fFranc Zidar. V nedeljo dne 22. IX. 1929 smo spremili k večnemu počitku šol. upravitelja v Lem= bergu tovariša Franc Zidarja. Tržani so mu priredili izredno lep pogreb. Pred šolo se je poslovil načelnik krajev. šol. odbora, zastop* nik gasilnega društva, na meji občine župan, v hiši žalosti pa tovariš Š. Zelo dosti ljudstva se je zbralo; prišli so po slovo od dobrega znanca, od svojega učitelja, drugi od ljubega prijatelja in mi učitelji od zvestega, stanov« sko zavednega tovariša. Dolgotrajna in vedno težja bolezen ga je bolj in bolj priklepala na Lemberg, na šolo, nazadnje na posteljo, tako da ga mlajši to« variši le malo poznajo. Tembolj je v spominu starejšim, tisti delavni, izobraženi učitelj, navdušeni Slovenec in Jugosloven, vedno ve* sel in šaljiv dobrovoljček. Kljub tem vrlim lastnostim je okusil vso trnjevo pot življenja slovenskega učitelja, ki se ne vda političnim pritiskom in ostane ved« no ponosen učitelj, zvest svojemu rodu, ne« omajen nacionalist. Težko je najti Jugoslovena, ki bi bil bolj vesel prevrata in ustanovitve naše države, velike Jugoslavije. Državno in narodno edin« stvo mu je bil smoter vsega dela in življenja. Hudo ga je bolela nesloga učiteljstva, ki je nastala zadnja leta. Od zibeli do groba je bil v šoli. Rojen je bil 15. IV. 1870 v šoli na Bučah, prijazni, solnčni vasici v kozjanskem okraju, kjer so vsi hribi zasajeni z žlahtno vinsko trto. Rojst* ni kraj mu je vcepil posebno Ijubezen do \U nogradstva. Ljudje vinorodnih krajev so obi= čajno nadarjeni in vesele narave. Tako tudi pokojni Zidar. Nadarjen, inteligenten, je zbi» ral in čital knjige; posebno se je zanimal za zvezdoslovje in dušeslovje. Potom samo« izobrazbe si je pridobil bogato znanje, slovel je med nami kot učen mož. Videl je doma vso revščino učiteijskega stanu, vendar se je odločil za ta stan in mu ostal v vsem zvest do groba. Izbral si je družico učiteljico. Šla je njegovo pot zvesta spremljevalka skozi življenje 33 let in mu je bila tudi v najtežjih dneh hude bolezni v ve« liko tolažbo in neprecenljivo pomoč. Vse tri otroke, ki jih je prisrčno ljubil, jih negoval in lepo vzgajal je posvetil učiteljskemu sta* nu in doživel zadoščenje, da je sin njegov naslednik — šol. upravitelj v Lembergu. Služboval je tedaj še v ponemčenem La* škem 1892—95, v Novi cerkvi do 1905 in 22 let v Lembergu. Čutil se je povsem Lenv beržana, preiskoval je in proslavljal slavno zgodovino Lemberga in nevoljen zavračal zbadljivke na rovaš Lemberga. Po polnih 35 letih službe je stopil v po* koj. Malo ga je užival, strašna bolezen mu je grenila zadnje dni življenja in je prišla smrt zanj rešnica. Sedaj je našel pravi pokoj. Marsikatero oko je bilo rosno, ko so po= lagali v grob odličnega učitelja mladine, do* brega svetovalca vsakomur, vdanega prijates lja, blagega tovariša, ljubečega očeta in zve= stega moža. Vsa leta je bil član šmarsko=rogaškega učiteljskega društva, večkrat odbornik in pri* ljubljen predavatelj. Zvestoba za zvestobo! Učiteljsko društvo je bilo številno zastopano, položilo je na kr* sto lep venec ter mu zaklicalo v zadnji po« zdrav: »Zbogom, dragi prijatelj, lahka Ti bo zemlja, katero si tako neskončno ljubil. Ohra* nimo Te v najboljšem spominu!« Š.