Zgage in zgagice
Otroška igra v eiieni dejanju. — Spisal Matko Krevli.)
OSEBE:
Pejpček,    1 Korenovi.                Betka.
Rozika,    > Pepček igra             Lojzika    )
Ivaneek, J kralja.                    Poldek,'   > Lešnikovi.
Marica,     j  Dobnikovi.              Mihec,     J
Franček,  ! Marica igra             Barica,    1
Aniea,     j kraljico.                  Matjašek,} KovaČevi.
Stanko igra ministra.                Poldck,   J
Nejček igra vojaka.
Igra se vrši v Korenovi sobi popoldne.
Pepček, Rozika (pripravljata za igro: dve kroni, plašč, očali, pisamko itd.).
Pepček: Ivanček nekam dolgo hodi. Lahko bi se bil že vrnil.
Rozika: V takem nalivu ni prijetno capljati po lužah. Jaz že ne bi bila šla vabit sosedovih.
Pepček: Seveda ti, ki si iz sladkorja! — Ivanček je pa junak kakor jaz. Roziika, kaj pa naj pošnemo v tako dolgo-Jasnem vremenu? Knjig in peresnlka se clovek hitro naveliča.
Rozika: Zato imaš pa tudi spričevalo teinu govorjenju primerno.
Pepček: Kaj spričevalo! Sosedov Gašperček je raztrgal vsa spriževala, čim je izstapil iz šole.
Rozika: Mar ga hočeš posnemati? Sramujem se, da imam takega brata.
Pepček: Nikar se ne prepirajva! Poglej rajši, če se Ivanček že vrača.
Rozika (gleda skozi okno): Že prihaja. Joj, moker je. ko žaba v mlaki.
Pepček: Radoveden sem, če bodo prišli sosedovi. Zaradi dežja jih znabiti ne bodo pustili.
Rozika: Zvedrilo se bo.
Ivaneek (pride, odlaga dežnik): Hu, kako me je prak)! yama je dobro pod streho.
Pepček, Rozika: Kako si opravU? Ali so te kregali?
Ivanček: Kaj bi me kregali! Ponekod so bili še veseli, da gredo otroci z doma. Logarjeva mama so mi dali celo pogače, češ, naj gredo, da bo doma nu'r, pa lepo se morajo vesti.
Rozika: Kdaj pridejo?
Ivanček: Brž. Mamike so jih že zavijale v rute in jopice.
Pepeek: Lepo igro bomo priredili. Glej, Ivanček, priprave!
Rostika   (gleda  skozi  okno).
Ml
Ivanček: Cemu pa dve kroni? In očali ter pisanka?
Pepček: Vse zveš, samo potrpeti moraš.
Ivanček: Ali bo kaj smeha pri igri?
Pepček: Seveda bo! Taiko se boš smejal, da se ti bodo uala raztegnila do ušes. (Pakaže.)
Rozika: Že gredo! Vsi prihajajo. Živijo!
Pepček: Za igj-o nas je treba najmanj petnajst.
Ivanček: Petnajst? Soba bo premajhna. (Otroci prihajajo: Logarjevi, Dobnikovi, Lešnikovi in Kovačevi ter odlagajo ne-kateri dežnike, drugi velike rtrte in očetove suknje.)
Stanka: Dober danl
Vsi došli: Bog daj dober dan!
Korenovi (veselo): Bog ga daj!
Franžek: Mokri smo ko miši.
Matjašek: Moj čevelj je poln vode.
Mihec (se smeje): Zakaj pa obuješ čevlje, ki so raztrgani? Čevljarju bi jih dal popraviti.
Barica: 6aj ima nove, a so mu ata prepovedali, obuti jih, ker so za tako vreme stari čevlji dobri.
Pepžek: E, kaj to — da ste le prišli. Tu v sobi ni mrzlo; hitro se boete posušili.
Lešoikovi: Nam ni sile.
Nejček: Ne bojim se snega, še manj pa dežja.
Betka: Kaj se bahaš! Maina so rekli, da ne smeš preveč govoriti.
Stanko: Oba preveč govorita; vaju doma zatožim.
Pepček: Poslušajte me!
Nekateri: Pssst, poslušajte, Pepček govoril
Jfejček (Stanku):  Pa zatoži, bos dobil počen groš!
Franček: Da bi te maček z repom! Molči!
Nektcri: Psssst!
Pepček: Danes smo prosti. Vreme je za nid za igre na trati.
Lešnikovi: Naloge smo izgotovili. Ali kateri še ni izvršil nalog?
Večina:  Že davno smo jih izvršili.
Pepček: Tako je prav. Jaz mislim, da imamo adaj pravico do ligranja. Naš ata zmiraj pravijo: Najprej delo, potem zabava. In naš ata so pametni. o ja!
Pavlek: Naš ata so pa tudi pametni.
Pepček: Kdo ,pa pravi da niso? Naj le bodo, saj ste vi Kovačevi potrebni, da iniate pametnega ata, posebno ti, Pavlek.
Pavlek: 0 — jaz sem dovolj priden; mene imajo ata radi.
Barica, Matjašek: Me>se pa tudi, mene pa tudi.
Stanko: Bahate se, to ni lepo!
Pavlek:   Resnieo govorimo. Čemu nas pa draži P^>?ek?
Pepčck: Mir! Ce ne, vas vse spet naženem domov.
Rozika: Pepček, kaj govoriš! Povabiš jili k nam, potem jih pa naganjaS domov!
Pepček: Molčijo naj! Zakaj se vtičejo vme«, ko govorim jaz.
142
Franček: Kaj bo pa z obljubljeno igro, Pepoek?
Pepček: Saj bi že sam rad, da bi pričeli z njo. A tile blebetači me zmiraj motijo.
Marica: Psssst!
Več otrok: Psst! Mir! Pepček naj govori!
(Otroci se  pomirijo.)
Pepček: Poslušajte! (Otroci zijaje poslušajo.) Igri, ki sem sem si jo jaz izmdslil, se pravi »Zgage in zgagice«. Igrajo ti-le: kralj, kraljica, tajnik, ki zapisuje prestopke in kazni, dva vo-jaka in strežniki, ki so tako nerodni, da jih morata kralj in kraljica kaznovati. Kralj in kraljica hočeta odpotovati v daljno deželo, zato se morata pripraviti za pot. Kdo bo igral kralja?
Veeina: Ti, ki si igro sestavil.
Pepček: Kdor je zato, da jo igram jaz, naj dvigne roko! (Vsi dvignejo roke.) Hvala za. to čast! Kralj sem toi-ej jaz, vi drugii pa moji podJožniki. Ubogati me morate in spoštovati. Kralju mora biti ob strani kraljica. Kraljica naj bo pa Dobni-kova Marica.
Otroci: Zivijo kraljica Marica!
Pepček: Vsakemu kralju so potrebni ministri. Jaz rabim za enkrat samo enega ministra, in ta naj >bo Logarjev Stanko, ki zna tako lepo pisati in računati.
Stanko (si vzame pisanko ter si natakne očali).
Pepček: Tudi vojaško stražo morata imeti kralj in kra-ljica. Za stražnike imenujem Dobnikovega Franeka in Logar-jevega Nejčka. (Opašeta si sablji in nataknela papirnati čeladi. V levici nosita sulici.) Vi drugi boste pa strežniki kraljični in pioji. (Se razvrste: strežnice ob kraljici, strežnika ob kralju.) Prinesite prestola! (Dva odhitita po dva stola.) Midva se lahko med tem  slovesno kronava.
Marica   (položi  krono  Pepčku,  Pepčefe njej na glavo).
Strežnika (se vrneta s stoli).
Pepček: Tako, tukaj je najin prestol. Ne pozabite, da se nizko priklonite, kadar vas pokličeva s fem-Ie zvoncem! Kazen zadene tistega, ki bo kaj narobe naredil. Gospod minister bo vse zapisal, vojaki pa vas bodo kaznovali. Odidite! (Priklanjajo se in odidejo.)
Pepeek (kraljica): Vprašam te, kraljica Marica: Hočeš li, da odpotujeva?
(Konec prihodnjič.)
143