314
Odgovorni vrednik: Dl. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik: Jožef Blaznik.
Novičar iz raznih krajev.
22. dan t. m., tedaj kmali po povratbi iz Mar skega, so se presvetli cesar podali na Ogersko.   Deželnemu po-
glavarju štajarskemu so poslali 2000 gold.,   naj jih razdeli ubogim;   presv. cesarica pa so  podarili   930   gold.   mnogim milostnim napravam. — Na dunajskem dnarnem sejmu (borsi) je bil ta celi teden velik hrup;   papirnati dnar in akcije so jele hipoma padati,   cena   srebernega dnarja pa je poskočila spet na 5; sedaj se je spet vse že zlo pomirilo. Pa kaj nek je zbegalo dnarničarje tako?  Nenadoma je namreč dunajska banka 25. dan t. m. preklicala svojo starodavno  navado in razglasila, da vprihodnje ne bo več po 4 od 100 svojih dnarjev razposojevala, ampak po 5 od 100.   Za tergovce in dnarne   barantače   je   bil   ta   poskok   res huda strela,  in marsikterega je   zadela zlo;   za  bankino   premoženje in za bankovce (banknote) pa, pravijo, je to povišano merilo dnarnega činža  dobro in bode   bankovcem pomagalo na poprejšnjo stopnjo, ko so bankovci bili toliko vredni kot srebro. Zraven tega pa je dnarni sejm zbegala tudi novica, da angležka in francozka vlada bote poslale vojskne   ladije nad  Napolitance.    In   poslednje  novice   res   poterjujejo vse,   da ste francozka in angležka   vlada   poslale   23. dan t.   m.   po   8 ladij   proti  Napolitanskemu,   da   bojo   kralja morale to dopolniti, česar one že davnej za potrebno spoznate , da se p r e n a r e d i v napolitanski vladii; — neki časnik še pravi, da je  angležko  brodovje  tudi več   sardinskih ladij   seboj   vzelo.    Da bi se mahoma vojska   začela z  na-politansko vlado, tega ni misliti, — al, kakor je gotovo, da se samostojen   gospodar v svoji hiši   ne   more   udati na vrat na nos, kar p tuj i od njega   terjajo,   in  da  se   tedaj tudi kralj napolitanski nebo udal sili, tako gotovo je tudi, da ste francozka in  angležka vlada svojo čast   zastavile s tem , da ste poslale pomorsko armado   zoper Napolitance, in da bode tedaj sila močnejšega obveljala. Kako nek se bo ta štrena izmotala?    Berž ko ne   bo sedanji  kralj   napolitanski odstopil in  sinu  svojemu izročil vladarstvo;   ta bo pa storil, kar bo mogel.   Da je vladii napolitanski živ* potreba poprav v duhu sedanjega časa, malokdo dvomi,  — vendar je to postopanje angležke in francozke vlade zatega voljo čudno   in   prečudno,   ker   se   obnašate   kakor  nekdaj Menšikov   do   Turkov v Carigradu;   Rusii   ste   v>jsko napovedovale zato ,   ker  je terjala   poprav za kristijane na Turškem;   sedaj pa   same   menšikovljate   pred   kraljem napolitanskim.   Res čudno je to!  — Tudi v Rimu bojo nek Francozi   svojo   posadko pomnožili.   —   Cesarja   Napoleona še zmiraj ni domu v Pariz, in ga, kakor pravijo, še do zime ne bo. — Te dni so spet  v Parizu zasledili neko zaroto, ktere namen je vlado Napoleonovo prekucniti;   okoli 50 delavcev so zaperli.  — Ker angležki časniki   ne nehajo zabavljati cesarju Napoleonu, je te dni poprijel vladni francozki časnik ,,Constitutionnel" besedo in ojstro  zavernil tako početje, ker razdera mlado prijaznost med Francozi in Angleži, ktero je „cesar Napoleon pervi   hotel in sklenil, ne pa narod francozki". Ali bo   to   ustavilo   zabavljice  angležke, se ne ve. — Poslovica ali geslo, ki si ga je izvolil car rusovski Aleksander II.   ob   kronanji,   se glasi:  „V Tebe, Bog, zaupamo, da ne bomo osramoteni".   —   „Casu" se piše, da se na Rusovskem sploh pričakuje vpeljanje novega koledarja (nove pratike) in da ga tudi duhovstvo želi. — V Tapio-Sz-Gyorgy-u na Ogerskem je unidan več ljudi za černo piko zbolelo, ki so meso   za   metljaji (vrančno boleznijo) bolnega vola jedli;  dva  strojarja sta   pa  umerla, ki sta imela s strojenjem takih kož opraviti.  —  Naj povemo h koncu še eno prigodbo, ktera kaže,   kako zviti so tatovi po svetu. Ni davno kar pride v neko štacuno v Parizu neki človek po 4 funte sirupa ; kramar   mu ga prinese pa praša za posodo,   kam bi  ga vlil; tat mu pomoli klobuk in reče, naj ga le vlije v štulo , ker gre na neko stavo, in mu poda veliki dnar, naj  mu ga zmenja in si sirup plača;   kramar potegne miznico z dnarjem   ven   in zbira dnar;   v  tem  pa mu zverne tat štulo s sirupom   čez glavo ,   seže   v miznico s celo pestjo po dnar, in steče. Gotovo ta kramar ne bo več sirupa v štulo prodajal!