.	November	November	novembre	novembre
XII.	Dezember	December	decembre	dicembre
Imena dni
slovensko	hrvatsko	srbsko	makedonsko
ponedeljek	ponedeljak	ponedeljak	ponedelnik
torek	utorak	utorak	vtornik
sreda	srijeda	sreda	sreda
četrtek	četvrtak	četvrtak	četvrtok
petek	petak	petak	petok
sobota	subota	subota	sabota
nedelja	nedelja	nedelja	nedela
nemško	angleško	francosko	italijansko
Montag	Monday	lundi	lunedi
Dienstag	Tuesday	mardi	martedi
Mittwoch	Wednesday	mercredi	mercoledi
Donnerstag	Thursday	jeudi	giovedi
Freitag	Friday	vendredi	venerdi
Samstag	Suturday	samedi	sabbato
Sonntag	Sunday	dimanche	domenica
GODOVI SVETNIKOV V NOVEM SPLOŠNEM BOGOSLUŽNEM KOLEDARJU
Januar
1.	Praznik božje Matere Marije
2.	Bazilij Veliki in Gregor Nacijanški
7. Rajmund Penjafortski 13. Hilarij
17. Anton Puščavnik
20.	Fabijan in Boštjan
21.	Neža
22.	Vincenc
24.	Frančišek Šaleški
25.	Spreobrnitev apostola Pavla
26.	Timotej in Tit
27.	Angela Merici
28.	Tomaž Akvinski 31. Janez Bosco
Februar
2.	Svečnica
3.	Blaž; Oskar
5.	Agata
6.	Pavel Miki in tovariši 8. Hieronim Emiliani
10.	Sholastika
11.	Lurška Mati božja 14. Ciril in Metod*
17. Sedem ustanoviteljev servitov
21.	Peter Damiani
22.	Sedež apostola Petra
23.	Polikarp
Marec
4.	Kazimir
7.	Perpetua in Felicita
8.	Janez od Boga
9.	Frančiška Rimska
17.	Patricij
18.	Ciril Jeruzalemski
19.	Jožef
21. Turibij de Mongrovejo 25. Oznanjenje
April
2. Frančišek Pavelski
4.	Izidor Seviljski
5.	Vincenc Ferrer
7. Janez Krstnik de la Salle 11. Stanislav 13. Martin I. 21. Anzelm
23.	Jurij
24.	Fidelis Sigmarinški
* Pri nas obhajamo njun spomin 5. julija
25. Marko
28.	Peter Chanel
29.	Katarina Sienska
30.	Pij V.
Maj
1.	Jožef delavec
2.	Atanazij
3.	Filip in Jakob
12.	Nerej in Ahilej 14. Matija
18.	Janez I.
20.	Bernardin Sienski
25.	Beda; Gregor VII.; Marija Magdalena de Pazzi
26.	Filip Neri
27.	Avguštin Canterburyjski
31.	Obiskovanje Device Marije
Junij
1.	Justin
2.	Marcelin in Peter
3.	Karel Lwanga in tovariši
5.	Bonifacij
6.	Norbert 9. Efrem
11. Barnaba
13.	Anton Padovanski
19.	Romuald
21.	Alojzij Gonzaga
22.	Pavlin Nolanski; Janez Fisher in Tomaž More
24.	Rojstvo Janeza Krstnika
27.	Ciril Jeruzalemski
28.	Irenej
29.	Peter in Pavel
30.	Prvi rimski mučenci
Julij
3.	Tomaž apostol
4.	Elizabeta Portugalska
5.	Anton Marija Zaccaria
6.	Marija Goretti 11. Benedikt
13.	Henrik
14.	Kamil de Lellis
15.	Bonaventura
16.	Karmelska Mati božja
21.	Lavrencij (Lovrenc) iz Brindisija
22.	Marija Magdalena
23.	Brigita
25.	Jakob apostol
26.	Joahim in Ana
29.	Marta
30.	Peter Krizolog
31.	Ignacij Lojolski
Avgust
1.	Alfonz Marija Ligvorij
2.	Evzebij iz Vercellija
4.	Janez Marija Vianney
5.	Posvetitev bazilike Marije Snežne
7.	Dominik
8.	Kajetan
10.	Lovrenc
11.	Klara
13. Poncijan in Hipolit
15.	Marijino vnebovzetje
16.	Štefan Ogrski
19.	Janez Eudes
20.	Bernard
21.	Pij X.
22.	Marija Kraljica
23.	Roza iz Lime
24.	Jernej
25.	Ludvik; Jožef Kalasanc
27.	Monika
28.	Avguštin
29.	Mučeništvo Janeza Krstnika
September
3. Gregor Veliki 8. Marijino rojstvo
13.	Janez Krizostom
14.	Povišanje sv. Križa
15.	Žalostna Mati božja
16.	Kornelij in Ciprijan
17.	Robert Bellarmino 19. Januarij
21. Matej apostol
26.	Kozma in Damijan
27.	Vincenc Pavelski
28.	Venceslav
29.	Mihael, Gabrijel in Rafael
30.	Hieronim
Oktober
1.	Terezija Deteta Jezusa
2.	Angeli varuhi
4. Frančišek Asiški
6.	Bruno
7.	Rožnovenska Mati božja 9. Dionizij in tovariši; Janez
Leonardi 14. Kalist I.
15.	Tere/Š;a Velika
16.	Hedvika; Marjeta Marija Alacoque
17.	Ignacij Antiohijski
18.	Laka
19.	Janez de Brebeuf, Izak Jogues in tov., kanadski mučenci; Pavel od Križa
23.	Janez Kapistran
24.	Anton Marija Claret 28. Simon in Juda
November
1.	Vsi sveti
2.	Spomin vseh vernih rajnih
3.	Martin de Porres
4.	Karel Boromejski
9. Posvetitev lateranske bazilike
10.	Leon Veliki
11.	Martin
12.	Jozafat
15.	Albert Veliki
16.	Marjeta škotska; Jedrt iz Helfte
17.	Elizabeta Ogrska
18.	Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla
21.	Marijino darovanje
22.	Cecilija
23.	Klemen I.; Kolumban
30.	Andrej apostol
December
3.	Frančišek Ksaver
4.	Janez Damaščan 6. Nikolaj (Miklavž)
8. Brezmadežno spočetje Device Marije
11.	Damaz I.
12.	Ivana Frančiška de Chantal
13.	Lucija
14.	Janez od Križa 21. Peter Kanizij 23. Janez Kentski
26.	Štefan
27.	Janez Evangelist
28.	Nedolžni otroci
29.	Tomaž Becket
31.	Silvester
KOLEDAR 1976 Spremembe za posamezne mesece
Januar
2.	Bazilij Veliki (doslej 14. junija) in Gregor Nacianški (doslej 9. maja)
(2. Imena Jezusovega se spominjamo na Novega leta dan, zato je poseben praznik odveč)
7.	Rajmund Penjafortski (doslej 23. jan.) 13. Hilarij (doslej 14. jan.)
24. Frančišek Šaleški (doslej 29. jan.) (26. Polikarp, po novem 23. febr.)
27.	Angela Merici (doslej 1. jun., poprej 31. maja)
(27. Janez Zlatousti, po novem 13. sept.)
28.	Tomaž Akvinski (doslej 7. marca)
Februar
(1. Ignacij Antiohijski, po novem 17. okt.) (6. Tit, po novem 26. januarja)
8.	Hieronim Emiliani (doslej 20. julija)
(9. Ciril Aleksandrijski, po novem 27. junija) 17. Sedem ustanoviteljev servitov (doslej 12. febr.)
21. Peter Damiani (doslej 23. februarja) 23. Polikarp (doslej 26. januarja) (24. Matija, po novem 14. maja)
Marec
7. Perpetua in Felicita (doslej 6. marca) (7. Tomaž Akvinski, po novem 28. januarja) (12. Gregor Veliki, po novem 3. septembra) (21. Benedikt, po novem 11. julija) (27. Janez Damaščan, po novem 4. decembra) (Janez Kapistran, po novem 23. oktobra) (Cvetni petek: Marija sedem žalosti — praznik je odpravljen, ker praznujemo isto 15. sept.: Žalostna Mati božja)
April
7. Janez Krstnik de la Salle (doslej 15. maja) 11. Stanislav, škof, mučenec (doslej 7. maja) (11. Leon Veliki, po novem 10. novembra)
13.	Martin I. papež (doslej 12. nov.) (14. Justin, po novem 1. junija)
(27. Peter Kanizij, po novem 21. decembra) (28. Pavel od Križa, po novem 19. oktobra)
29.	Katarina Sienska (doslej 30. aprila)
30.	Pij V. (doslej 5. maja)
Maj
3.	Filip in Jakob (doslej 11. maja, poprej 1. maja)
(4. Monika, po novem 27. avgusta) (5. Pij V., po novem 30. aprila) (7. Stanislav, škof, muč., po novem 11. aprila) (9. Gregor Nacianški, po novem 2. januarja) (13. Robert Bellarmino, po novem 17. septembra)
14.	Matija (doslej 24. februarja)
(15. Janez Krstnik de la Salle, po novem 7. februarja)
18.	Janez I., papež (doslej 27. maja)
25.	Beda Častitljivi (doslej 27. maja); Marija Magdalena de Pazzi (doslej 29. maja)
27. Avguštin Canterburyjski (doslej 28. maja) 31. Obiskanje Device Marije (doslej 2. julija) (31. Marija Kraljica, po novem 22. avgusta)
Junij
I.	Justin (doslej 14. aprila)
(1. Angela Merici, po novem 27. januarja) 9. Efrem Sirski (doslej 18. junija) (10. Marjeta Škotska, po novem 16. novembra)
19.	Romuald (doslej 7. februarja)
26.	Marijino brezmadežno Srce (doslej 22. avgusta) se praznuje po novem dan po prazniku Srca Jezusovega
27.	Ciril Aleksandrijski (doslej 9. februarja)
28.	Irenej (doslej 3. julija)
(30. Spomin sv. Pavla je odpravljen, ker je združen v praznovanju prejšnjega dne)
Julij
(1. Praznik sv. Rešnje Krvi je odpravljen, ker praznujemo to skrivnost na praznik sv. Rešnjega Telesa) (2. Obiskanje Device Marije, po novem 31. maja)
3.	Tomaž, apostol (doslej 21. decembra)
4.	Elizabeta Portugalska (doslej 8. julija)
5.	Ciril in Metod (doslej 7. julija; liturgično drugod 14. februarja)
II.	Benedikt (doslej 21. marca)
13.	Henrik (doslej 15. julija)
14.	Kamil de Lellis (doslej 18. julija)
15.	Bonaventura (doslej 14. julija)
(19. Vincenc Pavelski, po novem 27. septembra)
(20. Hieronim Emiliani, po novem 8. februarja)
23. Brigita Švedska (doslej 8. oktobra) 26. Joahim in Ana, starši Device Marije
(Joahim doslej 16. avgusta) 30. Peter Krizolog (doslej 4. decembra)
Avgust
1.	Alfonz Marija Ligvorij (doslej 2. avgusta)
2.	Evzebij iz Vercellija (doslej 16. decembra) 4. Janez Marija Vianney (doslej 8. avgusta)
7.	Sikst II. (doslej 6. oz. 5 avgusta)
8.	Dominik (doslej 4. avgusta) 11. Klara (doslej 12. avgusta)
16.	Štefan Ogrski (doslej 2. septembra) (16. Joahim, po novem 26. julija)
21. Pij X. (doslej 3. septembra) (21. Ivana Frančiška de Chantal, po novem 12. decembra)
22.	Marija Kraljica (doslej 31. maja)
(22. Brezmadežno Srce Marijino, po novem na dan po prazniku Srca Jezusovega)
23.	Roza iz Lime (doslej 30. avgusta)
25.	Jožef Kalasanc (doslej 27. avgusta) 27. Monika (doslej 4. maja)
September
(2. Štefan Ogrski, po novem 16. avgusta) 3. Gregor Veliki (doslej 12. marca) (3. Pij X., po novem 20. avgusta) (12. Ime Marijino — praznik je odpravljen, ker se ga spominjamo ob Marijinem rojstvu)
13. Janez Zlatousti (doslej 27. januarja) 17. Robert Bellarmino (doslej 13. maja)
26.	Kozma in Damijan (doslej 27. septembra)
27.	Vincenc Pavelski (doslej 19. julija)
29. Mihael, Gabrijel (doslej 24. marca) in Rafael (doslej 24. oktobra)
Oktober
1. Terezija Deteta Jezusa (doslej 3. oktobra) (8. Brigita Švedska, po novem 23. julija) (12. Materinstvo Blažene Device Marije — praznik je odpravljen, ker ga praznujemo po novem 1. januarja)
16.	Marjeta Marija Alacoque (doslej 17. oktobra)
17.	Ignacij Antiohijski (doslej 1. februarja)
19. Pavel od Križa (doslej 28. aprila) (20. Janez Kancij, po novem 23. decembra) (24. Rafael, po novem 29. septembra) 25. Posvečenje cerkva — namesto posameznih škofijskih praznikov (pri nas 9., 23. oziroma 29. oktobra) je sedaj enoten praznik za tiste cerkve, kjer ne vedo za datum posvetitve in ne morejo praznovati na dejansko obletnico (Zadnja nedelja: Kristus Vladar je po novem na zadnjo nedeljo v cerkvenem letu)
November
10. Leon Veliki (doslej 11. aprila) 12. Jozafat Kunčevič (doslej 14. novembra) (12. Martin I., papež, po novem 13. aprila) 17. Elizabeta Ogrska (doslej 19. novembra)
December
4. Janez Damaščan (doslej 27. marca) (4. Peter Krizolog, po novem 30. julija) 12. Ivana Frančiška de Chantal (doslej 21. avgusta)
14. Janez od Križa (doslej 14. novembra) (16. Evzebij iz Vercellija, po novem 2. avgusta)
21. Peter Kanizij (doslej 27. aprila) (21. Tomaž apostol, po novem 3. julija) 23. Janez Kancij (doslej 20. oktobra)
SVETNIŠKI GODOVI PO RIMSKEM MISALU
Ahilej in Nerej, mm, 12. maja Agata, devica, mučenka, 5. februarja Agnes (Neža), devica, mučenka, 21. januarja Albert Veliki, škof, cerkv. učitelj, 15. novembra
Alfonz Marija Ligvorij, škof, cerkv. uč., 1. avgusta
Alojzij Gonzaga, redovnik, 21. junija Ambrož, škof, cerkv. učitelj, 7. decembra Andrej, apostol, 30. novembra Angela Merici, redovnica, 27. januarja Angeli varuhi, 2. oktobra Ana in Joahim, starša Marije Device, 26. julija
Anzelm, škof, cerkv. učitelj, 21. aprila Ansgar (Oskar), škof, 3. februarja Anton, puščavnik in opat, 17. januarja Anton Padovanski, duhovnik, cerkv. učitelj, 13. junija
Anton Marija Claret, škof, 24. oktobra Anton Marija Zaccaria, duhovnik, 5. julija Atanazij, škof, cerkv. učitelj, 2. maja Avguštin, škof, cerkv. učitelj, 28. avgusta Avguštin Canterburyjski, škof, 27. maja
Barnaba, apostol, 11. junija
Bazilij Vel. in Gregor Nacianški, škofa,
cerkv. učitelja, 2. januarja Beda Castitiljivi, duhovnik, cerkv. učitelj,
25. maja Benedikt, opat, 11. julija Bernardin Sienski, duhovnik, 20. maja Bernard, opat, cerkv. učitelj, 20. avgusta Blaž, škof, mučenec, 3. februarja Bonaventura, škof, cerkv. učitelj, 15. julija Bonifacij, škof, mučenec, 5. junija Brigita, redovna ustanoviteljica, 23. julija Bruno, duhovnik, 6. oktobra
Cecilija, devica, mučenka, 22. novembra Ciprijan, škof, mučenec, 16. septembra Ciril Aleksandrijski, škof, cerkv. učitelj, 27. junija
Damaz, papež, 11. decembra Damijan in Kozma, mučenca, 26. septembra Dionizij, škof in tov., mučenci, 9. oktobra Dominik, duhovnik, 8. avgusta
Elizabeta Turinška, redovnica, 17. novembra Elizabeta Portugalska, 4. julija Efrem, diakon, cerkv. učitelj, 9. junija Evzebij iz Vercellija, škof, 2. avgusta
Fabijan, papež, mučenec, 20. januar Felicita in Perpetua, mučenki, 7. marca Fidelis iz Sigmaringena, duhovnik, mučenec, 24. aprila
Frančiška Rimska, redovnica, 9. marca Frančišek Asiški, 4. oktobra Frančišek Paolski, redovni ustanovitelj, 2. aprila
Frančišek Šaleški, škof, cerkv. učitelj, 24. januarja
Frančišek Ksaver, duhovnik, 3. decembra
Gabrijel, Mihael in Rafael, nadangeli, 29. septembra
Gertruda (Jedrt), devica, 16. novembra Gregor Nacianški, škof, cerkv. učitelj, 2. januarja
Gregor VII., papež, 25. maja Gregor Veliki, papež, 3. septembra
Hedvika, redovnica, 16. oktobra Henrik I., 13. julija
Hieronim, duhovnik, cerkv. učitelj, 30. septembra
Hieronim Emiliani, redovnik, 8. februarja Hipolit, duhovnik, mučenec, 13. avgusta
Ignacij Antiohijski, škof, mučenec, 17. oktobra
Ignacij Lojolski, duhovnik, 31. julija
Irenej, škof, mučenec, 28. junija
Ivana Frančiška de Chantal, redovnica,
12. decembra Izak Jogues, duhovnik, mučenec, 19. oktobra Izidor Seviljski, škof, cerkv. učitelj, 4. aprila
Jakob mlajši in Filip, apostola, 3. maja Jakob starejši, apostol, 25. julija Januarij in tovariši, mučenci, 19. septembra Jernej, apostol, 24. avgusta Jezusa Kristusa, Našega Gospoda:
—	oznanjenje, 25. marca
—	krst, nedelja po 6. januarju
—	Rešnje telo in kri, četrtek po presv. Trojici
—	povišanje sv. križa, 14. septembra
—	presveto Srce, petek po osmini Svetega Rešnjega telesa
—	razglašenje, 6. januarja
—	sveta družina, nedelja v osmini božiča
—	vnebohod, deset dni pred binkoštmi
—	božič = rojstvo, 25. decembra
—	darovanje, 2. februarja
—	VSTAJENJE (velika noč)
—	Vladar, zadnja navadna nedelja
—	spremenjenje, 6. avgusta
—	posvečenje bazilike v Lateranu, 9. novembra
Janez, apostol in evangelist, 27. decembra Janez I., papež, mučenec, 18. maja Janez od Boga, redovnik, 8. marca Janez od Križa, duhovnik, cerkv. učitelj,
14. decembra Janez Krstnik, rojstvo, 24. junija, mučeni-
štvo 29. avgusta Janez Bosko, duhovnik, 31. januarja
Janez Krizostom, škof, cerkv. učitelj, 13. septembra
Janez Damaščan, duhovnik, cerkveni učitelj.
4. decembra Janez de Brebeuf, duhovnik in mučenec, 19. oktobra
Janez de Capestrano (Kapistran), duhovnik, 23. oktobra
Janez Kentski (Kancij), duhovnik, 23. decembra
Janez Eudes, duhovnik, 19. avgusta Janez (John) Fisher, škof, mučenec, 22. junija Janez Leonardi, duhovnik, 9. oktobra Janez Marija Vianney, duhovnik, 4. avgusta Joahim in Ana, starša Device Marije, 26. julija
Jozafat, škof in mučenec, 12. novembra Jožef, mož Marije Device, 19. marca Jožef, delavec, 1. maja Jožef Kalasanc, duhovnik, 25. avgusta Juda in Simon, apostola, 28. oktobra Jurij, mučenec, 23. aprila Justin, mučenec, 1. junija
Kajetan, duhovnik, 7. avgusta Kalist I., papež, mučenec, 14. oktobra Kamil de Lellis, duhovnik, 14. julija Karel Boromejski, škof, 4. novembra Karel Lvvanga in tov. mučenci, 3. junija Kazimir, 4. marca
Katarina Sienska, devica, 29. aprila
Klara, devica, 11. avgusta
Klemen I., papež, mučenec, 23. novembra
Kolumban, opat, 23. novembra
Kornelij, papež (s Ciprijanom), mučenec,
16. septembra Kozma in Damijan, mučenca, 26. septembra Ksist II. (Sikst), papež in tov. mučenci, 7. avgusta
Lovrenc iz Brindisija, duhovnik, cerkv. učitelj, 21. julija Lovrenc, diakon, mučenec, 10. avgusta Leon Veliki, papež, cerkv. učitelj, 10. novembra
Luka, evangelist, 18. oktobra Lucija, devica, mučenka, 13. decembra Ludvik, 25. avgusta
Marcelin in Peter, mučenca, 2. junija Marjeta Marija Alacoque, devica, 16. oktobra Marjeta Škotska, 16. novembra Marija Devica:
—	božja Mati, 1. januarja
—	brez madeža spočeta, 8. decembra
—	darovanje, 21. novembra
—	kraljica, 22. avgusta
—	karmelska Mati božja, 16. julija
—	lurška Mati božja, 11. februarja
—	obiskovanje Elizabete, 31. maja
—	rojstvo, 8. septembra
—	rožnovenska Mati božja, 7. oktobra
—	brezmadežno Srce Marijino, na dan po prazniku Srca Jezusovega
—	vnebovzetje, 15. avgusta
—	žalostna Mati božja, 15. septembra
—	posvetitev bazilike Matere božje, 5. avgusta
Marija Goretti, devica, mučenka, 6. julija Marija Magdalena, 22. julija Marija Magdalena de Pazzi, devica, 25. maja Marko, evangelist, 25. aprila Marta, 29. julija
Martin I., papež, mučenec, 13. aprila Martin Porres, redovnik, 3. novembra Martin Tourski, škof, 11. novembra Matija, apostol, 14. maja Matej, apostol, evangelist, 21. septembra Metod, škof in Ciril, redovnik, 14. februarja
(pri nas 5. julija) Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli, 29. septembra Monika, 27. avgusta
Nerej in Ahilej, mučenca, 12. maja Nikolaj, škof, 6. decembra Norbert, škof, 6. junija Pankracij, mučenec, 12. maja Patricij, škof, 17. marca Pavel, apostol:
—	spreobrnitev, 25. januarja
—	praznik, 29. junija
—	posvetitev bazilike v Ostiji, 18. novembra
Pavel Miki in tov., japonski mučenci, 6. februarja
Pavlin Nolanski, škof, 22. junija Perpetua in Felicita, mučenki, 7. marca Peter, apostol:
—	sedež, 22. februarja
—	praznik, 29. junija
—	posvetitev bazilike v Vatikanu, 18. novembra
Peter in Marcelin, mučenca, 2. junija Peter Kanizij, duhovnik, cerkveni učitelj,
21. decembra Peter Chanel, duhovnik, mučenec, 28. aprila Peter Krizolog, škof, cerkveni učitelj, 30. julija
Peter Damiani, škof, cerkveni učitelj, 21. februarja Pij V., papež, 30. aprila Pij X., papež, 21. avgusta Polikarp, škof, mučenec, 23. februarja Poncijan, papež in Hipolit, duhovnik, mučenca, 13. avgusta Prvi mučenci sv. rimske Cerkve, 30. junija
Rafael, Mihael, Gabrijel, nadangeli, 29. septembra
Rajmund Penjafortski, duhovnik, 7. januarja Robert Bellarmino, škof, cerkveni učitelj,
17. septembra Romuald, opat, 19. junija Roza iz Lime, devica, 23. avgusta
Sebastijan (Boštjan), mučenec, 20. januarja Sikst II., papež in tov. mučenci, 7. avgusta Silvester I., papež, 31. decembra Simon in Juda, apostola, 28. oktobra Skolastika, devica, 10. februarja Stanislav, škof, mučenec, 11. aprila
Štefan, prvi mučenec, 26. decembra Štefan Ogrski, 16. avgusta
Terezija Avilska (Velika), devica, cerkv. učit.,
15. oktobra Terezija Deteta Jezusa, devica, 1. oktobra Timotej in Tit, škofa, 26. januarja Tomaž, apostol, 3. julija Tomaž Becket, škof, mučenec, 29. decembra Tomaž More in Janez (John) Fisher, škofa,
mučenca, 22. junija Trojica Presveta, nedelja po binkoštih Turibij iz Mongroveja, škof, 23. marca
Venčeslav (Vencelj), mučenec, 28. septembra Verne duše, spomin, 2. novembra Vsi svetniki, spomin, 1. novembra Vincencij, diakon, mučenec, 22. januarja Vincencij Pavelski, duhovnik, 27. septembra Vincencij Ferrerski, duhovnik, 5. aprila
naših trideset let
Vsa Evropa, ki so jo napadle, preganjale, teptale in morile nemške in italijanske fašistične horde, je letos proslavljala 30-letnico zmage zavezniških sil, Sovjetske zveze, ZDA in Velike Britanije. Ta sijajna zmaga nad mračnjaštvom pa je bila hkrati tudi sad mogočnega odporniškega gibanja, ki je zajelo milijone ljudi v zasedenih deželah Evrope. V tem junaškem odporu nosijo prvo zastavo predvsem jugoslovanski narodi, ki so se prvi uprli v Evropi, v trenutku, ko sta bila nemški nacizem in italijanski fašizem na višku svoje moči in ko je kazalo, da je vsak boj z njima obsojen na neuspeh. Odpor se je začel v najhujših okoliščinah, ko je spomladi leta 1941 okupator preplavil Jugoslavijo in v nekaj dneh z lahkoto porazil nepripravljeno kraljevsko vojsko.
Tridesetletnica osvoboditve in zmage nad nacizmom in fašizmom nam je priklicala v spomin poziv Osvobodilne fronte na upor proti okupatorju in odziv vseh poštenih Slovencev, ki so se strnili pod njenim vodstvom; poziv naprednih sil jugoslovanskih narodov in odgovor na ta poziv, ki je združil milijone Jugoslovanov v vrste upora. S tem bojem na življenje in smrt, ki smo ga sprejeli Slovenci skupaj z bratskimi jugoslovanskimi narodi in narodnostmi, smo z velikim junaštvom in strahotnimi žrtvami priborili ne le svobodo, marveč si odprli in začrtali pot tudi v socialistično preobrazbo slovenske in v novi državni skupnosti celotne jugoslovanske družbe pod Titovim vodstvom.
Ko smo se spominjali tistih čudovitih prvomajskih dni pred tridesetimi leti, ko so po vsej Sloveniji zaplapolale zastave svobode, so nam prihajale pred oči nepozabne podobe takratnega navdušenja. Slovenska vojska je vkorakala v Ljubljano, v Trst, v Gorico, v Celovec. Iz nemških in italijanskih taborišč so se vračali tisoči in tisoči, ki so jih nacistični in fašistični okupatorji izgnali iz naše domovine. Mnogi in
premnogi partizani in izgnanci so našli svoje domove prazne in opustošene, mnogi tudi požgane, vračali so se revnejši, kakor so odhajali, toda stopali so na svobodna domača tla in v zavesti, da so državljani nove Jugoslavije, ki je bila tako za nas Slovence kakor za vse druge jugoslovanske narode edina možnost in tudi edino trdno poroštvo za tedaj nam samim še nesluteni politični, gospodarski in kulturni razvoj.
Zato je bilo prav, da smo se te obletnice spominjali z velikim slavjem in s številnimi prireditvami, posvečenimi spominu na junaški boj in velikanske žrtve, hkrati pa je bilo to slavje priložnost, da smo lahko v večji zbranosti pregledali tridesetletno pot nove Jugoslavije.
Osrednja proslava je bila v Beogradu, kjer nas je veličastna parada spomnila na vojno, na dni osvobodilnega boja. Zatem so se vrstile proslave po vseh republikah in v posameznih krajih. Proslave v Sloveniji so doživele vrhunec 9. in 10. maja v Ljubljani, kjer so ob tej priložnosti odkrili spomenik narodnemu heroju Francu Rozmanu-Stanetu ter spomenik revoluciji. Potem so se vrstile proslave skozi ves mesec maj in ponekod še v juniju, zaključile pa so se 29. novembra v Beogradu ter v vseh glavnih mestih republik in pokrajin ob 30. obletnici razglasitve republike. Tridesetletnico te veličastne zmage smo slavili slovenski delovni ljudje v že bistveno prenovljeni, socialistični družbi, utemeljeni na socialističnem humanizmu in samoupravljanju, gmotno in duhovno bogatejši. Zbrani v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, v kateri so združene vse organizirane socialistične sile, razvijamo svetla izročila Osvobodilne fronte in množične ljudske ustvarjalnosti. V samoupravnih organizacijah in skupnostih, delegacijah in delegatskih skupščinah uresničujemo samoupravljanje in oblast vseh delovnih ljudi. V odločnem prizadevanju za uresničevanje nove ustave smo slavili skupaj z vso Jugoslavijo to obletnico ne samo kot praznik zmage v oboroženem boju, ampak tudi kot tridesetletni obračun prizadevanj za vsestransko uresničevanje ciljev socialistične družbe — osvoboditve človeka in njegovega dela.
Od osvoboditve do danes se je v Jugoslaviji družbeni proizvod povečal za petkrat in pol. Industrijska proizvodnja je še hitreje napredovala. Število zaposlenih se je povečalo za štirikrat. V nenehnem prizadevanju za materialno in družbeno preobrazbo je zrasel sodoben delavski razred — stotisoči samoupravi javcev, ki danes po besedah predsednika Tita lahko v celoti izpolnijo zahteve novega časa in zadoste potrebam razvitejšega samoupravljanja. To je hkrati najboljše poroštvo za nadaljnji uspešen razvoj in napredek na vseh področjih našega dela in življenja. Kakšen velikanski skok smo naredili v teh treh desetletjih, nam pove ugotovitev, da danes proizvede jugoslovanska industrija v manj kakor mesecu dni več, kakor je proizvedla v vsem letu 1939. Naj mimogrede omenimo samo nekaj najznačilnejših povojnih dosežkov v Sloveniji, kjer smo se v stopnji gospodarske rasti povzpeli med najvišje na svetu. Od leta 1952 do leta 1912 se je industrijska proizvodnja povečala šestkrat, v primerjavi z letom 1939 pa celo desetkrat. Če bi to hoteli poenostaviti, bi dejali, da smo postavili k vsaki tovarni iz leta 1939 kar deset enakih tovarn. V letih 1953 do 1912 so nastala nova mesta, zgradili smo 3.600 kilometrov novih cest, 152.400 novih stanovanj, veliko novih kulturnih zgradb, vrtcev, šol, v sklopu univerze so zrasli najsodobnejši inštituti, dobili smo nove bolnišnice, zdravstvene domove itn. Zdravstveno je enotno zavarovano vse prebivalstvo, število uživalcev pokojnin in invalidnin se je povečalo od 113.000 v letu 1939 na skoraj 200.000 v letu 1913. Tako bi lahko naštevali še in še. Kakor nas je proslava tridesetletnice zmage nad fašizmom in nacizmom zlasti vse tiste, ki smo v boju sodelovali, spet in spet silila k grozljivemu premišljevanju, kolikšno ceno smo morali plačati za svojo svobodo in neodvisnost, nam je to bolečo misel navdajala zavest, da žrtve niso bile zaman in da pomeni leto 1945 leto največje zmage v naši narodni zgodovini, največje zato, ker je bila najdraže plačana in ker smo v njej dosegli tisto, za kar smo bili v stoletjih naše zgodovine večkrat ogoljufani. Kakor je
takrat združeno v Osvobodilni fronti slovensko ljudstvo šlo v boj za svobodo in neodvisnost osveščeno in enotno in v boju zmagalo, tako se je tudi z nadčloveškimi napori lotilo obnove porušene domovine. Danes po tridesetih letih že uživa velike sadove svojega dela in z izkušnjami preteklih desetletij z nič manjšim prizadevanjem gradi dalje socialistično samoupravno družbo, kot si jo je zapisalo v ustavo.
Rod, ki je nosil breme narodnoosvobodilnega boja in obnove, odhaja; zastavo revolucije pa je prevzela mladina, ki vsako leto s štafetno palico s programom socializma in humanizma, bratstva in enotnosti, ustvarjanja, svobode, napredka in miru, z zavestjo odgovornosti obljublja, da bo spoštovala preteklost, branila sedanjost in gradila prihodnost.
Če smo se letos bolj kakor sicer spominjali tistih časov pred tridesetimi in več leti, če smo močneje oživljali spomine nanje, če še postavljamo spomenike in prirejamo slovesnosti, gotovo ne delamo tega samo zato, da bi obujali čas samo za tiste, ki so ga doživeli, duha tistega časa oživljamo tudi zato, da njegove vrednote posredujemo rodu, ki je zrasel po vojni. Te vrednote pa so vredne trajnega spominjanja: pripravljenost na žrtve, predanost, pogum, nesebičnost, zvestoba, vztrajnost, plemenitost, tovarištvo. Vse to nam je danes še potrebno, čeprav k sreči ne zato, da bi z orožjem morali braniti, kar smo si priborili, marveč zato, ker so nam vrednote narodnoosvobodilnega boja trajno potrebne kot zgled, kako se izpričuje zvestoba narodni skupnosti, zvestoba vzorom in ciljem za naš boljši jutrišnji dan in ne le za naš, marveč za srečo vsega človeštva.
varujmo našo svobodo
VLOGA IN POMEN SPLOŠNEGA LJUDSKEGA ODPORA
V temeljnih načelih slovenske ustave je zapisano, da smo vsi delovni ljudje in občani, ves slovenski narod, kakor tudi italijanska in madžarska narodnost, skupno z drugimi narodi in narodnostmi Jugoslavije odločeni, da vse svoje sile usmerimo v ustvarjalno delo in graditev naše samoupravne socialistične skupnosti. Zato si dosledno prizadevamo za politiko miru in smo proti vojni.
S tako zastavljenimi in v praksi izvajanimi načeli je Jugoslavija v politiki mednarodnih odnosov odločno na strani neuvrščenih držav in drugih naprednih ter miroljubnih sil, ki se stalno krepijo in med katerimi naša država uživa velik ugled.
Vendar pa se zavedamo, da v svetu tudi trideset let po končani vojni, v kateri je bil poražen fašizem, še vedno delujejo mračne in nazadnjaške sile, ki težijo za nadvlado in gospodarskim izkoriščanjem drugih držav ali celo stremijo za prisvajanjem tujih ozemelj. Da bi dosegle svoje cilje, izvajajo na manjše in nerazvite države gospodarske, politične, psihološke in druge pritiske ali se na njihov račun sporazumevajo med seboj o delitvi interesnih področij, istočasno pa med njimi samimi traja nenehen boj za gospodarsko, politično in vojaško premoč.
Zaradi tega v mednarodnih odnosih neprestano prihaja do različnih kriznih situacij, iz katerih nastajajo oboroženi spopadi, ki čestokrat preraščajo v prave in dolgotrajne vojne, kot je bilo to v Koreji, Vietnamu in Kambodži in kakršno stanje še vedno traja na Bližnjem vzhodu. Takšne vojne so postale največja nevarnost za majhne države.
Nasprotja, ki izhajajo zaradi blokovske razdelitve sveta, razlik med razvitimi in nerazvitimi, med kapitalizmom in socializmom, zlasti pa težnje za gospodarskim
izkoriščanjem ter prisvajanjem tujih ozemelj, lahko sprožijo nove oborožene spopade, v katerih bi bila ogrožena tudi naša država, njena neodvisnost in ozemeljska nedotakljivost ali naša samoupravna družbena ureditev. Zato moramo biti vedno pripravljeni, da takšen napad preprečimo in da se morebitnemu napadalcu upremo z vsemi močmi in sredstvi, s katerimi razpolagamo. Zato izvajamo vsestranske obrambne priprave in gradimo sistem splošnega ljudskega odpora.
Bistvo zamisli splošnega ljudskega odpora je, da se v obrambno vojno, s tem pa tudi v obrambne priprave — poleg oboroženih sil Jugoslovanske ljudske armade, ki so glavna moč naše obrambe — vključujejo tudi vsi drugi družbeni dejavniki: oblastveni in samoupravni organi, družbenopolitične in druge družbene organizacije, vse gospodarske in druge delovne organizacije, krajevne skupnosti, štabi in enote civilne zaščite itd., torej vsi delovni ljudje in občani, ne glede na to, na katerem področju delajo in se združujejo.
Oborožen boj je vsekakor najbolj učinkovita in zato tudi odločilna oblika upiranja napadu. Vodile bi ga enote Jugoslovanske ljudske armade in teritorialne obrambe. — Jugoslovanska ljudska armada je, kot vemo, zrasla iz narodnoosvobodilne vojske in je skupna oborožena sila vseh narodov in narodnosti Jugoslavije. To je operativna vojska, ki obstaja že v miru in je vedno pripravljena, da sprejme boj in se postavi po robu vsakemu napadalcu. Temu primerno je tudi organizirana, opremljena in oborožena z najsodobnejšim orožjem, ki ga, od puške do letal, v veliki meri izdelujejo naši delovni ljudje.
Teritorialna obramba je prav tako sestavni del oboroženih sil. Razvila se je v zadnjem desetletju kot najširša oblika oboroževanja delovnih ljudi v republiki in občinah ter nekaterih delovnih organizacijah. Enote teritorialne obrambe se dopolnjujejo z moškimi in ženskimi vojaškimi obvezniki kakor tudi z mladinci — prostovoljci, ki še niso služili vojaškega roka. Te enote so rezervne sestave in bi nastopile ob neposredni vojni nevarnosti ali v primeru napada na našo državo in
Metalec min
se skupaj z enotami jugoslovanske ljudske armade takoj vključile v oborožen boj zoper napadalca. Vsem štabom in enotam teritorialne obrambe v republiki poveljuje republiški štab teritorialne obrambe, ki skrbi tudi za njihovo bojno pripravljenost.
Poleg enot JLA in teritorialne obrambe bi v primeru potrebe posegle v boj tudi enote milice, ki bodo sicer imele glavno nalogo, da varujejo red in mir v državi in se borijo zoper notranje škodljivce in špekulante, pa tudi zoper morebitne sovražnikove pomagače.
Za varovanje ljudi in njihovega imetja pred diverzantskimi in drugimi terorističnimi akcijami sovražnika, za napade na njegova skladišča, prevozne poti, zveze, zaledno oskrbo itd., skratka, za boj zoper sovražnika »na vsakem koraku« so namenjene enote narodne zaščite, ki so se v zadnjem letu začele ustanavljati in uriti v krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah. V te enote se lahko vključujejo vsi občani, ki niso razporejeni v redne vojaške enote. Tako bomo v sestavi narodne zaščite imeli zlasti mlajše mladince in ženske, pa tudi sodelovanje že starejših in z vojaškim znanjem ter izkušnjami prekaljenih ljudi bo dragoceno.
Lahko ugotovimo, da so jugoslovanska ljudska obramba, teritorialna obramba, milica in narodna zaščita po svojem nastanku, sestavi, vlogi in nalogah, ki jih imajo v obrambi dežele in naše samoupravne socialistične družbe, globoko ljudske, tehnično dobro opremljene in
oborožene, predvsem pa odločne in sposobne, da se uprejo ter učinkovito borijo zoper vsakršnega napadalca. Te sile predstavljajo oborožen del ljudstva, ki je odločujoč dejavnik splošnega ljudskega odpora.
V zvezi s tem je treba poudariti posebno veliko vlogo in pomen strokovnih in starešinskih kadrov, s katerimi morajo razpolagati oborožene sile. V skladu z našo družbeno in večnacionalno državno ureditvijo morajo ti kadri izhajati iz vseh slojev in vseh republik. Znano pa je, da Slovenci nismo dovolj številno zastopani v vojaškem starešinskem kadru. Zato so bile v zadnjih letih izpeljane mnoge pobude za večje vključevanje slovenskih mladincev v vojaške poklice. Med drugim je sedaj v Ljubljani zgrajena tudi posebna gimnazija z internatom, v kateri se brezplačno šolajo pripravniki za vojaške šole in akademije.
Da bi oborožene sile lahko izpolnile svoje naloge, je izredno pomembno, da se na splošni ljudski odpor pripravljajo, organizirajo in za delovanje v vojni usposabljajo tudi vsi drugi dejavniki. Oborožen odpor namreč črpa svojo moč iz ljudstva ter se naslanja na materialne dobrine in zmogljivosti celotne družbe. Poleg tega v primeru napada na našo državo ne bi šlo samo zato, da zavrnemo in preženemo napadalca, temveč, da obenem obvarujemo in ohranimo našo oblast in samoupravno ureditev naše skupnosti ter zagotovimo njen nadaljnji socialistični razvoj.
Vojaki na obhodu
Tudi naša vojna mornarica je opremljena z najsodobnejšimi bojnimi ladjami
Zato se morajo za delo v vojni pripravljati vse gospodarske in druge delovne ter družbene organizacije, zlasti še vse temeljne organizacije združenega dela in krajevne skupnosti, kjer delovni ljudje in občani neposredno odločajo in se združujejo zaradi organiziranja proizvodnje in storitev oziroma za reševanje komunalnih, socialnih in drugih vprašanj. Vsi moramo razmišljati in se pripravljati na to, kaj in kako bomo proizvajali in delovali v vojnih razmerah, kako bomo obdelovali zemljo in si zagotavljali hrano, obleko, obutev in druge potrebščine, kako in kje bomo v najtežjih pogojih skrbeli za nastanitev in preskrbo borcev, ranjencev, bolnikov in ostarelih ljudi, kako bodo v vojnih razmerah delovale šole in druge izobraževalne ustanove, kje se bomo zavarovali pred sovražnikovimi letalskimi napadi, kako bomo zaščitili in obvarovali svoje in družbeno imetje ter kulturne, zgodovinske in druge vrednote, kako se bo ohranila in delovala naša oblast itd.
Vse to so vprašanja, ki jih moramo reševati oziroma se na njih pripravljati
danes, da bi bilo zagotovljeno njihovo delovanje jutri, če bo to potrebno. Zato imajo vsi delavci, kmetje in drugi delovni ljudje ter občani ustavno pravico in dolžnost, da povsod, kjer delajo in živijo, skrbijo za obrambne priprave in opravljajo naloge s področja ljudske obrambe.
Zveza komunistov, ki je bila pobudnik, organizator in idejni vodja osvobodilnega in revolucionarnega boja naših narodov, je tudi danes glavni nosilec politične in druge dejavnosti delovnih ljudi pri zavarovanju in obrambi neodvisnosti naše dežele in njene socialistične družbene ureditve.
Družbenopolitične in vse druge družbene organizacije, združene v Socialistični zvezi delovnega ljudstva, krepijo enotnost delovnih ljudi in njihovo zavest ter pripravljenost za udeležbo v oboroženem boju in za izvrševanje drugih nalog pri obrambi domovine.
Velik pomen v pripravah na splošni ljudski odpor imajo zlasti še strelske, radioamaterske, taborniške, planinske, vse športne in druge organizacije in društva, ki gojijo tradicije narodnoosvobodilne vojne ter vzgajajo in usposabljajo svoje članstvo v veščinah, ki so neposredno povezane z vojaškimi nalogami.
Kot v narodnoosvobodilni vojni bi bila tudi v morebitni bodoči vojni mladina med glavnimi nosilci oboroženega boja, prav tako pa bi izvrševala tudi mnoge druge naloge splošnega ljudskega odpora. V splošni ljudski odpor bi bile množično vključene tudi ženske, ki so sedaj premalo prisotne v obrambnih pripravah, kakor tudi v našem družbenem življenju nasploh, čeprav je njihov delež v združenem delu izredno velik.
Oddelek lovcev
Skupina tankistov
Mnogi občani so nadalje vključeni v enote civilne zaščite, ki so namenjene za reševanje ljudi in imetja izpod ruševin in pred drugimi vojnimi učinki, za gašenje požarov, nudenje prve in socialne pomoči itd. Seveda se morajo obvezniki civilne zaščite že sedaj uriti in usposabljati za izvrševanje svojih nalog, med drugim tudi zato, ker ima civilna zaščita tudi v mirnem času zelo odgovorne naloge: reševanje in preprečevanje posledic ob naravnih in drugih hudih nesrečah, kot so povod-nji, potresi, plazovi, požari, velike prometne nesreče itd. Razumljivo je, da enote civilne zaščite v vojni ne bi mogle po-
sredovati v vseh primerih rušenj, požarov in druge ogroženosti. Zato je nujno potrebno, da se delovni ljudje v mestu in na vasi, v delovnih organizacijah in krajevnih skupnostih, v ulicah in stanovanjskih hišah že sedaj pripravljajo za reševanje in drugo medsebojno pomoč po načelih solidarnosti in samozaščite.
Nedvomno je tako široko in vsestransko zastavljen boj in odpor oboroženega ljudstva zoper vsakega morebitnega napadalca mogoč in pogojen z našim samoupravnim družbenim sistemom, ki omogoča našim delovnim ljudem, da odločajo o pogojih in rezultatih svojega dela in se zato zavestno združujejo v organizacijah združenega dela, krajevnih skupnostih ter drugih organizacijah in skupnostih, kjer med drugimi družbenimi vprašanji vse bolj neposredno odločajo tudi o vseh vprašanjih s področja ljudske obrambe. Naša dobra obrambna moč in pripravljenost je najboljši porok naše svobode in neodvisnosti.
Stane Kotnik
mir in varnost sta neločljiva
Dne 1. avgusta 1975 popoldne se je v Helsinkih s slovesnim podpisom uradne listine evropske konference o varnosti in sodelovanju končal eden izmed najbolj pomembnih dogodkov v zgodovini Evrope. Konferenca, ki se je končala s sporočilom miru, prijateljstva, varnosti, medsebojnega zaupanja in sodelovanja, bo v zgodovini označena kot miroljubno srečanje vseh zastopnikov evropskih držav (razen Albanije) in predstavnikov ZDA in Kanade, kot iskrena želja, da bi se nikoli več ne ponovile strašne evropske golgo-te, kot želja, da bi vsi ljudje ne le v Evropi, marveč po vsem svetu živeli v miru, svobodi in pravičnosti. Nekatera načela sklepne listine jasno poudarjajo priznanje medsebojne odvisnosti, kadar gre za varnost, zavrnitev sile kot sredstva
za reševanje odprtih vprašanj, prizadevanje za mirno poravnavanje nesporazumov, razvijanje pravičnih in prijateljskih razmerij med narodi, spoštovanje neodvisnosti različnih držav. V listini so poudarjene človekove osebne pravice, zajamčena je vsakemu človeku tudi svoboda veroizpovedi. »Številna načela, ki jih vsebuje ta evropska deklaracija, vsebuje tudi evangelij — krščansko oznanilo,« je rečeno v poslanici papeža Pavla VI., ki jo je po svojem zastopniku poslal konferenci v Helsinkih.
Jugoslovansko delegacijo je na konferenci vodil predsednik Tito. Njegov govor je zbudil veliko pozornost, zato v naslednjem povzemamo nekatere misli iz tega govora, ki ohranjajo trajno veljavo in so izraz prizadevanj celotne Jugoslavije za hitrejši razvoj pravičnejše družbene skupnosti v Evropi in svetu sploh.
»V zgodovini Evrope je ta konferenca velik trenutek, ki zbuja upanje na boljši
jutrišnji dan in srečnejše življenje naših in prihodnjih rodov.
Da bi popolneje ocenili daljnosežnost tega trenutka, moramo obuditi tudi spomin na tisto, kar je v preteklosti povzročalo toliko gorja ne samo narodom te celine, temveč tudi drugih delov sveta. Iz Evrope je prišel kolonializem, ki še danes ni popolnoma likvidiran. Tu je, žal, nastal tudi fašizem — ta najbolj mračna ideologija, kar jih pozna svet. V Evropi sta se začeli tudi dve katastrofalni svetovni vojni. Evropa je prva postala prizorišče hladne vojne, blokovskih in drugih delitev in konfrontacij...
Ta konferenca o evropski varnosti in sodelovanju ni samo rezultat dogovora evropskih narodov, temveč tudi novih teženj in sprememb v mednarodnih političnih, gospodarskih in družbenih odnosih med drugo svetovno vojno in po njej in ni pomembna samo za stanje v Evropi, temveč na svem svetu.
Živimo v času, ko se narodi vse odločneje bojujejo za svobodo in neodvisnost, za mir in enako varnost vseh, za enakopravno in vsestransko sodelovanje, za gospodarski in družbeni napredek. Obdobje kolonializma, imperializma in raznih oblik političnega in gospodarskega zatiranja narodov se pred našimi očmi bliža, sicer počasi, vendar neizogibno, svojemu koncu. Noben narod se ni več pripravljen sprijazniti s podrejenostjo in zatiranjem. Za svobodo, mir, neodvisnost in enakopravnost je vsak narod odločen vzeti nase tudi največje žrtve, kar najbolj dokazuje zmaga narodov v Vietnamu, Kambodži, Afriki itd.
Po drugi strani pa je vse bolj čutiti spoznanje ljudi in narodov, da jih sodobni pogoji in sredstva dela kakor tudi potrebe znanstveno-tehnološkega, gospodarskega, družbenega in kulturnega napredka imperativno usmerjajo k zbliževanju in združevanju. Kajti v našem času lahko samo združeni narodi rešujejo tako skupne probleme človeštva kakor tudi tiste, ki zadevajo delo, življenje in napredek posameznih narodov. Zato so narodi danes bolj kakor kdaj pripravljeni prevzeti tudi vzajemne odgovornosti, ki izvirajo iz takšne zgodovinske neizogibno-
sti integracije človeštva, vendar samo kot svobodni in enakopravni narodi v skupnem miru in varnosti in v aktivnem miroljubnem sožitju, ne pa v sistemih enostranske odvisnosti, podrejanja in negotovosti.
Politika neuvrščanja je ena od poti, po katerih sodobni rodovi iščejo nove in demokratične, hkrati pa tudi realne odgovore na obstoječe probleme. Dejstvo, da so bile tudi priprave na to konferenco prežete s prepričanjem, da se morajo mednarodni odnosi opirati na načela aktivnega miroljubnega sožitja, dokazuje, da se v zavesti vseh narodov močno izražajo iskanja novih poti za reševanje mednarodnih problemov.
Na doslej prehojeni poti h krepitvi evropske varnosti in sodelovanja smo pomembno napredovali v ustvarjanju ozračja medsebojnega zaupanja in dobre volje. Kaj to pomeni, pa najbolje ponazarja dejstvo, da je napetost hladne vojne še pred kakimi desetimi leti grozila, da bo izzvala tudi najhujše spopade na tem našem prostoru, ki bi imel nedogledne posledice za ves svet.
Izkazalo se je, da je potrpežljivo usklajevanje stališč in upoštevanje interesov vseh udeležencev na podlagi konsenza edina mogoča pot, če hočemo doseči tisto, kar je sprejemljivo za vse in kar vsem tudi koristi. Na tem temelju rastejo možnosti za vsestransko in enakopravno sodelovanje na dolgoročni podlagi, za hitrejše odpravljanje vsega, kar ločuje evropske države in narode, in za uveljavljanje pravičnejših ter vsebinsko bogatejših odnosov z drugimi deli sveta v skupnem interesu.
V današnjem soodvisnem svetu mir in varnost nista samo neločljiva, temveč sta postala zgodovinski imperativ nadaljnjega napredka človeštva.
Visoka stopnja povezanosti in soodvisnosti Evrope in drugih delov sveta se najbolj kaže na področju mednarodnih gospodarskih odnosov.
Vse države so dolžne delati za uveljavljanje pravičnejših gospodarskih odnosov, razvite države pa morajo povrh pokazati več razumevanja za probleme držav v razvoju. Trdno sem prepričan, da

teh problemov ni mogoče uspešno in u-činkovito reševati s starimi metodami in sredstvi, temveč samo z uveljavljanjem novih odnosov in oblik v mednarodni gospodarski ureditvi.
Evropa ne more iskati rešitev življenjskih vprašanj svoje varnosti in blaginje tako, da bi se zapirala vase, kajti to bi neogibno pripeljalo k njeni politični in gospodarski degradaciji. Evropa je, če lahko tako rečem, v dobrem in slabem neločljiv del sveta. Jugoslavija se je na podlagi takega stališča zmeraj zavzemala za to, da bi evropske države tudi odnose z drugimi državami opirale na takšna načela, na kakršnih želijo razvijati svoje medsebojne odnose.
Ta konferenca je v veliki meri posledica politike popuščanja in pogajanj in je obenem eden njenih najpomembnejših rezultatov. To, kar smo dosegli v Evropi, ustvarja hkrati z zboljševanjem odnosov med velikima silama vsekakor ugodne možnosti, da bi reševali tudi druge mednarodne probleme s pogajanji in sporazumevanjem. Toda ta naša pričakovanja se bodo uresničila le tedaj, če se bo ta proces razširil na vse dele sveta, če bo zajel vse najpomembnejše mednarodne probleme in če bodo v tem enakopravno sodelovale vse države ne glede na svojo velikost, razvojno stopnjo in družbenopolitično ureditev.
Sedanji pozitivni tokovi v politiki popuščanja napetosti bi se nedvomno zelo hitro znašli v krizi, če bi se popuščanje omejilo na sporazumevanje med bloki, namesto da bi bilo čedalje bolj oblika sporazumevanja vseh narodov na načelih spoštovanja neodvisnosti, suverenosti, enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Ko se najodločneje zavzemamo za takšno nadaljevanje politike popuščanja, si ne smemo zapirati oči pred dejstvom, da je veliko zapletenih in težavnih mednarodnih problemov še zmeraj zunaj dosega te politike. Mnoga krizna žarišča še zmeraj niso pogašena, nastajajo pa tudi nova. To se dogaja večinoma na ozemljih neuvrščenih in drugih držav v razvoju, kar nam kaže, da se zaradi neodvisne politike teh držav večajo pritiski nanje. To pa izziva dvome o ci-
ljih, a tudi o dosedanjih dosežkih politike popuščanja.
V tej zvezi je zlasti vznemirljivo nadaljevanje oboroževalne tekme — z izgovorom, da je treba ohraniti ravnotežje sil
—	ker nosi s seboj nenehno grožnjo miru in nevarnost samouničenja. To je tudi posebna oblika pritiska na majhne države, zlasti države v razvoju, ker so prisiljene, da precejšen del svojih sicer omejenih zmogljivosti izločajo za potrebe obrambe. Našo pozornost mora pritegniti tudi dejstvo, da imamo ravno v Evropi
—	katere varnost je poglavitni predmet te konference — največjo koncentracijo orožja in oboroženih sil. Če se v najkrajšem času tukaj ne bo kaj bistveno spremenilo in če ne bomo odločno začeli krčiti števila oboroženih sil in zmanjševati oborožitve, se utegnejo zamajati celo dosedanji uspehi politike popuščanja. Zaradi tega Jugoslavija poudarja neločlji-vost političnih in vojaških vidikov evropske varnosti in nujnost, da hkrati napredujemo na obeh področjih.
Ta konferenca poteka v razmerah, v katerih blokovska razcepljenost v Evropi še ni bila odpravljena. Omejitve, ki iz tega izvirajo, se kažejo v procesih, ki zdaj tečejo, nekoliko pa tudi v samih dokumentih te konference. Toda novih odnosov v Evropi, v kateri bodo enako spoštovane koristi vseh držav in se bodo nenehno širile možnosti za njihovo vsestransko sodelovanje, ne bo mogoče zgraditi, če ne bomo odpravili sedanje blokovske razdelitve. Ko se Jugoslavija kot neuvrščena država zavzema za odpravo blokov in zaprtih integracij, dela to z namenom, da bi odpravili vse, kar ločuje države in narode in zožuje njihovo sodelovanje, in zato, ker smo trdno prepričani, da je to bistven pogoj za trajno varnost in mir v Evropi in na svetu.
Socialistična in neuvrščena Jugoslavija že od vsega začetka v celoti podpira procese popuščanja, pogajanj in sodelovanja v Evropi in je naj dejavneje sodelovala v vseh fazah te konference. Pri tem se je ravnala po načelih in ciljih politike neuvrščenosti, ki so in bodo tudi ostali njena trajna usmeritev v mednarodnih odnosih. Za Jugoslavijo ni in ne bo omaho-
vanja, kar zadeva njeno neodvisnost in razvijanje enakopravnih odnosov in sodelovanja z vsemi državami. Tako kakor zahtevamo brezpogojno spoštovanje suverenosti in nedotakljivosti svoje države, gledamo z enako občutljivostjo in spoštovanjem tudi na enake pravice vseh držav v Evropi in vsem svetu.
Eden največjih rezultatov te konference je splošno soglasje vseh držav udeleženk o spoštovanju načela nedotakljivosti meja. S tem postavljamo enega poglavitnih temeljev za krepitev zaupanja med evropskimi državami in za razvijanje vsestranskega sodelovanja med njimi. Jugoslavija je v prizadevanju, da bi razvijala dobro sosedsko sodelovanje, že doslej dosledno spoštovala načelo nedotakljivosti meja z vsemi svojimi sosedami. Zdaj, ko ta konferenca sprejema nedotakljivost meja za eno temeljnih načel evropske varnosti in sodelovanja, želim tukaj slovesno izjaviti, da moja država gleda na to načelo kot na nekaj, kar je obvezno zanjo in za vse njene sosede v razmerju do obstoječih meja...
Ko se bodo prihodnji zgodovinarji sklicevali na to konferenco, jo bodo gotovo ocenili kot prelomnico, kot premik Evrope k sožitju in miru.
Naj smo še tako zadovoljni, da je prišlo do te konference in da smo dosegli sporazum o njenih dokumentih, pa nismo hkrati nič manj vznemirjeni zaradi dejstva, da tej konferenci ni posebno uspelo sprožiti nadaljnjega reševanja vrste problemov, ki so pravzaprav najtežavnejši in najpomembnejši za kolektivno varnost Evrope. Tukaj mislim na stanje na področju oborožitve in na odnose med blokoma, na vmešavanje v notranje zadeve drugih držav, kakor tudi na gospodarsko razcepljenost, zanemarjanje koristi manj razvitih držav Evrope in sveta in druga vprašanja, vštevši položaj nacionalnih manjšin.
Vse to nam govori, da ta konferenca ni konec, temveč samo začetek nekega procesa. Čakajo nas resna prizadevanja v odpravljanju vsega negativnega, kar se je kopičilo v dolgem časovnem obdobju in kar ima še zmeraj globoke korenine v družbeni, politični in gospodarski struk-
turi Evrope in pritiska na zavest generacij Zato je pomembno, da v ozračju, ki smo ga ustvarili s to konferenco, stopamo naprej po tej poti. Ne moremo dovoliti, da bi leta in leta odlašali s sklepi o vprašanjih, ki jih je že danes mogoče in treba reševati brez odlašanja. Priložnosti, ki smo jo z velikim trudom ustvarili, ne smemo izpustiti iz rok. To je naša velika, skupna odgovornost.
V zvezi s tem želim še zlasti poudariti zadovoljstvo, da bo Jugoslavija leta 1977 gostiteljica prvega sestanka, na katerem naj bi ocenili dotlej prehojeno pot in ugotovili nadaljnje možnosti za krepitev varnosti in sodelovanja v Evropi.
Po mojem mnenju ni razloga, da ne bi gledali z zaupanjem v prihodnost. Rodovi, ki prihajajo, so vse bolj zaposleni z ustvarjanjem možnosti za boljše življenje in popolno integriteto ne le človekove osebnosti, temveč tudi celih skupnosti. Ti rodovi se zavzemajo za to, da bi se neovirano izražale vse ustvarjalne sile in bogastvo oblik organiziranja življenja, kar je pogoj za hitrejši družbeni napredek. Zato bodo vse bolj deležne podpore tiste tendence in sile, ki so za neoviran družbeni napredek, za čimbolj živo komuniciranje ljudi in idej, za svobodno uporabo dosežkov drugih, za vse popolnejšo integracijo kulturnih in materialnih vrednot. Vse bolj bomo iskali tisto, kar je skupno, torej bo ostajalo vse manj tistega, kar ločuje.
Vrh tega je vojna v zavesti velikanske večine ljudi danes ne samo osovražena, temveč tudi absurdna, in jo zavračajo kot sredstvo za reševanje posameznih problemov. Narodi čedalje odločneje obsojajo tudi vse oblike pritiska in vmešavanja v notranje zadeve drugih in želijo neovirano stopati po poteh, ki so si jih sami izbrali. Neodvisnost in enakopravnost narodov nista več gesli, temveč pridobitvi, katerih moč in vsebina bosta postopoma vse pomembnejši. In samo na teh temeljih lahko stopamo k širši enotnosti in odpravljanju obstoječih delitev v Evropi in svetu in se bolj pripravljeni spoprijemamo z izzivanji jutrišnjega dne.
Naša pozornost mora biti odslej posvečena uresničevanju sklepov, vsebovanih
v dokumentih, ki jih bomo sprejeli. Pri tem moramo biti dovzetni za vse tvorne predloge in nove ideje v nadaljevanju skupnih dejavnosti, zato da bi vse države udeleženke te konference nenehno razvijale medsebojne odnose in uveljavljale pozitivno vlogo v svetu, in da bi Evropa resnično postala trdnjava miru. S tem bomo tehtno pripomogli k uresničitvi cil jev ustanovne listine OZN, ki je v veliki meri navdihnila tudi to našo konferenco.
Po drugi svetovni vojni je minilo že trideset let, vendar narodi po vsem svetu tudi danes hrepenijo po miru. Kajti vse dotlej, dokler bodo tlela žarišča, ki grozijo z novim požarom, ne more biti noben narod miren. Mir, ki bi ga vzdrževali s
silo orožja ali samo s strahom pred uničenjem, ne bi bil mir. »Oboroženega miru, miru pod orožjem,« če uporabim pesnikove besede, »ne more biti. Tako kot ne more biti bratstva brez enakih pravic.«
Na tej konferenci smo se zbrali v letu, ko praznujemo jubilejno tridesetletnico zmage nad fašizmom. In ravno v teh dneh veliko teh reči oživlja v mislih in spominih, predvsem spominih nas, ki smo preživeli to strašno golgoto. Človeštvo je, mislim, da lahko to rečem, pripravljeno tudi odpustiti številna hudodelstva v preteklosti, toda pozabiti jih ne sme in ne more. Kajti tako bo bolj budno ostalo na straži miru. To, kar Evropa zdaj dela, je največje slavje tega jubileja.«
človek in svet danes
Rast prebivalstva v svetu
Rast prebivalstva v svetu se iz leta v leto naglo dviga, tako da nekateri demo-grafi (popisovalci prebivalstva) v svojih napovedih prerokujejo, da bo človeštvo ob koncu 20. in v začetku 21. stoletja zadela ekološka in demografska kriza, za naslednje stoletje pa že napovedujejo množično lakoto in umiranje, katastrofalno izčrpanje naravnih virov in s tem v zvezi strahotne posledice za človeštvo.
V letu 1972 je živelo na svetu 3,8 milijarde ljudi, v letu 1974 se je to število povečalo za 75 milijonov, v letu 1975 se bo povečalo za 80 milijonov in v naslednjih letih najmanj za 100 milijonov vsako leto. Na lanskem kongresu o svetovnem prebivalstvu v Bukarešti (avgusta 1974) je bilo ugotovljeno, da vsa dosedanja opozorila futurologov (napovedovalcev prihodnosti) niso zalegla in da sedanje rasti prebivalstva ne bo mogoče več zadržati vsaj do konca tega tisočletja ne. Po napovedih strokovnjakov se bo okoli leta 2000 svetovno prebivalstvo podvojilo na število med 6,5 do 7,4 milijarde ljudi.
Od 3 milijard 860 milijonov prebivalcev — po zadnjih podatkih letopisa OZN o prebivalstvu — živi 2 milijardi 204 milijoni v Aziji ali kar 57 odstotkov skupnega
števila prebivalstva. Na drugem mestu je Evropa, kjer živi 472 milijonov ljudi, oziroma 12,2 odstotka celotnega prebivalstva na svetu. Sledijo Afrika: 374 milijonov ali 9,7 odstotka; Latinska Amerika: 309 milijonov ali 8 odstotkov; Sovjetska zveza: 250 milijonov ali 6,5 odstotka; Severna Amerika: 236 milijonov ali 6,1 odstotka in Avstralija in Oceanija: 20,6 milijona ali 0,5 odstotka.
Število prebivalstva se najhitreje veča v Afriki in v Latinski Ameriki. V devetih afriških državah je letni prirastek prebivalstva večji kot 3 odstotke, v 39 državah na tej celini pa presega dva odstotka. Tudi v večini držav Latinske Amerike znaša letni prirastek 2,9 odstotka, kar pomeni, da se bo tamkajšnje prebivalstvo v 24 letih podvojilo. V eni generaciji se bo današnjih 309 milijonov povečalo na več kot 600 milijonov prebivalcev. Pri sedanjem letnem prirastku se bo prebivalstvo Afrike skoraj prav tako hitro podvojilo, namreč v 25 letih, prebivalstvo Azije pa v 30 letih.
V 22 od 34 evropskih držav pa letni prirastek prebivalstva znaša manj kot 1 odstotek.
Če vzamemo nekakšno srednjo mejo rasti svetovnega prebivalstva za leta 1980, 1990 in 2000, bi bila tabela po celinah videti takšna:
Rast prebivalstva
Celine
1. 1980
milijonih 1. 1990 1. 2000
Ves svet Evropa (brez ZSSR) ZSSR Azija
(brez ZSSR) Afrika Amerika (Južna in Sev.) Avstralija in Oceanija
4,456.688 5,438.169 6,493.642
497.061 270.634
2,581.068 456.721
637.823
24.025
532.636	568.358
302.011	329.508
3,177.162	3,778.218
615.826	817.751
798.904	985.772
29.639	35.173
Ko smo že pri napovedih, poglejmo, kakšno rast bo dosegla Jugoslavija leta 2000. Po srednji napovedi naj bi Jugoslavija takrat imela 25,633.000 prebivalcev; od tega naj bi odpadlo na Slovenijo nekaj nad dva milijona prebivalcev pri sedanjem odstotku rasti.
Ob problemu tako imenovane »demografske eksplozije« se nam zastavljata dve pomembni vprašanji: prehrane in prenaseljenosti. Znanost sicer napoveduje ne-slutene možnosti za kmetijstvo kot temeljni vir hrane in nove energetske vire. Vprašanje prostora nekaj stoletij še ne bo tako pereče. Ne smemo pa pozabiti, da ob nenehni rasti prebivalstva naravna bogastva v Zemlji kopnijo iz leta v leto. Znanost napoveduje dalje, da bo odkrila sredstva za bistveno podaljšanje človeškega življenja, kar bo seveda tudi močno vplivalo na demografski položaj v svetu in seveda na nadaljnji obstoj človeštva. To bo spet prisililo človeka, da bo pospešil kolonizacijo (naseljevanje) vsemirskega prostora in s tem razširitev svojega življenjskega prostora.
Nevarnost lakote
Od 3,8 milijarde ljudi, kolikor jih živi danes na Zemlji, jih po sodbi strokovnjakov skoraj milijarda nima dovolj hrane, 600 milijonov ljudi strada, nedohranje-nih pa je nad 400 milijonov Zemljanov, pretežno otrok. Največja stiska za hrano je v okoli 40 deželah Afrike, Azije, Latinske Amerike in Bližnjega vzhoda. Za lakoto umre letno približno 40 milijonov ljudi, od teh vsakokrat 15 milijonov otrok
nad petim letom. Znamenja, ki so napovedovala obdobja grozeče lakote, so znana: prirastek svetovnega prebivalstva, padec proizvodnje hrane, predvsem nepričakovano zmanjšanje svetovne zaloge žit. Torej dovolj znamenj za alarm, na katera nas opozarjajo strokovnjaki FAO že nekaj let. Nekatere države so si v zadnjih dveh desetletjih ustvarjale iz političnih in vojaških razlogov velike zaloge hrane. Tako so nenadoma kopnele svetovne zaloge žit. Ti presežki so kopneli tudi zaradi slabih letin v Sovjetski zvezi in na Kitajskem, kar je povzročilo velikanski izvoz v te dežele; zaloge žit so kopnele deloma tudi zaradi novih kriznih žarišč (Bangladeš, Pakistan, Afrika). Združene države Amerike so prenehale izvažati sojo, ki so jo že pred časom svetu ponujale tako rekoč zastonj. Nastopilo je veliko pomanjkanje krmil, ki so jih ponekod nadomestili z žitom. Proizvodnja ribje moke v Peruju je po podatkih FAO padla z 10 na komaj milijon ton. Tako imenovana »zelena revolucija«, ki naj bi s posebno donosnimi in odpornimi vrstami žit in riža izboljšala prehrambeni položaj predvsem v državah z nizko proizvodnjo poljedelstva, ni uspela zaradi slabih vremenskih razmer, katerih posledica so bile slabe letine ne le v mnogih nerazvitih deželah, marveč celo v nekaterih delih ZDA in Sovjetske zveze. Posledica tega je bila, da so se cene žita podvojile, ponekod celo početverile, zlasti od srede leta 1972 dalje. Za mnoge revne dežele je postalo žito — kruh, torej osnovna hrana, tako draga, da je šlo za njo večino državnega proračuna.
Večina prebivalstva Azije in Afrike dobiva v hrani 1200 do 1300 kalorij na dan, kar je dosti premalo za normalno življenje. Zahodne evropske dežele potrošijo samo za alkoholne pijače več denarja, kot znaša narodni dohodek mnogih dežel v razvoju na afriški, azijski in latinskoame-riški celini. Dežele v razvoju porabijo na prebivalca povprečno 200 kg žita letno, potrošnja v razvitem industrijskem svetu pa znaša 500 kilogramov.
Svetovne zaloge žit, ki so že v letu 1961 znašale samo 38 milijonov ton, so se v letu 1974 skrčile na 4 milijone ton. Kot že povedano, so te zaloge skopnele v glav-
nem zaradi velikih nakupov žita za potrebe Sovjetske zveze in LR Kitajske. Tako imenovano žitno krizo je še povečala energetska oziroma naftna kriza. Kakor nafta, je tudi žito postalo pomemben politični vzvod. Podražitev nafte je prispevala k podražitvi žita, zakaj nafta in zemeljski plin sta pomembni surovini za dušična gnojila, ki jih zlasti revnejše dežele niso mogle kupovati. V Indiji, kjer so pričakovali največ uspehov od tako imenovane »zelene revolucije«, saj bi pridelek pšenice lahko povečali za 60 odstotkov, so nenadoma nastale težave zaradi čedalje nižje gladine talne vode, ki jo morajo spravljati na površje s črpalkami. Zaradi podražitve in zaradi pomanjkanja nafte mnogo črpalk ni bilo v pogonu — brez namakanja pa polje ne obrodi. Po sodbi strokovnjakov za prehrano pa bi morale dežele v razvoju štirikratno povečati poljedelsko proizvodnjo, če naj bi ta šla vzporedno z rastjo prebivalstva. Doslej so v najboljšem primeru dosegle le en odstotek. Kakor pribito drži ugotovitev, da sedanji razvoj kmetijstva in proizvodnje hrane ne zadošča, da bi leta 1980 prehranili prirastek in nasitili tiste, ki že zdaj nimajo dovolj hrane. Lanska svetovna konferenca o prehrani v Rimu je poudarila kot temeljno nalogo vseh držav in
dežel, da ustvarjajo lastne zaloge in se tako zavarujejo pred obdobji lakote in uboštva. To pa je spet nemogoče brez mednarodne skupnosti in predvsem brez moralne odgovornosti bogatih, ki naj se odrečejo svoji presitosti v korist revnih. Ustvariti bi bilo treba tudi mednarodne zaloge živil, ki naj bi bile na podlagi meddržavnih dogovorov na voljo državam, ki bi prišle v stisko. Svetovna konferenca za prehrano je predlagala naslednje ukrepe:
1.	Odpraviti izvozne omejitve za hrano.
2.	Sprejeti ukrepe za povečanje pridelave hrane.
3.	Vpeljati večjo smotrnost v svetovni prehrani z ustvaritvijo rezerv oziroma zalog, raziskave o svetovni prehrambeni situaciji, opozoriti na žarišča lakote — ena sama huda suša lahko zamaje ves sistem svetovnega prehranjevanja.
4.	Okrepiti razvoj kmetijstva z večjo porabo umetnih gnojil, z namakalnimi sistemi in predvsem s podporo kmetijstva v nerazvitih deželah.
Addeke Boerma, generalni sekretar FAO (Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo), je v zvezi s temi u-krepi poudaril, da je najbolj nujna naloga ustvariti takšne zaloge hrane, da nas bodo zavarovale pred resnim pomanjka-
V ^
SUŠA
TURČIJA
NIGER ZGOR VOLTA MAVRETANIJA SENEGAUJA GAMBIJA GVINEJA CAD SUDAN ETIOPIJA
OBALA SLONOVE
KOSTI
GANA
TOGO
DAHOMEJ
NIGERIJA
PACIFIK

INDIJSKI OCEAN
KLIMATSKE SPREMEMBE V SVETU

njem, se pravi, pred lakoto. Te zaloge naj bi bile v lasti in pod nadzorstvom posameznih držav, vendar bi o njih razpravljali in odločali na mednarodnih posvetih.
Na svetovni konferenci za prehrano so govorili o 8,4 milijardah dolarjev letnih vlaganj v dežele v razvoju, ki pa bi do leta 1985 morale narasti na 26 milijard dolarjev.
Gladni pas Zemlje
Na širokem področju na obeh straneh ekvatorja živi v tako imenovanem »glad-nem pasu« okoli Zemlje dve in pol milijarde ljudi, med katerimi jih je 60 odstotkov slabo hranjenih in 20 odstotkov ne-dohranjenih. V deželah, ki jih ogroža lakota, pa je največji prirastek rojstev. Vsako leto je v teh deželah 40 do 50 milijonov prebivalcev več. Pred dvemi leti smo bili priče, kako je na vrata sveta nepričakovano, kar čez noč potrkala lakota. Zaloge žita v svetu so bile leta 1973 po oceni organizacije FAO tako izčrpane, da so dežele izvoznice imele komaj toliko pšenice, kolikor je v enem mesecu porabijo po vsem svetu. Nenormalno slab monsum je bil vzrok, da je Indija dosegla komaj polovico pričakovane žetve. Naslednje leto so poplave v Pakistanu uničile setev. Dežele južno od Sahare, imenovane pod skupnim imenom Saharski pas — Mavretanija, Mali, Cad, Senegal, Gornja Volta in Niger — so imele šest let zapored sušo, ki je močno prizadela živino in posevke. Slabo žitno letino je imela leta 1972 tudi Sovjetska zveza, zato je bila za prehrano prebivalstva in živine primorana pokupiti na svetovnem trgu velikanske zaloge žita. Vse to je povzročilo dvoje: nenadoma so se zmanjšale svetovne zaloge in poskočile so cene. Najbolj so bile pri tem prizadete revne dežele, še posebej tiste, ki so jih prizadele suše, poplave in slabe letine. FAO je tedaj prvič v zgodovini uspela pri zbiranju pomoči izdatneje pomagati zlasti afriškim področjem, ki jih je najbolj ogrožala lakota. V tej strašni suši, ki je prizadela Saharski pas, je poginilo na milijone goved in kamel, edino premoženje mnogih pastirskih narodov, kot so Tuaregi, Peuli in Fulani. Tisti,
ki so gnali črede proti obema velikima rekama, Senegalu in Nigru, so prišli do na pol usahlih strug le še z ostanki čred, ki so shujšale, da so bile živali le še živi okostnjaki. Cadsko jezero, ki normalno meri 25.000 kvadratnih kilometrov, je iz leta v leto tako usihalo, da meri danes le še 10.000 kvadratnih kilometrov. Znano je tudi, da se Sahara vsako leto pomakne za 1 kilometer proti Sahelu.
še nedavno tega smo brali, kako se je več deset tisoč beguncev iz Bangladeša odločilo za beg v indijsko državo Zahodno Bengalijo, ker je po lanskih monsumskih poplavah na ogroženih bangladeških območjih začelo primanjkovati hrane. Samo iz bangladeškega obmejnega območja Ku-štije je v sedmih mesecih pobegnilo v Bengalijo zaradi lakote in splošnega pomanjkanja okrog 60.000 ljudi, več tisoč beguncev pa so indijske obmejne oblasti napotile nazaj v Bangladeš.
Kako zagotoviti svetu več hrane?
Strokovnjaki predlagajo povečanje zalog mesa: več prireje živine v pitališčih kakor na pašnikih; več porabe govedine pa manj teletine; povečati površine pašnikov, od katerih bi morali nekatere namakati, da bi jih lahko izkoristili. A že se odpira druga plat tega vprašanja: prireja večjega števila živine zahteva večje zaloge soje in druge zrnate živinske hrane. Ameriški pridelek soje znaša danes 41 milijonov ton. Če bi hoteli zasejati večje površine za sojo, bi šlo to na škodo pridelka koruze; pridelek soje na hektar pa je manjši od pridelka koruze.
Svetovne zaloge beljakovin bi lahko povečali z večjim ulovom rib. Sedanjo količino bi do leta 1980 lahko povečali na 83 milijonov ton. Ribolov bi lahko razširili na doslej neizkoriščene vode, uživali pa naj bi tudi ribe, ki so jih doslej odmetavali zaradi nekaterih predsodkov glede okusa.
Količine hrane lahko povečamo z uvajanjem nekaterih tehničnih ukrepov. Znanstveniki se ukvarjajo z vrsto načrtov za hitrejšo rast in izboljšanje kakovosti raznih hranilnih rastlin: pridelovanje hibridnih sort brez običajnega dvospolnega opraševanja; omogočiti rast rastlin v slani zemlji, namesto da iz njih pridobivamo sol; gojitev hranilnih rastlin v hranilnih raztopinah (hidroponika; korenine rastejo v raztopini namesto v zemlji). Mnogi tehnični postopki so že zdaj pospešili tako imenovano »zeleno revolucijo« — uporabo novega sortnega semena pšenice in riža.
Povečati bo treba tako imenovano tropsko kmetijstvo, že dosedanji poskusi so dali tri-, štiri-, petkrat večje pridelke na poskusnih parcelah v tropskih krajih kakor najboljša zemlja v ZDA. V pokrajinah s 360 sončnimi dnevi je s pridnostjo, z izbranimi semeni, z raznimi rastlinskimi strupi, s kemičnimi sredstvi in umetnimi gnojili mogoče doseči prave čudeže, je ugotovil kmetijski strokovnjak Orville L. Freeman.
Po nepopolnih ocenah je danes na svetu okoli 1.400 milijonov obdelovalne zemlje, od tega odpade devet odstotkov na ZDA, ki so s Kanado vred svetovna žitnica. Na račun kmetijsko neučinkovitih Sovjetov je v zadnjih letih padla marsikatera bridka. Indijci niso kos lastnim potrebam,
LE CANAKD ENCHAINE (Francija)
niti pridni Kitajci ne. So še rezerve? 2.800 milijonov hektarov je pašnikov; nekaj od teh bi lahko uporabili za razne kulture; ostane še okoli 1.600 milijonov hektarov doslej neobdelane zemlje, ki bi jo mogli koristno obdelovati. Vendar ti »rezervni hektarji« niso tam, kjer so najbolj potrebni. Japonska jih nima, na Kitajskem, v Indiji, Pakistanu in Indoneziji, torej v deželah, v katerih je nad polovico svetovnega prebivalstva, je malo možnosti za povečanje poljedelskih površin. Največ takih površin je mogoče najti še v Avstraliji, Braziliji in Centralni Afriki, nekaj celo v ZDA.
Potreben je svetovni načrt o zalogah
Dvanajst držav ameriškega srednjega zahoda prehranjuje najmanj četrtino človeštva. ZDA so tako poglavitne izvoznice ne le pšenice, marveč tudi riža in soje. Ena sama huda suša v teh ameriških državah lahko ogrozi ves sistem svetovnega prehranjevanja. To je eden glavnih vzrokov, da je treba misliti na svetovni načrt o zalogah hrane. Ta naj ustreza takemu ekonomskemu redu, da manj razvite države ne bodo dobivale iz teh zalog nekaj kot miloščino, marveč kot pomoč, ki naj prepreči lakoto. Zahteva po večjih količinah hrane bo rasla, ker raste število prebivalstva, ni pa gotovo, če se bo temu ustrezno večala tudi proizvodnja hrane. Tu se odpira tudi vprašanje cen. Ob pomanjkanju v zadnjih letih so cene žita tako narasle, da se je za milijone ljudi kos kruha spremenil v drag živež. Vse tako kaže, da ameriška vlada ne bo več kakor nekoč kupovala in zbirala viške pšenice, ko njena cena zelo pade. Ameriški farmarji bodo prodajali svoje žito in koruzo na svobodnem trgu; kolikor bodo tržne cene nižje, kot je zajamčena najnižja cena, jim bo država povrnila razliko. To se pravi, da ameriška vlada v bodoče ne bo več tako skrbela kot doslej za velike zaloge pšenice, iz katerih naj bi se hranil lačni svet. Vsaka država bo morala misliti, da si ustvari rezervne zaloge in da se vključi v svetovni načrt o zalogah hrane.
Največji prirastek prebivalstva v revnih deželah
Letni presežek rojstev na 1000 prebivalcev je v naslednjih deželah in celinah
tale:
Latinska Amerika	28
Afrika	28
Indija	28
Kitajska	16
Severna Amerika	14
ZSSR	10
Evropa	9
Najtežji položaj je v Indiji z njenimi 570 milijoni prebivalcev, od katerih jih 85 odstotkov živi na deželi, samo 15 odstotkov pa v mestih. Temu je treba prišteti še 10 milijonov beguncev iz Bangladeša in naraščajočo gospodarsko revščino. Prebivalstvo v Indiji se bo v prihodnjih 25 letih pri sedanji letni rasti prav gotovo podvojilo.
Prebivalstvo Brazilije raste še hitreje kakor v Indiji, vendar se mu na območju Amacone ob smotrnem načrtovanju in pametni gospodarski organizaciji odpirajo velike možnosti dela in zaslužka, ko bo to velikansko področje nekdanje džungle odprto gospodarskemu napredku. Strokovnjaki računajo, da bo Brazilija imela
v 50 letih več prebivalcev kakor vsa Severna Amerika.
V tako imenovanem tretjem svetu je se v letu 1930 od skupnega svetovnega prebivalstva 2 milijard živelo 1,3 milijarde ljudi ali 63 odstotkov. V letu 1950 se je število povečalo že na 1,6 milijarde ali 65 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki ga je bilo tedaj 2,4 milijarde. Do leta 1970 je odpadlo na dežele v razvoju že 2,5 milijarde ali 70 odstotkov svetovnega prebivalstva, ki je štelo tedaj 3,6 milijarde ljudi. S to naglo rastjo prebivalstva v deželah v razvoju v prihodnjih desetletjih bo treba računati predvsem v zvezi s tem, kako prehrani ti toliko milijonov ljudi v deželah, kjer pridelajo manj hrane, kot je pojedo.
Dežele, ki imajo največ prebivalstva
(Po zadnjem Letopisu OZN)
	milj.		milj.
	ljudi		ljudi
LR Kitajska	800,721	ZR Nemčija	61,674
Indija	563,494	Bangladeš	60,675
ZSSR	247,459	Nigerija	58,020
ZDA	208,842	Pakistan	56,065
Indonezija	121,630	Vel. Britanija	55,788
Japonska	109,994	Italija	54,345
Brazilija	98,854		
Kako rastejo mesta			
Ce bi hoteli podati čim jasnejšo podobo rasti mest, bi morali navesti podatke za nekaj sto mest na vseh celinah vsaj za obdobje od leta 1900 do danes. Pri mnogih mestih bi ugotovili kar eksplozivno rast, kot to označujemo danes. Po podatkih Združenih narodov narašča mestno prebivalstvo v vseh deželah sveta letno za nekaj vec kot 4 odstotke, z izjemo nekaterih velikih prestolnic, kjer je stopnja rasti števila meščanov dvakrat večja. Danes se od okrog 56 milijonov prebivalcev Velike Britanije samo nekaj več kot milijon ljudi ukvarja s poljedelstvom, to je manj kot 2 odstotka. Ostalih 98 odstotkov so meščani, od katerih samo v Londonu živi okoli 11 milijonov ljudi ali malo manj kot ena petina celotnega prebivalstva. V
Združenih državah Amerike se s kmetijstvom ukvarja manj kot 4 odstotki prebivalstva, ki pa lahko pridela hrane za več kot 200 milijonov Američanov in velik del pridelkov tudi izvozi. Če bi se nadaljevala današnja stopnja naraščanja svetovnega prebivalstva, bi po računih nekaterih strokovnjakov čez 150 let gostota naseljenosti celotnega kopnega našega planeta (149 milijonov kvadratnih kilometrov) znašala 6500 do 7000 ljudi na kvadratni kilometer. Tu mislimo na tisti skrajni primer, ko bo celotno kopno Zemlje pokrito s strnjenimi mesti.
Iz naslednje tabele je razvidna rast danes največjih mest na svetu:
(Prebivalstvo v milijonih)
Mesta	1970	1985	Rast v odstotkih	
New York	16,3	18,8	+	15
Tokio	14,9	25,2	+	69
London	10,5	11,1	+	6
Šanghaj	10,0	14,3	+	43
Pariz	8,4	10,9	+	30
Los Angeles	8,4	13,7	+	63
Buenos Aires	8,4	11,7	+	39
Osaka	7,6	11,8	+	55
Mesta	1970	1985	Rast v odstotkih
Moskva	7,1	8,0	+ 13
Peking	7,0	12,0	+ 71
Kalkuta	6,9	12,1	+ 75
Rio de Janeiro	6,8	11,4	+ 68
Dolgost življenja
Najmanjše možnosti za dolgo življenje so na afriški celini, kjer znaša povprečna življenjska doba manj kot 50 let. V 21 afriških državah pa povprečno človekovo življenje doseže manj kot 40 let. V Liberiji je bilo leta 1971 kar 159 smrtnih primerov na 1000 novorojenčkov.
Razlike so velikanske, če jih primerjamo na primer s Švedsko, kjer ljudje povprečno dosežejo starost 72 let in je le 9,6 smrtnih primerov na 1000 prebivalcev. Povprečno človekovo življenje, ki presega 70 let, imajo tudi na Nizozemskem, Danskem, Japonskem, v Izraelu in na Islandiji. Kar zadeva starostno sestavo prebivalstva pa sta najmlajši celini Afrika in Latinska Amerika, kjer je približno 40 odstotkov skupnega prebivalstva starih manj kot 15 let. V Evropi ta odstotek ne dosega 30.	C. J.
trajno živa cankarjeva beseda
Ponos v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasme-hu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji, resnici! Kar sem videl z očmi in z razumom, nisem zatajil; in ne bi zatajil za same nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega; lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni.
Krpanova kobila
Moje delo je knjiga ljubezni — odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin! Dal sem ti, kar sem imel; če je bilo veliko ali malo — Bog je delil, Bog razsodi! Dal sem ti svoje srce in svoj razum, svojo fantazijo in svojo besedo, dal sem ti svoje življenje — kaj bi ti še dal?
Ali nisem pel o žalosti, ker je bilo v mojem srcu hrepenenje po veselju. Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje za-koprnelo po čisti luči. Zato je bila moja beseda, kakor je bila trda in težka, vsa polna upanja in vere. Iz noči in močvirja je bil v nebeške daljine uprt moj verni pogled — vi pa ste me razglasili za pesimista.
Bela križan tema, 1910
na pot k daljnim planetom
Planeti našega Osončja so šele kakšno poldrugo desetletje predmet natančnejših raziskovanj z vesoljskimi sondami. Natančnejših zategadelj, ker je sicer z našega planeta tudi z najboljšimi teleskopi težko na njih razločevati takšne podrobnosti, kot jih zmorejo sodobne opazovalne naprave v vesolju. Zemljino ozračje je tudi tedaj, ko je najbolj čisto, velika ovira za svetlobne žarke in onemogoča natančno opazovanje planetov in drugih nebesnih predmetov, ki so zelo oddaljeni, razen tega pa je izdelovanje zelo velikih in popolnih astronomskih daljnogledov izredno zamotano.
Zaradi tega je vesoljska tehnika v veliki meri pomagala pri odstranjevanju preprek, ki ločijo vedoželjne ljudi na Zemlji od daljnega in skrivnostnega vesoljskega prostora. Čeprav je Osončje s Soncem in svojimi planeti ter naravnimi sateliti komaj drobec v neizmernem morju vesolja, se je astronomija v preteklih stoletjih le mukoma prebijala do novih spoznanj. Potrebno je bilo pričakati vesoljsko dobo, da bi lahko o teh nebesnih telesih zvedeli mnogo novega.
Po prvih poizkusih izstreliti v vesoljski prostor sonde z merilnimi napravami — te so merile predvsem različne vrste sevanj in količino prašnih delcev v prostoru med Zemljo in Luno ter planeti — zapazimo februarja 1961. leta prvo približanje Veneri. Ruska vesoljska ladja »Venera 1« je uspela leteti v veliki razdalji mimo tega planeta, zbrala pa je vkljub temu za znanstvenike mnogo koristnih podatkov.
Pomembnejši je bil drugi dosežek, ko je 1. novembra 1962. leta mimo Marsa letela nova sonda, tudi tokrat sovjetska. Skrivnostni rdeči planet je postal nekoliko dostopnejši, toda bilo je potrebno celo desetletje, da bi tehniko raziskovanj izpopolnili do tolikšne mere, da bi dajala zadovolji-vejše podatke. Planeta Venera in Mars sta bila najprej cilj vesoljskih robotov. Venera, ki jo na nebu opazujemo bodisi
kot »zvezdo« Večernico ali Jutranjico, je že od nekdaj zbujala zanimanje astronomov, ki so z astrofizičnimi metodami že zdavnaj pravilno ocenili sestav njene atmosfere.
Oglejmo si nekaj pomembnejših dosežkov pri raziskovanju posameznih planetov! V zgodovino astronavtike se bosta nedvomno uvrstila pomembna dogodka, ko sta 15. decembra 1970 in 22. julija 1972 na Venerini površini pristali dve raziskovalni sondi: skoraj polovico tone težki »Venera 7« in »Venera 8«. Po mehkem pristanku sta kakšni dve uri prenašali podatke o lastnosti tal na tem planetu, ki so jih izmerile občutljive naprave. Prvi rezultati so kaj kmalu zgovorno potrdili domneve o nenavadnih lastnostih Venere. Tla na tem planetu so razmeroma rahla, kamnine na njeni površini pa naj bi bile podobne našim granitom, ki pa so močno prepereli. Na dnu Venerine atmosfere vladajo pritiski okoli 93 atmosfer, torej takšni, ki jih najdemo na dnu 900 m globokega morja. Tudi temperature so v najnižji atmosferski plasti izredno visoke. Izmerili so 465° C, kar je desetkrat več kot v najbolj vročih krajih na našem planetu. Venerina atmosfera je sestavljena pretežno iz ogljikovega dvokisa (97 odstotkov), 2 odstotka tvorijo dušik, plemeniti plini, kisik in vodik, odkrili pa so tudi neznatne sledove vodne pare.
Pri tleh je Venerina atmosfera razmeroma mirna, v večjih višinah pa vladajo močni vetrovi, ki dosežejo v 45 km višine hitrosti do 300 km/h. Zaradi bližine Sonca je njegovo sevanje na površini Venerine atmosfere 1,93 krat močnejše kot pri Zemlji, toda skozi goste oblake ogljikovega dvokisa dospe do površine tega planeta le za okoli 8 odstotkov več energije kot pri Zemlji, pretežni del svetlobne energije pa Venera odbije v vesolje. Zato tudi prelepi sijaj Venere na večernem nebu. Nasploh pa vladajo na tem planetu še druge nenavadne razmere. Znanstveniki so prepričani, da ima ta planet močne notranje izvore toplote, vulkanizem in hude nevihte srečamo ob vsakem koraku, pri tleh Venere pa vlada mračna osvetljenost, ki jo popestrujejo številne optične prikazni na nebu.
Dve leti po uspešnem poletu sovjetske »Venere 8« so Američani izstrelili zelo pomembno sondo, ki so jo imenovali »Ma-riner 10«. Tudi ta naprava je imela nalogo raziskovati Venero. S pomočjo odlične televizijske snemalne kamere je snemala oblačni pokrov tega planeta in po radiu pošiljala zelo ostre slike pisanih oblakov na njegovi površini. Sčasoma so znanstveniki objavili tudi celo vrsto drugih natančnih podatkov: danes vemo za razdaljo do Venere na sto metrov natančno! Pokazalo se je tudi, da Venera še zdaleč ni tako močno sploščena kot Zemlja, da se izredno počasi vrti okoli svoje osi in da ima le neznatno magnetno polje, za katero pa domnevajo, da izvira od sevanja Sončevega vetra v vesolju.
»Mariner 10« je nato opravil svojevrsten manever. Ko je letel mimo Venere, so ga na povelje z Zemlje pospešili, tako da se je zagnal dalje v vesolje proti Merkurju, Soncu najbližjemu planetu. Dne 29. marca 1974 je »Mariner 10« letel le 320 km nad Merkur j evo površino in snemal neštevilne kraterje, ki podobno kot na Luni prekrivajo skoraj vse površje Merkurja. Izmeril pa je še nekaj zelo zanimivega: ko je pol-tonska sonda letela nad severnim polarnim področjem planeta, je uspela izmeriti razmeroma pomembno magnetno polje. Znanstvenike je to odkritje zelo začudilo, ker so domnevali, da Merkur nima lastnega notranjega magnetnega polja, zlasti še, ker se tako počasi vrti okoli lastne osi. Njegov dan traja namreč kar 58,6 naših dni! Vprašanje, ki se je pojavilo, je, kako je Merkur dobil to svoje polje, saj se znanstveniki ne morejo opreti na nobeno sedaj veljavnih teorij.
To odkritje je ponoven dokaz, kako pisano je sestavljen naš svet in kako počasi prodirajo vanj človeška spoznanja! Še zanimivejše je področje raziskovanja tako imenovanih zunanjih planetov, to je tistih, ki krožijo po tirih, kateri so od Sonca bolj oddaljeni kakor Zemljin. Mars, najznačilnejši predstavnik te skupine nebesnih teles, je postal cilj strokovnjakov za raketno tehniko že razmeroma zgodaj. Pomembnejši dogodki so se vrstili nekako takole: sredi julija 1965. leta je v njegovo
Tehnik pripravlja anteno vesoljske sonde, ki bo pošiljala slike Marsa
bližino priletela sonda »Mariner 4«, ki je za polet do razdalje Marsa potrebovala kar osem mesecev. Natančne televizijske kamere so posnele Marsovo površje in rezultati so iznenadili: strokovnjaki so pričakovali, da bo Mars bolj podoben Zemlji, slike pa so dokazovale, da je posut z velikimi lijaki, podobno kot naš Mesec.
Znanstveniki seveda še zdaleč niso bili zadovoljni. Leta 1969 so poslali proti Marsu dve nadaljnji sondi, dve leti kasneje pa še dve. Vse te naprave so izstreljevali Američani, imenovali pa so jih »Mariner« in označevali s številkami od šet do devet. Seveda so nekatere med njimi tudi odpovedale. Na teh napravah bi našli pravcati miniaturni laboratorij za meritve različnih sevanj, naprave za snemanje in oddajanje posnetkov na Zemljo, zmogljivost
Površina Merkurja z razdalje 60.000 km. Na njem opazimo podobne kraterje kot na Luni
teh naprav pa je verni dokaz visoke stopnje razvoja sodobne tehnike.
Ko je »Mariner 9« konec maja 1971 zavil na pot okoli Marsa, so slike planeta pokazale, da na njem divjajo hudi viharji. Prah se je s pustinjskih področij dvigal visoko v nebo in zakrival razgled na površje planeta. Znanstveniki so menili, da gre za občasno slabo vreme na Marsu, toda zmotili so se! šele petdeseti dan po prihodu sonde v bližino Marsa se je nebo toliko zbistrilo, da je bilo moč opazovati Marsovo površino. Kamere na »Marinerju 9« so se sprožile in posnele so nad 7000 slik. Ko so te proučili, so morali spremeniti svoje mnenje. Mars še zdaleč ni tako mrtva tvorba kakor Luna in kot bi domnevali po prvih posnetkih »Marinerja 4«, temveč je geološko živ planet z ognjeniki in vremenskimi pojavi!
Končno so zaključili, da obstoja vsaj primitivnih oblik življenja na tem planetu ne gre zanikati. Poleg proslavljenega »Marinerja 9« gre omeniti še nekaj ruskih sond proti Marsu. »Mars 2« in »Mars 3«, ki sta poletela 19. in 28. maja 1971, sta tehtala kar po 4650 kg. »Mars 3« se je po predhodnem manevriranju 2. decembra 1971 mehko spustil na ta planet kot prvi predmet z naše Zemlje. Oddaja podatkov in slik pa je žal prenehala že po kakšnih dvajsetih sekundah in strokovnjaki so bili mnenja, da je naprave pokvaril močan peščeni vihar. Julija in avgusta 1973 so v Sovjetski zvezi izstrelili nove sonde proti Marsu, ki so prejele nazive »Mars 4« do »Mars 7«. Toda to misijo je spremljala izredna smola. Le »Mars 5« je uspel priti
na obhodno tirnico, »Mars 6« pa je 12. marca 1974 mehko pristal, toda tudi tokrat so naprave odpovedale.
Zdaj pa še na kratko nekaj podrobnosti o Marsu! Rdeči planet nima nobenih kanalov, ki so jih opisovali nekateri astronomi v začetku tega stoletja, temveč je zanj značilno dokaj enolično menjavanje ravninskih predelov z goratimi, blizu ene polovice Marsove površine pa je posutih z bolj ali manj velikimi kraterji. Rdečkasto obarvane, pustinjam podobne celine so posute z rudninami, ki vsebujejo železo. Na visokih planotah se spomladi pojavljajo zelenkaste pege, zato sklepajo, da je na Marsu tudi zelo primitivno rastlinstvo.
Mars je odmirajoči planet. Pomanjkanje vode, kisika in zelo slaba atmosfera, ki je pri tleh kar stokrat slabša od Zemljine, predvsem pa dejstvo, da je v tej atmosferi ogljikov dvokis najbolj zastopan plin, vse to govori v prid trditvi, da višje oblike življenja na tem planetu niso možne. Gorovja so na Marsu dokaj redka, vendar dosežejo višine do 22 km. Ponekod so izredno razčlenjena in prepredena z mnogimi globokimi dolinami, kanjoni. Temperature se gibljejo med + 27° C in —113° C, so torej nižje od tistih na Zemlji. Mars seveda ni edini zunanji planet, ki je postal cilj astronavtičnih razisko-
Zapleteni manevri so v vesolju vsakdanja stvar. Zgoraj načrt manevra sovjetske ladje »Mars 5«, spodaj pa »Marsa 6«. Krogla levo je naša Zemlja, manjša desno pa Mars
vanj. Znanstveniki so uresničili še mnogo drznejše načrte: z vesoljskimi laboratoriji so se približali velikanskemu planetu Jupitru, čez nekaj let pa se bo sonda »Pioneer 11« srečala tudi s Saturnom.
Jupiter je postal dosegljiv, ko so uspeli zgraditi dovolj močne rakete in izpopolniti tehniko krmarjenja v vesolju do takšne mere, da so smeli upati na delni uspeh. Dne 3. marca 1972 so proti Jupitru sprožili prvo sondo. S strahom so pričakovali, kako se bo naprava prebijala skozi pas tako imenovanih asteroidov, drobnih, a tudi dokaj velikih nebesnih teles, ki krožijo v glavnem po tirnicah med Marsom in Jupitrom. Zgodilo se ni nič posebnega in 4. decembra 1973 se je naprava približala planetu in posnela nekaj odličnih fotografij, nato pa se je zopet oddaljila v vesolje.
Pomembnejši je polet naslednje raziskovalne naprave, »Pioneerja 11«. Ta sonda se je približala Jupitru 3. decembra 1974. leta, izstrelili pa so jo 6. aprila 1973. leta. Planetu se je približala na razdaljo 43.000 km, kar je zelo blizu, zlasti če pomislimo, kakšen je ta planet.
Jupiter je tako velik, da predstavlja po svoji masi skoraj tri četrtine mas vseh planetov in satelitov v našem Osončju. Njegov premer je kar 11-krat večji od Zemljinega, masa 318-krat, prostornina pa je 1300-krat večja od prostornine naše Zemlje! Zanimivo je, da je srednja gostota tega planeta štirikrat manjša od Zemljine. Zaradi velike oddaljenosti od Sonca (800 milijonov km) prejema Jupiter le eno sedemindvajsetino tiste energije s Sonca, kot je na Zemlji prejema enaka površina. Kar je posebno zanimivo pa je dejstvo, da Jupiter izseva 2,5-krat več energije, kot jo prejema od Sonca. To pa seveda še ni vse! Ta planet je radijskim astronomom znan po tem, da oddaja izredno močne radijske valove. Izračunali so, da se pri njegovih radijskih nevihtah sprožajo velikanske energije, ki jih lahko primerjamo z megatonskimi eksplozijami vodikovih bomb na Zemlji!
Seveda bi zanimivosti o tem planetu lahko našteli še mnogo! Jupitra obdaja izredno močan sevalni pas, kjer je seva-
Jupiter od blizu. Slika je glede na veliko razdaljo prenosa dokaj jasna
nje tisočkrat močnejše od tistega, ki ga prenese človek. Ko je na primer »Pioneer 10« priletel v njegovo bližino, so elektroni v tem pasu za daljši čas popolnoma izključili delo aparatov na vesoljski sondi. Podobno so ugotovili, da je »Pioneer 11«, ko se je Jupitru približal na 800.000 km, doživel močan električni šok, podobno, kot če bi naprave podvrgli napetosti 4000 voltov!
Kljub vsemu so naprave obeh sond uspele posredovati celo vrsto odličnih posnetkov, med njimi tudi posnetke značilne rdeče pege na tem plinastem planetu, Jupitrove lune Callisto, kjer so odkrili s snegom pokrite polarne kraje in še mnogo drugega. Jupiter, v bajeslovju bog bliska in groma, nedvomno zasluži svoje ime tudi v vesolju. V njegovi atmosferi se
dogajajo tako zanimivi procesi, da jih naša domišljija skoraj ne more dojeti. Vrhovi te atmosfere so sestavljeni iz amo-nijakovih kristalov, pod katerimi ležijo plasti amonijakovega hidrosulfida, pod temi pa naj bi bile vodne kapljice in ledeni kristali. Ves planet je plinast in baje sestavljen iz kovinskega vodika, ki si ga lahko zamišljamo le pod visokimi pritiski in temperaturami.
Ko sta vesoljski sondi leteli mimo planeta s hitrostmi nad 170.000 km na uro, petdesetkrat hitreje od puškinega izstrelka, pa se zgodba ni zaključila. »Pioneer 10« je mimo planeta odletel v globoko vesolje proti zvezdi Aldebaran, ki jo bo dosegel kot mrtev ostanek neke dobe človeške civilizacije na naši Zemlji čez kakšnih 1,7 milijonov let! Druga sonda »Pioneer 11« se je na ukaz z Zemlje usmerila proti novemu zanimivemu cilju, naslednjemu planetu Saturnu, s katerim se bo srečala leta 1979. Če bo šlo vse po sreči, se bo srečala še s Saturnovo luno Titanom. Kljub jedrski preskrbovalni napravi na krovu te sonde je danes zelo dvomljivo, da bi naprave nepoškodovane pri-
t*
In prihodnost? Tako si zamišljamo novo sondo TOPS, ko bo letela mimo Jupitra
spele skozi grozeče nevarnosti vesoljskega prostora tako daleč.
Tako se pred nami odvija pisan kaleido-skop vesoljskih raziskav, ki s prihodom človeka na Luno še zdaleč niso zaključene. V Združenih državah Amerike in v Sovjet-
Dr. James van Allen: znanstvenik, ki je predvidel močne sevalne pasove okoli Jupitra, potem ko je odkril mnogo slabše tudi v Zemljini bližini
ski zvezi pripravljajo nove in popolnejše naprave. Z njimi bodo skušali naše znanje še poglabljati in ne samo to: zvedeti hočejo, ali je v vesolju na tujih svetovih kaj tistega, kar bi utegnilo rešiti naš planet pred nevarnostjo splošnega propadanja, krizo energije, prehrane, okolja, da bi ljudje jutrišnjega dne lahko zrli v prihodnost z večjim upanjem.
J. N.
Tisti večer, ko naj bi prva astronavta pristala na Luni, je bil v severni Kanadi viden samo ozek srp na nebu. Neki farmar v Novi škotski se ni mogel pomiriti ob misli, kakšni nepotrebni nevarnosti se izpostavljata človeka. Ves zaskrbljen je vzkliknil: »Saj bi vendar lahko počakala, da bi bila Luna spet večja!«
kruh naš vsakdanji
Kruh je naše vsakdanje živilo; človeštvo ga uživa že tisočletja in kjer ga je dovolj, je znamenje blaginje, kjer ga ni, tam sta doma revščina in glad. Pri nas ga je ponekod preveč, mečejo ga v smetnjake, medtem ko po svetu ljudje umirajo od lakote. Včasih je kruh veljal za sveti dar in če je drobtina padla na tla, so nas starši učili, naj jo spoštljivo poberemo. Kruh je v zahodni kulturi vedno pomenil življenjsko moč in ljubezen; zato je postal simbol vsega pristno človeškega: kruh veselja in žalosti, bolečin in trpljenja, pa tudi življenja in ljubezni. Postal je celo znamenje božje navzočnosti med nami.
Kruh kot vsakdanje živilo ni stvar posameznikov, marveč vsega človeštva; ni moj, marveč naš. Zato ga je treba deliti lačnim, zakaj vsakdo ima pravico do vsakdanjega kosa kruha. V svetopisemski govorici je kruh znamenje ljubezni med ljudmi. Izkažeš jo pa tako, da deliš svoj vsakdanji kruh. »Svoj kruh jej z lačnimi in potrebnimi« (Tob 4, 16). V svetopisemski govorici pomeni kruh vse, kar potrebujemo za življenje: hrano, pijačo, spoštovanje, človeško dostojanstvo, zdravje, svobodo, ljubezen, pravičnost.
Zgodovino kruha, ali če hočete, zgodovino pšenice, bi mogli označiti kot zgodovino človeške civilizacije. Zato je prav, da kaj več vemo o kruhu, ki je star kakor človeška omika, da vemo, odkod kruh, od kod pšenica, da poznamo vrednost kruha, pa naj bo črn ali bel in da se zavemo, kaj nam kruh pomeni kot vsakdanja hrana, kaj dandanašnji kruh pomeni za vse človeštvo in da ne molimo zaman dan za dnem prošnje v očenašu: daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Sedmi del vse orne zemlje na svetu je posejan s pšenico. S pšenico je posejanih mnogo več površin kot z vsemi drugimi žitnimi vrstami, skoro toliko kot z rižem in koruzo skupaj. Pšenica raste od polar-
nih krajev do ekvatorja, od nizkih ravnin ob morju do gorskih pobočij Himalaje v višini do 3300 metrov. Skozi vse leto traja žetev pšenice, rekli bi lahko, da po svetu žanjejo pšenico vsak dan: januarja jo žanjejo na Novi Zelandiji, v Avstraliji in Južni Ameriki (Čile); februarja in marca jo žanjejo v Egiptu in Indiji, aprila v Perziji (Iranu) in v prednji Aziji, na Kitajskem, v Alžiru in v severni Afriki, junija po južnih deželah Evrope in v Združenih državah Severne Amerike, kjer so sploh največja žitna polja, julija v deželah Srednje Evrope in deloma Amerike ter Kanade, avgusta v Belgiji, na Holandskem in Danskem, septembra na švedskem, oktobra na Škotskem, novembra v Južni Afriki in decembra v Argentini ter Južni Afriki.
Danes poznamo najmanj okoli 15.000 vrst pšenice, ki rastejo nekatere samo v določenih krajih, druge spet uspevajo v vsaki obdelani zemlji: v najbolj vročih in najbolj mrzlih, da, celo v najbolj sušnih pokrajinah. Poznamo ozimino in j aro, golo in resasto, enozrnato, dvozrnato in še več drugih vrst pšenice. Razvili so jih bodisi z naravnim ali z umetnim izborom (s križanjem več vrst); ena je zrasla v osrčju Azije, druga v Prednji Aziji ali v vzhodnem območju Sredozemskega morja, spet tretja v Severni Afriki, v sibirskih ravninah itn. Poznali in gojili so jo pred več tisoč leti že stari Indijci, Egipčani in Grki, pri nas pa jo je prideloval človek, ki je še živel v stavbi na koleh.
Pred 5000 leti, približno v času, ko so Egipčani pokopali svojega farona Keopsa v veliko piramido pri Gizeh, je neki egiptovski pek prišel do enega največjih odkritij v zgodovini človeštva. Po obnovitvenih poskusih zgodovinarjev in strokovnjakov so ugotovili, da je ostalo temu peku nekaj testa za mlince iz pšenične moke, ki so jih takrat pekli in je pustil testo dalj časa nepokrito. Mikroskopsko majhna klicna zrnca kvasovk iz zraka so se naselila na mokrem testu in povzročila, da je začelo naraščati ali, kakor danes pravimo: vzhajati. Ko je Egipčan dal testo na vroče kamne, da bi se speklo, je naraslo v visok, rahel hlebec, poln drobnih sušnic. Tako je bil pečen prvi hleb »kvašenega kruha«.
vav«na ie bila pšenica, iz katere je
krat za Keopsa, je bila pšenica znana m stara ljudska hrana — saj jo poznamo že kakšnih 10.000 let. V bronasti dobi so jo poznali že v Kanaanu. Egipčani in Babi-lonci so imeli kraljevskega peka.
Ko je v prazgodovinski dobi človek prešel od lova k obdelovanju zemlje, ko mu ni bil več lov edini način prehranjevanja, marveč se je lotil poljedelstva, predvsem pridelovanja žita, je bil to vsekakor prelomni dogodek v zgodovini človeštva. Kot lovec je potreboval za svojo prehrano najmanj kakih 20 kvadratnih kilometrov površine. Če obdelamo enako površino zemlje, ta lahko prehrani najmanj 6000 ljudi. Dokler niso pridelovali žita, bi vsa rodovitna zemlja ne mogla prehraniti niti 30 milijonov ljudi, če bi živeli samo od lova. Z žitom pa je dobil človek hrano, ki se ni pokvarila in jo je mogel hraniti za hude čase. Prav iz egiptovske in judovske zgodovine poznamo svetopisemsko zgodbo
o Jožefu, ki je kot egiptovski podkralj »zbral žita kakor peska ob morju, silno mnogo, tako da je nehal meriti, ker se ni dalo več meriti,« kakor beremo v prvi Mojzesovi knjigi. Stari Egipčani so imeli velike kašče, prave silose, v katerih so hranili pridelek žita dobrih letin in so ob slabih letinah prodajali žito tudi sosednjim ljudstvom. V starem veku je bil Egipt sploh žitnica za vse dežele ob Sredozemskem morju. Že pri Mojzesu beremo (1 Mojz 41, 57): »In ves svet je hodil v Egipt k Jožefu kupovat žita; kajti lakota je bila po vsej zemlji huda.« Egipt je pozneje zalagal z žitom tudi rimsko cesarstvo. Pšenica z več klasi, kot jo sejejo še dandanes v Egiptu, je posebne vrste in zelo rodna (Triticum compositum), kot beremo že pri Mojzesu (1, 45, 5): »In glej, raslo je na enem steblu sedem debelih in lepih klasov!«
Ob žitu in žitnih poljih so zrasle kmetije in farme, vasi in mesta. Tako je v več kakor samo enem pogledu zgodovina pšenice tudi zgodovina civilizacije. Človek, ki je imel njivo, na kateri je posejal žito in ga požel, je vedel, da je to njegova njiva.
Dvorna pekarna kralja Ramzesa (grobna slikarija)
'4 r
Razne vrste pšenice
Tako je nastal polagoma pojem lastnine. Njegov pridelek je bil odvisen od naravnih sil, od lepega ali slabega vremena, od suše ali preobilice dežja. Človek je prišel na misel, da je opazoval mesec, zvezde, njihov tek, opazoval je sonce in po teh znamenjih je določal čas setve in žetve. Iz teh opazovanj in izkušenj so se pozneje razvili koledarji z letnimi časi, štetje let in matematika. Prvi večji upravni aparat, ki bi bil nekako podoben modernemu državnemu aparatu, je nastal iz potrebe po graditvi in nadzorovanju velikega omrežja namakalnih naprav v Egiptu, ki je ena najstarejših dežel, kjer so že pred več tisoč leti pridelali dosti več žita, kot so ga potrebovali za prehrano lastnega prebivalstva. Mlinsko kolo v nekem smislu označuje konec popolne človekove odvisnosti od dela rok in moči mišic.
Za odkritjem kvašenega kruha je v zgodovini pšenice najpomembnejše odkritje prvega žetvenega stroja. Iznašel ga je leta 1831 sin virginijskega farmarja. Stroj so v sto letih tako izpopolnili, da je delo enega človeka za spravilo žetve na površini enega hektarja zmanjšal od 160 ur na dobrih 6 ur. Mehanizacija je odprla pšenici velikanske pokrajine, ki bi jih človek s svojo močjo nikoli ne mogel obdelovati. Nekdanje prerije so se spremenile v ne-pregledana žitna polja, skozi katera se je prežrl žetveni stroj. Za žetvenim strojem so prišle na vrsto železnice — zgrajene s pšenico za pšenico. In ko smo že pri
mehanizaciji, omenimo, da še ni deset let tega, ko so na velesejmu v Milanu pokazali avtomatizirano »domačo pekarno«, ki ni drugega kakor en sam stroj; strežeta mu dva človeka, v nepretrganem delovnem procesu pa zmore opraviti vse delo od mlina do peke kruha. Stroj zmelje moko, jo preseje, stehta, zamesi testo, izmeri njegovo kipenje oziroma vzhajanje, razdeli testo na kose, jih speče v kruh ali predela v testenine in naposled pravkar pečeni kruh ali napravljene testenine zavije v ustrezne zavitke.
Oglejmo si zdaj pšenično zrno, ki je po svoji sestavi pravo čudo, prava tovarna redilnih snovi; dolgo je 6,5 milimetra. Za 1 kg je treba približno 29.000 zrn; seveda je to tudi odvisno, zlasti danes, od sorte žita. Zrno sestavljajo tri plasti slamnate kožice, sledi nepremočljiva semenska kožica, satovnica, jedro zrna, ki je sestavljeno iz škrobnih stanic, klica in bradica, če odstranimo temnejšo kožico in kal, ostane belo »redilno tkivo«, glavna vsebina zrna, ki sestoji iz škrobovih zrnc, pomešanih s proteinom. Približno četrtina proteina v naši hrani in okoli 40 odstotkov thiamina (vitamina Bi) pride v človeka ravno s pšeničnimi proizvodi. Če bi bili kdaj primorani živeti od ene same rastline, bi se gotovo odločili za pšenico: v najhujši sili more človek živeti samo od kruha in vode.
Kleno žitno zrno
Pšenične sorte, kakršne poznamo danes, niso bile zmerom enake. Zlasti v zadnjih letih so žlahtnitelji razvili celo vrsto izredno rodovitnih in odpornih vrst žita. Pšenica, ki jo je človek sejal skozi sto in tisočletja, je skozi vso to dolgo dobo kazala svojo neodpornost: ozimina je cesto pozebla, jaro pšenico sta mnogokrat zamorili suša in vročina (še danes poznamo pregovor: O sv. Jakobu pšenica zori ali zgori), neurje je bilke položilo, rja in snet in še vrsta drugih škodljivcev so jo uničevali. Ob vsem tem je bilo klasje dostikrat mršavo in skoraj prazno. Hude zime in vroča poletja s sušami so ogrožala kmete po vsem svetu, da bo njihov pridelek iz leta v leto manjši. Kar poglejmo dežele okrog Sredozemlja! Tu je tekla zibel zahodne kulture, danes pa so mnoge dežele na tem območju označene kot nerazvite in zaostale. Kjer so bili nekoč gozdovi, kjer so se širile rodovitne ravnine, plodna polja, tam je danes puščava — v celem 5 milijonov kvadratnih metrov puščave. Kjer naletimo danes na razvaline mest, ki so bila pred dva in več tisoč leti v polnem razcvetu, srečujemo prebivalce, ki žive bedno življenje nomadov. Prihodnost bo pokazala, ali se bo posrečilo iz teh razsežnih puščavskih pokrajin spet pridobiti plodno zemljo, jo spremeniti v polja in obnoviti cvetočo civilizacijo, kakršna je bila za časa starih Grkov in Rimljanov. Nevarnost nazadovanja v pridelku pšenice je na prelomu našega stoletja ogrožala zlasti pokrajine Združenih držav Amerike in ruske žito-
Starorimski žitni mlin
Prodajalna kruha v Pompejih
rodne pokrajine. Strokovnjak za pšenico pri ameriškem ministrstvu za kmetijstvo Mark Carleton je odkril, da je v najbolj brezupnih pokrajinah sredi zapuščenih kmetij, ki so pred leti še dobro živele od pridelka pšenice, naselbina ruskih priseljencev spravila obilen pridelek žita. Semensko žito so prinesli iz domovine ... Carleton se je odpravil na lov za dobrim semenskim zrnom pšenice. Sam je prepotoval rusko stepo, dokler ni našel, kar je iskal. Danes je letni pridelek pšenice ZDA, ki znaša vrednost več milijard dolarjev, v glavnem tako imenovana zimska pšenica, ki jo je Carleton prinesel s Krima in so jo začeli sejati tudi v Severni Ameriki. Razumljivo je, da se ji pridružujejo nove sorte, ki so jih pridobili zadnja leta z žlahtnenjem na mnogih poskusnih poljih. Pozneje je isti Carleton poskusil s setvijo posebno odporne ozimne pšenice iz zahodne Sibirije. Tudi ta je v Severni Da-koti lepo obrodila in daje danes temeljno osnovo ameriški industriji testenin, katerih proizvodnja znaša letno nad 500.000 ton.
Velike uspehe za izboljšanje raznih vrst pšenice sta s križanjem dosegla kanadska strokovnjaka Wiliam in Charles Saun-
ders. S križanjem sta dobila posebne vrste pšenico, imenovano »marquis«, ki jo uvrščajo strokovnjaki za eno izmed doslej največjih pridobitev v zgodovini pridelovanja pšenice. Tudi ta uspeh ima svojo zgodovino. Bilo je takole: Neki Škot je v pristanišču v GIasgowu, kjer so s poljske ladje raztovarjali pšenico, vzel zvrhan klobuk napetih, rdečkastih zrn in jih poslal svojemu prijatelju Davidu Fifu, ki je v Ontariu v Kanadi imel kmetijo. Ta je spomladi pšenico vsejal, a tedaj ni bil pravi čas za setev ozimne pšenice, ki bi jo moral že v minuli jeseni posejati, v pozni pomladi pa požeti. Vsa žetev je šla po zlu, razen ene bilke. Ta edina bilka je dala v nekaj letih seme za dobro poletno pšenico, tako imenovano »Red Fife«, ki se je pozneje tako hitro razširila po vsej južni Kanadi in še daleč na zahod. Na severu se ni mogla udomačiti, zakaj jesenska zmrzal je zlato klasje malo pred žetvijo uničila. Povsem slučajno so strokovnjaki, ki so na poizkusnih poljih sejali raznih vrst pšenico, zvedeli za odporno sorto na himalajskih pobočjih. Poskusili so s križanjem in uspelo jim je, da so dobili novo vrsto hibridne pšenice in jo krstili za »marquis«. Še danes valove nepregledna pšenična polja od Atlantika do Tihega oceana, posejana s sorto »mar-quis«. Pšenica sorte »marquis« je zmagala nad mrazom. Dozorela je šest dni prej kakor njena sorodnica »Red Fife«. In teh šest dni je odločalo o sreči ali nesreči kmetov v Severni Ameriki, o njihovi dobri ali slabi letini. Pšenica »marquis« je imela še to prednost, da je bil njen hektarski donos za 20 odstotkov večji od donosa njene predhodnice, kar pomeni tako razliko, da bi lahko 15 milijonov ljudi preskrbeli s kruhom za leto dni.
Strokovnjaki se tudi danes z veliko vnemo prizadevajo pri odkrivanju in žlaht-nenju pšeničnih in drugih žitnih sort, za njihovo odpornost in večjo rodnost, za uspevanje tudi v krajih, kjer doslej niso uspevale, da bi tako razširili prehranitve-ni prostor za milijone ljudi.
Nove sorte pšenice so na domačih raziskovalnih inštitutih vzgojili tudi naši strokovnjaki: »morava«, »gružanka«, »bez-ostaja« in »libelula«, »novosadska rdeča«
m »biserka«, »sava« in »drina«, »zlata do lina« m »bačka« itn. Večletne mednarod ne preskušnje nekaterih naših sort so no kazale odlične uspehe. Pred leti smo še uvažali seme najboljših sort, danes ga izvažamo. Lani smo dosegli tudi rekordni pridelek pšenice, še pred dvajsetimi leti je znašal povprečni pridelek pšenice v Jugoslaviji 7 do 10 stotov na ha, lani pa 50, 60, 70, ponekod tudi 100 stotov na hektar m se s tem uvrstili med najboljše pridelovalce pšenice na svetu. Uspeh je še toliko večji, ker so take pridelke dosegli s sortami, ki so jih vzgojili naši žlahtni-telji.
^ Pred sedmimi leti so na pobudo Združenih narodov začeli z gojitvijo donosnih psenicnih in riževih sort, ki imajo več zrn v klasju, manj slame in krajšo rastno dobo; to je bil začetek tako imenovanj »zelene revolucije«, ki naj bi prinesla vec hrane predvsem v revne dežele Azije in Afrike, donosnejše sorte pšenice, koruze m riža pa naj bi hkrati povečale zaloge v deželah, ki so že doslej imele presežke v hrani. Osnova tako imenovane zelene revolucije so bile nove vrste riža
Tako so pekli kruh v srednjem veku
in žita, ki jih je odkril dr. Norman Bor-laug. Z uvedbo novih sort leta 1967 se je donos močno zvišal, saj so npr. v Indiji dajale nove pšenične in riževe sorte trikrat do štirikrat več pridelka kot doslej običajne sorte. Slabim letinam, ki so pozneje sledile, je bilo krivo v glavnem obdobje neugodnega vremena, ponekod tudi nezadostno gnojenje. V gospodarskem letu 1972-73 so v Aziji in v severni Afriki posejali z novimi sortami že 35 odstotkov površin, namenjenih za pšenico in 20 odstotkov za koruzo, v Mehiki pa celo 90 odstotkov površin. Kljub manjšemu donosu v zadnjih letih dajejo nove sorte povrečno za 50 do 100 odstotkov več pšenice in do 25 odstotkov več riža. Pripomniti pa je treba, da je donos odvisen od dobre zemlje in zadostne uporabe gnojil; pridelava donosnih žitnih sort je dalje odvisna od velikih površin, ki pa zahtevajo mehanizirano obdelavo. Skupna značilnost novih sort je gen, ki določa pritlikavo rast, kar pomeni, da rastline smotrneje izkoriščajo hranilne snovi. Bolezen, ki bi enakomerno napadla vse rodne sorte, bi morala biti vezana na ta gen, da ne bi uničila dela letine. Sortni različki bodo morali s križanjem dobivati čedalje več najrazličnejših dednih lastnosti, med drugim tudi zato, ker bodo v prihodnosti pridelovali te sorte v krajih z različnim podnebjem. Primer: pšenica, ki dobro uspeva na azijskih ravninah, se v višjih legah ne bo obnesla, v drugih podnebnih razmerah, na primer v Afriki, pa jo utegnejo napadati drugačni škodljivci. Zato bodo morale dežele v razvoju, če naj »zelena revolucija« v celoti uspe, čimprej uvesti poskuse, da bi donosne sorte v križanju z domačimi čimprej prilagodile krajevnim razmeram. V Bangladešu, na primer, je zdaj 1200, v Indoneziji pa 600 domačih sort riža. Uspehi raziskav in poskusov v deželah v razvoju bodo osnova bodočim uspehom.
V sto in sto laboratorijih in na poskusnih poljih skušajo strokovnjaki pridobiti s križanjem in žlahtnenjem nove in donosne sorte pšenice, riža in koruze: mednarodni raziskovalni inštitut IRRI v Los Banos na Filipinih (nove vrste riža), mednarodni center za raziskovanje koruze in
pšenice CIMMYT (okrajšava iz začetnih črk španskega inštituta) v E1 Batanu nedaleč od Mexico Cityja, vrsta mednarodnih kmetijskih raziskovalnih ustanov, kot je npr. ICRISAT v Haiderabadu v Indiji, dalje nešteti inštituti v posameznih državah. Znanstveniki v mednarodnem centru CIMMYT v Mexico Cityju so vzgojili prvo popolnoma novo žitno sorto, imenovano »triticale« — križanec pšenice in rži, ki bo lahko nasitil milijone lačnih. Nova sorta združuje najboljše lastnosti obeh žit: visok donos pšenice in veliko odpornost rži. Novo žito so že posejali na 400.000 hektarih v 52 deželah in pričakujejo od njega veliko višji pridelek, kakor so ga dale doslej najdonosnejše sorte pšenice. Prednost nove sorte je, da potrebuje malo gnojila, ob večji količini gnojila pa je mogoče podvojiti njen pridelek.
Kruh je bil in je še v nekaterih naših pokrajinah tako pomembna vsakdanja jed, da imenujemo splošno vso hrano kar z besedo — kruh. Uživamo ga samega in pri vseh glavnih obrokih k glavnim jedem. Sicer pogosto slišimo, da Slovenci in Jugoslovani pojemo preveč kruha, pa premalo mesa; okoli 207 kg žitaric porabi letno vsak Jugoslovan. Je pač kruh še zmerom cenejši od mesa in bo kruh še dolgo osnovno živilo našega človeka. Bel kruh, ki je nekoč veljal le kot praznična jed, zlasti na kmetih, je danes tako na podeželju kakor v mestu že zelo izpodrinil domač črn kruh, oziroma navaden ržen ali soržičen kruh. To je seveda posledica civilizacije, ki je prodrla tudi na vas in posledica višje življenjske ravni, ki je izpodrinila tečen domač, črn kruh. Včasih je bila navada, da so nosili vsak teden domače žito v mlin in domačo moko iz mlina in da so redno enkrat ali dvakrat na teden pekli črn, domač kruh. črn kruh je danes, žal, ob vso veljavo in vendar zdravniki trdijo, da je trajno uživanje belega kruha vzrok mnogih hudih bolezni. V belem kruhu so namreč izločene najboljše in najvažnejše sestavine žitnega zrnja, ker le-te v velikih mlinih pridejo v otrobe za krmo živini, za človeško hrano, torej za bel kruh, pa meljejo samo notranje belo jedro, ki ga potem še z drobnim mletjem in sejanjem spremene v naj-
finejšo belo moko. Seveda pri takem mletju odpade vsa zunanja sestavina pšenič-nega zrna, to je satovnica in klica z vsemi vitamini, rudninskimi snovmi in beljakovinami vred. Dandanes v mnogih velikih sanatorijih vpeljujejo v prehrano samo črn kruh, ponekod samo tako imenovani Grahamov kruh, ki se imenuje po ameriškem vojaškem zdravniku Silvestru Grahamu. Ta je že pred več kakor sto leti
Kmet nese žito v mlin
označil vrednost kruha iz grobo mletega žita z besedami: »Posebna modrost je v tem, da je božanstvo v žitnem zrnu tako združilo snovi, ki so za pravilno prehrano telesa tako zelo potrebne.« Mož, ki je propagiral črn kruh, je s svojim življenjem potrdil, da je imel prav: živel je 97 let. Seveda Graham še ni poznal vseh lastnosti črnega kruha, pečenega iz grobo mletega žita. Šele moderne kemične raziskave so pokazale, da je v kruhu iz grobo mlete ržene moke precej beljakovin kakor tudi vitaminov B in E. Danes, ko ni kruh več osnovna hrana, ampak zaužijemo tudi mnogo drugih mlevskih izdel-
kov, testenin, krompirja, stročnic, mesa in surovega sadja, je pomembno za zdravje to, da uživamo čim več take hrane, s katero ne obremenjujemo preveč želodca, torej hrane, ki ima manj ogljikovih hidratov, pa več beljakovin.
Kruh — črn in bel — je hrana. Da bi ga le nikoli ne pogrešali, kot ga pogrešajo še milijoni in milijoni v nerazvitih deželah. Kruh je dober, pravimo po vsej pravici. še o človeku pravimo, da je dober kot kruh. Koliko pregovorov je ustvarila ljudska modrost v zvezi s kruhom! Le nekaj naj jih navedimo: Kruh, ki ga srp žanje in motika koplje, vsak je dober. Kruha lačen, palice sit. Kruha se je ob-jedel pa s pametjo se je skregal. Kruh nobeden ni tako oster, da bi lakote ne bil mojster. Drag kruh, kjer denarjev ni. Bolje črn kos kruha kakor prazna torba. Bolje kos kruha v žepu kakor pušeljc za klobukom. Brez muke ni moke. Delavec je kruhovec. Je kruha pijan. Kruh je v trdih pesteh. Kako se kruhi skrivajo ljudem. Kdor je v kruhu rojen, nikdar hleba ne doseže. Kdor kruh rad deli, se mu v roki množi. Kdor rano vstaja, njemu kruha ostaja. Ta se je s kruhom stepel. Ta še suhega kruha ne zasluži, še muha išče kruha. S trebuhom za kruhom itn. Ob vsakem teh pregovorov bi se morali kdaj zamisliti. Kruh! Morali bi se prekrižati vsakikrat, ko izgovorimo to besedo, vsakikrat, ko vzamemo hlebec kruha v roko, zakaj kruh je božji dar, je naša vsakdanja hrana. Ko spomladi kmet seje v zorano njivo, je odkrit; njegovo delo je kakor spoštljiv obred. In ko potem z zaskrbljenim ali z radostnim pogledom hodi med žitnim poljem, stopa slovesno kakor duhovnik k oltarju, žanje in mlati v potu svojega obraza in z od dela posvečenimi rokami prime v roke sad svojega truda in znoja — hlebec kruha, ga z nožem trikrat prekriža, preden ga odreže sebi in družini. Kako lepa je navada kmečkih mater, ko vsadijo kruh v peč, se pokrižajo in molijo za božji blagoslov. Vsak hleb posebej prekriža, ob vsakem hlebu posebej prosi božjega blagoslova, preden ga vsadi v razgreto peč. In kaj je lepšega, kaj prijetnejšega v vsakem domu kakor kadar zadiši po pravkar pečenem kruhu. Marsikje je
to le še v spominu. Mladi rod se tega ne spominja več, kakor se tudi ne spominja več časov, ko je bil kruh še v trdih pesteh, časov, ko je mati zvečer pregrnila kruh s prtom, čeprav smo si ga še želeli, in šepetaje izgovorila besede: »Pst, otroci,
kruhek je šel spat!« In smo lačni še sami zaspali s tolažilno mislijo: »Jutri se bo kruhek spet zbudil...« Mnogi naši pesniki in pisatelji, ki so rasli ob trdem kruhu, so o tem božjem daru napisali toliko lepega, da bi bilo za celo knjigo. m. F.
mednarodno leto žensk 1975
Marsikaj je naš čas prevrednotil ali tudi razvrednotil. Nekam navadili smo se, da imajo stvari spremenljivo ceno: kar je bilo še včeraj dragocenost, je danes lahko cenena roba. Zdi se, da tudi človeška beseda izgublja svojo vrednost, toliko bolj, kolikor več jo je. Dostikrat komaj najdeš misel v poplavi besed. Za doneče krilatice ni nikoli zadrege in slovesna deklaracija je hitro pri roki. Zatakne pa se rado takrat, ko naj bi beseda meso postala. Zato postajamo nezaupni tudi do takih deklaracij, za katerimi stoje Združeni narodi in ki naj bi izražale težnje večine človeštva.
Simbol mednarodnega leta ženske. Simbol je narisala Valery Pattles, sedemindvajsetletna hči v Turčiji rojenega Grka in ga poklonila Združenim narodom. Podoba predstavlja goloba, ki je simbol miru, znastveno znamenje za ženski spol, ki je križ pod krogom in enačaj, to je matematično znamenje enakosti
Razglasitev leta 1975 za mednarodno leto žensk je prav gotovo narekovala želja, da delovna žena in mati dobi pravice, ki jih po naravi ima, pa je zanje še marsikje prikrajšana. Mnogi so povzdignili svoj glas in mogoče ne bodo vse besede zaman, mogoče se bodo stvari ponekod le obrnile na bolje. Ali pa je problem resnično že rešen s tem, da se nekaj spremeni na zunaj? Ali ni pri stvareh, ki zadevajo človeka, važno tudi njegovo lastno ravnanje? Ali more nekdo doseči resnično svobodo, če je notranje nesvoboden? Ali more postati ženska svobodna, enakopravna, če se s svojim vedenjem in ravnanjem postavlja v nasprotje s tem, kar z besedami upravičeno zahteva?
Podoba, ki je postala znamenje mednarodnega leta žensk, ni bila izbrana kar v prazno. Toda zdi se, da je oblikovalec — kdorkoli je že bil — mislil bolj na to, kar naj ženska prinaša v svet, kot na tisto, kar naj si v svetu pridobi ali pribori. Narisal je ptico, ki jo razlagajo kot goloba miru, in v njem znanstveno znamenje za ženski spol — krog s križem spodaj. V tem znamenju je mogoče videti še kaj več, če se malo zamislimo vanj.
Ptica! Najraje bi vprašali mlado dekle, ki pravkar stopa v življenje, katero izmed ptic bi izbrala za svoj simbol. Ali bo golobica miru? Ali bo kukavica, edina od živalskih mater, ki svoj zarod prepušča povsem tujemu varstvu? Ali bo pelikan, ki daje mladičem hrano iz osrčja samega sebe? Ali bo lastavica, ki prinaša srečo hiši, kjer se naseli? Ali morda pav, ki misli le na svojo lepoto in imenitnost? Saj menda ne bo roparica, ki prinaša bridkost, kjer se pojavi? Dekle, ki se pripravljaš zavzeti mesto, za katerega si se usposobila, enakopravna moškemu tovarišu in odloč-
na boriti se za svoje pravice, če bi jih kdo kratil, pomisli, da je pravica, ki jo pridobiš, le ena od življenjskih vrednot. Nič manj pomembno ni tisto, kar ti prineseš svetu, svoji družini, svoji okolici, ti ženska, če si uravnovešena, svetla osebnost, golobica miru, lastovka sreče, pelikan požrtvovalnosti ...
In potem krog s križem! Ali ne bi mogel pomeniti simbola polnosti, ki jo ženski duševnosti prinaša povezava s križem premagovanja sebičnosti, tako da more
nenehno dajati, se razdajati, osrečevati, biti sonce, ki sije podnevi, luna, ki razsvetljuje noč? Saj jo prav to dela ožar-jeno od notranje sreče, pa čeprav mora sprejemati tudi križ, ker se mu pač ne more izogniti nobeno človeško srce, nikoli in nikjer.
Golobica miru in krog s križem — naj bi ne ostala samo simbol tega leta, marveč znamenje tistega, kar se bo vselej in povsod uresničevalo.
J. B.
in žrtvovanja za druge. Pustil je bleščečo kariero, ki ga je čakala, in postal zdravnik ubogih v Afriki, sproti pozabljal nase, da se je lahko vsega daroval njim. Ko so ga leta 1932 naprosili, naj govori v koln-skem radiu o sebi in svojem delu, je med drugim izrekel te-le pomembne besede: »Moje življenje je vodilo prepričanje, da se duhovno življenje posameznika, narodov in človeštva ne more pravilno razvijati zato, ker premalo premišljamo. Sam pri sebi sem doživel, zato sem prepričan, da premišljanje vodi človeka k etičnemu ravnanju in pobožnosti. Kdor se resnično zamisli nad seboj, nad svojim razmerjem do ljudi in vsega živega okrog sebe, pride do spoznanja, da moramo imeti globoko sočutje z usodami drugih življenj, ki prihajajo v našo bližino, in da jim moramo predano pomagati v sili, kolikor le moremo. Razmišljanje nam prinese spoštovanje do življenja, po njem spoznamo kot svojo dolžnost, da moramo zmeraj, kadarkoli in kjerkoli moremo, življenje o-hranjevati in podpirati ter ga varovati pred uničenjem ali poškodbo — pa čeprav gre le za življenje in trpljenje kateregakoli ubogega ustvarjenega bitja, ki mu niti ne vemo pomena v svetu. Tako postavljam kot osnovno nravno načelo: dobro je vse, kar življenje ohranja in podpira, zlo pa vse, kar ga uničuje ali zavira. Po tem skušam sam živeti in druge o tem prepričati, prežet z gotovostjo, da bi bilo več ljubezni na svetu, če bi ljudje več mislili.«
leto 1975 — schweitzerjevo leto
Ob stoletnici rojstva Alberta Schweit-zerja se svet spoštljivo spominja tega izrednega moža, teologa, zdravnika, glasbenika in muzikologa. Po njem se imenuje nagrada, ki jo vsako leto podelijo mladim za očitna in pomembna dela ljubezni do bližnjega. Saj je bil prav Schweitzer eden tistih, ki jemljejo evangelij zares, po njem živijo brez velikih in učenih besed, ki so Kristusovi učenci v dejanjih usmiljenja
Albert Schweitzer
prva jugoslovanska jedrska elektrarna
Na dan 1. decembra 1974 je predsednik republike Tito v Krškem položil temeljni kamen za prvo jedrsko elektrarno v naši državi. Za graditev te elektrarne sta se odločila izvršna sveta SR Slovenije in SR Hrvatske po večletnih študijskih pripravah elektrogospodarskih podjetij. Nukle-arka Krško, kot jo uradno imenujejo, bo imela moč 632 megavatov, ker pa jo gradimo skupaj s Hrvatsko in si jo bomo delili tudi pri izkoriščanju, bo za slovenske potrebe na voljo polovica njene moči, to je 316 megavatov. Glavna pogodba z dobaviteljem na ključ, Westinghousom iz ZDA, je bila sklenjena avgusta lani, gradbišče je bilo uradno odprto jeseni, rok dograditve pa je mesec januar 1979. Ko bo začela obratovati, bo dajala približno štiri milijarde kilovatov na leto. Bo to eden največjih energetskih objektov v Jugoslaviji, saj bo proizvajal dve tretjini energije, ki jo danes potrošimo v Sloveniji. V sklop elektrarne sodijo tudi gradnje plinske elektrarne na Jertovcu in v Trbovljah ter rudnik urana v Žirovskem vrhu.
Po sedanjih cenitvah bo stal slovenski del elektrarne 3,6 milijarde dinarjev. Ves denar je zagotovljen v glavnem z inozemskimi krediti, 420 milijonov pa bomo prispevali sami iz sredstev, ki jih zbiramo za energetiko.
Jedrska elektrarna v Krškem bo dobivala surovino za izdelavo svojega goriva iz rudnika urana v Žirovskem vrhu. Sodijo, da je ugotovljenih zalog urana 3000 ton, elektrarna pa bo porabila 100 ton na leto. To pomeni, da je zaloge za 30 let in verjetno še več, 30 let pa je življenjska doba jedrske elektrarne. Vendar računajo, da bodo v Zirovskem vrhu predelali 294 ton rude na leto. Nadaljnje količine urana so geologi odkrili tudi v okolici žirov-skega vrha. V Žirovskem vrhu so odkrili uran okoli leta 1960. Odtlej so naredili okoli 16 kilometrov raziskovalnih rovov in okoli 100 kilometrov vrtin. V rudniku bo ob polni zmogljivosti zaposlenih okoli 570 ljudi, ki jim bo treba zidati stanovanja. Dalje bo potrebno temeljito urediti cesto od Škofje Loke do Gorenje vasi, poskrbeti za varstvo okolja in zadovoljivo rešiti vprašanje onesnaževanja voda. Predvsem bo treba v vsakem pogledu zavarovati Soro, ki je danes na tem odseku še ena redkih čistih rek.
Jedrska elektrarna v Krškem bo delovala kakor podobne elektrarne v svetu na principu verižne reakcije urana. Pri tem nastala toplota bo segrevala vodo in dobljena para bo poganjala turbine generatorjev električne energije.
Prva jedrska elektrarna na svetu je začela obratovati leta 1955 v Obninsku v Sovjetski zvezi. Danes je v pogonu že 93 jedrskih elektrarn s skupno močjo 28.260 megavatov. V gradnji pa je 153 jedrskih elektrarn, ki bodo imele skupaj 108.890 megavatov, načrtovanih pa je še 88 elektrarn s 84.650 megavati. Največji turbo-agregat bo imel 1260 megavatov. Jedrske
Model prve jugoslovanske jedrske elektrarne
elektrarne ne gradijo samo v ZDA, v razvitih evropskih in azijskih deželah, marveč tudi v vrsti držav v razvoju: v Indiji, Pakistanu, Argentini, Mehiki, Braziliji, Bolgariji, na Koreji in v Afriki.
Največjo proizvodnjo ima doslej angleška jedrska elektrarna Dugeness — A z močjo 551 megavatov. Od začetka obratovanja leta 1965 do letos je dala več električne energije kot vse jugoslovanske elektrarne v letu 1969. Med ameriškimi jedrskimi elektrarnami z lahkovodnimi reak-
torji vodi elektrarna Haddam Neck z močjo 575 megavatov, ki je v štirih letih dala več električne energije kakor vse jugoslovanske elektrarne leta 1965.
V splošnem so izkušnje z jedrskimi elektrarnami dobre. Premagane so začetne težave, ki se pojavljajo pri vsaki novi tehnologiji. Pridobljene izkušnje in nenehni tehnični razvoj pa jedrske elektrarne že danes uvrščajo med najzanesljivejše proizvodne naprave sedanjosti.
cj
Za Karavankami
Za Karavankami je svet — nam svet — so sinja jezera in polja, in narod čudovit kot cvet — Tam, narod čudovit je, dro!
Zavest ima in v krvi moč. Značaj in volja krepka, silna gorita v njem kot plamen vroč. Moči voljne mu v srcu vrol
A glej, ta narod je preklet...! Tuj rod mu krade zemlje ped. O, tuj barbar mu tlači dušo predolgih sedemnajst že let!
Za Karavankami je svet, tam narod čudovit je, dro! Moči voljne mu v srcu vro, tuj rod mu krade zemlje ped — O, dolgih sedemnajst že let ta narod je preklet.../
Lad Grbec
Božje drevce
Božje drevce tiho rase, zmerom, zmerom zeleni — človek hitre mimo njega slep in gluh drugam hiti.
Božje drevce zacvetelo, rdeče dozori mu plod. Bedno hitre obstoji: »Kam pa moja pelje pot?«
C. Jeglič
Bojim se...
Bojim se...
Bojim se zobozdravnika, bojim se bolezni, bojim se prihodnosti, bojim se smrti.
Bojim se tudi,
kaj utegne biti iz tega,
bojim se, da nekaj še slabo kaže,
bojim se neznanega maščevanja,
če se čutim krivega.
Ali ni nikogar,
ki bi vprašal, zakaj se bojim? Nikogar,
ki bi mi pomagal iz bojazni, ali bi delil z mano moj strah?
Bog■	(Horst Jonas)
Mladenič iz groba
Sem klical dvajset fantovskih pomladi zoreči klas na svatbi plodnih njiv, sem v hribu dren pognal zdrav, listoživ, sem dvajset let pel: orji, rasti, sadi.
So klas poželi mi, joj, zgodaj rano in strtih kril sem kriknil pod nebo. So dren posekali, zdaj pod zemljo njih temne sence hodijo za mano.
Ne! Vede znanstva ne bom tožil, izgubljeno mladost sem v grob položil.
Ludvik Zorzut
pokoncilska situacija človeka
Če rečemo »pokoncilska situacija«, s tem hkrati izrečemo, da je bil II. vatikanski koncil nekaj, kar je globoko zarezalo v čas, — nekaj, s čimer se je začelo novo obdobje.
Vendar tega koncila ne smemo trgati iz povezave z vsem, kar je že pred njim bilo v času, — ne le znotraj Cerkva, marveč v svetu nasploh.
Že pred koncilom, takoj po zadnji svetovni vojni, so vsepovsod — v svetu in Cerkvah — začela močneje kliti spoznanja o dostojanstvu človeka, o spoštovanju njegove vesti, o vrednosti njegove svobode, o nujnih in upravičenih razlikah v mislih in teženjih posameznikov, zato o potrebi strpnosti, — spoznanja o plitvini, krhkosti imetja, oblasti, zunanjega organiziranja ... in temu ustrezno — žeja po neuničljivi vrednosti notranjega, osebnega: notranje, osebne trdnosti, jasnosti, kreme-nitosti, čistini, poštenja, nesebične ljubezni in službe ljudem ob nas, daleč v svetu, posebno vsem trpečim, zatiranim ...
Janez XXIII. ni bil nič drugega kot eden tistih mnogih, ki jim je bil duh ves odprt za klitje vse te svežine, le da je bil hkrati na položaju, kjer je mogel tej svežini — v II. vatikanskem koncilu — pomagati do mogočnega preboja.
A prav zato, ker je bilo njegovo srce le eno izmed tolikih src, ki so vsa klila v novih spoznanjih in težnjah, so njegovo veliko koncilsko kretnjo, njegove besede in dejanja, s tolikšno simpatijo sprejeli in pospremili tudi nekristjani in ateisti, ki so vsaj v poslednji čistini svojega stališča do človeka mislili isto, kar je mislil Janez, in težili za istim, za čimer je težil Janez.
Saj sem že pred njegovo smrtjo čutil, kako sem bil v svojih težnjah in spoznanjih z njim notranje povezan, kako globoko sem ga ljubil. A o binkoštih, ko sem v Rimu ob televiziji nekaj ur z njim nosil njegovo agonijo, se mi je prirasel k srcu tako, da nisem mogel več od njega. Vse,
kar sem poslej pisal — tudi knjigo »Katolicizem v poglobitvenem procesu« — sem pisal, o tem sem prepričan, z blagoslovom njega, ki sem ga imel vedno v sebi. In tudi pri sebi: po fotografiji njegove nenarejene človeške preproščine in dobrote. Navsezadnje more človek v papežu ljubiti le človeka, — njegovega pape-škega prvenstva ne more ljubiti.
Janez XXIII. se je torej s svojimi pobudami le vstavil v ritem src, ki so utripala v svetu nasploh, in sicer v ritem, ki ga niso prožile organizirane institucije, ustanove, ne države, ne Cerkve, marveč vesoljni — kristjani bomo rekli Sveti — Duh, ki — kadar sam hoče — posega na čisto poseben način v svoja privilegirana obdobja.
Ker pa niso bile organizirane ustanove — ne svetne, ne cerkvene — tiste, ki bi ta vesoljni ritem prožile, ga one tudi ne morejo zadržati, zadušiti, pa naj bi bilo — saj to ni povsod in vedno — v njih še toliko nerazumevanja za vetje vesoljnega duha, Svetega Duha, — še toliko slepote in zakrknjenosti in nasprotovanj ob njegovih zahtevah, ki se ne nehajo jasno in strogo razkrivati vsem zanj prebujenim in odprtim v svetu in Cerkvah.
Ti sicer boleče doživljajo, v marsičem okrog sebe, omejevanje in zatiranje zakonite svobode, — okolje jim misel skuša tlačiti v kalupe, v katere misel noče, ker so ji pretesni in duše brezmejnost njenih teženj, — čutijo, kako ta ali ona oblast sebe vse bolj absoluti, vse avtoritarneje centralizira, — kako njih individualno, osebno življenje v mnogočem vse teže diha, — kako jim je usojen vsakdan, ki ga včasih narekajo in zanj odločajo ljudje, popolnoma nezmožni za svoje mesto, — ljudje brez vsake miselne prodornosti in posebno brez vsake človeške žlahtnosti.
Pa vendar ostajajo vsi, ki jih je zajel — kakor Janeza XXIII. — ritem vesoljnega duha, Svetega Duha, ob vsem tem mirni. Izkušajo, da je sila, ki nje in druge v tem ritmu vodi v čisto, pošteno, svobodno človečnost, višja, mnogo močnejša, kot vsako organizirano, z oblastjo — pa naj bo kakršnakoli že — podprto zaviranje in razdiranje tega, kar je konec koncev po-človečevanje človeka.
Zavedajo se, da gre v njihovi zvestobi počlovečevalnemu vesoljnemu duhu, Svetemu Duhu — pa pri tem tudi Janezu XXIII. — za tako širok pojav, — za tako žilavost tkiva, — za tako odpornost, — za tako življenjskost, da te zvestobe nobena organizirana, z oblastjo podprta sila ne bo omajala. Sila tako zvestobo lahko potisne celo v podtalje, v katakombe, a uničiti je ne more; zatiranje jo le krepi, sveži.
Gospod, daj mi...
Gospod,
daj mi danes novo nebo in novo zemljo. Daj mi strmenje otroka, čigar pogled se prvikrat odpre svetu. Daj mi veselje otroka, ki odkrije v vsaki stvari tvoj sijaj.
Daj mi veselje tistega,
ki napravi svoje prve korake.
Daj mi srečo tistega,
ki mu je življenje vsak dan novo,
nedolžno in polno pričakovanja.
Daj mi, da vse stvari
vidim v Kristusu.
O moj Bog, napravi iz mene hvaležnega človeka!
(Molitev nekega duhovnika)
Gre za to, da vsak s svoje strani — pa naj bi bilo zaviranja in dušenja od zunaj še toliko — v notranjosti vztrajno gradi svoje lastno poštenje, pa tudi krog sebe poskuša počlovečevati, kolikor mu je to mogoče. A poedinec se mora pri tem čutiti vstavljenega v široko razgibanost, malo vidno, toda živo, ki ji gre za »staro pravdo«, najvažnejšo med »starimi pravdami« vseh časov: za pravico — svojo in drugih — na trdno, čisto, pošteno človečnost.
Vladimir Truhlar
Odgovornost
Pravijo,
da v vojni umirajo vojaki za domovino. A za koga, Gospod, umre na leto toliko tisoč ljudi v vojni na naših cestah? Prostovoljci — a ne prostovoljno v smrt!
Ti mi daj
odgovornost,
obzirnost,
daj, da se odrečem svojemu prav, da zaradi mene na bojišču cest ne bo nihče smrtna žrtev!
(Horst Jonas)
Molitev
Ne najdem nobene besede Gospod.
Govorica mi je onemela. Samo svoje roke stegujem k tebi kakor otrok, ki joka.
(Christel Wagner)
naš prosti cas
Naš prosti čas je postal novo, prej nepoznano vprašanje našega časa. V prejšnjih sto- in tisočletjih tega vprašanja niso poznali. Takrat je bilo življenje takšno, da je delo za vsakdanji kruh zahtevalo ves čas: od zore do mraka in ■—v skrbeh — od mraka do zore. Zato pravega »prostega časa« naši predniki niso prav poznali; vsekakor jim je bilo tuje vprašanje: kaj početi z odvečnim prostim časom.
Morda so nam prav Slovenske večer-nice s Stritarjevimi Lešniki in podobnim berilom še najjasnejša osvetlitev prostega časa ob dolgih »zimskih večerih«, ko so se kmečki ljudje po končani opraviči živine umaknili v tople zapečke, kjer so ob luščenju koruze in drugih podobnih o-pravkih brali »mohorjevke« in tako vsaj nekaj uric uživali svoj »prosti čas«. Zato pa takrat tudi še ni bilo vprašanje, kam s prostim časom, kako ga izrabiti, zlasti pa ne, kako usmerjati mladino, ki ima vse preveč prostega časa, da se ne izgublja v postopanje in lenarjenje; kajti »zapravljanje časa« je takrat pomenilo isto kakor zapravljanje mladine, njene delavnosti, z njo pa nravnosti in poštenosti.
In prav v tem je danes ostrina vprašanja: kako vzgajati mladega človeka, da bo znal prosti čas pravilno izrabiti, da mu ne bo priložnosti za pohajkovanje in lenobnost, da se ne bo izgubljal v veselja-čenju in nenravnem izživljanju.
Toda prav napeto izrabljanje prostega časa v sodobnem svetu nas je pripeljalo do tega, da danes ljudje sploh nimajo več časa. Nikoli poprej v zgodovini se ni človek toliko pritoževal nad pomanjkanjem časa kakor prav dandanašnji. Tako nam je postal »naš prosti čas« že kar protisloven pojem. Več imamo »prostega časa«, manj imamo prostega časa.
Čim bolj se nam krčijo tedenske in dnevne ure službenega časa, v katerem si služimo »naš vsakdanji kruh«, da lahko potem svoj prosti čas preživljamo v miru in počitku, tem bolj se nam vsem zo-
pet nekam mudi, tem bolj smo nemirni in hlastamo v »prostem času« za novim delom in novim zaslužkom. Čim hitreje danes delo ob pomoči strojev in avtomatov opravimo, tem bolj se nam mudi na drugo delo, tem hitreje bi radi naredili še vse drugo, kar je že onstran službe in dolžnosti ter neposredne skrbi za vsakdanji kruh. čim hitrejša prevozna sredstva (kolo, vlak, motor, avto, letalo, vesoljske rakete) smo si priskrbeli, tem bolj vsako stvar zamujamo, tem hujšo naglico imamo na vse strani.
Obvezno in nujno potrebno delo se je danes tudi na kmetijah že močno zmeha-niziralo. Dolgih vrst koscev, ki so od rane zore pa do vročega poldneva v potu svojega obraza kosili travo na obširnih travnikih, danes zlepa ni več videti. Še pred nekaj desetletji so pri večjem kmetu štiri osebe za mlačvo s cepci potrebovale dva do tri tedne garanja od ranega jutra do poznega večera; danes vse to zmlatijo stroji v nekaj urah, da ne govorimo o kombajnih, ki že na njivi vse hkrati po-žanjejo, zmlatijo in pospravijo.
Posledica vsega tega je, da se čas dela skrči na nekaj malo ur. Delo postaja v miselnosti sodobnega človeka vedno bolj le sredstvo, medtem ko prosti čas v vsakdanjem dnevnem načrtu zavzema vedno večji obseg in prehaja v samonamen.
Malone vsi interesi so usmerjeni v izrabo prostega časa. Po »službenih urah« človek v »prostem času« obdeluje košček kmetije, ki mu je še ostala, ali vsaj vrtiček, zida novo hišo za mlado družino ali pa poletno hišico za konec tedna (»vikend«), se posveča svojemu »konjičku«, se pravi, posebnemu zanimanju, ki ga veseli, zlasti športu, kakršnemukoli že, se vozi na izlete, krajše ali daljše, zahaja na kulturne prireditve raznih vrst, mladina pa si razen vsega tega najde še sto priložnosti za razvedrilo in zabavo, ki jo sodobna civilizacija ponuja v prej nepoznanih številnih različicah. Vse to danes človeka vedno močneje zavzema in mu preusmerja življenjske načrte, tako da ima ob rastočem prostem času vedno manj prostega časa!
Tako nam je postal »naš prosti čas« v svoji protislovnosti kar podvojen in pri-
ostren problem, kakršnega naši predniki nekdaj niso poznali.
Nekdaj je bilo človeku vsakdanje delo, ki mu je bilo nujno potrebno za njegov obstoj, obenem njegovo življenjsko delo. Ni še prav razlikoval med »službenim delom«, ki mu je bilo obenem dolžnost in breme, s tem pa tudi življenjska potreba, in med »zasebnim delom«, ki naj bi mu bilo v »veselje« ali »razvedrilo«, danes pravimo »hobi« ali konjiček. Zato je bil takratni človek enoten ne samo kot delavec, marveč tudi kot osebnost; bolj je bil harmoničen in ubran ko današnji.
Eno in isto delo mu je dajalo vsakdanji kruh; bilo mu je obenem v breme in veselje; od tod danes predvsem le še kot ljudski običaj ali folklora poznana zabava ob in po kmečkem delu.
Eno in isto delo pa je tudi enotno oblikovalo osebnost takratnega človeka, ki ni bil tak dvojnik med »službenim« in »zasebnim«, individualnim in socialnim delavcem, privatno in javno in družbeno osebnostjo, med delom in igro.
Prav zato pa je takratni človek znal u-poštevati tudi enotni naravni ritem med dnevom in nočjo; saj mu električna luč še ni spreminjala noči v dan.
Prav zato pa je čutil naravno potrebo po počitku, kakor mu ga je narekovala Luna s svojimi tedenskimi menami in kakor ga je učilo sveto pismo, da je treba vsak sedmi dan počivati in posvetiti Stvarniku v zahvalo in prošnjo obenem.
Prav zato pa je tudi njegovo družbeno življenje ostalo enotno: družina je skupno delala in skupno počivala; živela je skupno življenje medsebojne povezanosti pri skupni mizi v veselju in žalosti; skupni so ji bili delavniki, skupno pa je obhajala tudi praznike.
Družina je bila osredotočena vase. Danes, ko je delo skrčeno na nekaj malo uric in postaja prosti čas samonamen, pa se zanimanja v družini razhajajo. Mladi rod bi hotel docela drugače izrabiti, da, kar izživeti prosti čas, kot pa ga živijo njihovi starši. Mladi rod si tudi ne dovoli, da bi jim »stari« krojili njihov prosti čas. Prosti čas postaja glavni dejavnik v sporu med starši in otroki. Naravni konflikt generacij je dobil v pro-
stem času ostrega ojačevalca, ki ogroža predvsem družino in vse njene prejšnje vrednote.
Tudi skupno gledanje televizije in skupni izlet z avtom, ki naj bi kot civilizatorič-na dejavnika zopet po svoje povezovala družinske člane, da jim dom ne bi bil samo še hotel, kamor pridejo prenočevat, ne moreta nadomestiti nekdanje medsebojne družinske povezanosti med mladimi in starimi; saj v teh okoliščinah večkrat niti mož in žena nimata več skupnih interesov, potov in časov!
Zanimivo je, da se ljudje v prostem času tem bolj uveljavljajo in zaposlujejo, čim bolj so družbeno prilagojeni. Tu je tudi razlog, zakaj se kmečki ljudje, ki imajo zaradi starega načina dela še vedno v primerjavi z drugimi najmanj prostega časa, tudi najmanj uveljavljajo v »dejavnostih prostega časa«, kamor sodi zlasti šport in razni izleti s »počitnicami« in »dopusti«.
Tu dobiva prosti čas že pravo splošno družbeno ali socializacij sko vlogo. »Kam greste na dopust?« Še prej pa: »Ali greste na dopust?« To so danes že prestižna vprašanja, se pravi, vprašanja družbenega ugleda.
Prosti čas ljudem prvenstveno ne rabi več za počitek; marveč predvsem, da se družbeno uveljavijo. Tega si sicer nihče noče prav priznati, toda podtalne silnice sodobnega človeka merijo v to smer.
Mnogi čutijo, vsaj podzavestno, da se v prostem času nekako odškodujejo za številne neuspehe in omejitve v službi in o-sebni svobodi: ne, da se odpočijejo od dela, marveč da se razživijo v tem, v čemer se čutijo redno prikrajšane.
Eni si zato želijo, da bi v prostem času dejansko (na potovanju, izletu, počitnicah itd.), vsaj za kratko dobo zaživeli v drugem svetu in drugačno življenje. Drugim gre le bolj za zgolj umišljeno (fiktivno) drugačno življenje: v kinu, televiziji, gledališču, ob branju knjig itd. »Mali človek«, ki v vsakdanjem delu družbeno »ne pomeni nič«, in to le težko prenaša, igra za krmilom, ko se pelje z avtom na dopust, pred ljudmi »uglednega«, »premožnega« in »inteligentnega« človeka.
V vseh pa se javlja postopno iz desetletja v desetletje vedno hujši notranji nemir. Zunanja naglica je samo zunanje znamenje tega notranjega nemira. Dejstvo je, da razvija večina ljudi danes v prostem času že močnejšo in bolj napeto dejavnost kot v svojem službenem delu.
Tako se prosti čas sprevrača v svoje nasprotje, v delo, in to v živčno prenapeto in z nemirno naglico prežeto dejavnost. Treba je samo opazovati, koliko živčnega napora zahteva priprava in vožnja na počitnice z avtomobilom in s spalno prikolico ali pa še s čolnom (gliserjem) v tisoče kilometrov oddaljene dežele, da ne govorimo o tistih, ki v prostem času zidajo hiše sebi ali drugim, zastonj ali za zaslužek.
Tako izgublja sodobni človek ob preobilici zunanjega prostega časa, katerega prvotni namen je vendarle sprostitev od dela in napetosti, s tem pa počitek in obnova življenjskih moči, svoj notranji živčni in duševni počitek in mir. Izgubljamo notranji mir, ki je bistven in zato neobhodno potreben za globino naše človeške biti in njene rasti v složno ubrano, družbeno pravilno prilagojeno osebnost. Sodobnemu človeku manjka pravi notranji prosti čas, se pravi čas za obnovo osebnosti. Samo tak notranji prosti čas nas bo obvaroval pred rastočim, neposredno grozečim razčlo večen jem posameznika in družbe sredi vse preveč porabniške miselnosti.
Preveč zanemarjamo to stalnico, konstanto, ki pa je vendarle odločilnega pomena: gre za notranji prosti čas; gre za notranje krmilo osebnosti, potem bo tudi zunanje krmilo v avtomobilu zanesljiveje, brez nezgod pripeljalo zgarane ljudi na dopust in zopet nazaj na domove.
Tu se nam prosti čas izkaže ne samo kot problem, marveč tudi kot naša neposredna življenjska naloga: sicer nam grozi, da se sodobni človek, zlasti mlad, izgublja v pogubno svobodo, ki se na eni strani prepušča brezdelju in lahkoživosti, na drugi pa zaide v hlastajočo, živčno naglico čezmerne dejavnosti in hitrosti, s katero beži vedno dalje, meneč, da sreči naproti, v resnici pa le pred samim seboj.
človek se s svojo pretirano ihto in dejavnostjo v prostem času znajde v novem navzkrižju s samim seboj: namesto da bi se ob olajšanem delu razvijal iz človeka rokodelca (homo faber) v človeka modreca (homo sapiens), pa se v prostem času zopet uveljavlja le kot človek rokodelec.
Človek prostega časa se predaja novim dejavnostim kar za razvedrilo, kot za zabavo, namesto igre, igraje. Sodobni človek se iz človeka delavca spreminja tudi v človeka igravca (homo ludens): ves svet se že pretežno zanima za športne igre, tekme, prireditve; tudi dnevno časopisje daje športnim junakom in njihovim imenom prednost pred znanostjo in umetnostjo. Ves svet je zajet v igro in njeno tekmo, ki jo omogoča prosti čas.
Pri tem pa se razvija in oblikuje obenem nov družabni človek, človek družabnik (homo socius), človek tovariš. Prosti čas in njegova izraba namreč na doslej nepoznan način ljudi zopet povezuje v nove interesne skupine, zlasti pa podira prejšnje družbene in narodne pregraje; prosti čas ljudi izenačuje; svet se v prostem času in po njegovi notranji zakonitosti spreminja v velikansko skupno, svetovno prizorišče proste osebne dejavnosti.
V »civilizaciji prostega časa«, če kaj takega sploh že obstaja, je potemtakem potrebno oblikovati novega človeka, da se bo novi tip človeka družabnika razvijal obenem v človeka modreca, ne pa nazaj v rokodelca. Kari Marx je že pred sto leti zapisal nekako preroške besede: »Do zdaj smo si prizadevali, da bi svet razlagali, odslej ga bo treba oblikovati.« Paul Sartre pa je v naših dneh to misel še podkrepil in konkretiziral: »Človek... je obsojen na to, da mora vsak čas človeka iznajti.« Vsekakor ga bo moral iznajti tudi v oblikovanju prostega časa. Toda zmogel ga bo le, če bo upošteval pri tem tudi arhetip ali prapodobo (bi rekel C. G. Jung) prostega časa, kakor je zarisana že v prastari, prvi Mojzesovi knjigi: »Sedmi dan pa je počival po vsem svojem delu, ki ga je naredil.«
Dr. Anton Trstenjak
pota do zadovoljivih
medosebnih
in medspolnih odnosov
Marsikdaj nastanejo trenja med posamezniki enostavno zato, ker o medosebnih (in medspolnih) odnosih vse premalo vedo, če pa že kaj o njih vedo, pa tega posebno v kritičnih trenutkih ne upoštevajo dovolj. Pota do pravilnih odnosov med ljudmi niso ravno tako gladka, pa tudi ne pretežavna, morajo pa biti zanje izpolnjeni določeni pogoji.
Prvi zasnovki za medosebne odnose so v domači hiši, vprašanje pa je, kakšna je domača hiša, kakšni so ljudje v njej. Splošno je namreč znano, da dobiva otrok najgloblje vtise zlasti v prvih sedmih letih svojega življenja v domači hiši, ko še z drugim svetom ni tako tesno povezan.
Ni vseeno, kje živi družina — v mestu ali na podeželju, kajti okolje zelo vpliva zlasti na njeno duhovnost. Na deželi se razvija otrok čisto naravno, medtem ko je v tem oziru precej drugače pri mestnem otroku, kajti način življenja in »tekoči trak« sta na podeželju le precej različna od tistega v mestu, zlasti pa v industrijskem okolju. Mestni (»industrijski«) otrok je namreč za marsikaj (sožitje z naravo, pestri presledki zaradi posameznih letnih časov itd.), česar ima podeželski (kmečki) otrok malone v izobilju, zelo prikrajšan.
Že s tem smo naznačili dvoje: odnos do ljudi (okolja) in odnos do narave. Kar samo od sebe pa vse to le ne pride. K temu mora otroka nekdo navajati, saj predobro vemo, kakšni utegnejo biti otroci, če so prepuščeni sami sebi, golemu naključju — duhovno topi ali celo podivjani.
Prvih sedem otrokovih let je razmeroma dolgo obdobje, povrh pa zelo občutljivo. V njem se odigrava niz za nadaljnji otrokov razvoj tako važnih dogajanj, ki bi jih morali starši — naravni in obenem prvi vzgojitelji svojih otrok — zelo dobro poznati, da bi mogli že v tem obdobju pri
svojih otrocih izoblikovati njihov značaj, kajti dobro ali slabo uspela vzgoja v domači hiši bo otroke spremljala vse življenje, in prav od tega bo tudi odvisno, kakšni bodo odnosi otrok do njihovih naj-bližnjih, do soljudi in njihovega okolja nasploh. Zato prevzemajo starši do svojih otrok veliko odgovornost, ki je povezana z dolžnostjo, da se na to poslanstvo že pred zakonom temeljito pripravijo. Potemtakem naj ne sklepajo zakonske zveze premladi ljudje, ko še niso zanjo zreli (telesno, duševno, čustveno) in še ne vedo, v čem je bistvo odnosov do sočloveka, in si še niso pridobili niti najosnovnejšega znanja o poteku človekovega zorenja (od rojstva do 24. življenjskega leta pri moškem, od rojstva do 21. leta pri ženski).
Prvemu življenjskemu desetletju so še starši kolikor toliko kos, čeprav pomeni prvih sedem let (rojenček, dojenček, malček, predšolski otrok) zanje kar dovolj trd oreh, ker jih »čas in dogodki prehitevajo«. To nam potrjuje tudi vsakodnevna izkušnja in bi zato bilo najprimerneje, da usposobimo našo družino za vzgajanje k pravilnim medosebnim in medspolnim odnosom nekako do 18. življenjskega leta, pozneje pa naj to delo nadaljujejo posebej organizirani tečaji za zakonske pripravnike.
V prvih sedmih letih življenja je glede oblikovanja otrokovega značaja in njegove osebnosti vse odvisno od zadržanja o-trokovih staršev. Po mojem bi tu morali natančneje opredeliti vzgojno vlogo očeta. Vse preveč se še namreč vedno poudarja vloga matere, medtem ko je vzgojni delež očeta nekje v ozadju, ali pa ga je premalo čutiti, ker se še očetje ne uveljavljajo vzgojno toliko, kolikor bi bilo samo ob sebi umevno in zares potrebno; otrok namreč potrebuje oba — očeta in mater. Spomnimo se samo, kako hudo je nezakonskemu otroku, ker (pravzaprav) nima očeta, vemo pa tudi, kako je, če oče že zgodaj umre, če se predolgo mudi v zdomstvu itd.!
Ne bi pa bilo dobro, če bi hotel oče »imeti vedno prav«, in če bi naj vselej odločalo samo njegovo mnenje. Pri tem ne kaže prezreti dejstva, da otrokom si-
cer ugaja tudi razgibanejši razgovor med starši, vendar bi se morali zlasti očetje zavedati, kako hvaležni so otroci očetu, če v glavnem soglaša z materjo in ji daje prav, ko je zares umestno. Tudi otroci se namreč »borijo za resnico in pravico« ter že nekako podzavestno pravilno uganejo, na čigavi strani sta, in kako hudo bi jim bilo, če bi ju teptal — oče!
Nekateri menijo, da smo že zdavnaj »prek dobrega in zlega« in čemu potemtakem tolikšna ihta, da bi še vedno bilo potrebno odrekanje, trpljenje, žrtvovanje lastne udobnosti v prid svojim najbliž-njim, pa tudi drugim. Ne vem, kje takšni ljudje živijo in zakaj bi najraje »te etične kategorije« kot smešne in malone preživele zmetali med staro šaro, vendar brez njih ne more biti nihče.
Otroci se ravnajo predvsem po svojih starših in imajo njihovo ravnanje za vzor svojemu. Kakšen vzor bi pa naj bil oče otrokom, če bi bil sebičen, neustrežljiv, nepotrpežljiv, če bi mu morali vsi samo streči, sam pa bi ostal do svojih najbližnjih brezčuten, brezbrižen ali celo nasilen (npr. oče samo po imenu ali, denimo, oče pijanec...).
V družini naj bi vladala enotnost v na-ziranju in ravnanju! Zato se naj oče in mati trudita, da v družini ne bi zaradi njunega nesoglasja nastal »blokovski sistem« z nasprotujočimi si naziranji. S tako zgrešenim ravnanjem hočejo nekateri starši, bodisi oče ali mati, otroke pridobiti zase. S tem je drugi roditelj (oče ali mati) že kmalu ob vso veljavo in svoje mesto v družini (oče životari npr. potlej kot atek copatek). Le starši, ki so se vzeli iz resnične ljubezni in so si otroke zares želeli in jih tudi z ljubeznijo pričakovali, lahko uspešno izvršujejo svojo vzgojiteljsko dolžnost!
Oče in mati sta lastnim otrokom poglavitni vzor medosebnih odnosov med moškim in žensko! Ta zgled bi naj bil čim boljši, kajti po njem se bodo ravnali tudi njuni otroci tako v odnosu do drugih kakor nekoč do svojega sozakonca. Zato je prav, da navajamo že malčka k vljudnosti (»prosim!«, kadar kaj želi, in »hvala!«, kadar sprejme); vljudnost in olikanost sta
prva pogoja za (vsaj zadovoljive) med-osebne odnose!
Podobno moramo otroka že zgodaj navajati k delu in sodelovanju, sicer pa on sam, npr. že kot malček, zelo rad »pomaga pri delu!« S tem se v njem pričenja vzbujati občutek, da mora v življenju tudi sam »doprinašati« — to so pa že določnejši zasnovki medosebnih odnosov.
Razume se, da bi se naj vse to odvijalo v za otroka najugodnejšem ozračju. Ni vseeno, kako se v njegovem okolju izražajo in o čem se v njegovi navzočnosti pogovarjajo odrasli ljudje. Grdo govorjenje in prepiri spričo otrok, ali če se odrasli kar naprej zadirajo drug na drugega, prav gotovo niso primerna pota k vsaj zadovoljivim medosebnim odnosom. Zgrešeno pa je tudi, če odrasli v domači hiši kar naprej tarnajo, češ, kako je vse slabo in zanič, ne da bi pomislili, kako zelo je potrebno, da čuje otrok doma čim več pozitivnega o posameznikih in o družbi v celoti, še posebej pa o odnosu do dela, če hočemo, da ne bomo iz njega že v detinstvu napravili malodušneža in delo-mrzneža.
V šolskem obdobju (od 7. do 15. življenjskega leta) se odpre otroku nov svet, v katerem utirajo nova pota do medosebnih odnosov čisto svojevrstni pogoji. V tem obdobju naj starši čim tesneje sodelujejo s poklicnimi vzgojitelji (učiteljem, katehetom idr.) in jih naj krepko podpirajo pri navajanju njihovih otrok k pravilnim medosebnim odnosom. Starši naj spričo otrok ne kritizirajo poklicnih vzgojiteljev, v primeru kakšnega spora pa se naj raje z njimi osebno pomenijo; po-tuha nikoli ne rodi dobrega sadu.
Otroka moramo že zgodaj navajati, da pričenja svoje ravnanje in svoja dejanja pravilno ocenjevati prav zato, da prispeva s tem tudi sam k pravilnim odnosom do vseh, s katerimi se posihdob srečuje; razume se, da mu tudi pri tem lahko največ pomagajo njegovi starši. Sicer se pa nadarjen in marljiv otrok že kmalu znajde, pa tudi izkaže! Le da moramo prav takšnega otroka marsikdaj odvračati od domišljavosti!
/
Neredkokdaj poskušajo matere v svoji preveliki materinski vnemi napake in prekrške svojih otrok (posebno pred očetom) prikrivati, ali pa otroke pretirano in neutemeljeno zagovarjajo. Ne smemo pozabiti, da primerna strogost in kritičnost vzgojiteljev otroku koristita, razvajanje pa škoduje.
V	drugem življenjskem desetletju, polnem nemira in nenehnega valovanja moramo pota k pravilnim medosebnim, pa že tudi medspolnim odnosom — spolno zorenje samo prinaša vse to s seboj! — še posebej prilagoditi. S tem obdobjem so zlasti starši premalo seznanjeni, vsekakor pa mnogo manj kot s prvim življenjskim desetletjem. Ker pa izvira iz neznanja prenekatera nesreča, bomo o drugem, posebno ogroženem življenjskem desetletju spregovorili nekaj več.
V	tem obdobju prehitevajo deklice v svojem razvoju dečke, ki jih pa to pričenja »nekako motiti«; odtod v tem obdobju tudi neprimerno obnašanje dečkov do deklic, da postanejo nemalokdaj do njih celo surovi. Ob tem se zopet nudi priložnost, da uredijo naravni (starši) in poklicni vzgojitelji medosebne odnose: dečke naj poučijo »o vsem«, kar je pri deklicah že na zunaj »vidno«, za »naravni razvoj (še) prikrajšanim dečkom« pa naj dovolj prepričljivo pojasnijo, da bo nekaj podobnega že kmalu tudi z njimi samimi; obenem jih naj tudi resno posvarijo, da morajo biti do deklic dostojni in obzirni!
To obdobje je za doraščajočega mladega človeka zares hud preizkusni kamen, in to še zlasti glede vprašanja, ali mu je že njegovih prvih sedem življenjskih let v domači hiši dalo dovolj pogojev, da se bo do drugega spola ravnal ne le primerno, marveč predvsem iskreno in pošteno, se pravi, prav tako, kot bi naj ravnal s svojo materjo ali lastno sestro oziroma z lastnim očetom ali bratom. Pri tem se naj vselej zaveda, da s svojimi odnosi do sočloveka ne sme napraviti nikomur niti najmanjše škode. Nasprotno pač ne bi smel ravnati mladinec (-ka), če mu je že res kaj na tem, da ga kdo ceni in upošteva! Brez oklevanja pa moramo predočiti zlasti fantom, če zaidejo na pota, ki nikakor ne peljejo k pravilnim med-
osebnim odnosom, kakšne posledice jih zavoljo tega utegnejo doleteti, medtem ko kaže vihrava dekleta opozoriti, da se mnogo bolj zameri dekletu, ako se le količkaj pregreši zoper pravilne medosebne odnose, pri čemer pa moški ne želijo mnogo slišati o enakopravnosti med spoloma. Še kar naprej namreč vztrajajo pri svoji zmotni domnevi o svojem (moškem) prednostnem položaju, čeprav nihče več ne dvomi o tem, da imata oba, moški in ženska, iste pravice in seveda tudi iste dolžnosti.
Vse to dobi svoj posebni poudarek pozneje, ko se pričenja vzbujati tudi pri fantih spolni nagon, ki utegne (zlasti ob vplivu skrivnih sovzgojiteljev: slaba tova-rišija, neprimerno branje literarne plaže in pornografije, film, gledališče, radio-televizija itd.) navajati mladince k prezgodnjim spolnim odnosom, ko jim še čustveno niso dorasli. Ob takih okoliščinah nekateri mladi moški (in teh dandanašnji niti ni tako malo!) ne morejo razumeti, čemu neki bi naj bili v medoseb-nih in medspolnih odnosih potrebni sploh kakšni »normativi«. Zato se jim pa tudi ne zdi niti najmanj važno, s kom imajo »intimne stike«. Nadalje opravičujejo takšno ravananje z znano razlago o že omenjenem prednostnem položaju moškega in moški pravici, žensko samo pa imajo malone za potrošniško blago.
Zanimivo je, da izhajajo mladi ljudje s takšno miselnostjo večinoma iz neurejenih družin. Zato pa drugega življenjskega desetletja ne smemo prepuščati golemu naključju, marveč nalaga nam vsem, ki se ukvarjamo z vzgojo lastnih in drugih otrok, odgovorno dolžnost, da mlade ljudi prizadevno navajamo zlasti v tem obdobju k pravilnim medosebnim in medspolnim odnosom.
Znova naj poudarim, da to v domači hiši ni dolžnost samo matere, marveč morda še v večji meri očeta ne glede na to, ali gre za dekleta (hčerke) ali fante (sinove). Večinoma je še žal tako, da mora vse takšne in podobne skrbi nase vzeti mati, ki je že itak preobremenjena z gospodinjskimi (poklicnimi) in vzgojnimi opravili. S tem še seveda nismo našteli vseh njenih dolžnosti, skrbi, pa tudi trpljenja.
In vendar se še najdejo ljudje, ki si upajo trditi, da ni več cankarjanske matere — in čemu neki bi še naj tudi bila?! Takšno surovost, pa tudi nepoznavanje stvari same si je s kolikor toliko normalnimi možgani komajda moč obrazložiti!
Tudi te ugotovitve terjajo čimprejšnjo in temeljito spremembo: očetje naj matere ustrezno razbremenijo! Za kaj takega je priložnosti na pretek. Že v prvih sedmih letih otrokovega življenja lahko oče kar krepko sodeluje pri negi in vzgoji o-troka, še zlasti pa lahko pomaga pri poučevanju svojih otrok in, razume se, še prav posebno v prvem razdobju spolnega zorenja dečkov (nekako od 12. do 16. življenjskega leta): ob drugi trmi, prvih znamenjih spolnega zorenja, prvih nehotenih izlivih semenske tekočine (polucije), nadalje lahko tudi ukrepa v primerih, če so dečki surovi do deklic, pa še tudi pozneje ob fantovi prvi ljubezni in v razdobju, ko se pričenjajo fantje resneje zanimati za dekleta.
Podobno naj ravnajo matere s svojimi hčerkami, vendar so še mnoge med njimi preveč neodločne glede svojih hčera zlasti v njihovem razdobju od 13. do 18. življenjskega leta, ko so še dekleta v svojem čustvenem obdobju in prelahko podlegajo pretkanim zapeljivcem, ki zlorabljajo njihovo preveliko zaupljivost in lahkovernost.
Mnogo deklet postane nesrečnih, če jih prevzame mišljenje današnjega časa, da mora biti dekle dandanašnji mnogo bolj prilagodljiva kot nekoč v »staroverskih« časih, češ, kako pa naj dobim ženina (moža), če fantu poprej že res ne bi »vsega nudila...« Vse prepogostne posledice takšnega zgrešenega naziranja in ravnanja so žal neželena nosečnost in zaradi nje izsiljeni zakon, ki pa že kmalu gre po zlu — in seveda tudi spolne bolezni. Zato naj velja za oba, za fanta in dekle, naslednje zlato pravilo: Bodita učakana, ne prehitevajta sama sebe! Z učakanostjo ne bosta ničesar zamudila, pač pa mnogo pridobila. Spolna vzdržnost še namreč pred zakonom ni nikomur škodovala, pač pa je mnogim ojeklenila voljo in vztrajnost za trdi življenjski boj. Tistim, ki pa
hočejo biti po vsej sili moderni, naj povem še to, da dandanes toliko smešeno dekliško devištvo kljub modernemu času ni izgubilo svoje veljave: še tako »podjetni« fantje, o katerih gre glas, da »imajo že vse za seboj«, si za zakonsko družico (ženo) vendarle želijo imeti še nedotaknjeno deklico, čeprav je niti najmanj niso vredni!
Ta razmišljanja nam nalagajo, da u-smerjamo doraščajočega človeka k pravilnim medosebnim odnosom še posebej v njegovem drugem življenjskem desetletju predvsem z dobrim lastnim zgledom, v obdobju njegove dokončne dozoritve (pri dekletih med 15. in 21., pri fantih med 18. in 24. življenjskim letom) pa mu pomagajo do njegove osamosvojitve in čim večje kulturnosti v spolnem življenju, ki ne more in ne sme biti zgolj v zabavo ali samo za hipne užitke, marveč naj bo zares najgloblji izraz medsebojne predanosti in popolnega zaupanja med spoloma, kakor se vse to kaže najlepše v trajni, na resnični ljubezni zgrajeni življenjski zvezi, v zakonskem življenju.
Eman Pertl
majhne modrosti
Ljudje in ljudstva ravnajo razumno šele, ko so vse druge možnosti izčrpane.
Ne pozabi, da imajo otroci vseh starosti nekaj skupnega — zatiskajo si ušesa pred nasveti in odpirajo oči pred zgledi.
Pridejo trenutki, ko moramo ne le videti, marveč tudi znati zatisniti oko.
V ognju postaja železo jeklo; v trpljenju odkriva človek svojo moč.
Kdor laže bližnjemu, dvomi nad seboj.
Ljubezen je sreča, ki jo dajemo drug drugemu.
Ovir se lahko rešimo na dva načina: da jih premagamo ali obidemo.
Modri glavi zadostuje že eno samo oko.
So tudi ljudje, ki jih nič ne more zlomiti; vedno se pravočasno upognejo.
Žena je angel družine.
na živce mi gre ...
Danes je moderno in za nekatere že skoraj častno biti živčen, nervozen. Velik del navala na ordinacije zdravnikov gre prav na račun te živčnosti, zaradi katere potem še drugi bolniki ne morejo tako hitro do zdravnika ali pa se gnetejo v prenatr-panih čakalnicah. Odvečno čakanje bi na mah odpravili, če bi znali odpraviti to moderno živčnost ali pa vsaj njeno zmoto, da je v ordinacijah mogoče najti rešitev.
Živčni ljudje dajo zdravniku največ o-pravka. Ta naj bi s kakim čudežnim zdravilom ali pa s čudežno besedo, ki ji pravimo psihoterapija, odstranil vse težave, ki jih mučijo. Zato ni čudno, če se veča povpraševanje po zdravilih in psihotera-pevtih. Poraba raznovrstnih zdravil se razrašča v zlorabo; ponekod nabavljajo pomirjevalne praške kar na kilograme, da bi jih bili deležni vsi, ki se počutijo živčne. Posledica je, da imamo vedno več hudih zastrupitev z raznimi tabletami.
Glede na to, da je živčnosti že toliko, je prav, če spregovorimo o njej, pri čemer pa bomo pustili ob strani sorazmerno redke primere posebnih oblik nevroz ali psihonevroz, ki brez dvoma zaslužijo psihiatrično obravnavo. Le-te so napram običajni živčnosti močno v ozadju in jih ne kaže tu obravnavati. Z živčnostjo tudi nimajo nič opraviti razne duševne bolezni, o katerih zato tu ne bo govora. V ospredju je tisti del tako imenovanih nevroz ali psihonevroz, ki jim ljudje prepogosto pravijo živčnost. Brez dvoma je živčnost znamenje, da nekaj ni v redu. To je znamenje za pripravljenost, ki narekuje, da je treba nekaj narediti, nekaj spremeniti. Najvažnejše pa je pri tem vprašanje, kaj je tisto, kar ni v redu? Tu pa ljudje navadno blodijo v popolni temi. Če bi jih vprašali, kaj je narobe, bi kar na hitro odgovorili: zdravje! Menili bi, da trpi njihovo zdravje in da so torej potrebni zdravljenja. Zato tudi najprej navalijo na ordinacije in tam čakajo rešitev, če jih
nestrpni zdravnik včasih grobo odpravi, so veliko bolj ogorčeni, kot bi bil kak drug bolnik, če bi se mu primerilo isto. Prepričani so, da niso dobili pomoči, ki so je bili potrebni, če pa dobijo tablete, so za nekaj časa zadovoljni, a se polagoma nanje navadijo in hočejo vedno novih, dokler jih nimajo že cele police, pa vse skupaj ne pomaga. Kopičijo se apaurini, melerete, meprobamati, adumbrani itd. Ko zdravila niso zalegla, zahtevajo bolniški stalež, klimatsko zdravljenje, upokojitev ... Na tej poti se često zgodi, da pacient, ki misli, da ni dobil dovolj pozornosti in pravic, prične igrati hujšega trpina, kot je res, da bi tako izsilil, kar misli, da mu gre. Polagoma se ga ta igra tako oprime, da se je ne more zlahka otresti in bolj ko igra bolezen, več težav občuti. Na koncu postane žrtev samega sebe in kar naprej samo vzdihuje.
Že takoj naj povemo, da pomoč pri zdravniku ni tisto, kar potrebujejo te vrste živčni ljudje. Z njihovim zdravjem namreč ni nič narobe, še tako vestno narejeni izvidi ne pokažejo znakov kake bolezni. Kaj je torej narobe? živčen človek ne razume in včasih tudi noče razumeti, da ni bolan, saj povsod čuti, da ga nekaj boli ali peče, da ga stiska pri srcu, v prsih ali v glavi, da slabo spi ali da hujša, da je posebno zjutraj utrujen in slaboten, da je razburljiv itd. če vse to ni bolezen, misli, ali imajo potem to, kar govori, za njegovo izmišljotino? Zato je ogorčen nad zdravnikom, da kaj takega sumi o njem, saj so težave, ki mu jih je naštel, resnične in prav nič izmišljene. Kljub temu, da je res vse, o čemer je tožil, pa je še vedno res, da živčnost ni bolezen, čeprav nas zaradi nje kaj boli, ne moremo spati, se razburjamo itd. Odkod potem vsi ti neprijetni znaki?
Zamislimo se v nekaj drugačnih primerov, ki naj nam pojasnijo, da ni vse bolezen, kar boli. Najprej si zamislimo otroka, ki je na svojem potikanju po gozdu naletel na kačo. Ko jo je zagledal, je o-drevenel. V grlu ga je nekaj stisnilo, da je bolj izdavil, kot zaklical na pomoč. Potem se je pričel ves tresti in če bi se lahko pogledal v zrcalo, bi videl, da je ves bled. Morda se mu je tudi zgodilo, da mu
je ušlo. Se pravi, da je pri njem na lepem prišlo do raznovrstnih telesnih pojavov, ki niso običajni in so po svoje mučni in moteči. Tu nam je jasno, da vse to ni bolezen. Tak primer nam tudi pove, da morajo biti telesni znaki zaradi strahu muč-nejši, kot so znaki kake bolezni. Če je strah dolgotrajnejši, se tudi težave zavlečejo. Vzemimo primer žene, ki je izgubila moža. Vidimo jo bledo in pobito. Nima teka, ne kaže zanimanja za okolico. Vmes je pordela od joka in mokra od solz. Taka je iz dneva v dan, vse dokler traja tista žgoča žalost, ki jo je povzročila izguba ljubljenega človeka. Zopet veliko telesnih znakov in zopet takoj vemo, da ne pomenijo bolezni, ampak žalost.
Še več takih ali podobnih primerov bi lahko navedel, ki naj nam bi ponazorili, da lahko telo kaže najrazličnejše spremembe, med njimi celo mučne in boleče, ki pa niso bolezen, ampak so le znak, da se je v življenju nekaj zgodilo, kar nas je iztirilo in pahnilo bodisi v žalost, bodisi v strah, bodisi v napeto pričakovanje ali kaj drugega.
Dalje se spomnimo samo še npr. preproste treme, ki jo občuti učenec pred izpitom. Trema traja običajno dalj časa. Tudi to ni drugega kot nekak strah in napeto pričakovanje, ki vzameta spanje in tek, lahko pa človeka tako utrudi, da se počuti kot cunja.
Toda smo toliko nespametni, da smo vse, ki so živčni, res razglasili za bolnike! Čeprav živčnost ni nič izmišljenega in čeprav so njeni znaki resnični, je zanje mogoča tudi drugačna razlaga kot bolezen. Ne pomenijo namreč nič drugega kot to, da se je v življenju nekaj zgodilo, kar je življenje odkrenilo od pravega ravnovesja, živčnost je torej alarm, znak, da z našim življenjem (ne pa zdravjem!) nekaj ni v redu.
Ko pridejo taki živčneži v ambulanto, se zdravniku kaj rada prikrade misel, da prihajajo na napačni naslov. Najraje bi jim dejal: »Nisem niti ženitovanjska posvetovalnica niti kako poklicno svetovali-šče niti stanovanjski urad niti oseba, ki odreja norme in premešča surove mojstre in neprimerne sodelavce, niti sodišče, ki bi zavezalo jezik hudobnemu sosedu, niti uči-
telj, ki bi delil znanje, niti duhovnik, ki bi naj dal vero, niti stric iz Amerike, ki bi dajal dolarje ...«
Vzroki, ki privedejo k živčnosti, so najrazličnejši. To pa je razumljivo, saj je tudi življenje izredno pestro in so možni vsi mogoči načini, da v življenju tu ali tam za krajši ali daljši čas zavozimo s prave poti ali pa obnemoremo, ker je breme pretežko. Včasih zavozimo po lastni krivdi, včasih nas življenje samo tako pesti, da pobiti obstanemo ob cesti in zagrenjeni gledamo, kako teče življenje drugih lepo dalje.
Bolj ko je človek zagledan v samega sebe, poln samega sebe in manj ko ima široko podlago ter bolj ko je ozek njegov pogled na svet, bolj je občutljiv za udarce usode, prej iztiri, če ga kaj prizadene, prej se tudi sam zaplete v težave, ki za koga drugega niso nič posebnega. Zato tudi vidimo, da je več živčnosti pri ljudeh, ki živijo nekako na površini, brez zveze z jedrom svoje osebnosti. Med te štejemo tudi mnoge, ki bi ob teh vrsticah protestirali, misleč o sebi, da so zelo globoki, ker znajo filozofirati in kdo ve kaj še, a so v resnici kljub temu le plitvi in polni svoje zunanjosti.
Toda zaradi takih posebnosti vseh teh ljudi ne kaže obsojati, kot da so nekaj manjvrednega. Saj ne vemo, zakaj je tako na svetu, da je dokaj šen odstotek ljudi pač bolj na površini, brez pravih globin, ki bi mu pomagale, da ne zavozi? Če je še življenje težko, se nam ti ljudje smilijo, ko vidimo, da klonejo pod bremeni, ki se jim ne morejo izogniti, ali pa si v nespa-meti še sami nalagajo nova nepotrebna bremena. Skušamo jim jih odvzeti, če so le prehuda, toda vedno jih skušamo tudi spodbujati. Kajti v moči vsakega človeka je, da se le upira svoji nemoči in da le išče nazaj pravo pot in pravo mero. Med bremeni, ki se jim ne moremo izogniti, lahko na primer navedemo delo, ki je nekomu postalo prenaporno, ko so mu opešale moči zaradi višje starosti. K bremenom pa, ki si jih po nepotrebnem nalagamo, vzemimo za primer prekomerno delo, ki ga kdo opravlja le zato, da bi si nakupil raznih stvari, ki jih nujno ne rabi, a si jih želi, da bi ne zaostajal za sosedi.
Včasih upravičeno spregovorimo o lastni odgovornosti za zavoženo življenje. Vzemimo moža, ki pač nima znanja in moči, da bi se v tovarni povzpel med vrhove, želja pa ga biča, da bi se vendar uveljavil. Strast mu ne da miru. Ko mu znova in znova spodleti, čuti rastočo nezadovoljstvo, ta povzroči nemir, nemir vzame spanje in tek, pridružijo se utrujenost in slabosti, začne ga zbadati pri srcu in že vidimo tipično sliko živčnosti, živčnost je v takih primerih lahko tudi po svoje koristna, kajti »upraviči« tega moža, da ni mogel naprej! Kot bi hotel reči: »če bi ne bil živčen, kaj bi že bil!« Dostikrat vidimo, da človek hoče več, kot zmore. Nekateri sploh ne zmorejo, nekateri sicer zmorejo z največjim naporom, ki jih utrudi in pobije. Več biti, več imeti, več postati... vse to je lepo in prav, dokler je v skladu z našimi možnostmi, z našo potrebo in če je tako dobro za nas in za druge. Toda vse to lahko postane izvor vsakršne nesreče, če je gonilna sila čisti egoizem ali samoljubje, ko ne moremo prenesti, da bi imel sosed več, da bi bili njegovi otroci bolje oblečeni, da bi ne imeli boljšega avtomobila itd. Če torej zabredemo v strupeno vzdušje jare gospode in povzpetnikov, ki vsak zase rine naprej, čeprav zoper vse. Takih je danes kar precej.
O lastni odgovornosti za nastanek težav lahko govorimo še v drugi zvezi. Vemo za ljudi, ki storijo to ali ono na nepošten način. Nekateri od njih se krivde niti ne zavedajo, nekateri jo nekaj časa nosijo s seboj, potem pa jo nekako obidejo, potlačijo iz zavesti in pozabijo. Toda nerazrešena krivda je kot črv, ki se zažre v globino in načne človekovo notranjost. Povzroči nemir, vzame spanje in človek je čez nekaj časa živčen in niti ne ve zakaj. Na krivdo je namreč pozabil. Kratko in malo živčen je in hoče tablete, psihoterapijo.
Razen tega poznamo celo vrsto primerov, ko ne moremo govoriti o nobeni krivdi, pač pa gre za bolj ali manj hude nevšečnosti in obremenitve vsakdanjosti. Živčnost se primeri, če je nekdo dolgo preveč delal in se trgal tako rekoč med tri službe. Včasih nastane živčnost, ker se človek cepi med dve dolžnosti, na primer
mati, ki jo skrbi, kaj je z otrokom medtem, ko je ona v tovarni, zanj pa nima primernega varstva.
Posebno danes je značilen tudi pretiran strah za samega sebe, ki prav tako lahko izzove živčnost, že majhen prehlad, ki je izzval običajno nekaj dni ali tednov trajajočo slabost, vzbudi bojazen, če ni to morda kaka huda bolezen. Bojazen potem občutke slabosti še poveča, tako da nastane začaran krog, ko se človek boji že najmanjšega zgibka v telesu in bolestno prisluškuje, kaj se bo še zganilo. Bolj ko se opazuje, več seveda vidi in bolj ga tare skrb.
Zgornjih nekaj primerov naj samo opozori, za kaj gre. Takih ali podobnih stisk in težav je nešteto. Nemogoče je vse našteti. Vzrokov, zakaj smo živčni, je zares veliko. Vendar naj omenimo še enega, kateremu bi lahko rekli »odnos do težav«. Če je človek preveč zagledan vase, mu je že majhna težava preveč; že mala nevarnost ga spravlja v strah, če pa pride resna, hujša bolezen, se tak človek veliko prej vznemiri in zbega kot nekdo, ki ve, da je treba vsako težavo in vsako bolezen sprejeti kot dejstvo, zoper katero se sicer moramo boriti, a tudi potrpeti tisto, kar nam ni uspelo odpraviti. Ali znamo na primer sprejeti kruto usodo, ki nam je iztrgala drago osebo, ali znamo prenesti in pravilno reagirati, če se je v družino vgnezdila surovost in alkohol, ali znamo prenesti, ko drugače ni šlo, da moramo biti v slabem stanovanju, ali se znamo sprijazniti s tem, da nam je starost vzela sluh, povzročila utrujenost, ali pa s tem, da nas je bolezen priklenila na posteljo? Res je, da je vse to mogoče prenašati le, če je človek tako vzgojen, da ve, da ima tudi trpljenje svoj smisel. Današnji nevrotik prav tega ne ve. Okužen je od miselnosti časa, ki trpljenju, bolezni in smrti odreka vsak smisel in beži pred soočenjem z njimi. Ali pa je zagledan le v svoje trpljenje in ne ve, da mu je v škodo, če se spravlja v vlogo trpina.
Zato je vedno več ljudi, ki ne znajo prenašati raznih neizbežnih udarcev. Vse jim je odveč in pretežko. Ze mali, še prej pa veliki udarci jih zmaličijo. Tako se dogaja, ker so izgubili pravi stik s svojimi
globinami in po njih z neuničljivo in večno Bitjo. Samo v tej Biti je stalnost, varnost in mir. Vse drugo, na kar se lovimo in na kar gradimo, so le hiše na pesku, ki jih odnese povodenj, so le bežne oblike, ki se spreminjajo in minevajo. Bolj ko se trgamo globini, manj čutimo, kako nas napaja in bolj so vse tisto, za kar se oprijemamo, le oblike, zgolj minljivi pojavi, ki nimajo več potrebne trdnosti in smisla. Smisel imajo le še, kolikor so prijetni in kolikor očarajo naše čute. Če so neprijetni in če je neprijetnih več, človek izgubi vsako veselje do življenja, vse mu je odveč in le z muko se vleče iz dneva v dan. To, kar sem tu opisal, je poimenoval znani dunajski psihiater židovskega rodu Franki eksistenčni vakuum. Meni, da je zelo veliko nevroz takih, ki jih je sprožila notranja praznina. Notranjo praznino skušajo nekateri izpolniti z nenehnim pehanjem za raznimi posvetnimi dobrinami. Toda nikoli niso zares zadovoljni. Več ko imajo in več ko dosežejo, bolj so prazni in plehki. Drugi, tako imenovani protest-niki, napolnjujejo vrzel z zabavami, z raznovrstnim uživanjem, predajanjem nagonom itd. Toda vse njihove zabave neizbežno drsijo v dionizične orgije, narkomanijo in samomor. Neki psihiater je zapisal, da moremo v vsem tem gledati izraz pristne histerije. Človek, ki ni dovolj zakoreninjen v svoji lastni biti, prične kaj hitro posnemati okolico in se ravna po tujih zgledih, čeprav so slabi in nevarni zanj. Posebno mladina kaj rada podleže temu preobrnje-nemu socialnemu čutu in se množično vnema za stvari, ki ji niso v prid.
Živčnost je torej znak, da je nekaj narobe z našim življenjem, če se hočemo svoje živčnosti otresti, nimamo kaj iskati pri zdravniku. K zdravniku kaže iti le zato, da s preiskavami dožene, če vzrok živčnosti ni morda kje drugje, zares v kaki bolezni, kar pa je sorazmerno redko. Razni, tu opisani »živčnosti« prav podobni znaki: nespečnost, slabost, utrujenost itd., morajo biti znanilec kakega resnejšega obolenja. Podobne težave nastanejo včasih v starosti. V vseh teh primerih bi bilo seveda nespametno preiskovati svoje živčevje, ampak je prav, iti po pomoč ali nasvet k zdravniku. K zdravniku kaže tudi iti, če
smo si zaradi živčnosti vrh nje nakopali še kako bolezen, podobno, kot si razne bolezni nakoplje človek, ki se predaja ne-zmernosti v jedači ali pijači. Tako imenovana psihosomatska obolenja sodijo sem v veliki meri. Iz previdnosti je torej posvet pri zdravniku koristen, toda potem, ko nam je potrdil, da z zdravjem ni nič narobe, ni več naše mesto v zdravniških čakalnicah in ordinacijah, ampak se moramo lotiti spreminjanja lastnega življenja. Vsak moder nasvet je pri tem dobrodošel. Pri tem pa je osnovno navodilo, da odpravimo, kar nas utesnjuje, oziroma da prenašamo stvari, ki jih ni mogoče odpraviti. Vzemimo za primer delavko, ki se razdaja med tovarno in domom, ko ima že tako in tako z obema preveč dela, vrh tega pa jo med delom še skrbi, če nima urejene oskrbe za otroka. Dovolj razlogov za notranji nemir. Če ji je delo nujno, ker bi sicer z moževo plačo nikakor ne mogla shajati in če se oskrbe otroka nikakor ne da urediti, ji ne preostane drugo, kot da dela še naprej, kar je zanjo preveč in je obenem polna skrbi. Toda kar lahko stori, je vsaj to, da ne vidi v tem življenju le trikratnega bremena, ne le krivičnega zla, ne le brezsmiselnega pehanja, ampak tudi trikratno zaslugo; lahko se zave, da je z vsem tem delom storila več, kot je bila dolžna, zavest tega pa ji da sama po sebi zaupanje, da bo tudi otrok nekako srečno prestal, dokler je ni doma. To je primer, ko gre za socialno stisko. Manj ko bomo iskali rešitve v zdravstvu, prej bomo lahko obrnili pozornost k socialnemu vprašanju in ga pomagali razrešiti. Govorjenje o bolezni nas le odvrne od pravega razreševanja težav. Vzemimo še primer človeka, ki ga je usoda oropala dragega svojca ali pahnila v dolgotrajno bolezen. Oboje bo človek, ki ni izgubil stika z globino, sprejel z vdanostjo, vdanost pa mu bo pomagala, da ne bo izgubil sebe in se ne bo zapredel v nemir živčnosti, ampak bo usodo prenašal z mirom. Ko opazujemo take ljudi, spoznamo, da nikakor ni res, da človek mora biti živčen, če ga doletijo razne, čeprav hujše zoprnosti in težave ter udarci. Tudi ni res, da je nujno, da bi bili živčni zaradi pospešenega utripa današnjega življenja. Vse to namreč sodi k živ-
ljenju in kdor življenje prav razume, bo znal sprejeti tudi tako usodo. Potem ne bo več neznosno breme, če v zakonu ne gre vse, kot bi moralo, ne bo več neznosno breme, če stanovanje ni tako, kot bi bilo prav, ne bo več neznosno breme, če bo imela mati veliko otrok, kajti vsak zase ji bo zaklad, ki bo odtehtal njeno delo in skrb.
Vse to pomeni, da ni treba drugega, kot prisluhniti zakonu življenja in s j potru-
diti, da bi svoje življenje spravili v sklad z njim. K tem zakonom sodi tudi moralni zakon. Potrebno trdnost dobi, kdor uspe, da se uravna po njem. Francoski fiziolog Chauchard je zapisal, da je moralni zakon osnova duševne higiene. Moralni zakon pa enako kot drugi temeljijo v osnovah same biti. Pot h globinam osebnosti je torej pot k umirjenosti, moči in pogumu.
Dr. Jurij Zalokar
zdravljenje alkoholizma
V »Novi mladiki« (4/75) prof. dr. Anton Trstenjak navaja ogorčeno izjavo razočarane žene: »Raje stokrat v pekel kot še enkrat nazaj k takemu možu!« In še: »Poroka s pijancem je namreč brez upa zmage, kajti pijanec se spreobrne, ko se v jamo zvrne.« Utemeljena trditev drži, toda samo za alkoholike, ki se niso (uspešno) zdravili.
Zato bom skušal prikazati sodoben način zdravljenja te kronične bolezni. Alkoholizem je edina kronična bolezen, ki se da uspešno zdraviti.
Primeri, ki jih bom navajal, niso zrasli na zelniku domišljije, imajo svojo temno, resnično podlago.
22. 1. 1973 sem govoril z zdravnikom, ki ve o alkoholizmu manj kakor možgansko že prizadet zdravljen alkoholik. Po njegovi zmotni domnevi naj bi vse alkoholike zaprli v kazensko poboljševalne zavode, kjer naj bi z njimi ravnali kakor z zločinci (nekateri alkoholiki so lahko tudi kriminalci) in ostro pazili, da ne bi prišli do alkohola. Vendar... Tolstoj v »Vstajenju« in Dostojevski v »Zapiskih iz mrtvega doma« (lahko bi navajal sodobnejše primere) nam dokazujeta, da so ob najostrejših preiskavah in večkrat na dan imeli nekateri zaporniki v celici ali v taborišču cele zaloge najmočnejših žganih pijač.
Ob tem bo kdo hote napačno sklepal: torej je treba s pijancem ravnati v roka-
vicah, ga božati, popuščati, dovoliti, da vedno bolj propada, ker je bolnik.
Med zgornjo skrajnostjo (zapor) in spodnjim hinavskim sprenevedanjem (popuščanje) je cela vrsta pravilnih načinov, kako ravnati z alkoholikom, čeprav je pri tem dosti težav.
Morda poznate veliko alkoholikov, ki so se zdravili in še prav tako pijejo ali še bolj. Torej je pijanec nepoboljšljiv. Premalo pa poznate klube zdravljenih alkoholikov. Večina članov v klubih sedaj ne pije, so skrbni družinski očetje, dobri možje in vestni delavci.
Nekaj bridkih resnic ... Alkoholik je iznajdljiv pri skrivanju pijače. Alkoholik je lažnivec, zlasti ko skuša zmanjšati popito količino alkohola. Zato se pol litra konjaka spremeni v kozarček, Štefan vina v deci brizganca, šest steklenic piva se zmanjša v malo pivo in še to pri malici.
Kdor ima sladkorno bolezen, si lahko kupi knjigo »Hrana za diabetike«. Bolnik se bo vestno držal zdravnikovih navodil v knjigi. Tehtal bo grame dovoljene količine določene hrane, jedel Gavrilovičeve »dedis« hrenovke, se sladkal s posebnim in dragim »melbrozinom super D«, ne bo pokusil torte. Alkoholik bi si lahko nabavil in prebral cel kup knjig o alkoholizmu (kako malo je teh knjig!), toda vzdržati ne bi mogel. Alkoholik si sam ne more pomagati!
še ena resnica! Noben alkoholik ne bo sam od sebe prosil za zdravljenje, čeprav bi spoznal, da se ne more vzdržati pijače. Vse obljube in trdni sklepi se izjalovijo.
Spet dokaz več za tiste, ki mislijo, da so pijanci samo slabiči, ne pa tudi bolniki.
Kaj in kdo lahko alkoholika pripravi, da pristane na zdravljenje? Hude telesne okvare. Bolnik ne more spati, ponoči se poti, je brez teka, ne more delati, bolijo ga noge, zjutraj (navadno) bruha. Viljem je vsako jutro nervozno čakal, kdaj bodo odprli točilnico. Naročil je mali konjak, šel s kozarčkom v stranišče, ga zvrnil in takoj izbruhal, kar je popil in še nekaj grenkih slin. Ko je šla težava mimo, je ves dan pil, dolival; naslednji dan ista nora žalostinka.
Tak bolnik pride skozi točilnico k zdravniku. Da ne bi preveč zaudarjal po pijači, zdrobi v ustih dva bonbona »pepermint«. Nestrpno čaka, kdaj bo prišel na vrsto, da bo dobil bolezenski dopust in nadaljeval s pitjem, ker lahko misli samo še na pijačo, v kateri bolno vidi ves smisel življenja. Ko ga pokličejo v ordinacijo, pove zdravniku, »da ga vse boli«. Zdravnik navadno ve, da je alkohol edini vzrok težav. Vendar se ga skuša čimprej znebiti. Odsvetuje mu popivanje, predpiše mepro-bamat, C-vitamin, beviplex. Tri minute v ordinaciji, sedemnajst minut čečkanja po papirjih in kartotekah v predsobi, zadeva je urejena do avtobusne postaje, kjer spet nekaj popije, gre v lekarno, vzame zdravila, domov pride pijan. Tako gre lahko precej časa, dokler se ne ustavi; ostane samo še bolnišnica, invalidnost ali smrt.
Na delovnem mestu kmalu ugotovijo nazadovanje pri delu. Alkoholik tega ne prizna. Bolezenski dopusti so vedno pogostejši in daljši. Gospodarska in osebna škoda. Opomini sledijo do ukora pred izključitvijo. Odpustili ga bodo. Nekaj časa se bo še udinjal tu pa tam, kar ne bo dovolj niti za pijačo. Družina propada.
Danes nekatere delovne organizacije (škoda, ker ne vse) pred odpustom zahtevajo od delavca-alkoholika, naj gre na zdravljenje. Kdor odkloni, je odpuščen.
Včasih alkoholika spravi v stisko žena, neplačana dekla, ker mu odločno zagrozi z ločitvijo, če ne gre na zdravljenje. Zboji se, da ne bo imel nikogar, »ki bi ga gledal« (po domače pral in kuhal), zato pristane. Mnogi poiščejo pomoč, ko je do
ločitve že prišlo in so otroke dodelili ženi, ko mu ostane samo še ta pot.
če bi alkoholizem lahko zdravili s tabletami, bi ne bilo oddelkov za zdravljenje alkoholizma; takih zdravil ni.
Tudi individualno ambulantno ukvarjanje zdravnika z alkoholikom je brez uspeha. Olikana gospa, vsaj mislila je tako, je prihajala k psihiatru, »ker včasih kaj popije«. Dva dni prej, preden je šla v dispanzer, ni pila, zagotovila pa je zdravniku, »da je vse v redu«, se dogovorila za naslednji obisk, odšla s Poliklinike — Njegoševa 4 v prvo točilnico — Njegoševa 6 in prišla domov na Trubarjevo pijana ko mavra.
Kdor privoli v zdravljenje, si ne predstavlja, kako to je. Tudi jaz sem privlekel s seboj cel kup knjig. Mislil sem, da se bom zdolgočaseno prekladal sem in tja, kaj bral. S tem ni bilo nič.
Življenje pacientov, ki se zdravijo za eno najbolj razširjenih, po posledicah tudi najtežjih bolezni našega časa — za alkoholizmom, se v marsičem razlikuje od življenja bolnikov na drugih oddelkih naših bolnišnic.
Osnovni pogoj za uspešno zdravljenje je alkoholikova privolitev, njegovo sodelovanje v terapevtskem procesu, pristanek svojcev (žena, otroci, starši), da bodo pri zdravljenju in pozneje ves čas sodelovali ter moralna podpora delovne organizacije.
V bolnišnici pomeni vsak dan celoto z določenim načrtom. Dnevi v tednu se vsebinsko med seboj razlikujejo, kar razbija enoličnost in popestri načrt zdravljenja.
Delovni dan se začne zgodaj zjutraj. Ker je večina alkoholikov životarila, je potrebna redna jutranja telovadba in drugo fizično delo. Nekateri alkoholiki so zaradi dolgoletne alkoholne bolezni brez vseh delovnih navad. Po zajtrku je krajši odmor.
Ob 8,15 se začne delo po skupinah. Pacienti v bolnišnici so razdeljeni na več enakovrednih skupin. Vsaka skupina ima svojo medicinsko sestro, psihiatra ali psihologa. V skupini so pacienti, ki so že spoznali svoj alkoholizem, tisti, ki šele grebejo po svoji notranjosti, in novinci, ki se še mučijo s težavami zdržnosti.
Na skupinskih sestankih rešujejo težave, ki so morda nastale v skupini. Pacienti se pripravljajo na predstavitve, izpite iz alkoholizma, preverjajo njihovo sodelovanje in vključevanje v skupino. Uspeh skupinskega dela se kaže v odnosu skupine kot celote do pacienta in obratno. Kljub dejstvu, da skupno življenje ob različnih značajih nujno privede do določenih odstopanj, je enovitost skupine in obveznost v skupini in v terapevtski skupnosti najboljše spričevalo uspešnega skupinskega dela. V skupini se tudi pokaže pacientova stopnja osveščenosti.
Dveurnemu delu po skupinah sledi sestanek terapevtske skupnosti, ki jo sestavljajo vsi bolniki in tisti, ki zdravijo ter predstavlja najvišji samoupravni organ bolnišnice. Sestanek poteka po določenem dnevnem redu, ki je odvisen od dogodkov in tekoče problematike v bolnišnici. Jedro sestanka terapevtske skupnosti so predstavitve, ki pomenijo težak in odločilen korak v zdravljenju vsakega pacienta-alkoholika.
Delovno popoldne pričnejo pacienti ob 13. uri. Delo je iz dneva v dan različno in zajema mnogotere dejavnosti: delovna terapija, učenje, kulturno-prosvetno delo in podobno. Po 17. uri so pacienti prosti in razpolagajo vsak po svoje s preostalim časom. Tako poteka življenje pacientov skoraj v vseh bolnišnicah, kjer zdravijo alkoholike.
Vsak dan je delavno razgiban, zato pacienta umsko in telesno zaposli ves dan. Zdravljenje je naporno in zahtevno. Pot do spoznanja in osveščanja je strma ter zahteva dokaj šn je duševne napore in voljo, predvsem pa vero v samega sebe. Le popolna človekova prisotnost v času zdravljenja je jamstvo za uspeh. Spoznanje, da je za zdravljenega alkoholika trajna abstinenca edina možna oblika obstoja in normalnega vključevanja v družbo, je bistvo in ključ uspeha v življenju slehernega zdravljenega alkoholika.
Takšna naj bi bila predstavitev:
Rodil sem se leta 1953. Sem prvorojenec. Komaj tri mesece mi je bilo, ko sem ostal brez očeta; bil je žrtev prometne nesreče. V zgodnji mladosti sem precej
časa preživel na kmetiji pri starih starših. Prav ti dnevi na deželi pomenijo začetek moje skrajno zgrešene mladosti. Kot je že navada, sem stare starše redno spremljal na delo. Še otrok, saj mi je bilo takrat komaj sedem let, sem se pri delu na polju srečal prvič v življenju z alkoholom. Po nekem kosilu sem se napil do popolne pijanosti. Kljub temu, da mi je bilo slabo, nisem čutil do alkohola nobenega odpora. Nasprotno, bil mi je všeč.
Ob vstopu v osnovno šolo sem alkohol že dobro poznal. V tem obdobju moje mladosti mi je pomenil prijetno počutje in značilen užitek, saj so mi bile njegove krute posledice tedaj še popolnoma neznane. Skozi vsa leta obveznega šolanja sem občasno pil. Nisem se zavedal, da je bil alkohol kriv za vse nerodnosti in težave, ki so spremljale moje šolanje. Poiskal sem si temu primerno družbo in pijančevanja so iz leta v leto postajala vse pogostejša in hujša.
Sprva dober dijak sem vedno bolj pešal. Stalni opomini in ukori so bili, kljub opravljeni osemletki, kaj slabo spričevalo.
Moje življenje in slaba družba, v kateri sem se seveda dobro počutil, sta vztrajno spodjedala sprva še pravilen in ljubeč odnos do staršev. Mati se je ponovno poročila. V očimu sem imel zgled poštenega in delavnega človeka, ki me je skušal s trezno in premišljeno besedo pripeljati na pravo pot. Vsa njegova prizadevanja kakor tudi njegova občudovanja vredna strpnost do mojih nerazumljivih izpadov, so bila bob ob steno. Domov sem prihajal vedno pijan, do onemoglosti. Proti očimu sem nastopal napadalno, brez vzroka preklinjal in črtil mater, šele danes mi je popolnoma jasno, kako so vzniknila nesoglasja v naši družini. Ni bilo dovolj, da sem s pijačo uničeval svojo mladost. Uničeval sem tudi vse okoli sebe, celo tiste, ki so mi nesebično in iz vsega srca hoteli pomagati.
Nadaljnje šolanje (vpisal sem se na srednjo strokovno šolo) je bilo le medel odraz mojih hotenj in želja. Učenje me ni zanimalo in še sam si ne znam razložiti, kako mi je ob takem življenju uspelo narediti tri letnike.
Težko je govoriti o letih groze in strahu, v katerem sem živel ter o trpljenju, ki sem ga prizadejal svojim najdražjim. Bil sem popolnoma odvisen od alkohola. Vendar mi alkohol kot narkotično sredstvo že ni več zadostoval. Tako sem se že kot sedemnajstletnik srečal s pravo drogo. Prva radovednost se je sprevrgla v pravo potrebo in strast. V redkih dnevih treznosti sem se sicer rahitično zavedal propada, proti kateremu drvim, toda bil sem slabič, potreba po alkoholu in drogah je prav kmalu razblinila redke in neodločne obljube o poboljšanju. Tudi enomesečni poskus vzdržnosti od alkohola se je končal v gostilni. Prepričan sem bil, da zame ni več rešitve.
Polom v šoli (bil sem izključen) me ni niti prizadel, saj je pomenil naravno posledico mojega življenja. Izkoristil sem ga kot razlog več za pijančevanje. Piti in zopet piti mi je iz dneva v dan rojilo po glavi. Denar sem si prislužil s tihotapstvom mamil. Dom mi je pomenil samo še zasilno zatočišče, ki sem se ga posluževal v skrajni sili. Čustveno sem popolnoma otopel. Spoštovanje do staršev je splahnelo, napadalnost se je iz tedna v teden stopnjevala.
Pošlji mi
Bog, kako si vmešan v vsako trpljenje! Ali si to ti — polnost dobrote, zavetje zapeljanih, moč izmučenih, opora razklanih?
Torej — vmešan si, enostavno, preprosto:
trpeti, ker živiš,
vsak dan znova vzeti svoj križ-
Ti si padel pod križem, večkrat padel... Kaj, če ne bi bilo Simona iz Cirene, ne Veronike, ne sočutja jokajočih žen ...?
In če blodim, če padam jaz---?
Pošlji mi Simona, pošlji Veroniko, pošlji Mater
in reci, da še ni prepozno, da še ni petek in ura tri, da niso vsi okoli mene farizeji...
Gospod, hiti mi pomagat!
France Lokar
V osemnajstem letu sem bil na tleh, duševno popolnoma zbit in družbeno uničen. V svoji otopelosti nisem videl solza in ne občutil groznega trpljenja matere. Ne pretiravam, če trdim, da ji je vsak pogled na sina krajšal boleče življenje. Nikoli se ne bom znebil občutka, da si je v dnevih moje pijanosti želela umreti. Vse redkejše občutke krivde in sramu sem takoj pogasil s pijačo.
Pred dvema mesecema mi je mama — gotovo s strtim srcem — povedala, da se me bo morala odreči, če ne pristanem na zdravljenje. Uspelo mi je, da sem trezno presodil svoje zmotno življenje in pretresljivi materin opomin mi je vlil toliko razuma in moči, da sem danes v bolnišnici.
Iskrena izpoved in odkritosrčno priznanje sta odločilno znamenje, da je bolnik spoznal svojo nesrečo in gleda v prihodnost poln vere in zaupanja.
Po odpustu iz bolnišnice človek ni več pijanec, je zdravljen alkoholik, ki bo nadaljeval zdravljenje v enem izmed klubov zdravljenih alkoholikov, kjer bo pomagal drugim in s tem reševal sebe.
A. B.
Piščal
Ob potoku v travi sedim in režem piščal.
Prisede fante in resno hoče jo zase.
—	Zakaj ne poprosiš očeta?
—	Ga nimam.
—	Kako?
—	Nimam očeta, le mamo imam, ki zgodaj v jutru hodi v tovarno in pozno popoldne se vrača. Mama v bledici je kratka:
oče že zdavnaj odšel je za vselej, naj nič ne vprašujem ...
Mlade oči zažarijo, ko piščal sklene v dlani. Usta razgrnejo smeh in kuštrava glava zažari v svetlobi. Trenutek in pol — divje plane v zrak brez besedi in s piščalko fante vesel odbeži ■..
France Lokar
oh. ta mladina!
Kadar slišim govoriti, zlasti starejše ljudi, o naši sodobni mladini, mi vedno pride na misel pesnitev Paula Claudela z naslovom »Ivana na grmadi«, ki jo je uglasbil Arthur Honegger, in kaže življenje in konec sv. Ivane Arške, sežgane na grmadi leta 1431 v Rouenu.
Na grmadi je privezana deklica Ivana Arška. Pristopi brat Dominik, ki iz knjige življenja prebere vse, kar je storila Ivana. Med branjem stopijo na oder sodniki, ki so obsodili Ivano na smrt na grmado. Ob koncu branja sodniki odložijo tunike in pokaže se, da so bili sodniki živali: predsednik sodišča je bil prašič, prisednik ovca in pisar osel. Dominik prebere iz božje knjige: ti trije so jo sodili po navodilih hudiča in ne po božji volji.
Sedaj igra pokaže, kdo je ukazal tako sodišče. Nastopijo kvartopirci: štirje kralji, štiri dame in štirje fantje. Francoski kralj sede k Neumnosti, angleški k Ošabnosti, vojvoda burgundski k Lahkomiselnosti in kralj Smrti k Poltenosti. Štirje fantje si izberejo vsak svojega vladarja.
Čuje se glas sv. Katarine in sv. Margarete, kako dajeta Ivani navodila za boj proti sovražniku. Sv. Mihael izroči Devici Orleanski-Ivani meč, da bi izgnala sovražnike iz dežele. Pristopi skušnjavec v podobi duhovnika in spodbuja svetnico, da bi priznala, da je lagala. Toda ostane trdna. Prikaže se ji Devica in ji da moči, da vztraja v mučeništvu do konca.
Tudi sodobna mladina je nekako na grmadi, kjer ji sodijo za njeno početje.
Najprej sodniki. To so odrasli ljudje. Ti imajo otroke. Ali niso prav ti ljudje vzgojili mladino, ki jo sedaj obsojajo? Saj se mladina ni mogla sama vzgajati. Če je sedaj taka, kakršna je, je pač zasluga in volja odraslih. Ti odrasli nimajo nikake pravice obsojati današnje mladine. Lahko samo rečejo, to in to smo storili napak in se sedaj to kaže na naši mladini. Ne mo-
rejo pa mladini pripisovati odgovornosti in krivde za njeno početje.
Če bi bili pošteni, bi pravzaprav moralo biti ravno narobe. Mladina bi imela pravico, da bi obsodila svoje vzgojitelje, ki so iz nje naredili ljudi, ki niso za nobeno rabo. Edino to bi bil pravilni postopek.
Mladina verjetno tega ne bo naredila, ker ji je zelo vseeno, kaj odrasli mislijo o njej. Sedaj, ko so jo naredili tako, kot je, gre svojo pot. In verjetno je prav, da gre svojo pot.
Potem grehi. Kar odrasle pri današnji mladini najbolj odbija, je njena samozavest in predrznost. Toda poglejmo malo, kako so te mladostnike vzgajali, ko so bili otroci.
Ali jih je sploh kdo vzgajal? Ali večina staršev ne prepušča svojih otrok televiziji in kinu? Televizija in kino nista za otroke, temveč za odrasle.
Televizija odkriva napake tam, kjer so, in obsoja vse, kar ni prav. Temu pravijo »vloga kritike družbe«. Pravijo, da tako mora biti in da je to ena izmed glavnih nalog televizije, gledališča in kina.
Toda ali ni istočasno na svetu toliko in toliko lepih, plemenitih, junaških, človeško popolnih dejanj? O tem nihče ne piše, tega nihče ne kaže, o tem nihče ne govori. Pravijo, da je tako početje vzgojno, »po-cukrano« in neživljenjsko.
Naši otroci, ki se hranijo s televizijo in kinom, vidijo povsod samo krivico, nasilje, hudobijo in grdobijo. Nikjer pa ne vidijo lepote, plemenitosti, človeške topline in dobrote. Tako si oblikujejo gledanje na sodobni svet, ki ga zaradi take hudobije in grdobije res morajo prezirati. In odrasli so del tega sveta. Še več, odrasli so nositelji in stvaritelji tega sveta. Mladim je treba biti le malo človek, da čutijo, da to ne more biti prav in dobro. Zato prezirajo ljudi, ki so ta svet naredili in si samo želijo, da bi prišli iz tega sveta in začeli živeti neko drugo življenje.
Tudi naša občilna sredstva, kot so časopisi, revije in drugo čtivo, samo graja to, kar ni prav. Človek, ki bere naše časopisje, dobi vtis, da je na svetu in v naši družbi vse narobe in slabo. Ali potem zares moremo resno pričakovati, da bodo
naši mladi zadovoljni s tem svetom, ki je poln krivice in nasilja?
Tako sodniki naše mladine najprej poskrbijo, da je mladina tako vzgojena, kakor pač je, potem pa kričijo, da to ni prav in da s tako mladino ne moremo iti v boljšo prihodnost.
In končno mladina sama!
V Claudelovi igri sta Devici Orleanski prigovarjali sv. Katarina in sv. Marjeta. To je pesniška prispodoba. Ivani Arški je govoril notranji glas njene vesti in ustvarjalnega zagona. Ta jo je gnal k njenemu junaškemu podjetju, da je iz francoske dežele pognala sovražnike Angleže.
Tudi naša mladina čuti v sebi, kdo so pravi sovražniki domovine in od kod preti nevarnost našemu rodu.
Čutiti nevarnost je vsakemu človeku dano po osnovnem nagonu njegovega bitja za samoohrano. In tudi naša mladina ve, od kod preti nevarnost in v katero stran se je treba obrniti, da bomo naleteli na sovražnika.
In meč, ki ga je sv. Mihael izročil Devici Orleanski.
Naša mladina je zelo izobražena. Lahko rečemo, da so naši mladi ljudje vsi izobraženi. To je ogromen kapital, ki ga pred kakimi tridesetimi leti nismo imeli.
Naša mladina je usposobljena za delo. Mnogo jih je strokovno izobraženih, drugi pa so blizu strokovnosti.
Tako izobrazba kakor strokovnost sta sredstvi, s katerimi si bo mladi človek
Ti nisi Bog mrtvih
Gospod, Bog, ti nisi Bog mrtvih, marveč živih ljudi. Blagoslovi nas, zakaj ti sam si nas ustvaril.
Varuj nas v življenju sprejmi nas, ko umrjemo, prenovi nas, ko se postaramo, odpri nas spet, če se zapremo
pred tabo, zaradi Jezusa Kristusa. Amen
(Huub Oosterhuis)
gotovo utrl pot skozi življenje in pripeljal naš rod in naš narod k boljši prihodnosti.
Končno še poseg blažene Device v Claudelovi igri. Ivana je kljub slabim svetovalcem, ki so ji v božjem imenu prigovarjali, naj prizna svojo krivdo, vztrajala pri svojem. To je bila njena usoda in to je bilo potrdilo njenega poslanstva. Kaj bi rekli Francozi o svoji narodni junakinji, če bi na koncu izpovedala, kljub temu da ji je k temu prigovarjal spovednik, da se je lagala?
Našo mladino smo ustvarili mi, starejša generacija. Sami nismo vedeli, kaj vzgajamo in čemu vzgajamo. Sedaj, ko se tolče-mo po glavi in tarnamo: »Oh! Kakšna je naša mladina!« nam ta mladina sama maha v pozdrav in kliče: »Dobri duhovi nas vodijo, nič se ne bojte za prihodnost. Isti ustvarjalni duh, ki ste ga nekoč pokazali vi v svoji mladosti, je na delu v nas. Prepričani smo, da bo svet, ki ga bomo mi ustvarili, boljši kot je danes!«
Mislim, da imajo prav. In nam, starejši generaciji ne preostane drugo kot to, da jim zaupamo. Verjetno nam za zaupanje ne bo žal.	dr Valter Dermota
Pomagaj
Gospod,
nobena stvar ti ni skrita. Ti poznaš
naše darove in možnosti. Ti veš,
če se trudimo. Pomagaj,
da častilakomnost ne bo močnejša v nas
kakor ljubezen.
Kristusu ne moremo pokazati svoje ljubezni, ker ga ne vidimo. Svoje bližnje pa vidimo zmerom — zanje lahko storimo to, kar bi za Kristusa radi storili.
(Mati Terezija)
m
kristus se je ustavil v ...
Pripeljal se je z avtobusom. Tako se prevaža dnevno stotine ljudi iz tega mesteca. Za kruh, ker ga domača podjetja ne premorejo za vse, in ker so drugod radodarnejši z zaslužkom. Na vožnji se ni utegnil zaplesti v pogovor. Moral je stati v gneči in cesta je polna ovinkov. Potniki-delavci so naveličani teže dneva. Komu bi se že ljubilo govoriti o skrivnostih svojega srca?
Ko je izstopil, je najprej pomislil na župnika. Ta bi veljal za njegovega uradnega tolmača kar zadeva njegovo zanimanje. Vendar potožijo o župniku, da ga težko najdeš doma. Sicer pa —, zakaj naj bi bil doma? Ali je res najbolj važno, da se naslaja ob uradovanju? V pisarni bi se dalo najti dela brez konca in kraja. Saj bi revež moral skoprneti od groze zaradi neopravljenih uradnih poslov. Ni čudno, če jim raje ubeži.
Ljudski glas, božji glas.
Stopil je k ženskama, ki sta se pogovarjali in nista dajali videza, da se jima kam posebno mudi.
»Bi mi povedali, gospa, kje je v tem kraju cerkev?«
Katarina ni spregledala novinarske pasti. Radodarno je začela pripovedovati.
»Tamkaj je. Takoj jo boste videli. Prva ulica v levo, nekoliko v breg. Lepo je obnovljena, takoj jo boste zagledali. Ampak župnika ni doma. Sem videla, da se je odpeljal.«
»Sicer me župnik toliko ne zanima. Vendar vam je, spoštovana gospa, očitno mnogo do tega, kako in kaj je z njim. Radi mi boste povedali, ali v redu mašuje. Ali morete k spovedi, kadar želite? Bi prišel k vam na obisk, če bi ga povabili? Ali otroci morejo redno obiskovati verouk?«
»Seveda, gospod! Oprostite, tovariš, ker ste verjetno od časopisa ... Maše so razen redkih izjem ob delavnikih samo zvečer, ker je tedaj precej več ljudi. Jaz bi pa
raje imela zjutraj, ker je tedaj bolj po starem. Meni je ljubše, če nas je manj in smo tisti bolj pobožni. Tudi pri obhajilu bi bili vsaj lepo spodobno na tešč.«
»Pa drugače, gospa, ste zadovoljni z župnikom?«
»No, ne vem, kaj bi rekla. Vsi imamo napake in slabosti. Kajpak jih ima tudi župnik.«
Ni bilo težko opaziti, da bi mu zelo rada nekaj povedala. Ali naj jo napelje k zgovornosti? Vpeljal bi jo v skušnjavo morebitnega opravljanja in obrekovanja. Molčal je. Katarina pa ni srečala njegovega pogleda, ki je vrtal v njeno dušo. Onemela bi, ko bi se srečala tudi s samo seboj. Tako pa se je le raztreseno in skrivnostno ozrla okoli sebe in namignila z očmi v neko smer.
»Otroka ima ...«
Ker je molčal, se je Katarina zavedla svoje negotovosti. Čutila je za potrebno, da svojo trditev podkrepi in dokaže.
»In vi še dvomite? Vsi vendar vedo in govorijo.«
»Samo enega, da ima? Menim, da jih ima več tisoč. Saj razumete?«
»Razumem, razumem. Toda z vami se ne da govoriti. Pa srečno, če ste še tako otročji, da se ne razumete na take stvari.«
Skoraj užaljeno je odšla.
Stopil je na pokopališče. Tam so najbolj njegovi, vsaj pred javnostjo. Le redkokdaj se zgodi, da ob pogrebnem slovesu ne bi želeli njegove besede o vstajenju in življenju, še pri dveh odstotkih najbrž ne. Vendar ga zategadelj ni zajelo občutje zmagoslavja.
Spomnil se je smrti mladega moža. Franc je nevarno zbolel kljub svojim najboljšim letom in mlademu zakonu. Vsi zdravniki na kliniki mu niso mogli pomagati in umrl je. Bridek udarec za ženo, mamo in očeta, za številne brate in sestre ter njihove družine. Prišli so prosit za pogreb, ki ga rajni, dokler je bil še zdrav, ni »načrtoval«. Zato je bilo hudo težavno prav odločiti. Pamet je pravico odrekala, sklicujoč se na pravo in svarilen zgled, srce je čutilo z žalujočimi.
Težko mu je bilo zaradi župnika ki oznanja Njegov nauk, kako naj mrtvi svoje pokopljejo. Hkrati pa sta čutila kot
ob mladeniču iz Naima. Izkazalo se je, da župnikova bridka porogljivost ni bila neopravičljiva.
»Razumeli boste, da nekaj razločka le mora biti.«
Seveda niso mogli razumeti, ker v žalosti človek ni kaj prida razsoden. Razprava je postajala žolčna in bolestna. Zahtevali so le presamozavestno rešitev sebi v prid. župnik je z grenkobo predlagal:
»Predlagam dvoje. Zvonili bi, jaz, duhovnik, pa bi se pogreba ne udeležil. Ali bi pa jaz spremljal pogreb in bi zaradi manjše slovesnosti ne zvonili. Zdaj pa sami izberite.«
Odločili so se, naj se zvoni, duhovnika pa ni treba poleg. .. Le-ta se je vendar »vsilil«, pa tudi pozvonili so ob pogrebu. Vendar ni bilo tako, kot bi moralo in moglo biti. Toda dogodek je že daleč in dušnopastirska modrost je potlej očitno napredovala.
Kako čisto samo ob sebi umevno se je zdelo, da so na novo pokopališče postavili križ iz proračuna krajevne skupnosti. Uprava je povabila župnika, da ga je blagoslovil. Na tihem so župniku priznavali, da se še najbolje razume na stvari okoli smrti, pa naj gre za verne ali neverne, ki jim je treba govoriti.
Ko se je vračal s pokopališča, se je nasmehnil vase ob opredelitvi na verne in neverne. Kakšna preproščina je v tej črno beli tehniki! Vendar je skupno prepričanje vseh, da cerkev in župnik v nekem kraju morata biti (čeprav le kot nezakonski otrok: kaj pa je tebe treba bilo). In »ljubezen« je vsaj taka, čeprav neizgovor-jena, kakršna je pri Guareschiju med don Camillom in Pepponejem. Saj se ljudje med seboj še kar prenašajo z župnikom vred, da le ne pride kakšno povelje za mržnjo od kod drugod.
Zavil je v novi hotel, da bi nad njim delil ponos krajanov, "adi so ga sprejeli v svojo družbo in ni bilo treba veliko tekočine, ko so se jim že razvezali jeziki. Razlagali so mu krajevno gospodarsko politiko, onesnaženje zraka in vode, škodo zaradi gozdnega požara. Z razumevanjem je poslušal, vendar bi bil raje obravnaval politiko svojega kraljestva, ki sicer ni od
tega sveta. Tedaj so segli po kozarcih in enoglasno pritrjevali, da nekaj pa je le res nad nami. Pogreli so zgodbo o rudarju, ki je odstranil in zavrgel podobo svete Barbare iz »frlescimra«. Za kazen ga je kaj kmalu potem zasulo v jami.
Ko je stopil mimo hotelski direktor, je hudomušnež pomežiknil za njim in omenil gostu.
»A veš, da sta šla direktor hotela in naš krajevni tajnik na Brezje k Mariji Pomagaj zaradi snega? Tajnik, da bi ga ne bilo, ker je škoda denarja za pluženje, direktor pa, da bi ga bilo za smučarijo in dobiček njegovega podjetja. Zdi se, da se je tajnik Mariji bolj prikupil.«
Opazil je, da radi romajo. Če pa že sami ne romajo, pa vsaj vedo, da in kam drugi romajo. Povedali so mu s spoštljivostjo, kam vse njihov župnik roma in kam bi se lahko pridružil romarjem k lepim romarskim ciljem v bližini in daljavi.
Slednjič se je odločil za najbolj enostavno romanje na Brezje. Skrivaj se je pridružil črčkovim. Otroke imajo radi. šele po šestih dečkih so pričakali deklico. Vsi so krščeni, trije so bili tudi pri prvem obhajilu. Ugotovili so: vsi gredo na Brezje, tudi njim bi se spodobilo, da bi šli. Spodobi se tudi župniku, da jih tja pelje. Domenjenega dne so se odpravili. Spredaj mož-očka z edinko ljubljenko v naročju. Zadaj mama z ostalim drobižem na krilu in ob sebi. Vseh je bilo osem duš z bolj ali manj velikimi telesi v čisto navadnem osebnem avtomobilu.
Nevidni Sopotnik je imel veselje nad romarji, čeprav je le mama prišla z dvema otrokoma pogledat k milostnemu oltarju. Očka je pogledal v cerkev samo pri vratih. Vsi skupaj pa so imeli največ zanimanja za krame pred cerkvijo zaradi očkove velikodušnosti. Cestna milica je bila tistega dne na gosto po cestah tam okoli zaradi brniškega letališča. Strmoglavilo je angleško letalo in bilo je skoraj sto mrtvih. Osem božjih varovancev, na-phanih v navadnem avtomobilu, pa se je srečno vrnilo domov. Gospod Spremljevalec pa je bil zadovoljen s svojim sodelavcem župnikom zaradi teh romarjev bolj kakor zaradi devetindevetdesetih pra vičnih, ki jih ima sicer ob sebi.
Potem je šel z župnikom še na vsako-mesečni obisk k stari Mici. Nič ni bil ljubosumen, ko je petinosemdesetletna Mica z željnostjo neveste sprejemala in pozdravljala bolj svojega »gospoda« kakor njega, prinesenega, nevidnega »Gospoda«. Spočetka je ležala onemoglo, kot da bi bilo treba zdaj zdaj pričakovati njene smrti. Sčasoma pa se je razživela. Medtem se je njen »gospod« ves utrujen in zbit od dela, željno oziral po prazni postelji poleg starkine. Zaspal bi na njej kot ubit, ko bi le pustili. Ona pa je pripovedovala in pripovedovala. Kako in kje je že od mladih nog delala. O svojem petdesetletnem vdovstvu in kako je tla-čanila za otroke. O svojih treh sinovih, ki so v najlepših letih padali in umirali. Končno se je strast materinstva zlila na »gospoda«. Mrzlično je pobrskala po neštetokrat prebranem molitveniku. Zdelo se je, da išče kako podobico, kak spomin iz mladosti. Našla je. Bila pa je le slika njenega »gospoda«, oblečenega v srajco, ki mu jo je poklonila. Z glasnim cmokom jo je poljubila. Potem, ko je pobožno sprejela že pravega »Gospoda«, je uživala, ko je njen »gospod« užival obilno pripravljeno večerjo.
Bolj kakor vseh devetindevetdesetih odstotkov krščenih se je veliki Turist in Pastoralni sociolog spoštljivo spomnil tistih, ki naj bi po krstu sodeč ne bili njegove bratje in sestre. Ni ga prehudo ganilo lepo število prvoobhajancev, ki so nezavedno uprizorili sladko predstavico. Žal mu je bilo le, ker mnogi starši niso čutili potrebe, da bi bili s svojimi otroki pogoščeni za isto »mizo«.
Najmanj si je želel srečati se s kakimi starši, ki so hodili prosjačit birmske listke za ne dovolj pripravljene otroke. Vendar se je naravnost spotaknil ob botro, ki je prišla na bojno pomoč. Sočutno je mislil na župnika, ki je imel opraviti z ovenelim šarmom izgubljene Slovenke, zdaj modne trgovke na Dunaju. Zagrozila je, da bo morala oblekici, zaradi katerih bi deklici mogli in morali k birmi, vzeti zopet nazaj.
Kako čudno deluje Duh in kjer hoče!
Otožno se je ozrl proti lepo urejeni hiši, kjer sta doma dva fanta. Redno in natančno sta obiskovala verouk, starejši že pet
let, mlajši dve ali tri. Naenkrat ju ni bilo več. Večji se je prišel še nekajkrat igrat pred veroučno uro s sošolci. Mlajši je bil nekam otožnega izraza. Pri pouku se je zdel odmaknjen, pa je dokazal, ne da bi se zavedal, nasprotno. Tovarišica je v šoli napeljevala za dan žena k odgovoru, da je največje ljubezni vredna mama. Tedaj pa je roko dvignil, recimo mu Blaž, in slovesno pred vsem razredom razodel svojo veroukarsko modrost:
»Najbolj je treba ljubiti ljubega Boga.«
Vendar nju ni po birmska listka, čeprav bi ju pri priči dobila.
Naj odličnejši Svat iz Kane v Galileji je vzpodbudno spremljal svojega vidnega dvojnika župnika na svatbo. Slednjemu ni bilo kaj prida za prijazno vabilo. Vendar se je zavedal priznanja, ki mu ga na ta način — tu skoraj ni izjeme — izkazujejo s povabilom. Prav nič jima ni bilo do obilne jedače in pijače na noč, še manj do neznosno hrupne godbe. Prijetneje je pri krstitkah in celo na sedminah. Toda za čast in veselje drugih je treba kdaj tudi kaj potrpeti. Sicer pa se navade spreminjajo. Vse pogosteje se namreč zgodi, da s krstom morajo napraviti še poroko, ki bi bila sicer najbrž šele tri dni pred smrtjo.
In koliko stvari je treba domiselno ukreniti, da ne bi nalagali neznosnih bremen. Na tihem je potrdil teorijo in teologijo svojega izvršilnega organa. Če je lahko njegov dvojnik, je tudi papež na vasi.
Spet se je ustavil nabaši, ozirajoč se na zvonikovo zelenečo streho.
»Lepo cerkev imamo«, se je pohvalil Ogledovalcu tisti, ki je že od svojih otroških let ni več videl od znotraj.
»Si kaj veliko prispeval?« ga je pomenljivo vprašal.
»No, čemu bi«, se je nerodno izgovarjal, »saj država daje.«
»Res? Pa za gotovo veš, da tudi za tole?«
»No, tako mislim, tako na splošno. Za nekatere. Zato morda ne ...«
Žene pa tudi možje živega rožnega venca so mu spletle vez, ki seže tudi tja, kamor uradnost župnije komajda seže. In ko bi bil župnik tako vnet uradnik, kakor si prizadevajo biti ob svoji duhovnosti za
vonjavo svojih rož pobožne žene, bi bil še bolj hvalevreden.
Spored cerkvenega leta Ga je vabil, naj bi se veselil s svojimi božičnega veselja. Veselil bi se, da ravno za te dni ni visokih pregrad med ljudmi. Videl bi, da je slovesna novoletna razsvetljava in so jelke vedno že »slučajno« deset dni poprej (za božič?) nared.
Gotovo bi bil z župniki vred povabljen na novoletni sprejem, ki ga priredi predsednik občinske skupščine. Kako bi mu bilo prijetno, ko bi vsaj tedaj videl, da se lepo razumejo, čeprav različno mislijo.
Pust pa, kakršen že je in kadar pri svoji muhasti premakljivosti že je, bi ga iskreno zabaval. Saj po ovinkih priznava praznik Vstajenja, ki bo čez štirideset dni. Dobro bi se mu zdelo, ko bi na pepelnico malical celo pri najuglednejših uradih sla-nike iz inozemstva, ker jih ni mogoče ku-
PREGOVORI
Sita vrana lačni ne verjame. — Stare vrane ne pobirajo črvov blizu brane. — Vrana vrani ne izkljuje oči. — Sova sini-ci glavana pravi. — Ena lastovica ne stori pomladi. — Tudi slepa kokoš zrno najde.
—	Vsaka koklja pred svoje piške brska.
—	Kakršna ptica, taka pesem. — Vsaka ptica rada tja leti, kjer se je izvalila.
Dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel.
—	Rane rože rade poveno. — Kdor pod o-rehovo senco leži, oreha ne dobi. — Marsikatera bukev k svojemu koncu topori-šče da. — Visoko glavo nosi prazen klas, a prazen sod ima velik glas.
Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most. — Ti očeta do praga, sin tebe čez prag. — Dokler prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača. — Od dobrih besedi se nihče ne zredi. — Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona. — Dokler imam repar* svoj, vsak mi pravi: bratec moj! — Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni. — Oponesen dar je črn pred Bogom. — Brez muke ni moke.
* repar je novec s podobo repe, ki jo je imel v grbu salzburški nadškof Leonhard (1495—1518).
piti doma. Pokaral bi nemara župnika, ki se nasmiha, ko vidi na veliko soboto prinašati k žegnu. Kakšne množice! Kakšna »junaštva«, samo da ne bi ostali vsaj brez grižljaja blagoslovljenih jedi!
Potem se je Kristus šel poslovit. Vselej je rad hodil na gore v svoji rojstni deželi. Niso tako visoke, kakor je ta, na katero je stopil. Prilegel se mu je počitek ob kapelici, kjer se v njegovem imenu radi zbirajo. Usedel se je na rob nad strmino in zrl na obiskano vas in svojo dolino. Vse tisto, kar je spodaj strašno in veliko in pomembno, je bilo zviška tako drobno in celo ljubko. Nasmehnil se je, zatem pa sta mu zdrsnili po licih dve solzi. V njih se je srečala žalost nad nesporazumom vernih z nevernimi (in narobe) pa veselje in sreča nad njimi, ker je vsem zagotovil odrešenje.
Jože Lodrant
ŽIVALI V PRIMERAH
Vsi narodi v svetu v svojem govoru radi porabljajo primere iz živalstva. Tako tudi Slovenci:
V težkih časih tožimo, da je življenje pasje; kadar se nam pa posreči kaj važnega, pravimo, da smo na konju. In marsikdo se potem postavlja kakor petelin na gnoju. — Junaki so pogumni kakor levi, močni kakor medvedje, bojazljivec pa beži pred lastno senco kakor zajec, četudi je drugače počasen kakor polž. — Marsikdo spi kakor polh, medtem ko drugi dela kakor konj in je priden kakor čebela. — V jezi je človek rdeč kakor kuhan rak, če nima polževe krvi. — Marsikdo je reven kakor cerkvena miš, pa se vendar napihuje kakor žaba. — Pasja ponižnost je dostikrat v zvezi s kačjo strupenostjo. — Krade kakor sraka, poje kakor slavček in je siten kakor podrepna muha. — Kdor mačka v vreči kupi, stoji dostikrat razočaran in zmeden kakor tele pred novimi vrati. — Nekateri ljudje so zviti kakor kača ali vsaj kakor kozji rog, drugi pa so krotki kakor jagnje in preprosti kakor golob. — Ni posebna umetnost iz komarja napraviti konja.
dvesto let narodne in univerzitetne knjižnice
Med zunanje znake državnosti sodi poleg zastave, grba in himne tudi nacionalna knjižnica. Naloga nacionalne knjižnice je, da zbira, obdeluje, hrani in daje v uporabo vse, kar je v državi natisnjenega. To je po vsem svetu omogočeno na ta način, da dobiva glavna knjižnica v državi brezplačno vse tiske (to so tako imenovani obvezni izvodi). V naši državi je zaradi več narodov in narodnosti v vsaki republiki in avtonomni pokrajini lastna nacionalna knjižnica. Za Slovence je to Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Ta knjižnica je v letu 1974 praznovala svojo 200-letnico. Seveda se knjižnica ob svojem nastanku ni tako imenovala niti ni imela značaja slovenske nacionalke. Njen razvoj v 200 letih nam nazorno kaže usodo slovenskega naroda, saj je tudi knjižnica preživljala enako usodo kot naš narod. Zaradi pokrajinske razcepljenosti pod avstro-ogrsko monarhijo je bila tudi knjižnica najprej samo deželna knjižnica za Kranjsko, od leta 1918 je morala tudi knjižnica, čeprav v lastni državi, preživljati vse nevšečnosti centralističnega režima Kraljevine SHS oz. stare Jugoslavije, v vojni je trpela zaradi vojnih dogodkov ter doživljala ilegalno delo in šele po osvoboditvi je dobila svoje pravo ime in položaj.
V Ljubljani, tedaj glavnem mestu vojvo-dine Kranjske, so delovali jezuiti že od konca XVI. stol. in vzdrževali gimnazijo in tudi višje šolstvo (s filozofskim in teološkim študijem). Seveda se jim je v skoraj dveh stoletjih nabrala kar precej bogata knjižnica, ki jo je ob razpustu prevzela država. Slučaj je nanesel, da je 1774 zajel požar poslopje leto prej razpušče-nega jezuitskega kolegija. Iz pogorišča so rešili 637 knjig, ki so bile prvi knjižni fond nove Licejske knjižnice, ki je bila tega leta ustanovljena. Ustanovna listina knjižnice ni ohranjena, cesarski dvorni
Staro licejsko poslopje s stolnico v ozadju
urad pa 8. oktobra 1774 že piše o liceju in njegovi knjižnici, ki je bila ustanovljena »za splošno uporabo«. Nova knjižnica je svoj fond povečevala z darovi in volili, posebno pa se je povečalo število knjig, ko je cesar Jožef II. razpustil samostane in so njihove bogate knjižnice z ozemlja Kranjske (iz vsakega samostana po nekaj tisoč knjig) prešle v ljubljansko Licejsko knjižnico, med njimi tudi največje dragocenosti, ki jih knjižnica še danes s ponosom hrani, tako npr. z zlatimi začetnicami popisana (rokopisna) knjiga iz kar-tuzijanskega samostana v Bistri iz leta 1347 (vsebuje spis sv. Avguština O božji državi — De civitate Dei). V knjižnico so prišle tudi knjige razpuščene Kmetijske družbe za Kranjsko in knjige škofijske knjižnice iz Gornjega grada (med njimi tudi nekaj knjig iz protestantske knjižnice kranjskih deželnih stanov iz XVI. stol.). Ob ustanovitvi knjižnica ni imela primernih prostorov, zato je Anton Tomaž Linhart predlagal naselitev v bivšem frančiškanskem samostanu na sedanjem Vodnikovem trgu, kjer se je knjižnica nastanila 1791 in ostala v tem poslopju 110 let. V istem poslopju je bila tudi gimnazija, licej (tudi poslopju so rekli licej), pozneje tudi muzej. Za javnost so knjižnico odprli 1794, leta 1807 pa je dobila pravico prejemati obvezne izvode s Kranjske in s tem je dobila značaj deželne knjižnice. Knjižnico so vodili razni nemško in italijansko govoreči možje, v začetku kar profesorji z liceja, v času francoskih Ilirskih provinc celo francoski pisatelj Charles No-dier (1813). Prvi zavedni slovenski vodja

Matija Čop, vzornik slovenskih bibliotekarjev
knjižnice je bil Prešernov prijatelj Matija Cop (1828—1835). Iz Prešernovega kroga je bil tudi Miha Kastelic, izdajatelj »Kranjske čbelice«, ki je deloval v knjižnici 1825— 1865, zadnjih 15 let kot vodja. Od drugih slovenskih kulturnih delavcev je treba predvsem omeniti pesnika in pisatelja Frana Levstika, ki je deloval v knjižnici 1872—1887 kot skriptor (knjižničar). Ko js bil 1850 ljubljanski licej ukinjen, je dobila knjižnica naziv c. kr. Študijska knjižnica, ljudje so ji pa še dolgo rekli Licejska knjižnica ali kar licejka.
Ob ljubljanskem potresu 1895 je bilo 'icejsko poslopje močno poškodovano, da ga ni bilo mogoče več obnoviti. Leta 1901 so poslopje izpraznili in nato porušili, na 'em mestu je sedaj živilski trg, ostal pa je spomenik pesniku Valentinu Vodniku, ki je bil postavljen pred licej. Knjižnica je bila začasno nastanjena na dveh mestih, leta 1907 pa se je vselila v novo gimnazijsko poslopje na Poljanski cesti. V takšnem stanju je knjižnica doživela propad avstro-ogrske monarhije in nastanek nove države. Leta 1919 je dobila pravico do obveznih izvodov z vsega ozemlja tedanje Kraljevine SHS, kakor Narodna biblioteka v Beogradu in Univerzitetska biblio-
teka v Zagrebu. Čeprav so si bile vse 3 knjižnice enake glede obveznih izvodov in je bila med njimi beograjska najmlajša, tedanji centralistični režimi niso priznavali te enakopravnosti in so dajali v vsem prvenstvo beograjski Narodni biblioteki. Z nastankom nove države je bila 1919 ustanovljena v Ljubljani univerza in logično bi bilo, da bi nekdanja licej ska knjižnica postala univerzitetna knjižnica. Toda beograjskim centralističnim režimom tudi ni bila po volji uveljavitev slovenske univerze; vedno so grozili z zmanjšanjem denarnih sredstev in z ukinitvijo zdaj te, zdaj druge fakultete. V takih razmerah seveda ni bilo pričakovati posebne naklonjenosti beograjskih režimov do slovenske univerze in njene knjižnice, čeprav je slovenska Vseučilišna komisija že leta 1919 predlagala, naj postane licejska knjižnica univerzitetna. Knjižnica je v novih razmerah nosila le naziv Drž. študijska knjižnica oz. od 1921 dalje Drž. biblioteka.
Knjižnični prostori v poslopju Poljanske gimnazije so bili namenjeni knjižnici za deželo Kranjsko, zato so postali pretesni za knjižnico, ki je dobivala obvezni izvod iz vse Jugoslavije in še dejansko opravljala posle knjižnice za ljubljansko univerzo, čeprav ji tega niso hoteli priznati. Knjige so bile shranjene po hodnikih, stopnicah in v kleti, v čitalnici je bilo prostora za 18 obiskovalcev (v liceju za 60), potrebno bi bilo nastaviti nove bibliotekarje, iz Beograda pa za vse to ni bilo denarja. Tedaj so sto-
Pogled na Narodno in univerzitetno knjižnico od severozahoda (Turjaška in Vegova ulica). Foto: J. Kališnik
pili v akcijo študentje ljubljanske univerze in ustanovili Akademsko akcijo za univerzitetno knjižnico, h kateri so pristopili kljub tedanji politični razcepljenosti študentje skoraj vseh političnih barv. Akademska akcija je razgibala vso slovensko javnost in vsa Slovenija (na ozemlju tedanje Dravske banovine) je podprla študente v boju za osrednjo slovensko knjižnico. Ljubljanska mestna občina je brezplačno dala na razpolago stavbišče, kjer je do potresa stal Knežji dvorec, last knezov Turjaških (Auerspergov), zato se ulica ob glavnem vhodu v knjižnico imenuje Turjaška. Arhitekt Jože Plečnik, ki je s svojimi mojstrovinami navzoč na tako številnih krajih v Ljubljani, je naredil načrt za novo knjižnico. Od celotnega vtisa, ki ga napravi mogočna arhitektura, do vsake najmanjše, zanj tako značilne podrobnosti, je hotel Plečnik poudariti stavbo kot nekakšno kulturno svetišče slovenskega naroda. Pritisk na beograjsko vlado je bil hud, da je končno odobrila denar za zidavo in leta 1936 je podpredsednik Akademske akcije zasadil prvo lopato na gradbišču. Leta 1938 je knjižnica tudi uradno dobila naziv Univerzitetna biblioteka. Dela so v redu potekala in ko je bila stavba 1941 zgrajena, se je knjižnica vanjo preselila brez slovesne otvoritve, ker je bila Ljubljana tedaj že pod italijansko okupacijo.
V letih okupacije se je osebje knjižnice vključilo v delo za OF. Knjižnica je bila ena glavnih javk za ilegalno literaturo, ki so jo prinašali iz centralne tehnike in jo nato razdeljevali v razne kulturne ustanove. Pri tem so od vsake take publikacije obdržali v knjižnici obvezne izvode, tako da je že med vojno na skrivaj rastel arhiv ilegalnega tiska. Razen tega tako rekoč strokovnega bibliotekarskega dela so ilegalci v knjižnici skrivali orožje, imeli prostor za sestanke in prenočevali kar med knjižnimi policami v skladiščih. Dva bibliotekarja, dr. Avgust Pirjevec in dr. Jože Rus sta umrla v nemških koncentracijskih taboriščih, bivšega ravnatelja dr. Avgusta Žigona pa je na cesti ustrelil italijanski vojak.
Kip Mojzesa — delo kiparja Lojzeta Dolinar-nja — nad vhodom v knjižnico iz Gosposke ulice. Foto: Karmen Narobe
Dne 29. I. 1944 je doletela knjižnico nenavadna nesreča: okupatorsko šolsko letalo, ki je prevažalo pošto, je strmoglavilo naravnost v glavno čitalnico. Eksplozija bencina, ki je pri tem nastala, je zanetila požar, v katerem je zgorelo okrog 60.000 knjig, ki so bile v čitalnici. Sreča v nesreči je bila ta, da je teden dni prej zmanjkalo kurjave in je bila zato čitalnica prazna, ker ni bila ogrevana. Zato so bili med človeškimi žrtvami samo Nemci, ki so bili v letalu in en domačin — obiskovalec, sicer pa bi bilo okrog 150 mrtvih, ko bi bila čitalnica zasedena. Dobro je bilo tudi, da se požar ni razširil na druge prostore in je ostala glavna zaloga knjig v skladiščih nepoškodovana, čitalnica je bila obnovljena po dveh letih, požgane knjige so večinoma nadomestili.
V tem času je bila vojna že končana in v novih razmerah je tudi knjižnica dobila svoje mesto, ki ji gre kot osrednji slovenski knjižnici, že leta 1945 ji je bil uradno priznan naziv Narodna in univerzitetna knjižnica. Svoje delovanje je knjižnica vedno bolj razvijala in kot slovenska na-
cionalna knjižnica dokumentira zgodovinski in kulturni razvoj slovenskega naroda, ne samo v mejah SFR Jugoslavije, ampak tudi kjerkoli po svetu; za vsako leto izdaja Slovensko bibliografijo, kjer so popisane knjige in članki. V ta namen deluje v knjižnici bibilografski oddelek.
Med razširitve knjižnične dejavnosti sodi ustanovitev posebnih oddelkov-zbirk, tako rokopisne zbirke, kjer razen srednjeveških rokopisnih knjig hranijo tudi večino rokopisne zapuščine naših pesnikov in pisateljev, dalje kartografske in slikovne zbirke, ki hrani zemljevide, plakate in najrazličnejši slikovni material in glasbene zbirke, kjer se zbirajo note, gramofonske plošče in magnetofonski trakovi.
Knjižnica je razširila svoje delovanje tudi navzven, saj je osrednja knjižnica ljubljanske univerze in republiška matična knjižnica; kot taka usmerja in pospešuje razvoj knjižničarstva in knjižničarske stroke v vsej Sloveniji, tako da je resnično vodilna knjižnica v vsej republiki.
Imena knjižničnih predstojnikov v tem stoletju nam pričajo, da so bili to ugledni slovenski kulturni delavci: prof. Luka Pin-tar, dr. Avgust Žigon, dr. Janko Šlebinger in dr. Mirko Rupel; vsi imenovani so bili slavisti in so se uveljavili v tej stroki, pa tudi na področju bibliotekarstva in bibliografije. Tudi med ostalim osebjem lahko navedemo imena, ki bodo ostala v spominu vsem obiskovalcem knjižnice, saj so bili to ljudje, ki so velik del svojega življenja preživeli v knjižnici, tako dr. Melit-ta Pivec-Stele, prva akademsko izobražena bibliotekarka (glej Mohorjev koledar 1975, str. 198—199), dr. Joža Glonar, literarni zgodovinar in leksikograf, prof. Pavle Ka-lan st., »živ katalog« in vzgojitelj vseh sedanjih slovenskih bibliotekarjev, dr. Dušan Kermavner, raziskovalec naše politične in socialne zgodovine, Ludvik Ze-pič, raziskovalec Gallusove glasbe, Jakob Dolenec, dolgoletni vodja skladišč (44 let), Ivan Pintarič st., vodja oddelka za časnike in časopise, Josip Rijavec, prav tako vodja tega oddelka in organizator bibliotekarskega društva, Jakob Oblak, odličen poznavalec starega fonda in knjiž-
ničar frančiškanske knjižnice v Ljubljani.
Ob 200-letnici je knjižnica že presegla en milijon zvezkov svoje zaloge in ji skladišča ne zadoščajo več za sedanjo naraščajočo knjižno proizvodnjo. Po 30 letih je Plečnikova stavba že postala pretesna. V glavni čitalnici je prostora za 176 bralcev, po drugih oddelkih je pa še prostora za 60 obiskovalcev. Sedanji razvoj slovenske kulture pa bi zahteval že večje prostore.
Začetek rokopisne knjige sv. Avguština O božji državi
Vodstvo knjižnice rado poudarja, da je knjižnica pravzaprav stara že veliko več kot 200 let in pri tem navaja Trubarjevo darovnico iz leta 1569, s katero je položil temelj knjižnici kranjskih deželnih stanov (res je v knjižnici nekaj knjig slovenskih reformatorjev iz te knjižnice). Vendar, če že hočemo segati nazaj, lahko sežemo še mnogo dalje kot do 1569. Med začetnim knjižnim fondom so bile knjige razpušče-nih samostanov na Kranjskem in najstarejši samostan med njimi, cistercijanski v Stični, je bil ustanovljen že 1136 (v knjižnici je sedaj najstarejša knjiga iz IX. stoletja, torej je stara 1100 let).
Če že dosedaj knjižnica računa s stoletji, lahko tudi naprej predvidevamo njen razvoj na dolgo razdobje in pri tem pričakujemo, da bo delovala v bolj ugodnih razmerah kakor v preteklosti.
Miloš Ryba?
mohorjev koledar izpred sto let
Kot gimnazijec sem bil večkrat na počitnicah na kmetih pri teti, kjer sem na podstrešju našel kup starih mohorskih knjig in jih z velikim užitkom pregledoval in prebiral. Teta mi jih je prepustila vse, češ da so tako in tako last mojega očeta, ki se je že zgodaj vpisal v Mohorjevo družbo. Kot ubog bajtarski otrok ni nikoli videl šole od znotraj; ko se je z nekakšnim »plateltafom« naučil za silo brati, se je menda s prvim zaslužkom vpisal v Mohorjevo in se z njenimi knjigami dalje ubadal — tudi eden od mnogih primerov, kako je Mohorjeva naučila naš narod brati.
Veliko teh knjig se je ohranilo pri meni in ko sem pred meseci brskal med njimi, mi je prišel v roke »Koledar Družbe sv. Mohora za prestopno leto 1876. Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu.« Koledar v obliki osmerke je za svojo častitljivo starost še kar dobro ohranjen in šteje 208 strani. Na naslovni strani je tudi z okorno roko napravljen očetov podpis.
Koledarski del v ožjem smislu ima 15 strani. Vsak mesec ima svojo stran, ime meseca je latinsko in slovensko, poleg tega pa še v štirih glavnih slovanskih jezikih. Mesečni opravki so navedeni v posebnih odstavkih: »na dvoru, na polji, v drevesnici in na vrtu, v vinogradu, v kleti«.
Nato pride sestavek »Nova mera in va-ga, ki se z novim letom 1876 v dejansko življenje po vsem našem cesarstvu uvede«. Na koncu so primerjalne tablice stare mere z novo in narobe, potem tablice za preračunavanje cen iz ene mere v drugo in še tablice »Kako se stara mera izpre-meni v novo in nova v staro«. To so bili koristni pripomočki za vse ljudi v vsakdanjem življenju in gotovo so ta koledar zaradi tega veliko uporabljali in okrog nosili; najbrž se je zato ohranilo le malo celih izvodov. Vse to je napisal Ivan Tomšič, ki je bil v 1. 1867-93 učitelj na vad-
nici v Ljubljani, na učiteljišču pa je poučeval vrtnarstvo in kmetijstvo. Poleg strokovnih spisov je spisal mnogo stvari za mladino in urejal mladinski list Vrtec.
Nato sledi »Imenik p. n. udov družbe sv. Mohora«, urejen po škofijah in deka-nijah. Poverjeniki, navadno so to dušni pastirji, so tiskani razprto, dosmrtni udje pa ležeče. Zanimivi so pri posameznih imenih pristavki, ki povedo stan. Tako beremo npr. že pri prvi župniji, Bovcu, pri imenih pristavke gospa, gospodična, posestnica, kmetica, pa tudi krčmar, tkalec, trgovec, kmečki fant, učenec idr. Povsod so najprej razprto tiskani poverjeniki in nato z ležečimi črkami dosmrtni člani. Pri Ljubljani, npr., je teh 16, med njimi knezoškof dr. Jernej Vidmar, odvetnik dr. Jakob Razlag, Slovenska Matica, realčna knjižnica in učiteljišče. Demokratičnost
Naslovna stran »Koledarja Družbe sv. Mohora za prestopno leto 1876«
Mohorjeve prav dobro kaže »Plahutnik Jurij, hlapec« sredi med to gospodo. Med letnimi člani je skoro vsa ljubljanska duhovščina, zelo malo pa je svetne inteligence, saj je bila ta v takratni Ljubljani po večini nemška ali nemškutarska. Kot dosmrtni člani so vpisane tudi knjižnice: bogoslovska, Alojzijeviška, frančiškanskega samostana, knjižnica v prisilni delavnici; kot letni člani pa še posebej nekateri bogoslovci, gojenci Alojzijevišča in frančiškani. Zanimivost so tudi družine ali »hiše« kot nekaki kolektivni člani. Tako beremo npr. v okolici Ljubljane kot člane: Kraljičeva hiša v št. Vidu, Adamova hiša v Dravljah, Cirmanova hiša na Pernažu idr.
Ti imeniki bi lahko bili danes zanimiv in bogat vir ne le za jezikoslovca, ampak tudi za kulturnega in socialnega zgodovinarja, kakršnega nima vsak narod in je čudno, da so v tem pogledu skoro neizrabljeni. Menda je edino Anton Breznik iz znanstvenega zanimanja rad prebiral imenike po koledarjih Mohorjeve družbe in sad tega je njegova razprava »Rodbinski priimki iz starih svetniških imen« v koledarju Mohorjeve družbe za leto 1942, ki ima pod črto opombo: »Imena so večinoma vzeta iz KMD 1904.« Cisto drugače — in ne slabo — je mohorske koledarje izrabil neki Štefan Ferluga, ki je v koledarju za 1. 1904 objavil »Imenik č. č. udov družbe sv. Mohorja. Šaljivo-zabavna razprava za vse one, ki plačujejo na leto 2 kroni berilnega davka družbi sv. Mohorja.« Zaradi svoje duhovitosti je ta »razprava« še danes branja vredna.
Kako je bila Mohorjeva že takrat vseslovenska ustanova, kaže število njenih udov v obrobnih slovenskih pokrajinah. Tako jih ima tržaško-koprska škofija 23 dosmrtnih in 1256 rednih letnih, od tega samo dekanija Trst, ki je obsegala mesto in okolico, 10 dosmrtnih in 559 letnih. Sekovska škofija v Gradcu šteje skupaj 146, senjska 99, poreška 43, zagrebška nad-škofija pa kar 129 članov, ki so večinoma duhovniki in drugi izobraženci, med njimi je v Varaždinu tudi Stare Josip, profesor, ki je prav takrat Mohorjanom začel pisati svojo Občo zgodovino. Bolj žalostno je v somboteljski škofiji na Ogrskem,
kjer imajo prekmurski Slovenci samo 65 udov, še slabše pa v »videmski nadško-fiji na Laškem«, kjer je med Beneškimi Slovenci komaj 23 udov, skoro samih duhovnikov. Nazadnje je pod naslovom »Po raznih drugih škofijah« navedenih še 15 udov, med temi sta zanimiva »Jeglič Anton, duhoven v Avguštineju«, kasnejši ljubljanski škof, in pa »milostljivi gospod Strossmajer J. J., biskup v Djakovem«, ki je celo dosmrten ud.
Ves imenik udov obsega v tem Koledarju 130 strani osmerke, pri dobrih 26000 udih; ko je število udov naraščalo, je njih imenik zahteval vedno več koledarskih strani. Zato so se kmalu oglašali glasovi, da bi bilo pri vseh dobrih straneh, ki jih je imelo vsakoletno objavljanje vseh udov, pametneje, ta prostor in papir bolj koristno izrabiti. K temu je prišla še prva svetovna vojna s svojimi težavami (pomanjkanje papirja in delavcev, draginja) in v Koledarju za 1. 1917 imamo npr. le imenik poverjenikov, dosmrtnih udov za dve leti skupaj. Pri tem je več ali manj tudi ostalo, šele v Koledarju za 1. 1936 imamo zopet »Imenik udov Družbe sv. Mohorja«, ki zavzema natanko 113 strani, to je dobra polovica vsega koledarja velike osmerke, Mohorjeva družba je pa tudi imela takrat kar 76.000 udov! Nato sledijo v naslednjih letih zopet »Seznami krajev, poverjenikov in udov«, v zadnjem Koledarju celo le krajev s številom udov. Najbrž bo pri tem tudi ostalo, saj so že stari Rimljani rekli, da so »imena odioz-na« in danes se tudi povsod branijo vsakega »preštevanja«. Za imenikom udov sledi »Vabilo v družbo sv. Mohora za 1. 1876« z napovedjo knjig za prihodnje leto. Nato prideta lestvici kolekov za menice in denarna pisma ter »Semnji na Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Primorskem«, ki obsegajo celih sedem strani.
Vse do sem sega koledarski in poučno-praktični del našega koledarja, šele sedaj se začne, kot bi dejali, njegov literarni del. Prvi je na vrsti življenjepis »Matija Debeljak, gimnazijski profesor, največji podpornik družbe sv. Mohora in drugih jugoslovanskih zavodov. 1807—1867. Spisal rodoljub gorenjski.«, ki zavzema poleg imenika udov največ prostora v koledar-
ju. Ta »rodoljub gorenjski« je bil, kot izvemo iz družbinih sejnih zapisnikov, profesor v Trstu Janez Jesenko, eden prvih slovenskih geografov. Tudi Debeljak je bil Gorenjec. Rodil se je kot sin premožnega kmeta na Visokem pri Poljanah in je primer slovenskega fanta, ki je že v zgodnji mladosti zašel v italijanski del takratne Avstrije, tam doštudiral in ostal tam v državni službi do konca, tako da se je vrnil v domovino pravzaprav le u-mret. Visok sodni uradnik — Slovenec — ga je vzel kot šestošolca za domačega učitelja svojih sinov s seboj v Milan, kjer je končal študije in potem služil po raznih mestih avstrijske Italije, zlasti v Milanu in Benetkah kot profesor nemškega jezika in slovstva.
Vendar na svojo domovino ni pozabil in je prihajal pogosto v počitnicah domov. Zlasti burni dogodki 1. 1848 so ga napravili za gorečega rodoljuba, ki je naročal slovenske časnike in kupoval vsako slovensko knjigo. Postal je dosmrtni ud Mohorjeve družbe in ustanovni član Slovenske Matice. Svoje rodoljubje je pokazal tudi v oporoki, ko je svoje precejšnje imetje namenil predvsem za dijaško ustanovo letnih 300 goldinarjev (takrat kar velik denar!), ki bi naj jo uživali v prvi vrsti njegovi sorodniki, če teh ni, pa drugi revni in vredni dijaki iz poljanske župnije. Večje deleže je zapustil tudi Mohorjevi družbi in Matici Slovenski ter Matici Dalmatinski v Zadru, še več pa »jugoslovanskemu vseučilišču, ki se ustanovi v Zagrebu«.
Zadnji večji sestavek našega koledarja je izrazito praktičen in ima naslov »Hranilnice in posojilnice na kmetih«. V bistvu je to poljudno navodilo, kako ustanavljati hranilne in posojilne zadruge glede na novi zadevni zakon iz 1. 1873. Napisal je to razpravo odličen mladoslovenski politik dr. Josip Vošnjak (1834—1911). Po poklicu zdravnik je postal vsestranski narodni delavec, časnikar, pa tudi leposlovni pisatelj. Bil je znan taborski govornik, poslanec v štajerskem in kasneje kranjskem deželnem zboru in v državnem zboru na Dunaju. O svojem življenju in delovanju je napisal Spomine v dveh delih,
ki so izšli v 1. 1905 in 1906 pri Slovenski Matici in so važen vir za našo politično in kulturno zgodovino.
Da se Koledar veselo konča, je poskrbel urednik s tem, da je za konec natisnil na dobrih dveh straneh šaljivo zgodbo »Možu oralo, ženi pa kuhlja«, ki jo je najbrž iz ruščine prevedel neki >Fr. R.«. To je bil verjetno Fran Remec doma z Gorenjskega, poštni uradnik v Trstu, ki je mlad umrl za jetiko; najvažnejše njegovo delo je prevod Turgenjeva Lovčevih zapiskov.
Ta šaljiva zgodba naj bi najbrž nadomeščala kako daljšo povest, ki si je niso takratni bralci skoro gotovo nič manj želeli kot današnji. Pa menda je že takrat veljalo, kar je veliko kasneje dejal Lampe Finžgarju, da je namreč »lepa povest — dar božji«.
Tak je torej ta mohorski koledar izpred sto let. Po svoji vsebini in obliki je precej boren, gotovo pa je takratnim Mohor-janom prinesel marsikaj koristnega bra nja. Da vidimo, kakšen napredek je Družba doživela v teh sto letih, primerjamo z njim le nekaj zadnjih koledarjev. Umetniška oprema v barvah, večja oblika in večji obseg, pisana notranja vsebina 't mnogimi slikami jih več kot ugodno ločijo od njihovega prednika izpred sto let. Sorazmerno temu so se spremenile tudi druge mohorske knjige, kar vse obeta naši Družbi najlepšo prihodnost.
Silvo Kranjec
Zdaj nas bodo pa nemški nacionalisti spet preštevali! Nič novega, saj so nas v Dachauu vsak dan.
dvestopetdeset let slovenske kmečke pratike
Sprva so na Slovenskem prodajali nemško kmečko pratiko, predvsem tisto iz Augsburga, kjer je bilo središče tovrstne knjigotrške dejavnosti. Augsburška tiskarska in založniška družina Labhart si je po cesarskem privilegiju iz leta 1689 lastila izključno pravico za prodajo kmečke pratike po »cesarskih deželah«. To pratiko je na Kranjsko uvažal ljubljanski knjigovez Adam Skub, npr. v letu 1716 kar sto ducatov. Ko si je leta 1706 graški knjigarnar Fr. Jak. Ludwig pridobil privilegij za prodajo kmečkih koledarjev na Štajerskem in Kranjskem, je nastala vrsta sporov. Vse kaže, da je bila kupčija s prati-kami prav donosna. Zato je v trgovino s pratikami posegel tudi ljubljanski tiskar Janez Jurij Mayr, ki je založil in gotovo tudi natisnil prvo znano slovensko kmečko pratiko za leto 1726.
Če je slovenska pratika od tega leta dalje izhajala redno ali morda tudi v presledkih, bo zaradi pomanjkanja primerkov za prvo dobo težko ugotoviti. Najstarejša pratika, ki se je ohranila do danes, je za leto 1741. Edini primerek je shranjen v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. To pratiko je tiskal že Mayrjev naslednik Adam Friderik Reichard. Znani sta še pratiki za leto 1762 in 1768, šele od leta 1771 dalje pa so ohranjene v sklenjeni vrsti v knjižnici Narodnega muzeja in v Narodni in univerzitetni knjižnici.
Primerek pratike za leto 1726 je leta 1832 »kot edini izvod v deželi« poklonil tedanjemu Deželnemu muzeju Matija Metelko. Ko je bil Metelko od leta 1823 do 1828 kaplan v Dolu pri Ljubljani, je to pratiko dobil v roke tam živeči zbiralec kranjskih starin baron Jožef Kalasanc Erberg in jo tudi popisal v svojem rokopisnem delu Versuch eines Entwurfes zu einer Literar-Geschichte fiir Crain (Poskus
osnutka za literarno zgodovino Kranjske), 1825. Erberg pravi, da je to najstarejši kranjski koledar te vrste, ki ga je dobil na vpogled, da je v bistvu enak sedaj običajnemu (mislil je na pratike okoli leta 1825) po podobi, velikosti, razdelitvi in jeziku, vendar ima poudarjena znamenja, ki so deloma vsebovana v popisu naslovne strani:
Nova Krainska Pratica na leitu Iesusa Christ. MDCC.XXVI
In Conformitat der allergnadigsten Kaiserl. Resolution etc erstlich gedruckt
Ein
iluminierter Holzstich 3
Bauern vorstelend Zu Augsburg verlegts J. G. Mayr. Einer Lobl. Landschaft in Crain Buchdr. und Handler.
Nova Crainska pratica za leto 1741
LtblaMt per Adamu Rmbbard,
crainska pratica,
tf« LejfH, M DCC. XXXXL
NARNOVSHI
" ; A V. ir.
l^Sa pujhpio Lejto i 8 i
LuMana per Joannu Rez«,
Narnovshi pratika za prestopno leto 1812
Nato je Erberg pratiko na kratko opisal in zaključil z naslednjo pripombo: Beseda »nova« in izraz »erstlich gedruckt« lahko prepričujeta, da je to prvi na ta način v kranjskem jeziku natisnjeni koledar. Vendar se o tem ne da nič zanesljivega reči, s precejšnjo verjetnostjo pa se lahko domneva, da bi spričo velikega števila natisnjenih knjig za Slovane in Kranjce, utegnili biti natisnjeni tudi koledarji, težko pa da jih bomo kdaj našli.
Ker je primerek pratike za leto 1726 danes izgubljen — za njim ni sledi od konca prejšnjega stoletja — je vse, kar vemo danes o najstarejši izpričani slovenski pra-tiki, znano samo po Erbergovi zaslugi.
Prav na podlagi tega zapisa, ki je na prvi pogled nedvoumen, se je v literarnih zgodovinah in delih, ki obravnavajo naše pratikarstvo, dolgo ohranjalo mnenje, da je izšla slovenska kmečka pratika v Augs-burgu, in sicer prvič za leto 1726.
Vendar se je pridevek nov, nova pri koledarjih in pratikah pojavil že po grego-rijanski koledarski preosnovi leta 1582 za razlikovanje od starega julijanskega
koledarja. Pozneje, ko je nastalo v poplavi tiskanja in zalaganja koledarjev pravo tekmovanje za boljši kupčijski uspeh, pa je bil pristavek nov, nova le vaba za kupca. Konkurenčni boj je šel celo tako daleč, da je npr. Janez Retzer v Ljubljani za leto 1812 izdal »Narnovši pratiko«.
Pravilno pa je treba razložiti tudi im-presum (tj. podatke o kraju in letnici izdaje, o tiskarju in založniku) pratike za leto 1726. Podatek: erstlich gedruckt Zu Augsburg (prvič natisnjeno v Augsburgu) so raziskovalci pratikarstva in literarni zgodovinarji jemali dobesedno. Ta podatek pa ne pomeni nič drugega kot to, da so se take pratike sprva tiskale v Augsburgu in da so naslednje napravljene po njihovem vzorcu. Ker pa pomeni »erstlich« lahko tudi »najprej«, je stvar še bolj jasna.
Iz Erbergovega popisa naslovne strani izvemo še, da je pratiko »založil J. J. Mayr, slavnih deželnih stanov na Kranjskem knjigotržec«. Razumljivo je, da je ni samo založil, temveč tudi natisnil, saj je bila Mayrjeva tiskarna že od vsega začetka tehnično dovolj opremljena za tiskanje koledarjev, kar lahko presodimo po drugih njenih tovrstnih tiskih.
Da se Mayrjeva pratika nekoliko razločuje od kasnejših, je ugotovil že Erberg. Pri nobeni kasnejši ohranjeni slovenski pratiki namreč za slovenskim naslovom ni nemškega besedila. Za slovenskim naslovom je sledil cesarski privilegij v nemščini, ne samo zato, ker so v tej dobi pravne formulacije le redko slovenili, ampak predvsem zavoljo tega, da bi bila pratika tudi na prvi pogled podobna augsbur-ški. Z navedbo »prvič (oziroma najprej) natisnjeno v Augsburgu« pa je hotel Mayr še posebej poudariti njen augsburški izvor. Ker je imela slovenska pratika to prednost, da je bila tiskana v kupčevem jeziku, se je na trgu kmalu uveljavila, zato so kasneje ti dostavki kot nepotrebni odpadli.
Mayr pa ni posnel augsburške pratike le na zunaj, temveč tudi vsebinsko. Slovenske pratike so skoraj veren prevod starih augsburških. Kdo jih je prevajal in prirejal, ni znano.
O začetkih slovenskih pratik torej lahko rečemo: Pratika za leto 1726 ni bila tiskana v Augsburgu, temveč v Ljubljani. Obrazloženo tolmačenje impresuma pa dopušča celo možnost, da so slovenske pra-tike izhajale morda že pred letom 1726. (Primerjaj: Jože Stabej, Od kdaj in od kod imamo slovensko kmečko pratiko. Slovenski etnograf 14, 1961, str. 59—66.)
Čeprav je bila pratika po obliki skromna in staromodna, saj se vsebinsko in oblikovno cela desetletja ni spreminjala, je bila to edina slovenska publikacija, ki je izhajala nad dvesto let; več kot sto let — to je do Bleivveisovih Novic (1843) — pa je bila edino redno slovensko glasilo sploh. V dobi, ko je bila slovenska knjiga redkost, je bila pratika pogosto edina nit, ki je vezala marsikatero samotno kmetijo na knjigo. Iz nje so se mnogi učili brati in pisati, da, celo slikati po pratikarskih vzorcih.
Med ljudstvom se je ukoreninila in zelo razširila. Po podatku Kornovega knjigotrškega oglasa za Vodnikovo Veliko pratiko in iz Zoisove korespondence z Vod-
TELIKA
V LJCBLJANI.
Natisnil it' y,alo/.ii Jožef Bktznik.
Cena S krajcarjev.
Velika pratika za navadno leto 1850
nikom je znano, da so Kranjci pokupili v letu 1794 okoli 20.000 takih pratik. Zaradi naštetih razlogov je postala pomembno izobraževalno sredstvo. Njen pomen so dobro spoznali naši preroditelji, modernizirali so jo in jo porabili za razsvetljenske namene. Po spodbudi barona Zoisa je Valentin Vodnik pripravil Veliko pratiko (1795—1797) — koledarski del je priredil Janez Debevec — kasneje pa Malo pratiko (1798—1806). Med raznimi kasnejšimi pratikami je imela pomembno vlogo Velika pratika, ki jo je izdajala Kmetijska družba, tiskala in zalagala pa Blasni-kova tiskarna. Izhajala je od leta 1846 do 1945.
Poznejše pratike so prinašale poučne članke iz kmetijstva in drugih gospodarskih panog, dajale so zdravstvene nasvete, razlagale so zakone, poučevale o volitvah, slikale politični položaj itd. Da se pomena pratike niso zavedali le razsvetljenci, ampak tudi nekateri naši vidni možje v drugi polovici 19. stoletja, kažejo imena urednikov in sodelavcev, npr.: Blaž Potočnik, dr. Janez Bleiweis, dr. Josip Poklukar. V začetku 20. stoletja so pratike dosegle največji razmah: med Slovence so prihajale v skoraj 200.000 izvodih. Letos pa poteka dvestopetdeset let odkar je ta, na videz skromna, toda za gospodarski in kulturni razvoj pomembna publikacija najverjetneje prvič prišla v roke slovenskega človeka.
Branko Reisp
Predsednik ZDA Abraham Lincoln je nekoč odprl živinsko razstavo. Med gosti se je sprehajal tudi sin bogatega farmarja, ki je zviška gledal na razstavljeno živino. Lincolnu je bilo njegovih opazk dovolj.
Ko so prišli v oddelek, kjer so stala teleta, se je spet oglasil tisti domišljavec in začel zabavljati čez teleta, čeprav so bila dobre reje:
»To ni nič; moj oče je vzredil tele, ki je mnogo večje in bolj pitano od teh.«
Lincoln ga je premeril od nog do glave in rekel:
»Videti je, da je res!«
daljni odmev plemenite kovine
V petnajstletju med 1900 in 1915 je gro-fovska, poknežena Goriška v svojem pisanem mozaiku z Gorami, Brdi, Vipavsko dolino in Krasom zorela politično in kulturno kot najrodovitnejša veja na slovenskem deblu, ožarjena proti vzhodnemu in zahodnemu soncu. Dolina Soška, Baška dolina in še Idrijska so razpršile nočne meglice, ko je bohinjska železnica 1. 1906 stekla skozi kranjsko-primorski predor iz hladne bohinjske na sončno goriško stran, dalje čez Kras k morju, in tako mimo Visokih Tur povezala Dunaj s Trstom.
Res, slikovita, alpska ta železnica je hotela po političnih težnjah graditi nemški most do Jadrana, vendar, kakorkoli, dragocenemu koščku slovenske zemlje od Jesenic mimo Bleda, Bohinja, Tolminskega, Srednjega Posočja, zahodnega Krasa je le odprla tekom stoletij zastrto okno, da so se pokrajine pod Triglavom, pod bohinj-sko-tolminskimi gorami in sredogorjem sprostile v južni široki svet. Slovenska naselja so pod njimi pospešila hitrejši ritem splošnega razvoja v gospodarstvu in v kulturi, v narodnem osveščanju, na meji s furlanskim elementom.
Zapuhal je hlapon skozi predore, galerije, soteske, pod pečinami, nad prepadi, čez hudournike, globoke tolmune, temne smrekove gozdove, čez prode, terase, konglomerate, razbrzdane, a pod cipresami že umirjene Soče, ob trtnih latnikih, ob žitnih nasadih pod smokvami, v južno podnebje goriškega polja.
Ko nas je železnica tako zbližala s Soško dolino, kam bi šli, smo rekli, na popoldanski izlet? In smo izbrali Kanal, tako lepo ležeč na dveh soških strmih bregovih, povezan po slavnem zgodovinskem kanalskem mostu z naseljem pod Gradom na levem, z Gorenjo vasjo na desnem bregu in se je dolina razmaknila med Banjško planoto in Kanalskimi hribi ter tako dala dovolj prostora za naselitev naših predni-
kov ob Soči, po hribovskih pobočjih, na planotah in še po vrhovih... Tako smo rekli, v Kanal pojdemo, kjer je tam blizu doma Balant Stanič, kjer žive še drugi Staniči, njegovi sorodniki, kjer je tam ob Soči snovala pesnica Katinka Stanič in so še tam potomci častitljivih mož od kanalske čitalnice.
Pa ta kanalski most! Da, bil je v starejših časih za turških, benečanskih, Napoleonovih pohodov po Soški dolini edini posrednik, edini poveznik, prehodnik, prevoznik med enim in drugim bregom Soče na vsej glavni cesarski cesti od Gorice do Bovca in dalje čez Predel na koroško stran. Leseni most je bil zgrajen 1. 1580, Francozi so ga prvikrat razdejali 1. 1805, novo postavljenega so ga drugikrat zrušili 1. 1813 po njihovem porazu v Rusiji. Nov most na sedanjem mestu so postavili Avstrijci 1. 1816 z domiselno pomočjo iznajdljivega Valentina Staniča, pa so ga sami ob izbruhu vojne z Italijo razstrelili 25. maja 1915, med vojno ga provizorno obnovili, a 1. 1920 so zgradili sedanji kamniti most z veliko »luno«. Je ta most ponos in privlačnost, zlasti večerna, sanja-vih in pojočih Kanalcev.
Mi smo tedaj prešli še po starem lesenem mostu, kmalu od železniške postaje mimo kužnega znamenja iz 1. 1623 na levi breg v glavno naselje in se postavili goriški študentje, na trgu med cerkvijo, restavracijo, trgovinami. Kanalu so dali tržne pravice, saj je tudi vsepovsod dihal pravo avstrijsko vzdušje metropole srednjega Posočja. Na vseh koncih trga je odmevala
Kanal ob Soči
glušeča pesem obrtnikov v raznih napevih: tam pod postajo na Bajerju so lončarji kriče razkazovali zemljene lonce, kožice, široke sklede, pisane krožnike s figurami, pa še piščali, petelinčke, srčke, igračke — vse iz gline; sredi trga so razbijali kotlarji baker, kotle za polento in za žganjekuho; blizu tam so kolarji stružili les, nedaleč na Brajdi so kovači tolkli železo in kovali konje in je tu na Fabriki v šumu in ropotu gnala svoje stroje, statve in vretena tovarna svile. Ej, kako so otroci radi iskali konec niti v galeti, v mešičkih, da so nit navijali na rokelč! Ej, kako so neveste rade spletale židane nogavice! Vse to nemirno presnavljanje polnokrvnega trga so prevzemali nase, v svoj delokrog: občina, sodnija, davkarija, orožniška postaja, finančna straža, vojaštvo na Gradu (7. lovski bataljon), trgovine po gasah, krčme na vseh voglih, pa seveda še požarna bramba z žejnimi gasivci. Vse to sozvočje v tresočem vzdušju se je prelivalo s sinje-modrimi valčki bistre Soče.
In če smo se znašli v vrtincu živinskega sejma, v prekupčevanju s poljskimi pridelki, z drvmi, z lokovškimi kovaškimi fauči, kosami, srpi, kladvi, kleščami, cve-ki... in je ta čas zatrobil postiljon prihod cesarsko-kraljeve pošte v črnorumenem kalešu na kanalski plač in so se tu ustavili tolminski furmani, z visečimi teleti na loj trškem vozu in je zdrdrala mimo tudi bovška žardinjera s potniki, smo se mi zazibali v tem kolobarju in se je sredi plača zakrohotal Matija s Kanala, to se pravi rimski, morski bog Neptun na fon-tani, da je mogel pljuskniti cele curke hladne vodice po razgretih glavah. Sej-marji so se umaknili in napolnili kričeče gostilne. Nazadnje pa še to, da smo morali vse te vaške zgodbe, vtise, doživetja zbrati in jih prenesti v šolske in domače naloge, da smo tako utrjevali slovenski jezik in slovenski značaj na goriški klasični nemški gimnaziji ali na državni, tudi nemški realki.
Med obema vojnama pa se je življenjski tečaj narodnega kanalskega trga ob Soči že začel spreminjati, njegov značaj se krhati, njegovo lice zatemnevati, šole in društva zapadati v tuje vzdušje, pesem nekdanjih kotlarjev, kovačev, tesarjev,
lončarjev počasi zamirati. Ni čuda: na Soči v Plaveh elektrarna, v Anhovem cementarna, v Doblarju spet elektrarna, vse te prve stebre so novi gospodarji zakoličili v prodiranju tujega življa v slovensko živo telo. Kanal je lezel v načrtno osvoje-vanje, narodni spomeniki so ležali razbiti na tleh. Kužno znamenje pri mostu iz 1. 1623 so bogve v kateri muzej odnesli, pa drugo znamenje, neko drevo zasadili. Postavili so škodnikov spomenik, davnemu izkoreninjenemu domačinu iz naselja škodnikov-generalu-avstrijskemu dezerter-ju cel spomenik! Kaj bi to spominjali? Vse je vihar razdjal.
Je vse prešlo? čas nove zgodbe melje,
melje,
na Gradu raste živo delavsko naselje.
Smo v tridesetletju po zmagi 1945. V tem revolucionarnem preobratu si Kanal nadeva sodobni kroj, vedri pod jasnim nebom, veter brije od vzhoda in bistri ozračje. Z železniške postaje veselo odjekne gibčna »diesel motorka«, na trgu se ustavljajo potniški avtobusi v obeh smereh, restavracija, obnovljena, vabi. Na trgu se pojavlja gruča radovednih študentov in študentk, povečini dolgolascev s profesorji. Mahajo z rokami, vse oči so obrnjene na eno stran, odkrivajo zgodovinske letnice: na pročelju cerkve 1. 1431 — gotski prezbiterij, 1815 na Neptunovem vodnjaku, 1957 na Staničevem spomeniku na trgu pod cedro, 1957 na spominski plošči Josipu Kocijančiču, 1961 na spomeniku padlim, 1962 na spomeniku slikarju Ivanu Cargu, 1967 skadatelju Mariju Kogoju, 1952 na zgradbi nove moderne šole.
In vendar ... Trg tako molči, ždi kot da premleva zastarele spomine. Pa čeprav mu spreletajo mali in petični avtomobili na jug in sever, se ne znajde, kot da je izgubil dušo samobitnosti, samorasti, utrip razigranega srca, sloves živahnega temperamenta, predvsem da je zatišala pesem nekdanjih, tako živahnih obrtnikov. Iz Furlanije — iz Karnije so bili ti prišleki, radi so se doseljevali v Avstriji, tako so tudi v Kanalu pustili svoje seme. Rodbine Garlatti, Segala, Karnel, Angeli, Peternelli in drugi so njih potomci, preliti zdaj v
slovenski rod. Ne klepajo več, ne razbijajo več, ne tešejo, ne stružijo, ne tkejo? Kakor da se je ustavil njih čas. Tovarno svile pa je 1. 1908 uničil požar. Mladina ni slišala te pesmi, jo pa sedaj zapisuje, preučuje v svojih izpitnih nalogah.
Jožef Segala — poslednji kotlar
Moj ded je bil kotlar, moj oče je bil kotlar, jaz sem bil kotlar.
Jožef Segala, imenovan »Pepi s Kanala«, protagonist, pričevalec, vseznal, vsevedež, kanalski leksikon, je med drugim napisal tudi kroniko o kotlarstvu v Kanalu in njegovi usodi. Že davno je kotlarstvo obhajalo svojo stoletnico, še pod Avstrijo. Nimamo o tem pisanih virov, vemo pa za poznejšo dobo, da je 1. 1870 domačin Anton Križnič obnovil kotlarsko obrt in odprl večjo kotlarsko delavnico, ki je zaposlila odlične mojstre, kotlarje, kovače. Svoje umetniške izdelke je razstavljala tudi v inozemstvu, bila odlikovana z zlatimi kolajnami. Mnogo kotlov je takrat šlo v Črnomelj, v Belo krajino. Morda bi kateri belokranjski kmet znal še pokazati to bakreno starino? Ob gradnji bohinjske železnice 1. 1906 je delavnica ohromela. Anton Križnič jo je opustil, vendar jo je I. 1907 prevzel Segalov oče Štefan, saj se je 25 let izpopolnjeval v tem podjetju za kotlarskega mojstra. Oče Štefan je z uspehom vodil kotlarijo, da je izdelke izboljšal, moderniziral, v prvi vrsti mlekarske kotle in kotle za žganjekuho, ki so zasloveli kot edinstveni po vsej državi; gotovo še kje ohranjeni delajo čast starejšemu slovenskemu obrtništvu. Mojster Štefan je od vseh strani prejemal naročila, pohvale in priznanja. Zal, so se te diplome med vojno porazgubile.
Da, oče Štefan je še kupil staro hišo v trgu in vodil delavnico kljub zadolžitvi in vzdrževanju številne družine. Z bakrom, s to plemenito kovino, se je pretolkel skozi življenje, obteženo s tolikimi bremeni, vendar tudi oslajšano z družinskimi radostmi ob rasti nadobudnih sinov in hčera. Ko je delavnica cvetela v polnem
razmahu, je prva vojna, 1914, neusmiljeno posegla vanjo z zaplembo vseh bakrenih izdelkov. Oče, mojster Štefan, mobiliziran, je moral na vojsko, družina v begunstvo. Ne za dolgo, vrnil se je in obnovil obrat, dva mlajša poba sta mu že pomagala pihati kovaški meh. Ves božji dan in pozno v noč je razbijalo kladivo. Kolika volja in skrb v očetu redniku. Moč bakrenega duha je poživljal delavnico in desetčlansko družino. Sin Stanislav je že rastel v kotlarja naslednika. V tem pa se je zgrnila druga nadloga nad trpinčeno goriško zemljo — italijanska zasedba (1915). Stanislav je zbežal v Maribor. Drugi sin, naš sedanji mojster Jožef, je stopil na njegovo mesto in pomagal očetu reševati skrbi za vsakdanji kruh mladoletnih. Kotlarstvo pod italijansko upravo je začelo kmalu propadati, saj izdelava kotlov za žganjekuho je bila sploh prepovedana. To in še druge nadloge, kakor preganjanje Slovencev, so prisilile mojstra Štefana, da je obrt ukinil. Zagrenjeni starši so legli v prezgodnji grob, oče v marcu, za njim mati Katarina r. Berlot, v decembru 1939. Naslednik, prekaljeni sin Jožef, takrat 33-letni (rojen 27. 3. 1906), je tej bridki resnici pogledal neustrašeno v oči, se zaposlil zdaj tu, zdaj tam in obvaroval svojce pred stradanjem in pomanjkanjem. Oče Štefan je imel v letih kotlarske delavnice svoje
Kotlarski mojster Jožef Segala je leta 1974 izdelal zadnje kotle za tabornike bistre Soče in za lovsko družino
zapise, rekli bi dnevnik. Marsikaj bi nam povedal.
Tik pred drugo svetovno so nad Jožefa, trdnega junaka življenja prišla leta velike preizkušnje nadčloveškega trpljenja, krčevite odpornosti, obupne samoohranitve. Vozil je partizanom hrano, obleko, strelivo. Osumljen, prijet, je bil pahnjen v zapore Coroneo v Trstu od februarja do oktobra 1943, zatem vržen v taborišče Cairo-Montenotte v provinciji Savoni blizu Genove, od tu z vsemi sotrpini kot živina natovorjen in preko Nemčije pripeljan v taborišče groze, mučilnice, krematorija Mauthausen v Avstriji, povsod pod groznimi mukami zaslišan, končno v januarju 1944 izročen živ mrlič družini v Kanalu. Jožef Segala je napisal kroniko teh zaporov in internacij, s krvjo oškropljeno, izpričano z nesebično ljubeznijo do bližnjega in do svojega rodu, ko je marsikoga tudi rešil neizogibne smrti. Napisal je svojo listino.
Leta 1945, v maju, ko se vrne iz svobodnih host, ga nenadoma prešine neslutena skrivnostna moč, vzbudi se mu podedovana kri-kotlarja, dolgo zadržano, prirojeno veselje do kotlarske obrti. Brata Stanislava so medtem Nemci pregnali v taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Ostal je sin Jožef. V sedanji hiši, v kletnih prostorih, mu je zapelo nemirno kladivo, brez prestanka »od štirih do ene«, največ na prostem, raje kot v vlažni, neprimerni delavnici. Veliko je bilo te potrebe, premalo pa surovin, da bi zmogel vsem ustreči. Vrhu vsega je tudi druga vojna posegla po dragocenem bakru. Naročniki so ga sami nosili v predelavo. Pelo je kladivo za vsakdanji kruh rastoči deci oživljenega mojstra Pepeta. Toda zgodilo se je, da je med njim in oblastjo prišlo navzkriž — pač zasebna obrtnica! Proti njej so se v tistih neuravnanih časih zarotili: prometni davek, dohodninski davek, luksuzni davek in prenekatere dajatve. Tudi za umetniško izdelane kotle, ki so bili na velesejemskih razstavah odlikovani, ni imel nov gospodarski sistem razumevanja. Pod nenehnimi udarci oblastnega kladiva je odlikovani mojster Jožef moral kloniti, zadnji kotlar je 1. 1959 odpovedal kotlarsko obrt.
Pa bil je Jožef član obrtniške zbornice! Pa bil je Jožef član izpitne komisije za to stroko!
»Jožef Segala-Pepi s Kanala, radi bi kotliček za polento?«
»Ga nimam, če imate starega, preluknja-nega, vam ga zakrpam.«
»Jožef Segala-Pepi s Kanala, poznate nas, taborniki smo od bistre Soče, na morju taborimo, potrebujemo večji kotel, bi nam ga lahko zbili?«
Segala Jožef se je zamislil, sam ima fante tabornike, milo jih je pogledal, zavihal rokave, zanetil žerjavico. Kladivo je klepalo, baker se je vdajal... O, prelepi daljni odmev plemenite kovine!
»Mojster Pepi, vi, ki ste premagali dramo življenja, dramo poklica, dramo družine, naj bi sedaj utihnili in naj bi vam mi napisali v teh kratkih vrsticah tako skromen spomin?«
»Danes kotlar kanalski in nikdar več! Zdaj sem električar, soboslikar, dekorater, strugar, dobavitelj ... Kaj še? Vse in za vsako rabo.«
Izzvenel je zadnji akord kotlarske pesmi...
Ludvik Zorzut
Žalostni gospe v album
življenje ni pisalni stroj, ne suhi, hladni le računi. Zabrenkaj na srebrni struni in v boli tej za hip postoj.
O, dvigni se, razmahni se, je tudi lep ta grdi svet. V pocvitanju navdahni se. Je zunaj maj! »Pomlad je spet!«
Ludvik Zorzut
Bias, eden izmed prvih sedmih grških filozofov, se je nekoč vozil po morju v družbi brezbožnikov, ki so na vso moč vsiljevali svoje brezboštvo. Dvignil se je hud vihar, ladjica je začela nevarno plesati in družba je pričela klicati bogove na pomoč. Bias pa je mirno rekel:
»Molčite vendar, sicer bodo bogovi slišali, da ste tu!«
dragotin kette in ivan cankar
Ob stoletnici njunega rojstva
Ta leta poteka sto let od rojstev znamenitih mož in mladeničev, ki v naši slovstveni zgodovini sestavljajo in poosebljajo pojem »slovenska moderna«: 1975 od rojstva literarnega zgodovinarja Ivana Prijatelja, letos od rojstva pesnika Ketteja in pisatelja Cankarja, 1978 in 1979 pa od rojstva pesnikov Otona Zupančiča in Josipa Murna-Aleksandrova. Naša besedna umetnost se je z njihovimi deli prvič po Prešernu v vsebinskem in oblikovnem pogledu povzpela na evropsko raven; in če pomislimo, da so tedaj ustvarjali tudi naši največji upodabljajoči umetniki, slikarji Jakopič, Grohar in Jama, njihovo dobo res lahko mirno označimo za zlato
dobo slovenske umetnosti.
*
Dragotin Kette je prišel na svet 19. januarja 1876 na Premu blizu Ilirske Bistrice, kjer je njegov oče-učitelj takrat služboval, večji del otroštva pa je preživel v Zagorju, prav tako na Notranjskem. Mater je zgubil že zelo zgodaj, očeta pa pri petnajstih letih, tako da se je skozi življenje prebijal kot sirota. V gimnazijo je hodil najprej v Ljubljani, in sicer do vštetega šestega razreda, in jo po enoletni prisilni prekinitvi nadaljeval in dokončal v Novem mestu. V Ljubljani je spadal med najbolj delavne člane dijaškega literarnega društva Zadruga, kjer se je srečeval s Cankarjem. Po značajih sta si bila zelo različna: Cankar je bil bohem, Kette pa urejen; tako sta se nekako dopolnjevala in si bila prijatelja. Podobno društvo je Kette ustanovil in vodil v Novem mestu; tedaj je pisal že zrele pesmi in jih objavljal v Ljubljanskem zvonu. V mestu ob Krki je doživel idealno, a neuslišano ljubezen, po čustvovanju in usodi sorodno Prešernovi do Julije. Ker je bil že pred maturo po-
trjen k vojakom, mu niso priznali skrajšanega dijaškega roka, temveč so mu prisodili tri leta vojaščine. Služil jo je v Trstu, se na vajah prehladil, zbolel za je-tiko in končno dosegel, da so ga odpustili od vojakov. Brezdomec, kakor je bil, se je zatekel k prijatelju Murnu v ljubljansko cukrarno, toda tam je že po nekaj tednih, star komaj 23 let, 26. aprila 1899 umrl.
Za svoja leta je bil nenavadno notranje dozorel. Prizadeval si je doseči skladnost telesnega zdravja, umske razgledanosti in duhovne plemenitosti. Kot poet se je učil ob ljudski pesmi, ruski romantiki, Goetheju in Prešernu. Odklanjal pa je tedaj modno dekandenco, nezdravo pesniško smer zahodnih velemest. Umetniško se je razvil v zadnjih letih svojega kratkega življenja in v celotni slovenski poeziji pomeni naraven prehod od pozitivne tradicije k radikalnejši moderni. Iz ljubljanskih let je pomembnejši premišljujoči sonet Na očetovem grobu, nastal po šesti, v letu najhujšega pomanjkanja in bridkosti: v njem blagruje pokojnega očeta, da mu ni treba več živeti. V pesmih iz Novega mesta najprej slika razne prizore iz življenja dolenjskega ljudstva ali pa opisuje lastna vedra fantovska vasovanja. Ko spozna svojo izvo-ljenko, se njegova pesem poglobi; v njej izpoveduje svoje osrečujoče ga hrepenenje po njej in obenem otožno slutnjo, da ga ona ne mara. Tako v podoknici Noč trudna molči svoje ljubezensko hrepenenje primerja curku na mestnem vodnjaku, ki zaman kipi proti zvezdam. V zadnjih počitnicah in v Trstu nastale pesmi so večinoma zbrane v cikle sonetov z naslovi: Spomini, Adrija, Moj Bog, Slovo, Tihe noči, črne noči in Izprehod. V njih je Kette dognal svoje razmerje do izvoljen-ke in do ljubezni sploh: človeka vredna mu je le tista ljubezen, ki ubrano druži telo in dušo, ne pa zgolj telesna, nagonska; čeprav ostaja dekletu vdan in zvest, mu njegov ponos, fantovski in pesniški, ne dovoljuje, da bi jo za ljubezen prosjačil. V ciklu Moj Bog pa se je priboril do življenjskega nazora: izkopal se je iz obupa in dvomov ter se spet oklenil, in sicer bolj s slutnjo kot z razumom, Boga svo-
Dragotin Kette
jih otroških let, ki ga doživlja v njenih očeh, ob melodijah klavirja, predvsem pa ob lepotah in energijah narave in veso-lja.
Kakor pri vsakem resničnem umetniku, sta tudi pri Ketteju zanimiva oblika in slog njegovih pesmi. Le-te izpovedujejo določena čustva ali misli, obenem pa pogosto podajajo pokrajino: valovito, zeleno in sončno dolenjsko pokrajino z Novim mestom in Krko ali pa Trst s pomoli in širnim, bleščečim morjem pred njim. Tudi Kettejeve primere so vzete iz narave ter so ne le izvirne in sočne, temveč razodevajo tudi pesnikovo neposredno in ne-hinavsko razmerje do sveta: Krka se vije okrog mesta kot nevesta »krog ženina, ljubo ga objemaje«, devica — alegorija resnice — pa mu je »vitka kot v ogradi belouška«. Poleg poljubnih kitičnih oblik je Kette gojil tudi gazelo in sonet, toda zlasti zadnjega je močno moderniziral, sprostil in variiral tako v verzu in rimah kakor tudi v zgradbi.
Ker je večino svojih pesmi objavil v Ljubljanskem zvonu, je njegovo literarno zapuščino prvi uredil Aškerc, takratni u-rednik te revije. Toda tako ureditev pesmi
kot uvod vanje sta bila takšna, da sta u-pravičeno ujezila in užalila mlade moderne, še posebej Cankarja. Pred drugo svetovno vojno in po njej je pripravil spoštljivo in popolno izdajo Kettejevega dela pokojni dr. Koblar, ki je nameraval napisati tudi monografijo o pesniku, a je ostalo pri študiji v prvi izdaji. Kadar vas bo pot peljala mimo slikovitega Prema, počastite pesnikov spomin z obiskom njegovega muzeja v tamkajšnji šoli — njegovi rojstni hiši.
*
Ivan Cankar, rojen 10. maja 1876 na Vrhniki, je izhajal iz izrazito proletarske obrtniško-kmečke družine s številnimi otroki. Očeta krojača so ugonobile deloma nenaklonjene mu socialne razmere, deloma premajhna lastna delavnost; družino je prepustil ženini skrbi, požrtvovalnosti in iznajdljivosti, sam pa odšel k bratoma, prav tako krojačema, na jug. Ivan je v Ljubljani študiral realko in se, zlasti kot član Zadruge, pod Aškerčevim in Hei-nejevim vplivom poskušal v verzih. Na Dunaju je študij tehnike prav kmalu opustil in se ves poklicno posvetil pisateljevanju. Sprva je podlegal nezdravim sočasnim slovstvenim in filozofskim tokovom, naturalizmu, dekandenci in Nietzscheju. živel pa je tudi v hudem pomanjkanju in bohemski neurejenosti ter bil zato a-narhično nerazpoložen proti obstoječi družbi. Iz takih zunanjih pobud in notranjih doživetij so nastala njegova prva dela Erotika, Vinjete in Knjiga za lahkomiselne ljudi.
Ko se je naselil pri družini Loffler, so se njegove gmotne razmere precej uredile in ustalile; živel je v dunajski delavski četrti Ottakring, se jasneje zavedel svojega proletarskega izvora, se pridružil so-cialnodemokratski stranki — na njeni listi je 1907 tudi kandidiral za poslanca — in tudi njegova umetnost je dobila druž-benokritičen značaj in namen. V tem prvem zrelem, dunajskem ustvarjalnem obdobju, ki obsega nekako prvo desetletje našega stoletja, je pisal obširnejša prozna in odrska dela, in sicer v nazornem in dostopnem realističnem slogu s primesmi
sodobnega simbolizma in ponekod v svojevrstni tehniki. Vsebinsko se je, kot rečeno, ukvarjal pretežno z družbeno političnimi vprašanji v domovini in Ottakrin-gu, kot pravega umetnika pa so ga že tedaj vznemirjala tudi dušeslovna in nravstvena vprašanja, tako podoba matere, ki se nesebično razdaja otrokom, in lastno svetovnonazorsko navzkrižje z njo, hrepenenje revežev po sreči in njih življenjski obup ipd.
Med družbenimi vprašanji, ki so v tem obdobju prevladovala, je Cankar nekajkrat obdelal razmerje našega meščanstva do umetnikov; meščanski veljaki so dopuščali, da je umetnik ostajal družbeno nepriznan, da je stradal in zgodaj umiral (romana Tujci in Križ na gori). Nadalje je razkrival rodoljub je teh veljakov, ki je v resnici streglo osebnim političnim koristim, ter ljubezensko in zakonsko moralo našega malomeščanstva, ki je bila hinavska in zlagana (komedija Za narodov blagor in farsa Pohujšanje v dolini šent-florjanski). Pojav gospodarskega propadanja obrtnikov v podeželskem trgu spričo vdora industrije in konfekcije je ponazoril ob primeru domače družine na Vrhniki (roman Na klancu). Slovence je tedaj posebno prizadevala agrarna kriza; pisatelj jo je prikazal v raznih njenih pojavnih oblikah: v izkoriščevalskih podeželskih mogotcih, v obubožanju in izseljevanju kmetov, v socialno brezpravnih kmečkih delavcih (drama Kralj na Betaj-novi, povest Kurent, novela Hlapec Jernej in njegova pravica). Več del je Cankar posvetil učiteljstvu, ki naj bi ljudstvo izobraževalo in politično osveščalo, toda idealni posamezniki med učitelji so klonili, večina pa jih je razodela koristolov-sko vetrnjaški značaj (povest Martin Ka-čur, drama Hlapci). V tej ustvarjalni dobi pisatelj nasproti družbeno negativnim, škodljivim likom rad postavlja pozitivne, uporniške, ki nosijo njegove lastne poteze (novinar Ščuka, vagabund Kobar, študent Maks, učitelj Jerman); to priča, da je osebno prizadeto spremljal politične razmere in družbeni razvoj v domovini. Pogosto pa je slikal tudi življenje delavskega in obrtniškega proletariata, Nemcev in Čehov po rodu, iz dunajskega Ot-
Ivan Cankar
takringa: njih revščino in pomanjkanje, brezupno hrepenenje po sreči, tatvine v sili, jetiko in samomore, a tudi proteste in upore (zlasti zbirka krajše proze Za križem).
V to ustvarjalno dobo spada tudi nekaj polemičnih knjig; v eni izmed njih Cankar odklanja pojmovanje gledališča in njegovih nalog, kakor je bilo značilno za naše meščanstvo z Govekarjem, tedanjim gledališkim upravnikom, na čelu; v drugi polemični knjigi zavrača najbolj pogostne očitke kritikov in izpoveduje svoja umetnostni' načela (Krpanova kobila, Bela kri-zantema). Dobršen del tedanje kritike je imel pomisleke zoper snovi in ideje, skoraj soglasno pa je hvalila slog in tehniko Cankarjevega pisanja, ki ju je občutila kot enkratna, tenkočutna, melodiozna in čarobno učinkujoča. V pisateljevem slogu se namreč srečujemo s presenetljivimi besednimi zvezami, jedrnatimi ljudskimi rekli, svetopisemskimi prilikami, z lirsko ubranimi stavki (ritem jim dajejo zlasti
razne ponavljalne figure); za tehniko njegovega pisanja pa so značilni impresionistično slikarsko podajanje pokrajin in notranjščin, pogostna raba simbolov (ki morejo biti osebe, kraji ali motivi), vzporednost prizorov in usod ali simetrična zgradba ali stopnjujoče se dogajanje.
V drugem desetletju našega stoletja je Cankar živel v Ljubljani, največ na Rožniku. Bil je to politično zelo razgiban čas balkanske in prve svetovne vojne in pričakovanj narodne države, zato je bil pisatelj na političnem področju še vedno delaven. Najbolj pomembno je bilo njegovo predavanje v Mestnem domu leta 1913 z naslovom Slovenci in Jugoslovani; v njem je izjavil, da je Avstro-Ogrska u-metna in prisiljena državna tvorba in da kot takšna mora propasti; naše mesto je v narodni jugoslovanski državi, ki naj bo republika in zvezno urejena; z drugimi Jugoslovani smo povezani krvno in politično, jezikovno in kulturno pa moramo biti povsem samostojni. Tako napredne in bistrovidne zamisli o prihodnosti Slovencev ni takrat — če izvzamemo nacionalno revolucionarne preporodovce, katerih jezikovno kulturno stališče pa ni bilo jasno in trdno — imel nihče; velika večina Slovencev si je zamišljala prihodnost še vedno v sklopu stare avtstro-ogrske monarhije.
Kljub pisateljevemu zanimanju za politična vprašanja pa se njegova umetnost tega drugega zrelega, ljubljanskega ali rožniškega obdobja zelo razlikuje od prejšnjega. Vsebinsko ga pritegujejo razna du-šeslovna, nravstvena in modroslovna vprašanja, njegova umetnost dobiva tudi v večji meri značaj osebne izpovedi. Oblikovno pa pisatelj dosledneje kakor prej krene v simbolizem, nazadnje se približa celo ekspresionizmu. Namesto obširnejših proznih in odrskih del goji zdaj predvsem drobno lirsko črtico in da primer simbolistične drame.
Tako ga vsebinsko vznemirja vprašanje ljubezni, razmerja med spoloma, ki ga nikakor ne more rešiti skladno kakor Kette: samo duša naj bi bila vir čiste in lepe ljubezni, medtem ko naj bi bilo telo nekaj ostudnega, odbijajočega (»pravljica« Milan in Milena). Še posebej ga priteguje
problem hrepenenja, le-to občuti vsestransko, kot človekovo težnjo po ljubezni, dobroti, lepoti in resnici, zato so ga nekateri cankaroslovci označili kar za pisateljevo filozofijo. Medtem ko je hrepenenje v prejšnjem, dunajskem obdobju doživljal kot hojo v kolobarju in bleščečo prevaro (povest življenje in smrt Petra Novljana, novela Nina), dobi zdaj zanj rešitev in smisel: hrepenenje, ki ga moremo resnično doživeti le v trpljenju, ne pa v udobju, se bo izpolnilo v posmrtni, onstranski sreči oziroma v družbeno pravičnejši prihodnosti (Poljančevo oziroma Dionizno pojmovanje hrepenenja v simbolistični drami Lepa Vida). V tem času se Cankar pogosto ukvarja tudi s spomini na svoja otroška leta na Vrhniki, na študentska v Ljubljani in na prva leta na Dunaju, razbira nekatera zgodnja in temeljna doživetja, predvsem krivice, ki so mu jih prizadeli drugi ali jih je zagrešil sam. Tako se večkrat srečuje z vprašanjem vesti, ki mu je najbolj pravičen, nezmotljiv in neusmiljen sodnik v naših dejanjih, hujši od vseh pisanih zakonov in postav. Med ljudmi, ki so mu bili v življenju blizu, se mu v spomin najpogosteje vrača mati — mučenica in svetnica; nesebično se je razdajala svojim otrokom in religiozna neomajno verovala v smisel trpljenja, on jo je v mladosti tolikokrat razžalil, kasneje pa ga je misel nanjo reševala pred zadnjim obupom. (Zbirka črtic Moje življenje, povest Grešnik Lenart, zbirka črtic Moja njiva, predvsem ciklus Ob svetem grobu.) Med prvo svetovno vojno pisatelj doživljajsko stopnjevano, izrazno pa zastrto prikazuje grozote na fronti in v zaledju ter veruje, da bo to trpljenje človeštvo prečistilo, slovenskemu narodu pa prineslo svobodo. Poleg tega se poglablja v našo notranjost, odpira neznane kamrice naše podzavesti in sluti skrivnost posmrtnega življenja. Ko pride ponj smrt, se sklicuje na svoje tri vzore: mati — domovina — Bog. (Cankarjeva poslednja knjiga, zbirka črtic Podobe iz sanj.)
Cankar je poleg Prešerna naš največji besedni umetnik, mojster v vsebinskem in izraznem pogledu. Njegovo umetnost prav razumemo in pravično presojamo le,
če upoštevamo obe polovici njegovega u-stvarjanja: družbeno kritično in dušeslov-no izpovedno. Njegova odrska dela pomenijo jedro slovenske dramatike in str-žen našega gledališkega repertoarja. Z idejnostjo svojih del je bistveno pomagal spremeniti naravo našega človeka, ki se je znebila ponižnosti in postala samozavestna. Seveda nam Cankar ne bi smel biti koristno občasno geslo, pač pa bi
nam moral postati trajna duhovna last. Zato pogosto segajmo po njegovih delih, ki sedaj izhajajo že tretjič (uredniki posameznim izdajam: Izidor Cankar, Boris Merhar, Anton Ocvirk). Spodobilo bi se tudi, da bi Cankar ali celotna moderna ob teh svojih velikih jubilejih vendarle prišla v Ljubljani do primernega spomenika!
Joža Mahnič
vrhnika, precuden kraj
Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl z bedečimi očmi, kdo te je spoznal? šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno pri tebi... Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peruti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti. Bela kakor nevesta se sveti na holmu sveta Trojica, razgleduje se po sončni ravni, po tihem, sanjajočem močvirju, do Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor vzdih iz globoke zemlje, od visokega neba, pretresa jasno tišino; na žalostni gori je zapel veliki zvon, ki kraljuje od Krima do Ljubljanskega vrha. Pod pesmijo, nad ravnino trepetajočo, se lesketajo vasi, ugašajo in se vžigajo v čisti beloti: blešči se jim pod mladim soncem; kakor ob prostornem jezeru leže, bele, tihe; a iz jezera, v tišini sanjajočega, se vzdigajo samotni otoki, nizke, s slamo krite kolibe, gruče brez in vrb in visokih jagnedi.
Kdaj bo že drdral moj voz po široki cesarski cesti, kdaj bo že zavil pod Logom, da te zagledajo moje koprneče oči, o sveta Trojica? Kdaj bom že zaslišal tvojo sladko pesem, o sveti Pavel, patron in varuh Vrhnike? Kdo je čul tvoj glas in je pozabil nanj? Ne po materi ne po ljubici ni jokal Amerikanec, ko mu je bilo žalostno pri srcu; po tebi je zajokal:
o ti svetega Pavla zvon, ki te slišal več ne bom! ...
In kdaj bom pozdravil tebe, ubogi sveti Lenart, ki stojiš pod sveto Trojico in pod svetim Pavlom kakor dete nebogljeno in zavzdihneš le o mraku s tenkim, vdano prosečim svojim glasom? ...
Pod svetim Pavlom, onkraj cesarske ceste, spi Močilnik v globoki kotanji, v večni senci. Kdo izmed vas, ki berete to zgodbo, je videl Močilnik in ne sanja o njem vsako noč? Izpod skale, višje kakor svetega Pavla zvonik, šumi črna voda; za-šumi in takoj utihne, pogrezne se v globoko strugo, skrije se pod vrbe in molči vsa temna. Kaj se ji je sanjalo tam doli pod kraškimi skalami, in kaj jo je prestrašilo, ko je prišla iz noči v prosojni mrak? Tako molče usta, kadar se odpro oči po dolgem spanju in plane pogled, osupel, v preveliko lepoto ...
O Vrhnika, blagoslovljeni kraj! Kadar leže mrak v tvoje tiho naročje, se zganejo lepe in skrivnostne sanje v Močilniku. Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen pod tisto strahotno lobanjo za otlarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudno tihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti...
(Ivan Cankar, Aleš iz Razora, 1907)
vse življenje sem ostal samo delavec
(Iz spominov prof. Franceta Koblarja)
Okoli 1900 pa je delala v Železnikih še fužina na Racovniku, kjer so predelovali surovo železo; vsako leto v jeseni je zagorel še plavž v Gorenjem koncu in smo otroci s strahom gledali, kako se je ulila železna lava iz peči, ko so ji predrli za-tvornico. Na Jesenovcu je bila v obratu vsaj še valjarnica, ki je delala železne žice ali čajne. Poleg teh velikih fužin sta delali še dve fužinici ter na drobno predelavah železo. Velike fužine so sicer že odmirale in opravljale vsaka samo še del svojega nekdanjega obrata — vsaj je imela vsaka svojo veliko peč, vsaka svoj plavž (vsaj ona na Racovniku in v Gorenjem koncu) — vzbujale pa so v nas občutek velikih, skrivnostnih sil, ogenj in voda sta kazala svojo moč in strahoto — tema in luč sta se v njih borila dan in noč. Saj je šlo delo nezdržano podnevi in ponoči, plavž ni ugasnil niti v nedeljo, kar je v nas vzbujalo še posebej občutek velike moči, ki ji ne more ukazati delo-pusta niti tak praznik, kakor je bila žeg-nanjska nedelja, ko je bil semenj — pa tudi podnevi je bilo v teh fužinah temno in odsev plamenov in žarečega železa so bili edina luč, v kateri so opravljali svoje delo mrki in trdi črni možje. S strahom in trepetom smo se približali otroci v fužino in upali, da nas morda vendar ne zapodi ali z golido ne oblije hudi delavec, ki stopa proti veliki peči, kjer bodo ravnokar dvignili »lupo« ali volka, če smo srečno stekli na ono stran, prestopili pot, ki pelje med pečjo in velikim kladivom, smo bili dobri — potem smo lahko gledali fužinska čuda in celo primaknili k peči kak krompir ali v jeseni repo, ki je bila ob silnem ognju kaj kmalu pečena. Kadar so dvignili iz peči velikega »volka« in ga v ogromnih kleščah na vzvodu prepeljali pod veliko kladivo ali norec, pa je
delavec potegnil za velik vzvod in vdal vodo, da se je premaknilo veliko kolo, vzdignilo velikansko toporišče in je zazijalo fužinsko kladivo in začelo goltati in stiskati mehkega belega »volka«, dokler ga niso raztegnili v dva velika dela in nato naprej prekovali v manjše kose. — To so bili pogledi za strahu polne otroke. Ogenj in voda sta bila elementa, ob katerih smo rasli in dobili prve pojme o svetu in v njih smo odkrivali skrivnosti dveh nasprotij življenja: luči in teme. Pogled v fužino je bila prva podoba tudi za velike stvari, za skrivnosti, ki jih je razodevala vera, zato ni čudno, da je Jernej Levičnik v svoji »Katoliški Cerkvi« večino podob o peklu vzel iz fužinskega življenja.
Okoli fužin so bili kupi rude in oglja
—	žlindre brašk in prhavice — stali so na pol zapuščeni kabarneli ali shrambe za oglje — vse v temi in črnem prahu. Otroci smo plezali po kupih oglja, iskali smo med rudo temno rdečih in rumenih pisal, s katerimi smo črgali po vseh vogalih, ali plezali na zapuščeno vignovko (pot na plavž) in gledali v grozno zapuščeno žrelo plavža — približati pa si nismo upali strahotni globoki vodi nad kolesom, ki je s svojo temno zelenjavo skrivala smrt — saj smo tolikokrat slišali, da smrt rada človeka potegne v vodo. — Skoraj ljubek pa je bil pogled na male fužinice, kjer je bilo kladivo manjše, kjer so bili tudi možje manj hudi in nas rajši pustili, da smo gledali v njihovo delo. — Vse te fužine so druga za drugo opuščale delo in strahotno utihnile. Glasu mogočnega fužinskega kladiva ni bilo več, drobila je samo še fužinica — in ponoči so se oglasila še kladiva iz kovačnic ali vigenjcev.
Tudi teh vigenjcev ni bilo več mnogo. Na Racovniku so bili še na treh krajih: za Malnom dva, za Popčem (Na produ) dva, na Klovžah še dva (za vse kraje danes ne vem več imena, takrat pa je vsak kot imel svoje ime) — v Gorenjem koncu še za Fužinco štirje in menda en sam še blizu plavža — kovalo se je na kakih 50 ali 60 panjih — sto pa jih gotovo ni bilo več, in od leta do leta so ginila ognjišča
—	kovači so odlagali drug za drugim kladivo — se odseljevali na Jesenice in v Ljubljano ali postajali doma dninarji. Ve-
lika kriza žebljarstva je omogočala samo še malo dela in ljudje so polagoma spoznavali, da je drugo delo lažje, življenje drugod prijetnejše, dostojnejše, ne taka muka in trpljenje, kakor pri kovanju. Kljub temu, da je takrat — v mojih otroških letih — ostala samo še senca nekdanjih žebljarjev, je vendarle kovačija dajala kraju glavni značaj. Ves kraj je šumel ob vrtenju koles in vode so vršale po strugah in jezovih — kovaška kladiva so odmevala v dan in noč. Posebno v noč, zakaj kovali so od srede noči — nekako od enajste ure ponoči do enajste dopoldne. — Okoli enajste ure ponoči so začeli kovači drug drugega klicati na delo — nič kaj obzirno in tiho, nato so začele peti coklje po hišah in cestah in kladiva so začela svojo pesem, če si se ponoči zbudil, je pel ves kraj v drobnih, prehiteva-jočih se taktih, vse je drobilo eno čez drugo, kolikor kovačev, toliko pesmi, različnih po roki in kladivu — zakaj tudi vsak kovač je bil delavec in človek zase, svoj po značaju in zmožnosti — in kladivo ga je razodevalo. Med pesem kladiv se je mešala človeška govorica, pravzaprav vpitje, zakaj kovači so pri svojem delu glasno govorili, se pogovarjali, zabavali, dražili in se prepirali, ne samo od panja do panja, od ognjišča do ognjišča, ampak od enega konca vigenjca do drugega. Ker so bili nekateri vigenjci dovolj veliki, je tak pogovor, oziroma vpitje segalo na daleč in premagalo glas kladiv. Kovač je zato vedno govoril preglasno, skoraj kriče; navadil se je tega v kovačnici in mu je ostalo tudi pozneje, če je nehal s kovanjem. Tako nisi spoznal železnikarja samo po njegovem značilnem narečju, tudi po glasnem govorjenju. Ušesa so mu od vednih udarcev kladiv otopela, moral je vpiti, tudi kadar je govoril navadne stvari. Tako je iz vigenjcev odmeval vso noč in vse jutro glas kladiv, šala in prepir, glas omagujoče in zaganjajoče se človeške sile, strasti, duhovitosti in hudobnosti. Ta glas je bil tako značilen, da je bilo popoldan, ko se je le redko kje vrtelo kako kolo, ko so se oglašale samo fužine, v zraku čisto drugo občutje, sobota popoldne in nedelja pa je bila tako tiha, kakor da je vse izumrlo. Spominjam se še ene
tihote. Kadar so ob velikih popravilih iz velikih bajerjev »vzeli vodo« — ko je obstalo vse delo — tedaj je bilo tako prazni-ško tiho in občutljivo slišno, da je prišlo za nenavaden mir v pregovor »tiho kakor bi vodo vzel«. To so bili tedanji glasni Železniki, glasni v pesmi kovaških kladiv in hripavih glasov ubogega proletariata.
Ker je bilo treba misliti, kaj bo iz mene, so me oče začeli privajati h kovanju. Bil sem star 10 ali 11 let. Vsako jutro, preden sem odšel v cerkev kot ministrant, ko je bil čas zajtrka, je bila najina šola: oni mojster, jaz hlapec. Dobil sem lahko kladivo, opasal usnjen pas, okovan z žeblji, in začela sva. Pa se dolgo ni ujemalo, kladivo, njihovo in moje se nista tako kmalu ubrala v zaželeno pesem — šele polagoma se je videl napredek in že sem znal delati majhne žeblje, na katere sem bil še nekaj ponosen. Tudi očetu se je zdelo, da so dosegli svoj namen, saj so bili na svoj stan ponosni; kadar se je v adventu na stranskem oltarju pokazala podoba brezmadežne, so poudarili, da jo je napravil Matevž Langus za Železnikar-je, češ, da bodo videli, kaj zna kovač. Materi to učenje ni bilo nič po volji in so vedeli drugo zgodbo o mladem človeku, ki ga je nekega dne popadla misel, da je planil od nakovala, vrgel kladivo v vodo in odšel v šole. Ker sem se vedno ukvarjal z risbami in rezljanjem, so nekateri svetovali, da bi me dali v Selca k podo-barju. Ta stan se mi je zdel res lep — saj sem še očeta in mater gledal v lepši luči, kadar sta pod svojo delovno obleko v ponedeljek oblekla oprano srajco, v nedeljo sta bila taka kakor vsak drug, ki ni koval, ali pa še lepša.
Takrat je prišel za kaplana mlad, prisrčen gospod Alojzij Jarec. Iz Gorij so ga poslali v Železnike. Otroci smo ga bili zelo veseli, ker nas je dotlej nekaj časa učil manj prijazni župnik Anton Korbič. Mladi gospod je začel poglabljati versko življenje, od nas otrok pa je zahteval, da smo dobro poslušali pridige — še več, nedeljske pridige smo mu morali napisati, kar smo si zapomnili. Ker sem te pridige
najbolje napisal in ker sem svoje pisanje okrasil tudi s kako veliko začetnico, poslikano z rdečim in modrim svinčnikom, ali na koncu še pritaknil kak ornament, mi je obljubil, da me pošlje v šole. Posvetoval se je tudi z gospodom Levični-kom — kjer menda ni šlo popolnoma gladko — sklep pa je bil storjen, letos pojdem v šolo jaz, prihodnje leto moj sorodnik, eno leto mlajši Jožef Logar — ki je umrl kot kaplan 1919. — Obljubil je, da bo stanovanje on plačeval, če se posreči dobiti hrano in prevzamejo starši drugo oskrbo. Odločili so se, čeprav z dvomi, da bi mogli vse zmagati.
čeprav sem se ukvarjal z različnimi nameni in sem se oprijel tega in onega dela, posegel tu in tam v javnost, vendar čutim, da je moj poklic profesorski in da mi je bil namenjen. Srečen sem v njem
—	v drugem bi morda ne bil. Če se smem tudi soditi, s prepričanjem trdim, da je to edino, ki mi daje popolno zadoščenje, in da sem v tem delu vendarle nekaj dosegel. Dvigniti sem hotel tip profesorja iz šolske omejenosti in pedagoške ogorčenosti v človeka, ki daje iz širšega obzorja, dviga mlade ljudi v nove pokrajine duha, jim z zgodovino odpira smisel za resnico ter jih z lepoto blaži in plemeniti. V začetku, ko si še nebogljen in neroden, sežeš po kakem zgledu in se oprimeš metod kakega svojih bivših profesorjev, počasi najdeš sebe, zajemaš iz svoje narave, vzgajaš sebe in druge, učiš se in učiš —
—	z eno mislijo: čim več hočeš dati, tem več moraš imeti. Zato mi je vse delo, ki sem ga opravljal poleg svoje službe, ves študij in izobraževanje pomagalo tudi v šoli. Tukaj, med mladimi ljudmi, se vsako leto pomladiš. Vidiš sicer, da nastaja med teboj in mladino vendarle razdalja v letih, a lepota mladine, vrednost in jasnost mladosti te priklepa nase — oblikuješ to lepoto in ji pomagaš v življenje. Vsaj hočeš tako — ali bo kaj prireje
—	sam ne veš, bi rekel s Prešernom. Pa nič zato, nobeno razočaranje človeka pri tem ne zagreni — življenje, ki nastaja, je vredno ljubezni, kaj bi se grenil v njem. Zato lahko sklenem: najmanj grenkobe
mi je dala šola — celo v teh dneh razočaranj, ko dobivajo oblast divji nagoni, sem v šoli našel edino oporo, najsi sem bil včasih telesno onemogel in dušno strt. Ko stopiš v razred, odpade od tebe vse, kar je grdega in majhnega tam zunaj, pozabiš na svoje skrbi in bridkosti, na svet in celo na nevarnosti ovaduštva — hočeš biti človek in vzgojitelj, glasnik lepote in resnice. V tej trdni volji — nisem zastonj živel.
V življenju sem srečal brez števila ljudi, imenitnih in preprostih, raznih narodov in prepričanj. — Nekatere sem spoznal le od zunaj, drugim sem mogel pogledati globlje in videl, da so vsi predvsem ljudje. Vsak združuje v sebi breme svojega telesa in polet svoje duše. Kjer sem videl bodisi po vzgoji ali naravi ali okoliščinah, da v njih zmaguje materija ali da gospoduje ta ali ona strast, se je vedno tudi pokazalo, da to ni njihovo edino bistvo; so še druge vrednote, ki čakajo, da jih kdo vzbudi in jim pomaga do življenja. Ljudje morajo drug drugega iskati, nikar naj se ne zapirajo in naj ne beže v svojo omejenost. Vsak človek je svoj svet, cel, le da ga gibljejo nekoliko drugačne sile njegove posebne narave, v bistvu pa ne more biti nikoli tako daleč, da bi se ne mogli v ničemer z njim sprijazniti in da bi si morali biti sovražni.
Kar loči ljudi, je prevelika sebičnost, ki hoče zase preveč blaga, časti in oblasti. To svojo sebičnost le preradi pokrivamo s čednostjo, z vrednotami vseh vrednot. Iz sebičnosti nastanejo osebna nasprotja in sovraštvo, in če se sebičnosti, ki se ji je zahotelo še oblasti, pridruži tesnosrč-nost in omejenost, nastanejo tabori, boj celih skupin, nespodoben boj, kjer začno strašiti pošasti: laž, obrekovanje, preganjanje — vse v imenu resnice in pravice — a Resnica in Pravica se osramočeni jokata na samem. Kaj se je že napravilo krivice s pobožnim namenom, ko je zmagal omejeni zanesenjak in v blazni gorečnosti začutil, da mora služiti Bogu — pri tem pa brezsrčno teptal njegovo ljubezen.
Zato nisem bežal nikjer, kjer so se ljudje iskali. Ni mi bilo sicer nikoli do sklepanja novih znanj in prijateljstev, vendar se nisem ogibal skupnega dela, tudi če se ga lotevajo ljudje različni od tebe. Odkrito priznam, da čutim prav dobro vso svojo povezanost, vsak ima svojo zadnjo stopnico, čez katero ne pusti nikomur, celo svojo tiho strast, svojo narodno, socialno in versko ljubezen, ki mu je nedotakljiva in ki udari na dan, da je včasih ne moreš zadržati in ji dati mere. Še danes se moram veliko premagovati in vsak dan posebej čutim, kako me imajo te strasti v oblasti — imenujemo jih prepričanje — v svojem življenju sem prav zaradi njih napravil marsikako nemodro dejanje — a če sem se v čem razvijal, sem se morda vendarle poboljšal v tem, da gledam človeka in svet v celoti, v merah njegovih možnosti in v zadnji mogoči spravljivosti. Tudi svoje bojevitosti nisem še premagal — toda bolj in bolj sem skušal, da pri vsej doslednosti in zvestobi do resnice človek še naprej zmaga z dobroto in uvidevnostjo. Zmaga samo človečnost, nikoli nazor. Saj prepričanje, ki si ga je človek pridobil v življenja boju, postane naša natura, naša dušna vsebina in ga ni mogoče z dokazi premakniti in nadomestiti — šele življenje samo to prepričanje
Zakaj trpeti?
Gospod, to je odgovor
na bridko vprašanje:
Zakaj trpeti?
Zakaj moramo trpeti,
ko pa vse kliče po sreči in ustvarjanju?
Zakaj umreti?
Čemu odhajati,
ko še nismo dopolnili življenja?
Zakaj dajati, kar je tako dragoceno?
Tu vsa človeška modrost
nič ne pomaga.
Samo v križu je odgovor:
»Seme ne obrodi,
dokler ne umrje v zemlji.«
(Romano Guardini)
poglablja, čisti in oplemenituje. Zato se ljudje istega prepričanja dobro razumejo, ne ljubijo pa se vedno — duševno so si včasih bližji celo nasprotniki kakor somišljeniki, vendar pa je razžaljena ljubezen najhujše razočaranje, pa naj jo doživiš ob prijatelju ali nesomišljeniku. človečnost je tista, ki približa ljudi, jih razoroži v nasprotjih in poveže v prijateljstvu.
... Komaj da sem zgrabil ta in oni utrinek in ga skušal ohraniti, pri tem ko čutim, da sem doživel in spoznal toliko posebnih ljudi, okoliščin in nagnjenj... Ker nisem romanopisec, ker sem samo spremljevalec tega življenja in ker vendarle mo ram povedati zakaj in kako sem iz delavske družine, iz majhnih razmer domačega kraja prišel v svet, včasih celo na sredo našega narodnega življenja, a pri tem o-stal vendarle samo delavec, je bilo prav, da sem to zapisal. Od delavca pri žebljar-skem nakovalu, za kar sem bil določen, sem po dobrih ljudeh prišel do boljšega kruha kot delavec v mestu — ne meščan. Tudi za svoje otroke ne želim ničesar drugega, kakor da postanejo delavci med ljudmi, naj bi bilo njihovo življenje tako, da bi laže in lepše živeli tudi drugi, nikdar oni sami. Bog mi usliši to prošnjo!
Obljuba
Ljudje, ki živijo iz. upanja, vidijo dlje.
Ljudje, ki živijo iz ljubezni, vidijo globlje.
Ljudje, ki živijo iz vere,
vidije vse v drugi luči.
(Lothar Zenetti)
Dr. ANTON TRSTENJAK
(Ob sedemdesetletnici)
Prve dni leta 1976 bo obhajal sedemdesetletnico priznani psiholog, redni profesor filozofije na Teološki fakulteti v Ljubljani, pisec številnih znanstvenih in poljudnih psiholoških in vzgojnih knjig prelat dr. Anton Trstenjak. Njegova svetovna znanstveno psihološka in filozofska uveljavitev ni prav nič ambiciozno izsiljena, temveč si jo je pridobil z isto lahkotnostjo, eleganco in dostojanstvom, ki so značilne za ves njegov življenjski slog, misel in besedo. Kadar pripoveduje, kako so nastajala njegova dela, ima človek vtis, da je bil sam najbolj presenečen nad svojimi uspehi. K dokaj raznolikemu zanimanju in delu so ga spodbujale največkrat okoliščine, vendar je bilo vse, česar se je lotil, končano z uspehom in priznanjem. Tako je nastala na primer Metodika verouka iz leta 1941. 0 njej pravi njen avtor, da se še danes čudi, kako jo je napisal. Pa so jo vendar kot dvakrat izdan in razgrabljen priročnik še do nedavnega Italijani uporabljali v svojem prevodu kot učbenik. Pastoralna psihologija iz leta 1946 pa je sploh prva te vrste na svetu. Leta 1949 je napisal Psihologijo dela in je bilo to prvo delo s tega področja v novi Jugoslaviji. Tudi Psihologijo umetniškega ustvarjanja iz leta 1953 so sprejeli s priznanjem in pohvalo. Trstenjakovo najobširnejše in po svoje najzahtevnejše delo, Oris sodobne psihologije, pa je doslej doživelo že tri izdaje in je naravnost izziv temu, kaj zmore obvladati in napisati en sam človek na tako razvejanem področju, kot je danes psihološka veda.
Od gornjih širše zasnovanih znanstvenih monografij pa se razlikuje tista vrsta Trstenjakovih razprav, kjer je objavljal izsledke svojega strogo raziskovalnega dela s področja eksperimentalne psihologije, predvsem psihofiziologije barv. Prav s tem znanstvenim raziskovanjem se je kot
Dr. Anton Trstenjak
psiholog najbolj uveljavil v mednarodnih krogih psihologov. Zato so ga redno vabili na mednarodna srečanja psihologov in filozofov. Evropske in ameriške univerze so ga vabile in mu ponujale stolice za psihologijo ali filozofijo. Vse te ponudbe je odklanjal iz čiste domovinske zavesti. Trstenjakovo zanimanje pa seveda ne velja samo ozkemu področju psihofiziologije barv. Prav tako tehtne in vredne pozornosti so njegove druge razprave s področja razvojne, pedagoške in klinične psihologije. Tako je v predvsem tujih strokovnih revijah objavil nad 50 študij. Je član številnih domačih in mednarodnih strokovnih združenj in akademij.
Trstenjaka cenimo zaradi njegove si-stematičnosti, logične ostrine, globine in metodične čistosti. Občudovanja vredno je predvsem dejstvo, da si pri njem filozof in psiholog srečno podajata roko in da je to psihologiji v obogatitev.
Prav mohorjanom pa je bila najprej namenjena tretja zvrst Trstenjakovega pisanja. Mislim na njegova poljudna psiho-higienska dela. Nekatera od njih so v celoti ali delno prevedena tudi v tuje jezike. Prvo med njimi, knjigo Med ljudmi, je
dr. Trstenjak napisal na prošnjo založnice Mohorjeve družbe, ki je hotela predvsem vzgojno knjigo za družine. Vendar je avtor delno spremenil to prvotno zamisel. Tako je leta 1954 nastalo prvo psihohi-giensko delo v slovenskem jeziku in predstavlja »važen mejnik v zgodovini slovenskega dušeslovja in vzgojeslovja«. Delo je izšlo v izredno visoki nakladi, a je bilo razprodano v nekaj tednih. Postalo je o-čitno, da potrebujemo takšnega pisanja. Nastajale so knjige: Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Ce bi še enkrat živel (1965), Hoja za človekom (1968), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). V dvajsetih letih je dr. Trstenjak torej napisal sedem knjig, ki o njih vseh velja, kar je sam povedal že o prvi: »Zato je moja knjiga pisana res iz življenja in za življenje, zajema iz življenja, se ne izgublja v opominjanje, suhoparno razlaganje pojmov, ampak pojasnjuje in odkriva posebnosti človekovega značaja, vzročne zveze in nastanek raznih motenj in težav, ki jih ima človek sam s seboj ali družbo, v kateri živi.« Strokovno znanje se pri Trste-njaku spreminja v osvobajajoče in odrešujoče vedenje, ki ga strokovnjak zna posredovati najširšemu krogu bralcev. V teh delih je namreč Trstenjakov slog izredno jasen in razumljiv, pisanje plastično in stvarno, prepleteno s konkretno vsakdanjostjo. To znanje je osrečujoče in osvobajajoče zato, ker v poljudno znanstvenih knjigah Trstenjak ne poučuje, ne opominja in ne moralizira, temveč razlaga in razkriva vzročna ozadja notranjih osebnih zavozlanosti in stisk ter nestrpnosti do okolja. Bolj ko človek spozna samega sebe, bolj ga to spoznanje osvobodi in osreči ter usposobi za skladno sožitje z drugimi.
S tem poljudnoznanstvenim in vzgojnim delovanjem se je Trstenjakovo znanstveno delo skladno vključilo v njegov duhovniški življenjski okvir. Vse, kar dela, tudi znanstveno delo, pravi, dela kot duhovnik. Zanj je bilo duhovništvo življenje za ljudi in povezanost s svetom. Pri njem ni najti nobene svetobežnosti in nobenega zapiranja. Do tega sveta ostaja vseskozi presenetljivo odprt in pozoren
do vsega novega. Zato ni naključje, da je prav dr. Trstenjak prvi pri nas preštudiral in nam predstavil P. Teilharda de Chardina. Ta duhovniški poklic se je Tr-stenjaku ponujal kot samoumevna osebna perspektiva že od zgodnje mladosti, ki jo je preživljal v okolici Radgone, v kraju Rogošci. Tam se je rodil 8. januarja 1906. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in en letnik bogoslovja. Študij je nato nadaljeval v Innsbruclcu in že leta 1929 doktoriral iz filozofije z disertacijo o Francetu Vebru. Štiri leta zatem je bil promoviran še za doktorja teologije. Bil je kaplan, katehet in profesor filozofije v mariborskem bogoslovju, leta 1940 pa je bil imenovan za docenta filozofije na ljubljanski Teološki fakulteti. Do svojega odhoda v Milano je bil dr. Trstenjak znan predvsem kot filozof in imamo iz tega obdobja tehtne in še danes aktualne filozofske razprave, saj je tudi zanje značilno, da se je njihov avtor predvsem zanimal za filozofsko sodobnost. S študijskim bivanjem v Milanu pa se dr. Trstenjak začenja uveljavljati kot psiholog. Katoliška univerza Srca Jezusovega v Milanu je namreč imela za takratne razmere najsodobneje opremljen psihološki eksperimentalni laboratorij v Evropi. Predstojnik je bil znani Peter Gemmelli, on je tudi vodil Trstenjakovo specializacijo v psihologiji. Zanimanje za psihofiziolo-gijo barv pa je Trstenjaku vzbudil že v Innsbrucku pater Gaterer, poznejši vodja vatikanskega observatorija, ki je v Innsbrucku predaval astrofiziko.
Poudariti pa je treba, da je prof. Trstenjak dal že večkrat vedeti, da svoje zadnje besede še ni povedal — v letošnjem poletju nas je presenetil z novim delom Krščanstvo in kultura, ki je izšlo v Celovcu — in da njegovo življenjsko delo še ni napisano. Le-to bo filozofsko in z njim se bo naš sedemdesetletnik vrnil k prvemu in začetnemu zanimanju, k filozofiji, ki jo je že gojil kot k skepsi nagnjeni srednješolec. Zato v našem voščilu ob sedemdesetletnici ne moremo prezreti tega njegovega načrta in mu želimo vsega, kar mu more pripomoči k tej in vsaki drugi življenjski uresničitvi.
Dr. Anton Stres
Zgodovinar dr. Josip Mal
ZGODOVINAR DR. JOSIP MAL — DEVETDESETLETNIK
Josipa Mala, ki je lani obhajal devetdesetletnico svojega življenja, moramo prištevati med najbolj zaslužne in še danes znane sodelavce Mohorjeve družbe. Za Staretom (»Občna zgodovina za slovensko ljudstvo«) in Grudnom (»Zgodovina slovenskega naroda« — starejša doba) nam je odkrival »Očetov naših imenitna dela, kar jih nekdanjih časov zgodba hrani« in jih popisal v nadaljevanju Grudnove Zgodovine, ki je izšlo pod naslovom »Zgodovina slovenskega naroda. Najnovejša doba.« Delo je izhajalo v letih od 1928 do 1939 v 10 zvezkih in na več kot 1200 straneh. V njem nam je Mal popisal zgodovinske dogodke od francoske dobe naprej do prvih treh desetletij našega stoletja. Če na tem mestu mimogrede omenimo še dela Silva Kranjca »Kako smo se zedinili«, »Zgodovino Srbov«, »Oris zgodovine Jugoslovanov«, ob tem pa kopico zgodovinskih člankov, sve-tovnopolitičnih pregledov, potopisov, življenjepisov in obsežnejših opisov dežel in narodov, vidimo, da je Mohorjeva družba želela čimbolj ustreči željam slovenskega ljudstva, ki je »očetov naših imenitna dela« po Prešernovih besedah z veseljem bralo in z velikim zanimanjem poslušalo. Ob tem se nehote spomnimo, kako bi nam bila potrebna nova izdaja Zgodovine slovenskega naroda.
Malov rod poteka iz lepe Moravške doline, ki nam je dala matematika Jurija Vego, pisatelja dr. Frana Detelo, kiparja Tineta Kosa in še koga, ki bi ga bilo vredno imenovati. Zgodovinar Mal se je rodil 22. decembra 1884 na Pretežu v župniji Peče pri Moravčah. V osnovno šolo je hodil v Pečah, v gimnazijo v Ljubljani, v letih 1904 do 1909 pa je študiral na dunajski univerzi zgodovino, zemljepis in umetnostno zgodovino. Že kot vseučilišč-nik je bil redni član avstrijskega zgodovinskega instituta na Dunaju. Tam je
opravil strokovni izpit za službo v arhivih, knjižnicah in muzejih iz zgodovine, zgodovinskih pomožnih ved in zgodovine umetnosti. Veliko se je ukvarjal s preučevanjem zgodovinskih virov, paleografije in starih listin. Tako temeljito pripravljen je prišel v Ljubljano in nastopil sredi novembra 1909 službo volonterja pri Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani in mu ostal zvest do upokojitve v letu 1945. Od volonterja je napredoval do kustosa in naposled do ravnatelja tega muzeja, ki se je po prvi svetovni vojni preimenoval v Narodni muzej. Tu je bil ravnatelj dobrih dvajset let (1924—1945).
Kot kronist, letopisec in zgodovinar se je ravnal po načelu, »da je treba dogajanje in nastajanje v zgodovini iz nje same raziskovati, razlagati in presojati. In vse to na podlagi natančno ocenjenih prvotnih virov kot izdelkov svojega časa, ki nosijo tudi sami pečat lastne dobe in po-
sebnih pogojev in razmer, v katerih so nastali...« (KMD 1953, str. 72).
Razširitev muzejskega območja na vso takratno Slovenijo, zajetje in urejanje novega muzejskega gradiva je terjalo mnogo dela in skrbi, saj je šlo hkrati za dragoceno arhivsko gradivo, ki ga je do ustanovitve Državnega arhiva Slovenije hranil Narodni muzej. Napisal nam je prvi vodnik po našem muzeju: Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja (Ljubljana 1931). Z njim nam je odprl pogled v bogate zbirke Narodnega muzeja, v njegov kulturnozgodovinski in prirodopisni del. Hitra rast zbirk je terjala več prostora in smotrnejšo razdelitev, po kateri sta nastala Narodopisni in Prirodopisni muzej. Leta 1938 je uredil 14 dvoran novega Mestnega muzeja, v katerega je prispeval večino gradiva Narodni muzej. To gradivo zajema zlasti meščansko in plemiško stanovanjsko kulturo od gotike do srede 19. stoletja. Leta 1937 je bil Mestni muzej odprt, dve leti zatem (1939) pa je dr. Mal že napisal in izdal tudi Vodnik po ljubljanskem Mestnem muzeju. Prav na ta muzej je bil navezan s tolikšno zavzetostjo in ljubeznijo, da mu je pozneje že kot upokojenec posvetil še dobro desetletje skrbi, ko je bil od leta 1950 do 1961 njegov honorarni ravnatelj. Priboril mu je nove prostore, poskrbel za vrsto razstav in na njegovo pobudo je bil leta 1951 v proračunu Mestnega muzeja ustanovljen poseben urad za spomeniško varstvo Ljubljane. V posebni knjižici Vprašanje Mestnega muzeja v Ljubljani je razložil svoje načrte in pobude za izpopolnitev in znanstveno izrabo muzejskih zbirk (1955). Kot organizator znanstvenega dela je Mal veliko let deloval tudi v okviru Muzejskega društva za Slovenijo, kateremu je bil več let podpredsednik, v letih 1926 do 1945 pa tudi urednik njegovega Glasnika.
Poglavitno Malovo delo — Zgodovino slovenskega naroda — smo že omenili. S tem pa še daleč ni izčrpano njegovo književno in znanstveno delo, ki posega na področja muzejskega, arhivskega, splošno kulturnega, literarnega, umetnostno zgodovinskega, etnografskega itn. gradiva. Njegov opus obsega nad 150 člankov, razprav, brošur in knjig. Prvi njegov
znanstveni prispevek je objavil čas leta 1909 pod naslovom: K poglavju starejše zgodovine Slovencev. Zanimanje za najstarejšo slovensko zgodovino v zvezi s karantansko kneževino in z vojvodskim ustoličenjem je bilo Malu posebno pri srcu. O tem obdobju je napisal več člankov in razprav, ki jih je leta 1939 strnil v nemški knjigi Probleme aus der Friih-geschichte der Slovvenen, ki so ji leta 1942 sledile Osnove ustoličenja karantan-skega kneza v Glasniku Muzejskega društva za Slovenijo, leta 1949 pa v knjižici Kontinuiteta slovenske karantanske države. Leta 1953 je izšla v Razpravah Slovenske akademije znanosti in umetnosti Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država, leta 1961 v miinchenskih Siidostforschungen Die Eigenart des ka-rantanischen Herzogtums in spet prav tam leta 1963 razprava Ist das Edlinger-problem wirklich unlosbar.
Vseh Malovih del ni mogoče naštevati, na nekatera naj le še opozorimo: Grb in barve dežele Kranjske (Ljubljana 1916); Zgodovina umetnosti pri Slovencih, Hrvatih in Srbih (Ljubljana, 1924); Uskoške selitve in srbske pokrajine (Izdala Srbska akademija v Beogradu 1924); Stara Ljubljana in njeni ljudje (Ljubljana 1957) itd. V rokopisu ima pripravljeno delo »Slog v pohištvu«. Za tisk ima pripravljenih več izpiskov iz raznih arhivov o umetnikih, ki so živeli in delovali v Ljubljani, zapiske o ljubljanskih gradbenih spomenikih in še kaj.
Čeprav se s tem kratkim zapisom oglašamo kot zamudniki, starosti slovenskih zgodovinarjev k njegovemu visokemu življenjskemu jubileju želimo zdravja in bi-strine, da bi še dolgo s ponosom in vedrino gledal na opravljeno delo.
Ezop je dejal: »Dijak mora v vsem nad-kriliti svojega učitelja, da ne bi za vselej ostal dijak.«
Preprosta in pomembna je misel angleškega pesnika Eliota: »Bodočnost vsake dežele je v njeni povezanosti s kulturami drugih dežel.«
leopold jurca — sedemdesetletnik
Bralci slovenskega verskega tednika Družina so v letu 1975 od prve januarske številke dalje z zanimanjem prebirali zapise pod naslovom »Moja leta v Istri« — spomine duhovnika Leopolda Jurca, sedanjega koprskega stolnega prošta in generalnega vikarja. Leopold Jurca je bil eden mnogih slovenskih duhovnikov, ki so v času pred prvo svetovno vojno in med obema vojnama delovali kot dušni pastirji v hrvaški Istri, ker le-ta ni imela dovolj svojih duhovnikov. Istri je Jurca posvetil triintrideset let — najlepših duhovniških let, ko je bil na višku svojih ustvarjalnih moči in delovnega poleta. Iz njegovih spominov vemo, da je bilo delo, ki ga je
Leopold Jurca
opravljal, raznoliko. Med Istrani, katere je ljubil kot oče svoje otroke, je bil v prvi vrsti duhovnik, »Kristusov služabnik in delivec božjih skrivnosti«, a prav s tem, da je zavzeto vršil svoje duhovniško poslanstvo, je ljudem pomagal tudi k zemeljski, tostranski sreči, kajti resnica je: če ljudi prav dvigaš k Bogu, jim pomagaš tudi do vse popolnejše človeške podobe in s tem do sreče in napredka.
Bil je ne le župnik (nekaj časa kar štirih župnij hkrati), ampak tudi priljubljen ljudski misijonar, voditelj duhovnih vaj, katerih sadovi so bili številni redov-niški in duhovniški poklici, vzgojitelj duhovniških kandidatov kot ravnatelj semenišča v Pazinu in bogoslovni predavatelj; apostolsko in vzgojiteljsko delo je opravljal tudi s pisano besedo, skupaj z drugimi istrskimi duhovniki je po končani vojni pomagal reševati naše narodno ozemlje. Istrski škof Nežič mu je za božič leta 1955 voščil »veliko zdravja in moči«, da bi mogel »v svetem zadovoljstvu in s poletom izpolnjevati vseh 15 služb« (toliko jih je imel tedaj). Izpolnjeval jih je zvesto in natančno. Delal je celo nekoliko preveč, kajti bil je vseskozi bolj rahlega zdravja in so njegove moči zaradi preobremenjenosti prehitro izgorevale. Zdaj, ko živi v Kopru »v nepokojnem pokoju« in kot čebelica pridno zbira svoje spomine, ureja mape s časopisnimi izrezki ter zanimivimi in dragocenimi izpiski, ponavlja s papežem Janezom XXIII.: »Po sedemdesetih letih življenja smemo še gledati naprej vse do osemdesetega leta in še čez, toda vse, kar pride za tem, je nekaj dodanega.«
Sedemdeseto leto je dopolnil 4. aprila 1975, kajti rodil se je leta 1905. »Na svet je privekal«, tako je zapisal sam, »kot slaboten novorojenček« in zato so ga dali že brž naslednji dan krstiti. To je bilo v Braniku na Vipavskem, ki se je takrat imenoval Rihemberk. Od tam je bila doma njegova mati, oče pa je bil Kraševec in po poklicu neke vrste kmetijski tehnik. Delal je po vrtovih in posestvih raznih bogatih družin. S svojo družino (za prvorojencem Leopoldom so prišle še tri hčere in sin) je romal iz kraja v kraj,
kakor je menjaval službe. Zaneslo ga je celo v Boko Kotorsko in tu je Leopold začel spoznavati prvo šolsko modrost — v cirilici: prva dva razreda osnovne šole je končal v srbski šoli v Boki, končal pa je osnovno šolo v Pliskovici na Krasu in v Postojni. Prišla je prva svetovna vojna in tudi oče je moral pod orožje. Družina se je preselila na Opčine pri Trstu, kjer se je vsa vojna leta borila s skrajno revščino. Kljub temu je mati sina Leopolda vpisala na slovensko gimnazijo v Trstu in dečko je vsak dan pešačil v mesto. Za kosilo je nosil s seboj lonček močnika. »Ko sem se popoldne vračal iz šole domov,« se spominja naš sedemdesetletnik, »sem bil tako utrujen, da sem se bal, če bom naslednji dan sploh mogel v šolo.« Gimnazijo je ob podpori raznih dobrotnikov — oče je malo pred koncem vojne umrl kot italijanski ujetnik za špansko gripo — končal v Zavodih sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je bil njegov sošolec tudi pokojni slikar Stane Kregar. Bogoslovje je študiral v Gorici in leta 1929 je bil v tržaški stolnici svetega Justa posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel na Opčinah. (O tem, kako so novomašno slavje »olepšali« fašisti, smo brali v njegovih spominih v Družini.)
Nekaj tednov po novi maši je nastopil svojo prvo duhovniško službo v župniji Trviž pri Pazinu v srcu Istre, v župniji, ki je bila šest let brez duhovnika. Z mladostnim ognjem se je vrgel na delo. Poleg rednih cerkvenih opravil in pobožnosti je uvedel vrsto stvari, ki so poživile župnijsko življenje: ustanovil in vodil je stanovska društva za otroke, dekleta, žene in matere ter može in fante z rednimi mesečnimi sestanki, uvedel je občasne tridnevne duhovne vaje za posamezne stanove, širil je verski tisk (zlasti priljubljeni hrvaški molitvenik »Oče, budi volja tvoja« in knjige Društva sv. Mohora). Zaradi te dejavnosti, ki je bila čisto verska, a je pomagala ohranjati ne le versko, ampak tudi narodno zavest, je bil tarča hudih fašističnih napadov. Ves čas je upravljal tudi sosednjo župnijo Beram in nekaj časa še dve drugi župniji. Po vojni leta 1945 je bilo v Pazinu ustanovljeno
dijaško semenišče, v katerem so bili ne le fantje iz Istre, Reke in kvarnerskih otokov, ampak tudi iz Primorske in iz ljubljanske škofije. Leopold Jurca je bil imenovan za njegovega prvega ravnatelja. Na željo ljubljanskega škofa Vovka je slovenske fante poučeval v njihovem materinskem jeziku. Nekaj časa je bil Jurca namestnik tržaškega škofa za istrske de-kanije. Leta 1950 je prevzel upravo župnije Pazin, leto kasneje pa je postal tam župnik in prošt. To službo je vršil vse do leta 1962, ko je prišel za župnika in stolnega prošta v Koper.
Po letu 1950, ko je bil v stalnem stiku z mladimi dijaki, je začel vršiti apostolat tudi s peresom. Sestavil je knjigo o plesu, istrskim vernikom je predstavil sv. Marijo Goretti, za verski list »Gore srca« je napisal serijo člankov o pripravi na zakonsko in družinsko življenje (Na pragu svetišta), za ta list je tudi prevajal razne sestavke iz slovenščine, prevedel je tudi šmarnično branje ter sodeloval v koledarju Istarska Danica. Ko je leta 1972 zaradi bolezni odstopil kot koprski župnik, se je lahko bolj posvetil svojim knjigam, med katere je skoro dobesedno zakopan. Ob smrti dr. Jakoba Ukmarja, s katerim ga je družilo spoštljivo in iskreno prijateljstvo, je o njem sestavil komemo-rativni govor, poln dragocenih podatkov in spominov na težka leta fašističnega preganjanja slovenskih vernikov; to pa je bil le drobec gradiva, ki ga ima zbranega o tem velikem voditelju tržaških Slovencev in o tem obdobju slovenske zgodovine.
Njegova delovna miza je polna raznih map in kuvert, v katerih se skrivajo zakladi njegove zbirateljske pridnosti. Posebej ga zanimajo vprašanja v zvezi s Slovenci na Tržaškem, njihovim jezikom, njihovo zgodovino. Nič čudnega, saj so to kraji, kjer je preživljal svojo težko mladost.
Ob sedemdesetletnici življenja mu želimo trdnega zdravja, da bi zbrano blago in zapiske v miru uredil ter iz njih sestavil knjigo ali kar več knjig, ki bi osvetlile življenje naših rojakov v tem delu domovine.
Silvester Čuk
Matevž Ravnikar
Ob dvestoletnici rojstva
Zaradi jasnosti je treba takoj na začetku povedati, da imamo dva Matevža Ravnikarja, ki sta se s svojim delom zapisala v našo kulturno zgodovino. Oba sta bila duhovnika, oba velika slovenska rodoljuba in nadarjena ter zelo prizadevna slovstvena delavca. Pomembnejše je pač delo starejšega M. Ravnikarja, čigar spominu je članek tudi posvečen. Ta se je rodil 20. sept. 1776 na Vačah in je priznan kot reformator slovenske proze. Mlajši M. Ravnikar je bil doma v Poženku pri Cerkljah na Gorenjskem, zato se je podpisoval M. Ravnikar-Poženčan. Rodil se je 1. avg. 1802, umrl pa je 14. febr. 1864 kot župnik v Predosljah pri Kranju. Zaslužen je kot pesnik in nabiralec ljudskega blaga.
Matevž Ravnikar je bil sin malega kmeta in krojača. Nadarjenega dečka so poslali v ljubljanske šole, kjer je hitro napredoval, postal duhovnik in bogoslovni profesor, vodja semenišča, kancler centralnih šol v Ljubljani in opravljal še druge visoke in odgovorne službe. Kot kanonik bi bil že 1. 1827 lahko postal škof v Galiciji, a je ponudbo odklonil. Tri leta pozneje pa je bil imenovan za škofa trža-ško-koprske škofije. Kot eden najbolj vidnih slovenskih janzenistov pa se je moral pred imenovanjem iti v Rim zagovarjat. Tudi škofijo je uspešno upravljal in v cerkvi in šoli uveljavljal pravice slovenščine. Umrl je 20. nov. 1845. V oporoki je zapustil šest dijaških ustanov (štiri za tržaško-koprsko škofijo in dve za ljubljansko) ter sklad za bogoslovne in dobre ljudske knjige.
Največja Ravnikar jeva zasluga je, da je praktično uresničil zamisli našega slavnega učenjaka Jerneja Kopitarja o prerodu slovenskega jezika. Kopitar je v svoji slovnici 1. 1808 tožil nad žalostnim stanjem slovenščine v javni rabi in podal nekaj spodbud, kako naj bi se med šola-
nimi Slovenci poživila ljubezen do materinskega jezika in kako naj bi ga prenovili. Predlagal je predvsem, da se je treba opreti na govor našega kmečkega ljudstva, ki je tedaj govorilo najbolj čisto in kleno slovenščino, medtem ko je bila po mestih naša beseda bolj pastorka, postavljena v kot. Ravnikar je dosegel, da je bila 1. 1815 v ljubljanskem bogoslovju ustanovljena stolica za slovenščino, ki jo je nato v aprilu 1817 začel predavati slov-ničar Franc Metelko, tedaj semeniški špi-ritual in ekonom. Predavanja so bila obvezna za bogoslovce in tiste, ki so poslušali pouk o kmetijstvu, prisostvovali pa so jim lahko tudi drugi.
S svojim peresom pa je Ravnikar dal zgled, kako naj pišejo slovenski pisatelji, že 1. 1813 je izdal dve knjigi duhovne vsebine (eno je prevedel sam), od leta 1815 do 1817 pa so v štirih delih izšle njegove znamenite »Zgodbe sv. pisma za mlade ljudi«. Čeprav so bile tudi Zgodbe prevod iz nemščine (Chr. Schmidt), je bil jezik v njih tako domač, skladnja in ves jezikovni izraz tako slovenska, da je Ravnikar s tem začrtal prave smernice razvoju knjižne slovenščine za več desetletij. Zaradi nekaterih posebnosti in samovoljnosti v pisanju ga je sicer veliki Prešeren ošvrknil, vendar ni dvoma, da je Ravnikar pisal tedaj najboljšo slovenščino in si pridobil častni naslov »oče slovenske proze«. L. 1816 je izdal tudi »Abecednik za šole na kmetih« in po Debevcu priredil »Male povesti za šole na kmetih«, 1. 1822 pa »Keršanski katoliški nauk s vprašanji ino odgovori« (tudi to je bil prevod).
Ravnikarjeve knjige in Metelkova predavanja v bogoslovju so rodila vidne sadove. To se je pokazalo zlasti pri duhovnikih, ki so v pisani in govorjeni besedi gojili pristno slovensko besedo. Slovstveni zgodovinar Jos. Marn je lahko zapisal: »Kmalo je prišlo kaj dobro pisanih slovenskih bukev na dan, in duhovni govori na prižnicah so bili prosti gnusne soder-ge in v lepši in čistejši slovenščini zgla-sovani«.
Ravnikar je bil bistra glava in delaven mož. Naši preroditelji Žiga Zois (Ravnikar je bil njegov spovednik), J. Kopitar in Matija Cop so ga spoštovali in njegovo
delo cenili. Kopitar ga je imenoval: »moje upanje, vnet slavist, mož, kakor ga kranjska literatura še ni imela, tiha in temeljita glava.« Martin Mazek je 1. 1824 pisal Čopu: »Vsi profesorji na ljubljanskem liceju stoje sedaj pod klobukom Ravnikarja,« Čop pa je istega leta zapisal, da se Ravnikarju »vse perklanja po celim
Kranju«. Slovstveni zgodovinar Fr. Leveč je v Koledarju MD 1878, 181 označil Ravnikarja za »pametnega, za svoj narod in jezik gorečega moža«. Zato je prav, da se ga ob dvestoletnici njegovega rojstva spomni tudi današnja slovenska javnost.
Jože Gregorič
IN MEMORIAM
Dr. France Koblar
Čeprav je dočakal visoko starost — prestopil je prag petinosemdesetega leta — nas je njegova nenadna smrt bridko prizadela, saj je bil delaven do zadnjega in mu je smrt dobesedno iztrgala pero iz rok, ko je pisal spremno besedo k mohor-ski izdaji Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca. še malo pred smrtjo smo ga srečavali na njegovi vsakdanji poti, ki jo je zadnja leta tolikokrat prehodil med Taborom, Slovensko matico, Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter Univerzitetno knjižnico. Vzlic nekoliko počasnejši hoji ni kazal nobene utrujenosti v svoji neuničljivi delavnosti, nobene poteze trpljenja na svojem resnem, a vendar zmerom prijaznem obrazu. Tako se je končala življenjska pot profesorja Koblarja, ki je s svojim delom dal slovenski kulturi v obdobju celih šestdeset let vidno znamenje svojega ustvarjalnega duha in svoje osebnosti. Pol stoletja je bil na vodilnih mestih slovenskega kulturnega življenja in ustvarjanja kot literarni zgodovinar, kot literarni in gledališki kritik, kot urednik in odličen vzgojitelj in učitelj, kot požtrvovalen ljudsko-prosvetni delavec in predavatelj. Na vseh teh področjih je ustvaril toliko, da njegovega dela zlepa ne bo razjedla rja zastarelosti, ne bo ga premaknila še tako enostranska sodba, ne okus časa, zakaj v njem je toliko bogastva slovenskega duha izza stoletij do danes. Imel je pri vsem
svojem delu trden načrt, ki se mu je vsega posvetil in ga dosledno izvajal, zakaj vedel je, kje stoji, kje je zasidran, da bo zgradbi slovenskega duha najbolj koristil, slovenski omiki najbolj pomagal. Kakor nam je zaradi vsega njegovega dela, zaradi njegove svojske osebnosti žal, da smo ga tako nenadoma izgubili, v njegovi smrti ni tragike. Z vsem svojim delom je še vedno med nami in bo v njem še živel v prihodnjih rodovih.
France Koblar se je rodil kot sin delav-ca-žebljarja 29. nov. 1889 v Železnikih. Ob tem času je stoletja stara železarska obrt doživljala najhujšo krizo, ki ji je sledil tudi nenaden konec. Koblar, ki je kot otrok najprej strme gledal fužinska čuda, je moral tudi sam kmalu prijeti za kovaško kladivo in pomagati očetu pri kovanju
Dr. France Koblar
žebljev. Trdo življenje žebljarja, ki ga je tako zgodaj okusil, mu je vtisnilo značaj vztrajnega, garaškega delavca. V svojih spominih je v zrelih letih zapisal: »Vse življenje sem ostal samo delavec.« V domačem kraju je končal štiri oddelke dvo-razredne osnovne šole, tretji in četrti razred osnovne šole pa že v Ljubljani, kamor je odšel 1901 po nasvetu in s podporo tedanjega kaplana Alojzija Jarca. Leta 1903 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer je tudi maturiral (1911). Od tretjega razreda dalje je bil gojenec Alojzijevišča, kjer je ob »Domačih vajah« dobil prve pobude za pisateljevanje. Tu se je seznanil z vso dotedanjo slovensko literaturo, se učil italijanščine, ruščine in glasbe. V osmem razredu (1910) se je preselil v konvikt za srednješolce »Marijanišče«, kjer je prišel v stik z Izidorjem Cankarjem, ki mu je približal svetovno literaturo, zlasti rusko (Dostojevski) in nordijsko (Ibsen). Kot sedmo-in osmošolec je pod psevdonimom Ksaver objavil prve pesmi v Domu in svetu. Razen pesmi je v teh letih pisal tudi črtice, največ s socialno vsebino in jih objavljal v Slovencu, Gorenjcu in Ilustrovanem glasniku. Zgodaj ga je pritegnilo gledališče, že v osnovni šoli je obiskoval gledališke predstave in kot srednješolec je v Železnikih z diletanti kot režiser in igralec pripravil uprizoritve nekaterih najboljših domačih in tujih avtorjev (Finž-gar, Vojnovič, Shakespeare, Schiller, Grill-parzer, Moliere, Gogolj, Hebel). Te predstave je v Železnikih vodil še prva leta profesorske službe v Ljubljani vse do leta 1923, čeprav je bogve kolikokrat prepeša-čil pot od železniške postaje do doma in nazaj.
Po maturi je kot 22-letni maturant navedel kot zaželeni poklic bogoslovje, a se je naposled odločil za študij slavistike in latinščine na dunajski univerzi (1911— 1914). Študij na Dunaju mu je omogočila štipendija Antona Jerale, ki jo je dobival že v zadnjih gimnazijskih letih. Poslušal je predavanja tedanjih pomembnih slavistov in klasičnih filologov. Na Dunaju je imel priložnost, da je natančneje spoznal sodobna evropska literarna gibanja in gledališče, vzporedno pa študiral na visoki
šoli za telesno vzgojo. Z Dunaja se je oglašal s svojimi prispevki v dijaškem listu Zora, okrog katere se je zbiral mladi katoliški rod in so v njej odmevale krščansko socialne ideje Janeza Evangelista Kreka. Nazorsko ga je pritegoval še posebno Dom in svet z novim urednikom Izidorjem Cankarjem, študij mu je pretrgala prva svetovna vojska, ki ga je potegnila najprej na fronto v Galiciji, nato na italijansko fronto pri Gorici, kjer je bil ranjen (1915). Poslej mu je uspelo, da je prebil čas do razpada Avstro-Ogrske večinoma zunaj bojišč v zasedenih poljskih in ukrajinskih pokrajinah. Konec vojne je dočakal kot intendant bolnišnice v Bilgoraju na Poljskem. Bivanje na Poljskem mu je približalo poljsko slovstvo, ki ga je pozneje tudi dosti prevajal. Med vojno je prejemal Knafljevo štipendijo in opravil 1917 na univerzi na Dunaju filo-zofsko-pedagoški izpit, po vojni pa je nadaljeval študij na ljubljanski univerzi, diplomiral iz slavistike in latinščine, leta 1941 pa bil še promoviran z disertacijo o Dragotinu Ketteju. Od 1919 do 1945 je učil slovenski jezik in slovstvo na poljanski gimnaziji v Ljubljani. V letih 1942 do 1945 je predaval na oddelku za dramsko umetnost pri Glasbeni akademiji zgodovino drame, dramaturgi je in gledališča, leta 1945 pa je na novo ustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost kot redni profesor prevzel stolico za dramaturgijo in gledališče. V letih 1952 do 1957 je bil tudi rektor te ustanove. Leta 1950 je bil izbran za strokovnega, 1951 pa za znanstvenega sodelavca Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 3. julija 1964 pa so ga izvolili za rednega člana filološkega in literarnega razreda. Še nekaj tednov pred smrtjo je napisal obširno in natančno poročilo o položaju in snovanju tega razreda, ki mu je bil nad deset let prizadeven tajnik in urednik njegovih Razprav.
Če človek pomisli, kaj še vse je profesor Koblar opravljal zraven svojega vzgojiteljskega poklica, se čudi, kje je še našel čas za pisanje, ki mu je postalo vsakdanje opravilo in je skoraj nepregledno, saj njegova bibliografija presega precej nad tisoč enot. Bil je 14 let urednik Doma in sveta (1923—1937), ki ga je sku-
paj s Fr. S teletom dvignil do najuglednejše slovenske leposlovne revije in se ji je odpovedal v hudem in napetem času, ki ni več prenesel ostrine in širine in je čedalje bolj tonil v togo ožino in okoste-nelost. Urejanje Doma in sveta ga je tako zaposlilo, da se je moral odreči mnogim svojim načrtom, predvsem znanstvenemu delu (pismo Ksaverju Mešku) in vsaj dvema obsežnima zasnovama: Zgodovini slovenskega slovstva in Poetiki. V letih 1929 do 1932 je vodil literarni in dramski spored Radia Ljubljane, od 1935 do 1941 pa je bil vodja uprave in programa ter dramski in kulturni referent. Kot vodja dramskega sporeda je uprizoril skoro vso slovensko in velik del svetovne dramatike (stari klasiki, Shakespeare, Claudel, Shaw idr.) Kot društveni delavec je bil podpredsednik književne zadruge Nova založba (1921 —46), član PEN-kluba (sodeloval je na kongresih PEN-kluba v Dubrovniku, Sofiji in Pragi), dolgo vrsto let je bil predsednik Društva slovenskih književnikov, odbornik Slovenske Matice, ki se ji je posvetil s posebno ljubeznijo, ji bil več let podpredsednik, od leta 1967 dalje do smrti pa skrben predsednik. Do danes še ni ocenjeno njegovo delo pri Domu in svetu, ki mu ni bil skoro poldrugo desetletje samo vzoren urednik, marveč tudi eden najvidnejših sotrudnikov. V reviji je objavljal široko zasnovane literarno-zgodovinske in kulturnopolitične razprave iz slovenske in evropske problematike, spremljal delo in razvoj nekaterih naših pomembnih pisateljev, predvsem Bevka, Finžgarja, Meška in Preglja ter vsakemu izmed njih posvetil posebno študijo. V obdobju med obema vojnama skoro ni bilo pomembne slovenske knjige, o kateri ne bi spregovoril kot kritik ali jo vsaj glosiral. Že samo uredniško delo, priprava rokopisov za tisk, branje knjig in pisanje ocen, razprav, študij in predavanj bi terjalo celodnevno zaposlitev, Koblar pa je vse to obsežno delo opravljal tako rekoč v svojem prostem času, torej zunaj rednega poklicnega dela in večer za večerom pozno v noč. Takšnemu delu je mogel biti kos samo človek, ki se je zavedal, da hoče biti »človek neke dobe, ne samo dedič preteklosti, ampak tudi seja-
vec prihodnosti«. In to je Koblar bil v vsem svojem delu, ki bo prav zato ohranilo veljavo tudi za prihodnje rodove. Za vse njegovo delo veljajo besede, ki so ga vodile pri urejanju Doma in sveta, da je postavljen »v sredo javnega življenja zato, da pomlaja in oblikuje slovensko duhovno rast.« Mimo pedagoškega, uredniškega, prosvetnega in organizacijskega dela se je pokojnikova dejavnost izražala še na treh pomembnih območjih: v gledališki in knjižni kritiki, v slovstveno zgodovinski znanosti ter dramaturški esejistiki. V »Slovencu« je nad dvajset let spremljal in kritično presojal predstave ljubljanske Drame (1919—39) in s tem hkrati razvoj naše osrednje gledališke hiše — Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Izbor teh ocen je izšel v dveh obširnih knjigah »Dvajset let slovenske drame« (1964—65). Mimo teh ocen je napisal več razprav o gledališču in biografij o nekaterih pomembnih igralcih, spremnih besed k slovenskim izdajam nekaterih Shakespearovih dram (Vihar, Koriolan, Julij Cezar, Kakor vam drago, Dva gospoda iz Verone, Milo za drago, Dober konec vse povrne), h Goethejevi Ifigeniji na Tavridi, k Torquatu Tassu, Kleisto-vemu Princu Homburškemu. Uredil je zbornik »William Shakespeare pri Slovencih« (1965), za katerega je napisal uvod in razpravo Shakespearov dramski in pesniški slog. V zbirki klasje je izšlo dvoje del: Starejša slovenska drama (1951) in Novejša slovenska drama I (1954). V rokopisu je zapustil povzetke iz predavanj: Zgodovina drame I—IV. Celotni razvoj dramatskega pesnjenja v našem jeziku pa je prikazal v dveh knjigah z naslovom Slovenska dramatika I in II (1972, 1973). Skoraj bi rekli, da ni dela v slovenski dramski književnosti, ki bi ga on ne ocenil. Ustvaril nam je prvo slovensko monografijo o začetkih slovenske dramatike in njenem razvoju tja do začetka druge svetovne vojne. Z njo je ustvaril prvi kritični pregled, v katerem je z umno in globoko estetskoetično analizo pretehtal vse plime in oseke v razvoju slovenske dramatike, kakor je bilo poudarjeno ob letošnji podelitvi Kidričeve nagrade že pokojnemu Francetu Koblarju. Posebej je
napisal razpravo o škofjeloškem pasijo-nu. S prevodom Lessingove Hamburške dramaturgi je pa je še posebej veliko pripomogel pri oblikovanju slovenske kritike in dramatike.
Splošno podobo slovenskega leposlovja med obema vojnama je prikazal v dveh obširnih razpravah: Slovenska književnost v zadnjih desetih letih in Slovensko leposlovje od 1. 1918 do 1. 1938. Prva je izšla v zborniku Leonove družbe »Slovenci v desetletju 1918—1928«, druga pa v »Spominskem zborniku Slovenije« (1939). Njegovo slovstveno delo se ni omejilo samo na razprave in ocene, marveč na široko zasnovane študije o posameznih pesnikih in pisateljih, ki jim je tudi uredil zbrana ali izbrana dela: Ketteja, Stritarja in Gregorčiča (za Državno založbo Slovenije) ter sodobnike: Franceta S. Finž-garja in Ivana Preglja (za Mohorjevo družbo), Franceta Bevka (za Državno založbo Slovenije) ter Izidorja Cankarja (za Slovensko Matico). Poleg omenjenih nam je Koblar prvi temeljito prikazal Ksaver-ja Meška, Antona Medveda, Stanka Majc-na, Antona Leskovca in Jožeta Cvelbar-ja. V Slovenskem biografskem leksikonu je od črke K dalje poleg nekaterih starejših avtorjev obdelal vse pesnike in pisatelje novejše dobe. Kako je Koblar hodil povsem svoja pota na področju literarne zgodovine, nam kažejo nekatere razprave in ocene, ki v marsičem odkrivajo nove poglede na Linharta, Prešerna, Levstika, Cankarja, Gregorčiča, Župančiča, Ketteja, Meška, Medveda, Bevka, Preg lja in Finžgarja. Z monografično upodobitvijo Gregorčiča nam je napisal »v mo-numentalni literarno zgodovinski freski najobširnejšo monografijo iz našega slovstva« (A. Slodnjak).
Pomemben je Koblar j ev delež v slovenski prevodni književnosti, že v gimnazijskih letih se je lotil prevajanja iz nemščine in hrvaščine. Prvi prevodi so bili namenjeni potrebam domačega odra ' v Železnikih (Grillparzer, Hebbel, Will-hardt, O. Ludvvig, Shiller, Jorgensen, I. Vojnovič, E. Tomič). Med bivanjem na Poljskem se je seznanil s poljskim jezikom in literaturo. Že med vojno je pre-
vajal poljske klasike (B. Prus, W. Rey-mont, E. Orzeszkovva, žeromski).
France Koblar in Mohorjeva družba, o tej povezanosti bi želel kdaj pozneje posebej pisati. Lahko bi rekli, da je bil morda najstarejši mohorjan — že od leta 1898. Zapisal ga je oče, gotovo iz vzgojnih namenov, kakor sam pripoveduje v svojih spominih. V imeniku udov Mohorjeve družbe v Koledarju za leto 1899 je zapisan med tremi šolarji v rojstnih Železnikih in nato naslednja leta, spet kot šolar, do leta 1905. Od 1898 do smrti mohorjan, zvest mohorjan. Iz Mohorjevega koledarja je spoznaval slovenske kraje in ljudi prej kakor iz šolskih knjig. Kaj mu je pomenila mohorska knjiga, je zapisal v članku o mohorski povesti v stoletnem koledarju MD 1953: »Koliko tihe sreče je prinašala mohorska povest posameznemu bravcu in celim družinam! Ta povest je bila začetek leposlovnega izobraževanja, šola za nadaljnje branje. Prihod mohorskih knjig je bil vsako leto največji dogodek. Povesti smo brali skupaj. Pa nisem bral jaz, najstarejši otrok, marveč oče. V nedeljo popoldne, s slovesnim glasom, pri mizi, drugi smo bili kakor priklenjeni na peči in okoli nje. Ob posebnih dogodkih je oče prenehal, spogledali smo se in se čudili. Takrat so bile povesti kakor Krekova Dva brata, Žalskega (Zbašnika) Strašen božični večer, potem so prišle Meškova pripovedka o hudiču Psihofagu, ki lovi duše, Petelin in gosak, Finžgarjeva Dovolj pokore! ter Stara in nova hiša itd. Ne vem, če je bil kateri poznejši užitek večji od teh doživljajev, vsaj v tem ne, kako je segel do srca.
Res, tako je bilo z mohorskimi povestmi. S spoštovanjem smo vselej jemali v roke snopiče Lampetovih in Krekovih Zgodb sv. pisma. Ob podobah biblijskih krajev in dogodkov se nam je odpiral čudovit daljni svet. Dobro se spominjam tudi Vrhovčeve knjige Avstralija in nje otoki z nenavadnimi ljudmi, živalmi in rastlinjem. Mikale so me Stritarjeve knjižice Pod lipo. Jagode, Zimski večeri in Lešniki. Bral sem jih na glas, kadar sem bil sam, dramske prizore si tudi igral. Iz Aljaževe Slovenske pesmarice sem celo pel, seveda sem note bral po svoje. Ob
strani pa so stale nekatere druge knjige, posebno gospodarske. Bili smo delavska družina in smo vedeli, da so te knjige namenjene za kmečko gospodarstvo; a ker so bile v njih podobe, smo tudi te vsaj prelistali. Pač pa mi je oče za Gregorčičeve Poezije v Medvedovi ureditvi plačal vezavo v pergamoidu in z zlato obrezo. Takrat sem bil že v gimnaziji...« (Mladika 1970, str. 66.)
Ko je Koblar kot mladi mohorjan prebiral Stritarjeve mladinske spise in je dobil od očeta v pergamoidu vezano in z zlato obrezo mohorsko izdajo Gregorčičevih Poezij, se mu še sanjalo ni, da bo nekaj desetletij pozneje prav za Mohorjevo družbo sam prirejal Stritarjeve Mladinske spise, Pripovedne spise in Izbrane pesmi in uredil izbor Gregorčičevih Poezij, za Državno založbo pa v zbirki slovenskih klasikov oskrbel z uvodi in o-pombami deset zvezkov Stritarjevega zbranega dela in štiri knjige Gregorčičevega zbranega dela z monumentalno monografijo pri SM. že pred zadnjo vojno je za mohorsko zbirko Cvetje iz domačih in tujih logov priredil odlično komentirano izdajo Jurčičevega Desetega brata in izbor Stritarjevih mladinskih spisov, po vojj.i pa Stritarjeve pripovedne spise in izbrane pesmi. Odkril in razložil nam je delo Jožeta Cvelbarja in napisal uvod k pesniški zbirki Tiho veselje Leopolda Turšiča. Za mohorski koledar je napisal več dragocenih prispevkov: Slovenska književnost (1932), Misli ob Prešernovem tednu in stoletnici Poezij (1947), Mohorjeva povest (1953), Dve petdesetletnici (Otona Zupančiča in Alozija Merharja, 1928); dalje je v koledarju pisal o svojem rojaku Antonu Koblarju in hrvatskem voditelju Stjepanu Radiču (1929), o Finžgarju ob pisateljevi osemdesetletnici (1951). V predvojni Mladiki je objavil prispevek Zapuščina Jožeta Cvelbarja (1939), spominski članek ob dvajsetletnici Cankarjeve smrti (1939) in spominski članek zgodaj umrlemu dramatiku Antonu Le-skovcu. Najpomembnejše Koblarjevo delo za Mohorjevo družbo pa je njegova izdaja Finžgarjevega in Pregljevega Izbranega dela s tehtnimi uvodi in obširnimi opombami. Za Mohorjevo je pripra-
vil tudi odlično izdajo Gregorčičevih Poezij z uvodom in opombami (1961), za katero je že ponovno želel, da bi jo ponatisnili. Nerazumljiva topost je bila vzrok, da pri Mohorjevi ni izšla njegova monografija o Simonu Gregorčiču, prav tako ni bila sprejeta njegova pobuda, naj bi sedmi knjigi Preglja dodali še nekatere značilne spise, osma knjiga pa naj bi prinesla samo pisateljevo monografijo.
Trajna vrednost Koblarjevega ustvarjanja je v njegovi kritičnosti, jasnosti in temeljitosti, v razgibanih, ostrih karakte-rizacijah, ki potrjujejo široko razgledanost v vprašanjih, ki jih je obravnaval, izbrušen izraz in slog; in predvsem v izvirnosti, ki dokazuje, kako se je moral sam prebijati skozi obsežno gradivo, raztreseno po časopisih, knjigah in rokopisih, po knjižnicah, muzejih in arhivih, kako je sam iskal v človeka, v njegovo delo in njegov čas. Tehtnost in zrelost sta značilni za vse njegovo delo, predvsem pa tista etična vrednost, ki je tem močnejša, čim bolj je bil kot duševni delavec v razmerju do družbe vdan izključno zapovedi svojega notranjega glasu. Vse njegovo delo je izhajalo iz trdne vere v zmago duha, »ki ga ni mogoče vsiljevati, pač pa ga je mogoče brez sile o-svobajati«.
Pokojni profesor Koblar je bil za svoje delo večkrat odlikovan, v letih 1951 in 1969 je prejel Prešernovo nagrado, že po smrti pa mu je bila podeljena še Kidričeva nagrada za življenjsko delo s področja slovenske slovstvene zgodovine in teatrologije s poudarkom na zadnjem delu Slovenska dramatika I. in II.«
J. D.
»Tvoja beseda naj bo vedno nova in mlada, da bo mikavna. Staro resnico pomladi z novimi barvami ter ji novo stran odkrij, novi plašč ogrni, naj domišljijo prime, razum prešine in srce ogreje. Navadno in vsakdanje hitro preseda, kaj novega pa vse poželi. Vedno besedo mla-diti lahko ni, le bistra glava ve vsako reč tako okrasiti, kakor bi ljudem nova bila.«
Anton Martin Slomšek
Marija Kmetova
Koledar za leto 1975 je bil že dotiskan, ko se je v prvih deževnih novembrskih dneh leta 1974 poslovila od nas slovenska pisateljica, dolgoletna sodelavka Mohorjeve družbe, predvsem njene predvojne Mladike, ki ji je bila tudi souredni-ca, Marija Kmetova. Ko se je spominjamo, čutimo dolžnost, da bi iz njenega nad petdeset let trajajočega ukvarjanja s pisanjem pripravili izbor nekaterih najboljših stvaritev, ki so tudi v naš čas o-hranile lepote in vrednote.
Rodila se je 31. januarja 1891 kot predzadnji otrok v družini Vincenca Kmeta, nadučitelja iz šentlovrenca ob Temenici
na Dolenjskem, štiriletni ji je umrl oče, k sebi jo je vzel stric, ki je živel na Krtini pri šentlovrencu. Tu je preživela mlada leta, tu je vzljubila knjigo, posebej ob branju mohorjevk in zgodovine. V osnovno šolo je hodila v šentlovrencu in Mariboru, meščansko (srednjo) šolo pa je obiskovala pri uršulinkah v Ljubljani. Odločila se je za učiteljski poklic. Po opravljenem učiteljišču je napravila izpit iz jezikovno-zgodovinske smeri za pouk na meščanskih šolah. Zatem je deset let (od 1910 do 1919) službovala na šoli sv. Cirila in Metoda pri sv. Jakobu v Trstu. Po razsulu so jo pregnali iz Trsta, prišla je v Ljubljano, se naselila na Prulah, kjer se je posvetila pisanju in prevajanju.
Že zgodaj — bilo ji je štirinajst let — je začela objavljati prve leposlovne prispevke, najprej v mladinskem listu Zvonček, nato je sodelovala s pesmimi in črticami pri Angelčku, Vrtcu, Domačem prijatelju, pozneje tudi v Slovanu, zagrebškem ženskem svetu, Slovenskem narodu, Glasu naroda in v drugih revijah in listih. Največ njenih leposlovnih stvari je objavil Ljubljanski Zvon; v letih 1912 do 1923 je izšlo v njem več njenih črtic, novel in daljših povesti, ki so izšle pozneje nekatere tudi v samostojnih knjigah. To sta predvsem zbirka novel in črtic z naslovom »Bilke« — njena prva samostojna zbirka (1920) — in povest »Brez tal«, ki jo je pozneje preimenovala po osrednji junakinji v »Heleno«; ta je bila prevedena tudi v češčino. Leta 1925 je izšel njen osebno izpovedni roman »V me-težu«, naslednje leto zopet zbirka črtic z naslovom »Večerna pisma«; to je knjiga njenih religioznih izpovedi in premišljevanj. V naslednji izpovedni knjigi »Moja pota« je opisala svoje trdo, nemirno življenje, svojo miselno in duhovno rast. Poskusila se je tudi v dramatiki: »Mati«, »Karikature« in »Notturno«. Najbolj je uspela z dvodejanko »Mati«, posvečeno materinski ljubezni, ki se oklene tudi slepega otroka. Igro je z uspehom uprizorilo šentjakobsko gledališče v Ljubljani. Pri »Slovencu« je več let urejala družinsko prilogo. V »Mladiki«, kjer je nekaj časa sodelovala tudi v uredništvu, je ob-
Marija Kmetova
javljala članke in sestavke s področja vzgoje, šolstva, gospodinjstva, mode ipd. V Mladiki je objavila tudi več črtic, mnogo ocen knjig domačega in tujega leposlovja, strokovne literature, spominske članke (npr. dr. Franju Čibeju, Stefi Strojnikovi). Za Mohorjevo družbo je po vrnitvi iz Assisija in iz krajev, kjer je živel Frančišek, napisala knjigo »Sv. Frančišek Asiški«, ki je izšla leta 1926 kot 13. zvezek Mohorjeve knjižnice. Bila je to prva knjiga, »ki govori Slovencem o življenju sv. Frančiška Asiškega, dasi ga časti narod že stoletja«, kakor je sama zapisala v uvodu.
Kmetova je tudi veliko prevajala, največ iz ruščine in nemščine. V Mohorjevi knjižnici sta izšla dva njena prevoda:
»Kristusove legende« švedske pisateljice Selme Lagerlofove (17. zv.) in »V oblasti čarodejev«, roman iz Kameruna, pisate-telja Hermana Skolastra (36. zv. MK). Sodelovala je pri prevodu Turgenjeva »Lovčevih zapiskov«; njen je prevod Ka-rin Michaelisove »Bibi«, Paula Kellerja roman »Cvet naše vasi«. Njeno zadnje delo »Bureži-brbrači«, namenjeno otrokom, je izšlo pri Mladinski knjigi leta 1972. Z vsemi svojimi deli, z nešteto prispevki pri več kot 20 časopisih in revijah ter osmih samostojnih knjigah in prevodih je v obdobju med dvema vojnama veljala Marija Kmetova za najpomembnejšo slovensko pisateljico. S svojim trdim delom si je postavila spomenik — naj ta spomin ostane živ!
Dora Vodnik
Nekaj dni po svojem 77. rojstnem dnevu je v Portorožu, kamor se je odpravila na kratek oddih, nenadoma umrla profesorica Dora Vodnik. Na pepelnično sredo so jo na pokopališču v Dravljah položili v grob k pokojnemu možu pesniku Antonu Vodniku. Z Doro Vodnikovo smo izgubili žlahtnega človeka, prijatelja, ki si se v njeni navzočnosti počutil varno in dobro. Neštetim učencem bo ostala v spominu kot izjemno skrbna vzgojiteljica, ki je imela izreden posluh za človekovo usodo in kar se je le dalo, vsakomur pomagala na njegovi življenjski poti.
Pokojna Dora Vodnik — Pegam se je rodila 2. februarja leta 1898 v Škof ji Loki v stari rokodelski družini ko tiar j ev. Pri »Kuferšmidu«, kakor se je reklo pri domači hiši, so še do zadnje vojne hranili stara stanovska znamenja kotlarskega ceha. Šolala se je pri škofjeloških uršulin-kah in tam končala tudi učiteljišče z maturo. Po končani prvi svetovni vojni je odšla na Koroško, kjer je do plebiscita poučevala na osnovni šoli v Borovljah. Zunaj šole se je z vnemo posvetila prosvetnemu delu med koroškimi Slovenci,
Dora Vodnik
jim predavala in režirala igre. V stiku s koroškimi ljudmi je ostala še potem, ko se je po nesrečnem plebiscitu vrnila v domovino; te stike je ohranila do zadnjega.
V Ljubljani je najprej opravila dopolnilne izpite in maturo na klasični gimnaziji, nato se pa vpisala na novo ustanovljeno vseučilišče, kjer je leta 1927 naredila diplomski izpit iz filozofije, pedagogike in nemškega jezika s književnostjo.
Med študijem na univerzi se je z zanimanjem udeleževala razgibanega kulturnega dela in življenja takratne študentske mladine v Ljubljani. V tem času se je seznanila s svojim bodočim možem, književnikom in pesnikom Antonom Vodnikom, se pridružila tedanjemu mladinskemu gibanju, ki se je zbiralo okoli »Križa na gori« in poznejšega »Križa«. V teh glasilih je bila vidna sodelavka in pomočnica možu uredniku. Posebej jo je pritegovala vloga erosa v krščanskem življenju, posvečala se je vprašanjem mladine in njenih pravic in se z živim zanimanjem poglabljala v položaj žene in matere. Pri vsem tem je bilo treba premagovati predsodke, se spoprijemati s tedanjimi togimi naziranji, se jim upirati, največkrat tudi za ceno zamere in krivic. Vse to delo je opravljala mimo šole, ki jo je že sama dovolj zaposlovala pred vojno kot profesorico na učiteljišču, po vojni pa najprej na gimnaziji in pozneje kot lektorico za nemški jezik
na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Tudi v pokoju si ni privoščila miru, saj je z vso vnemo poučevala na večerni gimnaziji, kjer se je srečavala z novimi mladimi ljudmi, odkrivala v njih nadarjenost in jim pomagala do nadaljnjega razvoja in do boljšega kruha. Pri vsem tem je še našla čas za prevajanje predvsem nemškega leposlovja in za pisanje učbenikov nemškega jezika za slovenske osnovne šole, gimnazijo in večerne šole in še posebej skripta za pouk nemščine na ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Pokojni Dori ni prizanesla trda preizkušnja zadnje vojne, skozi katero so morali vsi, ki so se zavedali, da je treba tvegati vse, tudi življenje. Prestala je zapor in mnoge nevšečnosti, ostala pa je trdna in zvesta v svojem prepričanju, pripravljena tudi na najhujše, kar je v času okupacije svojim prijateljem neštetokrat zatrjevala in jim tako vlivala poguma.
Dasi jo je hudo prizadela prezgodnja moževa smrt, ji je zadnja leta življenja čedalje bolj grenilo spoznanje, da druga svetovna vojna kljub strahotnim žrtvam človeštva ni izučila, bolelo jo je naraščajoče nasilje, grizla jo je skrb za usodo človeka, družbe in njune prihodnosti. Čedalje bolj osamljeno so jo te stvari še bolj vznemirjale, dasi je ostala sama v sebi trdna, jasna in upajoča. Z vero v končni smisel vsega je umrla na svoj go-dovni dan.
Janko Glazer
Ob vsakem službenem potovanju zadnjih let v Maribor sem se veselil srečanja z dvema prikupnima gospodoma: s knjižničarjem in pesnikom Jankom Gla-zerjem v rokopisnem oddelku Visokošolske in študijske knjižnice, in s profesorjem in arhivarjem Jakobom Richterjem v škofijskem arhivu na Koroški 1. V letošnjem februarju sta oba umrla: Janko Glazer 2. februarja na svojem domu v Rušah, Jakob Rihter pa 23. februarja;
prvi v dvainosemdesetem, drugi v enainsedemdesetem letu. Smrt obeh je prišla nepričakovano in pomeni posebej za Maribor in vso Štajersko veliko izgubo. Naj sva s pokojnim Jankom Glazer jem govorila o čemerkoli, sem se ob vsakem srečanju bolj čudil njegovemu bistremu spominu, ki ga je ohranil v visoka leta in natančni razgledanosti na vseh področjih po slovenski narodnozgodovinski, literarni, narodnopisni ali kulturno-politični preteklosti. Ob vsakem srečanju je raslo moje spoštovanje do skrajno skromne,
pa tako trdne, jasne in dragocene podobe tega moža. Kakšen redek poznavalec naših kulturnih vrednot in mož, ki so jih ustvarjali! Kakšno znanje in razgledanost je nesel s sabo v grob! Ta srečanja so mi bila pobuda, da sem se spet in spet vračal k njegovi pesniški besedi. Bil je izviren in ubran, poln intimnih čustev, povezan z zemljo in naravo, tih in skromen tudi na tem ustvarjalnem področju, izpovedno žlahten in bogat, domač, družinski, pa nič manj življenjski in svetovljanski. Njegova pesniška vizija v slovenski literarni zgodovini ni bila sprejeta in ocenjena, kakor to zasluži. Vse njegovo strokovno, znanstveno in pesniško delo je izhajalo iz ljubezni do vsega našega dobrega in lepega izročila, iz ljubezni do doma, do domače zemlje in domače besede. Kadar je mimogrede nane-sel pogovor na Mohorjevo, ni skrival priznanja, kako je navadila ljudi branja, kar je bilo važno zlasti v obmejnih krajih. Nekje je celo zapisal: »Ponovno mi je oče — kmet s Pohorja — pripovedoval, kako so mohorske knjige bile tiste, iz katerih so se v njihovi hiši učili knjižne slovenščine; kajti šola je bila takrat še bolj nemška ko slovenska ...«
V naslednjem podajamo le skop okvir Glazerjeve življenjske poti, ki ni bila drugega kakor en sam velik delavnik. Rodil se je 21. marca 1893 v Rušah, kjer je končal tudi osnovno šolo. V gimnazijo je hodil v Mariboru (1905—1913), slavistiko in germanistiko je študiral v Gradcu in na Dunaju, šel za tri leta v vojsko, nato pa nadaljeval študij v Zagrebu in Ljubljani. Kot suplent je 1920 nastopil službo na mariborski klasični gimnaziji, kjer je poučeval do 1. oktobra 1926, ko je bil imenovan za prvega upravnika študijske knjižnice v Mariboru, v kateri je delal do smrti — s prisilnim premorom med okupacijo — in ji je bil v času od 1931 do 1959 ravnatelj skoraj 30 let. Tej ustanovi se je vsega posvetil in jo v letih med vojnama iz skromnih začetkov razvil v pokrajinsko znanstveno knjižnico ter s tem ustvaril izhodišče za solidno znanstveno in kulturno delo. To je bil čas zbiranja in urejanja tiskanih in rokopisnih virov za znanstveno raziskovanje naše kulturne
preteklosti. Nemška okupacija je vse Gla-zerjevo delo razdejala, njega samega so z družino izselili v Srbijo. Po vojni se je z vso vnemo lotil obnove študijske knjižnice in jo spet povzdignil v zgledno ustanovo, ki je Mariboru in njegovi pokrajini omogočala pot v širše in globlje razglede. Med okupacijo je izgubil tudi svojo bogato zasebno knjižnico; tudi sina ni bilo več domov, padel je za svobodo.
Glazer je bil v 4. gimnazijskem razredu, ko mu je Ljubljanski Zvon objavil prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Odtlej je sodeloval redno pri Ljubljanskem Zvonu in Slovanu. Leta 1919 je izšla njegova prva zbirka »Pohorske poti« z ljubezensko, pokrajinsko-narodopisno in domoljubno motiviko, že ta zbirka ga je razglasila za pesnika Pohorja. V njej odsevajo prva doživetja, izvirajoča še iz otroških let, ko ga je oče pogosto jemal s seboj v planino in mu razkrival svet gozdov, svetlih frat, cvetočih in dehtečih trat, tihote in samote. V teh doživetjih in tihih srečanjih je kot »tihi bard« odkrival ubranost s samim seboj in s svetom, življenjsko modrost in smisel življenja.
Leta 1920 je v njegovem izboru izšla »Slovenska narodna lirika«, ki ji je na-

Janko Glazer
pisal tudi uvod. Deset let za prvo je izšla njegova druga pesniška zbirka »čas-ko-vač« (1929), v kateri prevladujejo pesmi z opisi pohorskega sveta, impresije iz narave, pesmi, posvečene misli na družino, rod in narod. Tretja zbirka je izšla po osvoboditvi pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1946 — »Ob jesenskem ekvinokciju«. Leta 1953 je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom »Pesmi in napisi«, za njegovo petinsedemdesetlet-nico pa je ista založba izdala izbor njegovih pesmi pod naslovom »Pohorje«. Poleg že omenjene zbirke ljudske lirike je za založbo Obzorja pripravil Glazer izbor pesmi o ljubezni z naslovom »Jaz in ti« (1952). Več pesmi je Glazer objavil tudi v mohorski Mladiki in v Koledarjih. Glazerjeve pesmi so izraz njegovega ljubezenskega in miselnega življenja, njegove tesne povezanosti z domačijo in njeno pokrajino, v kateri je ostal zasidran z ljubečo zvestobo. V njih se odkriva življenjsko zrel, moder človek, ki se zaveda smisla življenja.
Iz svoje široke kulturne, literarne in zgodovinske razgledanosti je pisal ocene leposlovnih del, se poglabljal v Prešerna, Aškerca, Cankarja in Župančiča, pisal lite-rarnozgodovinske razprave in s posebno zavzetostjo ocenjeval delež slovensko-štajerskih kulturnih delavcev (očrt življenja Franca Baša, Franca Minarika in drugih), objavljal zapise iz etnografije in z raznih zgodovinskih področij, ter jih pri-občeval največ v časopisu za zgodovino in narodopisje, ki mu je bil od leta 1929 dalje sourednik, lektor in korektor. Njegov strokovni delež zasledimo tudi v Slovenskem biografskem leksikonu in v drugih publikacijah. Janko Glazer je opravil pomembno delo tudi kot prevajalec; omenjaj mo samo njegove prevode iz Goetheja in Prešernovih nemških pesmi. Nekatere njegove pesmi so tudi uglasbene in jim je tudi v tem pogledu vtisnjen pečat trajne vrednosti. Za pesniška, esejistična in literarno zgodovinska dela, za kulturno in znanstveno delo mu je bilo leta 1968 podeljeno najvišje slovensko priznanje — Prešernova nagrada.
Pomembnost Glazerjevega dela je in bo čedalje bolj očitna prav zdaj, ko dobivajo kultura, znanost in visoko šolstvo v Mariboru širše in globlje razsežnosti. Na vseh teh področjih bo njegov delež trajno prisoten. — nc.
Napis pod sončno uro
Govori, deli, jemlji v gosti, ko je razsoncen v tebi čas; daruj od sreče, od radosti — a mrak zamolči kakor jaz!
Janko Glazer
UMRL JE PESNIK
(Spominu Janka Glazer j a)
Pod Hlebi, pod Pečmi sred' Pohorja, kjer Zlodej spi, kot da se plaz je utrgal strašno je zabobnelo, v smrekah zahreščalo skoz log v bolesten krik — zdaj v žalosti njegov Šumik zarjul, zgrmel je čez granitno skalo.
Da z njim je zaječala še Lobnica, po riži vrgla se obupna je navzdol kot da razlila je vso silno bol, ah, vsa njegova pohorska glasnica.
V planini bukve so odrevenele in ciproš, njegov ciproš se osul je rdeč,
kot da ga ranil je, hu, trn skeleč: so frate, so glažute vse zakrvavele.
Dol v Rušah, joj, dol v Rušah nemi so
obstali:
pevca pohorskega so danes v črno rušo
djali.
Ludvik Zorzut
Pojasnilo: Šumik — največji pohorski slap, po riži — po leseni drči, po kateri spuščajo les; ciproš — najljubša pohorska rastlina z rdečim grmičastim cvetjem; frate — jase v gozdu, poseke.
Ivo Andrič
V Beogradu je 13. marca po hudi bolezni v starosti 83 let umrl pisatelj Ivo Andrič, naš prvi nobelovec. Njegova smrt je velika izguba za vso jugoslovansko kulturo. Novica o njegovi smrti pa je odjeknila tudi širom po svetu, kjer je bila Andričeva osebnost spoštovana in njegova dela s svojo človečansko vsebino znana in cenjena.
Romanopisec, novelist, pesnik in esejist Ivo Andrič se je rodil 9. oktobra 1892 v Travniku, mestu, ki je zaslovelo prav po njegovem delu »Travniška kronika«. Otroška leta je preživel v Višegradu, kjer je dokončal osnovno šolo. Sarajevo je mesto njegove gimnazijske dozorelosti. Travnik, Višegrad in Sarajevo — tri mesta s tremi značilnimi duhovnimi središči so ga ves čas potovanja in študija spremljala. Nje-
KS^-.V;	.	7
■gssp.	-* -
f?"	»r. v
Ivo Andrič
gova mladost ni bila ne lahka ne brezskrbna. Z velikimi napori in težavami se je Andrič prebijal skozi študij filozofije (slovanske književnosti in zgodovina) na univerzah v Zagrebu, na Dunaju in v Gradcu, kjer je leta 1923 tudi doktoriral z disertacijo »O duhovnem življenju Bosne pod Turki«. V njegovih delih zavzema Bosna prvo in najodličnejše mesto.
Kot srednješolec in študent je sodeloval pri »Mladi Bosni«, ki se je borila za nacionalno osvoboditev. Leta 1918 je bil v Zagrebu med osnovatelji revije »Književni jug«. Od leta 1921 do 1941 je bil Andrič v diplomatski službi v konzulatih in poslaništvih v Gradcu, Rimu, Bukarešti, Madridu, Ženevi in Berlinu. Vsako od teh mest živi v njegovih spominih. Med vojno je živel odmaknjeno v okupiranem Beogradu. Po vojni pa je bil najprej poslanec v Skupščini Bosne in Hercegovine in nato v Zvezni skupščini; več let je bil predsednik Zveze književnikov Jugoslavije. Leta 1939 je postal redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu in Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Njegova prva književna dela so verzi, ki jih je objavil kot maturant leta 1911 v reviji »Bosanska vila«. Leta 1918 je objavil knjigo lirične proze »Ex ponto«, dve leti zatem prvo pripovedno knjigo »Pot Alije Djerzeleza«; istega leta je objavil tudi knjigo pesmi v prozi »Nemiri«. Andrič je tudi veliko prevajal, med drugim slovenske pesnike Otona Zupančiča, Murna Aleksandrova, Vladimirja Levstika.
Med dvema vojnama so v Srpski književni zadrugi izšle tri knjige novel. Svoja najpomembnejša dela pa je Andrič objavil šele po drugi svetovni vojni; to so romani »Most na Drini« (1945), »Travniška kronika« (1945), »Gospodična« (1945), »Prekleto dvorišče« (1954), od novel pa »Nove novele« (1948), »Povest o vezirje-vem slonu« (1948), »Obrazi« (1960) itd. Andrič je napisal tudi več esejev, tako o Goyi, o Njegošu, Vuku Karadžiču, Kočiču itd.
Leta 1956 je dobil diplomo za življenjsko delo, najvišjo književno nagrado v državi, 26. oktobra 1961 pa je kot prvi Jugoslovan dobil Nobelovo nagrado za
književnost. Po tem največjem priznanju so bila njegova dela prevedena v mnoge jezike in se je uvrstil med najbolj preva-jane jugoslovanske pisatelje.
Kot pisatelj se je Andrič poglabljal v globino človeških usod ter z umetniško besedo oživljal njihov svet. Bil je pravi graditelj mostov in sprave med deželami in narodi. S svojim pisanjem je posegel tudi v religiozno dogajanje in se zavzemal za tisto življenjsko sožitje, ki je znalo poiskati mostove med tako različnimi ver-
stvi Bosne in Hercegovine, kot sta krščanstvo in islam.
»Ko berete dobre pisatelje, se vam zgodijo včasih skoraj neverjetne reči... nenadoma začutite, da tisti, ki ga berete, govori o nečem, kar tli prikrito nekje v nas samih, in na presenetljiv način spoznamo, da nismo sami, da je še nekoga mučilo, kar muči tudi vas, da niste zapuščeni, da je nekoč še nekoga drugega bolelo in trpinčilo to, kar boli vas in zaradi česar se zdaj trpinčite ...« (Ivo An-drič)	J. D.
Prof. Jakob Richter
Še vedno nam je pred očmi: visok, raven, gladko počesani lasje, v katere se — kljub prekoračenim sedemdesetim — niso mogle vtkati srebrne niti, živahne oči, ravno čelo. Kadar ni bil pri liturgičnih opravilih, je skrbno zlikanim hlačam in suknjiču dajala prijeten nadih vedno sveže oprana srajca s samozaveznico ustrezne barve. Takšen je tudi odšel od nas in sicer tiho ter brez slovesa, zvečer 23. februarja 1974.
Rodil se je 6. avgusta 1902 v šmiklavžu pri Novi Štifti. Po končani klasični gimnaziji je stopil v mariborsko bogoslovje. Po novi maši leta 1926 je bil kaplan v Cadramu, pri Sv. Petru poleg Maribora, nato je postal prefekt in ravnatelj v dijaškem semenišču v Mariboru, profesor na realni in klasični gimnaziji, med vojno se je pregnan od Nemcev zatekel v Zagreb, kjer je bil tajnik odbora za pomoč slovenskim izseljencem in duhovni pomočnik v župniji Sv. Terezije Deteta Jezusa. Po vojni je postal župnik in dekan v župniji Šmarje pri Jelšah, od leta 1965 naprej pa škofijski arhivar v Mariboru. Zadnja leta je bolehal za srčnim infarktom. Na lastno željo je bil pokopan v rojstni župniji.
Govorniki ob odprtem grobu so poudarjali njegovo vzgojiteljsko in dušnopastir-sko delo. Spomin na prof. Richterja pa
bi bil nepopoln in zelo okrnjen, če ne bi omenili njegovega znanstvenega dela, saj mu je neutrudno iščočemu sredi široko zasnovanega znanstvenega dela, kot je npr. zbiranje podatkov za SBL po celov-
Jakob Richter
ških in graških arhivih, smrt tako rekoč dobesedno iztrgala pero iz rok.
S svojo veliko razgledanostjo na področju lokalne zgodovine se je prof. Rich-ter loteval velikih nalog. Napisal je mnogo odličnih del, znanstvenih razprav in študij, odkril v njih marsikaj novega, doslej neznanega. Z minuciozno natančnostjo znanstvenika je uporabljal primarne arhivske vire in tako popravil marsikatere trditve zgodovinarjev.
V	spektralni analizi njegovih razprav naj tukaj omenimo le nekatere in sicer najpomembnejše, mimo katerih ne bo mogel nihče, kdor bi hotel v prihodnje s kakršnegakoli zornega kota obravnavati podobno snov.
Za splošno slovensko kulturno preteklost so zanimive Richterjeve razprave, npr. Slomškova zamisel o dijaškem semenišču v Celju, Nova pot 18/1966/22—27; Aškerčevo predavanje o politiki 1. 1885, Nova pot 19/1967/491—495. V razpravi Prodana umetnina, Nova pot 19/1967/495— 497, je prof. Richter nakazal, kako je škof Stepišnik dovolil prodati dragoceni baročni oltar iz mariborske stolnice. Cena oltarja je bila tako nizka, da je bila skoraj enaka ceni njegovega prevoza iz Maribora v cerkev Sv. Križa am Waasen.
Richterjeva razprava Prizadevanje za razširjenje »Novic«, v: CZN 38/1967/244— 245, prikaže Ignaca Zimmermanna (1824— 1843), prvega lavantinskega škofa, ki je bil slovenskega rodu, in je dobro obvladal slovenski jezik. Zimmermann je 24. maja 1843 razposlal »Novice« v vse slovenske dekanate svoje škofije s priporočilom, naj jih dušni pastirji razširijo med slovenskimi verniki. Uspeh ni izostal, še isto leto se je naklada »Novic« dvignila od 500 na 800 izvodov.
V	razpravi Ustanovitev lavantinske škofije, CZN 41/1970/11—13, postavlja Richter letnico 1228 na trdne temelje.
Nagrobnik Boštjana Glaviniča, ki je ohranjen v Slovenskih Konjicah, je dal Richterju povod za obširno razpravo: Boštjan Glavinič de Glamoč in njegov opis Rusije, CZN 41/1970/22—36.
Za jezikoslovca je zanimiv Narodopisni drobec, ki ga je objavil v CZN 42/1971/148 —151.
Mariborski kulturniki bodo znova in znova segali po dveh njegovih razpravah: Priprava za ustanovitev filozofskega liceja v Mariboru, CZN 43/1972/68—73, in Inkor-poracija in prodaja mariborske župnije, CZN 43/1972/202—219.
Po originalni listini iz 15. stoletja je napisal Richter Prispevek k zgodovini Radgone, v: CZN 44/1973/92—99.
Tudi v svojih zadnjih dveh razpravah: Maribor v reformacijski dobi, CZN 45/ 1974/89—105, in O štiftarjih in skakačih, v: Znamenje 5/1975/67—79, je hotel biti prof. Richter jasen, natančen in znanstven.
Mohorjeva družba (v katere odboru je bil tudi prof. Richter) je objavila nekatere njegove živahno pisane eseje in članke, npr. žusem in njegov gospod. Ob biserni maši Jakoba Palirja, KMD 1955, 37—39; Kmečki upor v Posavju leta 1790, KMD 1971, 137—140; Ko so bile slovenske knjige še nevarne, KMD 1973, 63—64 (članek s fotografijo Jakoba Richterja); 900-letnica krške škofije, KMD 1973, 83—85; Solčavski punt, KMD 1974, 106—107.
V Novi mladiki 2/1971/20—23 najdemo Richterjevo kratko zgodovino mesta Maribora, in v istem letniku (100—101) njegov živahno pisan potopis Svetovna igra. Richter opisuje svoje doživetje iz 1. 1970, ko se je udeležil pasijonskih iger v Ober-ammergauu.
Razlikujoč trdno zgodovinsko resnico od pobožnih legendarnih pripovedi je prof. Richter leta 1973 napisal življenjepis sv. Maksimilijana Celjskega, škofa in mu-čenca (Leto svetnikov IV, 87—90).
Zdi se, da preostaja še mnogo drobnih zapisov in da marsikatera Richterjeva razprava in študija čaka na objavo v njegovi rokopisni zapuščini, ki še ni urejena.
Prof. Richter je s svojim obsežnim znanjem sodeloval pri SBL, ki je že objavil nekatere njegove prispevke, in pri sestavi šematizma, ki bo prikazal Cerkev v Jugoslaviji. Ker je hotel, posebno kar zadeva zgodovinski del, da bi bil šematizem solidno delo, na katerega se lahko nasloni vsak kulturnik brez bojazni zmote pri navajanju, je zanj žrtvoval marsikatero tiho nočno uro. Njegov kritični duh in odgo-
vornost pred javnostjo sta pri takem in podobnem delu odklanjala vsako naglico.
Tudi s popisom arhivskega gradiva in ohranjenih matic po župnijskih uradih je prof. Richter opravil veliko kulturno delo.
Zaradi nesebičnega razdajanja in silne želje, da bi iz mrtvih arhivskih virov čim več izčrpal in objavil v strokovno znanstvenem opusu, se mu je zdelo škoda presedeti dve uri ob gledanju filma, pa naj je bil to Quo vadiš ali svetopisemski Samson in Dalila. Tudi televizorja, ki se mu je pokvaril, ni pustil popraviti, samo da bi mu ostalo več časa za publiciranje zbranih podatkov. V tej skrupolozni izrabi časa moramo iskati ključ do skrivnosti, kako je mogel kljub zahrbtni bo-
lezni (infarkt) uresničiti toliko svojih načrtov.
V omenjenem Narodopisnem drobcu je zapisal: »V globinah človeške podzavesti se plazi strah pred prihodnostjo. Ta strah vznemirja prav tako razgledanega človeka, ki si je znal urediti svoj življenjski položaj, kakor tudi tistega, ki so ga valovi življenja zanesli nekam ob stran in mu je usojeno le bedno životarjenje. Samo močne osebnosti znajo ob pravem času zagrabiti življenjski tok v svoje roke in ga s svojim duhom oblikujejo po svoji zamisli« (148).
Takšna osebnost je bil tudi prof. Jakob Richter.
Jožef Smej
Dr. France Ačko
Dne 30. decembra 1974 je na Viču v Ljubljani umrl frančiškanski redovnik p. dr. France Ačko. Že nekaj let je vdano prenašal trpljenje in invalidnost po hudi avtomobilski nesreči na poti h kolavdaciji zvonov pod Pohorjem, kjer je preživel tudi svojo mladost. Glasbeno udejstvova-nje od skladatelja do izvajalca je bila njegova velika kulturna potreba. Po vztrajnem delu, obdarjen s talentom tankega posluha je dosegel doktorat znanosti iz kompozicije.
Rojen je bil leta 1904 v Mariboru. Že v zgodnji otroški dobi je izgubil mamo, kar je njegovi mladosti vtisnilo pečat revščine in trpljenja. Glasbeno nadarjen je začel še kot otrok s študijem violine. Kot mlad gimnazijec in študent glasbe je stopil v frančiškanski red, sprejel redovne obveznosti in jih vzorno izpolnjeval do smrti. Tudi po vstopu v samostan je vneto nadaljeval s študijem glasbe. Njegov učitelj je bil p. Hugolin Sattner. Študiral je harmonijo, kontrapunkt, klavir in orgle. Vpisal se je na ljubljanski kon-servatorij, kjer je poslušal harmonijo pri prof. Premrlu in klavir pri prof. Ravniku. Kasneje, ko je odšel v Kamnik, je študiral pri prof. Srečku Koporcu glasbeno oblikovanje in instrumentacijo. Svoje glasbeno prizadevanje je izpopolnil tudi
s študijem cerkvene glasbe v Rimu (Pon-tificio instituto di musica sacra).
Poleg umetniškega nagnjenja je p. Ačko, čeprav redovnik, znal kakor njegov sodobnik med obema vojnama, p. dr. An-gelik Tominec najti tudi zunaj redovnega življenja povezavo in sodelovanje*s takratnim neodvisno se razvijajočim krščansko-socialnim delavskim gibanjem, ki je med obema vojnama razvilo svojo delavsko sindikalno organizacijo JSZ (jugoslovansko strokovno zvezo) in ob njej tudi pomembno mladinsko organizacijo Krekovo mladino. Odmevi prve svetovne vojne, spoznavanje socializma in njegovo soočenje tudi s krščanstvom ter stalna čuječ-nost in opominjanje pred lokalno in svetovno nevarnostjo pretečega fašizma, so bila pereča vprašanja, pred katerimi pok. France Ačko ni nikoli zatiskal oči. Do kraja preprost, srčno dober in intelektualno prebujen se je z velikim prizadevanjem že kmalu po ustanovitvi pridružil in vključil v Krekovo mladino. V tej organizaciji, ki je bila ustanovljena že leta 1922, je sodeloval vse do njene oblastne razpustitve po takratnem režimu leta 1933. Pomagal je izpopolnjevati njene različne oblike organizacijskega delovanja in vključevanja predvsem delavske in študentske mladine. Znotraj Krekove mladine so nastale in delale skupine in oddelki
kot: »Borci« ali »Zveza borcev in stražark« ter še druge. Vključil se je kot enak z enakimi, postal je duhovni mentor, kjer je deloval. To so bili časi dobro organiziranih izletov v naravo, planinstvo, taborjenje, plezanje v gorah in podobno. Zdravo delavsko čutečo usmerjenost in duhovno rast je poglabljalo glasilo krščansko-socialistične delavske mladine »Ogenj«, ki je izhajalo od 1928. do 1931. leta. S tehtno besedo, usmerjeno v prihodnost in z zdravo kritiko takratnih družbenih razmer, zlasti proti kapitalističnemu izkoriščanju delavcev za njihovo politično in idejno napredno usmerjenost, je deloval tudi p. Ačko.
Četrti letnik glasila »Ogenj« (1931) je izhajal pod njegovim uredništvom. Velika odlika te dobre mladinske revije je bila prav gotovo v za takratni čas odločno naprednemu stališču do socializma. Iz nje odsevajo stališča, ki jih je začela uradno Cerkev poudarjati šele za Janeza XXIII. in poglobila na II. vatikanskem koncilu. Gre za stališča proti izkoriščanju vere in cerkve v politične namene, skratka za nastop proti klerikalnemu oblastni-štvu, proti puhlosti liberalizma in proti odvračanju delavstva od njegovih življenjskih vprašanj.
Znal se je prilagoditi vsem težavam in naporom zdravih, mladih ljudi. Udeleževal se je taborov, blagoslovil 1. 1927 v Bečalah pri Zalogu prapor mladinske organizacije. Njegova prizadevnost med mladino je veljala še posebno njenemu izobraževanju in prebujanju srčne kulture. Sam je vložil veliko truda in znanja pri sodelovanju v dramski sekciji. Pri izbiranju programa in njegovi izvedbi je bil nepogrešljiv svetovalec in sodelavec. Pomagal je pri »Boštjanu iz predmestja«, čapkovi »Rur«, Tolstojevi »Moč teme« in še pri drugih delih. V celoti je skomponi-ral glasbo in speve za veseloigro »Matajev Matija«, ki je bila prvič uprizorjena v letu 1935.
Ko je bila leta 1933 razpuščena Krekova mladina, je veljalo Ačkovo delo še posebno krščansko-socialistični JSZ. Pogosto je hodil na sestanke delavcev, tam svetoval in pomagal, zlasti v času, ko mu je bil dostopen delavsko močan okoliš Kamnik.
Rad je prihajal na vodstvo JSZ, kjer se je zlasti prizadevno zanimal za ohranitev delavske enotnosti in nastopal proti razbijanju delavskih vrst, ko se je po prizadevanju klerikalnega oblastništva začelo že v letu 1931 s poizkusi spremeniti delavski sindikat samo v podporno delavsko organizacijo. Takega predloga v tistih časih, ko se je že približeval spopad s fašizmom in proti zasužnjenju in razbitju delavskega razreda, krščansko-socialistično delavstvo ni sprejelo, temveč ga je zavrnilo na celi črti. Krščansko-socialistično delavstvo se je zavestno odločilo za zdravo delavsko enotno fronto in za pot v socializem. Številni mladi delavci in študentje, s katerimi je spletal p. Ačko pristne človeške in organizacijske vezi, so našli pravo pot.
Po zavestnem in dobro organiziranem delu v napredno delavsko smer in proti fašizmu se je ob težki uri preizkušnje, ki nas je zadela s fašistično okupacijo 1941, tudi p. Ačko skupaj s krščansko socialističnim delavstvom in njegovo JSZ odločil za aktiven in zavesten boj proti okupatorju in domači reakcionarni zaslepljenosti. Pretreslo ga je divjanje okupatorja, zlasti Nemcev na Gorenjskem in štajerskem. Saj so takoj po okupaciji z vso krutostjo prizadeli tudi njegov frančiškanski red. Moral se je umakniti v Ljubljano. Od takrat so še znane fotografije, ki kažejo zaničevanje in mučenje zlasti frančiškanov v Mariboru. Ogorčen nad početjem okupatorjev in domačih izdajalcev se je na povabilo vodstva Osvobodilne fronte (OF) odločil tudi za sodelovanje in udeležbo na prvi seji Vrhovnega plenuma OF Slovenije v Ljubljani. Predstavljal je po okupatorju preganjano duhovščino in zlasti tiste duhovnike, ki so bili pripravljeni sodelovati v OF. P. dr. France Ačko je ostal prepričan in zvest sodelavec OF do osvoboditve. V letu 1943 ga je zatekla tudi okupatorjeva aretacija. Njegovi prijatelji, ki so bili takrat z njim v zaporu, se s ponosom spominjajo njegove velike narodne zavesti. Z njemu lastnim optimizmom je nastopal s predavanji in dvigal moralo. Sestavil je tekst in kompozicijo borbene pesmi, ki
so jo v uteho težkih dni prepevali v zaporu z njim vred njegovi sotrpini.
Ko je po vojni v vsej svoji skromnosti za Bežigradom in na Viču vodil cerkvene zbore, opravljal duhovno službo in hodil širom po Sloveniji uglaševat oziroma ko-lavdirat zvonove, smo ga radi obiskovali. Ostal je človeško preprost in skromen, v razgovoru pa duhovit in vedno prijateljsko čuteč. Zapustil je obsežen opus naj-
več cerkvenih pa tudi svetnih skladb, ki so utrle pot k ljudstvu in jih strokovna kritika visoko ceni. To velja zlasti za njegovo otroško in ljudsko pesem.
Za njim je nastala občutna vrzel srčno dobrega, k delavskemu človeku odprtega prizadevanja, ki nas navdaja s spoštovanjem njegovega širokega duha in njegovih glasbeno umetniških prizadevanj.
Stane Kovač
GLAVNO PA JE LJUBEZEN
Vera se ne ozira na svet. Trdno je usidrana sredi burje kakor tudi sredi tihega tlenja, gnitja in razpada.
Toda ljudje smo in zato nam ni vseeno, kakšni so ljudje in kakšna je njihova usoda; zakaj ta lastnost je nam prirojena in jo je dal Bog sam. Ne moremo si želeti le, da bi Bog ostal samo nedotaknjen od hudobije in izdaje sveta, temveč tudi to, da bi se Njegovo kraljestvo vzdržalo in širilo do poslednjega trenutka časa. Gre nam za vsako človeško dušo in ne smemo je pustiti niti takrat, kadar nam razum in verjetnost jemljeta vsako upanje. Vse duše pripadajo Bogu, tudi duše teh, ki Boga ubijajo. V tem upanju je Bog sam prišel na svet ter je delo Odrešenja vir našega upanja. Tudi duše norčevalcev, od-
Miha Maleš: Božična voščilnica
padlih, nevernikov in uničevateljev vere je prišel Kristus odrešit ter na tem ničesar ne spremeni dejstvo, da se ljudje v salonih, na govorniških odrih, v delavnicah, na shodih, v tisku in v zasebnem življenju temu posmehujejo z vzvišenim prezirom, bodisi da to odklanjajo s cinizmom, bodisi da smatrajo to vero za nekakšen uspavajoč strup, ki že od pradavna deluje v ljudstvu. Nobena služba, nobeno okolje, nobena čast, učenost, slava in vzvišenost, nobena energija in nobena ovira ne odvezuje človeka tega razmerja do odreše-nika, ki traja v vseh življenjskih okolno-stih, na vseh mestih in v vseh časih. Vse-prisotnost božja velja za vse ljudi, vse življenje, tudi na begu pred Bogom, tudi pri njihovem sovraštvu do Boga in norčevanju iz Njega. Vsakega človeka spremlja Bog, če treba, tudi na kraj pekla. Če torej čuva Bog tako upanje v slehernega človeka, ne smemo ga izgubljati mi.
Glavno pri vsem tem pa je ljubezen.
Jaroslav Durych
Božični motiv
Sveta noč, le ena zvezda gori, Mati Marija Jezusa rodi, Jezusa za nas.
O položi ga, Marija, v jaslice, v to moje gorko srčece, da ne bo mu mraz, Jezusu mraz.
T. Ločan
Marija dete je rodila
Beg v Egipt
Ob jaslicah o polnoči Marija dete je rodila. Potožila se je Marija: »Še vode ni, da dete bi umila,
povojcev ni, da bi ga v nje povila!« še dobro ni izgovorila, že priletela sta izpod neba golobca dva, dva angela; prinesla sta dve kanglici vode, povojca dva, plenici dve.
In dete v hlevcu sta umila, narahlo, mehko ga povila v plenici dve, v povojca dva, dva bela božja sla, golobca dva, dva angela.
Karel širok
Tri ladje
(Po angleški božični narodni pesmi)
Tri ladje so priplavale božični dan, božični dan, božični dan takoj zaran.
A kdo se pelje v ladjah treh? Zveličar z božjo Materjo. A kam te ladje plavajo?
Namenjene so v Betlehem. In vsi zvonovi jim zvone in angelci prepevajo in svete duše molijo.
Zatorej se radujmo vsi božični dan, božični dan, božični dan takoj zaran.
TRIJE MODRI
Čez nekaj dni so prišli trije Modri iz Kaldeje in so pokleknili pred Jezusa.
Mogoče so prišli iz Egbatana, morebiti tudi od Kaspiškega morja. Sedeč visoko na grbah svojih kamel, med napihnjenimi
Božja mati je bežala skozi gozd v kunji kožuh Dete je zavila.
V	nebu se brisača božja1 je razvila, njej kazala je, kje pot je prost.
Strupen mraz je vladal te noči, volčje hude in zelenkaste oči. Brez števila so v grmovju se kadile volčje hude in zelenkaste oči.
Dve medvedki2 sivi sta vsevprek v jeznem boju vzpeti poteptali. Sta se grizli, bili in metali in težko gazili zmrznjeni sneg.
V	goščavi, kjer je ležal mrak, so bradati in rogati losi stali, so se stiskali in trepetali, belo sapo so puhteli v zrak.
In kot ogenj je nad gozdom vzhajal meč. Angel z mečem3 je letel k Sionu, k zlatemu Herodovemu tronu. Prišel glavo je Herodežu odseč.
Ivan Bunin
1	Božja brisača = ozvezdje Velikega voza
2	Dve medvedki = pravica in krivica. Njun boj napoveduje v ruskem ljudskem izročilu Kristusovo prihodnjo zmago
3	Angelov meč = repatica, ki je Herodu napovedala smrt
mehovi, ki so jim viseli s sedel, so bili prišli čez reki Tigris in Evfrat, čez veliko nomadsko puščavo in potovali vzdolž Mrtvega morja. Nova zvezda, nekakšna repatica, ki se je bila včasih prikazala, da je oznanila rojstvo kakega preroka ali smrt cesarja, jih je vodila naravnost v
Judejo. Prišli so, da bi počastili kralja, a so našli dete v revnih plenicah, skrito v hlevcu. Skoraj tisoč let pred njimi je tudi iz Jutro ve dežele romala v Judejo neka kraljica. Tudi ona je imela tedaj darove s seboj: zlato, kadilo in žlahtne kamne. A ona je našla kralja, ki je sedel na prestolu in je bil največji kralj, kar jih je kdaj vladalo v Jeruzalemu; pri njem se je naučila modrosti, kakršne se ne bi bila mogla nikjer drugje naučiti.
Trije Modri pa, ki so bili modrejši od kraljev, so našli dete, rojeno šele pred nekaj dnevi. Našli so otroka, ki ni mogel ne vpraševati ne odgovarjati, vendar je bil ta otrok Oni, o katerem so vedeli, da bo nekoč, ko bo odrasel, s prezirom zavrgel vse zemeljske zaklade in vso zemeljsko učenost.
Trije Modri sicer niso bili pravi kralji, a v Medeji in Perziji so imeli vse kralje v oblasti. Kralji so vladali ljudstvu, Modri pa so kraljem kazali pot. Samo oni, ki so opravljali tudi daritve na žrtveniku, razlagali sanje, ki so bili božje orodje in služabniki božji, le oni so bili v zvezi z dobrim bogom, z Ahuro Mazdo. Edino oni so vedeli za prihodnost in usodo. Sami so pobijali škodljive živali in ptice, ki so naznanjale nesrečo. Oni so očišče-
vali duše in njive. Nobena žrtev ni bila bogu všeč, če ni šla skozi njihove roke. Noben kralj ni šel v vojsko, če ni poprej teh svečenikov vprašal za svet. Modri so poznali skrivnosti zemlje in skrivnosti neba. V imenu učenosti in vere so vodili svoje ljudstvo. Sredi ljudstva, ki je živelo za zemljo in prst, so živeli oni v znamenju duha.
Zato je bilo tudi prav, da so se prišli poklonit Jezusu. Za živalmi, ki so del prirode, za pastirji, ki so ljudstvo, kleči zdaj tretja oblast pred jaslicami v Betle-hemu: Razum. Starodavni rod svečenikov iz Vzhoda časti novega Gospoda, ki bo svoje učence poslal na Zahod in po vsej zemlji. Modri klečijo pred tistim, ki bo učenost besed in številk postavil pod modrost ljubezni.
Trije Modri pomenijo davne božanske nauke, ki se umaknejo božjemu razodetju; pomenijo znanost, ki se ukloni preprostosti; pomenijo bogastvo, ki se podvrže uboštvu.
Jezusu darujejo tisto zlato, ki ga bo sam z nogami poteptal. Saj ga ne darujejo morda zato, da bi ga Marija, uboži-ca, potrebovala na poti; marveč zato, da bi že vnaprej ravnali po evangeljskem svetu: Prodaj vse, kar imaš, in razdeli med reveže! — Darujejo kadilo, ne zato, da bi morda prepodili hlevski vonj, marveč zato, ker bo zdaj konec njihove žrtve-niške službe in ne bodo več potrebovali dima in kadila za svoje oltarje. — Darujejo miro, ki so jo uporabljali zoper mrliški duh, ker vedo, da bo ta Otrok kmalu umrl, in da bo Mati, ki se zdaj smehlja, potrebovala zelišča, ki jih bo položila na mrtvega Sina.
V svojih očarljivih kraljevskih in duhovniških plaščih klečijo na slami v hlevu, klečijo trije Modri, mogočni, učeni, ki vedo za prihodnost. Sami sebe darujejo v znamenje, da bo Otroku v poslušnosti podložen ves svet.
Zdaj je bil Jezus počeščen z vsemi oblastmi. A komaj so trije Modri odšli, so ga že začeli preganjati ljudje, ki ga sovražijo in ga bo njihovo sovraštvo tudi umorilo.
G. Papini
TAM, KJER RAGLJA ALELUJO POJE ...
Veliki teden poznajo na deželi mnogo bolj kakor v mestih; kmet ga občuti predvsem v preobilici dela. Če kdaj, je tačas na vrsti veliko čiščenje; ljudje počistijo hiše, dvorišča in slednjič pohite še v cerkev, da si očistijo srca. Zaradi vsestranskega čiščenja se jim dan potegne in neredko čujejo pozno v noč.
Pri Gabrovih ni bilo nič drugače. Tem manj, ker je bilo vse na ramah enega človeka. Gospodar je bil kmet in gospodinja obenem. Že precej na začetku tedna je zavihal rokave; popravil je ograjo, pobelil hišo in razvozil gnoj po njivah. Ko je gnojni kup skopnel, je skrbno očedil prostor za hlevom in ga, nebodigatreba, celo posul s pepelom. To zadnje ni bilo po šegi, a je le postoril. Morda pa le pride veliki obisk.
Sredi tedna je materi zmanjkalo zdravil in treba je bilo novih. Skuhal je za cel dan in se odpravil v mesto. Stopil je k zdravniku, da je po starih receptih zapisal novih zdravil, jih šel iskat in nakupil še nekaj drobnjarij za kuhinjo. Tedaj pa je slišal, da je zapiskal vlak. Dasi je bil sklenil poprej drugače, ga je vendarle zvleklo tja blizu. Molče je strmel v zdomce, ki so prihajali iz Avstrije, Nemčije, Nizozemske in še od kod na velikonočne praznike domov. Nekaj časa jih je gledal, nato pa se je odrtgal proč, še preden se je reka ljudi raztepla po ulici. Tako lahko vsaj z upanjem hiti domov in to je tudi nekaj.
Nekatere stvari so v življenju stalne. Sonce riše po nebu vedno svojo pot od vzhoda do zahoda, ceste teko, kakor so jih speljali ljudje. In njegovo oko se venomer ozira na križpotje v vasi, koder se ustavlja avtobus. To mu uspe zlasti z lestve, ko obrezuje drevje. Zdaj bodo kapljali drug za drugim, razgretih lic in veseleč se snidenja s svojci. Vračajo se kakor selivke, dokler se ne vrnejo vsi, ali... skoraj vsi. To opazijo zdaj že tudi otro-
ci, vsaj starejša dva, čeprav jim je zabičal, da ne sprašujejo po mami.
Zvedavi pa so bili tudi povratniki. Mimo gredoč so upočasnili korak in napenjali oči, če ni morda po kakšnem čudežu vendarle prišla tudi nemirna Ga-brovka zdomka. Ni bilo videti in po dvorišču tudi ni bilo njenih »zastav«; tako so imenovali njene pisane obleke, ki so pokrivale malone celo dvorišče. Pač pa so videli otroški živžav in slišali ragljo. Mali Nacek jo je že staknil na podstrešju in škrebetal z njo, prvi v vasi. Nihče ni premogel tako glasne.
Tudi atek bi se lahko s čim ponašal, ko bi se meril s sovaščani: z množino dela. Ne kakor drugi, ki tačas na polje niso šli več, se Gabrov mali človek ni utegnil kaj prida ozirati na veliki teden. Vsejati je moral oves, pripeljati šibje, vmes pa je še obrezal brajdo in prekopal vrt. Zadnji čas je bil tudi, da je otrokom dal obnoviti obleke. Na »domačo« šiviljo se ni bilo zanašati. Tuja pa je komaj obljubila. Dekleta so navalila nanjo in hotela na vsak način do praznikov svoj mini in mi-di in maksi. Nič ni vprašal na vasi, v strahu, da spet izve kaj neljubega. Kakor je bil izvedel že toliko grenkega, resničnega in zlaganega. A vprašanja se niso dala odpoditi. Bogve, jo je odneslo že spet kam drugam? Na Švedsko morda, v daljno Kanado? Daleč je to in komaj se bo lahko podala domov.
Ob vsem tem pa še bolna mati. Bal se je, če mu ugasnejo v ti samoti, ko jim ne more biti vsak trenutek ob strani. Sumljivo je bilo, da so, kakor bi odrezal, nehali ščuvati ga zoper ženo in velevati, naj jo s silo spravi domov. Zato jim je priskrbel spoved na dom.
Na veliki četrtek je še ni bilo.
Na veliki petek tudi ne.
Raglja neutrudno poje in to so njeni časi.
Očedil je otrokom obleko, jo pozašil in napravil za v cerkev. Nič jim ni naročal glede molitev in prošnja, in ni bilo treba. Storili so to sami od sebe. Kljub temu so le bežno pogledovali Bogeka v grobu, raje so obračali oči v Mater božjo, kakor da jim je topleje pod njenim blagim materinskim smehljajem.
Če je še v soboto ne bo, bo zato, ker je tako daleč. Ne, da ne bi hotela priti. Lahko da se je zavrl promet, ko jih toliko gre... Ponoči so prihajali seve drugačni odgovori, mrko, neslišno, glodajoče in z neotipljivo črnino vrtali v strop. A da je bila negotovost večja, je pričelo zavijati, bučati, veter se je sprevrgel v vihar in divje tulil v svislih. Te so škripale, ječale in bal se je, da bo zdaj zdaj zropotalo. Hkrati pa je jel trepetati še pred nečim hujšim. Po ljudski veri spočnejo take burje samomori. Da se ni...? Molil in čul je pozno v noč. Zjutraj je z grozo opazil strgano streho in šope slamg, razmetane po dvorišču. Pustil je vse drugo in hitel delati škope. Bo sploh lahko zakrpal streho in opravil še veliko pranje? Delal je hitro, tem bolj, ker ga je pošteno
Miha Maleš: Velikonočna voščilnica
zeblo v kolena, ko je plezal po razmočeni slamnati strehi in vbadal škopnike vanjo. Potlej se je lotil hiše, notranjih prostorov. Pometel je pajčevino iz kotov in po zapuščenem pohištvu. Tako je prišel do kamre. Sem je hodila posebno rada, zlasti odkar se je šla nekakšno modistko in si kupila kalup iz žice za pomerjanje obleke. Ta je bil ves prepreden s pajčevino. Nič ni bezal vanjo, temveč je snel bluzo, ki je bila tam blizu, in oblekel kalup. Raz-predel je pajčevino po oprsju, kakor da ji natika nakit. In glej, v mrakobi kamre je imel njo pred seboj, svojo ženo. Prijel jo je čez život, rahlo, nežno, da ne bi kaj potrgal. Zakaj ne pride vsaj tako mimogrede, če že ne more za zmeraj. Tedaj je šel z roko v njene lase: mreža je bila ravno dovolj gosta, da je bila iluzija popolna. Po dolgem času je vendarle lahko občutil dražljivo mehkobo njenih las. Boleče se je odtrgal, ko se je zavedel, kako zapravlja čas.
Za pranje je mislil sprva naprositi se-strično, kjer so premogli že pralni stroj. Pa se ne bi rad kazal na vasi in se dajal ljudem v zobe. Ni bila mala reč, saj je moral oprati tudi posteljno perilo. A da bi se umaknil očem, ki se tako rade pasejo na tuji nesreči, se je umaknil od studenca v pojeto, prehodni prostor, ki ga je v ta namen nalašč obložil s koruzi-ščem, da ni bil viden z ulice. Tu je drgnil in ribal ves dopoldan in še čez, le toliko je šel stran, da je naložil Barici darov v korbel, ko je kar naprej tiščala, da bo ona nesla k žegnu. Če je le mogel, je izpolnil otrokom njihove drobne želje. Mož se je olajšano nasmehnil, ko je gledal za otrokom, kako oberoč nese korbel proti vaški kapeli. Ni mu treba prositi več sosede.
Toplo sonce popoldne je bilo kot naročeno. Ker je dan že daljši, mu bo perilo do večera suho. Lepo je, če se nasmehne nebo in ti streže. Le Barice dolgo ni bilo od žegna. Prišla je s šopkom trobentic in vijolic, a je jokala. Medtem ko je nabirala, ji je neko ščene potegnilo kos mesa iz korbla. Le s težavo jo je potolažil. Hitela mu je pomagati in že jo je videl, kako bo čez leto, dve, prevzela marsikatero gospodinjsko delo. Tedaj pa je
dekletce na lepem začelo prositi, naj pošlje on, atek, mamiki obleko. Pomisli naj vendar tudi na mamiko, ki da morda nima kaj obleči, šestletni otrok res sklo-boštra marsikaj, a kako mu pride kaj takega na misel? Videl je sicer, da se nalašč ogiba pogovora o mami, da ne spravlja v slabo voljo njega, zdaj pa bi rad očitno nekaj izmoledoval. Zato se je naredil mehkejšega in res je otrok prišel z besedo na dan.
— Veš, atek, mamika res nima obleke. So se zgovarjale. Pleše tam daleč in je brez obleke. Pomisli, kako jo revico zebe. In kako jo gledajo. A ne, da ji bomo kupili obleko in poslali?
Toliko da ni podivjal; le s težavo se je ukrotil. Zasmilila se mu je Barica, vsa njegova nedolžna otročad, bolna mati in premagal se je. Le likati ni mogel več. Zapodil se je v hlev in izgubljeno taval od jasli do jasli. Kot težak kamen mu je legla mora na srce. Zdaj ima vas spet svojo kost, izdatno dovolj, da jo bo glodala čez praznike. Zalegla bo vsem, kot požegnana. Imelo ga je, da ne bi šel v cerkev niti na veliko noč. Še bolj se bo odtegnil ljudem! In otrok ne bo pustil nikamor več. Preklemana svojat, pred svojim pragom naj pometa! Spet natolcu-jejo, kot so takrat o Dunajčanu, pa o Italijanu na Bavarskem. Kaj pa, če se je, iznajdljiva, kakor je, ponudila kje za živi model pri kakšni predstavi mode? Ali pa je kje igrala, ko je tako ljubila oder? To bo, eno ali drugo. Zlobni jeziki pa so stvar napihnili in jo ponižali. — Ne, ona je preponosna za slačenje po hotelih, naj me vrag! — Gnal bi to reč naprej, a od otroka ni mogel izvedeti, kdo je tako o-tresal jezik. Sicer bo pa bolje, če ne izve. Čutil je namreč, da mu dušo čedalje bolj prepreda maščevalnost, ta pa ustvarja nemir. Zato se je kar naprej prepričeval, da je zla novica iz trte izvita. Ni mu sce-la uspelo; grenkobe ni bilo moč pregnati iz srca. Vedel je, da mu je ne preženejo še tako vzneseni vriski aleluje. Zato ni šel k vstajenju zvečer in ne na kres. Pač pa je poslušal škrebet raglje, ki jo je Nacek pridno vrtel v samo veliko noč. Kakor bi se bili domenili — nihče mu ni rekel, naj odneha.
Raglja pa je pela tudi ponoči. Z Nace-kom sta stopala za procesijo in vrtela ragljo medtem, ko je vse naokrog pelo in cingljalo in vriskalo. Raglja pa je škre-betala čedalje močneje in čez čas — o groza, preglasila vse. Alelujci so obstali, pobesili bandera in besno pokazali nanju. Pristopil je duhoven, svetlo monštranco je vihtel in delal čeznju velikanske križe. Strežniki so divje zvonili, dokler niso preglasili raglje in sprevod se je lahko pomaknil naprej.
Ko je zjutraj vstal, se je počutil čudno lahkega. Kakor da je kamen more s srca odvaljen. Res je, ni ga več in kakor zora prežene še tako črno temo, je mahoma lahko prisluhnil drugim, življenja željnim vzgibom svoje duše. Ne da bi kaj pomišljal, se je pražnje oblekel in se napotil tja, kjer uspe zvonovom preglasiti ragljo. Spešil je korak, kakor da hoče dohiteti, kar je bil prej zamudil. A bolj ko se je bližal, težji je bil korak. Kako naj se strne z množico? In že se je videl v procesiji z njo. On moli, okolica odgovarja, kmalu nato pa gre šepet naokoli: Hedvika, glejte, človek od Hedvi-ke! Kristus, mar je vstajenjska procesija za to, da vlačijo po njej neko žensko? Klecnil je in se zbal, da bo spet omagal. Izognil se je torej alelujcem in na samem zavil v temni del cerkve, kjer je bil shranjen božji grob. Tam je stalo ob truplu le nekaj postarnih, skrušenih žena.
Topo se je zazrl v negibno truplo preganjanega Jezusa, ki ga je človek obsodil na smrt. Le kako je mogel vstati ob nenehnih hudobijah človeškega rodu? Da bi pregnal nevero, ki je silila v dušo, je pokleknil v klop in se napotil s Trpečim po postajah križevega pota. Ne, on ni mrtev, on živi in trpi, da nas nevredne odrešuje. Kako malokdo se dandanašnji še pomudi ob križevem potu! Svet, navajen lahkega življenja, iger in vriskanja, noče trpljenja. Otepa se najmanjše žrtve, že misel na to mu je zoprna. Kako se more sploh veseliti Kristusovega vstajenja, kdor se ni pomudil pod njegovim križem? Ali more sploh sočustvovati s Križanim, kdor trpljenja ne pozna? In naenkrat ga je spreletlo, da zmore to v precejšnji meri on in na mah je začutil prijatelja v
njem. Prav počaščenega se bo počutil, če je lahko on njegov Simon iz Cirene. Da bo pa vreden tega, mora odložiti breme svojih grehov. Le ta, kdor si je z računi na čistem, se lahko res iskreno zaupa svojemu prijatelju. In glej, kakor hitro je to opravil, se je počutil sproščenega ter se pričel meniti z Njim kakor z domačim.
Kakorkoli je že doma, te vendarle prosim, ohrani mi malo prostora za ljubezen. Srd me bo namreč razgnal. Ne daj, da je vse res, kar stresajo po fari. Ti veš, kako dolgo je hodila po svetu, ne da bi klonila ali kakorkoli popustila, pa naj so se ji klanjali z vsega sveta. Zdržala je, dokler ji nisi poslal na pot tistega premetenega Grka, ki jo je zmamil z gledališčem. Hud sem bil, dobro veš, da si to dopustil, a morda si za hip prezrl, kako lakotna je na učenost in slavo. Saj menda nisi pozabil, kako se je grizla ves čas, ker ni šla v šole ali za igralko. In ko je videla, da ji lepota ne vene (vsak otrok jo je samo polepšal), in ko je država odprla vrata v svet, ji je prekipela kri in jo je vzelo. Razumeti morava, Bogec moj, čeprav nama srce krvavi. To je kratko in malo tako, kot če se ti vžge bencin. Ne pogasiš ga, bogpomagaj. Natura je natu-ra. Ti boš to razumel bolje, ki si pri tem zraven bil. Jaz zase že vem, da tej ženski nisem kos. Sem slutil to že zdavnaj. Jo nekoliko kar razumem. Ona taka modra glavica, farna prosvetljenica( ne vem koliko iger ima za sabo), pa se ti nasmoli nekega zakotnega Tjašeka, ki ume komaj odre postavljati. A vendar bi te prosil, Gospod, preprost, kakor sem: nikar mi je ne odtegni za vselej. Daj, da si že enkrat napase srce in da se ne skvari tam zunaj. Glej, živini si dal, da najde domov, tudi če je staknila kje boljšo pašo, pticam prav tako. Sploh pri živalih ne vem za nobeno, ki bi pustila mladiče še negodne v gnezdu in jih ne bi zredila. Resda pošilja doklade, a to je komaj dovolj, da oblečem deco. Ti si zmožen, Gospod, saj si po bridkem trpljenju premagal zlo sveta in v nebesa šel. Hvalim te in častim, čeprav zmedeno in po svoje. Menda nisi hud, kaj, če te častim kar tu ob božjem grobu, namesto da bi slavil tvoje vstajenje z onimi vred. Kako, krščan božji, ko
imam pa doma kar naprej veliki petek! Ne zameri mi, a ne morem peti alelu-je...
Vendar pa menim, da sva prijatelja. Tudi tebe, glej, žalijo kar naprej. Komaj stopijo iz cerkve, že te vržejo iz src. Zato mi boš, prijatelj pod križem, pač pomagal, kajne? Ne bodi hud, da jo jemljem v misel tukaj, kjer je tvoje mesto in gre vsa misel tebi. A tako je, viš, po meni tudi ona tu v domačem božjem hramu. Ti ji boš odprl oči, da ji bo svetna slava zasmrdela. Da bo spoznala in užila največji delež ljubezni. Storil boš, da jo bo, potepenko, zamikalo v domači kraj, med naša polja, gaje in gorice, kakor si položil v srca pticam in vsemu živemu na zemlji. Aleluja.
Meni pa boš dal moč, da bom dotlej držal na plečih vso hišo in da pri tem ne bom fiksal, ne se nacejal s šmarnico in žganjem. Aleluja, aleluja. Slednjič te prosim, operi sramoto z naše hiše in ne daj, da jo odneso viharji, dokler ne pridejo zidarji, kakor sva se bila domenila z njo. — Tako. Precej sem ti naložil, Gospod, in komaj mi boš grešniku vse to naredil. A če me boš posluhnil in nam storil vse to, prijatelj pod križem, bom zakuril kres, zdaj sem bil pa malodušen in nisem naložil grmade. Spekel bom pogače, makove in presne, zdaj pa sem naredil samo krapce. Aleluja. Resnično, resnično ti povem: zapel ti bom alelujo, da bo odmevalo v logeh, amen. —
Še k Mariji je stopil, čeprav je bil v zadregi pred njo, ker ji je njega dni kratil sloves najlepše ženske stvarstva. Vendar je zastopnica Evinega rodu v nebesih in treba se je bilo obrniti nanjo. Poprosil jo je tedaj, da bi njegovi pobegli polovici zbudila spet potreben nagon, ki vleče mater k deci. Do vrnitve, za katero se je dogovoril že z njenim poveliča-nim sinom, pa naj bi otrokom nadomeščal mater on, Tjašek, in to z večjim pridom, kakor mu je uspelo dotlej. Še za mater je pomolil, da bi ji naklonilo zdravje milostno nebo. če ne že po njegovem zasluženju, pa vsaj v zameno za prezgodnjo izgubo očeta. Vsem svetnikom pa je priporočil kmečki stan, da ga ne bi pu-
stili propasti, in da sprosijo deželi dobro letino.
Tako spravljen z nebeščani je šel nato pomirjen domov. Hvalil je Boga in čutil je, kako mu srce, poprej razbičano, p6-lje sedaj v nekakšnem sladkem miru, da je laMk kakor perje. Dano je bilo tudi njemu, Tjašeku, grešniku in siromaku, da je okusil božji mir in zaužil velikonočno jagnje. Ko je stopal med polji, je bilo, kot da se z njim veselita zemlja in nebo. Škrjančki so peli in lastovke in vsi krilati pevci neba, kdo bi jim vedel imena. Sonce je grelo s podvojeno močjo, mla-dozelena trava in prve poljščine so kar vidno stegovale svoja rosna stebelca. Nad vsem pa je bil razlit nebeški mir in v svojem prvem cvetenju je širila pomlad tudi že opojno vonjavo. Zagledal se je Tjašek v vso to lepoto, v jasno modro nebo, v
ravna polja, živo zazelenela in od cvetenja oljne repice kakor zlata. Globoko je vdihnil z zdravjem nasičeni pomladanski zrak. Ni dvoma: tudi narava slavi, v procesiji stopa vse stvarstvo. Aleluja!
Ko pa je prišel domov, je videl, da mu je nebo naklonilo tudi že njo, ki jo je pogrešal čez zimo: vrh prisekanega jesena je v gnezdu iz protja ponosno stopicala štroklja. — Pozdravljena, zvesta mi družica leta! Kako dobrotno te je postavil Stvarnik sem, kjer ni gora, da bi človeku dvigale duha! — Bila je torej štorklja Tjašeku vrla poslanka neba. Vrnila se je, prava sezonka, ravno še pravi čas, da bo deležna žegna vstale narave. Ta namreč ne čaka, a tudi ne izbira; ni ohola ne sebična in se svojim otrokom do kraja razda.
J. Gomilski
Spet skupaj oznanjata pomlad
Jetrnih, trobentica ljuba nam sta obadva. Na domačih tleh rojena, v dveh obrazih duša ena, on ima sijaj neba, njej od sonca zlatega cvetni venček lesketa.
Kjer je najprej ona sama, piska, piska na ves glas: »Vstani, jetrnik — kaj nama mar je suščev sneg in mraz!« In ob grmu prebudi se jetrnik, ji oglasi se: »Jaz zaspanec! Pa jo dajmo in lepo se naravnajmo! Skupaj bova spet cvetela, znova najino zapela, ti z zvenečo rumenino, jaz pripeval bom z modrino — to bo barvna melodija, budnica na vse strani: naj spet srečno zaživi vsa ta naša domačija!«
C. Jeglič
Miha Maleš: Kamnita Madona. Znamenje na Golniku
OČKA PIJE
Pred meseci, bil je vroč poletni popoldan, me je pot zanesla mimo gostišča Hostnik v Mestnem gozdu. Kar zagledam pred seboj dekletce, prisodil sem mu dobri dve leti, kako boso in skoraj golo, samo kratke bele hlačke je imelo na sebi, jadrno caplja proti Stari poti. Postal sem pozoren. Tako majhnega otroka vendar nihče ne pušča samega v gozdu. Dohitel sem jo in prehitel. Skrbno sem se oziral, ali bo kdo prišel za detetom. Včasih se mamice skrijejo za kako deblo, da bi videle, kaj bo storil otrok, in bi ga ob srečnem svidenju še bolj prisrčno stisnile k sebi. Pa nikogar od nikoder. Ustavim se in gledam dete. Tudi ono se ustavi in ne-zaupno zre vame. Tako te opazuje srnica, preden zbeži. Prijazno jo povabim: »Nič se ne boj, punčka, pridi k meni, bova šla skupaj.« Dete se mi približa.
»Mala, kako pa ti je ime?«
»Lučka.«
»Kam pa greš, Lučka?«
»Mamici.«
»Kje pa je mamica?«
»Doma.«
»Veš kaj, daj mi rokico, bom šel s teboj, da te ne bo strah.«
Dala mi je ročico in me vodila, pri tem pa visoko dvigala nožici, kakor da hodi po vodi. Seveda, pot je prodnata, dete pa boso.
»Lučka, te pika v nogice?«
Nič odgovora.
»Lučka, te pika v nogice?« vprašam znova.
»B6de.«
Nas Štajerce pika, Kranjce pa bode. Saj bi jo vzel v naročje, pa se mi je okrogli žganček zdel pretežak. Prekmalu bi jo moral odložiti, potem bi pa bilo morda še slabše. Vodil sem jo po kar najbolj gladkem delu steze. Včasih ji je usteca grenko potegnilo skupaj, vendar se je premagala, da ni zajokala. »Saj bova kmalu na asfaltu«, sem jo potolažil, »potem pa ne bo več bodlo.«
Tedaj mi šine v glavo: Kakšna mamica pa je to, ki pusti otročka v gozdu, sama pa odide domov? Saj take matere ni!
»Lučka, kdo te je pa sem pripeljal?«
»Očka.«
»Kaj pa dela očka pri Hostniku?«
»Pije.«
A tako! Ta odgovor ni zrasel ves na njenem zelniku. Morala je mnogokrat slišati, da njen očka »pije«, drugače bi rekla, da sedi, da se pogovarja, da balina. Ne, njen očka »pije«. Zato je pozabil na dete! Morda ga je celo nahrulil: »Daj mi mir! Pojdi se ven igrat!« Mogoče ga je udaril. In dekletce je sklenilo oditi k mamici. Kako naj rešim to zadevo?
»Cuj, Lučka, če te je očka pripeljal sem, potem te bo iskal. Ne smeš mu oditi. Očka bi bil žalosten, morda bi celo jokal. Veš kaj, pojdiva nazaj k očku.«
»Ne, ne, mamici, mamici!«
Hoče se mi iztrgati. S silo ne bom opravil ničesar. Dete bi začelo kričati. Navsezadnje, zakaj bi pa ne šla raje k mamici, kakor k očetu, ki je morda že pijan, saj mamica ne more biti daleč, sicer bi se otroček ne odpravil sam na pot. Ko prideva na Loško cesto, takoj pri prvi hiši vprašam:
»Lučka, si tu doma?«
»Ne.«
»Je še daleč?«
»Daleč, blizu.«
Sedaj pa veš! Loška cesta mi je dobro znana. Precej časa hodiva po njej. Otroček me molče vodi. Na vprašanja odgovarja, kakor ve in zna, če le mogoče z eno samo besedo. Edino eno stvar je povedala, ne da bi jo bil vprašal. S prosto roko se je potrepljala in rekla: »Nove hlačke.« O ti Evica mala, da ti že sedaj nova obleka toliko pomeni, pa čeprav so samo navadne bele hlačke!
»Kdo pa ti je kupil hlačke?«
»Mamica.«
»Kdaj ti jih je kupila?«
»Jutli.«
Na vprašanje, kdaj, je mogoče odgovoriti z danes, včeraj, jutri. A če si tako majhen, kako bi mogel vedeti, katero je prav?
Zdaj pa zdaj me je postrani pogledala kvišku in se mi nasmehnila. Oh ta nasme-
šek! Umetnostni zgodovinarji ne znajo razvozlati skrivnostnega nasmeška Mone Lize. Če bi nasmeh moje male spremljevalke pogledali skozi primerno prizmo, bi odkrili v njem nekaj takega kakor zaupanje, hvaležnost, dobrikanje, ljubezen. Čudovito dete! Tako prikupnega in pametnega otroka menda še nisem srečal.
Dolgo, predolgo hodiva po Loški cesti. Zdi se mi, da je dete v skrbeh. Ozira se na desno, na levo, naprej, nazaj. Dohiti naju mlada gospa z majhnim fantkom in kužkom. Kako jo je to pritegnilo! Kar za njimi jo vleče. Punčka, si mislim, ti ne veš, kje si doma. Ti bi šla kamor koli. Na vsem lepem se mi boš ustavila, pa ne boš vedela ne kod ne kam. Postaja mi vroče, pa ne samo zaradi sonca. Kaj bom počel z golim otročkom, ki ne zna domov? Na miličniško postajo seveda. Ali bo marala iti? Potem pa tisto dopovedovanje in zasliševanje. No, si pravim, dokler me boš dete vodilo, bom šel s teboj, ukrepal bom šele, ko ne boš več znalo naprej.
Podcenjeval sem jo. Naglo je odtrgala svoj pogled od fantka in kužka, oni so zavili na desno, mene je vodila z Loške na levo, nato na desno. Znašel sem se na ulici, ki je nisem še nikoli videl. Naletela sva na družbo mladih mater z majhnimi otroki. »Gospe, ali pozna katera to punčko?« Mamice poznajo mnogo malčkov iz svojega okoliša. Nobena je ni poznala. Vprašal sem Lučko: »Poznaš katerega fantka ali punčko?« »Ne,« je bil odgovor. Pa menda vendar ne more biti več daleč, saj hodiva že čez dvajset minut. Tedaj mi pride na misel, da mestne otroke, ki se pogostoma izgube kje v gneči, zgodaj naučijo, kje so doma.
»Lučka, kje si doma? Kako se imenuje tista ulica?«
»Nova osem.«
Bedak, si pravim, kaj je nisi tega že prej vprašal, pa bi ne bil v takih skrbeh. Za Novo ulico bom že zvedel. Preden koga povprašam, pogledam naokrog: saj pravkar hodiva po Novi. Še malo, pa sva pri številki osem.
»A tu si doma? Tu greva noter?«
»Ne, ne!« in me vleče naprej.
»Pač, saj si rekla, Nova osem. Tu je Nova osem.«
»Ne!«
Pa ne. Svojo hišo, to vem, tak otrok že pozna, še številka šest, pa je konec Nove. Pred nama je veličastni Trg kralja Matjaža. Vsa čast arhitektom, ki so izbrali barve. Samo kdo naj se znajde med tolikim številom samih enakih vhodov. Dete, ti ne boš znalo domov. Dete pa ne gleda proti trgu, marveč me vleče zopet na levo, potem na desno in znova na levo. S strahom opazim, da bo mesta kmalu konec. Še nekaj novih mestnih hiš, potem pa že podeželska poslopja. Kaj bo pa sedaj? Očividno sva zašla.
Nenadoma me pa dekletce izpusti, si skrbno obriše ob hlačke rokico, ki je postala v moji roki vsa potna, in steče. Hvala Bogu, rešena sva! Več kot pol ure hoda je bilo, pa je bistra punčka kljub temu našla svoj dom. Že se spenja na prstke in skuša pozvoniti nekje v tretji vrsti gumbov. Nato skozi vrata in po stopnicah navzgor. S tem sem svoje opravil in lahko grem. Samo kaj bo pa mama rekla, ko bo videla, da se je otrok vrnil brez očeta?
Šel sem za detetom in našel vsa vrata v stanovanju širom odprta. Pričakoval sem, da se bosta hčerka in mati objemali, pa nič takega. Otrok je že sedel na svojem stolčku in po slamici srkal sok, mati je nekaj pospravljala. Vstopil sem in ne posebno duhovito vprašal: »Saj je to vaša punčka, ne, gospa?«
Šele tedaj je opazila, da ji je tuj človek pripeljal otroka. Na smrt preplašena je kriknila: »Za božjo voljo, kaj se je pa zgodilo?«
»Nič hudega, gospa«, in povedal sem ji vso zgodbo.
»Od Hostnika ste jo pripeljali? Ja, kaj vam naj dam, gospod? Kaj vse bi se otroku lahko pripetilo! Najprej v gozdu, potem na cesti. Toliko križišč, tak promet! Gospod, kaj vam naj dam?«
Povedal sem ji tudi, kako je dete dejalo, da očka pije.
»Da, to je naša nesreča. Moj mož pije. Vidite, niti otroka mu ne bom smela več zaupati. Jaz sem šla k zobozdravniku, mož pa je dejal, vroče je, grem z Lučko na kopališče. Pa je odšel pit, na otroka pa pozabil.«
Pripomnil sem, da bo treba očka obvestiti.
»Seveda. Mož bo v skrbeh. Otroka obožuje. Gotovo bo šel poizvedovat na milico. Napravila se bom, vzela dete na kolo in se odpeljala k Hostniku.«
Poslovil sem se. Ker me nista dohiteli, sem sam stopil k Hostniku, da bi pomiril ljudi, kajti bil sem prepričan, da je nastalo velikansko razburjenje: Otrok se je izgubil! Gotovo že iščejo dete po gozdu.
V gostišču pa je vse mirno. Ves začuden vprašam gospe, ki strežejo:
»Ali ni tu nihče iskal majhnega otroka?«
Vprašujoče so pogledovale druga drugo: »Tu ni bilo nobenega otroka.«
»Pač«, pravi ena in pokaže na pivca: »Ti si bil s punčko. Kje je?«
Oče, visok, lep mlad mož, pa močno vinjen, nas pogleda ves zbegan in nebogljen. Otroka sploh ni pogrešil! Ne on, ampak gospe so začele spraševati:
»Kaj je z otrokom?«
»Je že pri mami«, sem jih pomiril.
»Pri vaši?«
»Ne, pri svoji.«
Povedal sem, kako sem našel punčko in jo pospremil domov.
»Kje je pa obleka? Dete je bilo v samih hlačkah in boso.«
»Tamle«, so mi odgovorile. »V kotu na klopi so čeveljčki in oblekica.«
Gospe so se mi zahvaljevale, otrokov oče pa je molčal.
Zgodba je resnična od prve do zadnje črke, samo imena sem spremenil. Dekletce ni Lučka, gostilna v gozdu ni Hostni-kova, ulica, ki sva po njej hodila, ni Nova. To bi se moglo zgoditi kjer koli, v Ljubljani, v Mariboru ali v Celju. Očkov, ki pijejo, je na tisoče.
In konec? Za konec ne vem. Včasih vidiš na televiziji začetek kake zgodbice, ki bi ji naj otroci sami napisali nadaljevanje. Kako bi dokončali mojo zgodbo vi? Jaz vidim tri možne razplete.
Prvi razplet:
Mati stopi z otrokom v gostišče. Mož, ki v pijanosti hitro zdivja, se čuti osramočenega pred pivci, razkačen surovo potegne otročka k sebi ter ga nahruli: »Kdo ti
je dovolil oditi? Ti bom že pokazal! Bom videl, ali boš ubogala ali ne!« in začne dekletce pretepati. Mala presunljivo za-joče. Mati priskoči, mož jo surovo odsune. Gostje se vmešajo in zabranijo pretep. Jokajoča žena v naglici obleče otroka in ga odpelje. Pozno zvečer se vrne mož in doma znova zdivja. Na ženine klice prihitijo sosedje in zagrozijo z milico.
Ženi je postalo naposled vsega dovolj in preveč. S takim možem je skupno življenje nemogoče. Mlada mati zahteva ločitev.
Nedolžno dete je izgubilo očeta.
Drugi razplet:
Mati stopi z otrokom v gostišče. Mož, ki postane v pijanosti nebogljena dobričina, se plah odmika. Žena ga začne oštevati, pa pristopijo ženske in ji svetujejo: »Pustite ga sedaj, saj vidite, da je pijan. Jutri mu jih povejte, pa čim bolj zlepa.« Žena uboga, obleče dekletce in se odpelje. Kmalu se vrne tudi mož. Začne se »tihi teden«, kakor jih je bilo že mnogo. Moža je sram. Nekaj časa se ogiba gostilne. Potem ga vinski bratci znova zapeljejo in — očka zopet pije.
Uboga žena, ubogi otrok! Pa tudi ti, mož, ki si kriv tolikega gorja, mar si ti srečen?
Tretji razplet:
Mati stopi z otrokom v gostišče, s solzami v očeh pogleda moža, obleče in obu-je dete in se odpelje. On se dela, kakor da je ni videl. Ko se vrne domov, ne spregovorita besede. Strezni se in silno ga grize. Da je mogel pozabiti na otroka, ki ga ima vendar neizmerno rad!
Drugo jutro se molče odpravita vsak v svojo službo. Pri kosilu je ves mehak in ne ve, kako bi spravil ženo do tega, da bi spregovorila. Hčerka mu zleze na kolena in začne jo pitati: »To žličko za mamico, to žličko za očka, to žličko ...«
»To žličko pa«, ga prekine žena, »za tistega gospoda, ki te je včeraj pripeljal domov. Ali si kaj pomislil«, se obrne k možu, »kaj bi se lahko zgodilo, ko je revše samo tavalo po gozdu, ali kaj bi bilo, če bi Lučka sama capljala domov in na kakem križišču stekla pred avto? če samo pomislim na to, postanem trda od groze.« Uderejo se ji solze.
Mož ne more prikriti, da je do dna duše pretresen. »Veš, tudi mene je to grizlo vso noč. Premišljeval sem to in ono. Tudi na zdravljenje v Škofljici sem pomislil, pa upam, da ne bo potrebno. Sam sebe ne razumem. Če imam pred seboj pijačo, se ne morem premagati. Saj me je potem sram pred teboj, pred samim seboj, pa že tudi pred otrokom, ki je bister in vse vidi.«
Malo preneha, potem pa z vso resnostjo doda: »Veš kaj: od te ure dalje bom popoln abstinent. To je edina rešitev. Za mene je laže pijači se čisto odreči, kakor biti zmeren.«
Žena vzdihne: »Ti si že marsikaj obljubil!«
Tedaj mož odloži otroka in vstane: »Tu mojo roko! Boš videla, ali sem mož ali sem šleva!«
žena, vsa v solzah, se mu vrže okrog vratu in ga začne poljubljati. Dete, ki čuti, da se dogaja nekaj velikega, se oklene njunih nog.
Za družino se je začela nepopisna sreča. Lučka ne bo dolgo sama, dobila bo sestrico ali bratca.
To so trije možni razpleti naše zgodbe.
In ti, očka, ki piješ, kako boš ti razpletel svojo?	Janez janžekovič
ALI ZNATE KOMBINIRATI?
Testiranje ali preizkus s testom je dandanes nekaj vsakdanjega. Že otroke pred sprejemom v šolo testirajo, da preizkusijo njihovo zrelost. Testirajo mlade ljudi, ko se odločajo za ta ali oni poklic. Pri testiranju preizkušajo kombinacijske sposobnosti.
Kako je z zaporedjem številk: 2—4—6— 8— itd., je jasno. Kako pa je z naslednjim prištevanjem: 2—5—9—12—16—19— 23...? Tu že moramo premisliti, da številu prištejemo + 3 in +4.
Naloga A
V četverokotniku s figurami moramo ugotoviti, katero figuro moramo vstaviti, da izpopolnimo vzorec; najdemo jo na desni strani — vendar le eno izmed šestih figur (a—f).
Rešitev je na str. 190.
Naloga B
Naslednja podoba s figurami je že nekoliko težja od naloge A. Katero izmed 6 figur (a—f) je treba vstaviti za izpopolnitev vzorca?
Rešitev je na str. 190.
□
O A
A V
a b □
f
Naloga C
Če dobro premislite, pod kakšnim vidikom so razdeljene figure v 3 vrstah, vam ne bo težko pogoditi, katera izmed figur (a—f) naj bi izpopolnila vzorec.
Rešitev je na str. 190. ®----------
wmn
Offl
■v
ixi <g> □
a b c
a ©
IZ MRTVIH ZNAMENJ — ŽIVE PODOBE
Če bežno pogledamo slike na tej strani, se nam na prvi pogled zde kot mrtva znamenja. Ob drugem pogledu, če le ni preveč bežen, pa se nam kažejo te mrtve risbe kot žive podobe. Značilen in najbolj znan primer nam kaže risba kocke. Če jo nekaj sekund natančno gledamo, spremeni svojo perspektivo. Poglejmo jo najprej poševno od vrha, nato poševno od spodaj.
Ob tem gledanju se nam zdi, kot da s črko A označeni kot skače naprej in nazaj. švicarski geolog je že pred 140 leti odkril pojav tako imenovane (po njem) »Neckerjeve kocke«. Ob opazovanju risb, ki so podobne kockam predstavljale obrise kristalov, je opazil »skok v perspektivi«. Necker je domneval, da menjava v perspektivi nastane, če z nehotenim premikom z očmi nepremično upremo pogled prej v drugo kot v prejšnjo točko v risbi. Vendar ta razlaga le deloma drži.
Če ogledujemo stopnice v naslednji risbi, ne da bi premaknili pogled, vidimo, da se stopnice »premikajo«. Zdaj jih vidimo od vrha dol, zdaj od spodaj gor.


V obeh primerih gre za to, da v risbi z dvema razsežnostima spoznamo predmet s tremi razsežnostmi (dimenzijami). Risba vaze in risba s trikotniki kažeta, da imajo podobe z dvema razsežnostima lahko različne učinke. Risba vaze ne predstavlja samo vaze, marveč tudi dva človeška profila. In trikotniki kažejo vsi v eno določeno smer. Vendar se smer lahko spremeni. Ali kažejo trikotniki navzgor levo ali navzdol levo? Ali na desno?
Podoba s trikotniki nam da jasno spoznati tole: v katerokoli smer že figure kažejo vsakokrat, ko jih obrnemo, zmerom kažejo vse v isto smer, nikoli vsevprek. Tudi pri vseh drugih slikah vsakokrat spoznamo samo eno izmed možnosti, ki je v njej.
Vprašujemo se, kako morejo nastati ti pojavi. Na slikah samih se ničesar ne spremeni; sprememba se mora torej pokazati drugod. Sprememba nastane v vidnem centru v možganih, ki predela optične vtise. Vidni center pa jih more »predelati«, se pravi iz optičnega vtisa spremeniti v sliko, če je ta slika kot nekakšen
spominski vzorec že navzoča. Če sta pri navedenih risbah, pri katerih je močno poudarjen obris, vsakikrat dve podobi optično enakovredni, se lahko prilegata v dva vzorca: npr. kocka od zgoraj ali od spodaj. Zakaj je zdaj treba izmenoma oba vzorca tako nastaviti, da se vtisi menjajo, je še nepojasnjeno. Nekateri razlagajo to tako, da gre pri tem za delovanje različnega živčnega ustroja: drugi vzorec se nam prikaže, ko je prvi vzorec že na-
sičen. Iz tega si razlagamo, da vsakikrat sprejemamo samo eno možnost. Navadno je to tista, ki je najbolj enostavna ali preprosta. Prvi prehod od ene (preprostejše) do druge (nekoliko težje) možnosti traja dlje kakor naslednji skoki med obema možnostima, ki pa imata enako spominsko vrednost. Vendar moramo reči, da so nam ti pojavi na splošno še malo znani in znanstveno pojasnjeni.
NEKAJ VAJ ZA MOŽGANE
Kdor hoče — danes bi rekli »produktivno« — misliti, mora pri vsaki nalogi, ki se je loti, vzeti v poštev vsa dejstva, jih razporediti in pregledati, preskusiti, računati z znankami in neznankami. Tako pride do rešitve. To velja tako za gospodinjo, ki si pri likanju srajce hoče prihraniti na času, kakor za znanstvenika, kakšnega Edisona ali Einsteina. Danes vemo, da mnoga podjetja bogato nagrajujejo predloge za izboljšanje proizvodnje, ki so naposled sadovi »produktivnega« (ustvarjalnega) mišljenja. Človeštvo je pri svojem nadaljnjem razvoju zelo odvisno od tega, da se bo na vseh delovnih in življenjskih področjih uveljavil tako posameznik kakor cele delovne skupine z ustvarjalnimi idejami. Z miselnimi vajami si lahko pridobimo precej spretnosti in sposobnosti. Poskusimo s preprosto nalogo. Razdelite spodaj upo-
dobljeni krog s štirimi ravnimi črtami na kolikor mogoče več delov. S takimi nalogami profesorji matematike navajajo svoje študente k metodičnemu mišljenju. Na prvi pogled bi bila rešitev v tem, da razdelimo krog s štirimi črtami, ki se sekajo v središču, na štiri enake dele. Nehote namreč mislimo, da morajo biti štiri črte enako dolge in iti skozi središče. V resnici pa je dan samo en pogoj: da črte morajo biti ravne. Kdor pa nalogo nekoliko natančneje premisli, odkrije, da so lahko dolge ali kratke, jih lahko potegnemo na poljubnih točkah kroga in se lahko sečejo na poljubnih točkah. Tako rešena naloga je čisto drugačna kakor prva: pri prvi je krog razdeljen samo na 8 delov, tu pa je prav tako s štirimi ravnimi črtami razdeljen na enajst delov.
Poskusite pri naslednjih nalogah z metodičnim mišljenjem. Seveda ne bo šlo takoj gladko, vendar ne vrzite puške v koruzo. Zmožnost mišljenja raste z vajo v razmišljanju. (Rešitve nalog na str. 157.)
1. Poskus z vžigalicami
3. Kvadratura kvadratov
Položite šest vžigalic tako, da se vsaka vsake dotika. Če boste poskušali tako, da bi se vse z glavicami dotikale, ne boste rešili naloge.
Napravite iz vžigalic pet kvadratov, kakor kaže slika. Preložite dve vžigalici, da boste dobili štiri kvadrate, ki se bodo dotikali drug drugega.
n n

2. Poskus z verižico
Študent Miha je v zadregi. Denar za hrano mu bo oče poslal šele čez štirinajst dni, gospodinja mu pa grozi, da mu hrane ne bo več dajala, če ji ne plača za prihodnji teden. Naposled sta se dogovorila, da bo vzela v plačilo njegovo zlato verižico iz sedmih večjih obročkov. Vendar tudi Miha popolnoma ne zaupa gospodi-
4. Poskus s kovanci
Položite šest kovancev v obliki križa, kakor vidite na sliki. Preložite enega izmed kovancev tako, da nastaneta dve vrsti po štiri kovance, pa naj jih štejemo vodoravno ali pokončno.
O
o ooo o
Kako bi iz kvadrata sestavili pravo-kotnik? Katera dva gumba morate preložiti, da bo namesto trikotnika nastal krog iz gumbov? Rešitev je na naslednji strani.
nji. Da si zagotovi vsakdanjo hrano, ji obljubi, da ji bo dal vsak dan v tednu po en obroček. Prav, reče gospodinja, vendar sme vzeti iz verižice samo po en obroček. Miha dobro premisli in da gospodinji vsak dan v tednu samo po en obroček. Iz cele verižice je izločil en sam obroček. Kako je to storil?
REŠITVE
1. Poskus z vžigalicami
Položite dve vžigalici z glavico eno zraven druge, potisnite tretjo mednju, da se vse tri dotikajo. Druge tri vžigalice položite v enakem položaju počez nad spodnje. Vsaka vžigalica se dotika vsake.
3. Kvadratura kvadratov
Kadar premišljujemo zapletene ali vsaj navidezno zapletene stvari, da si urimo možgane in spomin, včasih le odkrijemo presenetljiva pota, ki jih ubirajo naše misli. Kdaj pa kdaj pridemo do zapletenih rešitev laže kakor do preprostih. Tudi pri reševanju kvadrature kvadratov iz vžigalic, se bomo morali nekaj časa igrati z možnostmi, preden bomo odkrili, katere vžigalice je treba premakniti, da iz petih kvadratov dobimo štiri.
2. Poskus z verižico
Gospodinja naj dobi vsak dan v tednu samo po en obroček — vsak dan enega več. Miha pa ne sme verižice razdreti; samo en člen sme vzeti iz nje. Iz verižice
4. Poskus s kovanci
Odvzemite vrhnji kovanec in ga položite na tistega, ki je sredi križa, pa dobite v vodoravni in navpični vrsti vsakikrat štiri kovance.
vzame tretji obroček in tako mu ostaneta dva kosa verižice: eden z dvema, drugi s štirimi obročki. Potem odpravi gospodinjo takole: v ponedeljek da gospodinji obroček, ki ga je izločil iz verižice; v torek ji da kos verižice z dvema obročkoma, tretji obroček mu gospodinja vrne; v sredo ji da en sam obroček; v četrtek ji da kos verižice s štirimi obročki, druge vzame nazaj; v petek ji da en sam obroček; v soboto ji da oba kosa verižice, en sam obroček dobi od gospodinje nazaj; v nedeljo ji da še izločeni obroček in zadeva med njima je urejena.
ob o
o
MLADI MOHORJAN
ČASTITLJIVI KOLEDNIKI
Staro šego hranimo, novo leto znanimo: mladi Božič in Marija bodi naša tovaršija; dani so obeti nam, zlata zvezda sveti nam, njene se držimo poti, da nas zloba ne zaloti starega prismodeža kruteža Herodeža.
Oton Župančič
PESEM TEPEŽNIKOV
Dajte potice s police! Dobra potica prileti, lepše polje obrodi: če je lepša potica, lepša bo pšenica.
Narodna
V SANEH
Zima srebrna, zdrava nam, zdrava!
Cin, cin, cin ...
Rože ledene, goste snežinke, bujne pravljice.
Cin, cin, cin ...
Pa mandolatov nam bo prinesel sveti Miklavž!
Ej, ej, ej! Cin, cin, cin ... Mm!
Zima srebrna, zdrava nam, zdrava!
Cin, cin, cin...
Oton Župančič
ZIMSKA PESEM
Kraguljčki veseli to pesem zapeli: Snežinke, snežinke, ej, vi metuljčki beli, le urno zaplešite, na žemljici počijte!
Pod zemljo, pod rušo pa s pava j o cvetice in zebe v te male, v te bose jih nožice; le urno priskočite, v kožušček jih zavijte!
A sonce, če sonce iz sanj bi se zbudilo, snežinke, snežinke, vas vse bi polovilo. Kako se že bojite,
hitite, brž hitite!	Vida Jerajeva
SNEG IN SNEŽNI KRISTALI
Na novo zapadli sneg sestoji iz neštetih majhnih zvezdic, kar lahko natanko opazimo, če jih gledamo pod povečevalnim steklom. Če na prostem ohladimo črno skrilno tablico — kakršne smo včasih u-porabljali v šoli in jih ponekod še danes — in nanjo pretresemo snežinke, si le-te najlaže ogledamo; tudi na črni ruti jih lepo razločujemo. Najlepše se snežinke vidijo, če je hud mraz in le prav nalahno sneži. Naj so kristali snežink še tako različnih oblik in velikosti, jim je redno osnovna oblika heksagram, to je šesterokotni zvezdi podoben lik. To se pravi, da spadajo šesterokotnemu kristalnemu sistemu, v katerega uvrščamo tudi kameno strelo, če pada sneg v debelih snežinkah, le težko razločimo v njih obliko šesterokotnih zvezdic, ker so tanke iglice zarite druga v drugo. Najpogosteje sneži tako, da padajo snežinke strnjene v kosmih in je tako le težko razpoznati njihove kristalne oblike.
Snežinke so lahke zaradi vmesnega zračnega prostora. Temu vmesnemu prostoru tudi pripisujejo bleščečo belino sne-
ga. Posamezni delci ledu so sicer brezbarvni in prozorni. Ker prodirajoči svetlobni žarki pri prehodu iz ledenih iglic v zračne prostorčke tako popolnoma odsevajo, da ne morejo prodreti skoznje, jih naredijo neprozorne. Sneg nastane podobno kakor dež in toča zaradi ohladitve in zgostitve vodnih hlapov v ozračju. Če pade temperatura zraka pod le-dišče, nastanejo ledeni kristali; tedaj začne snežiti. Nastanek snežink je zelo preprost. Vodni hlapi, ki se vedno dvigajo iz močvirij, jezer, rek in morij, so sestavljeni iz drobcenih kapljic. Te se potem združujejo v večje in, če se zrak močno ohladi, zledenijo v drobne kri-stalčke, ki imajo najrazličnejše oblike.
Da imajo snežinke obliko drobnih zvezdic, so vedeli že v 13. stoletju. Ko pa so v prvi polovici 17. stoletja izumili drobnogled, se je preučevanje snežink vedno bolj izpopolnjevalo. Znanstveniki so že veliko povedali o snežinkah, marsikaj pa je še nejasno. Njihova oblika je odvisna od količine vlage v zraku in od temperature. Zato padajo včasih drobcene šeste-rostranične prizmice, ki so lahko tudi votle, včasih pa majhne šesterostranične ploščice in zvezdice. Najlepše od vseh so snežinke-zvezdice. Te so tako krasne, da jih posnemajo zlatarji in draguljarji kot najpopolnejše vzorce pri svojih izdelkih. Danes poznamo že nad deset tisoč raznih oblik. — Teža snežinke ni velika; šele deset milijonov jih tehta komaj en kilogram. Velikost snežnih kristalov pa je različna. Navadno imajo do tri milimetre v premeru, lahko pa tudi dvakrat več. Toda to se primeri le poredkoma. Včasih pa padajo tudi snežinke, ki imajo en deci-meter v premeru, vendar se to dogaja samo takrat, kadar ni vetra in se mnogo kristalčkov združi v eno samo orjaško snežinko.
SVEČNICA
KOLINA
Mi smo davi muho klali in koline vam poslali, Z mesom tudi klobastc: nekaj lepih krvavic, tri mesene, tri prtčne.
Vina v reki si kupite, z njim kolino poplaknite!
Fran Levstik
PUST
Halo, deca, ven na plan: pusta v polju bomo igali, hladen grob mu izkopali in ga položili vanj.
Dosti nam je teh norčij: zmedo v glavo je prinesel in mošničke nam pretresel, ko norel je vse noči.
Zdaj na smrt obsojen bo: v grobu dela naj pokoro za življenje svoje noro, z njim vsi grehi naj gredo!
Fran Ločniškar
Kaj tako nebo žari,
kot da se že dan zori? — Ej — nemara zvezda gre
iz dežele jutrove! To ni zvezda jutrova,
zvezda Svetih kraljev treh; vidiš, saj ne gredo v treh,
vidiš, gresta samo v dveh! To bo Jezus, luč sveta:
nese ga Marija k nam, nese z zvestim Jožefom,
da nam razsvetli naš hram!
Janez Pucelj
SNEG
Brez konca padaš, drobni sneg, na tihi gozd in na poljano, nekje kraguljčkt, hitri beg, spet molk za mano in pred mano.
Kaj molčiš mi, čas, kaj si mi dan? Kar bilo — kot v sneg zakopano! Kar bode — kot ta tiha plan brez konca širi se pred mano.
Josip Murn
I
1 2 PRIPRAVIMO PTICAM GNEZDNICE
še ne dva cela meseca, pa se bodo že mnoge naše ptice selivke vrnile iz toplejših krajev. Cas je, da že zdaj mislimo nanje in jim pripravimo v vrtu ali v bližnjem parku primerne gnezdnice. Ptice nam bodo hvaležne za to pozornost in se nam oddolžile s tem, da nam bodo obranile sadje pred škodljivim mrčesom. Prijatelji narave pa bodo uživali, ko bodo opazovali, kako bodo ptice znašale gnezda in si urejale stanovanje v varni gnezd-nici v drevesnih luknjah.
Ptice, ki gnezdijo v duplih, so si navadno iztesale svoje bivališče v stara, o-sušena debla. Pri današnji negi gozdov in sadovnjakov taka debla gozdarji in sadjarji posekajo. Ptice — žolne, detli, vrtoglavke in druge, ki gnezdijo v drevesnih luknjah, si izberejo staro, nagnito deblo zato, ker laže vanj iztešejo luknjo. Ker je teh naravnih gnezdišč zmeraj manj, pametni gozdarji in sadjarji postavljajo umetne gnezdnice. Zanje je najbolj primeren trd les, do 2 cm debela deska. Jelov les ni primeren, ker se na prostem hitro pokvari in skozi razpoke piha veter in prši dež. Streha naj bo tako velika, da na treh koncih »vratca« varuje pred dežjem. Dobro je, če jo pokrijemo s kosom strešne lepenke. Na hrbtno stran gnezdnice pribijemo leseno letvo z dvema režama; v razdalji obeh rež zabijemo v drevo dva velika žeblja, na katera obesimo gnezdnico. Ven-
dar pazimo pri tem, da je obrnjena proč od vetrne strani.
Za ptice, kot so taščica, šmarnica in rdečerepka, ki ne delajo gnezda visoko od tal, najrajši v votlini kakega parobka, najbolj ustreza gnezdnica z na pol visoko sprednjo steno, kot jo kaže slika 2.
ALI SO JELKE RES JELKE?
Slabi poznavalci iglavcev označujejo vse iglasto drevje: to je jelka ali smreka. Da temu ni tako, vidimo razliko že med jelko ali hojo in smreko. Smreko že od daleč spoznamo po bolj zašiljeni obliki vrha. Smrekove igle so tudi bolj koničaste in imajo četverorob, skoraj križast prečni prerez. Storži so vitki in vise navzdol. Pri jelki stoje storži pokončno. Njene igle so ob koncu zaokrožene, so ravne in imajo na spodnji strani dve beli črti. Luskine storžev odpadajo posamič, naposled ostane le še čepno vreteno. Pri smreki pa odpadejo hkrati vse luskine. Od jelke in smreke ni težko ločiti macesna. Barva njegovih igel je svetlejša, storži majhni. Od omenjenih treh iglavcev ni težko ločiti grčastega bora z dolgimi dvojnimi iglami in z navzdol obrnjenimi storži.
MAREC
OTROK SEDI OČETU NA KOLENU (Kraška narodna)
»Oček, dajte meni konček!« Kaj bi hotel končku? »Vrečico bi šival.« Kaj bi hotel vrečici? »Jabolčka bi bral.« Kaj bi hotel jabolčkom? »Kukcu bi jih dal.« Kaj bi hotel kukcu? »Salce bi mu vzel.« Kaj bi hotel salcu? »Vozek bi namazal.« Kaj bi hotel vozku? »Kamenjce bi vozil-« Kaj bi hotel kamenjcu? »Cerkvico bi zidal.« Kaj bi hotel cerkvici? »V cerkvico bi hodil, v cerkvici bi molil.«
Fran Levstik
V NEDELJO
Bim-bam, v božji hram, Bog ponuja srečo tam. Kdor zajame za ves teden, ni nesrečen več nobeden. Ej, vsakomur dobro tam, bim-bam, v božji hram!
Danilo Gorinšek
GOSLI
(Narodna uganka)
Oj šilo bodilo po svetu hodilo; ni pilo ni jelo, a vendar živelo, prelepo nam pelo. Fran Levstik
DROBNICE
Kadar si vprašan, takrat se oglasi, misli hitro, govori počasi.
Tudi v sili, v šali se ne laži; kakršen si, takega se kaži.
Krokar kroka, slavec poje; vsaka božja stvar po svoje!
Misli poprej, potem govori; dvakrat premisli, enkrat stori.
Polž meni, da hiti, ko se mu kam mudi.
Za lenuha skorja suha!
Najhujša staršem bolečina, če mora sram jih biti sina.
Kdor ima svoje ognjišče, naj drugega ne išče.
Josip Stritar
DRAVA, SAVA IN SOČA
Drava, Sava in Soča so sestre. Nekdaj so se menile, katera bo prihodnji dan pritekla prva v morje. Zvečer sta Sava in Soča zaspali, Drava pa se je potuhnila in kmalu začela tiho teči naprej. Ko se je Sava zjutraj prebudila, je opazila, da se Drava že vali proti morju. Zato se je tudi sama spustila v uren tek. Nazadnje se je predramila Soča; ko je videla, da sta jo sestre ukanili, je predrla na nasprotni strani s silovito močjo gorske stene, se srdito zagnala skozi skalnate soteske in dospela prva v morje.
Narodna
PRVI ZNANILCI POMLADI
V redkih gozdovih zdaj že vidimo tla pokrita z neštetimi belimi cveti. Prikupna podlesna vetrnica (Anemone nemoro-sa) je kot prva znanilka pomladi pribod-la izpod suhega listja bukev in odprla pri sončnih žarkih svoje nežne cvete, ki jih proti večeru spet zapre. Če je vreme mokro in mrzlo, ostane sploh zaprta s povešeno glavico, da se zavaruje pred mokroto in mrazom. Če utrgamo nekaj teh ljubkih cvetlic, jih moramo kmalu deti v vodo, sicer hitro ovenejo. Ker v vlažnih gozdovih niso izpostavljene nobeni nevarnosti, da bi usihale, niso zavarovane proti izgubi vlage. Cvet nima medu, pač pa dosti cvetnega prahu, ki privabi prve redke čebele in muhe, ki jih obudi pomladno sonce. Cvetno odevalo obstoji iz šestih belih, zunaj večkrat rdečkasto nadahnjenih listov. Na cvetnih pec-ljih se nahajajo trije večkrat razdeljeni
'»Ni
zeleni listi. Če cvetno vetrnico pogledamo jeseni, vidimo, kako majhni in bledi lističi varujoče obdajajo drobcene cvete. Zakaj je cvetna vetrnica tako zgodnja cvetlica? Če bi pozneje pognala, ko že o-zelenijo listavci, pod katerimi se je naselila, bi ne dobivala več nobene neposredne sončne svetlobe. Zato cvete v zgodnji pomladi. Korenika prebije zimo. Če jo jeseni izgrebemo, opazimo na njej že mlade poganjke.
V tem času so tudi mačice že splezale na vrbe ob potokih, rekah, jezerih ali vlažnih gozdovih. S svojo svetlo barvo in medovniki privabljajo zgodnje čebele, da ob toplih sončnih dneh kar brenči od njih. Lepljivi cvetni prah se prijemlje njihovih kosmatih nožic in se z njim vračajo v ulnjake. Poznamo še druge znanilce pomladi: krokuse ali žafrane, ki kot našopirjeni zaliti hroščki poganjajo med travo; zvončki, ki so od kraja videti kot bledozelene bodice, ki pokukajo iz zemlje, a se hitro razcepijo v dve mesnati kalici in kmalu vidimo njegove bele in krhke čašice, ki se zibljejo v vetru. Če ni prehudega mraza, nam zvončki in žafrani že februarja naznanjajo pomlad.
ALI POZNATE VEJICE?
Kdor pogosto zahaja v gozd, mu ne bo težko prepoznati vejic, upodobljenih na tej sliki: lipova, kostanjeva, brezova, leskova, topolova. Dajte vsaki vejici pravo ime. Če jih res ne poznate, poglejte spodaj, kjer so za številkami označena njihova imena.
Rešitev: 1. breza; 2. lipa; 3. topol; 4. leska; 5. kostanj.
KRIST JE VSTAL
Lastovica vrh stolpiča: Krist je vstal! In vodica kraj gozdiča: Krist je vstal! Beli cvet v zeleni trati: Krist je vstal! Pa z neba vsi žarki zlati: Krist je vstal!
Lastovica vrh stolpiča in vodica kraj gozdiča, beli cvet v zeleni trati pa z neba vsi žarki zlati prebudili srce moje. Moje drobno srce poje: Krist je vstal! Krist je vstal!
Danilo Gorinšek
KADAR MLADO LETO
»Kadar mlado leto pride z novim cvetjem, zopet prideš slavec praznovat ga s petjem:
kake nove pesmi nam prineseš v gaje?« Drobni ptič odgovor dal mi je skakljaje:
»Z mladim letom pride cvetje, kakor lani, jaz pa vam prinesem petje, kakor lani.«
Simon Jenko
NA JURJEVO
Od hiše do hiše hodimo, zelenega Jurija vodimo: on pomlad v deželo prinesel je, vso zemljo z zelenjem potresel je. Zima, zima, hajd za peč celo leto leč!
To šibo za streho shranite, da z njo se požara branite, strahuje poredno vam dečico in vabi k hiši vam srečico. Sreča, sreča, pridi k vam, glej, odprt je hram!
Ker take darove vam nosimo, od vas jih v zameno prosimo: imate kaj bele pogačice? Ne branimo tudi se kračice. Bodi jajce, bodi hleb, v naš izgine žep.
Bogato gorica obrodi vam, bogato se polje oplodi vam, podeli Bog kruha vam belega, vsi lica bodite veselega!
Mi zdaj moramo drugam — hvala, hvala vam!
Oton Župančič
V pisanih lončkih me sonce kuhalo, v mraku me gnetla marljiva drobnjad, da tiho svetim Vsevečnemu v hvalo, ko s cvetjem in petjem zmaguje pomlad.
(1703AS vuoouo^ip
NAŠ DOBROTNIK DEŽEVNIK
Mladim mohorjanom nič ne bo škodilo, če spoznajo deževnika, črva, ki ga ob vlažnih dnevih srečujemo na travnikih in njivah. Ob suhem vremenu bi ga zaman iskali, zakaj takrat se zarine globoko v zemljo, ker bi se na soncu njegova nežna koža posušila. Deževnike smemo šteti med najkoristnejše živali, oni nam orjejo in zračijo zemljo (prst) in tako vrtnarjem in poljedelcem ustvarjajo humus ali čr-nico, kot imenujemo rodovitno črno prst. Znameniti naravoslovec Darvvin je označil deževnike kot šesto velesilo zemlje. Opazujmo ga, kako se giblje! A še prej poglejmo, kako je ustvarjen: deževnik ima enoplastno površnico, v kateri je mnogo žleznih stanic, ki izločajo sluz, da koža polzi. Koža zraste s podkožnim gladkim mišičjem, vse skupaj imenujemo ko-
žomišnico. V kožomišnici obkrožavajo zunanje mišice truplo kolobarčasto, zno-tranje pa leže podolžno; prve ožijo in daljšajo, druge pa krčijo truplo. Zdaj bomo laže razumeli njegovo »hojo«. Sprednji del njegovega trupla se zoži in iztegne naprej, zadnji del pa se razširi in polagoma skrajša. Na trebuhu in ob strani ima drobne ščetinice, s katerim se opira med gibanjem na podlago, če deževnika položimo na dlan, bomo čutili te ščetinice.
V	rahlo zemljo se s sprednjim delom trupa brez težave zarine. Če pa je zemlja trda, jo požira z gnijočimi snovmi vred.
V	požiralniku izločajo posebne žleze apnenec, da otope organske črnične kisline. Deževnikovo črevo drži naravnost do zad-
Mali traven ima devet vremen na dan
njice. Zogolteno prst izloča deževnik ponoči iz svojih hodnikov na površje v obliki zvitih kupčkov, ki jih pogosto vidimo na travnikih. Izračunali so, da spravi pet črvov v enem letu 1 kilogram zemlje na površje. Na ta način deževniki gnoje zgornje izsesane zemeljske plasti, spodnje pa prerivajo na vse strani, jih zračijo ter tako pospešujejo njihov kemijski razkroj. S požiranjem prsti se deževnik hkrati hrani s snovmi iz trohnečih delov rastlin. Ko rije v zemljo, vleče s sabo tudi uvele liste in bilke, ki se tam spremenijo v čr-nico. Deževnik je trdoživa živalca ter obnavlja izgubljene telesne obročke, če ga prerežemo na dvoje, bosta oba dela živela dalje, ker so v obeh za življenje potrebni organi.
DELAVEC
Težka je moja pest, črna je moja dlan, v brazde razjedena, moj je obraz ožgan.
Temen je moj pogled, kakor bi z ogljem zrl, raskav in trd moj glas, kakor bi jeklo tri.
Kadar od dela grem, sinko se moj smeji rožnih mi lic v pozdrav: »Zlati moj očka ti!«
Cvetko Golar
OTROCI SPUŠČAJO MEHURČKE
Sonce, zemlja, mesec vrte se brez kolesec, letijo brez peresec, v nebo se točijo, na vejo skočijo, brez poka počijo.
Oton Župančič
MATI BOŽJA SE SMEJE
Marija se je, kar je bila živa, samo trikrat zasmejala. Prvikrat, ko je mali Je-zušček zagledal na drevesu lepo jabolko in rekel: »Jabolček, vidiš, kako sem še majhen, da te ne morem doseči. Ko ne morem jaz do tebe, pa pridi ti do mene, ker bi te tako rad pojedel!« Tem preprostim besedam se je Marija nasmehnila. Ali jablana je Jezuščka poslušala in se nagnila k njemu, da je mogel jabolko utrgati.
Drugič je bilo takole: Marija je urezala Jezuščku prvo suknjico in ga šaljivo vprašala, ali ve, kako jo je treba stakniti. »O, to ni nič težko,« je odvrnil Jezušček. »Vidiš, ta rokavček se mora strniti tako, ta tudi tako in oba se morata prijeti stana tukaj pa zopet tukaj in tako bo suknjiča prav lepa in močna, da jo bom mogel nositi še, ko bom velik.« Marija se je nasmehnila preprostim besedam. Suknjiča pa se strne in naredi brez šiva, vse, kakor je velel Jezušček. In suknja je z njim vred rasla in ostala cela in lepa, dokler je živel. Po njegovi smrti pa so žrebali vojaki zanjo, kakor je pisano v svetem pismu.
Tretjikrat se je nasmejala Marija Jezuščku, ko je bil že nekoliko odrasel in je pomagal svojemu krušnemu očetu sv. Jožefu pri delu. Sv. Jožef je potreboval deske. Našel jo je, ali ko jo je primeril, se mu je zdelo, da je nekoliko prekratka. »Pa kaj zato, če je prekratka,« je velel Jezušček, »dajva, potegnlva jo!« Marija se je zasmejala, sv. Jožef in Jezušček pa sta prijela in deska se jima je tako potegnila, da sta jo mogla porabiti.
Janez Trdina
URA PTIC PEVK
Srečni tisti otroci, ki žive na deželi in imajo koga, ki jih uvaja v opazovanje narave. Koliko lepih doživetij ostane takim otrokom v spominu za vse življenje. V taka nepozabna doživetja sodijo pomladna jutra s čudovitim ptičjim petjem. Ptice pevke se začno oglašati, kot bi jih budile ure. Po vrstnem redu, kako se oglašajo, bo pozoren opazovalec lahko sklepal celo na čas. Najprej se oglasi slavec — pevec nad vse pevce, začne ob pol treh. Samec poje najprej samo ponoči, ko pa dobi zarod, v noči utihne in poje samo podnevi, a začne zgodaj. »Kakšen glas, kakšne spremembe v petju! Sedaj mu iz polnega grla doni sladka prikuplji-va pesem, sedaj spet milo prosi in tiho gostoli. Kakor na tenki nitki se mu tresejo zategnjeni glasovi, kmalu se pa kre-pe in naraščajo ter prevržejo v vriska-jočo radost,« opisuje Fran Erjavec. Kmalu za njim se oglasi poljski škrjanec — »pojoča raketa«, kot ga imenuje naš pesnik. Ko sonce predere oblake in prepodi megle, škrjančku od radosti vzkipi drobno srce, žvrgoleč se dviga čedalje više pod nebo, tam poje in drobeč svojo pesem se spusti spet na tla. V lepem vremenu poje skoraj ves božji dan. Malo pred četrto uro se oglasi drozg s svojim
tihim: ci-ci in skoraj hkrati z njim začne žvrgoleti kos, skraja tiho, nato pa zmerom glasneje, pri čemer se v ljubkih me-najavah slede vsakovrstne melodije. Skoraj ob istem času zakliče kukavica prvič svoj: ku, ku! Vzlic temu, da se njen glas enakomerno ponavlja, je v njem nekaj nagajivega, ljubeznivega in prisrčnega. Z najprej tiho drobečo, potem pa čedalje glasneje žgolečo pesmijo se takoj za kukavico oglasi taščica. Tem zgodnjim pevcem solistom se kmalu pridruži ščinka-vec s svojim odrezavim: čink, čink!, ki se potem razlega ves dan. Okoli pol petih začno čivkati vrabci in se vmešavati v pisan ptičji zbor; malo pred peto uro se zbudi škorec, ki potem neutrudno žvižga in brusi svojo pesmico, v katero včasih vpleta napeve drugih ptičev. Zdaj je čas, da se oglasi tudi žolna s svojim: kir, kir, kir in naposled, že proti pol šesti uri nas začne razveseljevati s svojim prikupnim gostolenjem penica.
Kdor pazljivo posluša ptičje petje, njihove glasove, odkrije kmalu, da ima skoraj vsaka ptica pevka poleg svoje pesmi, svoje melodije poseben glas, s katerim se kličejo, opozarjajo na nevarnost, klic k begu, klic, s katerim se vabijo. Prisluhnimo jim!
ALI POZNATE LISTE?
Ne čakajmo do jeseni, ko začne listje ru-meneti, marveč že zdaj natrgajmo šopek zelenih listov. Že na kratkem sprehodu po travniku ali ob robu gozda srečujemo desetine raznih listov. Nekaj nam jih kaže gornja slika. Ali jih poznamo? 1. list ciklame, 2. list kumare, 3. list gozdne jagode, 4. list podkvice, 5. list koprive, 6. list rosike, 7. list kislice in 8. list jetrnika.
SENO
Seno dišeče grabimo, pa peti ne pozabimo; kaj bi ne bile dobre volje? Tako lepo je ravno polje!
Oblački beli plavajo, mušice se zigravajo, kobilica pred nami skače, boji lesene se zobače.
Možje seno nakladajo, na vile ga nabadajo; voliča vprežena stojita in sladko mrvico drobita.
Hladno je, sonce niža se, večernim goram bliža se; voz proti domu se pomiče, ko molitvi zvon večerni kliče.
Josip Stritar
PROŠNJI PLES
Danes smo pri zlati volji, zavrtimo se okoli; naj na zemljo dež rosi, naj nam trava zeleni, naj nam v sodce vino teče, naj se kruh pšeničnik peče; jedli bomo deca mi, starši, dekle, hlapci, vsi, da trebušček se napase in nam tolsta brada zrase.
France Bevk
PASTIRCI PRI KRESU IN PLESU
Sam sem malokdaj pasel, a kadar sem pasel, sem jokal, zakaj živina mi je ušla in nisem vedel, kam z njo. Rad pa sem se mudil pri pastirjih, če me niso zapodili. Ti so vedeli za vsa ptičja in veveričja gnezda, kurili so ogenj, pekli krompir in kostanj, peli in rajali, rezljali piščalke in delali mlinčke, nabirali smolo in jagode, bezali murčke in ogrebali čmrlje — bili so deležni vseh dobrot prirode. Imeli pa so svoje posebne pravice, ki jih drugi otroci nismo imeli, zato smo smeli le redko v njihovo družbo. No, in kadar sem bil z njimi, in da povrhu tega še doma nisem bil zato tepen, je bil zame velik praznik. Za plačilo sem moral neprestano nakladati na ogenj. Od njih sem slišal to ali ono pesmico ali šalo.
Ob takih priložnostih smo si pripovedovali bajke, hu, pa kakšne bajke o divjih možeh, da so nam vstajali lasje na glavi. Ob kresu smo plesali okrog ognja in peli. Poznali smo zvonove vseh bližnjih in daljnih cerkva; za vsake zvonove smo imeli svojo pesem.
Kako smo bezali murčka in dražili sra-mežljivca polža, ve vsak. Kdor ne ve, naj poreče polžu, da naj leti murčka vprašat.
France Bevk
Zajčja deteljica pri soncu	ponoči
SPANJE RASTLIN
Ljudje in živali, ki čez dan delajo in se dosti gibljejo, imajo zvečer občutek utrujenosti. Mišice in živci, posebno pa možgani potrebujejo miru in počitka. Zavest izgine in med spanjem se lahko nadomestijo porabljene ali iztrošene snovi, po domače povedano, spanec nam vrne moči. Kako pa je v tem pogledu pri rastlinah, ki nimajo ne mišic ne živcev? Saj vendar tudi one delajo ves dan; ko rastejo, se izčrpavajo; ko s pomočjo zelenih listov v dnevni svetlobi iz ogljikove kisline v zraku in iz hranilnih raztopin v zemlji ustvarjajo novo gradbeno snov. Ker ta potek asimilacije (presnove) nastaja le pri svetlobi, se tisti deli rastline, ki so v glavnem obremenjeni pri tej presnovi, ponoči privoščijo počitek.
Pri nekaterih rastlinah to spanje, ki se začne zvečer in prebujanje v jutru lahko opazujemo. Ta pojav se kaže zlasti pri dveh vrstah rastlin: pri leguminozah ali stročnicah (grah, leča, bob, fižol) in pri raznih vrstah detelje. Pri akaciji, ki spada k prvi imenovani družini, lahko vidimo vsak večer, kako se majhni pernati listi nagnejo navzdol in v tem položaju vztrajajo do jutra; potem se spet vzrav-
najo v ravno lego. Podobj o delajo listi fižola, graha, ki se zvečer trudni povesijo navzdol, da se naslednji dan spet sveži postavijo soncu nasproti. Zajčja deteljica zvije pred spanjem svoje tridelne srčaste liste lepo skupaj, pri čemer vsak del listka zaklopi okrog srednjega rebra. Rastline se tudi v poletnem času zgodaj privzamejo spalni položaj, že preden sonce zaide, največkrat že proti šesti uri.
KAKO NAREDIMO VETRNICE?
Kako naredimo vetrnice? Vzamemo kvadratni kos papirja in ga diagonalno prepognemo (1). Pregib od vsakega kota zarežemo čez polovico do sredine (2). Desno ali levo polovico vogala upognemo proti sredini in vogale položimo drugega na drugega. Tako zložene vogale z buciko ali tankim žebljičkom pritrdimo na leseno palčko (4). Spretni dečki si lahko naredijo več vetrnic in jih pritrdijo na dve palčki (5).
Hišica okrogla izbic sto ima, vsaka zrnja dobrega ne da.
Dan za dnem grem čez morje, pa ne zmočim si noge.
Kakor sneg najprej sem bela in nato ozelenela; slednjič kakor kri žarim, tudi tebi prav dišim.
•Bfusao 'aouos
MIR
Zvezda nebroj blešči pokoj, lahko zlati noč pod seboj.
Vse brez glasu, polno miru ... In bolj žari se plašč Bogu.
Josip Murn-Aleksandrov
VRABCI IN STRAŠILO
čiv-čiv, čiv-čiv, še dolgo bom živ, živ-žav, živ-žav, še dolgo bom zdrav: na sredi polja tri vreče prosa!
čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav!
ZVONOVI
Bim-bim, bim-bim! Jaz dan zvonim, na okna vsa trkam, zaspance budim, budim — bim-bim!
Bam-bam, bam-bam! Jaz sonca vam dam, en pehar za polje, en pehar za hram ga dam — bam-bam!
Bom-bom, bom-bom! Kje tvoj je dom? Kdor pot si izgrešil, jaz vodil te bom na dom — bom-bom!
Oton Župančič
Vladimir Levstik: OREHI ZA DROBNE ZOBE
V grob ste položili me, pa sem od mrtvih vstala; z jeklom boste morili me, s kamenjem drobili me, a jaz vam bom kruha dala.
(V01U9SJ)
v.	-__
čiv-čiv, čiv-čiv, saj nisem jaz kriv, živ-žav, živ-žav, če mož je brbljav, če metlo ima, pa mesti ne zna.
čiv-čiv, živ-žav, vse prav? Vse prav!
Oton Župančič
Res dober sem, a brez srca, težak, a votla mi je duša; čeprav kristjan me rad ima, na meni nož in zob poskuša.
(Qvl°3l)
S soncem prišle smo drobne šivilje, ki z ostrimi škarjami strižemo zrak; iz slamic si bomo domke sešile, domke sešile, v njih deco redile in srečo nosile na hišni vam prag.
(30MO;SVJ)
samica
samec

delavka
jajceca
ličinka
buba
ALI MRAVLJE ZNAJO LETATI?
Če na lep sončni dan na sprehodu skozi gozd naletimo na gnezdo rdečih gozdnih mravelj, vidimo poleg nekrilatih živalic — imenujemo jih delavke — tudi precej nekoliko večjih mravelj, ki pa imajo krila in lahko letajo. To so krilati sam-ci-mravljinci in samice-mravljinke. Ko krilati samci in samice zroje v zraku in tako poskrbijo za nov zarod, samci kmalu nato poginejo, navadno že takoj zatem, ko se vrnejo na zemljo, samicam pa odpadejo krila ali jih z nogami odstranijo; le-te se po oploditvi zarijejo v zemljo, da ustanove nova mravljišča. Ne da bi vzele kakršno hrano s seboj, ostanejo pod zemljo več tednov ali mesecev in v tem času zležejo zelo drobna jajčeca. Iz teh se razvijejo ličinke, ki se hranijo z jajčeci, katere samica mravljinka pozneje izleže. Ličinke se kmalu zabubijo in iz njih iz-lezejo male mravlje-delavke. Te si hitro izgrebejo pot na zemeljsko površino, da za novo naselbino, ki mu pravimo mravljišče, poiščejo hrano.
Rdeče gozdne mravlje si iz rastlinskih delov — največ iz igel iglavcev — napravijo svoje gnezdo ali mravljišče, ki je v primerjavi z njimi naravnost velikansko. Rdeče mravlje nimajo več žela, ostala pa jim je še žleza strupnica. Njen sok je po-največ iz mravljinje kisline; kadar grizejo, ga spuščajo v rano ali pa ga brizgajo nekaj centimetrov sovražnikom nasproti. Mravlje imajo izborno razvit vonj. Četudi jih je sto tisoč v istem mravljišču, se vendar poznajo po posebnem vonju, vsako tujko pa takoj odstranijo in raztrgajo. Ker pozimi ne morejo nabirati hrane in si poleti in jeseni tudi ne nabi-
rati zaloge, zato otrpnejo. Med žuželkami poznamo okoli 1000 vrst takih, ki žive z mravljami zadružno, imenujemo jih z grško besedo mirmekofili, to je mravljine goste. Ne samo, da jih trpe v mravljišču, nekatere celo pitajo in goje, kakor na primer listne ušice in kratkokrilce (vrsta hroščkov). Rdeče mravlje včasih srečujemo v dolgih sprevodih na določenih »potih«, ki se jih natanko drže. Če jim postavimo na pot list, da bi jih zmedli, najprej otipajo oviro, nato jo odstranijo, če je list pretežak, zlezejo pod njim in gredo svojo pot dalje.
PRAVLJICA O DRAVI
To je bilo v tistih časih, ko naši pradedje še niso poznali rži in pšenice.
Tedaj je živel ob Dravi zelo bogat ribič. Vse svoje premoženje si je pridobil s tem, da je vedno nalovil mnogo rib v Dravi. Poln hvaležnosti je vprašal nekega dne Dravo: »Mamica Drava, s čim ti naj povrnem, ker si mi ti pomagala do blaginje?« Drava je rekla: »Pojdi daleč po svetu, tam v daljnem kraju najdeš ljudi, ki imajo bel in ržen kruh, kupi mi od vsakega po en hlebec in mi ga prinesi.«
Ribič se je napravil na pot ter je šel v daljne kraje in kupil, kar mu je Drava velela. Ko se je vrnil, je vrgel hleb pše-ničnega in hleb rženega kruha v Dravo. Nato je začela Drava naraščati in je poplavila ves levi in desni breg. Ko pa je voda odtekla, začela je zemlja poganjati polno lepe rži in rumene pšenice.
Tako so dobili ljudje seme in začeli so povsod sejati rž in pšenico.
France Kotnik, Stori je
Sredi polja jasen grad; sama okna, nič ni vrat; bogatini pridejo, okna z zlatom zazidajo.
031020%
ŽANJICE
Dozorela je pšenica, trudno kima klas težak; urno sukaj srp, žanjica, snope povezuj, možak.
Prepelica pedpedika, vabi družbico mlado; delj in delj se z njo umika, kam se slednjič skrila bo?
Poludne je zazvonilo, zdaj sklenimo vsi roke; dekla nese nam kosilo, použijmo ga sede.
Potlej Njega zahvalimo, ki je tak dobrotnik nam; za poletje nam in zimo z vrhom polni žitni hram.
Josip Stritar
MAVRICA
Biserna lestva se vzpenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana, božji prestol. Angeli hodijo gor in in pa dol, zlate kropilnice v rokah drže, zemljo prežejno hlade in poje. Gori na stolu pa večni sedi, kapljici vsaki on srečo deli: pade na polje — rodi zelenjad, kane na drevje — obilen da sad, kaplja na njivi — da žito zlato, kaplja na trti pa — vince sladko. Sreča se spušča na sleherno stvar, kadar zaliva nebeški vrtnar.
Simon Gregorčič
USPAVANKA
Kaj se sveti rimska cesta? Bratca dva po nji mi gresta; ne kar taka bratca dva, božja sta krilatca dva; za roke se vodita, tiho, varno hodita, da ne škriplje pesek zlati: naše dete mora spati.
Oton Župančič
KLASJE
Nekoč je šel kmet s sinom na polje, kjer je dozorevalo žito. Deček jo opazoval klasje in vprašal očeta:
»Oče! Zakaj kakšen klas pripogiba ponižno glavo, medtem ko jo kakšen drugi drži pokonci? Ta, ki jo drži pokonci, je gotovo poln zrnja, medtem ko je drugi prazen.«
Oče je utrgal šop klasja in rekel sinu: »Glej, ta klas je pripogibal glavo, pa je poln zrnja; ta drugi pa, ki jo je držal pokonci, je prazen. Pomni: samo prazen klas drži glavo pokonci.«
Sin je razumel te besede in bil hvaležen očetu.
Narodna
Zlato valovje okrog in okrog; bredem do pasa, ne zmočim si nog.
(oi}2 opuz)
POPOLDNE OBLAČNO, PONOČI JASNO
Navsezgodaj se pri jasnem, modrem nebu odpravimo na izlet, morebiti celo v gore. Niti najmanjši oblaček ne naznanja, da se bo vreme sprevrglo. Med potjo navkreber se pokažejo na pobočjih majhni beli oblaki, ki spet izginejo, znova nastanejo in postanejo večji. Ko smo na vrhu hriba ali gore, nas mnogi oblaki, ki se prevažajo po nebu, že prikrajšajo za razgled in smo lahko veseli, če se suhi vrnemo v dolino. Ta sprememba med jasno nočjo in oblačnim popoldnevom je v tem poletnem času kljub dokaj stalno lepemu vremenu kaj pogosta. Povzroča jo dolinski veter, ki se dviga vzdolž gorskih sten, ker povsod nastajajo oblaki, kjer se vzdi-gujejo zračne mase. Zaradi izhlapevanja oddaja zemlja posvod vodno paro zračnim plastem nad nami. Dopoldansko sonce ogreje zemljo in s tem tudi vlažni zrak nad zgornjimi plastmi. Ta se razteza, postaja lažji, se dviga po pobočjih navzgor in dela vrtince. V višjih legah pa se zrak ohlaja, kar ni samo posledica nižje temperature v višjih legah, marveč v glavnem razredčenja zaradi manjšega zračnega pritiska. Mrzel zrak pa ne more vsebovati toliko raztezljive vodne pare kakor toplejši zrak. Zato takšen zračni tok tam, kjer doseže zadostno višino, povzroči z ohladitvijo kopaste oblake, ki jih imenujemo kumulusi.
Še na kratko o streli: od Benjamina Franklina dalje vemo, da je strela električni pojav, toda še do danes ni povsem jasno, kako nastane. Povzročitelji so: vlažen zrak, zgostitev vodnih par in naelek-trenje kapelj. Bleščeč, večkrat razvejan svetlobni žarek, ki ob nevihti razsvetli
nebo, je v bistvu neznanska razelektritev dveh električno različno nabitih oblakov. Ko švigne strela skozi zrak, se ta hipoma razširi, potem pa treščijo zračne mase spet skupaj, kar pride do naših ušes kot grom. Nasprotno nabiti električni delci premostijo na mah zračni prostor med dvema nabitima oblakoma in zemljo in povzročijo, da delci zraka, mimo katerih gredo, zažarijo. Po poletni nevihti se navadno zjasni in imamo spet jasno noč.
PALČEK IN OREL
Ptiči so hoteli imeti kralja pa so sklenili, naj bo tisti, ki zleti v največje višave. Vsi so se vzdignili in tudi palček je mislil, da ne sme zaostati. Ali revše je dobro vedelo, da se v letanju ne more meriti z drugimi ptiči; zato je poskusil z zvijačo priti do najvišje časti.
Moj palček, ne bodi len, smukne pod letečega štrka in se mu skrije med perje; štrk tega še zapazi ne. Ptiči lete in lete vse više in više; ali sčasoma omaga drug za drugim; nazadnje se samo še orel in štrk zibljeta v zraku. Naposled jame tudi štrk pešati. Zdaj pa mu stržek zleti izpod perja in se drzne meriti z orlom. In glej, orel res omahuje, stržek ga premaga in hoče biti kralj. Ptiči pa so zvedeli za njegovo prevaro; hoteli so ga ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času skril v mišjo luknjo. V sramoto pa so mu vzdeli ime kraljiček, kakor ga sem ter tja tudi imenujejo.
Kdor visoko leta, nizko pade.
Fran Erjavec
Poiščite razlike med prvo in drugo sliko
GORSKA VAS
Kakor lastovičja gnezda k bregu hiše so pripete, vse ubožne, vse ponižne in boječe kakor dete.
Cerkvica na gričku bela kakor skrbna mati čuje: z njimi joče, z njimi poje, slavo božjo oznanjuje.
Fran Ločniškar
PASTIRJI BEZAJO MURČKA
Murček, murček, beza, beza, tanka bilka te doseza. Pusti svojo luknjico, pridi s črno suknjico. Sladko srebal boš medico, belo jedel boš potico. Dal ti bom prezlat komat, pojdeva v polje orat. Njive bova preorala in pšeničko posejala, da ti zraste do kolena, do pasu in do ramena. Kupi žita kot gorice za kolače in potice — dobro nama bo vso zimo. Pohitimo, pohitimo! Sonce že nas toplo greje, smeje se, lenuhe šteje. Murček, bilka te doseza, če na dati te ne izbeza, v tvojo hiško te zaprem, sladke pil ne boš medice, bele mlel ne boš potice, k drugim murčkom trkat grem.
France Bevk
TRI OTROKOVE ŽELJE
Moj oče ima na roki žulje tri. Moje srce si treh čudes želi:
Da bi prvi žulj postal cekin, da bi vrt kupili zanj, da moj oče vsak večer hodil bi počivat vanj.
Da bi drugi žulj postal cvetica, da bi v vrtu nam cvetela, da začudil bi se oče, kadar bi se vrnil z dela.
Da bi tretji žulj postal nasmeh, da bi ga očetu dal. Rad bi videl vsaj enkrat, da bi oče se smejal.
Mile Klopčič
KAJ JE JABLANA POVEDALA SVOJIM OTROKOM
Jabolka so se veselo gugala na vejah. Debelila so se, rumenila in rdečila. Tožila so jablani, da se komaj držijo vej. Jablana jih je tolažila, da bo kmalu bolje.
»Kdaj?« jo je vprašal najdebelejši sad.
»Kadar bodo ljudje opazili, da ste dosti veliki in debeli, ali kakor pravijo, da ste zreli. Tedaj pridejo s košarami po vas. Deček spleza name. Na vrvi bo imel navezano košarico, v katero vas bo polagal.«
»Joj, joj!« so vzdihovala jabolka.
»Saj to nič ne boli!« jih je tolažila jablana.
Pripovedovala je dalje: »Ko bo košarica polna, jo deček izprazni. In to bo šlo tako dolgo, da boste vsa obrana. Doma vas bodo prebrali. Lepše in debelejše spravijo v klet. Na policah pa boste čakala, da vas ljudje pojedo. Drobnejša in slabša jabolka pa bodo ljudje kar pojedli ali pa zmastili v mošt.«
Jabolka so začela jokati. »Nič ne jokajte, tako mora biti. Iz vaših pešk bodo zrasla nova drevesa, na katerih bodo spet lepa jabolka.«
Narodna
CRVIVO JABOLKO
Na jabolkih, ki nezrela padejo z drevesa, največkrat opazimo rjavo luknjo. Če prerežemo tako jabolko, se pokaže do dveh centimetrov dolga belkasta gosenica z rjavo glavo in očmi. To ni črv, kot bi mislili po izrazu črvivo jabolko ali črvivo sadje, kajti črvi nimajo ne nog ne oči. Podobne gosenice, ki povzročajo črvivost in piškavost, najdemo tudi v hruškah, kutinah, marelicah, češnjah ali slivah ali češpljah. Kako pridejo v te sadeže?
Majhni, sivi metuljčki, tako imenovani jabolčni zavijači odležejo jajčeca v juniju do julija na zelenih sadežih. Po enem do dveh tednih se iz jajčec izležejo majhne gosenice, ki se pregrizejo v sadež prav do peščišča. Izloček (blato) puščajo ob vhodu ali ob posebnem stranskem hodniku (rovu) in visi iz odprtine. Pogosto vidimo, da je pred odprtino zapreden list ali pa sosednji sadež. Ena gosenica se pogostokrat zažre v več sadežev v enega za drugim. Ko uniči peščišče, so sadeži za silo zreli in odpadejo. Iz še visečih si gosenica izprede nit do zemlje in zleze na drugo sadno drevo, kjer se zaprede v razpoke skorje in tam prezimi. V maju naslednjega leta se zabubi in v juniju ali juliju se izleze nov metulj. V južnih pokrajinah in v toplejših letih se v istem poletju razvije še drugi rod jabolčnega zavijača. Sadna drevesa zavarujemo pred
tem nevarnim škodljivcem tako, da odpadle sadeže takoj poberemo, drevje obdamo z varovalnim pasom okrog debla in ga škropimo z ustreznimi strupenimi škropili.
HVALEŽNI MEDVED
Gori nekje v gorah — ne vem več, ali je bilo pri Macigoju ali pri Naravniku — je šivala gospodinja v senci pod drevesom in zibala otroka. Nenadoma prilo-masti medved in ji pomoli šapo, v katero se je zadri velik, tolst trn. Žena se ustraši. Ker pa medved samo pohlevno gondra, se ojunači in mu trn izdere. Mrcina grda pa zvrne zibel, da se izkotali otrok na travo, jo pograbi in odide. A glej, ni še preteklo četrt ure, ko se kosmatinec vrne in postavi pred ženo zibel, polno sladkih
hrušk.
Narodna

Kaj vse lahko naredimo iz kostanja, želoda, smrekovih in borovih storžev, žira, sipka in drugih gozdnih sadežev
OKTOBER
PREPROSTEGA OTROKA MOLITEV
Jezusek, tam gori v svojem zlatem dvori sveti križ držiš, z angelci sediš! Prve hlače nosim in kleče te prosim zdravja svoji mami, ki me zjutraj drami, češe in umiva, meni srajčko šiva, sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže, mleka piti daje, da ga še ostaje. Tudi mi očeta bramba Tvoja sveta izpremljtij in vodi, koder koli hodi. Čevlje mi kupuje, šibo urezuje; ptščal mi obeta; bič konopen spleta: potlej moja roka sredi tnala poka; malinček mi stavi v curku na planjavi; gobo nosi z breze; ptičke mi zaleze; grahaste, rumene, pisane, zelene; čmrlje mi pokaže, a nikdar ne laže. —
On s seboj me vzame, kjer so v gozdu jame, zajci in lisice, kosi, jerebice, volki in medvedje, črednikom sosedje. Ako medved Jaka kdsmat prikoraka, oča ga omaha, da zbeži od straha. Če se volk prikaže, s kolom ga namaže, da nabit zadosti spet izgine v hosti. Stori mi še to: hrani prelepo bratce in sestrice, tete mi in strice! A najprvo meni v žgance žmitkov d eni!
Fran Levstik
VOLI ŽENEM VITOROGE
Voli ženem vitoroge, vsak po štiri ima noge, v gobov jarem jih uklenimo in brez gože naprezimo v stara kola križevata, razsušena, trdovrata. Vpregli voli smo uže, da v gozdek po drv se gre. Volek vleče v goro, polža drgne svoro, prednja prema, zadnja prema cvili, vpije, sala nema; potoglava so kolesa, pregelj sili iz ojesa! Res gosposka, dobra kola, Bog pomozi nam iz dola! Hej, Rusin, od sebe, bov! daleč nam je še domov!
Fran Levstik
ŽIVALCA S HIŠICO NA HRBTU
Pri vlažnem vremenu in v rosnih jutrih srečujemo na travnikih in potih polže, ki počasi lezejo kdove kam. To so veliki vrtni polži, ki se sicer skrivajo v grmovju in pod listjem, od koder prilezejo v rosnih nočeh ali po dežju. Naš vrtni polž spada k mehkužcem; njihova telesa nimajo kosti, to je notranjih trdnih organov kakor vretenčarji, in ne trdne ovojnice (površnice), kot jo imajo žuželke in pajki. Zato pa polž nosi s sabo hišico iz apnenaste lupine, v katero se lahko ves skrije, da se zavaruje pred suhoto in sovražniki. Tisto, kar vidimo zunaj hišice, sta samo noga in glava. Pravi trup z drobovnjakom pa je zaprt v lupini ali hišici.
Polž nima noge; če pa bi to, po čemer leze, imenovali nogo, je ta podplatasta, se-stoječa iz vzdolžnih in prečnih gladkih mišic, ki se med gibanjem zapored krčijo in širijo. Velika nožna žleza za usti izloča sluz, ki se sprijema sproti s podlago, tako da leze polž pravzaprav le po lastnem sluzu. Le poglejmo sled njegove poti, pa se bomo sami prepričali o tem. Leze počasi, saj se mu nikamor ne mudi, zakaj njegov plen mu ne uide. Hrani se z razstlinskimi listi, ki jih zgrabi z ustjem, pri katerem ločimo zunanji in znotranji rob. Okoli ust ima ustnicam podobna izrastka. V ustih ima zgoraj čeljust, s katero odgrizava koščke hrane; spodaj leži jezik s kakimi 40.000 do 60.000 prečno razvrščenimi zavitimi zobci, ki sestavljajo strgačo. S strgačo strugajo polži hrano. Iz glave molijo vrtnemu polžu štiri vpo-tezne tipalnice, izmed katerih imata zgornji na koncu mehurčaste oči in vonjalo. Če se le dotaknemo ene izmed daljših ti-
palk, jih takoj skrije. Včasih smo mu poredni otroci nagajivo grozili: Polž, polž, pokaži svoje roge, če ne, ti bom hišo in peč razdrl. če ga denemo v posodo v suhi sobi, se umakne v svojo hišico in ostane tedne in celo mesec v njej, ne da bi pokazal znake življenja. Pa denimo nekaj vode v posodo, se bo že čez malo časa začel premikati in lezti. Na zimo se skrije v rahlo prst, si izprazni čreva, se zapre z apnenastim pokrovcem, ob katerem je odprtinica, skozi katero prihaja dihanju potrebni zrak.
VRABEC IN LASTOVKA
Na streho je priletel vrabec k lastovki.
»Kam greš, lastovka?« je ščebetaje vprašal brhko sosedo. »Na jug, na jug,« je za-čvrčala ptica, »kaj ti ne pojdeš na zimo iz mrzlih in neprijetnih krajev?«
»Jaz, a zakaj neki?«
»Glej ga, bedaka, saj tu ne boš imel ne gorkega stanovanja, ne dovolj hrane ...«
»In ko bi tudi moral poginiti,« je odvrnil dobri rjavček, »ne zapustim svoje preljube domovine, marveč z njo hočem trpeti in stradati ter pričakovati boljših in srečnejših dni.«
Dragotin Kette
NOVEMBER 1

Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem, ogenj v hiši je ugasnil, sam ostal si brez besede; odgovori, Ciciban: kaj je naša zadnja luč?
Naša zadnja luč je duh; vse je mračno, duh nam seva, k Bogu pota razodeva.
Oton Zupančič
MRAK
NAŠE LUČI
Odgovori, Ciciban: kaj je naša prva luč?
Naša prva luč je sonce: z zlato roko svet odgrinja, zlatih ciljev nas spominja.
Sonce je zašlo za goro; odgovori, Ciciban: kaj je naša druga luč?
Naša druga luč je mesec: daleč smo se zanočili, v mesečini prav hodili.
Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem; odgovori, Ciciban: kaj je naša tretja luč?
Naša tretja luč je ogenj: gospodarja, vso družino, zvabil v svojo je svetlino.
Sonce je zašlo za goro, mesec je odšel za soncem, ogenj v hiši je ugasnil; odgovori, Ciciban: kaj nam je četrta luč?
Luč četrta je beseda: jasna hodi med narodi, dušo k duši tajno vodi.
Ali ste videli, kakšen je mrak? Roke nevidne, tih je korak.
S suknjico črno sonce zagrne, z roko nevidno, zvezde utrne.
Sestrica nočka hodi za njim ... Srečno, zaspanček, spanje želim!
France Bevk
V TUJINI
To niso mehke trave, to kamenit je tlak; to niso rosne daljave, to ulic tesni je trak!
In tam, kjer polno rož je, so moje sanje zdaj in sladko domotožje. me kliče tja nazaj ...
Iz njiv poganja žito, iz src poganja moč... Brez sonca tu so dnevi, brez zvezd je moja noč!
Vida Jeraj
HVALNICA ZEMLJI
Hodimo po zemlji, pa se navadno sploh ne menimo, po čem hodimo. Včasih ob-stanemo, pogledamo kvečjemu, kako lepi so oblaki na nebu, občudujemo obzorje, cvetoče drevje, zelene gozdove; ne pogledamo pa pod noge, da bi rekli, kako dobra je ta zemlja, po kateri hodimo, kako nič manj lepa kot oblaki, obzorje, cvetoče poljane, zeleni gozdovi. Če ne poznamo zemlje, po kateri hodimo, prsti, iz katere klije zelenje, ne vemo, katere so tiste prvine, ki omogočajo bilki, trti, drevesu, vsemu zelenju sploh življenje. Kaj je prst, zemlja v naših vrtovih, na naših poljih, v gozdovih? Preperele kamnine, ki vsebujejo ostanke strohnelih rastlin in živali. Čim raznovrstnejše so te kamnine z različnimi hranilnimi snovmi, tem ro-dovitnejša je zemlja. Vzemimo jo prgišče, pa bomo začutili, kako je zračna kot meden j ak, topla, lahka in dobra kot kruh. Zapojmo ji hvalnico! Samo tisti, ki živi od nje, ki ima vsak dan opravka z njo, jo kdaj pa kdaj vzame v roko, da občuti njeno vlažno in zračno toploto, ve, kaj mu pomeni zemlja. Kdor tega občutka nima, bi mu privoščil, naj se ubada z nekaj kvadratnimi metri ilovice, trde kot kositer, neobdelane gline, iz katere diha mraz in nerodovitnost, kepa strjene grude, ki se na soncu speče, v senci pa ski-sa; ilovice, trdovratno hudobne, nepro-pustljive kot pločevina in težke kot svinec, kakor pravi Karel Čapek. Pa jo razbijaj s krampom, reži z lopato, tolci s kladivom, obračaj in obdeluj, pa pri tem stokaj in jokaj. Zdaj boš razumel, kaj je sovražnost in zakrknjenost nežive in jalove gmote, ki se na vse kriplje brani postati podlaga za življenje; postalo ti bo jasno, kako strašen boj, ped za ped, mora bojevati življenje, da bi se oprijelo zemlje, najsi se to življenje imenuje rastlinstvo ali pa človek.
Zemlja potrebuje dela in znoja, ljubezni in nege; v jeziku kmeta, vrtnarja se temu pravi: moraš jo orati in kopati, nasititi z apnom in ogreti s toplim gnojem, rahlo posuti s pepelom in napojiti s soncem, zrakom in dežjem. Le tako postane rahla, topla in pokorna, vlažna in rodovitna, ukročena, prhka in delavna.
Če mislimo, da je zdaj čas njenega počitka, se motimo. V njej zakopana narava se pripravlja na novo pomladno življenje; pod zemljo rastejo nova stebla, se utrjujejo korenine bilk, tu je prava tovarna milijonov in milijonov klic in sadik, ki se pripravljajo, da bodo spomladi pognale v življenje.
V pričakovanju Miklavža in božiča
BOŽIČ ODPISUJE NAJDIHOJCI
Najdihojca, listek tvoj sam priletel v dvor je moj! Črke niso prelepe, krivousto se drže; stežka sem jih sam razbral, kakšen dar bi tebi dal. V roki imam zdaj pero, odgovarjam z njim tako: Kaj se nisi bolj učil? Vsega z vrhom bi dobil: konja 'z meda, nožek zlat, krivo sabljo, ilov grad. Ker premalo si mi znal, zatorej sem ti poslal pisan ništrec, ki je tak, cla ga nima zlepa vsak: v sredi votel se mi zdi in ob kraji ga nič ni. Po pečeh se ti ne smuči, primi knjigo ter se uči, da ti kaj za piruh dam, ki jih dve sto voz imam, dve sto voz in petdeset, kadar vuzem pride spet, svetli vuzem, velik dan, ki praznuješ ga kristjan.
Fran Levstik
BOŽIČ GRE
Božič gre na belem konju, v rokah nosi jelovino, v jaslih drobno božje dete.
Kaj pri nas bo s konjem belim,
kaj z dišečo jelovino,
kaj z otrokom siromašnim?
Belca v širni svet požene, v vsako mesto, v zadnje selo — sneg žamete nam deželo.
Z jelovino v hišo stopi, srca zveze, duše spravi, da bo mir ljudem v nižavi.
Dete v jaslicah ostavi, da doraste za življenje, za življenje, za trpljenje in za naše odrešenje.
Stano Kosovel
BOŽIČNI VEČER
V duhu se vidim doma. Večer je, sveti večer; vse tiho; zdaj zapojo zvonovi. V hiši so zbrani oče, mati in otroci, prekrižajo se, oče vzame kropilo v roko, starejši otrok posodo z blagoslovljeno vodo, drugi nosi lonec z žerjavico; na njej se žge in kadi velikonočna oljka, lovorjevo perje in mačice; mlajši ima ključe v roki. In tako gredo od poslopja do poslopja, od shrambe do shrambe, v klet in žitnico in hlev. Kamor pridejo, vzame oče svečenik otroku ključ iz roke, odpre hram, pokadi in pokropi po vseh prostorih in kotih, potem zapre in izroči ključ otroku. O srečni čas, ko je še sam ključe nosil za očetom ali pa posodo s kadilom! Nobeno opravilo se mu ni zdelo tako imenitno, tako sveto kakor to; nobena vonjava mu ni dišala tako prijetno kakor božično kadilo! In ko so se vrnili potem v družinsko sobo, kako praznično, kako častitljivo je stala tam v kotu velika javorova miza, z belim prtom pogrnjena! Na mizi je bil poprtnik, božični kruh, in oče je vzel nož, razrezal poprtnik ter ga delil družini. Mnoge matere kruh je jedel sin pozneje, okusil je morebiti, kar ima svet dobrega, ali tako v slast mu ni šla nobena jed, kar jih je užil. Po večerji so šli v cerkev k nočni službi božji. Tako niso nikoli prej ne pozneje vabili zvonovi, tako niso nikoli pele orgle, tako ljubo mu ni nikoli donela pesem kakor božična: Pastirci, vstanite, pogledat hitite! ...
Josip Stritar
POMLAD V SOBI
Kakor živali, prespijo zimo v naših krajih tudi rastline trajnice, najvidneje pač listnato drevje in grmičevje. Vendar zimsko spanje pomeni samo začasen zastoj razvoja; v tem času ne raste. Na zunaj ne kaže nobenih življenjskih znamenj, v notranjosti pa živi naprej, diha in se hrani. Preden rastlina zaspi, zasnuje in nastavi še cvetne in listne popke za prihodnje leto, potem pa sledi klicu narave brez odpora, kakor da bi vedela, da je njena navidezna smrt pogoj za novo, še lepše življenje. Med to navidezno smrtjo pa se rastline pripravljajo na novo življenje spomladi, njihova rast je obrnjena navzdol, pod zemljo rastejo nova stebla, se razvijajo nove korenine in se krepe za prihodnjo pomlad. Ko jeseni listje odpade, rastlina že spi. Potrebni počitek pa traja le nekaj mesecev, do novembra, začetka decembra; medtem so se že izvršile vse spremembe, ki so potrebne za novo rast. A drevo vendar ne požene! Zaradi mraza in pomanjkanja vode rastlina prisiljeno počiva še naprej do pomladi. Iz prvega, potrebnega počitka jo je le težko zbuditi ali pa sploh ni mogoče, iz drugega, prisiljenega pa jo lahko zbudimo, če ji le ustvarimo potrebne življenjske pogoje,, predvsem vlago in toploto.
Kdor pozna vejice sv. Barbare in njihovo čudežno naravo, ve, da je v resnici tako. Če v prvi polovici oktobra, ko potrebni počitek še ni končan, odrežeš ve-
jico jablani, hruški, češplji, marelici, belemu ali črnemu trnu ter jo deneš v postani vodi na toplo, čeprav k peči, o božiču ne bo cvela; če pa jo odrežeš okoli sv. Barbare, ko je potrebni počitek že pri kraju, se cvetni popki odpro že o božiču. Tako si lahko sredi zime pričaramo v domove dehteče pomladno in poletno cvetje. Voda, v kateri imamo rastline, naj ima sobno temperaturo; včasih jim je dobro veje poškropiti z vodo, najbolje z razpršilcem. Vodi v vazi dodamo naslednjo solno raztopino, a največ dvajset kapljic na liter vode: 20 g kalijevega solitra, 10 g žveplenokislega magnezija, 10 g fosfornega apna.
V naravi se prebujajo rastline dosti počasneje. Pozimi dovajajo rastlini pičlo vlago le korenine, ki so pognale globoko v tla. Na pomlad pa oživijo vse in s svojimi kosmatinami se kar ne morejo nasrebati vlage. Dokler drevo nima listov, se sok le počasi dviga. Popki bi se že radi odprli, a voda še ni prišla do njih; kadar jih pa voda doseže, predrami v njih življenje, rastline so premagale zimsko spanje in prinesle najlepšo pomlad.
POZNATE STOPINJE V SNEGU?
g u » • \;
« «		«
	»	
a *	*	i)
» 0	1	u
	t	
' *	«	-a.
Na gozdnih jasah, ob potokih, na njivah in poljih, povsod je gladka snežna odeja, s katero jih je pokrila žitna. Na poti v zimski gozd zapazimo na snežni odeji odtise nog gozdnih živali in ptic. Zanimivo jih je opazovati; nekateri odtisi kažejo počasno hojo, drugi skoke, nekateri odtise zadnjih nog, drugi sprednjih. Sledovi v snegu nam kažejo odtise naslednjih živali v vrstnem redu od. leve proti desni: divja koza, jelen, srna, divji prašič, jazbec, zajec, mačka, lisica, veverica, vrana.


v
aH.

KOLE
OH I K'
Dragi mohorjani,
najprej sprejmite kratko poročilo o življenju naše Družbe od januarja 1974 do konca maja 1975.
Svoje sadove je prinašalo ob trudu odbornikov, nameščencev v upravi in posebno še poverjenikov, v glavnem slovenskih dušnih pastirjev. Glava Družbe je njen skoraj 30-članski odbor, v katerem so zdravnik dr. Jože Blaznik iz Kopra; pisatelj in profesor bogoslovja dr. Stanko Cajnkar iz Ljubljane; umetnostni zgodovinar dr. Emi-lijan Cevc iz Ljubljane; zdravnik dr. Jože Felc iz Idrije; bevški župnik prof. Jože Gre-gorič; starinoslovec dr. Stane Gabrovec iz Ljubljane; mirenski župnik Gašper Rudolf; univ. profesor dr. Kajetan Gantar iz Ljubljane; župnik v Hrenovicah Svetko Gre-gorič; profesor bogoslovja dr. Vekoslav Grmič iz Maribora; član republiške konference SZDL Franc Kimovec-Žiga iz Ljubljane; dr. Zmaga Kumer iz Ljubljane; župnik v Ligu pri Kanalu Jožko Kragelj; sodnik Višjega gospodarskega sodišča Stane Kovač iz Ljubljane: župnik v Mežici na Koroškem Jože Lodrant; župnik v Gorenjem Logatcu na Notranjskem France Lokar; župnik v Šturjah pri Ajdovščini Anton Melinc; profesor bogoslovja dr. Janez Oražem iz Ljubljane; župnik v Gradu Štefan Recek; stolni vikar Zdravko Reven iz Ljubljane; profesor Viktor Smolej iz Ljubljane; dipl. inž. Jože Strgar iz Ljubljane; član Mestne konference SZDL v Celju Bernard Strmčnik; dr. Lev Svetek iz Ljubljane; profesor bogoslovja dr. An-
ton Trstenjak iz Ljubljane in književnik profesor France Vodnik iz Ljubljane. (Odbornik Jože Sovinšek, dekan v Hrastniku, je pomladi 1975 umrl — naj mu bo ohranjen hvaležen spomin.) Predsednik MD je mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, njen tajnik profesor Mirko Mah-nič, upravnik dr. Marko Dvofak, urednik pa profesor Jože Dolenc. Odborove sklepe uresničuje tajništvo, v katerem je devet mož iz odbora, delovanje Družbe pa nadzoruje nadzorni odbor, v katerem so celjski opat Friderik Kolšek, šempetrski župnik kanonik Melhior Golob in mariborski kanonik Franc Zdolšek.
V	omenjenem času je bilo 13 sej — 9 sej tajništva in 4 seje odbora. Razpravljalo se je predvsem o vsebini in uresničevanju knjižnega programa, o stikih z udi in poverjeniki, o izboljšanju prodajne mreže itd.
V	letu 1974 je MD izdala 14 knjig, v skupaj 320.000 izvodih, v letošnjem letu (1975) pa je do tega trenutka (sredina maja) v tiskarni že 10 rokopisov, do konca leta pa jih bo oddanih vanjo še toliko. Ob tem MD izdaja revijo Znamenja (za katero prejema državno dotacijo v višini 50 tisoč dinarjev) in družinsko Novo mladiko, ki bo z letom 1976 začela izhajati kot družinski magazin v barvah in v nakladi 10.000. Do zdaj je Mladika izhajala v 3000 izvodih, zato vas prosimo, dragi mohorjani, da se, če le morete, naročite nanjo. Prepričani smo, da vam ne bo žal.
Ustanovila se je Družinska knjižnica in Nova mohorjeva knjižnica z množično naklado do 10.000 izvodov (Ben Hur, Spomini Janka Mlakarja, Kožarjev Licenciat Janez itd.) Tajništvo je pripravilo kratko-in dolgoročni založniški načrt. Odborniki so ves čas poudarjali pomen redne zbirke, posebno večernic in koledarja, ki da ga je treba neprestano izboljševati, in obračali posebno pozornost na pisanje in izdajanje knjig za otroke in mladino. (Tako je v Koledarju, ki ga imate v rokah, kar 24 strani branja za mlade z naslovom »Mladi mohorjan«.)
Stiki s poverjeniki so bili to leto živahnejši, njim v pomoč in obvestilo je bil obnovljen Glasnik. Odbor je rad sprejemal njihova mnenja, nasvete in graje, zavedajoč se, da so prav oni gonilna, obnavljajoča in ohranjujoča sila in duhovni vodniki Družbe, ki je še zmeraj tudi verska bratovščina.
Ustanovil se je odbor za podelitev priznanj vsem tistim, ki imajo največ zaslug za Družbo (diploma in Finžgarjev meda-ljon, ki se podeljujeta na občnih zborih).
Stike z udi pa je odbor Družbe skušal dobiti z vprašalnimi lističi. Povabilu se je odzvalo nekaj nad 600 udov, torej komaj dobra osemdesetina vseh naročnikov. Malo — vendar še zmeraj dovolj, da si je mogoče ustvariti približno podobo zadovoljstva, nevolje, želja in potreb naših bralcev. (Lističi so še v obdelavi, podatki bodo objavljeni v Glasniku, ki ga udje lahko preberete pri poverjeniku.) Nekaj zanimivih dognanj pa velja objaviti že tukaj:
Zanimivi, celo lepi so odgovori na vprašanje, kaj komu Družba pomeni in kakšen je njen namen. »Pomeni mi veliko, veliko«; »Pomeni mi središče, toplo vez«; »Pomeni mi povezavo krščanske ljubezni«; »Pomeni mi veselje in domačnost«; »Pomeni mi enega poslednjih otokov prišlo vi čne narodove ljubezni do knjige«; »Pomeni mi veliko, ker njene knjige lahko naši otroci berejo in pri tem krenejo na dobra pota.« — Pa njen namen in poslanstvo? »Prosvetno in kulturno poslanstvo med slovenskim narodom, zlasti na podeželju«; »Buditev narodne zavesti in drugih vrlin«; »Da izdaja verske knjige«; »Ver-
sko-moralno držati neki pametni nivo«; »Versko in narodno vzgajanje«; »Vzgajati slovenski narod v zavedne državljane ter Bogu vdane ljudi«; »Opravljati kulturno poslanstvo z ozirom na današnji čas«; »Nuditi osnovno čtivo za preprostega človeka«; »Biti kažipot za duhovne vrednote, da se dosega bratstvo z vsemi«', »Nuditi vsake stvari malo, ker mora služiti vsem in vsemu«; »Izdajati knjige, ki so res dobre in so pri drugih založniških hišah zapostavljene«; »širiti dobro domačo in tujo knjigo med ljudi«; »Je in naj ostane dobra krščanska vzgojiteljica slovenskih družin«; »Da nas razvedri in vzgaja«; »Krščansko oblikovati čas, stati na straži slovenstva, bodriti slovensko ljudstvo«; »Oznanjati veselje, optimizem in človeško sporazumevanje«; »Kulturno in versko izobraževanje«; »Napredek slovenskega naroda in vseh njegovih članov«; »Lepo kulturno branje, a takšno, da ga preprosti ljudje razumejo«; »Vzgajati in bodriti«; »Da razveseljuje svoje člane«; »Kulturno, narodno in hkrati krščansko poslanstvo«; »Izdajati dobre knjige za vse sloje: preproste in izobražene«; »Prosvetiteljica za verne (in po svoji širini) neverne Slovence na visoki ravni«; »Vzbujanje človeške zavesti«; »Knjižna založba, ki skrbi za lepo branje vernega človeka«; »Ohraniti in povečati slovensko kulturo«; »Duhovna hrana za ljudi in to za preproste«; »širiti splošno izobrazbo«; »Vzgoja v dobrega človeka«; »Preprostemu ljudstvu dati moralno in duhovno obnovo«; »Skrb za izobrazbo in versko zavest Slovencev« — in še mnogo toplih in bistrih izjav. Nekdo je zapisal: »Naloge Mohorjeve družbe so še vedno te, ki jih je določil veliki rodoljub škof Slomšek.«
Oglejte si nekaj odgovorov na vprašanje, kako doseči tesnejši stik med odborom in člani: »Z informativnim biltenom«; »Z znanstveno neoporečno izvedeno anketo«; »Z občasnimi anketami pa tudi z dopisovanjem«; »Mogoče s kakšno mesečno prilogo v Družini«; »Redni knjižni glasnik in pogovori z bralci«; »Da bi vsaj enkrat na leto izdali kakšen prospekt«; »Z osebnimi stiki«; »S predlogi bralcev, katere knjige izdati v prihodnjih letih«. Nekdo zapiše: »O tem morajo razmišljati propa-
gandisti založbe!« Ne ve namreč, da ima MD v upravi in »odpravi« vsega skupaj le pet požrtvovalnih delavcev, vštevši ra-čunovodjo, knjigovodjo itd. Naši propa-gandisti so naši poverjeniki, lepo pa bi bilo, če bi bil to sleherni mohorjan! Neka gospodinja svetuje, »naj bi iz uredništva prišel kakšno nedeljo kateri malo priporočat knjige«. Kako radi — a je toliko nedelj, urednik pa le eden. Dobro pove 37-letni kmet: »če bodo knjige dobre in zato tudi razprodane — kaj ni to najtesnejši stik in obojestransko veliko zadovoljstvo?«
In kaj naj — po mnenju bralcev — Družba izdaja? Potopise, zgodovino Slovencev, zgodbe iz misijonov, kaj za mladino, še in še za mladino, slikanice za otroke, knjigo o lepem vedenju, kratke domače povesti, zgodovinske povesti, strokovne in poučne knjige: kmetijstvo, vinogradništvo, čebelarstvo, ročna dela, šivanje, urejevanje hiše in njene okolice, o tehničnih dosežkih in napredku, o manj znanih slovenskih krajih in pokrajinah, nabožne knjige, molitvenik itd. »želel bi ponatise nekdanjih večernic, posebno tistih, ki so izšle pred prvo svetovno vojno, ker so nekatere res pravi biser za preprosto ljudstvo«; »Naj MD obnovi stare večernice, ker jih je vojna uničila«; »Kakšno zanimivo povest iz življenja prvih kristjanov«; »Finžgarjeva izbrana dela, knjigo o Prešernu in dobre večernice«; »Rada bi še kaj zabavnega čtiva od Janka Mlakarja«, »Dela Solženicina«; »Povesti ali spise, ki opisujejo Kristusovo življenje«; »Dela domačih in tujih klasikov nabožne vsebine in poučno čtivo«; »Kaj iz Croninovih del«; »Koledar naj bo s slikami iz gospodarstva«; »Jalna, Finžgarja in Cankarja«; »želim si knjige z naslovom: Kako zdravo živeti v današnji civilizacijski dobi«; »Poljudno napisano knjigo za starše o vzgoji otrok«; »Vsako leto en roman, eno mladinsko povest, eno nabožno knjigo«; »Izdali naj bi malo več knjig za nas mlade bralce, zato da bi se tudi mladi navezali na MD«; »Povesti iz preteklih dni, da se človek spomni na čase, ko je bilo med nami več sreče in prijateljstva«; »Še kakšno Trstenjakovo knjigo«;
»Še za mladino o samovzgoji«. Itd. 65-let-na vdova pa vdano zapiše: »Po vaši volji — kar storite, vse prav storite.« Podobno 58-letna upokojenka: »Nič ne predlagam, kar boste poslali, to bom brala — če bo bolj zanimivo, bolj z veseljem.« 53-letni delavec pa vzpodbudno: »Tako še naprej.«
Hvala za sodelovanje in zaupanje, še nam pišite, svetujte, pomagajte. Poslušamo vas. In lepo vas prosimo: pridobivajte nam novih članov — vsak mohorjan po enega. Pridobivajte tudi mlade za Mohorjevo družbo! (Mlade družine!) Posojajte naše knjige vsem, ki jih ne poznajo ali ne morejo kupiti! Mohorjeva družba je vaša, je ljudska! Vi jo vzdržujete, vam gre hvala za vse, kar je mogla dobrega narediti
med našim ljudstvom!
*
Moram odnehati, ni več prostora, le še za nekaj spoznanj.
Da smo trideset let svobodni in te svobode ne smemo zapraviti in da tudi zato moramo živeti v duhu prijateljstva, požrtvovalne delavnosti in tovariške strpnosti. Da smo ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi. Da mora biti za vse ljudi dovolj kruha in časti.
Da imejmo radi našo mladino in skrbimo za njeno srečno prihodnost.
Da v nori naglici sveta ohranimo svoj notranji mir, dostojanstvo, samozavest in vero v človeka, v narod in domovino.
Da živimo v času po oznanilu Janeza Dobrega — to pa pomeni, da moramo ne le trdno verovati, ampak tudi živeti po veri.
Da v vsakem človeku veje duh božji.
Da izpovedujmo vero v našega odreše-nika Jezusa Kristusa, ki je le po njem naše življenje pomembno, svobodno in večno.
DRAGI NAŠI UDJE IN BRALCI — STARI IN MLADI IN OTROCI — BODITE LEPO POZDRAVLJENI. SREČE, VESELJA IN BOŽJE MILOSTI VAM ZELI
VAŠ
Kolednik
SEZNAM NAROČNIKOV MOHORSKE REDNE ZBIRKE PO ŠKOFIJAH IN DEKANIJAH
ZA LETO 1975/76
LJUBLJANSKA NADšKOFIJA
Dekani j a I. Cerknica
Begunje pri Cerknici	40
Bloke	39
Cerknica	115
Grahovo	45
Planina pri Rakeku	54
Rakek	49
Stari trg pri Ložu	190 Sv. Trojica — Šivče
Nova vas pri Rakeku	17
Sv. Vid—Cajnarje	62
Unec	35
Skupaj naročnikov	646
Dekanija II. Črnomelj
Adlešiči	30
Črnomelj	153
Dragatuš	50
Metlika	86
Podzemelj	60
Preloka	19 Radovica (lani) 6
Semič	70
Stari trg ob Kolpi	30
Suhor	10
Vinica	50
Skupaj naročnikov	564
Dekanija III. Domžale—Moravče
Blagovica	22
Brdo in Lukovica	95
Češnjice	10
Dob	230
Domžale	300
Domžale—Mav Franc	16
Ihan	80
Krašnja	25
Mengeš	300
Moravče	110
Peče	20
Radomlje	50
Rova	16
Šentožbalt	7
Zlato polje	10
Skupaj naročnikov	1.291
Dekanija IV. Kamnik
Gozd	12
Homec	90
Kamnik	230 Kamnik frančiškanski
samostan	21
Komenda	261
Mekinje	60
Motnik—Cene Ivanka	15
Nevlje	50
Sela pri Kamniku	27
Stranje	100
Šmartno v Tuhinju	56
Špitalič	20
Trzin	40
Tunjice	70
Vranja peč	30
Zgornji Tuhinj	42
Skupaj naročnikov	1.124
Dekanija V. Kočevje	
Banja Loka	20
Fara pri Kočevju	20
Hinje	4
Kočevje	55
Osilnica	20
Stara cerkev	35
Skupaj naročnikov	154
Dekanija VI. Kranj	
Besnica	112
Cerklje na Gor.	163
Duplje	80
Goriče (lani) 80	
Jezersko	50
Kokra	31
Kovor	59
Kranj, Tavčarjeva	400
Kranj, Primskovo	
Košnik Pavla	110
Kranj, šmartin	
Benedik Evgen	225
Križe	160
Lom	30
Mavčiče	85
Naklo	136
Olševek	20
Podbrezje	53
Preddvor	190
Predoslje	110
Smlednik	235
Šenčur pri Kranju	131
Voglje	46
šenturška gora	10
Trboje	40
Trstenik	62
Tržič	240
Tržič-Bistrica	50
Velesovo	70
Zapoge	20
Breg ob Savi	52
Hrast je	33
Lahovče	15
Skupaj naročnikov	3.098
Dekanija VIL Leskovec
Bučka	25
Cerklje ob Krki	25
Čatež ob Savi	35
Kostanjevica na Krki 85 Krško	55
Leskovec	215 Raka 50 Studenec 25 Sv. Duh—Veliki Trn 30 Sv. Križ—Podbočje 60 Škocjan pri N. mestu 55 Šentjernej 70 Velika Dolina 55 Kartuzija Pleterje 10
Skupaj naročnikov	795
Dekanija VIII. Litija
Dole pri Litiji	21
Hotič	25
Kresnice	40
Litija	96
Polšnik	15
Prežgan je	12
Primskovo na Dol.	10
Sava	18
Šmartno pri Litiji Mrzel Marija	65
Štanga	30
Vače	55
Skupaj naročnikov	387
Dekanija IX. Ljubljana-mesto
Sv. Nikolaj	220 Sv. Jakob 20
Sv. Peter	200
Marijino Oznanjenje	200 Sv. Trojica 80 Bežigrad
Sv. Cirila in M.	250
Črnuče	130
Dravi je	150
Ježica	180
Kodeljevo	100
Koseze	104
Moste	132
Polje	300
Rakovnik	100 Rudnik 20
Sv. Križ	148
Šentvid	300
Šiška	190 Štepanja vas 59 Trnovo 90
Vič	300 Sv. Martin 25
Valant Milan Črna vas Belec Franc
11
20 21
Skupaj naročnikov 3.350 Dekanija X. Ljubljana-okolica
Brezovica	130
Dobrova	100
Dol pri Ljubljani	70
Ig	90
Javor pod Ljubljano	25
Polhov Gradec	70
Preska	107
Sora	135
Sostro	110
Sv. Helena Dolsko	85
Sv. Jakob ob Savi	100
Sv. Katarina—Topol	23 Šmartno
pod Šmarno goro	140
Tomišelj	18
Vodice	170
Želimlje	37 Novak Alojzij,
N. gorice	50
Skupaj naročnikov	1.460
Dekanija XI. Novo mesto
Bela cerkev	21
Mirna peč	41
Novo mesto—Kapitelj 130
Novo mesto—Sv. Lenart 160	
Novo mesto—Šmihel	60
Podgrad	10
Prečna	61
Soteska	39
Stopiče	32
Šmarjeta	27
Št. Peter—Otočec	65
Vavta vas	60
Skupaj naročnikov	706
Dekanija XII. Radovljica	
Begunje	100
Bled	210
Bohinjska Bela	70
Bohinjska Bistrica	170
Breznica	125
Dovje	60
Gorje	160
Jesenice	170
Koroška Bela	80
Kamna gorica	73
Koprivnik	20
Kranjska gora	65
Kropa	81
Lesce	49
Leše	24
Ljubno	35
Mošnje	50
Ovsiše	32
Radovljica	130
Rateče—Planica	47
Ribno	55 Srednja vas v Bohinju 145 Sv. Križ nad Jesenicami 10
Zasip	85
Dobrava pri Kropi	35 Frančišk. samostan
Brezje	140
Skupaj naročnikov 2.221
Dekanija XIII. Ribnica
Dobrepolje—Videm	80
Dolenja vas	35
Draga	4
Gora pri Sodražici	17
Loški potok	85
Ribnica	190
Rob	18
Sodražica	46 Nova Štifta—Sodražica 40
Struge	30
Sv. Gregor—Ortnek	55
Škocjan pri Turjaku	13
Velike Lašče	115
Velike Poljane	14
Skupaj naročnikov	742
Dekanija XIV. škof j a Loka
Bukovščica	26
Črni vrh	27
Davča	36 Dražgoše,
Lotrič Maks	29
Javorje	40
Leskovica	8
Lučine	35
Nova Oselica	42
Poljane	75
Reteče	105
Selca	175
Sorica	35
Stara Loka	216
Stara Oselica	21 Sv. Lenart nad škof. L. 30
Škofja Loka	360
Trata—Gor. vas	110
Zali log	35
Žabnica	50
Železniki	140
Žiri	201
Skupaj naročnikov 1.796
Dekanija XV. Trebnje
Boštanj	42
Čatež—Zaplaz	20
Mirna	10
Mokronog	21
Sv. Križ—Gabrovka	22
Šentjanž	35
Šentlovrenc	25
Šentrupert	60
Trebelno	30
Trebnje	125 Tržišče (lani) 50
Skupaj naročnikov	440
Dekanija XVI. Višnja gora
Grosuplje	56
Kopanj	56
Lipoglav	10
Muljava	25
Polica	47
Stična	90
Šmarje	70
Šentjurij—Podtabor	50
Šentvid pri Stični	115
Veliki Gaber	14
Žalna	65
Skupaj naročnikov	598
Dekanija XVII. Vrhnika
Borovnica	192
Dolenji Logatec	92
Gorenji Logatec	75
Horjul	101
Hotedršica	25
Podlipa	17
Preserje	116
Raktina	19
Rovte	45
šentjošt—Horjul	40 Vrh—Sveti Trije
kralji—Rovte	15
Vrhnika	250
Zaplana	34
Bevke	45
Skupaj naročnikov 1.066
Dekanija XVIII. Zagorje ob Savi
Čemšenik	75
Dobovec	20
Izlake	60
Kisovec	14
Kolovrat	33
Radeče	150
Svibno	32
Šentgotard	35
Šentjurij—Podkum	21
Zagorje ob Savi	213
Konjšica	8
Skupaj naročnikov	661 Dekanija XIX. žužemberk
Ajdovec	37
Ambrus	13
Dobrnič	58
Krka	35
Sela pri Šumberku	10
Šmihel pri Žužemberku 20
Zagradec	45
Žužemberk	30
Skupaj naročnikov	248
Vseh naročnikov ljubljanske škofije je 21.347
MARIBORSKA ŠKOFIJA
Dekani j a I. Braslovče
Sv. Andraž	40
Braslovče	144
Gomilsko	64
Sv. Jurij—Tabor	54
Sv. Pavel—Prebold	85
Šmartno ob Paki	130
Vransko	120
Skupaj naročnikov	637
Dekanija II. Celje
Celje, Sv. Danijel	400
Celje, Sv. Jožef	30
Celje, Sv. Cecilija	70
Galicija	80
Gotovi je	40
Griže	101
Sv. Peter v Sav. dolini	111
Polzela	110
Teharje	111
Žalec	80
Hiša sester Petrovče	70 Skupaj naročnikov 1.203
Dekanija III. Dravograd
črneče	20
Dravograd	30
Libeliče	75
Skupaj naročnikov	125
Dekanija IV. Dravsko polje
Cirkovce	85
Fram	61
Hoče	120 Št. Janž na Drav. polju
Starše	100 Sv. Lovrenc na
Dravskem polju	77
Sv. Miklavž ob Dravi	15
Ptujska gora	45
Rače	60
Slivnica	130
Skupaj naročnikov	693
Dekanija V. Gornji grad
Sv. Frančišek—Radmirje 75
Bočna	27
Gornji grad	35
Ljubno ob Savinji	80
Luče ob Savinji	100
Nazarje	77
Sv. Mihael nad Moz.	25
Mozirje	127
Nova Štifta	35
Rečica ob Savinji	135
Solčava	60
Šmartno ob Dreti	20
Skupaj naročnikov	796
Dekanija VI. Jarenina
Šentilj v Slov. goricah	190 Sv. Jakob v Slov. gor.
Jakob, dol	100
Jarenina	66 Sv. Jurij ob Pesnici
Zg. Kungota	20
Sp. Sv. Kungota (lani)	100
Svečina	35
Skupaj naročnikov	511
Dekanija VII. Kozje
Dobje	40
Kozje in Buče	55
Olimlje	17 Sv. Peter pod Sv. g.
Bistrica ob Sotli	50
Pilštanj	60
Planina pri Sevnici	15
Podčetrtek	22
Podsreda (lani)	15
Polje ob Sotli	20
Prevorje (lani)	30
Sv. Vid na Planini, Sev.	40
Zagorje—Lesično	15
Skupaj naročnikov	379
Dekanija VIII. Laško
Dol pri Hrastniku	70
Hrastnik	80
Sv. Jedrt	77
od tega Jeran Viktor	37
Jurklošter	12
Laško	160
Sv. Lenart	25
Marija Širje	29
Loka pri Zid. mostu	57
Sv. Marjeta—R. Toplice	25
Sv. Miklavž	10
Razbor nad Loko	70
Sv. Rupert—Laško	10
Trbovlje	140
Skupaj naročnikov	765
Dekanija IX. Sv. Lenart v Slovenskih goricah
Sv. Ana—Zg. Ščavnica	70
Sv. Anton—Cerkven j ak	40
Sv. Benedikt—Benedikt	65 Sv. Bolfenk—Trnovska
vas	31
Sv. Jurij, Jurovski dol	70 Sv. Lenart—Lenart
v Slov. goricah	120
Marija Snežna	90
Negova	80
Sv. Rupert—Voličina	24
Sv. Trojica—Gradišče	46
Skupaj naročnikov	636
Dekanija X. Lendava
Beltinci Bogojina Črenšovci od tega: Horvat Ignac Kolenko Karel Glavač Ignac Stanko Ivan Horvat Mirko Dobrovnik Dokležovje Hotiza Kobilje Lendava Odranci Turnišče Velika Polana
Skupaj naročnikov
180 40 121
(lani) 34
19 15 32 21 31
20 35 22 30
100 80 20 679
Dekanija XI. Ljutomer
Apače	40
Cezanjevci	40
Gor. Radgona	130 Sv. Jurij—Videm
ob ščavnici	150
Kapela	102
Križevci	170
Ljutomer	195
Mala Nedelja	39
Veržej	35
Razkrižje	9
Skupaj naročnikov	910
Dekanija XII. Maribor
Sv. Barbara—Zg. Korena 40
Gornja Sv. Kungota	10
Kamnica	100
Sv. Križ nad Mariborom	8
Limbuš	41
Sv. Lovrenc na Poh.	80
Sv. Marija v Puščavi	80 Sv. Janez Krstnik
Maribor	281
Sv. Marija, Maribor	140
Sv. Magdalena, Maribor	100
Sv. Jožef, Maribor	70
Sv. Rešnje telo, Maribor	110
Radvanje	60
D. M. v Brezju	42
Sv. Ciril in Metod	50 Sv. Marjeta ob
Pesnici—Pernica (lani)	45
Pobrežje	35 Sv. Martin pri Vurber-
ku—Glaser Frida	85
Sv. Peter pri Mariboru	90
Ruše	134
Selnica ob Dravi	100
Skupaj naročnikov	1.701
Dekanija XIII. Mežiška	dolina
Črna	100
Sv. Danijel—Prevalje	57
Javorje	10
Koprivna	20
Kotlje	40
Mežica	165
Prevalje	200
Ravne	180
Skupaj naročnikov	772
Dekanija XIV. Murska Sobota
Cankova	43
Dolenci	7
Grad	30
Gor. Petrovci (lani)	12
Sv. Jurij—Rogaševci	65
Kančevci	10
Kuzma	50
Markovci—Šalovci	15
Martjanci	41
Murska Sobota	160
Pečarovci	18
Pertoča	30
Tišina	115
Dekanija XVII. Radlje ob Dravi
Brezno ob Dravi	10
Kapla	20
Muta ob Dravi	40
Sv. Ožbalt	20
Radlje	80
Remšnik	20
Skupaj naročnikov	190
Skupaj naročnikov	596
Dekanija XV. Nova cerkev
Crešnjice	20
Dobrna	40
Frankolovo	33
Sv. Jošt na Kozjaku	15
Nova cerkev—Strmec	71
Šmartno v R. dolini	70
Vitanje	35
Vojnik	55
Skupaj naročnikov	339
Dekanija XVI. Ptuj
Sv. Andraž—Vitomarci	20
Sv. Doroteja—Dornava	35
Hajdina	80
Sv. Lovrenc, Juršinci	129
Sv. Marjeta—Gorišnica	100
Sv. Marko—Markovci	31
Polenšak	65 Ptuj—proštijska cerkev,
Sv. Jurij	100
Sv. Peter in Pavel	91
Sv. Ožbalt	80
Sv. Urban—Desternik	44
Vurberk	15
Kidričevo (lani)	10
Skupaj naročnikov	800
Dekanija XVIII. Rogatec
Sv. Ema—Pristava	10 Sv. Flori jan ob
Boču—Rogatec	7
Kostrivnica	40
Rogaška Slatina	85 Sv. Peter na Medv.
selu—Podplat	10
Rogatec	100 Sv. Rok ob Sotli—
Rogatec	15
Stoperce	27
Žetale	18 od tega: Krušič
Rudolf	3
Skupaj naročnikov	312
Dekanija XIX. Slovenska Bistrica
Črešnjevec	46
Gor. Polskava	32
Laporje	25
Majšperk	50
Makole	50
Sv. Martin na Poh.	70
Poljčane	77
Slovenska Bistrica	135
Spodnja Polskava	55
Studenice	40
Tinje	28 Sv. Venčeslav,
Zg. Ložnica	21
Skupaj naročnikov	629
Dekanija XX. Slovenske Konjice
Čadram	80
Sv. Jernej pri Ločah	100
Kebelj	90
Sv. Kunigunda	24
Loče	no
Prihova	44
Skomarje	10
Slov. Konjice	252
Stranice	30
Špitalič—Loče	16
Zreče	150
Žiče	60
Skupaj naročnikov	966
Dekanija XXI. Stari trg
Dolič	43
Št. Ilj pod Turjakom	100
Št. Janž—Dravograd	20
Pameče	21
Podgorje pri Slov. Gr.	75
Razbor pri Slov. Gr.	21 Mirkac Minka
Sele	20
Slovenj Gradec	100
Stari trg	60
Šmartno pri Slov. Gr.	50 Sv. Vid nad Valdekom
Mislinja	16
Skupaj naročnikov	526
Dekanija XXII. šaleška dolina
Gor. Ponikva	26
Št. Ilj pri Velenju	65
Št. Janž	26
Šmartno—Velenje	106
Sv. Marija—Velenje	57
Šoštanj	270
Zavodnje	22
Skupaj naročnikov	572
Dekanija XXIII. Šmarje pri Jelšah
Dramlje	43
Šentjur	280
Kalobje (lani)	20
Ponikva	55
Sladka gora	25
Slivnica	10
Šmarje pri Jelšah	90 Sv. Vid pri
Grobelnem (lani)	10
Zibika	15
Žusem	30
Skupaj naročnikov	578
Dekanija XXIV. Velika Nedelja
Sv. Bolfenk na Kogu	30
Sv. Lenart—Podgorci	70
Sv. Miklavž pri Ormožu	74
Ormož	70
Središče ob Dravi	50
Svetinje—Ivanjkovci	30
Sv. Tomaž pri Ormožu	60
Velika Nedelja	60
Skupaj naročnikov	444
Dekanija XXV. Videm ob Savi
Artiče	37
Bizeljsko	85 Brestanica 101 Brežice 110
Dobova	60
Kapele	6
Koprivnica	40
Pišece	40
Senovo	40
Sevnica	135
Sromlje	20
Videm ob Savi	132
Zabukovje	31
Zdole	25
Skupaj naročnikov	862
Dekanija XXVI. Vuzenica
Sv. Anton na Pohorju	20
Sv. Primož na Pohorju	10
Ribnica na Pohorju	80
Trbonje	20
Vuhred	70
Vuzenica	70
Skupaj naročnikov	270
Dekanija XXVII. Zavrč
Sv. Andraž—Zg. Leskovec 20
Sv. Barbara—Cirkulane	50
Sv. Trojica—Podlehnik	20
Sv. Vid pri Ptuju	65
Zavrč	38
Skupaj naročnikov	193
Vsega mariborska škofija	17.084
KOPRSKA ŠKOFIJA
Dekanija I. Biljana
Biljana	51
Cerovo	10
Kojsko	15
Kozana	20
Medana	40
Šlovrenc v Brdih	10
Šmartno v Brdih	10
Vipolže	20
Skupaj naročnikov	176
Dekanija II. Cerkno
Bukovo	25
Cerkno	50 Jagršče—Lapajne
Marija	13
Novaki	27
Orehek	11
Otalež	22
Šebrelje	27
Skupaj naročnikov	175
Dekanija III. črniče
Ajdovščina	71
Batu je	35
črniče	35
Kamnje	14
Lokavec	42
Osek	25
Otlica	30
Šempas	40
Štomaž	22
Vel. Žablje	20 Vipavski Križ—Dobravlje 70
Možina Franc—Dobrav.	20
Skupaj naročnikov	424
Dekanija IV. Dekani
Dekani	20 Klanec (lani) 30
Osp	5 Podgorje (lani) 13
Predloka	10
Sv. Brigita—Ankaran	30
Škofije	25
Skupaj naročnikov	133
Dekanija V. Dornberk
Branik	40
Dornberk	85
Prvačina	28
Renče	50
Šmarje—Branik	20
Vogrsko	20
Skupaj naročnikov	243
Dekanija VI. Idrija
Črni vrh	130
Godovič	40
Gore nad Idrijo	35
Idrija	150
Ledine	55
Sp. Idrija	41
Vojsko	45
Zavratec	36
Skupaj naročnikov	532
Dekanija VII. Ilirska Bistrica
Hrušica	20
Ilirska B. Sv. Jurij	60
Ilirska B. Sv. Peter	65
Jelšane	35
Knežak	50 Podgrad (lani) 10
Podgraje	20
Pregarje	10
Prem	35
Slivje	40
Zagorje	25
Skupaj naročnikov	370
Dekanija VIII. Kanal
Avče	20
Deskle	42
Gorenje polje	52
Kal	15
Kanal	90
Levpa	25
Lig—Marijino Celje	40
Plave	26
Ročinj	55
Skupaj naročnikov	365
Dekanija IX. Kobarid
Bovec	35
Breginj	30
čezsoča	12
Drežnica	50
Kobarid	90
Kred	25
Libušnje	65
Livek	30
Log pod Mangartom	25
Soča	20
Srpenica	31
Skupaj naročnikov	413
Dekanija X. Komen
Gabrovica	9
Gorjansko	20
Kobjeglava	35
Komen	70
Opat je selo	36
Pliskovica	17
Temnica	38
Veliki dol	20
Skupaj naročnikov	245
Dekanija XI. Koper
Bertoki	15
Dvori	13
Izola	25
Koper	90
Krkavče	25
Piran	30
Minoritski sam. Piran	6
Portorož — Sv. Lucija	31
Sečovlje	20
Šmarje	10
Skupaj naročnikov	265
Dekanija XII. Solkan-Miren
Banjšice	16
Bilje	25
Bukovica	10
Čepovan	22
Grgar	90
Kapela	100
Kromberk	60
Lokovec	8
Miren	100 Ravnica (lani) 15
Solkan	100
Šempeter	50 Trnovo (lani) 33
Vrtojba	65
Skupaj naročnikov	694
Dekanija XIII. Postojna
Hrenovice	140
Košana	45
Matenja vas	15
Pivka	65
Postojna	80
Slavina	75
Studeno	70
Suhorje	10
Šmihel	32
Trnje	30
Ubeljsko	15
Razdrto	4
Skupaj naročnikov	581
Dekanija XIV.	Tolmin
Dol. Trebuša	(lani) 20
Gor. Trebuša	(lani) 20
Grahovo	25
Kamno	24
Lom Kanalski	11
Most na Soči	63
Obloke	11
Pečine	10
Podbrdo	18
Podmelec	43
Ponikve	7
Roče	10
Rut	11
Stržišče	13
od tega Kikelj	Janko 6
šentviška gora	12
Tolmin	166
Volče	40
Skupaj naročnikov	504
Dekanija XV. Tomaj
Avber	7
Lokev	25
Povir	41 Rodik (lani) 35
Senožeče	37
Sežana	60
Skopo	75
Tomaj	30
Vreme	54
Skupaj naročnikov	364
Dekanija XVI. Vipava
Budanje	30
Col	30
Goče Planina Podkraj Podraga Podnanos Slap Šturje Štjak Vipava Vrhpolje Ustje
Skupaj naročnikov
65 20 26 60 65 51 100 25 90
(lani) 45 10 617
Vsega koprska škofija 6.101 naročnik.
RAZNA DRUGA POVERJENIŠTVA
Župnijski urad Sv. Cirila in Metoda Beograd	25
župnijski urad Krista Kralja Beograd	40
Jan Alojz, Zagreb	30
Marinič Alojzija, Zagreb	20
Pile Ana, Karlovac	12
Ribnikar Štefka, Reka	50
Žagar Anica, Kamniška Bistrica	9
Žabot Ivan, Gibina	50
Skupaj naročnikov	236
SKUPAJ NAROČNIKOV ZA LETO 1975/76	44.768
SEZNAM NOVIH DOSMRTNIH ČLANOV
Banfi Anica
Dobršek Franc
Flajs Neža
Furman Al.
Gregorič Svetko
Grenc Ana
Grmič dr. Vekoslav
Holi Avguštin
Hodnik Emil
Horvat Anton, Crešnovci
Hrastelj dr. Franc
Hvastja Pavla	Lapajne Jelka
Karo Pepca	Mahnič Mirko
Kocjančič Pavla-Marija Margač Marko
Kocutar Ivan Kolšek Friderik Kompare Minka Koncil j a Franci Kordiš Janez Korošok Pavel Kušar Štefan Lampret Amalija
Miklavčič dr. Milan Osterc Alojz Plemenitaš Franc Potokar Milan Rehar dr. Anton Roj s Rozalija Rozman Marija Rutar Srečko
Strgar inž. Jože štimac Branimir Tepina dr. Edo Veber Leopold Velkavrh Franc Virant Irena Vodnik Franc Vrtačnik D., Zabukovje Zmet Vladimir Žan Janez
Rešitev kombinacij s strani 153	(Naloga A: vstaviti je treba figuro f)
(Naloga B: vstaviti je treba figuro e) (Naloga C: vstaviti je treba figuro e)
ZAHVALA, PROŠNJA IN VOŠČILO
VSEM NAŠIM DRAGIM POVERJENIKOM, SODELAVCEM, UDOM IN BRALCEM SE OD SRCA ZAHVALJUJEMO ZA ZVESTOBO IN POMOČ, JIH PROSIMO, NAJ NAM ŠE NAPREJ POMAGAJO KREPITI IN ŠIRITI SLOMŠKOVO KULTURNO IN KRŠČANSKO OZNANILO, IN JIM ZA NOVO LETO 1976 VOŠČIMO ZDRAVJA, ZADOVOLJSTVA IN BOŽJE MILOSTI.
Celje, v septembru 1975.	Odbor, tajništvo in uprava
Mohorjeve družbe
ZNAMENJE
je revija slovenskih kristjanov, ki se zavedajo svoje naloge, da si najprej krščanstvo osvetlijo kot svojo nujno in temeljno resnico in da potem takšno krščanstvo avtentično in svobodno zaživijo v navzoči socialistični družbi in ga v njej razlagajo.
V ta namen skuša revija nenehno kritično soočiti pri nas utelešeno krščanstvo z evangelijem in z današnjim krščanstvom v svetu; zato je še posebej občutljiva in odzivna za dogajanja v slovenski Cerkvi in družbi, pa tudi za dogajanja v svetu in vesoljni Cerkvi.
Med stalnimi sodelavci so naši najbolj znani filozofi in teologi: Stanko Cajn-kar, Vekoslav Grmič, Janez Janžekovič, Jože Rajhman, Franc Rode, Tone Stres, Anton Trstenjak.
Sodeluje več mladih piscev, ker se revija želi v večji meri odpreti mladim kristjanom. V ta namen objavlja glavna predavanja vsakoletnega teološkega tečaja za laike.
Zato je ZNAMENJE nujno branje za vse, ki hočejo biti živi, zavestni, dejavni kristjani v našem času in v naši družbi.
NA LETO 6 ŠTEVILK — 576 STRANI TEHTNEGA SODOBNEGA BRANJA KI VAS BO POGLOBILO IN VAM DALO NOVO RAZSEŽNOST
Naročajte pri Mohorjevi družbi, p. p. 36, 63001 CELJE
NOVA MLADIKA si prizadeva biti vedno bolj mesečnik vseh slovenskih družin.
NOVA MLADIKA povečuje v letu 1976 svoj obseg in bo poleg dosedanje vsebine prinašala mnogo zanimivega in koristnega branja, poleg drugega tudi celoletno privlačno povest, modni kotiček, izbrana poglavja o upodobitvah družine v likovni umetnosti skozi vse čase, portrete slovitih slovenskih tehnikov in znanstvenikov, izbrana poglavja iz psihoterapije za laike, odkrivati bo skušala s pomočjo sodobne medicino skrivnosti o nastajanju življenja in še mnogo drugega.
NOVA MLADIKA bo izhajala v letu 1976 deloma tudi v štiribarvnem tisku in bo privlačna tudi po svoji zunanji podobi.
NOVA MLADIKA vas vabi, da še danes postanete njen naročnik in bralec.
Sporočite svoj naslov na upravo revije v Celje, Zidan-škova 7. Ne odlašajte, da ne boste zamudili!
VSEBINA
Splošna oznaka Koledarja za prestopno
leto 1976 ..........................4
Herschlov ključ....................5
Sončevi in Lunini mrki..............5
Vidnost premičnic — planetov ....	5 Označevanje praznikov po novem bogosl.
koledarju........................7
Premakljivi prazniki po gregorijanskem
koledarju........................7
Bogoslužni koledar za leto 1976 s pregledom Luninih men, s podatki o vzhodu in zahodu Sonca, dolžine dneva, z vremenskimi pregovori in duhovnimi
mislimi za vsak mesec..............8
Pregledni koledar za leto 1976 ....	32
Imena mesecev v raznih jezikih ...	34 Godovi svetnikov v novem splošnem bo-
goslužnem koledarju........35
Spremembe svetniških godov za posamezne mesece..........37
Svetniški godovi po rimskem misalu . .	38
Naših trideset let.........41
Varujmo našo svobodo (Stane Kotnik) .	43
Mir in varnost sta neločljiva ....	46
Človek in svet danes (C. J.).....51
Trajno živa Cankarjeva beseda ....	57
Na pot k daljnim planetom (J. N.) . .	58
Kruh naš vsakdanji (M. F.).....63
Mednarodno leto žensk 1975 (J. B.) . .	70
Leto 1975 — Schweitzerjevo leto (Z. K.)	71 Prva jugoslovanska jedrska elektrarna
(C. J.)..............72
Za Karavankami (Lad Grbec) ....	73
Bojim se (Horst Jonas)......73
Božje drevce (C. Jeglič) ......73
Mladenič iz groba (Ludvik Zorzut) . .	73 Pokoncilska situacija človeka (Vladimir
Truhlar)............74
Gospod, daj mi (Molitev nekega duhovnika) ..............75
Odgovornost (Horst Jonas).....75
Molitev (Christel Wagner)......75
Naš prosti čas (dr. Anton Trstenjak) .	76 Pota do zadovoljivih medsebojnih in
medspolnih odnosov (dr. E. Pertl) ...	79
Majhne modrosti.........82
Na živce mi gre (dr. Jurij Zalokar) . .	83
Zdravljenje alkoholizma (A. B.) . . .	87
Pošlji mi (France Lokar)......90
Piščal (France Lokar).......90
Oh, ta mladina! (dr. Valter Dermota) .	91
Ti nisi Bog mrtvih (Huub Oosterhuis) .	92
Pomagaj (Mati Terezija)......92
Kristus se je ustavil v... (Jože Lodrant)	93
Pregovori — Živali v primerah ....	96 Dvesto let Narodne in univerzitetne
knjižnice (Miloš Rybar).......97
Mohorjev koledar izpred sto let (Silvo
Kranjec) ............101
Dvestopetdeset let slovenske kmečke
pratike (Branko Reisp).......104
Daljni odmev plemenite kovine (Ludvik
Zorzut).............107
Žalostni gospe v album (Ludvik Zorzut)	110 Dragotin Kette in Ivan Cankar (Joža
Mahnič).............111
Vrhnika, prečuden kraj (Ivan Cankar) .	115 Vse življenje sem ostal samo delavec
(Iz spominov prof. Fr. Korbarja) . . .	116
Zakaj trpeti (Romano Guardini) . . .	119
Obljuba (Lothar Zenetti)......119
Dr. Anton Trstenjak (dr. Anton Stres) .	120 Zgodovinar dr. Josip Mal — devetdeset-
letnik..............122
Leopold Jurca — sedemdesetletnik (Silvester Cuk)...........124
Matevž Ravnikar. Ob dvestoletnici rojstva (Jože Gregorič)........126
In memoriam — Dr. France Koblar
(J. D.)..............127
Marija Kmetova (J. D.).......132
Dora Vodnik (J. D.)........133
Janko Glazer (-nc).........134
Napis pod sončno uro (Janko Glazer) .	136
Umrl je pesnik (Ludvik Zorzut) . . .	136
Ivo Andrič (J. D.).........137
Prof. Jakob Richter (Jožef Smej) ...	138
Dr. France Ačko (Stane Kovač) ....	140
Glavno pa je ljubezen (Jaroslav Durych)	142
Božični motiv (T. Ločan)......142
Marija dete je rodila (Karel Širok) . .	143
Beg v Egipt (Ivan Bunin)......143
Trije modri (G. Papini).......143
Tam, kjer raglja alelujo poje (J. Go-
milski).............145
Spet skupaj oznanjata pomlad (C. Jeglič)	149
Očka pije (Janez Janžekovič).....150
Ali znate kombinirati? (c. j.).....153
Iz mrtvih znamenj žive podobe ....	154
Nekaj vaj za možgane.......155
MLADI MOHORJAN........158
Kolednik ............182
Seznam naročnikov mohorske redne zbirke po škofijah in dekanijah za leto
1975/76 ..........................185
MOHORJEV KOLEDAR za prestopno leto 1976 — Uredil uredniški odbor — Barvni posnetki portretov in domov slovenskih pesnikov in pisateljev: ing. Marin Bajd — Izdala in založila Mohorjeva družba v Celju v redni knjižni zbirki za leto 1975 — Za založbo: dr. Vekoslav Grmič — Tisk: AERO, TOZD
grafika Celje — Natisnjeno septembra 1975
BSKFBNJ A KMJIŽN ICA V CE L JU
KNJIGE REDNE KNJIŽNE ZBIRKE 1975
broš.	25,00	vez.	30,00
broš. broš.	20,00 20,00	vez. vez.	25,00 25,00
broš.	20,00	vez.	25,00
broš.	25,00	vez.	35,00
broš. broš. broš.	5,00 15,00 85,00	vez.	115,00
Mohorjev koledar za leto 1976 F. Bevk, Kaplan Martin Cedermac
(Slov. večernice) 126
V. Mal, Teci, teci kuža moj (mlad. povest) M. Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti (2. del)
Motoh, Šile, šuštaršič. Gospodinjstvo 3 X od A do Ž
K. Tilmann, Kako danes govorimo v družini o Bogu Brkonja čeljustnik, slikanica Celotna zbirka 1975 (7 knjig)
CENIK KNJIŽNE ZALOGE (december 1975)
Razne knjige
P. T. de Chardin, Božje okolje	vez. 60,00
J. Ratzinger, Uvod v krščanstvo	vez. 90,00 M. Zadnikar, Spomeniki cerkvene arhitekture in
umetnosti (1. del)	broš. 7,00	vez. 10,00
življenje sv. Terezije	vez. 100,00
F. K. Meško, Legende o Sv. Frančišku	vez. 60,00
L. Wallace, Ben Hur, Mohorjeva knjižnica	broš. 38,00
J. Mlakar, Spomini I, Mohorjeva knjižnica	broš. 40,00 L. Kožar, Licenciat Janez I in II,
Mohorjeva knjižnica (oba dela)	broš. 40,00
Vsakdanji kruh božje besede	broš. 15,00
Jaz sem z vami vse dni	broš. 25,00
V. Grmič, Mali teološki slovar	broš. 14,00
V. Truhlar, Luč iz črne prsti (pesmi)	vez. 16,00
L. Zorzut, Ptička briegarca (pesmi)	broš. 55,00
S. Janežič, Iz oči v oči (pesmi)	broš. 56,00
J. Krošl, Uvod v pastoralno sociologijo	broš. 65,00	vez. 85,00
J. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega
slovenskega slovstva	vez. 60,00
J. Grom, Naše gobe	broš. 50,00	—
M. Četi, Štefan Dečanski (Slov. večernice)	broš. 15,00
I. Pregelj, Tolminci (Slov. večernice)	broš. 7,00	vez. 10,00
A. Trstenjak, Človek in sreča	broš. 15,00	vez. 20,00
J. Jurca, V daljavi so želje	broš. 15,00	—
J. Svensson, Nonni (mlad. povest)	broš. 15,00	—
Sattler-Stele, Stare slovenske lipe	broš. 7,00	vez. 10,00
L. Rebula, Divji golob	broš. 10,00	vez. 12,00 Kralj debeluh in sinko debelinko (otroška slikanica) broš. 15,00
Cena redne zbirke za naslednje leto 1976/77 je nespremenjena za broširan komplet 85,00 din in za vezan komplet 115,00 din.
Naročajte reviji Mladika in Znamenje.
Obnovite naročnino za redno knjižno zbirko najpozneje do 1. aprila 1976.
MOHORJEVA DRUŽBA Celje — Zidanškova 7 — p. p. 36 — 63001 Celje — telefon (063) 23-029 in 24-814 — tekoči račun 50700-678-46598 — poslovalnica v Ljubljani, Poljanska 4 — telefon (061) 314-768
STUDIJSKA KNJIŽNICA V CELJU
1119754091